tresla se je, majali so se nje temelji. Grozen vihar je razgrajal po zraku, medle sence, ponoene prikazni so plesale okrog ubogega Anžeka. Cul je za seboj grozne glasove, grozne obupne glasove, kakoršuih še živa duša ni slišala poprej. Človek bi bil lahko mislil, da bode konec sveta, svet je vzdihaval in ječal. Ali Anžek je bil mrzel kakor led, ni ozrl se ni nazaj, ni jeknol ni. Le štirideset korakov je še imel do nekega kipa, proti kteremu se je pa hrib strmejše nagibal. A nenadoma je nehala natora razsajati; kakor v grobu bilo je tiho vse in povsodi, ubogega pastirja pa se je polotil velik strah, kar z daleka začuje svoje uboge sestre hripavi glas: „Anžek, oh ljubi Anžek!" Anžek se hoče ozreti. Ali predno se je mogel dobro obrnoti, iz- podleti mu na strmini, ki jo je bila rosa zmočila. Pobiral se je sedaj nad dvokolnico, sedaj pod njo, da je naposled omedlel. Ko je bil zopet v svesti si, bila je še zmirom noč; ležal je pred kipom, daleč okrog sebe pa je imel zaklade raztresene. Prisvetil je mesec nad krajino. Anžek se pobere, ude je imel otrple. Pobral je zlato in dragotine v dvokolnico in jo odpeljal z velikim trudom v vas, kamor je prišel še pred jutranjim svitom. Anžek je bil bogat in srečen. Vzel je sestro k sebi, usmiljenega kmeta pa je bogato nadaril in vsi ubožci okrog so ga blagoslavljali. Skopi in hudomušni gospodar je zvedel srečo svojega bivšega pa- stirja in se je hudo kačil. Nič drugega ni premišljal, nego to, kako bi dobil v last neizmerne zaklade, ki so bili ostali v hribu. Zopet je bilo Ivanovo. Hudobni, skopi gospodar vpreže v voz štiri vole in se odpelje s sodi, z vrečami, lopatami in železnimi drogi vred na hrib. Ura bije dvanajst, škratelj se prikaže, kakor pred letom dnij, gospodar dobi ključ in stopi pod obok. Vsi trije kotli so bili polni zlata in dragega kamenja. Hudobnežu je kar poskakovalo srce v prsih. Ni mogel krotiti svoje poželjivosti. Stopil je k zakladom, iu kar grabil jih je. A strela je tresnola v obokano notrino — in kotli se pogreznejo v zemljo. Po nekolikih urah pa so našli na hribu neusmiljenca mrtvega, imel je obraz črn in med pleča zavit. — Prekmurci. Narodopisna črtica. Spisal J. Meško. Postavil bi te rad, dragi „Kres", na eden najprijaznejših holmov, kakor jih ima obilno mila nam slovenska zemlja, da mi obsiješ kraj, kjer prebiva panoga vrlih slovenskih bratov P r e k m u r c e v, ktere je ne- mila osoda priklenola magyarskemu orszagu. Ta holni se prijazno vzdiguje kaki dve uri nižje od Radgone na desnem pobrežji tik Mure; na izhodno stran na podnožji holma je Radajnska slatina, in od tod doli proti Ljutomeru se začne razširjevati rodovitno Mursko polje. Že St. Vraza je navduševalo to krasno polje, in v svojej pesni je primerjal ta kraj lepej Thessaliji: „Do Tive Tesalja prostira se ravna, od hrabrih konjiči majka plodna slavna; konjiča, što po zraku, pasuč, glave nose i na skočili medjan hitri vjetar prose." Na holrau stoji lepa, prostrana, v laškem slogu pozidana župna hiša božja, in vendar se imenuje „Kapela". Ljudstvo govori tukaj navadno: „Grem h Kapeli", „bil sem pri Kapeli", kedar koli ta holm v mislih ima; meni tudi, da je silni Atila vrnovši se iz Italije tli umrl, da je neki v tem kraji pokopan, in da truplo v trojno krsto — iz železa, srebra in zlata — zaprto tu počivlje. Na to pravljico naslanja tudi St. Vraz svojo pesen pevaje: „Više gledj zelenu glavu