o Imi Leto I - Štev. 13 ČEDAD 1.-15. julija 1974 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini NAROČNINA: Letna 2000 lir. Za inozemstvo: 3000 lir. Odgovorni urednik: Izidor Predan Posamezna številka 100 lir Izhaja vsakih 15 dni Uredništvo in Uprava: Čedad - via IX Agosto, 8 - T. 71.386 Tisk. R. Liberale - Čedad Izdaja ZTT Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450. Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska, Trst 11-5374 CASELLA POSTALE CIVIDALE N. 92 Za SFRJ Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 50101-603-45361 «ADIT. DZS, Ljubljana, Gradišče 10/11 nad. telefon 22-207. POŠTNI PREDAL ČEDAD ŠTEV. 92 OB 20. OBLETNICI SMRTI MONS. IVANA TRINKA SVEČANA POČASTITEV SPOMINA IN DELA NAŠEGA VELIKEGA POKOJNIKA. PRO SLAVO V TRČMUNU IN ŠPETRU SO ORGANIZIRALI NADIŠKA SKUPNOST IN SLOVENSKA KULTURNA DRUŠTVA. O NAŠEM BUDITELJU SO GOVORILI: PROF. DON MARINO QUALIZZA (V IMENU KULTURNIH DRUŠTEV), ROMANO SPECOGNA V IMENU NADIŠKE SKUPNOSTI, DR. ALFE O MIZZAU IN PROF. ANTONIO Dl RITO. PRISOTNA VIDEMSKI NADŠKOF MONS. ALFREDO BATTISTI IN POMOŽNI ŠKOF MONS. EMILIO PIZZONI Z VSO NAŠO DUHOVŠČINO. DISKRIMINIRANA TUDI NA-DIŠKA SKUPNOST, KATERE PREDSEDNIK JE ROMANO SPECOGNA. VEČNA SLAVA NAŠEMU BUDITELJU ! Tudi če bi ne napisali imena, vsak razume, prijatelj in neprijatelj beneških Slovencev, da smo imeli samo enega buditelja, ki se je žrtvoval celo svoje dolgo življenje, da bi vzbudil v ljudeh pod Matajurjem ljubezen do lastnega jezika in kulture, ki se je boril za pravice in dostojanstvo svojega naroda. Pesnik in vseznalec, Ivan Trinko, pooseblja in uteleša našo zgodovino zadnjih devetdeset let. Okoli Njegovega imena, proti Njemu ali v Njegovem imenu, se vrti vsa naša sedanja zgodovina, politika in kultura. Otožne so Njegove poezije. V njih odseva vsa Njegova bolečina za trpinčeni narod, a so tudi bojevite, ko obtožuje in zahteva pravice za svoje ljudstvo. Večkrat je mislil, da seje na suha, ne-plodovitna tla. Bolela ga je zaslepljenost in zaspanost nekaterih naših ljudi, vendar ni bil nikoli zgubil vere in upanja v odrešenje in vstajenje svojega naroda. Po resnici povedano, ko je umrl pred 20. leti, ni zatisnil svojih u-trujenih oči z zadoščenjem, čeprav je storil vse to in še več, kot je človek storiti dolžan, ker ni videl plodov, sadov svojega dolgoletnega truda. Šele danes, če bi vstal od mrtvih, bi bil delno zadovoljen. Ugotovil bi, da smo se tistih nekaj mladih in manj mladih, ki nam je odprl oči, pogumno in trdovratno borili za tisto, kar je on poosebljal in predstavljal. Res, da mnogo let nismo bili deležni razumevanja. Celo preganjali in zaničevali so nas in z nami Njega, našega učitelja. «Naposled le prodre pravica in resnica!» je nekoč zapisal. Suha zemlja, na katero je sejal, se je namočila. Pokazali so se prvi poganjki in od poganjkov je prišlo do prvih sadov. Res je, da še ne uživamo tistih pravic, za katere se je On boril celo življenje, a naj mu bo v zadoščenje, kakor nam, da se «... krog boriteljev male domovine...» veča iz dneva v dan. Tako smo narastli, da se že med sabo kregamo, a ne proti Njegovim idejam, pač pa za strategijo, taktiko in način delovanja in se kregamo po slovensko! Danes si predstavljamo /-vana Trinka kot veliko gorečo baklo, katere svetloba je bila kažipot beneškim Slovencem skozi dolgotrajno in neprodorno temo, bil je kakor zvezda repatica, ki je vodila Sv. Tri Kralje direktno do cilja, svetloba, ki je prodirala v neprodorno temo, a je vendarle prodrla. Od te velike goreče bakle so odletele iskre, ki so vžgale ognjičke na raznih krajih naše dežele, ognjički, ki se bodo razširili v kresove, razsvetlili našo zemljo in premagali trdo temo. Ti ognjički so razna kulturna društva, ki