Andrej Fe"konja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. 611 tudi, ko že mrak tega na zemljo, mora čakati, ker prihajajo ljudje mimo po poti. Ko tako nestrpno šteje trenutke, začuje za sabo nekak šum, ki pa zdajci potihne. Hitro se obrne, ali ne ugleda ničesar. Zdelo se mu je, da je čul stopinje, toda ko je bilo vse tiho, mislil je, da je po listji preskakala ptica ali druga žival, in umiril se je zopet. Počaka še nekaj časa, potem stopi iz gozda in zavije proti domači hiši, kjer je luč že užgana in domačini in sorodniki sede" okoli sofre pri večerji. Tedaj se nekdo vzdigne izza grma, ki prikriva debelo pečino v šumici, in teče na cesto, kar ga neso noge. Bil je to oddaljen sosed Jeremijičeve hiše, ki je bil slučajno po opravku v šumi in se baš tedaj vračal domov. Ugledal je človeka za debelo jelo, ustavil nogo in pocenil za grm. Ko se Vašo obrne, spozna ga, in takrat mu šine misel v glavo, da si more zaslužiti lepo vsotico dukatov, katere je stari Sehovič obljubil 6nemu, ki bi oblastvu pomagal ujeti Vaša Jeremijiča. (Konec prihodnjič.) Kratka povestnica slovenskega pravopisa. Spisal Andrej Fekonja. »Povest o našem pravopisu je svoju pragmatiku zaslužila.« Pripomenek. Fr Kureiac. akor trdijo učeni možje in nam ponekoliko pričajo knjižni spomeniki, rabili sta Slovencem nekdaj v pismu glagolica in cirilica, in to baje do XVI. stoletja. Ali že rano se je po vplivu rimske cerkve prikazala v slovenski besedi tudi latinica, katera je sčasoma odrinila i glagolsko i cirilsko azbuko in izključno zavladala i pri nas, tak6 da imamo — razven prvih dveh knjižic Trubarjevih, abecednika in katekizma, leta 1550. tiskanih z »nemškimi puhštabi« — uprav v novoslovenski književnosti samo abecedo latinsko. Toda ker se z latinskimi pismeni ne morejo točno izražati vsi slovenski glasi po njim svojstvenem izgovoru, zato so poskušali zlasti v prejšnjih vekih nekateri pisatelji naši, kako bi odpravili ta nedo-statek. To se je vršilo v raznih dobah po raznih krajih različno, kakor nam razkazuje povestnica slovenskega pravopisa. Črtajoč v na- 39* 612 Andrej Fe"konja : Kratka povestnica slovenskega pravopisa. stopnem sestavku našega pravopisa kratko povestnico, ne mislim sicer razpravljati o vseh mnogovrstnih pisavah slovenskih glasov: e, e, e, e; o, 6; i, y; v — u; 1 — w — u; lj; nj i. t. d., ali o celo preprosti pisavi nekaterih pisarjev (!) po čisto kmetovski izreki — kar bi vse prav za prav spadalo v povestnico pravopisa našega. Nego, kakor se pri nas navadno razumevajo s pravopisom črke ali pismenke za so-glasnike sikavce in šumevce: c, s, z; č, š, z —-v raznih dobah različne, tako hočem tudi v temle zmislu govoriti o slovenskem pravopisu. V tem oziru imamo Slovenci štiri vrsti pravopisa. Najstarejša knjižna spomenika slovenska v latinici: brizinski iz X. in ljubljanski iz XV. veka, pisana sta brez vsakega pravopisnega pravila. — Protestantski pisatelji v drugi polovici XVI. stoletja so pač iskali pravila, ali iz prva ga niso mogli zaslediti; po nemškem vzgledu in vodilu so sestavljali in jemali za nekatere glase po dve ali po več pismenk. Šele Bohorič je to vodilo v slovenščini dovršil in ustanovil tako, da niso pisali za jeden glas več nego po dve črki : fh, sh, zh. Ta Bohoričeva pisava, katero so krstili za »bohoričico«, ostala je tedaj Slovencem v porabi blizu v sredino XIX. stoletja. V tretjem desetletji tega veka sta sicer dva moža, Dajnko in Metelko, poskusila z nekakim novoizumljenim črkopisjem, s katerim sta hotela vsak po svoje pomnožiti latinsko abecedo. Vender jima ni obveljalo; njiju pisavi, tako imenovana »dajnčica«, odnosno »metelčica«, pozabili sta se skoro. V novejši dobi, od pol veka po priliki sem, pa smo se poprijeli Slovenci po primeru drugih z latinico pišočih Slovanov vodila, po katerem se devlje nad tri latinske črke c, s, z posebno znamenje, »rožič«, da imamo sedaj — razven lj in nj — za jeden glas, kateremu latinski črkopis nima posebnega znaka, tudi sam6 po jedno pismenko ali črko: č, š, ž. (Prim. Miklošič: Slov. Berilo VIII. 5). Ta novi, sedaj nam rabeči pravopis, došel nam je končno od bratov Hrvatov, tedaj nazvanih »Ilirov«, katerim ga je priredil po češkem vzoru Lj. Gaj, in katerega zato navadno imenujemo »gajico« ali »gajevico«. Svoj čas so ga nazivali tudi »čeho-iliričico«, »češko-ilirski« in naprosto »ilirski« pravopis. Toda po Safafikovem navodu so mu tudi rekli »organiški« — ustrojni, glasu prikladni — pravopis, ker določuje za vsak pojedini, z organom človeškega jezika proizvedeni glas tudi poseben, jednostaven znak. V takem pravopisu, rekše v bohoričici, dajnčici, metelčici in gajici, pisali so, oziroma pišemo Slovenci bivajoči v Notranji Avstriji. Ogerskim Slovencem pa je rabil in še ponajveč rabi (po vladinem ukazu) pravopis madjarski: cz —- c, cs — č, sz — s, s — š, zs — i, Andrej Fe"kouja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. 613 ny —- nj, gy — dj — dz i. t. d. Samo nekateri ogerskoslovenski pisatelji so vender začeli malo po malo upotrebljevati naš sedanji pravopis slovenski, seveda v neuradnem delu. Ali tega ne bodem omenjal dalje, ker je itak s to le opazko povedano, kar je glavnega. Bohoričeva pisava — bohoričica. Ko so začeli prvi naši pisatelji novoslovenski namesto nepri-kladnih »nemških puhštabov« in neizvednega »cirilskega pisma« pisati in tiskati knjige z latinskimi črkami, mislili so takoj tudi o lepem in slovenščini primernem pravopisu. Tako pravi že Pr. Trubar (Evang. sv. Mat. 1555.): »Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puh-štabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji štaltnu inu za-stopnu pisati, de bi preveliku puhštabov ali konsonantov k ani silabi ne jemali.