176
Književnost ogkskih Slovencev.
bil postati najboljši prekmurski pisatelj ter posrednik med Prekmurci in nami«; rabil je že leta 1858. naš slovenski pravopis. — Zemlič Jožef, tedaj kapelan v Dolnji Lendavi, spisoval je obširne »Zgodbe sv. pisma«.
Opomniti še je, da se v župni cerkvi v Pertoči pri Sv. Jeleni nahaja: »Gradu al popisani po Smodiš Jožefi s Krajšič od toga po dobročiniteli Haužar Petri s Pertoče na potrebočo Jelenske fare kiipleni za osem raniški vu leti 1695. 1. martiuša. Skolniki se pa priporoča dobra skrb na ete Gradual.« — Ta rokopisna knjiga ima obliko misala (masne knjige) in je tudi tako - debela; vsebina njena so pesmi za razne praznike in za maše v slovenskem, pa tudi v hrvaškem narečju.
K temu še pristavljamo najnoveji pojav v književnosti ogrskih Slovencev: dvoje novine.
Prvi njihov časopis je bil: »Prij atel, znanoszt razserjiivajocse meszecsne novine. Buda-Pest 1875.—1879. 4°. Pod-govoren reditel Agustich Imre. Stam-pano v Buda - Pesti vu Franklin-Tiva-ristve nasztavi.« Agustič je uredoval v začetku svoj list v madjarskem pravopisu, pozneje pa v našem slovenskem, ker je izprevidel — in to mu je glavna zasluga — da se ogrski Slovenci morajo v pravopisu združiti z drugimi Slovenci.   Zato je  tudi  svojemu   listu
premenil naslov v »znanost razšerjiiva-joče slovenske novine«. Agustič je tudi polagoma zapuščal, kolikor je smel in mogel, svoje narečje, in je tedaj tudi pisni jezik svoj uravnaval po našem slovenskem, da mu torej tudi v tem oziru ni pisava prava »prekmurščina«. Zaradi tega —- pravi Ant. Trstenjak — moramo priznati, da mu je to delo bilo hvalevredno.
Agustič je umrl 17. julija 1879, in od tedaj so bili ogrski Slovenci brez časopisa, dokler jim ni madjarska državna ideja porodila drugih novin, katere so začele izhajati o novem letu 1885. v Murski Soboti pod naslovom: »Mura-szombat es videke« (Murska Sobota in njena okolica) fol. Na jedni strani je madjarski izvirnik, na drugi pa slovenski prevod. Urednik temu listu je Madjar Takacs R. Istvan, a izdavatelj Žid Griin-baum . . . No, s tem je pa vse povedano.
Toliko sem mogel nabrati v celoto o književnosti ogrskih Slovencev. Res, priznati nam je (z Valjavcem): Malo je tega in še to se večji del le s težo dobiva in celo dobiti ne more, ako bi hotel kdo kaj upotrebljati. Dobro dojti mora torej vsaka tudi manje ali malo imenitna in slabeja stvar iz te slovenske okrajine. A zato sem i zbral one drobtine.
Le mladost se vec ne glasi.
S^eto prejde, leto pride,
i? Solnce zajde, solnce vzide:
Cvetje vene, spet rodi se, Val odteka, privali se;
Misel zginja, druga vstaja, Up umira, se poraja;
Le mladosti srečni časi — Le mladost se več ne glasi.
A. Mribar
•Sfcr