se bojujejo po naših dolinah, za uveljavitev narodnostnih, gospodarskih in socialnih pravic, za katere se je boril naš pokojni buditelj. Tudi mi verujemo s Trinkom v vstajenje in odrešenje našega ljudstva. Podpora za to vero nam prihaja tudi od razvoja zadnjih dogodkov pri nas. 20. o-bletnico Trinkove smrti je uradno in dostojno proslavila vsa naša slovenska skupnost, ob prisotnosti najvišjih civilnih in cerkvenih oblasti naše dežele. Proslavili smo Njega in vse kar je On predstavljal, najzaslužnejši mož naše zemlje, proti volji, hvala Bogu, sedaj samo peščice ljudi, ki bi ga radi še nadalje držali skritega, na podstrešju pozabe. Naprej za naše pravice, v imenu našega dragega učitelja in buditelja. Večna mu slava! IZIDOR PREDAN Dne 26. junija je poteklo 20 let, ko nas je zapustil naš pesnik in buditelj Ivan Trinko. V sredo 26. junija, na dan žalostne obletnice, smo proslavili dostojno in svečano njegov spomin in njegova dela. Svečanost so organizirali Nadiška skupnost, katere predsednik je deželni svetovalec Romano Spe-cogna, in kulturna društva Beneške Slovenije. Prva svečanost, skromna, a zelo pomembna, je bila na Trčmunu, kjer se je pesnik rodil in kjer počivajo njegovi posmrtni ostanki. Ob 16,30. uri se je zbralo ob grobu lepo število ljudi, domačinov, voditeljev Nadiške skupnosti, županov in občinskih svetovalcev, predstavnikov naj višjih cerkvenih oblasti in kulturnih društev. Bili so prisotni vsi naši duhovniki, pa tudi vojaške o-blasti. Svečanost je odprl oktet «Rečan» iz Les. Na grobu je zapel narodno pesem «Ne-diška fara». Nato sta dr. černo, predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko» in g. Emil Cenčič položila venec na grob v imenu vseh društev. Sledile so recitacije Trinkovih poezij s strani naših najmlajših iz Gor. Trbi-lja. Chiabaj Patrizia je recitirala «Vstante bratje, vstan-te! », Adriano Stulin «Bog in domovina», mah Edo Dre-konja pa «O ti rodna zemlja». Nato je na kratko spregovoril Božo Zuanella, sedanji župnik v Trčmunu. Pozdravil je vse prisotne in na kratko orisal lik Ivana Trinka. Nakar je dr. černo recitiral Trinkovo «Slovencem!». Sledila je pesem «S strani Matajurja» Izidorja Predana, ki jo je zapel oktet «Rečan». Videmski nadškof, Mons. Alfredo Battisti je opravil kratek verski obred in s tem je bila svečanost na Trčmunu končana. Velika svečanost nas je čakala v Špetru. V veliki župnijski cerkvi je bila maša zadušnica za pokojnikom. Somaševali so videmski nadškof Battisti, pomožni škof Pizzoni in vsi duhovniki. Maša je bila dvojezična. V cerkvi so peli trije domači pevski zbori: «Rečan», pevski zbor iz Sv. Lenarta in «Nedižki puobje» iz Podbonesca. «Rečan» je zapel dve Trin-kovi pesmi, ki sta bili ugla-hbeniza to priložnost in so imeli le teden dni časa, da sti za nadaljni razvoj. Njegov govor, kakor drugih, bomo objavili v prihodnjih številkah. Po končani maši se je zbralo veliko število ljudi v palestri srednje šole v špetru za uradni in najbolj svečan del proslave. Se nismo zbrali v veliki dvorani učiteljišča, kot je bilo napovedano v programih in vabilih, ker je videmski šolski pro-veditorat prepovedal uporabo dvorane in tako diskriminiral tudi Nadiško skupnost, to je telo, ki ga zastopajo izvoljeni predstavniki večine in manjšine. S tem ukrepom je ostro polemiziral Romano Specogna, predsednik skupnosti, ob začetku svojega govora v dvorani palestre. V govoru Specogne smo ugotovili vsi prisotni pogumno avtokritiko. Zelo lepo je govoril o našem Trin- Romano Specogna govori na proslavi 20. obletnice smrti Ivana Trinka v Špetru. so se jih naučili. Tu je imel priložnostni govor prof. Marino Qualizza iz Sv. Lenarta, ki poučuje v videmskem semenišču. Govoril je tudi v imenu kulturnih društev