« In Kre/J, kateri je nekoliko predrugačil in popravil Trubarjevo še precej nedosledno in seveda nedostatno pisavo, pripomenja (Postila 1567.): »Le to ortografijo slovenskiga pisma smo mi z vestjo inu z dobrim svitom zastopnih bratov tako postavili . . . Taku moremo . . saj gledati, da se latinski puhštabi namesto naših starih slovenskih, kolikor je mogoče, v glihi moči postavijo, inu ta ortografija derži, katero našiga jezika idioma inu natura potrebuje.« x) Bohorič. — Okolo leta 1580. so sklenili deželni stanovi kranjski, v tisku izdati Dalmatinov prevod Svetega Pisma. Zato pa je bil sestavljen poseben odbor veščakov, kateri naj pregleda in presodi, ali je delo vredno, da se tiska. V tem odboru so bili »izmed veljakov Štajarske, Koroške in Kranjske bogoslovci in drugi izvoljeni možje« : graški superintendent Jerem. Homberger, celovški predikant Bern. Steiner, pisatelj Jurij Dalmatin, ljubljanski superintendent Krist. Spindler, ravnatelj stanovskih šol v Ljubljani Adam Bohorič, Janez Svajgar in Fel. Trubar.2) Ko so se tedaj v Ljubljani leta 1582. ti ,veljaki' posvetovali o prestavi in izdavi kranjskega Sv. Pisma ter so med drugimi stvarmi določevali tudi o neki »poslej veljavni latinsko-kranjski pismenosti«, dana je bila naloga Bohoriči — kakor pripoveduje sam — »naj o pravo-pisji latinsko-kranjskem, nekatere svoje opazke, katere sem jim tedaj razlagal in jih niso zavrgli, v pravem redu spišem, da bi po njih vzgledu poslej pravilneje in bolj utrjeno z latinskim znakom — kadar je namreč raba one stare pismenosti, cirilske in glagolske, v ljubi naši Kranjski malone propala — spisovalo se Kranjcev in tem najbližje *) Prim. Miklošič 1. c. 28, 32. 2) S. Ljubic: Ogled, knjiž poviesti jugoslav. II. 554. 614 Andrej FeTconja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. v in sorodno po vsej Kranjski, ter po Stajarske in Koroške večjem delu obično narečje.« »Podal sem se tem možem,« nadaljuje Bohorič, »kateri so i pobožno i častno reč svetovali pa me večkrat tudi prosili ter sem se poprijel te stvari. Ali ko to jedino storiti namerjavam, tira me duh moj čez namero dalje: hotel sem s tem z isto marljivostjo o ostalih delih slovnice, po pravilih posnetih iz obče rabe najboljšega govorjenja ter v neko določeno osnovo zbranih vse to kot slovnico kranjsko sestaviti.« — Tako je torej Bohorič, »želeč da pospeši in pojasni domači jezik«, spisal prvo slovensko slovnico po imeni: »Arcticae Ho-rulae succisivae de Latino ¦ Carniolana Literatura ad latinae linguae analogiam accomodata etc. Witebergae 1584.« V tej svoji »mali knjižici« (kakor jo sam imenuje) popravil in ustanovil je Bohorič razven jezikovnih pravil tudi Trubarjevo in Kreljevo pisavo tako-le: f, s — s; /7z, sh — š; s, S — z; sh, Sh — ž; z — c; zh — č. Med f in s razločuje razven v početku besed pri velikih pismenkah, kjer je S = s in z, in takisto Sh = š in ž. In ta pravopis je tako imenovana »bohoričica«. A s tem svojim delom — s slovnico — pravi zopet pisatelj sam, »zatrdno se nadejem, da bode vsak bolj pameten — ako le bolj marljivo preišče stvar, rad pripoznal, da sem jaz nekoliko pripomogel v ta namen, da se kranjski jezik praveje govori in piše.« *) Bohorič ice poraba. Poklanjajoč svojo slovnico sinovom štajerskih, koroških in kranjskih plemenitnikov, priporoča jim Bohorič, naj se marljivo uče slavenskega jezika, in pravi zagotavljaje: »To vam bode na posebno čast, ako ga poveličate, svojim ljudem pa boste v tej reči dali spodbudo, da si poslej v tem prizadevajo, kolikor mogoče olikano pa pravilno pisati ter spise slavenske same prebirati. A da tudi vaši priprosti ljudje naučivši se v kratkem času abecede slavenske napredovali bodo toliko, da bodo mogli hitreje sveto Pismo v svojem jeziku i brati i lahko umevati.« No, Bohoričevi nauki vender niso takoj splošno prodrli v Slovencih; nego, kakor se vidi iz knjig in spisovna slednjih dveh vekov, širila seje njegova pisava le počasi in se le polagoma udomačila. Kakor Dalmatinovo Sveto Pismo in druge knjige verozakonske vsebine protestantske, bila je tudi slovnica Bohoričeva v prepovedi, zato silo redka, težko dobiti.2) O marsikaterem slovenskem pisatelji XVII. in XVIII. stoletja se res more reči, da »ni poznal ne Bohoričeve slovnice in pravopisa, ne knjig, katere so pisane z njegovim pravopisom ; *) Po prevodu J. Mama: Jezičnik XXI. 66. 2) J. Marn: Jezičnik XXII. 3. Primerjaj XXI., XXII, Andrej Fčkonja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. 615 ali če jih je poznal, bilo mu je pretrudno posnemati njihov pravopis.« 3) Tako je n. pr. Kastelec leta 1678. naravnost trdil, da »narečje kranjsko nima slovnice«; tudi Hipolit Novomeški še leta 1711. iz prva ni znal za Bohoriča. Da je Gregor Alasia leta 1607. poskušal pisati slovenščino s črkopisom italijanskim, ali da si je o. Marko Pohlin leta 1768. napravil svoje črkopisje, katero je posnemal »Juri Zelenko« leta 1791. — to je itak znano. Pisavo: s in f, sh in fh pisatelji, sedaj sami katoliki, v spisih svojih zopet in zopet pojasnjujejo in razlagajo, kakor: Schon-leben leta 1672., Kastelec leta 1678.