751
Knjiga in ekonomika
STRAH PRED NAČELI ALI
NEZNANJEM?
Dolgo že ugotavljamo, da je osip zlasti v višjih razredih osnovnega šolstva nerazumljivo velik in da je že v tem eden temeljnih vzrokov socialne diferenciacije. To ugotavljamo najmanj že desetletje, leto za letom, z veliko zaskrbljenostjo tik pred vsakokratnim iztekom šolskega leta, z neprikritim razočaranjem ob prvih statistikah po razdelitvi spričeval, ki so za mnoge sinonim za zaprta vrata v poklic, celo v zaposlitev in hkrati pritisk za iskanje sreče v tujini, kjer pri nas pridobljeno znanje (ali vsaj formalni dokument o njem) v načelu kaj prida ne zaleže, zato marsikaterega mladega zdomca spremlja na taki poti upanje, da tudi dokument o neznanju v tujini, kjer so ljudje manj načelni in bolj praktični, kaj prida ne moti.
Kakorkoli se že s tem gordijskim vozlom prizadeto in prizadevno otepamo, kaj dlje od spoznanja, da nekaj ni v redu, le nismo prišli. Pač: letos, pred kratkim, tudi pred grozo ob koncu šolskega leta, smo potegnili meč iz nožnice in zamahnili z njim .. . kajti gordijski vozel je, navsezadnje, prav zato gordijski, ker ga je presekala Aleksandrova hipna odločitev. Z nadihom velike (in modre) odločitve je v srca in duše nemočnih slovenskih staršev, resigniranih šolnikov ter družbenih planerjev in — kajpak — v veliko veselje otrok padel predlog, ki hoče postati zakon: v osnovnem šolstvu je treba odpraviti ponavljanje! Naši otroci niso manj sposobni od otrok v drugih   naprednih   deželah   (tako  smo
752
C. Zlobec
brali in poslušali pred kratkim), zato je sedanji sistem, ki dopušča ponavljanje, krivičen, vir — če že ne vsega zla, pa vsaj socialne diferenciacije.
Res je: bilo je slišati tudi nekaj glasov skepse. Toda vsi vemo, kako je s takimi stvarmi: pri velikih odločitvah je navdušenje potrebno, skepsa pa takih vzgibov ne pozna, zato njen glas ne šteje. Vsa zadeva ima očitne poteze sistemske rešitve, te pa so najbolj obetavne, saj s svojo globalnostjo napovedujejo rešitev prav vsega. Predvsem pa odpravljajo problem sam, z eno samo potezo zakonske veljave.
Seveda, za navdušenje nič kaj zavzeti skepsi ostane vsa možnost, da svobodno in nadležno vrta še naprej, čeprav bolj sama zase, kot hobby. In tako se lahko vpraša, ali je tako zastavljen problem sploh še pravi problem? Preprosto: pri velikem odstotku osipa — ob čemer z vso upravičenostjo bijemo k preplahu — nas moti nizka stopnja znanja ali samo formalni izkaz take nizke stopnje znanja? Kaj zapira mladim ljudem z nedokončano osemletko pot v poklic ali, če naj bomo nekoliko bombastični, v življenje? Pomanjkanje dejanskega znanja, nezmožnost (ali premajhna zmožnost) odzivanja na dejanske potrebe in zahteve moderne družbe, ali pa samo formalno pričevanje, ki ni pač v skladu s formalnimi zahtevami( ne pa tudi potrebami) birokratsko odzivajoče se družbe?
Stvar je mogoče postaviti še bolj preprosto: ali bodo vsi otroci, ki bodo
poslej imeli popolno osemletko — in to jim bo zagotavljal zakon — imeli tudi ustrezno znanje, ki ga ta stopnja šolstva daje? V kaj pravzaprav meri naša družbena skrb? V to, da bi povečali sedanjo stopnjo znanja — ker to terjajo potrebe družbe in časa, ali da bi zabrisali žalostno pričevanje o sedanji nizki stopnji znanja — ker je to sramotno za moderno, ambiciozno družbo?
Težko je zapisati, da je bilo v dosedanji razpravi opaziti večjo zavzetost v tem drugem smislu, v odpravi dokazov neznanja, ne pa v premagovanju neznanja samega. Težko je to zapisati, toda vtis je tak.
Ali ne bi kazalo — če že hočemo odpreti mladim ljudem, tudi manj uspešnim v šoli, vrata v poklic (v življenje) — da bi vsaj nekoliko sprostili možnost vključevanja v razne poklice, ki jih je mogoče strokovno opravljati tudi brez končane osemletke? Tudi tako možnost poznajo napredne dežele v svetu, kjer se tudi vsi otroci enako pridno ne učijo, imajo pa morda več možnosti, da se brez formalnih zadržkov vključujejo v poklice, do katerih čutijo naravno nagnjenje in imajo tudi ustrezno znanje zanje.
V splošnem pa vendarle vsi vemo (in tudi priznavamo), da naša družba že danes potrebuje šolo, ki bo dajala več znanja, omogočala globljo izobrazbo.
Kaj pa jutri?
C. Zlobec