Pokrajina na obisku
1160
Tone Pavček
l    Iz nič se zmeraj začenja, iz molka in iz jecljanja. Potem se mukoma vzpenja proti vrhu — do razdejanja.
Samo vase toneš vse globlje in razvozlavaš šifre zvokov, ki vro iz dalje golobje kot z nekih zgubljenih otokov .. .
dokler se iz teme ne izmota prava štrena in se navežeš. Potlej si sredi svojega pota in potlej morda dosežeš
sen, ki nad poljem leta, trak mesečine v deška, davno minula leta in njihove korenine.
1161                                                                                                             Pokrajina na obisku
Od tu se pesem začenja pa najsi shodi ali obupa. Pesem, ki ničesar ne menja, le utrjuje bilčico upa.
II    Pokrajina se je približala, za hip postala in potlej stopila skoz okno v dom. Kakšen ljubek nered je v sobo strkljala in kakšen vonj! Še s poletjem obarvana lica žare ji po tleh in po stenah, poti so se ustavile na knjižnih policah, drevje posedlo v kot in povsod čisto nov zvok valovi, kot da počasi k počitku zvoni sinji nebesni zvon. Dom je poln
kakor nosečnica pričakovanj, a jaz vem, da se nič ne zgodi, samo dan jo je utrudil, pa je prišla počivat v goste. Tiho, po prstih, da ne vznemirim gostje, se splazim skoz vrata in planem v opustelo, golo okolico, med kamen in trnje, da jo pozdravim, kadar se vrne, spočita in čila, in se zahvalim za pesem ki jo je v našem domu pustila.
III    Mati, ali kdo drug, vsekakor pa ženski glas, kliče s praga: Vrni se, že zdavnaj je čas in miza pogrnjena čaka z jesenskimi sadeži, mošt brbota prerokbe in v noči, ko mrtvi postanejo zvezde, da smo ozarjeni z njimi, se gode vsepovsod neizmišljene zgodbe: neslišno gredo vrata s tečajev, se razmikajo stene, staro sleme odlaga breme in se odpre višini,
Tone Pavček
bog iz kota zleti v nebo, a sredi hiše požene zeleno drevo z gnezdi, s pticami, z belimi cveti in v polja samotna posveti.
Ze plezam nanj, kvišku, k oddaljenim zvezdam
in že sem enako daleč, enako blizu
prednikom zvezdam, osamljeni zemlji, da vidim:
na vse strani drže kolovozi,
a vse poti
k boli in radosti
gredo samo tu skozi,
čez prag, od koder ženski glas kliče
rasti drevo in prepevati ptice.
IV    Dolenjska:
kraj, kruh, krog majhne domovine, ki jo otrok obide bos vsenaokrog.
Domovina:
vas, vasica, zaselek,
govorica človeških lic,
v kozolcih in sodih pridelek
in vračanje ptic.
Pa še:
voz, vol, vonj,
stare slike na zidu,
na trdno postavljen dom,
pokopališče na hribu.
Prostor med temi mejniki
je zaokrožen in zbran.
Zgubimo ga, ko smo veliki,
da se na koncu, kakor iz tujine,
vrnemo vanj,
v kraj, kruh, krog
prve domovine
na sled bosonogih otrok.
1162
1163
Pokrajina na obisku
V    Kamen pade nazaj na zemljo, vrzi ga kakor hočeš visoko. In tudi ti se boš vrnil: na zemljo.
Samo veter ti seže v roko ob davno ugaslem ognjišču. A tudi to bo kot dar: v roko.
Sled bosih nog po stmišču
ti bo postal znova omamen.
V mukah pojdeš za njim: po stmišču.
In ko iskal boš med množico znamenj svojo sled med nebom in zemljo, eno samo med množico znamenj,
morda boš našel, kar najde kamen
v letu in padu na zemljo
in vedel: dobro je biti kamen,
od časa izčiščen, povezan z zemljo.
VI    V polju davnina polje, starosvetska ajda. Spomini so dobro kolje, koder se vzpenja brajda.
Med trtami in sodi, čez senožeti tava, maneken v prirodi ali človeška postava?
Glava se čudno ziba, ko strmi naokoli, ustne rahlo pregiba, kakor da moli.
Z nogami se lepi v globoke razore v veri, brezumno slepi, da kliti more.
Pa ga prerašča trava, izdajajo bele zastave. Brez srca telo tava, duša brez glave
po poljih in senozetih v neuresničeno čudo, med obupi in obeti, iz hudega v hudo.
VII    Kaj če moja glava
pod jesenskim soncem, med koruznim latjem, kaj če moja glava?
Kot prikazen tava brez ramen in roke, brez besed in zvoka kot prikazen tava.
Išče govorice za molčeča usta, krikov, trave, trnja ali ilovice?
1164