—84., Janez Kriški leta 1691., Evan-gelia leta 1730., Hasl leta 1770., Japel leta 1779. i. dr. Glede" na to nahajamo v knjigah ne le XVII, nego še tudi XVIII. veka mnogo nedoslednosti] in veliko napak: f in s je cesto zamenjan, s večkrat za s in z, istotako je pomešan fh in sh ; tu in tam zadevamo na sestavljenko fs — s, celo na sch — za š in ž i. t. d. Veliki S in Z je ločil šele Gutsmann (leta 1770.), zaznamenujoč S = S in S = Sh. Kako je bilo s slovenskim pravopisom v obče v drugi polovici minulega stoletja, o tem nam precej obširno pripoveduje in razkazuje Jožef Hasl, »Slovenec iz Celanskiga mejsta«, jezuvitski propovednik v Ljubljani, kjer se je »vse skuzi več inu več vučil kravnsku pisati inu govoriti«. Piše namreč v knjigi »Sveti Post« leta 1770.: »Kar tu provpisanje amtiče, sim se jest veči dejl te stare navade deržal, ne scer, kir bi jest tu staru provpisanje toliku štimal, ampak zavol tiga, kir se še ludji narveč na tu zastopijo. Tu kratku s sim od tiga dolgiga /, inu ta dva čerka, ali Pukštaba sh sim skerbnu od unih dveh fh rezločil, brez kateriga rezločka kratku nikar ni mogoče kravnske bukve prov brati, de narečem, zastopiti. Tu kratku s, koker tudi sh je treba mehku, to dolgu f pak, inu fh je treba ojstru izreči: sad, shala, fad, fhala. Skor en ravnu taki rezloček se tudi ima med z in zh delati: žagam, zhakam. (V naslednjem razlaga o 1 = u, u in i v v in j, y za i, e — i, o — u, nam. ne na ,dalla le dala, znamenje', druge kakor > inu v nitim špogal; i. t. d.). Letu zamirkuvanje sim otel naprejpostaviti, de bi vsakteri lete bukvice ložej bral.« Iz vsega tega je razvidno, kako slabo so bila Bohoričeva pravopisna načela utrjena po minulih blizu dveh sto let in kakšna raznovrstnost v obče je še tedaj vladala v slovniškem pravopisu, dokler se za slovenski jezik čisto nič ni maralo v šolah, nego se je preprosto ljudstvo učilo citati le po takih navodih v posameznih knjižicah. Splošno veljavo si je pridobil Bohoričev pravopis pač šele z začetkom našega veka, kadar se je tudi v ostalem »pravopis slovenski na boljšo i) V. Oblak: Letop. Matice Slov. 1887. 264; prim. 1889. 191. 616 Andrej Fdkonja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. stran obračeval« ter se v obče »materni jezik vsako leto bolj čistil, trebil ino poglajšal.« *) Ali tedaj so se že tudi delale osnove za Pravopisne reforme. Latinska abeceda se namreč nekaterim pisateljem ni zdela prav dobra za slovenski jezik; mnogo boljša bi bila — azbuka cirilska. Ze J. Z. V. Popovič (leta 1750 ) je pripomnil, da je »samovoljna poraba latinskih pismenk za raznovrstne tuje izraze sramoten ostanek rimskega jarma«. Osv. Gutsman (leta 1777.) je »obžaloval, da so slavjanski narodi z verstvom največ vzprejeli ali latinske ali nemške črke.« Jernej Kopitar (leta 1808.) si je želel »rimskega Cirila, kateri bi Slavjanom na za-padu sestavil latinsko-slavjanski pravopis, kakor je oni grški Slavjanom na iztoku izumil grško slavjanski« ter bi »k brezgrajavnim 20 rimskim pismenkam iznašel zlasti še Slovencem 9, drugim rodovom nekaterim več nekaterim manj, novih črk, rimskim v obliki pripo-dobnih.« Isto je ponavljal Urb. Jarnik (leta 1814.), pričakujoč »v kratkim tejsti veseli čas.« In tudi Matevž Ravnikar (leta 1817.), pišoč: »Lepši scer od Kirilovih so Latinske (črke), pa premalo jih je, devet jih manjka. Ino ravno zato je kranjsko težko brati, ker moremo dostikrat po dve čerki stakniti, da glas zapišemo, ino dostikrat edino čerko zdaj drugač zdaj drugač izrekati. Sveti Kiril je vsakimu slovenskimu glasu svojo lastno čerko dal« i. t. d.2) Popovič je nekaj takega tudi že storil, sestavivši nekak črkopis, v katerem je za glase, slovenščini svojske, privzel tudi posebne pismenke, in to še več njih in ponekoliko drugačnih, nego isti Ciril sam. Toda njega slovniški (in slovarski) spisi, ki jih je še Vodnik imel v rokah, nekam so izginili. Vender pa je tudi tako, vsaj posredno, Popovič »v našem slovstvu znamenit po svojih razpravah posebej o latinski abecedi, kako naj se Slavjanom, katerim rabi, dostojno pripravi in pomnoži, kajti (pravi J. Marn XXII, 23) po njih je dal povod Kopitarju, da si je želel latinskega Cirila, in po tem je prouzročil Dajnčico in Metelčico ter glasovito »Cerkarsko Pravdo i. t. d.!« Kopitar. — Kar se tiče Kopitarjevega stvarnega dela o preo-snovi slovenskega pravopisa, o tem nam pripoveduje J. Navratii (Kopitarjeva spomenica 1880. 19, 20) tole: »Kopitar je kanil —¦ po Mi- *) Urban Jarnik: Zbe"r lepih ukov (1814). '¦*) Popovič: Untersuchungen vom Meere (Leipzig, 1750.); Gutsmann : Wind. Sprachlehre (Klgft. 1777.); Kopitar: Grammatik der slav. Sprache (Laibach, 1808.); Jarnik: Zbe"r i. t. d,; Ravnikar: Zgodbe sv. Pisma, IV. 1817, Andrej Feltonja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. 617 klošičevih besedah in po drugih svedočanstvih — sam izmisliti si novo abecedo, t. j. pomnožiti latinsko abecedo vsem onim Slavjanom, katerim rabi latinica, in to z novimi nezloženimi, neprečrtanimi in nero žičkastimi pismenkami za one glase slavjanske, kateri se ne dado zaznamovati z navadno latinico. Takega pravopisa želel si je Kopitar po svojih vodilih, posnetih po »cirilici, t. j. po pomnoženi grški abecedi« brez zloženic in brez rožičkov. Da je hotel Kopitar res tudi uresničiti to željo sam, priča nam i Šafafik v listu pisanem J. Kolarju 20. feb. 1826., iz Novega Sada. Na to merijo, vem da, tudi njegove besede v »Hesych. glossographi discip. 1840, str. 60, kjer pravi, da utegnemo dobiti kedaj tak pravopis, in to: ,morda .še preje nego si mislimo.' Preiskoval je to Kopitar že 1. 1813. v »Wien. allg. Literztg.«, pretresajoč Primčeva »Nemško-slo venske Branja«, rekli, da pričakuje on nove latinsko-slovenske abecede, »iz trdnih uzrokov.« — Ali predolgo je odlašal Kopitar, predolgo ni hotel s svojo novo, skrivnostno abecedo na dan; — pretekel ga je mladi, iskreni in drzni Gaj . . . Kopitar pa je vzel svojo skrivnost s seboj v grob.