diže brdo! Tamo kan vladaše pleme svoje tvrdo; odtuda po svietu kunuč ukaz razsu kano kletvu pakla, danas još na glasu ..." Da krasno, zeleno je to brdo! ali gledaš na sever, jug ali zapad, vidiš neštevilne hribe z žlahtno vinsko trto zasajene; ako pa se obrneš proti izhodu, imaš pred seboj razgrnen celi prekmurski okraj: zategadel sem te, dragi „Kres", postavil na to mesto, ker od tod zamoreš posvetiti skrajni severno-iztočni rob slovenske zemlje! Od Radgone počenši doli do Medjimurja, t. j. nekoliko nižje od Ljutomera mejaši Mura štajerske in ogerske Slovence, zatorej jim pravimo „Prekmurci", včasih tudi „Vogri". Pridevno ime „Vogrin" še čestokrat nahaja to stran Mure. — Ko so svoj čas Magyari one prebivalce hudo pritiskali, iskal je menda marsikdo zavetja v varnejših dolinah Slovenskih goric, in ostalo mu je ime Vogrin. >— Višje Radgone imajo na zahodno stran štajerske, na sever ogerske Nemce, tako imenovane „Hience" za sosede, na vzhod iu jug Hrvate in Magyare; — res, hud položaj. Na to malo betvo — računi se sedaj 50.000 prekmurskih Slovencev — pritiskajo Nemci in Magyari. Slovenska krajna imena so uradno, kolikor se je dalo, vsa pomagyarjena, tu pa tam tudi ponemčena. Pred seboj imam imenik somboteljske vladikovine *; — Prekmurci spadajo namreč pod somboteljskega škofa, razven pet vasij s 1500 stanovniki, ki pripadajo mestnej nemškej župniji v Radgoni in pod nemškega škofa v Gradec. Krajna slovenska imena so včasi tako poniagyarjena iu večinoma tudi ponemčena, da ga skoro ni več zaslediti slovenskega; — slovenska se hranijo sedaj le še v narodnem govoru, na pr. Cankova, m. Hidegkut, n. Kaltenbrunu. — Svet kraj Mure je, kakor na štajersko stran, prijazna planjava, ima * Sombotelj, Steinamanger je rimski Sabaria. obljudjene vasi, trge, gradove, rodovitno polje, zelene loge, v kojih šte- vilni kriljati pevci svoje pesni krožijo, tako da je Sranko Vraz svoj čas že peval o dobravi bjelotinskej *: „U dubravi mnoga ptica pjeva žuboreči u glas rajski blagi -— ti bi mislio cienec način dragi — te u tebi skače duša živa kan' u nebo da jo vec poziva rajski angjeo il' nebeška diva. Al tko uli tu jim pjesmi snagu? tko slavica tu milost nauči? tko 1' uzhiti žutovoljku dragu ? tko razblazni i ostale ptice, da s' nadtječu pjesnim izmjenice, da si svaka zlatna usta muči, •— tako muči in mre od miline, kan' da hoče sva da njom razmine ? Ta i drugdje čuo si pjevat ptice, popievati čuo ih rano, kasno; al' ko tudier, nigdje tako krasno." — Globlje se od severne strani na jug in vzhod razprostirajo Slovenskim goricam podobni hribi in holmi. Prebivalci tega kosa slovenske zemlje so visoke, tanke, vendar trdne postave, milega prijaznega obraza, lasi kostanjeve barve, oči temno- rujave. Ako bi postavil prekmurskega Slovenca tik Magyara, če ravno sta enako oblečena, namreč po navadi starih pannonskih Slovencev v domačo prtenino, spoznal bi vsakteri hitro Slovenca od Magyara, — Tako mi trdi blagi prekmurski rojak g. J. B.: „Naši gorički Slovenci so" — od onih kraj Mure na ravnem stanujočih, — „bolj čvrsti, jaki, ku- rajžni, zdravi, siromaški. Med Magyare hodijo delat: kosit, žet, mlatit." —• Pa tudi ta kraj Mure prihajajo vsako leto številno v vinograde kopat. Prekmurec ljubi, kakor njegov brat Hrvat in sosed Slovenec na desnem bregu Mure, torbico na strani, ta mu je vedna tovaršica. Prekmurci so edina panoga med Slovenci, ki so žalibog tudi po veri razkoljeni. 