88 88 S	Izhaja po	E
n enkrat na mesec v Ljubljani, E
|8 .kedar ga prebere in ne |§ §	konfiseira policija.	|1
SS

Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, ee jih kaj ostane, po 30 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
%88288888882ma8mmmm3888am3m2mie
I	Velja	|
si celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. & |j 50 kr. in četrt leta 80 kr. za E
§8 vsacega brez ozira na stan, na-S	rodnost in vero.
Kdor ga bere In ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Zdaj pa le v jok!
Joj joj, kaj tacega. pa še ni bilo, kar kokoši jajca neso! Le v jok, prijatelji, populimo si lase in onrimo si glave, ali pa se skrimo pod mizo, da nas ne bodo videli! Le premislite:
Izmed 10 naših kandidatov jih je šlo nič manj ko 8, reci osem rakom žvižgat in žabam gost, samo dva sta se rešila, če to ni za jok, potlej bomo pa odslej za vsakim pogrebom plesali.
Da, res, bilo jih je deset, pa takih kerlcev, da smo mislili: prej bo izruvan hrast, kakor pa ti padli. Pa padli so, tudi so že pokopani, le dva sta še dobila duška za nekoliko časa, pa sta tudi že tako osmojena po narodni slani, da bo ta o prvi priliki tudi nju vzela.
Kako so pa tudi padali pod narodno koso! Prvi dan so padli baron Eberl, nožar Hofman in mizar Krimer kar z enim mahom, kakor trije snopi; kar bilo jih ni, zmanjkalo jih je; bili so sneti z voglov, na kterili jih ne hote videli nabitih nikdar več, če bodo pri pravi pameti.
Še žalostneje godilo se je nam s svojimi ljubčki v drugem razredu; bil je četrtek, ko so nam jih Slovenci vrgli z rotovža tako hudo, da so sc vsi ubili in smo jih morali kar pokopati, da zdaj že trava na njihovih grobovih raste in jih ne bo nič več na dan, če se jim v glavi ne zmeša. Kasbacherjev Frice, Leskovičev Korelj in Mrhalov Janez so šli tje, kjer muh ni, k večemu še brenceljni. To smo jokali in solze točili kar po celih litrih, da smo se smilili ne le sami sebi, ampak vsi Ljubljani!
Prava smrt pa je prišla še le drugi dan, v petek. Stare babe že dobro vedo da je petek nesrečen dan, meni se je tudi kaj tacega zdelo. Čeravno smo, kakor prejšnji dan, gonili in spravili na rotovž vse, kar je našega, so nam Slovenci vendar dva ubili, in to starega Suppan-tschitscha (kdor imena ne zna izgovoriti, naj se gre brati učit k Pirkarju) in pa — o joj, joj in joj! Šrujevega Roberta — fanta, kakoršnega za ravs in kavs ni v
Ljubljani in ne na Kranjskem, kar je Dežmanov Korelj osivel. Mestni zbor brez Šraja je tako kakor družba brez sitneža, ki zmiraj jezik brusi; zato pa povem, da bodo na •otovži odslej spali. — Rešili smo le dva: Lukmano-'vega Jožeta, ki pa ni zadosti zagrizen, in Sup-pppano-vega Jožeta, kteri pa že tudi nima več tako hudih zob, da bi Slovence mogel hrustati tako, kakor bi jih rad hrustal pokopani Šrajev Robert.
Toraj le dva smo rešili, pa še ta dva komaj in komaj. Reči moramo, da so nas Slovenci „dali tako čez klobuk", kakor že trinajst let ne. Naš „lintvern“ je vržen z rotovža, da se je ves razbil in ga ne bomo mogli več zakrpati. „Proklete grablje" so nam že ono leto zlomili, zdaj pa še našega lintverna zadavili; — kaj nam še ostane; Borih trinajst možicev, ki so pa tudi že tako slabotni, da jih bo o prihodnjih volitvah gotovo narodni veter podrl. Potem ne bo nič, prav nič, to se nam že naprej zdi.
In pa — kaj še! Dosedanji naš župan Lašan, ki je tako trdno sedel na rotovži, dasiravno se na eno stran drži, se je narodne večine zbal in pobegnil z županovega stola. Brez župana pa ne more biti še tako revna kmetijška občina, kaj še Ljubljana! Slovenci pa ne bodo izvolili si za njegovega naslednika koga izmed naših starešinskih ostankov, marveč gotovo kakega Slovenca, in tako bo Ljubljana morala sleči trinajst let staro nemčursko naše krilo in mi smo v Ljubljani „fuč“. Ako bo kdo prašal po naši nemčurski Ljubljani, se mu bodo ljudje kar smijali in prašali ga, če je še le zdaj na svet prišel, da ne ve, da je Ljubljana slovenska.
Toraj je na rotovži naših še trinajst, toliko, kakor da bi ne bilo nobenega; pa še tem so dnevi šteti. Zato pa, gospoda, kar nas je nemškutarske, vtopimo se v žalost, ker, če bo tako šlo naprej, za nami v Ljubljani kmalu še sledu ne bo več, in ako se bodo kedaj kje naše kosti izkopale, bodo učenjaki ugibali, kakih zverin da so! Zato pa le v jok!
„Brencelj“,
načelnik nemeurskega volilnega odbora.
Pavliha.
Akoravno na Dunaji že. dolgo nisem nič prav veselega videl, me vender — sam ne vem, zakaj — radovednost zmiraj tje vleče; naj še tolikokrat rečem, da tje ne bom več šel, pa vender grem, kakor pijanec, ki se zakolne, da ne bo šel nič več v krčmo, pa komaj čaka, da more iti. In na Dnnaji za-me še celo nikjer več nič novega ni, vse mi je znano kakor v domači vasi; če pa se le kam napotim po svetu, — na Dunaji se moram oglasiti, ni drugače. Ko sem ta pot kresal memo Dunaja, me je pa zmotil še nekak poseben vriš, skoro tak, kakor če se ljudje prav hudo prepirajo ali pa na somnji za živino „glihajo“. Skonca mislim, da je to v državnem zboru, pa se spomnim, ta tam najbrže ne bo, ker ministerstvo vsaj za zdaj ne potrebuje novih davkov, katere bi mu naši poslanci dovoljevali, nasprotni pa odbijali, ampak ima za letos že vse dovoljene; da bi se pa za kaj druzega, recimo za Slovence in njihove pravice tako kavsali, se mi ne zdi verjetno, ker — kakor omenjeno — ministerstvo ima davke že dovoljene.
