Ob Taras-Sevčenkovem grobu. Za štiridesetletnico pesnikove smrti — spisal Bajda Kasak. Jak umru, to pohovajte mene na mogili, sered stepu širokogo, na Vkraini milij . . . Zapovit. Dne 26. svečana po ruskem štetju, ali po našem štetju 10. sušca, je preteklo 40 let, odkar je zatisnil oči v nevzdramno spanje in v večni počitek eden največjih in najslavnejših Slovanov, Rusin Taras Sevčenko. Bil je mož, ki bi moral biti v ponos slednjemu Slovanu, mož, kateri je s svojo veliko in iskreno ljubeznijo do mile, zatirane domovine res zaslužil, da njegov spomin nikdar ne zamre v srcih Slovanov sploh, zlasti pa rojakov Rusinov. V tem sestavku hočemo osvetliti cenjenim čitateljem „Dom in Sveta" v glavnih potezah pesnika-veleuma, njegovo vzorno ljubezen do ožje domovine in do Slovanov sploh, ter izpregovoriti par besedi o njegovem grobu ter o časti in slavi, ki jo uživa veliki genij po smrti. Kdor hoče res dobro umeti Sevčenka in njegove pesmi, mora dobro poznati tudi zgodovino malorusko, oziroma ukrajinsko, mora biti poučen o političnih in gospodarskih razmerah rusinskega „hlopskega" naroda. Spoznati moramo žalostno tlačanstvo rusinskega „Dom in Svet" 1901, štev. 5. naroda, mišljenje, čutenje in življenje teh tlačenih sinov junaških in slavnih dedov. Zato poglejmo kratko v zgodovino in podajmo nekaj črtic o „sumni dolji", to je o žalostni, tužni usodi širne Ukrajine. Leta 1783. je carica Katarina II. uvedla „krepactvo" t. j. tlačanstvo na Ukrajini. Do tedaj je bila Ukrajina prosta, takrat pa se je razdelila med velike in male „pane", ki so se imenovali „dvorjane". Narodna rusinska zavest je bolj in bolj hirala. Prvaki in velmožje, a še bolj njihovi potomci so se izneverili „ stari slavi očetov" in zatajevali, pozabljali in prezirali svoj rod. Velik prepad je nastal polagoma med „kre-paki", tlačani, in med „pani", gospodi. „Pan" je imel vsa prava, „krepak" nobenega. Bremena so „pani" svojim podložnikom nalagali res ogromna, tako da je bil tlačan v oblasti „panovi" malone brezpraven, kakor živina. Da, ubogi tlačan ni imel niti polnega prava do samega sebe: bil je rob — bil je last gospodarjeva. Ako se je hotel oprostiti, se je moral odkupiti. Prišlo je tudi v pregovor, da kdor ubije „hlopa", je ravno tako nekazniv, kakor če bi ubil psa. Tako žalostne razmere so vladale tudi na Poljskem v XVI. stoletju. 17 258 Bajda Kazak: Ob Taras -Sevčenkovem grobu. „Pani" so hoteli seveda, da ostani „hlop" ali „krepak" neveden, in nihče se ni smel ničesar učiti; niti citati ni smel brez dovoljenja „panovega". „Pani" so hoteli popolnoma uničiti svoje kmete gmotno in nravno. Z vso silo so jih v ta namen navajali k pijanstvu in zapravljivosti. Ako je kdo znal pisati in citati, jim je bil neljub, in poslali so ga v vojake v daljne kraje, kjer je moral služiti do 20 let. In ne samo čez teden, ampak tudi ob nedeljah so reveži morali trdo delati. Je-li čudo torej, da je junaški ukrajinski narod in ž njim njegova slavna zemlja bila malone končana?! Kdo je mogel upati, da se zopet dvigne ? In sredi takih razmer in v tako tužnih časih se je rodil Taras Sevčenko, sin ubogega „krepaka", dne 25. svečana (9. sušca po našem štetju) 1. 