GORAZD MAKAROVIČ: Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke. Novoveške etnične identitete pred
slovensko narodno zavestjo; Slovenska matica, Ljubljana 2008, 246 str.
Gorazd Makarovič 5 ; ■ :
KO ŠE NISMO BILI SLOVENCI IN SLOVENKE
116
Novoveške etnične identitete pred slovensko narodno zavestjo
Najnovejša knjiga uveljavljenega slovenskega etnologa Gorazda Makaroviča je delo, ki se odziva na aktualna vprašanja ugotavljanja slovenske identitete v preteklih obdobjih. To je tema, o kateri se v zadnjem desetletju čedalje več piše, pretežno na polemičen način. Avtor knjige si je zastavil nalogo, izraženo v podnaslovu: raziskati etnične identitete (Slovencev) pred slovensko narodno zavestjo. V knjigi zavrača »značilni mit, ki vidi vso preteklost ljudi na ozemlju, ki je danes slovensko, skozi slovenska nacionalna očala« (str. 15), pri tem pa v seznamu citirane literature zaman iščemo ime vidnega slovenskega zgodovinarja Petra Štiha, ki se s tem »mitom« bori že skoraj celo desetletje in je bržkone v dobršni meri navdahnil tudi njega, da se je lotil pisanja te knjige.
Preden se podrobneje dotaknem vsebine knjige, moram reči, da podnaslov knjige veliko bolj ustreza vsebini kot sam naslov. Avtor sicer v poglavju Vsebine pojmov Slovenci in slovensko (str. 4864), ki se mi zdi eno najboljših v knjigi, prepričljivo pokaže, da sta vse do 19. stoletja ta dva izraza pomenila to, kar
danes Slovani in slovansko. Škoda le, da avtor pri izvajanju navaja le F. Zwittra in F. Bezlaja, ne pa tudi nekaterih drugih relevantnih avtorjev, zlasti p. S. Škrab-ca in J. Müllerja.1 Toda če se je sodobna slovenska narodna zavest (tako kot tudi vse druge okrog nas) razvila šele v 19. in 20. stol., to še ne pomeni, da pojmov Slovenci oziroma slovenski v etničnem (ne nacionalnem) pomenu prej ni bilo. Škof Slomšek v svoji pridigi Dolžnost svoj jezik spoštovati še leta 1838 pravi: »V Evropi, v najsrečnejšem delu sveta, v katerem mi živimo, so najimenitnejši trije jeziki: latinski, nemški in slovenski
...... Pojdi za jugom do morja, našel
boš po Hrvaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slovenjo govorijo, kakor ti.« Ne bi se mogel strinjati s trditvijo avtorja (str. 207), da so besede Slovenci, slovenski jezik, slovenščina uvedli šele naši protestanti. Oni so jih šele prvi v slovenščini zapisali. Na Koroškem in Štajerskem se slovenski prebivalci od 13. stoletja imenujejo Slovenci in njihov jezik slovenski.2 Edinstven primer izražanja zavesti o svoji slovenski (slovanski) identiteti najdemo v zgodbi o tovornikih iz Ziljske doline, ki so v Salzburgu o sebi izjavljali, da prihajajo iz Windischlanda? Opozoriti velja tudi na zgodovinsko izpričano ime Beneška Slovenija'' in na zanimiv grb slovenskih posesti rožaške opatije s podpisom Schiavonia sopra Cividale, ki ga hranijo v videnski občinski knjižnici,5
1	Glej njegovo razpravo Raba imena Slovenci v 16. stoletju. V: Škrabčeva misel IV: Zbornik s simpozija 2002 (Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003), 21-41.
2	B. Grafenauer, geslo Koroški Slovenci, podnaslov Ime, Vindišarska teorija. V: Enciklopedija Slovenije 5 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991), 290.
3	B. Grafenauer, Zgodovinski časopis 15 (1961), 223.
4	Glej M. Kos, Beneška Slovenija - zgodovinsko ime. V: Trinkovzbornik (Trst: Gregorčičeva založba, 1946), 92-98.
5	Glej M. Cadau, L'Abbazia di Rosazzo (1989),
52.
pa tudi na slovensko besedilo opisa meja bovškega glavarstva iz l. 1740: _ Vrshig, kateri Lahi tudi po slobenshim Vrshiz po Latinscho inu lasco Vrshi-na immenuieio^6 Skratka, Slovenci in Slovenke smo bili že od nekdaj, vendar seveda ne v sodobnem, nacionalnem pomenu besede, pač pa v pomenu (lokalno) slovanske etnične in seveda predvsem jezikovne pripadnosti. Ker so po ugotovitvah slovenske zgodovinske slovnice in dialektologije (Ramovš, Rigler, Logar idr.) slovenske narečne baze nastale že v poznem srednjem veku, smemo o pojmih slovenski in Slovenci mirno govoriti že za tisti čas. Avtor skuša v knjigi ugotoviti identiteto slovenskega prebivalstva v času od 16. do 18. stoletja na podlagi dveh virov: priimkov in noše. Pretresu priimkov, nastalih iz etnonimskih, jezikovnih in pokrajinskih oznak, v knjigi posveti največ prostora, kar 78 strani (26-47 in 150-205), medtem ko starim upodobitvam in opisom noš nameni 72 strani (78-149). Kot jezikoslovca in ime-noslovca me je seveda zlasti pritegnil pretres priimkov.