15.000 se namreč računi protestantov, vsi so Luterani, Kalviuov med njimi ni; ti so Magyari. — Tu imajo namreč mogočni magyarski velikaši svoje gradove in obširna posestva — grofi Szecheny, Szapary, Eszterhazy i. t. d. Po nesrečnem načelu za tako imenovane refor- macije: „Cujus regio, illius et religio," potegnoli so silni velikaši, za- menjavši svojo staro vero z Lutrovim naukom, s seboj tudi svoje pod- ložnike, in tako še živijo dandanes pomešani, kakor so tedaj živeli kot podložniki ali pod katoliškim ali protestantovskim grajščakom; in čestokrat se nameri, da prebiva v enem in istem kraji katoliški župnik in pro- testantovski pastor, da šteje ena vas katoličane, druga zraven protestante. Med seboj se glede tega razkolja dobro razumejo, a v političnih rečeh menda ne. Pri zadnjih volitvah za peštauski sabor bila sta dva kandidata: desničar, Slovenec Imre Augustič, katoličan, in levičar, Jože Berke, Magyar in evangeljski protestant; zmagal je slednji, — potegnoli so z njim vsi židovi in Magyari. — Čudno so ti naši krvni bratje pomešani. V somboteljskem šematismu sem tako-le našel: V trinajstih župnijah * Kraj Belatinci ni daleč od Mure, Veržeju nasproti. Glej zemljovid slov. dežele. stanujejo sami Slovenci, v šestih Slovenci in Magyari, v dveh Slovenci in Nemci. Kje so Slovenci v manjšini ali večini, ni razvidno; ali se je na manjšino, kjer je le maloštevilna, oziralo, ne vem. Brez zidova ni niti ena slovenska župnija, v spodnjej Lendavi jih je celo črez 400. Da se na nobenej gymnasiji na magyarskej zemlji na slovenski govor celo nič ozir ne jemlje, treba mi ni trditi; tu je niagvarščina edino zveličalna. Ostane nam tedaj samo še ljudska šola; poglejmo, kako se tukaj deca v materinščini vežba. Ko se je po burnih letih 1848—1849. Magyarska pomirila, in je začel po deželi vladati ljubi mir, rabili so v narodnej šoli na Prekmurskem z nami enake šolske knjige, in to je bila prava pot, da se krvni bratje to in on stran Mure eden drugemu približujejo in književno združijo. — Hodili so tudi od naše strani narodni učitelji med Prekinurce. Ali ko je počenši sem od 1. 1860. magyarska velevlast prišla do večje moči, zdelo se jej je menda to nevarno, in naša knjiga je morala na stran; sedaj skrbi, kakor podoba kaže, društvo sv. Štefana v Pešti za šolske knjige. Zložene so te knjige strogo v prekmurskem narečji; razven ka- tekizma je pravopis še zvečinoma našemu podoben; — katekizem pa dobiva deca z magyarskim pravopisom tiskan v roke. Kajni vladika Imre Szabo je bil ognjen Magyar, njegova največja želja je bila, da svojej duhovnej skrbi izročene ovčice pomagyari. * Troje knjige prekmurskih ljudskih šol imam pred seboj; mlajše čitatelje bo menda zanimalo, ako nekoliko v nje pogledamo. Prvemu berilu je napis: „Perve knige čtenya za katholičanske vesničke šole na povelenye družbe svetoga Števana spravlene po Barany Ignaci pripravnice vučitel-ravniteli. II. natis. V Pešti 1871." — Ima 47 stranij, vsebina je poprek za malo deco primerna. Berimo nekaj malega; na pr. stran 6. „Zv£č v šolo". „Hodi bratec! v šolo. Ar kesno prldti i zamuditi se jas bojim jako. Znam, ka se naš vučitel jako veseli, gda nas do jednoga vidi v šoli. — Stran 33. „Dešč ide." „Dešč ide, rosi. Blagoslovila kapla, štera spadne na zemlo, na pole, na nyivo. Suha zemla se ozeleni, či topla vlaga rosi. Dešč ide, rosi. Blagoslovila kapla, štera spadne na drejvo, germ i korino. Drevje, cvetje se ponovi, či topla vlaga rosi. Dešč ide, rosi. Od nyega človek blagoslov č&ka. Dojde tudi obilno vsakoga, Ešče človeka jako obeseli. či topla vlaga rosi." — Katekizem ima napis: „Kratka summa velikoga Katekizmussa z-szpita- vanyem i odgovarjanyem, za katholicsanszke soule. Z-nouva vodana od driisttva sz. Stevana 1. 