1814. v Morincah kijev-ske gubernije na Ukrajini. Že v mladih letih je izgubil mater, katero je srčno ljubil. Dobil je mačeho, katera je jako grdo delala ž njim. V nežnih pesmih popisuje zel6 ganljivo svojo nesrečo. — Izprva se je učil slikarstva, ki ga je najbolj mikalo. Njegov „pan" Engelhardt, ki ga je jemal s sabo po velikih mestih, ga je dal še bolj izučiti v tej umetnosti, ker je, videč talent Tarasov, pričakoval od njega velikih dobičkov. Pa prišlo je drugače. V Peterburgu so tamošnji Ukrajinci tudi hitro spoznali Tarasovo pesniško nadarjenost. Zložili so 2500 rubljev — za tedanjo dobo pač visoko vsoto — in so odkupili Tarasa iz tlačanstva. Zdaj je Sevčenko začel svobodno dihati, in njegova pesniška duša se je izlivala v krasne stihotvore. Kmalu je izdal prvi zvezek „Kobzarja", kateri je z drugim zvezkom vred pravi odmev Tarasovega čutenja, mišljenja in teženja — niz solznih biserov. Sevčenko je bil sin „krepaka" in kot tak je na lastne oči gledal in opazoval tužno, da, naravnost obupno stanje, v katerem je vzdihoval ves rusinski narod. Pa tudi sam je okusil žalostno in grenko življenje tlačenega „krepaka". Zato se je do cela vživel v narodovega duha, in njegov glas je bil odmev ljudskega srca. In ako se sploh more o tem ali onem umetnem pesniku reči, da je narodni pesnik, prekaša Sevčenko v tem vse druge. Kje najdemo primere njegovemu mehkemu in sila občutnemu srcu ? Kako se cesto trudijo pesniki in iščejo sredstev, s katerimi bi delovali na srce čitateljevo! Sevčenku tega ni bilo treba, zakaj vsaka njegova pesem se ti neprisilno kar vlije v srce, in z vsem ognjem moraš čutiti tudi sam, kar je čutil on. Z njim vred moraš biti otožen, ogorčen, ž njim hrepeneti in jokati, ž njim obupovati. Iz Tarasovih pesmi veje le neugasna ljubezen do milega, zatiranega naroda, ljubezen do pravice, katero zahteva zanj, ljubezen do nesrečne rodne zemlje. Svoj narod in svojo domovino je ljubil tako, da se je nad njo cesto razjokal — podoben preroku Jeremiju, ki je tarnal ob razvalinah nesrečnega Jeruzalema! Komu ne segajo globoko v srce besede, s katerimi nagovarja Ukrajino:') Ukraino, Ukraino! Nenjko2) moja nenjko! Jak zgadaju3) tebe, kraju, zavjane4) serdenjko5)! Ko je bila še kozaška vlada, „kozaččina", na Ukrajini, kako lepo, kako dobro je bilo tedaj živeti v svobodi, dasi se je bilo treba vedno boriti s Tatarji, Turki in Poljaki; toda s „kozaččino" in „hetmani" je zamrla tudi »volja" — prostost. In zaman, zaman je upati, da se vrnejo prošli časi s staro slavo: Ne vernetsja volja, ne vernetsja kozaččina, ne vstanut hetmanv, ne pokrvjut Ukrainu červoni6) župany.7) Obodrana") sirotoju popad9) Dniprom plače . . . ') Spoznal sem za najprimernejše pustiti citate v originalu, ker nam je jezik rusinski dobro umljiv, in izgubč zlasti Ševčenkove pesmi v prevodih mnogo lepote. Pis. 2) Nenjko = mati. 3) Jak zgadaju = ko se spomnim. 4) Zavjane = zvene. 5) Serdenjko = srce. 6) Červoni = rdeči. 7) Župany = suknje. 8) Obodrati = opustošiti. 9) Popad — ob. Bajda Kazak: Ob Taras - Sevčenkovem grobu. 259 Ali pa hoče kdo pomoči osiroteli Ukrajini? Zaman čaka odrešenja — nihče je ne pogleda: A nitko ne bačit1), tiljko2) vorog, ščo smijet sja. Samo sovražnik, tlačitelj jo gleda in se ji — smeje. To je pa Tarasu preveč, in ogorčen zagrozi: Smij sja, ljutyj vraže! Ta ne duže3), bo4) vse gine, slava ne poljaže5); ne poljaže, a rozkaže ščo6) dijalosj7) v sviti, čija pravda, čija krivda, a čiji mi diti. Ako vse drugo preneha, slava nikdar! Zgodovina bo pričala o slavi Ukrajine. Sicer pa na svetu vse gine, vse mine, in tudi zasmehovanje sovražnikov; pokazalo se bo v