« No, še predno seje pojavil Gaj v Zagrebu, sešli so se leta 1820. na Dunaji: Jos. Dobrovsky, »otec slavistiky«, kustos dvorske biblioteke Kopitar, kanonik Ravnikar, prof. lic. Metelko, lic. knjižničar Mat. Ka- v lister in duhovnik Jan. Slakar — poslednji štirje vsi iz Ljubljane, in so se posvetovali o napravi jedinega slovenskega in celo občeslo-vanskega pravopisa; a tedaj brez dejanskega uspeha.1) Poskusila pa sta vender nato dva moža, P. Dajnko v Štajerski in Fr. Metelko v Kranjski, da vsaj za Slovence ustrežeta omenjeni potrebi pravopisni in za one glase, katerim latinska abeceda nima znakov, priredita posebne črke, a to vsak po svoje. Na vrsti je torej najprej: Dajnkov črkopis — dajnčica. Peter Dajnko, tedaj kapelan v Radgoni, bil je (kakor pripoveduje sam) v pismeni zvezi s Kopitarjem in Dobrovskim. Zato pa Iv. Macun (Knjiž. zgodov. slov. Staj. str. 83.) piše: »Mislim, da je našega Dajnka, kakor tudi Metelka, razven Dobrovskega ostra kritika Kopitarjeva o pravopisih zbudila na to, da piše slovnico: »Lehrbuch der Windischen Sprache« Gratz 1824, v koji je začel ali vsaj znanstveno razvijal novotarijo s črkami. Dajnko sam pravi v predgovoru *) Frančišek Bile, duhovnik v Harijah, mislil je (pr. 1817.) celo o nekem pra.^ vopisu za vse novo-evropske jezike. (Prim. J. Marn IX. I o), 618 Književna poročila. (že leta 1822.), da je »za glase našemu narečju lastne, naredil nekatere nove črke po vzgledu drugih Slavjanov in tujih narodov« ; a pre-naredil je bohoričico nekoliko poleg češkega — po Dobrovskem nekaj izpremenjenega — pravopisa, nekoliko pa po cirilski podobi tako-le : c — c, s — s, z — z, h — š, x — ž, 14 — č, y — nj, y — ii! In to je tako zvana »dajnčica«, o kateri pravi zopet nje izumitelj sam v nekaterih drugih knjigah svojih, da so »namesto starih pismene neke novozebrane kračeše ino praveše znamle, z' kerimi se drygega nikaj ne iše, kak lepoto tvojega jako imenitnega jezika — dragi Slovenec! — še bole povišati.« Spisal je Dajnko v tem svojem črkopisu sam kakih petnajst knjižic in jih izdajal do leta 1833. Pridobil si je še nekoliko družnikov : v V. Rišnerja, A. Serfa in še nekatere druge duhovnike severno-vzhodno-štajerske. Videl je svoj izum tudi uveden v šolske knjige (leta 1831.), toda le za jako kratek čas. Po misli dvorne komisije za pouk Dajnkove šolske knjige niso godile za celjski okrog; zatorej je vlada leta 1838. naročila tedanjemu teološkemu adjunktu Ant. Murku, da priredi za ljudske šole v slov. Štajerji novih knjig, a to v »bohoričici«. Tudi sicer je Dajnkova pisava ostala le bolj v svojem ožjem domu; dlje v Slovence se ni razširila. In tako je »dajnčica« skoro potihnila, ne »da bi se bili o njej kaj bolj prepirali.«1) (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. vin. M. Zavadlal, Die Sprache in Kastelec' ^Bratovske Bvqvice S. Roshen- kranza * (Seperatabdruck aus dem Programme des k. k. Staats - Gymna- siums in Cilli vom Jahre 1891J. 18'p 1, 8, jL. V letošnjem programu celjske gimnazije je objavljena kratka, toda prav lepa razprava o jeziku Kastelčevem, katero bode veselo pozdravil vsakdo, kdor se le nekoliko bavi z zgodovino našega jezika. Na podlagi takih monografij bode mogoče sestaviti zgodovinsko slovnico slovenskega jezika, katera bode v marsičem pisateljem zanesljiv kažipot in bode iztrebila marsi- !) V »dajnčici« so nekaj pisali tudi M. Veršič, A. Lah, J. Košar. Sicer prim.: Macun 1. c.; Letop. Mat. SI. 1880. 250; Mani IX. 13. Dajnkove črke so se zavrgle sdsebno po delovanji Murko vem (Macun 85 "h 668 Andrej Fe"kouja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. Kratka povestnica slovenskega pravopisa. Spisal Andrej Fekonja (Dalje.) namenitejše v povestnici slovenskega pravopisa je Metelkovo črkopisje — metelčica. Slišali smo, kako je poudarjal Kopitar in za njim Ravnikar (poznejši škof tržaški), da latinska pismena ne morejo izražati vseh slovenskih glasov, da torej slovenskemu jeziku baje treba še nekoliko posebnih znakov v pisavi, a to ne samo jednojnih, ne-zloženih pismenk za dotične soglasnike, nego tudi priličnih črk za nekatere zavijavane samoglasnike. »Znano je tudi« (piše Navratil 1. c. 88.), »da sta si ta imenitna rojaka dopisovala zlasti o novi abecedi, kako bi se namreč dala latinica dopolniti s cirilico po Kopitarjevih pravilih«; in Ravnikar je res v svojih »Zgodbah sv. pisma« IV. 1817 (str. 325.) že napovedal, da »z latinskimi črkami scer, pa po Kirilovo, hočemo tudi mi v prihodno pisati, in torej čerk, kar nam jih manjka, perna-rediti«. Zajedno je tudi Franc Ser. Metelko, učitelj veroznanstva in slovenščine na liceji v Ljubljani, naklonjen morda (kakor misli Marn IX., 10, 13.) uprav po Ravnikarji, poskušal po cirilici za slovenski jezik napraviti primerne črke. »Vodi ga zlasti polglasnik; in zgodaj je moral Metelko kako poskušnjo na Dunaj poslati Kopitarju, ker mu le-ta v dopisu 9. jan. 1821 graja za polglasnik nasvetovano znamenje s, katero se mu zdi, kakor pravi (lat.), ,kozliček med ovčicami'«. A ker je bila po omenjenem »abecednem shodu« na Dunaji jeseni leta 1820. »zvodenčla rodoljubom nada, da bi dobili vsi Slavjani občno abecedo — dal je Ravnikar ondu narisati menda 11 novih pismenk ter podbadal nato Metelka, dokler jih ni vzprejel v svojo slovnico: »Lehrgebaude der slowenischen Sprache« Laibach 1825. V tej, kot slovnica mnogo hvaljeni knjigi, podal je tedaj Metelko tudi svoj novi, po Kopitarjevih pravilih (dasi ne povsem po njegovi volji) osnovani pravopis slovenski; žal, da iz tiskarskih ozirov ne moremo priobčiti njega popolne slike. — Tako se je torej pojavila v književnosti naši — »metelčica«, ali, kakor jo Andrej Felconja : Kratita povestuica slovenskega pravopisa. 669 je njen »oče« — bolje »poočim« —sam imenoval: »pocirilica« l1) — No, kakšna je li bila usoda tej »pocirilici —- metelčici?