604
KAREL GRABELJŠEK, BOLEČINA
Književnost         Karel Grabeljšek je tipičen primer pi-
satelja, ki se je iz akcijskih partizanskih zgodb preusmeril v intimistično obravnavanje ljudi in odnosov. 2e v romanu Med strahom in dolžnostjo je pokazal dovolj posluha za notranje stiske gorskega kmeta med vojno, v času in razmerah torej, ko ni prostora za prisluškovanje globljim človeškim čutom. Že tu je Grabeljšek tako rekoč izbrskal iz človeka precej od tega, kar je v vojnem času ostajalo nekje na dnu, nevidno in zakrito s skorjo surove vsakdanjosti.
V novem romanu z naslovom Bolečina je šel še dalje in tragika človekove razpetosti med samim seboj in med situacijami je tu še bolj tragična, neusmiljenost časa, razmer in odnosov še bolj izrazita, čeprav to pot ne gre več za vojno, ampak za tako imenovani mir. Grabeljšek, ki se je kot borec bojeval za lepše, bolj humane odnose med ljudmi in ki je tudi kot pisatelj
* Karel Grabeljšek, Bolečina, založila Partizanska knjiga s pomočjo Kulturne skupnosti Slovenije, opremil Pavle Učakar.
izšel iz tega humanizma, se je skozi svoj pisateljski razvoj očiščeval in dalje humaniziral do takšne mere, da v romanu Bolečina njegova idealiteta prehaja že v ogorčenje nad vsem, kar se ne sklada z njegovimi predstavami o tem boljšem svetu, v skepso in v skorajda že brezizhodni in ničesar več prinašajoči fatalizem.
V romanu gre pravzaprav samo za eno osebo, druge se zgrinjajo okrog nje z edinim namenom, da bi ji s svojimi postopki in razmerji porušile samozavest in vero v človeka, porušile pa tudi vse eksistenčne možnosti v nehumanih navzkrižjih sodobnega sveta. To je nekdanji partizan Kos, s pravim imenom Korenčan, ki se po vojni kot politični aktivist bori najprej za svoje ideale, postane okrajni sekretar, potem direktor manjšega podjetja, nato občinski predsednik, toda povsod na teh položajih se zapleta z okoljem, ki ne Tcaže več dosti smisla za njegove predstave o novih, lepših, bolj socialnih odnosih med ljudmi. Tako Korenčan vedno bolj drsi navzdol, postane skladiščnik v opekarni, napravi formalen prekršek in se znajde v zaporu, potem se v nečednih poslih poveže z bivšim
605
Karel Grabeljšek, Bolečina
belogardistom in sedanjim bogatim emigrantom in končno sprt z vsem svetom napravi samomor.
A to je le zunanji, fabulativni okvir te pisateljeve pripovedi, je samo lupina, v katero je pisatelj položil jedro svojih spoznanj o svetu in človeku ter jih strnil okrog Korenčanove usode. Ta stari partizan iz dvainštiridesetega noče za tistimi, ki v novi družbi iščejo predvsem le osebnih koristi, ostati hoče zvest sebi, a tudi obljubam, ki jih je dajal med vojno. Zato ga prizadene, ko mu kmet Grdinček kritično govori o zapostavljenem kmetu in o neizpolnjenih obljubah, a še večja razdvojenost se naseli vanj ob odkupnih akcijah, ko Mišo, nekdanji privrženec Nemcev in sedanji odkupovalec kmečkih pridelkov, fizično muči ljudi, če mu ne dajejo dovolj. Nekaj se nalomi v njem, razlika med predstavami in stvarnostjo postaja vedno večja in tudi vedno bolj boleča. »Koliko je še komunistov med nami«, govori v spominjanju, »pravih komunistov? .. . Takih, kakor so nas učili, da mora biti komunist. Lik komunista! Moralno neoporečen, delaven, požrtvovalen, zase ne gleda, samo obči blagor mu je pred očmi, pravice delovnih ljudi, boj proti okupatorju in njegovim pomagačem, graditev socializma ... skromen je, pošten, pri ljudeh uživa ugled, masovik. Koliko je še takih komunistov med nami?« Tako v Korenčana ostro režejo ne samo politična, ampak tudi temeljna etična vprašanja in na tej etični ravnini se poslej vse do konca romana gibljejo Korenčanove obtožbe.