zgodovini, kdo je imel prav, in kdo je bil krivičen, pokazalo se bo, čigavi otroci, čigava deca so Ukrajinci! A kaj pomaga človeku, če se tolaži z upom, ko vidi, da vse nič ne izda, da ni skoraj pomoči, ker je gorje preveliko: Skriz8) na slavnoj Ukraini ljudej u jarma zaprjagli pani lukavi . . . ginut, ginut u jarmah licarski9) siny--------- Brezsrčni, ničvredni „pani" prodajajo Židom, „svojim dobrim bratom", kos za kosom nekdaj ljudskega imetja. Grozno je živeti v teh razmerah, v tej pustinji propadati, vot sej pustvni propadat, a šče pogannjše10) na Vkraini divitis, plakat i — movčat. Gledati torej vse gorje rojakov, revežev, robov — sinov junaških vitezov, in ne moči pomagati; gledati, jokati in molčati — ne, tega ni mogel, in zato se je, kakor sam pravi, razjokal ter odšel zopet na tuje. Toda tudi na tujem ni imel miru — da, njegovo srce se je še bolj vnelo za domovino. Tožilo se mu je po Ukrajini, in zato kliče „dumo", muzo poezije z Ukrajine: Prilitaj že s Ukrainv edinvj mij1) druže, moja dumo prečistaja, virnaja družino! ') Bačiti == gledati. 2) Tiljko = le. 3) Duže = zelo. 4) Bo = zakaj, kajti. B) Poleže, izgine. *) Kar. 7) Godilo. 8) Skriz = skozi, povsod. 9) Vitežki. l0) Še hujše, Taras Ševčenko. In v poslanici prosi Osnovjanenka, ukrajinskega pesnika, naj poje ljudstvu, ker ga rado posluša: Spivaj že im, mij golube, o Sič, o mogilej 0 Mij = moj. 17* 260 Bajda Kazak: Ob Taras - Ševčenkovem grobu. Toda tudi sam bi rad čital pesmi njegove o Ukrajini: Utni1), batku, orle sizyj2), nehaj3) ja zaplaču, nehaj svoju Ukrainu, ja šče raz4) pobaču5) . . . Se enkrat bi rad gledal, razvnet po pesmi, v duhu svojo Ukrajino in bi se razjokal; potem pa končuje: Naj se še zasmeje srce na tujini, preden leže v tujo zemljo v tuji domovini! Kako veren sin svojega naroda je bil Sevcenko! V ljubezni do Ukrajine je bil strasten, in ni zanj na svetu lepših krajev od domovine! I vvrosja6) na čužini7) i siviju v čužom kraji, ta odinokomuf) meni zdajet sja9), kraščogo10) nemaje ") ničogo12) v Boga, jak Dnipro, ta naša slavnaja kraina. Zato pa si želi domov in prosi Boga: Daj dožiti, podivitis o Bože mij milyj, na sela tij zelenv, na tij mogilv! Ako pa tega ne doživi, da bi bil še kdaj na Ukrajini, — — — — to donesi na moju krainu moji sljozv13), bo14) ja, Bože, ja za neju15) ginu! ') Zapoj. 2) Sizy orle 3) Naj. 4) Šče raz = še enkrat. 5) Vidim, pogledam. 6) Vyrosti = zrasti. 7) Tujini. ") Jedinemu, samemu. 9) Se mi zdi. 10) Krasnejšega. n) Nemaje = ni. 12) Ničesar. ,3) Solze. 14) Bo = ker, zakaj. ") Njo. temnomodri orel. Vsaj solze naj mu nese Bog na Ukrajino, ker po nji — gine! Z oblakom bi rad plul nad domovino, „nesrečno vdovo", da bi se ž njo pomenkoval in padal nanjo s čisto roso: Ja do tebe litati — mu s hmari1) na rozmovu2), na rozmovu tihu, sumnu3), o povnoči padati — mu s čistoju rosoju. Križ na Ševčenkovi mogili. Na tujem koprneče sanja o domovini in zaključuje svoj „don": Ot, takij - to na čužini son meni prismiv sja4), nibi5) znovu ja na volju na svit narodiv sja . Daj že, Bože, koli-nebud,6) hoč7) na starist stati na tih gorah okradenih, u malenkij hati,8) — hoča serce zamučene, potočene z gorem9) prinesti i položiti na Dniprovih gorah . . . Nikjer v tujini ni mogel najti zadovolj-nosti, in tudi v Peterburgu, kjer je bival večinoma, se ni mogel privaditi. Neprestano 1) Z oblaka. 2) Pogovor. 3) Žalosten, tužen. 