Navadna zgodba Poznojesenski nedeljski popoldan je. Uči*teljica Mila je ravno končala s pospravljanjem sobe. Še enkrat se je ozrla okrog. Vse je bilo na svojem mestu, nikjer ni bilo pičice prahu. Soba jc gledala vanjo s svojim prijazno hladnim pogledom. »Kaj sedaj,« se je nenadno vprašala. Na polici so ležali zvezki in knjige iz njenih šolskih dni ter jo klicali k študiju. »Ah, da, čez mesec dni mora polagati drugi izpit!« In poleg zvezkov je čakala uradna pošta, ki jo je danes prejela. Tudi to mora rešiti in vpisati v knjige, saj je že drugo leto v. d. upraviteljica šole. 2e drugo leto ima vsak dan dopoldne in popoldne pouk, sama je na dvorazrednici, daleč od rojstnega kraja, tik ob meji. Da, sama. Ob tej misli se je oglaisil tam nekje globoko v duši klic. Klic po človeku, kakršnem koli: možkem ali ženski, samo, da bi jo razumel, da bi lahko izpregovorila par besed, ki jih nosi že par tednov v duši in iih nima komu povcdati. Da, zdi se ji, kakor, da so ji vzeli dar govora, ko so jo postavili sem, da hodi kakor mutcc okoli. O. kako zavida cleco, ki tako vesclo čeblja v šoli med odmorom med seboj. Saj bi rada šla h kmetom in se z njimi pomenila, a kruta bolečina ji stisne srce, ko pomisli na prvi stik z njimi. Spomni se, kako se je veselila svoje prve službe, kako je komaj čakala, da pride na vas med slovenske kmete, one kmetc, ki jih tare kriza, nevednost in bolezni. Hotela je priti k njim, postati eno z njimi in jim pomagati. A kako je bilo tu? Na njen prijazni pozdrav je odzdravil kmet s čudnim neznanim izrazom, ki ga še nikoli ni slišala. »Kaj vi ne znate našega jezika?« je slišala nato v čudni jugoslovanski mcšanici in temu je še sledil srp pogled —. Čudno jo je spreletelo. In v šoli niso bili nikoli omenili, da je tudi v Sloveniji več vrst manjšin —. Tedaj je trdno sklenila, da se nauči tudi tcga jezika, ker hoče biti prava učiteljica. Toda šola ji je vzela skoro ves prosti čas in njen uk je le počasi napredoval. Iz teh misli jo je zbudilo močno zvonenje bicikla. Pogledala je skozi okno in zagledala kolego in paT kolegic, ki so prišli iz bližnjih šol. Niti mati se ni mogla razveseliti svojega sina tako, kot se je ona teh kolegov. Povabila jih je v svojo samotno sobico, posadila za mizo in se opravičevala, da nima nikakšnih priboljškov razen jabolk, orehov in kruha. Tudi oni so v sličnem položaju kot ona, tudi oni so prišli skoro istočasno v te kraje. In tako se je razvijal pogovor. Nekdo se spomni in reče: »Daj, Mila, vzemi citre, bomo nekaj zapeli!« Mila je ubrala strune. Komaj slišno se je zazibala pesem v samotni !»obici. Pa za eno je prišla druga, nekoliko krepkejša in to se je stopnjevalo, dokler jim niso lica žarcla od veselja, a srce pelo glasno in radostno, kajti vsak od teh mladih je bil v duhu tam daleč v svojem rojstnem kraju. Sonce je tonilo kot velika rdeča krogla za prekmurskimi ravninami. Pod okni se je zbrala že cela vas in napeto poslušala ubrano petje. Cudno se jim je zdelo, da znajo »oni« tako lepo peti. Pozabili so na sovraštvo in začeli burno ploskati ob koncu vsake pesmi. Tedaj so se vzdramili oni gori v sobici, spogledali so se in zdelo se jim je. da so prišli iz daljnega kraja. Nenadoma so se zavedli, da je tema in da so daleč od svojih službenih mest. Zopet jih je priklicala kruta sedanjost k zavesti. Vstali so s težkim srcem, a pri srcu jim je bilo lepo, veselo in toplo. »Da. tovariši, hvala vam, bilo je lepo, še pridimo skupaj, ne damo sc streti, mi moramo in hočemo premagati tudi samoto in oddaljenost,« so si dejali in odšli v temo, vsak proti svojemu novemu ciomu. Miči.