«2) »Priljubila se je ,metelčica' samo svojemu ,očetu' in peščici slovenskih pisateljev, ki so jo tudi branili« pravi Navratil L c. 82.; »drugim je pa bila — trn v peti, dasi jej je hodila iz početka cel6 vlada na roko, ter dovolila, da so se smele ž njo tiskati in rabiti po malih šolah tudi šolske knjižice, ki jih je spisal ali poslovenil Metelko v sam«, namreč: dva »Abecednika« in »Stevilstvo« pa okrajšano »Slow. Sprachlehre« za učit. pripravnike in učitelje, 1829., 1830. Prijatelji Metelkove pisave so bili sosebno nekateri duhovniki v Kranjski, poimenoma: župnik Jan. Zalokar, stolni kapelan Blaž Potočnik, katehet Fr. Jelovšek, in zlasti spirituval Jož. Burger, kateri so od leta 1825. do leta 1835. v metelčici izdali kakih 12 knjižic versko-nabožne in povestne vsebine. Razven teh so baje tudi v Štajerski in Koroški v »metelčici« pisali nekateri, ki pa se niso hoteli imenovati očito! Izvestno sta bila med temi župnik Jarnik in spirituval Slomšek.3) Toda množili so se tudi Metelkovega črkopisja ne pri j a tel j i. Zlasti je novotarstvu nasprotoval ljubljanski kanonik And. Albrecht; potem kapelan Frid. Baraga, dušoskrbnik Jan. Ciglar, župnik Fr. Veriti in še drugi pisatelji v Kranjski, a posebe »Čbeličarji«: teol. prof. dr. Jak. Zupan, knjižničar Matija Čop, pesnik dr. Prešeren, in izdajatelj Mih. Kastelec. Dalje Val. Stanič, kanonik v Gorici, A. Murko, slovničar in slovarjepisec v N. Gradci, sčasoma tudi Slomšek v Celovci, kateri so vsi pisali v »bohoričici« in tako dejanski podirali »metelčico«. Črkam in njih oblikam je oporekal tudi Jarnik, pa tudi Ravnikar in Kopitar; takisto Čeha Dobrovskv in Čelakovskv: da, Metelko sam ni bil prav zadovoljen ž njimi.4) Tako je nastal zaradi »metelčice-pocirilice« prepir in boj, sicer v nemškem jeziku in brez rdeče krvi, v književnosti naši znan kot „Črkarska pravda" ali „abecedna vojska". Iz prva »se šola novočrkarjev srdita z možmi prepira starega kopita« nekaj let le bolj med seboj, v druščinah, po šolah, v zasebnih *) Pravi oče »metelčici« je po tem, kakor pripovedano, Ravnikar; Metelko jo je torej le »pohčeril«. (Prim. Navratil 1. c. 89.). 2) Obširno o tem ra/^pravlja J. Mam: Jezičuik IX., 15. si., 28. si. 3) Vid. Marn IX., 23.; Kres III., 376.; Lj. Zvon IX., 122. 4) Jarnik je pač pisal v »metelčici« in bi bil tudi svoj »Etymologikon« dal tiskati s temi novimi črkami, toda v celovški tiskarni tedaj takih ni bilo. (Vid. Kres III., 5§o ) 670 Andrej Fe"konja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. listih in dopisih. Ali leta 1831. »začno nove abecede nasprotniki očitno udrihati ter udrihajo tri leta po njej tako strašno, da je ni junaški branitelj — Kopitar s svojim ,ostrim mečem' ni mogel rešiti bridke smrti«. Začel je javno to slovečo pravdo dr. J. Zupan (»Horatius«) v celovškem listu »Carinthia« leta 1831. (št. 20. in 32.) z »najgorečnejšim Metelkovcem« J. Bu pišoč: »Kakor se je Prešern, reči smem po mnozih pogovorih ž njim, trdovratno držal bohoričice, isto tako bil je velik nasprotnik temu, da bi hrvaško-srbski jezik postal literarni jezik tudi Slovencem«. Vender je Prešeren (kateri je še leta 1837. sam odkrito izpovedal Vrazu, da ne umeje hrvaški2), pozneje se poprijel novega pravopisa n. pr. v »Novicah« leta 1845. in je tudi svoje »Poezije« leta 1847. dal tiskati v gajici. Novemu pravopisu Gajevemu je bil dalje nasprotnik — Metelko in ž njim nekateri pisatelji v Kranjski, potezujoči se sedaj — ko je bila »metelčica« zatrta, zopet za staro »bohoričico«. To vidimo iz pisma Slomškovega ljubljanskemu spirituvalu J. Volcu z dne 29. rženega cveta leta 1847., kjer pravi škof Slomšek med ostalim: »Gotovo ste meni bolj vstregli z starim pravopisam kakor jaz Vam z novim, ki ga Krajnci zamečujete. Slišimo, de Vam nekim na nov pravopis toljko merzi, de ga hočete po vsej ceni zatreti. Zakaj se niste hitro v začetki oglasili? Zmota bi ne bila toljka, kakor bo zdaj. Ilirski pravopis ima svoje dobrote, ino pa veči, kakor stara Bohoričica, recite kar hočete. Zdaj bi pa radi, posebno g. Metelko, de bi (jaz) zopet svoj pravopis za-vernil«; i. t. d.3) — Metelko je sedaj res pisal v »bohoričici« do leta 1847. i a leta 1848. je podal svojim rojakom davne knjižne spomenike v svoji — »pocirilici«. In čudno, tedaj seje tudi nekdanji Metel ko vec Zalokar leta 1848. oglasil za »metelčico« in spisal v »Extr. Beil. zur Laib. Zeitung« nemški »še besedo o novem slovenskem pravopisu«, priporočuje — »metelčico« nasproti »bohoričici« in »gajici« ;4) čemur pa je odgovoril dr. Bleiweis v »Novicah« leta 1848. Vender »sovražnikov močnih bilo ni, prijateljev pa vse živo«. (Slomšek.) (Konec prihodnjič.) *) Gl. Kopit. Spom. 19,20.; Novice 1803., 224.; J. Mani XVIII. 15. —17. 2) Gl Letop. Mat. SI. 1877 , 159.: ». . . wenn ich. kroatisch versteken wiirde«. s) Priobč. Lj. Zvon IX., 122. Prim. Novice 1846., 207. op.*) <) J. Mam XXIII., 35. 43* Andrej Fčkonja: Kratica povestnica slovenskega pravopisa. 719 Kratka povestnica slovenskega pravopisa. Spisal Andrej Fekonja. (Konec.) Novi pravopis v šoli in uradu. opet j'e St. Vraz že leta 1842. priporočal v stvari Gajevega pravopisa pri Slovencih, naj Murko (kateri je tedaj v Nemškem Gradci po vladinem nalogu prirejal šolske knjige) »svoj moguči upliv na to upotrebi, da se taj pravopis takojer (tudi) v škole uvede.