4) Tak sen se mi je sanjal. 5) Kakor bi. 6) Koderkoli. 7) Hoč = dasi. 8) Hata = koča. 9) Gorje. Bajda Kazak: Ob Taras - Sevčenkovem grobu. 261 ga je gnalo srce na Ukrajino. V molitvi se obrača do Boga, naj bi mu dal doma preživeti vsaj starost, ali, če že živeti ne sme v domovini, naj bi mu vsaj grob bil „na Dniprovih gorah". V ta namen je naročil svojemu sorodniku, naj mu kupi kos zemlje na nekem hribu ob Dnipru, kjer je sam prebival. Prosil ga je, da mu sezida kočo, ker se je hotel preseliti tja na jesen. Ta želja se mu pa ni izpolnila, ker je že več časa nevarno bolehal. Tarasa Sevčenka vidimo, komaj 47 let starega, že ob robu groba. Žalostno je bilo vse njegovo življenje, polno tuge, trpljenja in solz; tega, po čemer je hrepenel neprestano, ni doživel: Ukrajina, nekdaj slavna, je še vedno ječala v tlačanstvu in mrla v stoternih tugah. Šele nekaj mesecev po Ta-rasovi smrti je bila rešena tlačanstva. Sevčenko je izdihnil svojo blago, izmučeno in z gorjem preopojeno dušo dne 25. svečana (10. sušca) v Peterburgu. Ta vest je segla globoko v srce vsej Ukrajini, in vsi Malorusi so žalovali za njim. Kako so ga ljubili rojaki v Peterburgu in sploh Ukrajinci, pač najbolj izpričujejo dogodki pri pogrebu in pri prenosu njegovih zemskih ostankov na Ukrajino — na Dniprovo goro, kamor se je mislil preseliti na jesen. Po pogrebnih obredih so se kar vrstili slavnostni govori v cerkvi in na pokopališču. Krsto so nesli vseučiliščniki. Med drugimi je govoril nagrobnico tudi njegov prijatelj, vseučiliški profesor in slavni ukrajinski zgodovinar, Mikola Kostomariv. Začel je govoriti nenavadno navdušeno, a ni mogel dokončati govora — razjokal se je, umolknil in odšel. Rojaki-Ukrajinci v Peterburgu so takoj nato sestavili prošnjo na vlado, da bi smeli prepeljati krsto na Ukrajino. Dovoljenje je došlo, in že 26. mal. travna istega leta zjutraj so odkopali grob in prepeljali krsto ob udeležbi ogromne množice na kolodvor. Poslovilni govor je imel slavni Pantelejmon Kulis. Po vsej poti od Peterburga do Kijeva so se prirejali častni sprejemi. Deseti dan so došli do Dnipra; ukazano je bilo, da neso krsto v cerkev Kristusovega rojstva, ki stoji nad bregom pred vhodom v Kijev. Toda do cerkve je bilo celih S km. In kaj stori navdušena mladina? Izpreže konje in vleče sama voz vso pot. A tudi po tej poti so postajali, in ^:--n^::YM^:W3f>š% Soba poleg Ševčenkove mogile. 262 Bajda Kazak: Ob Taras - Ševčenkovem grobu. vnetih, iskrenih govorov ni hotelo biti konec. Ko je bila krsta že v cerkvi, je nastalo vprašanje, kam naj jo prepeljejo. Sklenili so, da jo prepeljejo v Kanevo, kamor se je bil pesnik mislil preseliti na jesen. Stiri dni kasneje se je pomikal veličasten izprevod iz kanevske cerkve ob nepregledni množici ljudi vseh slojev na „Cernečo goro", vrhu katere so dijaki in drugi ča-stivci pesnikovi že izkopali grob. „Cerneča gora" je dobila tedaj ime „S e v č e n k o v a" ali „Tarasova gora". Tam so najprej napravili visoko mogilo, ki ima dva dela; na vrhu je pokrita s travo, a ob straneh obzidana s kamenjem. Na vrhu je bil zasajen visok lesen križ. Ko se je pokazala potreba, da jo popravijo, je prevzelo skrb zanjo pol-tavsko gubernijsko zemstvo, in tedanji gu-bernijski maršal Pavlo Ustimovič ter zlasti prijatelj Tarasov, Vazilij Tar-n o v s k i j sta žrtvovala mnogo za prenov-ljenje Sevčenkovega groba. Vazilij Tarnov-skij je kupil tudi velik