V Uvodnih pripombah (str. 9-25) avtor podaja t. i. »viroslovno kritiko priimkov«. Tu med drugim trdi (str. 17), sklicujoč se na Kronsteinerja 1975 (strani ne navaja), da med osebnim imenom in vzdevkom pred 13. stoletjem večinoma sploh ni bilo razlik. To seveda ne drži: že v praslovanski dobi so obstajala osebna imena, ki so jih dajali otrokom ob rojstvu, in vzdevki, ki so jih prejemali ob prehodu iz otroške v odraslo dobo.7 Drži pa, da mi danes med tema dvema kategorijama ne znamo vselej potegniti trdne ločnice.
6	J. Beran, Doneski k zgodovini prava na Goriškem. V: Zbornik znanstvenih razprav 28 (1959), 30.
7	Glej A. Cieslikowa, Stownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych. Odapelatywne nazwy osobowe (Krakov: Pol-ska akademia nauk, Instytut jezyka polskiego, 2000), IX.
Mag. Silvo Torkar, prof. ruskega jez., samostojni strokovni sodelavec v humanistiki, Etimološko-onomastična sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, E-naslov: silvo.torkar@zrc.sazu.si
Avtor meni, da nekateri vzdevki zaradi svojega slabšalnega zvena niso prešli v priimke. To je težko reči, saj poznamo nemalo priimkov, ki so preživeli vse do 19. in 20. stoletja, preden so jih njihovi nosilci zaradi vulgarnosti spremenili (ali pa tudi ne), npr. Jebačin, Fuk, Pezdiček, Predikaka ('spredaj kaka') in še nekateri. V besedilu me kot imenoslovca presenečajo nekateri nenavadni terminološki neologizmi: priimkovanec namesto 'nosilec priimka', priimkovanje namesto 'nastajanje priimkov'.
Poglavje Etnonimi v priimkih, naslonjenih na govore (str. 26-47) bi bilo glede na vsebino in razumevanje bolje nasloviti Etnonimi v priimkih, motiviranih z oznako jezikovne pripadnosti. Avtor je upravičeno pozoren tudi na dejstvo, da se je v slovenskih priimkih tudi za ženske uveljavila moška oblika (str. 24), prezre pa, da je o tem pri nas najbolj izčrpno in temeljito pisal akademik M. Matičetov.8 Pri razlagi posameznih priimkov se avtor marsikdaj naslanja na strokovno že davno presežena mnenja. Tako na primer priimek Tavčar ne pomeni priseljenca iz Davče (str. 28), kot je svoj čas menil pravnik in zgodovinar R. Andrejka (1939), saj je nastal prej kakor naselje Davča, ki ima tudi drugo etimologijo. Da bi priimek Hrvatin nastal »deloma« iz nemških ženskih oblik za Hrvat (str. 31), je pač izključeno, saj pripona -in v priimkih ni slovnična, pač pa besedotvorna kategorija in pretežno slovanskega ali včasih tudi romanskega izvora, prim. priimke Ogrin (< Oger), Kovačin (< Kovač), Jakopin (< Jakop) ipd. Priimki Lachainer, Lahainer, Lacheiner, Lahajnar, Lahajnor, Laharnar, La-harner nimajo zveze z etnonimom Lah (str. 33), pač pa so izpeljani iz toponima Laharn, imena zaselka vasi Bukovo na Cerkljanskem. Etimologija Laharna resda ni pojasnjena, vendar najverjetneje ni v povezavi z Lahi (zapisi Lochar 1566, Locar 1600 kažejo na etimološki o v prvem zlogu).
Da bi priimek Talian, nekdaj Thallian na Kočevskem (str. 38) nastal iz Tal v pomenu 'dol' in bi torej pomenil 'Doljan',
8 Slovenskim Orlicam pristrižene peruti. Delo -Književni listi (10. marec 1994); Drevesa (december 2000), 4-10.
je precej neverjetno. Bolje kot kopičiti nepreverjene domneve ali pa nekritično povzemati nekatere ponesrečene trditve starejših avtorjev bi bilo preiskati arhivsko gradivo.