,,Kaj je toraj na Dunaji, da je tak ropot?11 — se pra-šam in stopim v mesto, kjer prvega srečam svojega starega znanca Kronawottra (po slovenski bi se pisal Brinjevec); to je Dunajčan, poslanec v državnem zboru in pošten Nemec, ki ne mara judov in sploh ljudi ne, kteri drugim krivico delajo. Ko mene zagleda, mi brž pomoli roko:
„0 Pavliha, na zdravje! Te že davno nisem videl. Bavno prav, da si prišel. Ali utegneš iti nekoliko z mano?11
„1, zakaj ne, če ni predaleč in če bo kaj prida videti in slišati" — rečem jaz.
»Bo, bo" — odgovori on — „in morda še tako, da bo treba tvoje marele."
„Če je pa taka, pa grem11 — pravim jaz — »kjer je treba korajže, Pavliha s svojo marelo ne odjenja. — Kaj pa bo? Se bomo mar tepli?“
„Mogoče, najbrže pa le z besedami. Jaz sem sklical svoje volilce in jih bom prašal, če je prav, da v državnem zboru ne držim z judi in nemško - pemskimi poslanci, ki hočejo vsem avstrijskim narodom čevlje meriti le po svojem kopitu in vse vravnati tako, da bi se le njim zmiraj lačni žepi polnili.11
»Dobro, dobro11 — pritrdim jaz — „le pojdiva. Ti bom že pomagal, če bo treba."
In res je bilo treba moje marele. Čeravno se je pazilo, da v sobano, kamor je bil sklican ta zbor, ne bi mogel priti noben nagajivec, se jih je vendar toliko priklatilo, da bi ne bili mogli zborovati, če bi se nasprotniki ne bili vstrašili moje marele in nekteri umolknili, drugi pa odšli. Vendar je bil ropot velik, moj prijatelj Kronawetter je judom in Herbstoveem take drobil pod nos, kakor da bi ga bil jaz naučil, in nazadnje so mu strašno ploskali in ga na rame vzdignili, kakor je na Hrvaškem navada. Meni je bilo to — se ve da — strašno všeč, ker sem spoznal, da je pravi Dunajčan dober človek in ne mara ne judovskih oderuhov, ne pemskih hujskačev. No, če bo tako, bomo pa tudi mi Slovani postali prijatelji z Dunajčani in se večkrat videli.
Po shodu sva ga s Kronawettrom izpraznila nekaj kozarcev in pri tem mi je povedal, da pravi Nemec v Avstriji ne sovraži Slovana, ampak mu privošči vse, kar mu gre; sovraštvo do Slovanov je zapaljeno le po ljudeh, ki od tega dobiček iščejo.
»Bes je taka" — pravim jaz — „tudi pri nas s pravimi, poštenimi Nemci lahko shajamo in jih imamo radi, ker so navadno mirni; le z našimi renegati ali — kakor jim mi pravimo — Dežmanovci se ne da shajati, kakor s tajčpemci ne. Ti se povsod zvirajo, nagajajo in hujskajo, da ne pridemo do miru.11
„Ali vlada tam nima korobača ali pa celo tvoje marele?11
„Hm! Ima kaj tacega že, pa kaj pomaga korobač, če v kotu leži?"
Po tem pogovoru mi Kronawetter stisne roko v znamenje, da sva enih misli o potrpežljivosti vlade, jaz se vzdignem in grem. Zunaj srečam Taaffeja, ki pa, ko me zagleda, brž vkrene v stran, kakor kdo, ki ima srečati človeka, kteremu je kaj dolžan, in mu hoče uiti. No, jaz za Taaffejem ne bom letal, se bova že dobila kje, ko on še mislil ne bo; zato grem svojo pot naravnost in zagledam pred sabo svojega starega znanca, ministra Konrada. Za tem pa brž stopim, ali ko sem vštric njemu in me zagleda, se tudi njemu sprožijo pete, da teče, kakor če bi bil kje zažgal. Jaz tudi za tem ne maram teči, zaupijem pa vendar za njim:
„Pirkar je še zdaj deželni šolski nadzornik na Kranjskem!“
Zdaj jo Konrad še le prav piha, da mi kmalu zgine izpred oči. Naj bo! Tudi s tem se bova že še kje srečala, če Bog da.
Naprej grede se v naše domače razmere tako zamislim, da pozabim čisto na pot in se skoro vstrašim, ko mi treščijo na uho besede:
„Oha, Pavliha, počasi, jaz nisem meh!11
Brž pogledam kvišku in pred mano stoji Bismark, ki svojega psa na sprehod pelje; za njim pa je videti Berlin; če bi mož ne bil zaupil, bi bila res skup treščila, ker on je bil ves zamišljen v evropsko politiko, kakor jaz v Taaffejevo.
„Glej ga no, ali si še živ?" — ga ogovorim jaz; — »kako dolgo že ni bilo nič slišati o tebi!"
»No?11 — praša on z zvitim smehom — „ali se nič ne sliši iz Bosne?
„Vidiš?" — mignem jaz — „meni se je tako že precej skonca zdelo, da brez tebe vse to ni.11
„Brez mene je zdaj, a jaz sem vedel, da mora priti tako11 — se posmehne on — »drugače bi berolinski shod Bosne in Hercegovine ne bil privoščil Avstriji."
„Zakaj ne?“ — prašam jaz.
„Ker druge dežele, recimo moja nemška, nimajo ne volje, ne denarja in ne ljudi toliko, da bi tam doli delale mir. Le dajte vi svoje milijone in ljudi, dokler obojega kaj imate; ko pa tega zmanjka, bomo že zopet govorili. Kar storete vi, storite! Kdor bo pa delo dokončal, bo vse skup obdržal.11
„Aha, aha, razumim. To je tako, kakor če jaz dam komu kos zemlje s tem pogojem, da si mora zidati na nji hišo. On se tega loti, dela in dela, a ravno predno dodela, opeša, jaz pa pridem in mu rečem: ker vidim, da ti ne moreš dodelati hiše, jo bom dodelal jaz, ti pa pojdi, kamor ti drago. Kar si zidal, je moje. — Ali ni tako?11
„Tiho, Pavliha, da naju kdo ne sliši. Hiša še ni dosti visoko dozidana in vi imate še nekaj milijonov.11
»Oj ti lisjak, ti!"
»Zdrav, Pavliha! Moj pes se je dosti sprehodil, zdaj greva nazaj proti domu. Kam pa ti ?“
„Za tvojo politiko, ki je zmiraj tako zavita, kakor kozji rog. Boš že zvedel, kam grem.11
Ta Bismark je res pravi tič. Že takrat, ko je na be-rolinskem shodu Bosno in Hercegovino dal Avstriji, ali vsaj
bil vzrok, da so jo drugi dali, je videl, da je to tako, kakor da meni kdo da čisto raztrgan čevelj, pa s tem pogojem, da ga moram sam zakrpati in zmiraj nositi. Čevelj se mi bo zmiraj trgal, jaz ga moram pa vendar nositi; toraj me bo krpanje tega slabega čevlja več stalo, kakor če bi si vsako leto napravil novega, pa tako ne bom novega vendar nikdar imel. Takega čevlja ni hotel nositi nobeden, zato so ga v Berolinu dali Avstriji, in zdaj ga mi krpamo z denarjem in krvijo, pa nov vendar nikdar ne bo, da bi se mogli ž njim postavljati.