železen križ, vreden do 1500 gld., ter odstranil lesenega. Na mogilo vodijo od tedaj široke stopnice; na nji stoji kamen, v katerega je zasajen orjaški, belo pobarvani križ. Na kamnu je na eni strani izklesana doprsna podoba pesnikova, na drugi pa razločni napis „Se v-čenko. Rodivsja 25. ljutogoR. B. 1814. p oči v 26. ljutogo R. B. 1861." Nedaleč od mogile stoji preprosta, dosti velika koča, razdeljena v dva stana. V enem delu stanuje starček z družino, a drugi del je odločen za obiskovavce. Ta soba je precej prostrana, svetla in čedno opravljena. Ob steni so široke klopi, pregrnjene s preprogami, v kotu sta obešeni dve podobi z luč-cama, okrašeni s cvetlicami in prevesami, ob strani pa visi velik portret Sevčenkov, ki je tudi ozaljšan s prevesami. Na mizi, ki je pogrnjena s prtom, leži knjiga „Kobzar". Tukaj torej počiva veliki Sevčenko ob Dniprovem bregu. Koliko želja je gojil v svojem srcu, a lahko rečemo, da se mu ni izpolnila nobena, razen ene: V zemlji domači da truplo leži. . . In kakor si je želel Simon Jenko, da bi ga pokopali vrhu visoke Tatre, od koder bi gledal njegov duh na vse štiri strani: tako si je želel tudi Sevčenko posebnega, vzvišenega kraja za grob. In vdani mu narod maloruski je hotel svojemu najzvestej-šemu, najvzornejšemu in največjemu sinu izpolniti to srčno željo, in zato se je ravnal strogo po oporoki, ki je tako lepo izražena v pesmi „ Z a p o v i t": Jak1) umru, to pohovajte2) mene na mogili3) sered4) stepu širokogo, na Vkrajini milij: Ščob5) lanys) širokopoli, i Dnipro, i kruči7) buli8) vidni, bulo čuti, jak reve9) revuči! Gotovo je mislil Sevčenko v tej pesmi na „Cernečo goro", zakaj razgled raz goro njegove mogile je nenavadno čaroben. Zakaj si je pa želel, da bi počival na tem kraju? Tudi to nam poved6 njegove pesmi. Tam bo mirno čakal, dokler se ne oprosti Ukrajina, in potem: Jak ponese z Ukrainv u sinjeje more krov vorožu, - ot-todi10) ja i lany i gory — vse pokinu11) i polinu12) do samogo Boga moliti sja . . . Ko ponese Dniper sovražno kri v sinje morje, tedaj zapusti polje in gore in poleti do Boga, da ga moli. ') Jak = ko, kadar. 2) Pokopljite. 3) Mogila. 4) Sered = sredi. 5) Ščob = da bi. 6) Lany = plani (širokopoljne.) 7) Kruči = skalovje v vodi. 8) Buli = bili. 9) Reve = (kako) gromi, bobni (bobneči Dniper čez skalovje.) 10) Tedaj brzo. 11) Ostavim, zapustim (poljane in gore.) ,s) Poletim. Bajda Kazak: Ob Taras - Ševčenkovem grobu. 263 Pesnik ukazuje rojakom, naj ga pokopljejo, sami pa naj raztrgajo sovražne vezi in naj počno borbo za prostost: Pohovajte ta vstavajte, kajdanv1) porvite,2) i vražoju zloju krovju volju okropite. Sam ni doživel zaželenega trenutka, da se oprosti domovina, zato je pa naložil kot dolžnost svojim rojakom, da oproste Ukrajino. Hudo mu je pa bilo, ko je videl, da manjka v to glavnega pogoja: edinosti, duha vzajemnosti, bratoljubja, bratovske vezi med višjimi sloji in „najmanjšim bratom" — tla-čanom. Tega je pogrešal in zato vse rojake prosi in roti: Obnimite3)-ž, braty moji, najmenšego brata, — nehaj mati usmihnet4) sja, zaplakana mati, blagoslovit ditej5) svojih tverdimi rukami, i obmvtih6) pocilujte7) voljnvmi7) ustami! Objemite, dragi, slednjega v ljubezni, da se zopet nasmeje od sreče in veselja tužna, zaplakana mati, ki blagoslavlja svoje otroke! Ako se to zgodi, tedaj: I zabudet8) sja sramotnja davnaja godina, i ožive dobra slava, slava Ukrainv . . . Pozabila se bo sramota in dolgotrajna žalost, in nastopila bo nova doba, jasna, srečna: I svit9) jasayj, nevečernv10), Tihenko") zasjaje . . . x) Vezi, verige. 