« — No, kaj takega že tedaj pri nas seveda pač ni bilo mogoče, ko še niti »Novice« niso izhajale. Slomšek sam, snujoč neko književno društvo slovensko, a v zadregi zaradi pravopisa, menil je še začetkom 1845. leta (tedaj šolski nadzornik za lavantsko škofijo), da »iz prva treba ostati pri Bohoriči; dokler istega ne zapuste šole, morajo ga darila in šolske knjige obdržati«, kakor je to pisal celovškemu spiritualu M. Piklu. A. M. Stojan (dekan v Braslovčah) »Novice« 1846. štev. 52. hvaleč, da se ne dado več premekniti od jednojnega, t. j. Gajevega pravopisa, pravi: »Želeti bi bilo, de bi se že vsaka slovenska stvar v tem pravopisu pisala, tudi molitvene bukve, kolendri i. t. d. Saj se samo od sebe bere brez vsakiga poduka. ,Sveto opravilo' (Slomškovo, v gajici) berejo otroci brez vse spodtike, desiravno imajo šolske bukve še s Bohoričico natisnjene.« V 2. štev. »Novic« leta 1846. pa omenja uredništvo: »V šolah je sicer stari pravopis še vpeljan: prepovedano pa ni učiteljem, zraven tega memo grede učenčike tudi občniga pravopisa vaditi, kar pridni učitelji brez vse pogube časa gotovo tudi storijo.« V kranjskem deželnem zboru je predlagal dr. Bleiweis dne" 6. malega travna 1848. leta v obširnem poročilu, »naj se uvede v narodne šole slovenščina kot izključni učni jezik; v normalkah naj se poučuje slovenski in nemški, v vse šole pa naj se uvede ilirski pravopis.« Pritrdili so predlogu o uvedenji ilirskega pravopisa, ki je bil takrat uradno v uveden že v Istri in v dejanski rabi na slov. Stajerji.x) Kranjski stanovi so nato dne 12. malega travna i. 1. poslali ministerstvu prošnjo J)—4) Jos. Apih: »Slovenci iu 1848. leto« str. 80., 81., 220, 223. 720 Andrej Fekouja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. za uvedenje novega pravopisa v šole. Prošnja se je rešila ugodno dne ii. malega srpana 1848. leta; vlada je dovolila uvedbo novega pravopisa v šole, »kakor hitro bode ta želja obča istinita nujnost.« Šolska mladina naj se pa takoj seznani ž njim.2) Predno je še odšel ta odlok, poročali so nekateri okrajni komisarijati na Kranjskem deželni vladi, da je »med kmeti nevolja zaradi oglasov gubernijevih, kateri so izšli v ,kranjskem' jeziku v novem pravopisu in z novimi izrazi,« in »da se je izrazila želja, naj se oni razglasi spisujejo v domačem obče umljivem kranjskem jeziku in zaznamovanji.« Ljubljanski magistrat je pa odgovoril, da niso našle odredbe nobenih ovir in da se ni zahtevala odprava novega pravopisa. 3) Tudi »Slovensko društvo« v Ljubljani je dne 19. velikega travna 1848. leta prosilo vlado, naj po dunajskem društvu »Sloveniji* da posloveniti zakone, po ljubljanskem društvu pa ukaze in učne knjige, in sicer v »istem slovenskem narečji.« Ker je bil ta korak brezuspešen, vložilo je društvo dne 13. kimovca i. 1. novo peticijo, v kateri je prosilo vlado med ostalim, naj se uvede v uradovanje izključno novi slovenski pravopis.4) A kdaj in kako se je vse to končno zvršilo tudi po ostalih pokrajinah slovenskih, žal ne morem povedati natanko. Pagovor. To je na kratko povestnica slovenskega pravopisa, opisana po začetku, razvoji in uspehu dotičnih pisav. Recimo sedaj še nekaj o raznih naših črkopisov svojstvenem značaji, in to z ozirom na samo porabnost v slovenski knjigi in na dejansko vzajemnost s književnostjo slovansko. Bohoričica. Že Trubar je v svoji »ortografiji« rekel glede na nje sestavo: »V ti viži se nom zdi, de ta naš jezik suseb z latinskimi puhštabi se more prov lahku inii zastopnu pisati inu brati.« Toda kar se tiče popravljene pisave bohoričice, misli naš slovničar Murko, da se »Bohoričeva abeceda sme meriti z vsemi drugimi evropskimi, razven s Cirilovo« (»Slow. Sprachlehre«, XIII); in tudi Slomšek (Carinth. 1832., štev. 10.) pravi, da je »še v nemškem, vender mnogo izolikanejšem jeziku pravopis še dosti bolj nepriročen in nepopoln mimo našega,« namreč Bohoričevega. Ali vender toži neki dopisnik v »Novicah« 1846., štev. 2.: »Kako žalostno je, če človek materniga jezika še s pravimi čerkami pisati ne zna,« pristavljajoč: »Kakor se je meni še pred dvema letama godilo, tako se godi tudi več drugim učencam iz vikših šol, de fch, Andrej Feltonja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. 721 sch namesti fh, sh pišejo; ali pa de f in jr brez vsiga razločka stavijo, kjer se jim zdi.* Toda, bodisi, da je res Bohoričev pravopis celo popolnejši in priročaejši od katerega drugega, n. pr. nemškega in da je bil, dasi narejen po tujem navodu, vender (po besedi Slomškovi 1. c.) na svojem »s toliko lepim uspehom venčanem tiru do 300 let dobro izkušena pisava c v knjigi slovenski, venderle nikakor ni bil tako dober in pripraven z ozirom na književno vzajemnost Slovencev z drugimi Slovani, pišočimi tudi z latinsko abecedo. Zakaj v Bohoričevi pisavi je bila slovenska književnost osamela; po bohoričici je bil, kakor dobro veli St. Vraz, slovenskim knjigam »zaprečen put u srednje i dolnje predžle ilirske, kao i u ostale slavjanske pokrajinec (Nar. pšsni, XIII.), ker namreč ta pisava izven slovenskih mej' nikjer ni bila v rabi ter si tudi tiskovine v nji niso našle po drugje ne kupcev ne čitateljev. Hrvatje so sicer pisali dotične jednojne glase s sestavljenimi črkami, toda različno in drugače od Slovencev; Cehi s Slovaki vred in nekoliko Poljaki pa so z nekaterimi črticami in kljukami razločevali sorodne glasove. — Tak6 je torej »bohoričica — kranjski pravopis iz 16. stoletja« — sčasoma res bila »stara, trula«; trebalo je, da se i slovenske knjige (po izrazu Vrazovem) »šalju u svet u opravi, koja je najviše poznata i Slavjanom najmilija.« Toda prej še je morala priti tudi v Slovence velika »reformacija« — abecedna. Dajnčica in Metelčica. Dajnko in Metelko sta dejanski poskusila Slovencem izboljšati njih pravopis; prvi je hotel s svojimi »znamli« olepšati jezik slovenski, drugi pa s svojo »pocirilico« spopolniti latinsko abecedo po nazorih Kopitarjevih. Ali s tem sta moža, ki imata za slovensko knjigo sicer mnogo zaslug, le spravila Slovence — z dežja pod kap. Raič B. pač misli (»Letopis Matice Slov.