Jaz grem toraj, pa tako, da Bismark misli, da sem res že odšel. Ob meji pa počenem v kot in — kaj sem rekel! Ta stari Bismark, ki bi naj rajše šel molit za zveličanje svoje duše, prileze tihoma, se vstopi na vogel, kjer se po vsi Evropi vidi, njegov pes pa čuva, da bi ga kdo ne motil v njegovem ogledovanji. Svoj „rešpetlin“ nastavi na oko in ogleduje. Ko ga je na vse kraje obrnil, ga vtakne v žep, stisne roke in mrmra:
„Hm! Rusija ni nevarna, ker ima še v životu nihilistične gliste, pa tudi nam verjame na besedo; jaz na njenem mestu bi nič ne verjel, kar smo ji mi obljubili. Avstrija ima zdaj dosti opraviti s svojo Bosno, to je dobro za-me; slabo pa je to, da se nemci in liberalci tam tako slabo obnašajo, da so Slovani prišli kolikor toliko do besede in da Taaffe salamensko dobro stoji. No, Bosna je za nas zlata vredna. Lah je bebec, kakor je bil zmiraj; ž njim ni nič, ker le ropota, ne vdari pa nič. Turk je na tleh, mi ga ne bomo vzdigali. Rumunec in Srb sta krepka dečka, naj se dobro razletata in razupijeta, nič ne de. Anglež je čudna stvar, človek ne ve, kaj bi mislil o njem. Če se mu kje kaka kramarija da, pa bo tih. Da bi le Francoz tudi tak bil! Ali ta je, na kterega moram zmiraj paziti. Ima svojo skrivno kovačnico, v kteri kuje orožje zoper nas, pa jaz va-njo ne vidim, če se še tako napenjam. Francoz edini je, ki me skrbi, zavoljo drugih bi prav lahko mirno spal.“ Po tem glasnem premišljevanji se obrne Bismark s svojim psom proti Berolinu, jaz si pa dobro zapomnim njegove skrivne misli in namene, ter grem proti domu.
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj“!
Zdaj ste pa na konji, kaj ne! Dobro ste naklestili nemškutarje pri ljubljanskih volitvah po vseh razredih in Ljubljana je zopet vaša. Ko je vriš nad zmago prodrl sem gor do nas, je še bivši vaš očka Blenveis tako zavriskal, da je bilo veselje, pristavil pa je: „da bi narodnjaki zdaj le pametni bili in vso svojo zmožnost obrnili na dobro gospodarstvo, ker mestnemu starešinstvu mora to v prvi vrsti biti pri srcu; s tem se bodo prikupili tudi bolj omahljivim polovičarjem, če prav hudih zagrizencev ne dobe na svojo stran, nič ne de, Slovencev gospodarstvo bo vendar vtrjeno.“
Isti večer, ko vi, smo obhajali tudi mi tukaj vašo zmago, tako smo bili veseli, da bi bili vsaj za tiste ure k vam dol poskakali, če bi naša vrata ne bila tako narejena, da spuščajo le not, ven pa nikogar več. Zato smo pa le pili na vaše zdravje in gledali skozi veliko okno v čitalnico vašo, kjer ste bili tako veseli, ko so nemškutarji že davno šli spat, pa niso mogli očesa zatisniti zbog silne žalosti in togote. Razvajeno dete se vselej strašno ihti, če ne dobi vsega, česar je navajeno, ali če dobi celo šibo.
Toda, saj sem čisto zmešan, saj sem pozabil, da pišem Tebi, „Brencelj“, čegar kandidati so do dveh vsi pro-
padli. Prav se Ti godi! Zakaj se pa postaviš na čelo nem-čurskemu volilnemu odboru! Zdaj gotovo ves polomljen mačje solze točiš po svojih kandidatih, kterih moraš celih osem vreči med staro šaro, ker z njimi na dan|ne boš menda vendar več prišel. Sprejmi tudi moje milovanje!
Zdaj nekaj druzega. Te dni je prišlo k nam zopet več Tvojih dobrih znancev in prijateljev, ktere boš gotovo pogrešal. Če bodo tako pogosto prihajali sem, boš imel naročnikov kmalu tukaj več, ko na zemlji med vami. Tudi Tvoj tovariš iz kamniškega samostana, kteremu si Ti rekel „klostermuc“, je že tu, ravno da si je nekoliko odpočil od dolzega pota. Tebe pa ni še treba k nam, le tam doli rogovili in pikaj, kjer je treba.
Jemnasta, skoro bi bil nekaj prav imenitnega pozabil. Oni dan je prisopihal k nam tisti Malič, kterega so nemškutarji na smrt bolnega dali še nesti na rotovž, da je volil njihove kandidate. Mož je bil ves spehan, pa naš vratar mu je vendar pokazal pot dalje proti nemškemu Olimpu. Tam ga pa tudi niso poznali, ker ni nemške krvi, ter ga zapodili nazaj k nam; in tako hodi zdaj revež trkat na naša vrata in na nemška, pa nikjer mu jih ne odpro. Usmiljenja tukaj ni, vsaic dobi le to, kar si je na zemlji zaslužil. V nemškem Olimpu (Wallhalli) rencgatov ne marajo.
To črtico iz mnogih, ki se pripetijo, Ti poročam samo zato, da jo poveš vsem vašim odpadnikom, kterim naj bo v svarilo. Vso čast poštenemu Nemcu, ki vas pri miru pušča; tega radi sprejmo Nemci v svojo „Wallhallo“; nemškutar pa ni tič ne miš, toraj ga ne veš dejati ni-kamer in mora potikati se tu in tam, pa ga povsod brcajo in pode.
Še nekaj. Ravno smo zaslišali iz Slovenije novega slavca, ki se je oglasil v samotnem gaji. Preširen, ki je sedel ravno v družbi veselih bratov, je nategnil uho in ukazal molčati, tudi mi smo umolknili. Kar skoči Preširen ves razburjen pokonci in vsklikne: „Saperlot, ta pa zna, ta! Ta bo mene prekosil ali pa me je že.“
Tudi Vodnik in Toman sta radostna poslušala novega slovenskega pevca Gregorčiča in rekla slednjič: „To je zopet enkrat eden, Kterega bodo vsi Slovenci z radostjo poslušali. Med mnogimi vrabci vendar zopet en slavček! Naj le obilno in dolgo poje!“
Dosti za danes. Za prihodnje pismo imam pripravljenega nekaj posebnega, le veseli se! Da si mi zdrav do tje!