Najvišji primer moralne deformacije je Filip Kržmanec, s partizanskim imenom Skopec. Je karakterističen primer sodobnega parvenija in v romanu dovolj učinkovito naslikan. Nekoč je v partizanih hladnokrvno dajal povelja za likvidacije in pri tem skrbno ščitil sam sebe; zdaj se njegova pot suče okrog ministrskih položajev. Brezoseben   ukazovalec,   mrzel   in   uraden
zlasti do podrejenih, uspešen ženskar in še bolj uspešen graditelj osebnega standarda. Kakor gre Korenčanova pot nenehno navzdol, tako se Filip nezadržno vzpenja navzgor, a kakor se prvi čedalje bolj zapira v svet svojih predstav in se jih oklepa z vsem žarom svojega temperamenta, tako se Kržmanec razrašča v družbi in dobiva vedno več veljave. To obratno sorazmerje med zvestobo, poštenostjo, notranjim bogastvom in drugimi etičnimi vrednotami ter med egoizmom, karierizmom, človeško površnostjo in drugimi ne-vrednotami je tisto temeljno Koren-čanovo oziroma pisateljevo spoznanje, iz katerega rastejo potem vse epizode in vsa razmerja v romanu. Navedeni primeri niso edini, tu sta na svetli strani še Glavač, s partizanskim imenom Dren in še danes »preprost fant«, ter Franci, ki je padel v partizanih in še vedno pomeni Korenčanu živo partizansko in človeško vest, na temni strani pa odkupovalec Mišo in direktor opekarne Černe.
Ta ambivalentnost v značajih je v Grabeljškovem romanu sicer ostro začrtana in izvira lahko tudi iz subjektivnega gledanja na stvari, hkrati pa je toliko zvesta podoba neke nemirne družbe, da je tudi dejanska in prepričljiva.
Korenčanova tragedija v romanu pa najbrž ne bi bila popolna, ko se vsem tem porazom v javnem delovanju ne bi pridružila tudi nesreča v osebnem življenju. Korenčan je namreč še v partizanskih časih spoznal preprosto dekle Francko, imel z njo otroka, vendar je na oba pozabil in se pozneje poročil s čutno in nemirno Mariko, ki je zdaj velika in tragična ljubezen njegovega življenja. Žena se loči od njega in se poroči s Filipom Kržmancem, ki je v javnih poslih bolj uspešen. Tako je krog sklenjen, Korenčanove čustvene silnice so na vseh straneh presekane, njegova bolečina je zdaj vsestranska in totalna.   Roman  tako  dobiva  podobo
606
Jože šifrer
neke nedoumljive usodnosti, vendar usodnosti v tem smislu, da brezobzirno, nepošteno in preračunljivo v življenju uspeva, medtem ko vse, kar je resnična poštenost, resnično čustvo in zvestoba mora, ne glede na okoliščine, nujno propasti. Tu se zdaj pojavlja vprašanje vere v življenje. Ali Koren-čan ob vsem, kar je doživel in spoznal, še more verovati v ljudi in v novi svet, za katerega se je nekoč boril? Tega vprašanja glede na nauk Grabeljško-vega romana sicer ne gre poenostavljati, vendarle so očitna dejstva, da je takšna (ne)vera rezultat osebnih izkustev in ne lastnost kot taka, da bolečina ne raste samo iz nekih neprijetnih življenjskih dogodivščin, ampak tudi iz pomanjkanja vere v karkoli in da se brez vere ne da živeti. To zadnje je potem aksiom našega bivanja, kakor ga je Grabeljšek s podobo Korenčana-Kosa dovolj nazorno izpričal.
Tudi stilna plat romana se v precejšnji meri odmika od prejšnjih Grabeljškovih besedil. Medtem ko je v partizanskih zgodbah največ z reali-stično-opisovalno metodo označeval dogodke in osebe, mu v pričujočem romanu vse osebe govorijo iz sebe, tako da avtorja skorajda ni več čutiti, čeprav je na drugi strani popolnoma jasno, da je ob dogodkih in svojih osebah, zlasti seveda še ob Korenčanu, ves čas intimno navzoč. Situacije se v romanu dinamično menjavajo, retrospektive in asociacije so ponekod tako nenadne, skorajda neurejene, kot tega pri Grabeljšku do sedaj nismo bili vajeni. Navzlic temu pa besedilo tudi v stilnem pogledu ni eksperiment, ampak pomeni »nova« Grabeljškova izrazna metoda le večje izkoriščanje možnosti in ^udi večjo funkcionalnost umetniške besede.
Vsekakor je roman Bolečina tako po izpovedni poglobljenosti kot tudi v stilnem iskanju korak naprej v prizadevanju tega poštenega in samemu sebi zvestega pisatelja.
Jože Šifrer