«, 1869, 86.): »Ako bi Kopitar 20 let prvlje bil poskusil nameščati ž, š, č, c, s, starinskimi slovenskimi črkami, gotovo bi bil obveljal jegov pravopis. Da je Dajnko poznal starinsko slovenščino, ne bi bil toliko nespametno zabredel na krivi pot. Metelko se je oziral samo na kranjsko razrečje, ne na starinsko slovensko glasje, moralo mu je tedaj tudi spodleteti.« Takšna »pustna in neužitna novotarstva«, kakor imenuje Cela-kovsky 1. c. črkopis Dajnkov in Metelkov, in med katerima je cel6 Kopitarju še prvi bolj ugajal od drugega,x) pa tudi niso bila niti niso mogla biti dobra, ne glede na jezikoslovni napredek, ne v obče na na- *) Glej »Kopit. Spomenica«, prid. pismo Kopit. 46 722 Andrej Felconja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. rodno prosveto. Do tedaj so bili vsaj Slovenci, dasi inače razkosani na razne pokrajine, združeni vsaj v pismu, in njih književni proizvodi so bili obče blago vseh. Sedaj pa se je —- po besedah Markovih — vzdigala neka književna razlika, katera je kakor stena kitajska pretila za zmiraj razdeliti znanstveno jedinstvo slovensko. Zakaj nekateri pisatelji so sedaj pisali v stari bohoričici, drugi v novi dajnčici, tretji v v najnovejši metelčici in so se tako posebe v Štajerski trudili Dajn-kovo, v Kranjski pa Metelkovo pisavo pripraviti v občo rabo, uvajajoči jo v ljudske šole in tak6 med ljudstvo samo. Tako so se torej pisatelji slovenski ločili sami, itak maloštevilni se še bolj drobili in slabili; vender tudi »preprosto ljudstvo, ki se je komaj slovenskega branja poprijelo, motili in od branja odvračali, ker se ni moglo toliko različnih črkopisov privaditi« (Janežič 1. a). Sicer pa je zopet res, »da kdor se je naučil pravilno citati slovenski, lahko čita in umeje vsako, tudi v Bohoričevem pravopisu tiskano knjigo; kdor se pa ni naučil, tega nevednosti ali preprostosti tudi ni pomagano še s toliko celimi glasniki in polglasniki i. t. d. Kadar sem prej pisal svojim rojakom slovenska pisma, storil sem to vselej v stari pisavi in sem vedel, da me bodo razumeli; sedaj bi pa jednim moral pisati v bohoričici, drugim v dajnčici, zopet drugim v metelčici, a dostikrat ne vem, ali jih bodo znali citati, ker se je ta učil te, oni pa one abecede« . . . Tako naš slovničar. — Se slabše je bilo z dajnčico in metelčico sevčda glede na razmerje proti drugim pravopisom slovanskim, rekše glede na književno zlogo in vzajemnost z ostalimi Slovani. Kakor omenjeno, Slovani, pišoči z latinico, pomagali so si za 6ne glase v svojem jeziku, za katere latinska abeceda ne zadošča, tako, da so ali pisali po več črk za jeden glas, ali da so sorodne glasove razločevali s posebnimi črticami in kljukami. Po prvem načinu so ravnali razven Slovencev tudi Hrvatje, po drugem pa Cehi in Slovaki in nekoliko tudi Poljaki. Dajnko in Metelko sta pač dotlej po sestavljenih črkah zaznamenovane glase izražala z jednojnimi znaki, poslednji je še izumil nekaj novih pismenk, da bi zaznamenoval ž njimi nekatere samoglasnike in soglasnike, toda povsem svojevoljno in z nijednimi drugimi Slovani ne jednako niti ne blizu podobno. — Nova abeceda slovenska, da bi bila primerna, morala bi biti popolnoma latinska, ne pa zmes latinskih, cirilskih, pokvarjenih in izmišljenih pismenk ; kakor je tudi Kopitar želel le latinskega Cirila, kateri bi v svojem pravopisu zjedinil zapadne Slovane. (Tako zopet Murko). Zakaj — kakor pravi tudi Čelakovsky 1. c, presojajoč Dajnkove in zlasti Andrej Fe"konja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. 723 Metelkove novote (katere naravnost imenuje »čire-čare«): »Po naši misli je latinska abeceda, zlasti po svoji razširjenosti po večjem delu naše zemlje, sama na sebi tako dovršena, da iz lepa ne vzprejme nobenih znakov; in ko bi bili še tako primerjeni, vedno bodo žalili ok6, in potrjeni ne bodo. To so čutili dobro prvi ustanovitelji naših latinsko-slovanskih abeced, in brezpametno bi bilo misliti, da niso predniki naši imeli toliko razuma, kolikor ga je treba za izmišljenje nekaterih črk; le skrbelo jih je, in bali so se, da ne bi bili v posmeh, česar se pa seveda novejši naši in pogumnejši slovničarji nikakor ne boje\ To je torej znamenje nemale drznosti, s pismenkami, tu in tam pobranimi ali v svoji učeni glavi v potu obraza nakresanimi, vsiljevati se bodisi svojemu narodu, bodisi vesoljnemu Slovanstvu in hoteti ga po svoji glavi učiti citati in pisati.« Tako češki pisatelj.1) Mi sklepamo to točko z našim Murkom, takisto uverjeni o književnem jedinstvu slovanskem, da »to tako imenitno in neizmerno do-brodejno zjedinjenje slovanskih narečij ostane pač le želja dotlej, dokler se plemena, menj olikana, po številu manjša in v državi menj pomenljiva, polagoma ne pridružijo izobraženejšim in imovitejšim« ; — kar se je tedaj začelo pri nas vsaj nekoliko izvrševati po pravopisu, kateri je bil najprej zasnovan v Češki, potem pa uveden v hrvaške liste in je naposled prešel i v vso književnost slovensko. Gajica (čeho-ilirčica). *. »Dobro vem, ljubi slovenski prijatelj ... de tudi Ti z žalostnim sercam gledajoč pravopisne razpertije hlepeniš za vpeljanjem zdraviga, spametniga in stalniga pravopisa v naših gornjh krajah«. Tak6 je pisal Stanko Vraz leta 1839., izpričujoč se, da je slovenske »Narodne pčsni« izdal v novem, ilirskem pravopisu Gajevem, ki je po mnenji preslavnega Safafika »ne samo narlepši ino narpervejši od vsih slovenskih (slavjanskih) temoč od vsih Europejskih pravopisov, in priporočan, de bi se vsi južni Sloveni v ta imeniti pravopis zjedinili.