Ves Tvoj
Miroslav.
Pirker tst noch Landessehul-Inspektor!
Volilcem v posnemanje,
V nekem kraji so bile volitve. Kakor povsod o taki priliki, ste bili tudi tam dve stranki, in ko je ena videla, da z lepo ne gre, je vzela v roke mošnjo, kar je le takrat prepovedano, če se kupovanje glasov more dokazati.
Tako je ponudila nekemu volilcu najvišega razreda za njegov glas precejšen znesek, recimo 100 gld. Mož ni ravno v denarji sedel, zato bi se mu bil ponudeni denar prav dobro prilegel. Svoji stranki bi se pa vendar ne bil rad izneveril, zato je bil v veliki skušnjavi. V tej zadregi se obrne do svojega starega prijatelja in mu razodene vse ter ga praša, kako naj stori: ali voli nasprotnike in dobi 100 gld., ali pa naj pusti denar in voli svoje, kar bi bilo po njegovem srcu.
„Veš kaj, prijatelj.11 — mu pa reče ta po kratkem premišljevanji — „ti lahko dobiš 100 gld. in voliš vendar po svojem."
„Kako to?“ praša oni raznenaden; — „saj mi bodo na list naredili skrivno znamenje in le, če ta list z onimi kandidati popisan pride v volilno torbo, kjer bo eden v komisiji pazil na-nj, bom dobil denar, drugače ne.“
„No, nič lajšega ko to. Saj imaš menda kakega znanca ali njih več, Ki bodo gotovo nasprotnike volili.11 „Kaj pa da jih imam11 — odgovori ta.
„Toraj idi h kteremu in skušaj, da v pogovoru za-meniš svoj list z njegovim, ki ni zaznamovan; potem zapiši na njegov list svoje kandidate in dosežeš oboje, kar bi rad. On bo nevede tvoj zaznamovani list tje nesel, ti pa njegovega s svojimi kandidati.11
Mož je ubogal in po volitvi, ko so zmagali njegovi kandidati, sta ga oba pila več litrov in plačal je prvi, ker mu je še dosti ostalo od 100 gld., ki jih je dobil.
Plrkar je še deželni šolski nadzornik!
Žefe
še zdaj ni iz Dunaja, pa je men’ kot svoji stari prijatlic’ naročila, nej b’ jest pogledala, če lcej po pošt’ al pa drgač’ za-njo pride. Jest sem nekdajna rešpehtarjova kuharca, sej me bote še poznal’, se mende nisem tolk’ spremenila, kar sem omožena. Dolg’ sem že čakala, pa k’ Žefe le ni in tud’ druzga ne vem od nje, kakor to, de prave nove obleke ni mogla dobit’, kakeršna gre za praznike, morem pa jest spet enkrat bit’ namest’ nje in povedat, kaj je v tem, k’ jo ni v Ibljan, prišlo za-njo pisem in drugih rči, de ldje ne bodo čist pozabil’ na-njo. Ne moži se mende tam ne, tako brljava ni, sej se človk še doma ne more nič kej dobro omožit’, za to sem jest živa priča. Dandons je vse slabše, tud’ ženini in potlej možje, k’ svet nikjer nič prida ni.
Pa kar je, to je, jest ne bom lementirala, zato k’ sem dons namest Žefe tle. Nej raj povem, kakšne ponudbe je med tem dobila Žefa, k’ me je pooblastila, de smem za-njo vse odpret’ in pogledat’ pa tud’ govorit’, če kdo po nji praša. Pa je res tako precej en kup pisem, se vid’, de ldje zlo po Žef’ poprašujejo in b’ jo rad’ imel’ kakor nekdaj mene.
Nejpred je en pisem tam gor od Gorenjskega, k’ not stoji, de tam nek en učitelj al šomašter že komaj na-njo čaka. Podpisan je tako grdo, de jest ne morem brat’, kraj je pa tam bliz Idrije nek, k’ imajo Pirkarjovo šolo. Nejpred se pobaha, de bo plača že dobra, k’ je pred kratkem dobil tiste Dežmanove groše, de uči kmetiške otroke „tajč“, kar jim je strašno potrebno; tolk nemških nalog jim daje, de se morjo še na paš’ učit’. Starši pa so prav zadovoljni, ker bodo tud’ krave kmal „tajč“ znale in ne bo treba druzga reč’ ko: „holb reks, krava, holb links, krava!11 — de ne bo treba ne palce ne gajžle. Cerkveno musko tud’ dober zastop’, kar s familjo jo oprav’ in kder njegov bas
zapoje, je tako kakor velki vol na gmajni; njegove pevker k’ so njegove hčere, pa tako visok pojo, de v cerkvi gotov ne bo nobene miši. — Je še en drug tam, k’ pa ni, de b’ od njega govorili, pa še ena učiteljca, k’ že tud’ nemčur-sko farbo dobiva. Jest ne verjamem, de b’ Žefa otla tje iti.
Drug pisem je pa z Ibljane in podpisan je z imenom, k’ ga dobro poznam, zato k’ je trgovc in rad prodaja svojo robo vsakemu, nej bo Slovenc, nemškutar, lahon ali pa clo Turk, de le plača; zastonj pa nobenemu nič ne da. Ta je svojo kuharco zgubil tist’ dan, k’ so na rotovž’ Slovenc’ zmagal’. Navada je, de je kosilo o pol ene, ta pot pa je rekel, de bo ob pol dveh, k’ bodo že nemškutarji zmagal, de mu bo belj dišal’ in teknil’. Šel je pred rotovž in čakal, pa k’ je slišal, de so Slovenci zmagal’, je priletel dam kakor hudournik s hriba. Kuharca je bla že vse na mizo prinesla, pa k’ on prvo žlico v usta vtakne, skoč’ pokonc’ in potegne pogrinjal’ al „tištuh“, de vse po tleh zleti, kar je na miz, pa začne zmirjat’ kuharco, de ni vse za nič, de je župa preslana in tako naprej. Kuharca pa je odgovorila: „če je župa preslana, so jo vam dons morde na rotovž’ preveč osolil’, jest ne.11 Na to je blo pa ven, kar iti je mogla in zdej bi rad’ Žefo imel’, de b’ jim ne kuhala preslane župe, pa jest ne vem, če bo otla ke iti al ne.
Potlej je pa še en velik „pijontar“ al uradnik pri sodnij’; temu je pa tist ukaz iz Duneja in Gradca, de morjo pri sodnijah sprejemat’ slovenske pisma ravno tako kakor nemške, želodec tako pokvaril, de mu nobena kuharca ne more več prav kuhat’. Zato pros’ Žefo, de b’ prišla k’ njem, in obeta veliko plačo; pa jest ne vem, če bo otla iti, ker mislim, da tud’ ona ne zna tako dobro kuhat’, de b’ mu po tistem ukazu želodec s svojo kuharijo popravla.