1873." Mislim, da imamo z napisom dovolj in lahko spoznamo, kako se deca z magyarskim pravopisom moti. — Po- glejmo še 3. knjigo „Prirodopis" s kepami za narodne šole nastavo * V Sombotelji sedaj nimajo škofa; že črez leto dnij ga iščejo , veščaka slo- venskega menda ne bodo našli. Agustich Irnre. * Lastno družbe sv. Števana." Buda-Pešt 1878. — Knjiga ima 56 stranij; poleg slovenskega imena živalij je v oklepkih povsod zraven tudi magyarsko: „Pis (a kutya) Mačka (a maeska) Golob (a galamb) Sraka (a szarka) Vrana (a kanya) Včela (a mehe) Mravla (a hangya)." Čitajmo neke vrstice „Ovod"-a: „Povsedi i kame se koli na našoj zemli zglednemo, zapazimo najživavnejše živlenje. Zemla, zrak i voda je puna z jako razločnimi stvari. Oi se v lepom letnom dnevi po poli, ali gder indri sprehajamo, čiijemo, kak fiičkajo i čvrčkajo pernati pevci po zraki i po vejaj drevaj; vidimo kak lejčejo pisani metuli z korine na kolino, kak šumijo miišice, kak lazijo rošči prek poti, kak mravle paščlivo delajo, včele med i vosk berejo, i kak veselo po travi šiimi i vrši, tak da bi na vsakoj betvi sedela stvar, štera, se svojemi živlenji veseli." — Iz tega, kar sem tukaj navedel, smo se menda pre- pričali : da , če ostanejo Prekmurci v narodnej šoli pri takih in enakih knjigah in poduku, zamorejo še s koristjo brati tudi naše knjige. — V imeniku društvenikov sv. Mohorja za 1. 1881. našel sem črez 130 udov Prekmureev, med njimi duhovnike in učitelje, matičarja žalibog nobenega. Ali se ne bi dajo onim, ki pridejo sem prek Mure na delo, — navadno so siromašni — postreči s kako knjigo, ki v prahu zastonj leži V Eojaki na meji, preudarite, in tudi drugi daljni mislite na svoje krvne brate onkraj Mure! Prekmurci kakor Slovani v obče poj6 radi pesni. Milo je slišati njih tužne glasove, kedar priromajo k nam k sv. Trojici v Slov. goricah, ali na Sladko goro pri Šmarji; pa tudi vesele in šaljive pesni imajo; konečno naj bode tu ena taka zabeležena. Prekmurska-gorička pesen: 1. Moram idti k mojoj kumi Ar mi nekaj v glavi šumi; Ne sem se dobro naspala, Celo noč sem plesala. 2. Vinska moč me je znorila Sama pet pintov sem spila; Pile smo kakti sestrice, Prek podneva tam do krnice. S. Pet nas je bilo v toj kleti Vseli pet tudi brez pameti; Kaj kaj smo se spominale, Meso bele kriih sijio jele. 4, Veli edna: pijte kunia Da vam bode glava puna. Druga se za grehe joče, V staro vino kriih namače. 7. Edna drugo je zdigala, Bog pomagaj! je kričala, Odišle smo pune blata Najšle smo zaprte vrata. * Agustič, prekmurski rojak, izdaval je pred nekterimi leti v Pesti časopis, tednik podoben „Slov. Gospodarju" po imenu »Slovenski prijatel". Žalibog, samo 2 leti je gledal beli dan, potem umrl, ker ni našel dovolj podpore pri svojih rojakih, še manj pa pri drugih slovenskih bratih. Tretja k Bogi si zdihava Notri v kanto se zgledava Ta štrta pa moža toži S pesnicov po stoli roži. 6. Peta veli: pojdnio donio, Naj se nam ne zgodi hiijdo; Žmetno smo še gor' zdignole, Tri na glavo smo spadnole.