« No, čujmo vender tudi, kaj in kako o tem sodi neki Jožef Po-klukar (»korar stolne cerkve v Ljubljani, bivni c. k. učenik bogoslovne devstvine in pastirske vednosti«). V »Novicah« 1851., štev. 27., govoreč o jedinstvenem pravopisu slovenskem in občeslovanskem, piše to-le: »Eno imenitno stopnjo naprej smo sicer v ti reči v zadnjih letih storili, kjer smo se Iliri in Slovenci v dovzemi sedanjiga alfabeta s Čehi zedinili: to de to zedinjenje se le en manjši del slovanskiga na- !) Prim. J. Mani: Jezičnik IX., 40. 46* 724 Andrej Fe"konja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. roda obseže, in alfabet je sam na sebi tako nepripraven in pomanjkljiv, de nikdar občni ali združni alfabet celiga slovanskiga naroda postati ne more. Nepripravniga ga imenujemo zato, ker mu manjka za mnoge slovanske glasove lastnih čerk, namesti kterih si le s sekircami pomaga, ki čistost in lepoto natisa kaze, in pisanje skor pri vsaki besedi ovirajo; ker je zavolj njih vedno s peresam prenehati treba, de se zgornje znamnja dostavijo. Pa še temnejši stran tega alfabeta je njegova pomanjkljivost. Ze samo za slovenski jezik mu manjka treh, za vse slovenske narode vkupej pa pet glasnikov, kteri se ne morejo s pikami ali sekircami namestiti, brez de bi se povdarkam prostor ne odtegnil. Zunaj teh glasnikov pak mu manjka za vse slovanske narode še devetnajst soglasnikov, zmed kterih se nekteri s samimi nadznamki clo zaznamovati ne morejo; in če bi bilo vse ž njimi pisati mogoče, bi se namesti ene verste skoraj vedno po dve pisati in brati mogle.«7) Ne govoreč tu dalje o »nepripravnosti« in »pomanjkljivosti« te češko-ilirsko-slovenske abecede, rečemo le z Miklošičem (Slov. Berilo, VIIL, 5.) zase: »Da si tudi ta popravljena pisava ni popolnoma dovršena, pa vendar ž njo, kakor nas izkušnja uči, jako lahko izhajamo.« Toda kar se tiče Gajevega pravopisa v obče glede na označevanje pojedinih glasov, pohvalil ga je že P. J. SafaHk v »Časop. češk. Mus.« 1837., I- in v *Ost u- West« 1839., B. 25. Ta učenjak nazivlje isti pravopis organiškega = ustrojnega glasu prikladnega, in trdi, da je najprostejši in najdoslednejši od vseh slovanskih latinskega pisma, da mu celo v oziru prostote in doslednosti ni jednakega v vsi Evropi; sodi pa tako, pravi, po dobrem razmatranji stvari, ne imajoč nika-kega razloga, komu roko držati niti reči črnemu belo, a belemu črno.2) Vender ako i Gajev pravopis ne bi bil najboljši sam po sebi, najboljši pa je zaradi jedinosti in zloge (Stojan 1. c). Največja njegova prednost in največja korist posebe za nas Slovence je iz vestno ta, da smo s tem pravopisom stopili naravnost v književno kolo z najbližjimi brati Hrvati; o čemer je rekel tudi Hrvat Fr. Kurelac (Slova nad grobom Lj. Gaja), da je to »ono presretno jedinstvo pravopisno u Latinske polovice ter u iste susedne bratje (brače) Slovenske, koje i sad (sedaj) na kupu nas drži moralnom i književnom.« Opomniti je vender, da Slovenci niso vzprejeli uprav vseh pismenk, kar jih je x) Isti Jožef Poklukar je tudi spisal neki »Allgemein Lateinisch - Slavisches und Universal- oder Welt-AlphabeU in v »Novicah« 1860., 1861. tudi priobčil tri »poskušnje novih domestivnih čerk za slovenski alfabet.« A vse seveda brez uspeha. (Prim. J. Marn XXIV, 69). 2) Prim. St. Vraz: Nar. pesni ilir. XXV.; V. Babukič: Ilirska slovnica 429. Gr. Noveli: Bajka. 725 bil Gaj na novo priredil Hrvatom. Poimenoma sta že prej omenjena znaka e in d, katerih pogrešamo v pisavi slovenski. Pisme e = ciril. h, bilo je vzprejeto, da se izgovarja ali kot je ali kot ie = ije. No, ker so Srbi k zavrgli in so nekateri pisatelji namesto njega pisali po Vukovem načinu je in ije (ono v kratkih, to pa v dolgih slovkah), začeli so pozneje pač tudi Hrvatje rabiti ta sedaj tako imenovani »akademiški« pravopis:/«? — ie malone zgolj v književnosti svoji, po-pustivši sčasoma oni Gajev e, tako zvani stari »školski« pravopis skoro samo za šolske knjige. Toda tudi Čehi, Rusi in Bolgari pišejo e, odnosno h. Slovenci isti glas časih zaznamenujemo z /. Ali v hrvaškem c = srb. 1» (mečje nego Č — li), ki se izreka tudi v Slovencih, in sicer kakor označuje O. Caf (Vestnik I. 124.): »na spodnj. kranjsk., v v istrsk. do morja, na reziansk. in benečansk.,« pravi J. vSuman (Slov. Slovnica, 57.) da »v razloček od onih d, ki so postali iz k in se glasijo v vseh jezikih d, kaže za ta naš slučaj d = tj v slovniški pisavi sprejeti pisavo d.* Kar se dostaje književne zloge in vzajemnosti naše z ostalimi v Slovani, omenil je to že Fr. L. Celakovsky 1. c, kateri je že leta 1832. priporočal Slovencem podobno pisavo češko, rekoč: »Ljubi Slovenci! Ako bi vam kdaj na misel prišlo popravljati svojo abecedo, storite to po načinu Cehov in Poljakov, in vzprejmite za svoje C s» z» fh» sh, zh, naše s, z, c, š, ž. č; tak6 sebi in nam knjižno čitanje vzajemno olajšate in mnogo pomorete povzdigi svojih in naših tiskaren; čim več se povede pisma, tem lože se skrbi za lepšo obliko njegovo«. Tudi v Safafik, želeč, naj bi se organiški pravopis Gajev vzprejel v vsikoliki Iliriji, t. j. v vsi Jugoslaviji, rekel je, da ta pravopis »dovaja jugoslovanske pisatelje, a s temi tudi neposredno jugoslovanski narod v književno duševno dotiko z ostalimi slovanskimi brati naše države, kateri ali povsem ali samo v glavnem obsegu rabijo jednaki pravopis, po- v imenoma s Cehi, Slovaki in Poljaki«. Bajka. tDolan je ležal pevec »Bolestno je umreti V stanici svoji tihi, V življenja mladi zori, Iz prsij koprneli In vender, smrt pose"zi, Poslednji so mu vzdihi. Življenje mi zamori!