Med drugimi pismi je eno od enga gospoda, k’ bi rad imel, de b’ bla kuharca doma belj za „vahto“ kot za kuho, k’ ima mlado ženo, pa on more večidel v kanclij sedet; spet drugo pa od ene starejše gospe, k’ bi rada dobila kuharco, ktera b’ včasih — ne vsak dan al vsak večer — šla skrivej za gospodom ven, pa povedala potlej, kam je šel in kaj je tam počel. Eno je od enega menda starga gospoda, k’ ima gospo in štir odrašene hčere, de so vse že za možit’; ta piše, de je skor zmiraj lačen in strgan, in bi rad kuharco, k’ bi kuhat’ in šivat’ znala.
To so pisma, k’ sem jih prebrala, pa jih je še veliko, k’ niso ne za-njo ne za druge; nekter’ mislijo, de je Žefa že za vsacga; če sem šla jest h kom, je mogel že kaj bit’, Žefa pa tud’ ne gre kam, kjer bi morebit’ še mogla svinjam kuhat’. To ni za-njo, kakor tudi za-me ni blo.
Zato zdej jest nič ne rečem, kot to: Pačakajte, de pride Žefa z Duneja, bo že kej imenitnega povedala; morebit je pa že kje, se bo že zvedlo.
Jest se pa priporočam, k’ nisem smela druzga povedat’, kakor to, kar sem iz pisem na Žefo zvedla.
Zdrav’ bodite, de Žefa pride!
Jest, Špela Šnitlih,
omožena Krajtlihžoft.
Plrkar je še dežela! šolski nadzornik!
A.	Kdaj je v Ljubljani videti največ penzijonistov na enem kupu?
B.	Kedar pridejo h kaši vsak mesec po denar in na rotovž ne m ču rje volit.
Jezične
17	• v •	17 tv	• v
Knspin hrispovic.
Gospoda moja! Danes imam zagovarjati stare grešnike in tiste, ki jih posnemajo. Zato moram že kar naprej izreči, da še nisem bil nikdar v taki zadregi, kakor ta pot. Skoro zagovarjanja takih pregreškov in takih grešnikov že nisem hotel lotiti se, ali ker so me tako lepo prosili, sem se jih usmilil zlasti zato, ker niso mogli dobiti si zagovornika nikjer. Zdaj že uganete, gospoda, kam meri moj uvod, če bi prav še ne videli pred sabo dolgo vrsto c. k. uradnikov in penzijonistov — zatoženih hudega pregreška zoper narod, med kte-rim in od čegar davkov živijo, in zoper vlado, kteri služijo.
Vzroki zatožbe so ti.
Kakor vsako leto, so se tudi letos vršile volitve v mestno starešinstvo ljubljansko. Prav za prav bi moji klijenti, posebno penzijonisti, ki naj bi zdaj le še zasluženi in morda celo ne zasluženi kruh v miru vživali, ne smeli imeti nobene volilne pravice pri meščanskih volitvah; ker pa jo že imajo, morali bi in mestno večino pa z vlado, ali pa se nič ne brigati. Pri zadnjih volitvah pa penzijonisti do malega vsi, ž njimi vred pa tudi še mnogi c. k. uradniki, tega niso storili, ampak šli volit z nemškutarji z očitnim in dokazanim namenom, pri volitvi vreči narodnjake in pomagati nemčurjem, sedanje vlade nasprotnikom, do zmage. Da tega svojega namena niso dosegli, ni njihova krivda, marveč le druge njim neljube okoliščine so to zabranile.
držati z deželno za volitve čisto
Tako govori zatožba. Dovolite, da jo skušam jaz omajati v temelji in kolikor mogoče ovreči.
Oglejte si, gospoda moja, moje klijente! Dvojne vrste so: penzijonisti, to je v pokoj dejani c. k. uradniki civilnega in vojaškega stanu, — pa pravi uradniki, ki vladi še služijo in ne morejo ves dan pohajkovati ali spati, kakor jim morda drago.
Vzemimo najprej penzijonista. Tu se ve da ne gre za to, kaj je bil in kaj ni bil, ter kaj je zaslužil in kaj ni zaslužil; tu stoji pred vami le tak, kakoršen je zdaj in to po svojem mišljenji, svojih navadah. Pač berem na Vaših žnablih vprašanje: „Kaj neki brigajo tacega penzijonista, ki je danes tu, jutri pa utegne iti drugam, naše mestne zadeve? Da ima le vse, česar mu treba za življenje in mir, pa naj bo zadovoljen.11 Marsikogar bi ta stavek podpihal, da bi moje klijente kar obsodil; toda gospoda moja, to ni tako. Mojim klijentom je ljubljansko mesto ljubše, če ima starešinstvo nemčursko, ker, da vam naravnost povem, vse slovensko jim smrdi, tako, kakor moljem kafra ali mišim petrolej, ker so v nemškem in nemčurskem dimu že vsi prekajeni tako, da jih več ne opereš. Kdor je n. pr. navajen gozda le suhega, se bo z vso močjo branil zelenega. To so ljudje, kterim že narava drugače ne da in kteri se bodo v tem obziru spreobrnili le takrat, ko se bodo v jamo zvrnili. — Da se pa za želje naroda in vlade ne brigajo, je ravno tako umevno. Njim je mar zdaj le državna kasa, do ktere imajo pravico, dokler so živi; prazna pa ta ne bo, dokler se davek plačuje, in da bi se ne, tega se vsaj tako dolgo ni treba bati, dokler oni žive.
Mislim, da mi ni treba navesti še drugih razlogov za svoje klijente, marveč prepričan sem, da bote soglasno zavrgli zatožbo in v stroške vse obravnave obsodili tisti pretekli zistem, ki je take ljudi vzgojil.
Zdaj prestopim k svojim klijentom druge vrste, to je: k c. k. uradnikom, ki so še v službi, in kteri se imajo bati vladne šibe, če kljubujejo vladi, pa so vendar nemškutarje šli volit. O teh bi rekel: „stara navada — železna srajca11, ali pa: „če otroku s šibo le žugaš, pa ga nikdar ne vdariš, se ti bo v zobe smijal, kedar mu boš palico pokazal." In to velja; prvo namreč, ker so do zdaj nekaj morali voliti, nekaj pa so sami radi volili nemškutarje, zato se jim to, če bi šli na rotovž, pa ne volili nemškutarjev, zdi tako, kakor če bi šli na Rožnik, pa bi ne pili »kofeta". Vladne šibe pa se ne boje, ker če se jim je morda tudi tu in tam obetala, vdarila še ni.