Avtorju je vsekakor treba izreči priznanje za izjemno veliko količino pregledanega že objavljenega historičnega gradiva, ki ga je bolj ali manj uspešno izkoristil za iskanje etničnih in pokrajinskih oznak ali priimkov številnih oseb, ki nastopajo v tem gradivu. Pri nekaterih oznakah oziroma priimkih sicer že sam sluti, da imajo verjetno ožji pomen, kot je to videti na prvi pogled, npr. Dolenc in Go-renc, za katera lahko mirno rečemo, da njuna podstava nista Dolenjska oziroma Gorenjska, pač pa različne Dolenje in Gorenje vasi, medtem ko je Bric lahko nastal ne le iz podstave (Goriška) Brda, pač pa še iz prenekaterega drugega kraja ali vzpetine z imenom Brdo. Pogrešam priimek Polajnar, ki je označeval prebivalce Poljanske doline, ali Berginc, ki kaže na kraj Breginj z okolico, Konavc, ki izhaja iz imena Kanal (ob Soči), Lakner, ki je označeval prišleke s (škofje) loškega ozemlja. Med priimki iz pokrajinske pripadnosti bi veljalo omeniti priimek Nadiževec s pogostejšimi različicami Nediževec, Mediževec, Mendiže-vec itd.). Priimek Pivk gotovo ni izšel iz pokrajinskega imena Pivka, čeprav imata imeni skupno etimologijo in podobno motivacijo. Tudi priimki Drolc, Drolec nimajo nobene povezave s Tirolsko, saj izhajajo iz slovanske podstave. Priimek Brejc ni v zvezi z etnonimom Brajac, saj je le različica priimka Bric. Priimek Poljak je nastal iz krajevnega imena Polje, podobno kot je Debeljak nastal iz zemljepisnih imen (najverjetneje v več žariščih, na primer Debeli hrib v Selški dolini ipd.), Seljak iz imena zaselka vasi Bukovo *Selca (danes Selc) itd. Avtorjeva trditev, da je »med slovenskimi priimki zelo malo primerkov, za katere bi lahko domnevali, da so nastali z naslonom na ime mesta, trga ali vasi«, ne vzdrži kritičnega pretresa. Zmotno je namreč avtorjevo mnenje, da so priimki tipa Bregar, Laznik, Selan pretežno nastajali iz občnih imen breg, laz, selo in da je npr. *selan prvotno pomenil toliko kot 'naseljenec sploh'. Vsakokratna analiza največkrat namreč pokaže, da gre pri
teh priimkih praviloma za izpeljavo iz krajevnih ali ledinskih imen Breg, Laz, Selo. Poglejmo nekaj primerov: Grohar
<	Grochauer < Grahovo (ob Bači), Hu-mar < Hum (vsaj dve žarišči), Slapar < Slap, Kozlevčar < Kozlevec, Mlakar < Mlaka, Ponikvar < Ponikve, Bitežnik < Bitež (zaselek Grgarja), Seliškar < Seli-šče, Stražišar < Stražišče, Arhar < Arch, 'Raka', Bravničar < *Bravnica (danes Borovnica, zaselek Podmelca), Torkar
<	Torka (pod Ratitovcem), Govekar < Govejek, Hlevišar < Hleviše, Stražar < Straža, Ščančar < Ščavnica, Šlebinger
<	Šlebing < Žlebnik, Vidergar < Vidrga, Andolšek < Andol, Gabršček < Gabrje (pri Tolminu), Kalan < Kal, Trušnovec
<	Trušna (zas. Idrije pri Bači), Zakrajšek
<	Zakraj, Drnovšek < Drnovo, Dovžan < Dovje, Samotorčan < Samotorica, Zibel-nik < Zibel (zas. Babne Gore), Mrzlikar
<	Mrzli Vrh, Setnikar < Setnik, Božnar
<	Božna (del naselja Polhov Gradec), Osredkar < Osredek (pri Dobrovi) in še na stotine drugih, zlasti priimki s pripon-skimi obrazili -šek, -šček, -šak.
Glede na to, da sam avtor izrecno pravi, da so »za raziskavo novoveških etničnih identitet pred slovensko narodno zavestjo najpomembnejši vir etnonimi, zlasti tisti, ki so ohranjeni v priimkih, sem se v pričujočem zapisu osredotočil predvsem na ta, vsekakor osrednji del knjige. Kljub obsežnemu zgodovinskemu gradivu, ki ga je avtor pregledal in črpal v ta namen, se zdi, da rezultati raziskave niso niti dovolj izčrpni niti dovolj zanesljivi. Škoda, da avtor ni v večji meri upošteval novejših izsledkov slovenskega imenoslovja.9 Knjiga sicer ne glede na te kritične pripombe predstavlja zanimiv poskus uporabe osebnoimenskega gradiva za etnološke namene.
117
CO
o o
Prim. Slovensko imenoslovje, tematska številka Jezikoslovnih zapiskov 8, št. 2 (2002) z UJ bibliografijo najpomembnejših objav.
9