Sirota med sirotami                                   yt
V bčinske može hribovske občine Zagričje še ni nikdar imelo tako
    1   na kratkem, kot one nedelje popoldne po sv. Gregoriju.  Kočarica
    Ovinkova Reza je umrla in je zapustila dvoje  malih:   šestletno
Eeziko in pctletnega Lukca.   Za moža Jernejca — očeta teh dvojih —
Bti sama ni vedela, kje je.  V Ameriko je odšel, pisal začetkoma dvakrat,
Bpkrat, poslal nekaj doiarjev, pozneje pa je izostalo vse: pisma in denarji.
^Rfboga Ovinkarica ni vedela sama, ali je žena, ali vdova.
^M       Ako žena ni vedela, kje je njen mož, je li živ ali mrtev — kako naj
^Ba vedo občinski možjc?
^K      Bila je tislo nedeljo občinska seja.
^B.       »Torej za Jernejca se nič ne ve,« se oglasijo oče župan.
^H       »Nič,« odgovore možje po vrsti in nalahno odkimavajo.
^H        »Korobačev Bošte,« se oglasi Brglez v kotu,  »se je vrnil onidan iz
^Bunerike, pa je pravil, da je šel Jernejec pred tremi leti v Moutano v jame
^Hl od tedaj ni več glasu o njem.«
^V       »Najbrže je ostal v jami,« menijo možje in sočutno kimajo s skrbi-
^Kolniini glavami.
^H       »Kaj čemo z otroki?«  vprašajo oče župan in spravijo s tem vpraša-
^Hiem občinsko obravnavo v pravi tir.
^H        »Krii bo z njimi,« oglasijo se Grabnarjev oče.   »Tako jih ne smemo
^ftjstiti.  Kaj prida jim primakniU iz občinske blagajne pa tudi ne moremo.
^Bftj imamo drugih revežev čez glavo.«
»Saj res,« se oglase drugi, »Puntarjev Jakob nam vzamc čez štiristo kronic v hiralnico, Potnikov Bolte se meče od hiše do hiše in nam je vsak drugi mesec na skrbi.«
»Pa bi že in že,« se oglase zopet drugi. »Toda za Ijudi plačevati, ki bi lahko živeli ob svojem, ko bi bili količkaj štedili v mladosti — za take leniihe in poslopače pa res pošten clovek ne placa lahkega srca.«
»No, pa ko bi bilo še kaj ponižnosti in hvalcžnosti prt njih,« po-vzamejo bescdo oče župan. »človek bi še potrpel, zdaj pa ta prevzetnost in trmoglavost! PomisHte: Puntarjev Jakob je onile dan, preden je odšcl v hiratnico, skoro vame skočil, ko mu nisem hotel dati podpore, ki jo navadno zapije, Oštel me je pa žc tako, kot da sem njegov pastir in ne župan zagriški.«
Zmajevali in zmajevali so občinski možje na te bescde županove. In dejali so( da župan biti ni prijetno, in tudi občinski mož ne.
»No, za ta dva otroka moramo pa ie nekaj ukreniti,« so opozorili zopet očc župan na zadevo, ki jo je bilo predvsem uravnati-
»Takole sem si jaz mislil,« se oglasč v kotu pod »Bogcem« Ulčarjev stric, ki niso bili samo občinski možf ampak tudi svetovalec. »Tako bi bilo nemara najbolj prav in najbolj poceni.«
»No, Ulčar naj pove! Tiho! Zdaj pa le povej!« napravijo oče župan mir in red.
»Plačevanja v denarju imamo že dovolj,« povzamejo Ulčarjev stric besedo. »Ogibanja v hišah pred onimi, ki hodijo »po čredi«, je tudi dovolj. Kaj ko bi mi naročili oni Klanjčarici, ki nima nikogar svojega, naj gre k Ovinkarju pa naj ondi stanuje in oskrbuje otroka.«
»Ta je pa pametna,« se zasliši okroginokrog, »Ona ima stanovanjc, otroka pa varstvo in pouk, Za hrano se bo pa že dobilo; tu nekaj, tam nekaj, pa se ne bo nikjer mnogo poznalo.*
»Za obleko se pa da nekaj iz občinskega, nekaj sc pa dobi pri dobrih ljudch,« pristavijo drugi. — -— —
Za prvo silo sta bila torej preskrbljcna mala Ovinkaria. Klanjčarica — »mati« sta ji rekla Lukec in Rezika — je bila dobra ženica. Imela je svojčas tudi svojo hišico in svojo družinico. Toda zgodi se včasih, da Bog poklice mladega pred starim, krepkega pred slabotnim s tega sveta. Pri Klanjčarjevih je bilo tudi tako.
»Vse je ležalo, polna hiša samih bolnikov. Oče na postelji, Anica na klopi pri peči, Tinček za mizo,«
Vročinska je bila, ki je zalezla očeta in se prijela tudi malih, Sarao materi jc zanesla, da niso bili revčki brez postrežbe.
Čez Štiri tedne je bila hiša prazna in tilia. In Klanjčarjevi materi je bilo dolgčas notri. Skoro strah je je bilo in zaželcla je k ljudem. Pa saj je tudi morala vunkaj. Upniki, zdravnik, lekarnar — vsi so zahtevali svojc in hišica je morala iti v prodaj.  Klanjčarjeva mati pa k ljudem,
56
Sirota pri sirotah.
Tu je nekoliko pozibala, tara kaj pošila, drugje kaj povarovala —-tu dalj Časa, drugje je hitreje opravila. Preživila se je in tuintam ji je dobra gospodinja podala potrebno reč ali ji je stisnila kaj v roko.
Ko jc postala Klanjčarica oskrbnica Ovinkarjevih, je ostala šc vedno v tesni zvezi s prejšnjimi prijateljicami. Dajali so ji vedno primernega dela in tudi primernega zaslužka,
Domače življenje v Ovinkarjevi koci se je pa obrnilo na prijetno plat, Kar pomladila se je oskrbnica pri Ovinkarjevih sirotkah. SpominjaU sta jo njenih dveh in jo Ijubili kot svojo raater.
Veselo je prinasala nova Ovinkarica dobrohotne darove domov in jih ljubeznivo delila z otrokoma.
Pa ne samo za telesno hrano jima je skrbela, tudi za duševno. Ni bilo kmalu dobiti otrok, ki bi znali tako lepo moliti in se tako spodobno vesti v cerkvi in na potu, ko sta sc znala Ovinkarjev Lukec in Rezika.
<>Kako jc kaj?« so tuintarn vpraŠali Ulčarjev stric, Če se je zglasila Klanjčarica v njih hiši.
»Stric, vi ste dobri! Prav, da ste govorili zame in za otroka pri občinski seji.  Meni in otrokoma jc dobro.   Bog vam stotero povrni!«
Ferd. Gregorec   ,