Res ne bom oporekal ugovoru Vašemu: „da tudi c. k. uradnike, kakor penzijoniste, ne brigajo meščanov zadeve, ker tudi uradnik je danes tu, jutri pa že kdo ve kje, meščan pa ostane, kjer je;“ ali premislite, gospoda, da ima marsikteri uradnik otroke, ki hodijo v šolo, ali hčere, ktere bi rad pomožil. Prvi morajo hoditi v nemške šole, ker se doma le „tajč“ govori; če pridejo pa na rotovž Slovenci na konja, utegnejo šole postati kolikor toliko slovenske in morda se bodo morali njegovi otroci učiti celo slovenski, kakor drugi nemški. Hčerke pa znajo tudi samo ,,kuheltajč“ in če to pride ob veljavo po „nobelj“ družbah in namestu njega slovenščina, kdo bo tako „kulheltajčarco“ vzel, naj bo še tako lepa in nališpana! Ko bi vlada obljubila ubogljivim uradnikom premožne ženine za njihove hčere, stavim, da bi se marsikteri oče premislil, in če oče ne, pa mati in hčere.
Ali tega ni, gospoda moja, „nobelj" je še zrniraj „tajč“ in celo Slovenci, če se hočejo pokazati „nobelj“, padejo le preradi v „tajč“. Kdo bo toraj verjel, da se bo slovenski duh na krmilu obdržal v Ljubljani? Moji klijenti že ne, zato njihovo obnašanje in glasovanje tudi nikakor ne more biti pregrešno, jaz trdim celo, da je zelo previdno.
Tudi uradnikov, ki so proti želji vlade in naroda volili, toraj ne bom dalje opiral, menim, da so že dosti oprani zatožbe. Od Vas, gospoda moja, moram za trdno pričakovati, da jih bote popolnem oprostili, v stroške tega dela obravnave pa tudi obsodili prejšnji zistem, ki je take uradnike izredil, in morda še celo sedanje ministerstvo, ki se jim še vedno premehko, preusmiljeno kaže.
Jaz sem govoril, gospoda moja, sodite pa Vi!
Pirker ist nocli Landesschu!-inspektor!
Po ljubljanskih volitvah.
Za vodo sedi pri svojem jerbasu kruha branjevka, kar stopi k nji kmetič in jo, kazaje na frančiškanski most, praša:
„Od kod pa gre toliko ljudi, kakor da bi šli od pogreba?11
»Saj tudi gredo11 — odgovori žena, — »ravnokar so na rotovži nemškutarje pokopali.11
A.	Zakaj neki je ljubljanski župan Lašan popustil županstvo?
B.	Menda je še zrniraj tistih misli, kakor je bil pred 12 leti, ko je v kazini rekel, da Slovencem ni treba glave.
A.	Tega menda ni rekel!
B.	Pač! Čemu pa je rekel, da bi bilo za Slovence v Ljubljani treba tiste mašine, ki se ji pravi »giljotina" ali po naše: glavoreznica? Ali ga nisi videl v „Brenceljnu“ s to mašino namalanega?
A. Saj res, se že spomnim. Potlej je pa že prav, da so ga nemškutarji za častnega meščana imenovali.
V šoli.
Učitelj. Zakaj je goveja živina na svetu?
Učenec. Za to, da take reči, kterih človek ne more ali ne mara jesti, zoblje in jih v kožo, meso in mleko spreminja za človeka.
*
*	*
Učitelj. Kaj je popoli brat ali popoli sestra?
Učenec. Popoli brat ali popoli sestra je tisti ali tista, ki ima dve materi ali pa dva očeta.
*
*	*
Učitelj. Tonček, ti dobiš od matere tri jabolka, pa greš k stari materi in dajo ti še tri: koliko boš imel potem jabolk?
T o n č e. Tri!
Učitelj. Le premisli dobro: tri že imaš od matere, tri pa dobiš še od stare matere; ali boš potem imel še zmiraj tri?
Ton če. Se ve da! Do stare matere imam uro hoda, materna jabolka bom lahko že po poti snedel.
*
* *
Učitelj. Zakaj imaš jezik, Janezek?
Janezek (poreden učenec). Zato, da ga Frančku pokažem, kedar se z mir j a v a.
Pirker Ist noch Landessclral-inspektor!
Dober vzrok.
O neki volitvi, ko sta bila dva kandidata: eden domačin, pa nemčur, drug pa z daljnega kraja pa narodnjak, — je visok nemškutarski gospod prigovarjal volilcem, naj bi volili domačega moža, ki ga že vsi poznajo, ne pa tujca, ki ga ne poznajo.
Na to se oglasi volilec: „Moža, kterega vi priporočate, ravno zato ne bomo volili, ker ga poznamo; onega pač ne poznamo, pa tak ali celo slabji ne more biti, kakor je ta.“
Nov način podučevanja v nemščini.
Nek župan iz ljubljanske okolice — pravijo, da borovniški — je jako kunšten mož. On dobro ve, kako težko dandanes človek shaja, če nobenega jezika prav ne zna. Slovenski ali »kranjski11 pač zna govoriti, pisati pa ne; še slabše mu gre z nemščino, ker te še govoriti ne zna. Zato mora imeti zmiraj občinskega pisarja, ki suče pero, on pa na tisti popisani papir spodaj postavi svoj pečat in svojo „unteršrifto“. Da pa vse kar pri hiši ostane, ima zdaj za pisarja svojega sina, kteremu gre pa z nemščino ravno tako, kakor njemu. To boli županovo očetovo srce, če bi fant nemški znal, koliko bolje bi bilo za oba! V šolo ga ne more in ne mara več dati h kakemu Pir-karjevemu učitelju, ker to „košta“, zato je njegova modra glavica iznašla to-le:
Pred nekoliko časom so bili drugi župani ljubljanske okolice sklenili prošnjo do okrajnega glavarstva za samo slovenske dopise ter ob enem naznanili, da bodo tudi oni le slovenski pisali. Naš mož pa gre zdaj in prosi neki okrajno glavarstvo za samo nemške dopise, „da se bo njegov sin ob njih nemščine učil.11
Ta je prava! Čemu bodo nemške šole! Naj okrajna glavarstva in drugi uradi kmetom nemška pisma pošiljajo, ni pes, da bi se po njih ne naučili vsaj mlajši nemščine in to brez vseh stroškov in vsake šole. „Brencelj“ je popolnem prepričan, da bo blagi in za nemščino tako nadarjeni nadepolni županov sin po tem potu v par mesecih naučil se nemščine, da jo bo tako rezal, kakor prepelica v prosu. Posnemajte drugi župani, ki imate za nemško šolo zrele sinove, izgled tega veljaka in Vaši sinovi bodo po nemških dopisih okrajnih glavarstev in drugih uradov naučili se prave nemščine tako, da se boste Vi njim, sinovi pa sami sebi čudili in tudi svet bo strmel nad Vami in Vašimi otroci.