2) Potržite, razdrobite (vezi in prostore pokro-pite s sovragovo zlo krvjo.) 3) Objemite. 4) Naj se nasmehne. 5) Deteta, deco. 6) Umite, rešene. 7) Poljubite (s prostimi ustmi.) 8) Pozabi. 9) Žar, svit. 10) Nevečernv = nevečerni, (ampak polni, čez-danski.) ") Tiho, milo. Zato pa: Obnimite sja-ž, braty moji, molju1) vas, blagaju'). Kako bi bil blagi Ševčenko srečen, kako bi opeval svojo radost v navdušenih pesmih, ako bi še živel in videl, da niso njegove prošnje bile neplodne, ampak da se narod res bolj in bolj zaveda, združuje in brani — oproščen tlacanstva! Sevcenkov duh je res vse objel in prevzel, in maloruski narod deluje v duhu svojega slavnega pesnika, katerega spomin neguje, kakor mati svoje dete. Trume maloruskega naroda hodijo na njegovo mogilo slavit ga in navduševat se za dom in za pravdo. Ševčenko pa se ni ogreval samo za svoj narod in za Ukrajino, ne, njegovo obzorje je bilo širše. Ni bil nasprotnik drugih Slovanov, ampak hotel je, da bi obveljala povsod pravica ter enakopravnost narodov in stanov. Želel je, da bi se na tej podlagi razvila prosveta, ki bi bila vsem v duševno in gmotno korist. Ševčenko je imel srce za vse dobro in pravo; hrepenel je, da vidi ves slovanski rod združen vsaj po duhu, ker le tako se more dvigniti, le tako postati mogočen in slaven. Te misli razvija zlasti v pesmi na čast slavnemu Safafiku. Slavi ga kot velikega Slovana, ki je zazrl pod pepelom ogenj, in mu pripisuje zaslugo za prerojenje narodno-slovanske zavesti. Safankova dela so Tarasu velikanskega pomena, ker so probudila trupla v življenje: I o divo2)! trupy3) vstali i oči roskryli4) i brat s bratom obnjalisja5) i pogovorili slovo6) tihoi ljubo vi na viki i viki7). I potekli v odno more slavij anskij riki! ') Prosim. 2) Čudo. 3) Trupy = trupla, (v tem slučaju ljudje brez zavesti in teženj.) 4) Oči se odpr6. 5) So se objeli. 6) Beseda, govor, pomenek. 7) Vek. 264 Bajda Kazak: Ob Taras - Ševčenkovem grobu. Ševčenko priporoča bratstvo in ljubezen med vsemi Slovani — o sebi pa pravi: — — — — a ja tiho Bogu pomolju sja, ščob usi Šlavjane stali1) dobrimi bratami i synami solnca pravdy. Tak je duh Ševčenkov, ki obvladuje z Dniprove gore vso Ukrajino — ogenj, ki nevidoma plamti iz nemega groba in želi vžgati srca vsem otrokom Slave. Potniki, prihajajoči s parnikom po Dnipru mimo „T ar asove gore", se odkrivajo, . »1*:: Ševčenkova mogila nad Dniprom. Vsem odpušča, tudi Poljakom - Ljahom, kar so storili zalega. Ukrajini in Malorusom, in govori Zaleskemu: Podaj že ruku Kozakom,2) i serdce čistoje podaj i snovu3) imenem Hristovym voz6bnovim4) naš tihij raj. J) Postali, bili, (da bi postali, bili dobri bratje in sinovi.. .) 2) Kozaku, t. j. Rusinu (podaj roko ti, Poljak.) 3) Iznova. 4) Obnovimo. prekrižavajo, pomolijo in se začno pogovarjati o Sevčenku. Ravno tako vedo zanj tudi tujci, Velikorusi (Moskali), Nemci in celo židje, in se spominjajo pesnikovega imena s spoštovanjem in častjo. Tako je Ševčenkov grob pomenljiv spomenik ukrajinske poezije in maloruskega domoljubja. Ob njem si poje Malorusi dušo s spominom na žalne in vesele dogodke svoje domovine, ob njem si vžigajo srce v ljubezni do svojega rodu, ob njem se mladina navdušuje za narodno-prosvetno delo.