Če pa želite, da bi se Vaši otroci naučili tudi laški, francoski ali latovski brez vsega šolskega poduka, kar prosite okrajna glavarstva, da Vam bodo dopisovala v laškem, francoskem ali latovskem jeziku, otroci pa naj to „gruntajo“ in „ tuhtaj o11.
Pa ne, da bi kdo tega ne verjel ali se celo smijal!
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
Prenarejen napis.
Na malem gradu v Kamniku je bilo takrat, ko je bil še „Johan“ Kecelj župan, brati na steni zapisano:
Lično bi bilo ti mestice Kamnik, — če ne pokrival b’ nemčurski te slamnik.
Kar so pa zmagali narodnjaki in ima Kamnik narodno mestno starešinstvo in narodnega župana, je ta kitica prenarejena tako:
Lično zares si zdaj, mestice Kamnik, —
Več ne pokriva nemčurski te slamnik.
Popolnem verjetne novice.
*	Za dr. Bleiweis ov spominek napravi ljubljansko „konštitucijsko društvo11 pod vodstvom dr. Šraja na kazinskem vrtu velikansko „besedo“ — kedaj, še ni znano. Dr. Šraj in Korelj Dežman si vse prizadevata, da bi bila ta „beseda“ kolikor le moč, sijajna. Dežman se je pridušil, da ne odjenja, če ga stane prav 1000 gl d. ali še več. Tudi ljubljanske nemčurke pripravljajo za to nekaj posebnega.
*	Za »narodni dom“ bodo precej po Binkoštih napravili ljubljanski „turnarji“, združeni s »filharmoničnim društvom11 velikansko predstavo v tukajšnem gledišči. _ Po pripravah soditi, bo produkcovanje in prekucevanje tako, da kaj tacega ali enacega Ljubljana še ni videla. Vse priprave in celo note so naročene nalašč za to iz Berolina. Kakor slišimo, bo največe kozolce prekliceval dr. Kiisbacher.
*	Na javni dražbi se bo te dni enkrat prodajal tisti nemčurski plajšč, pod kterim je morala Ljubljana tako dolgo čepeti. Oddal se bo za vsako ceno, če pa nihče ne bo nič obetal za-nj, se bo pa na gnoj vrgel, ker je tako strgan in povaljan, da bi bil k ve!emu še vrabcem v prosu za strah, ker vrane v turšici bi se ga že ne bale.
*	Prošnje za vpeljavo slovenskega jezika v urade in napravo više deželne sodnije v Ljubljani so poslali državnemu zboru med drugimi tudi Tržičani, Celjani, Mariborčani, Ptujčani, Novomeščani, Laško, Ljubljansko mesto še pod prejšnjim županom, in več druzih občin, ki so po krivem slovele za hudo nem-čurske. Slovenci za prave svoje prijatelje še ne vedo ne.
Pogovor dveh fijakarjev.
— Kaj pa pelješ za enega gospoda?
— Tiho! nemškutarja.
— Tako?! Le pazi, da ga ne zvrneš!
— Zakaj ?
— Zato, ker ne bo imel kam pasti, ker so nemškutarji v Ljubljani že tako vsi na tleh.
— I, bo pa v luft zletel!
0 slovenskem jeziku pri sodnijah.
Jaz ne vem, zakaj so Slovenci tako veseli ukaza ministrovega in graške nadsodnije do sodnij po slovenskih deželah. Stavim pa, da, če me bo kdo tožil in bom kriv ali kaj dolžan, bom ravno tako obsojen in r ubij en, kakor do sedaj. Če sem tepen, mi je vse eno, če me denejo na nemško ali na slovensko klop.
Priprostovič.
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
Nekaj res smešnega.
Meščani — neolikani, se ve da, ker olikan človek prezira malenkosti — se sem ter tj e norčujejo s kmeti, češ, da ti prištorkljajo v kako gosposko sobo in.se potem obnašajo kakor konj na podu (skednju). Meščani to potem tudi drugje pripovedujejo in smešijo kmete, kako da so surovi in neolikani.
Kaj tacega je pripovedoval nek gosposki človek tam nekje na kmetih; bil je nov zavarovalen popotni agent. Kmetom se je to zabavljanje v nos kadilo, malo je manjkalo, da mu niso poti pokazali. Pa Pajkov Jože, ki tudi ni bil kar tako brez nič, reče:
„Le mir! mu bom že jaz pokazal, da se tudi gospoda ne zna obnašati na kmetih tako, kakor bi se spodobilo.11
Po tem se obrne proti širokonstnežu in ga praša:
„A!i se vi veste obnašati po kmetih povsod tako, kakor se spodobi?"
„Ej, da bi se ne znal!" — zagromi meščan — „to bi bilo slabo. Saj vem vse kmetiške navade."
Tako govore nekoliko časa med seboj, kar praša meščan:
„Jaz imam govoriti z županom; prosim, kje je?11
„Le za mano11 — reče Jože — „ga bova že dobila.11
Na to pelje gospoda agenta k županu, ki ima lepo pohištvo, skoro gosposko; pelje ga pred zelo lepa vrata pri tleh, ter mu reče: „tu je župan.11
Meščan potrka ob vrata, potem se odkrije, pritisne ob kljuko in stopi------v konjski hlev!
„0. le pokrite se, gospod11, — reče župan, ki je bil pri konjih — „tukaj pri nas na kmetih ni navada, da bi pri hlevih potrkali na vrata in vstopivši se živini odkrivali. Le pokrite se, živina ne bo nič rekla.11
Jože se je zadej smejal in smejala se je vsa vas, ko je to zvedela, samo meščanski zavarovalni agent se ni smejal, ampak jo je tako naglo popihal, da se je za njim kar kadilo.
Drobnice.
Amerikansko.
Kako se poroča.
Pred župana prideta ženin in nevesta s pričami vred, in poroka je taka:
Zupan. Ali jo hočeš vzeti:
Ženin. Da!
Zupan. Ali ga ti hočeš?
Nevesta. Da!
Župan. Poročena! Dva dolarja.
Kako se zakonska ločita.
V nekem amerikanskem mestu sta se mož in žena drug druzega naveličala in sta se hotela ločiti. Gresta k županu, a ta noče nič o ločitvi vedeti, češ, da to nikakor ne gre brez vseh vzrokov. Zdaj požvenklja mož nekoliko z dolarji, tak cvenk omeči srce župana. „ Prinesita mi kolikor moč tolsto gos!11 reče jima in vtakne v roko mu stis-nene dolarje v žep. Gos je kmalo tu.
„Zdaj jo primita eden za glavo, drug pa za noge11 — veli župan in vzame oster nož v roko, ga nastavi gosi na vrat in reče:
„ Glej te, zakon je pogodba, sklenjena za celo življenje; le smrt vaju more ločiti.11
S tem preseka gosi vrat in — zakon je razdrt po smrti. Se ve, da goska ostane njemu.
(Take reči se pa ne gode pri katoličanih, ker ti se vere še trdneje drže ko Evropejci, ampak pri drugovercih, posebno pa pri takih, ki nobene vere nimajo.)
Vprašanje kakor odgovor.
A.	Kdaj li Pirkar ne bo več deželni šolski nadzornik?
B.	Kedar bo pet krav za groš.
A.	Kdaj bo pa pet krav za groš?
B.	Kedar Pirkar ne bo več deželni šolski nadzornik.
Z» razstavo v Trsta.
Ker se bo v Trstu kmalo pričela razstava raznih stvari, priporoča „Brencelj“ te-le reči, ako še niso naznanjene, da jih bo svet gledal in strmel nad njimi.
Sad nemške in laške kulture po Slovenskem. Svet se bo čudil temu sadu, da je tako droben še, ako-ravno ga že toliko let gojijo, mu prilivajo in gnojijo. Imenitna je ta lesnika tudi zato, ker je silno neokusna in pusta; če jo pa vendar moraš po sili snesti, je popolnem neprebvaljiva.
Dežmanovo maslo. Neka posebna zabela, ki se pa le na Kranjskem prideluje, drugje ima drugačno ime. Zdaj je v ceni silno padlo, morda po razstavi dobi večo.
Tistih osem nemčurskili kandidatov, ki so pri zadnjih volitvah v Ljubljani na cedilu ostali. Naj si jih ogleda svet, morda jih vendar kdo kupi, če že za druzega ne, vsaj se morebiti da iz njih kuhati še žganje.
Tiste učitelje, ki so dobili Dežmanove groše. So zelo mikavne stvari božje, posebno zavoljo srca in možgan.
Otrobe, ktere so že nekteri poslanci in drugi govorniki zvezali. So jako dobra piča, samo za ljudi ne.
Prazno slamo, ktera se mlati po raznih zborih. Zrna ne spraviš nobenega iz nje. Zmešana s prej omenjenimi otrobi je taka, da je nobena žival ne povoha.
Več petelinov, ki se pri nas oglašajo na memških dvoriščih. Jako ponosne živali, kterim posebno greben hudo pokonci stoji.
Gade, kar smo jih že Slovenci na svojih prsih ogreli in zredili. Prav krotke živali, pa le na videz, posebno, doklerjih zebe.
Žabe, ki se tu in tam napihujejo in regljajo po raznih zborih in društvih.
Cedilo, na kterem ostajajo v novejšem času nem-škutarski kandidatje pri nas.
Plajš, kterega znajo nektere vrste ljudje zmiraj po vetru obračati.
Metla, kakoršne je že davno treba za razne urade, ki pa še zmiraj v kotu sloni.
Kopito, po kterem so se skoro do zdaj merili čevlji vsem narodom v Avstriji.
„Irredenta“, na videz prav krotek krt, ki pa na tihem rije zoper Avstrijo posebno ob njenih mejah. Največ ga je v Trstu, Gorici in v Istri.
Pirkcr ist noch Landessclml-inspektor!
Takih, ki bi nekterim Slovencem zašite žepe parali in drugim preširoka usta mašili.
Takih, ki bi vselej zavriskali, kedar se jim davek poviša, ali ki bi se pritoževali zavolj prenizkih davkov.
Takih, ki bi se branili visokih služeb, posebno, če so tudi mastne.
Takih, ki bi vse, kar obljubijo, tudi storili.
Takih, ki bi za druge krompir iz žrjavice jemali.
Takih, ki bi „Brenceljna“ ne le brali, marveč ga tudi naročevali si in plačevali.
In še drugačnih veliko.
Kdaj bo!
Kedar mačko miš bo porodila,
Ko lisjaka putka bo vodila,
Ko bo muha pajka jedla,
Gospodična prejo predla,
Ko bo pes pred zajcem tekel,
Ko bo mutec eno rekel,
Ali slepec bo pogledal,
Mutec ktero še povedal,
Kedar cvetje bo drevesa gnalo,
Ko črnilo barvo belo dalo,
Ko Ljubljanica nazaj bo tekla,
In pečenka se na ledu pekla,
Gnjezdo jastreba golob bo stražil,
Mačke pes ne bo sovražil,
Ko bo strela le ledena,
Toča pa vsa le ognjena,
Ko po dežji bo suhota,
A po suši le mokrota,
Kedar polž bo zajca vjel,
Na vse grlo bom zapel:
Pirkar ni ved deželni šolski nadzorniki
„Brencelj“ piše:
Gosp. Golmajer, učitelj v Moravčah Prav lepo, da za Dež-manove groše niste ne prosili in jih ne dobili, kakor pišete. Kdo je „Brenceljnu“ Vas zatožil, Vam pa ni treba vedeti, ker tudi Vaše imeni bilo imenovano. „Breneelj“ se je sam čudil tej novici, ker vsaj Vam tega treba ni.
Gospodična P. N- Vaš spis je neumeven. Blagovolite toraj pisati jasneje, v prvi vrsti pa ne smete skrivati svojega imena, ker to kaže, da nimate korajže. Ali mar hočete ,,Brenceljna“ speljati na led ?
Prijatelj“ M. Ravno tako!
Gosp. A. J. vwG. Je presitno. Pa človečka tudi nihče ne pozna zunaj Vašega kraja. Skoda za izvrstno slikanje! Morda se spravite na kaj imenitnejega.
Gosp. P. S. v O. Kolmanove podobe ranjeega dr. Bleiweisa so prav elegantne, obraz dobro zadet. Le oglejte si ktero!
Gosp. Fr. M. v L. Ni tako, ne! Kdor Vam je to pisal, Vas je hotel šuntati ali pa smešnega storiti.
Gosp. J. D. v G. Ni varno. Vladne osebe so še pod posebnim varstvom, če pride tožba, se take reči še dokazati ne smejo. Najbrže bi pa bila konfiskacija.
Kakšnih ljudi je premalo?
Takih, ki bi v Ljubljani nemškutarje volili, pa tudi po deželi.
Takih, ki bi vse to spolnili, kar Slovencem še zmiraj gre in jim je tudi obljubljeno.
Ta številka se je zakasnila zato, ker se po nesrečnih ljubljanskih volitvah „Brencelj“ nikakor ni mogel toliko potolažiti, da bi bil brenčal, taka žalost ga je bila prijela. Zdaj je pa zopet že toliko pri sebi, da bo lahko brenčal. Oh, da bi le že tudi vso zaostalo naročnino v svoji torbi imel!