iz Benečije. Lepo je orisal lik Ivana Trinka. Njegov govor bi bil lahko program za bodoče delovanje kulturnih društev in narodne skupno- ku, najzaslužnejšem sinu naše zemlje. Rekel je, da mnogi niso znali in hoteli razumeti Trinka, ki se je stalno boril za pravice in koristi svojega ljudstva, da je sedaj 20. obletnica njegove smrti lepa priložnost, da ga «povlečemo» iz pozabe in se mu primerno oddolžimo. Nadaljevanje na 4. strani S, sZ » ** ****** ' ; Oktet «Rečan» med izvajanjem pesmi «S strani Matajurja». KONFERENCA 0 GORSKI SKUPNOSTI ŽELJA PO ŠIRŠI AVTONOMIJI IN SPOŠTOVANJU NAŠIH PRAVIC VAŽNI PREDLOGI ARH. V. Z. SIMONITTIJA ZA SPREMEMBO STATUTA Voditelji Društva beneških emigrantov diskutirajo o problemih Beneške Slovenije. ORBE BENEŠKI EMIGRANTI SKUPNO S ŠVICARSKIMI SINDIKATI PROTI SCHWARZENBACHU V petek 21. junija zvečer je bila v Špetru, v dvorani «Belvedere», konferenca - okrogla miza, na kateri je bilo govora največ o statutu naše gorske skupnosti in o tem, kako naj bo funkcionirala. Prisotni so bili župani in občinski sveto-ci Špetra, Podbonesca, Sovod-njega, Sv. Lenarta, Srednjega, Grmeka, Dreke, Prapotnega, Tavorjane in Čedada. Okroglo mizo bi bil moral predsedovat podpredsednik deželnega odbora De Carli, a je v zadnjem trenutku odpovedal svojo udeložbo. Pravijo, da se ni strinjal z načinom, kako je bila konferenca organizirana. Najprej je pozdravil prisotne deželni svetovalec Romano Specogna. Nato je bila dana beseda arhitektu Adrianu Contiju iz Vidma. Conti je govoril na dolgo, kako naj bi, po njegovem, funkcionirala naša gorska skupnost. Za nas je predvsem važno, kar je rekel na koncu svojega govora. Rekel je, da bi ne smeli voditi naše skupnosti od zunaj. «Voditi bi jo morali vi sami, s svojimi lastnimi možmi, s svojo lastno kulturo. Vaša gorska skupnost bi morala dobiti svojo avtonomijo, svoj lastni jezik, skratka, naj najde moči v sami sebi, za upravljanje in vodenje». Tita Metus, ki odgovarja za lokalne uprave v stranki DC, je bil povabljen, da sestavi, kot ekspert, statut za našo gorsko skupnost, česar je tudi storil. Metus je povedal, da predvideva deželni zakon samo 200 milijonov lir za funkcioniranje gorskih skupnosti. Nato je podrobno analiziral o-snutek statuta, ki se ne razlikuje od drugih skupnosti, da je statut «standard». Po tem se je razvila živahna diskusija, v katero je poseglo več prisotnih. Najprej se je oglasil odvetnik Battocletti iz Čedada, ki je pohvalil organizatorje konference, da so raztegnili vabila na vse izvoljene predstavnike, ker mora biti uprava gorske skupnosti odprta, najširša, ljudska. Z ustanovitvijo gorskih skupnosti, bi morali biti odstranjeni razni med-komunalni konzorciji. Arhitekt Simonitti iz Špetra je kritiziral vsebino osnutka statuta. Rekel je, da je statut generičen, kakor, da bi bila naša ena izmed toliko navad- nih skupnosti. Predlagal je za člen 3 in člen 23 naslednje spremembe, ki se v italijanščini takole glasijo: «Proposta di modifica del-l’art. 3 dello statuto: In armonia con uno degli assunti della programmazione regionale secondo il quale «La coesistenza di gruppi etnicamente diversificati nel Friuli-Venezia Giulia offre un positivo apporto di esperienze culturali, umane e sociali che arricchiscono la comunità regionale», la comunità montana delle Valli del Nati-sone, erede dell’Arengo popolare che per secoli amministrò autonomamente questo territorio, pone a suo fine primario la rinascita economica, sociale e culturale del gruppo etnico di cui essa è democratica espressione, promuovendo la valorizzazione di tutte le potenzialità che al gruppo derivano dalla tradizione storica, dalla posizione geografica e da un originale ambiente, ricco di risorse umane e naturali. Tenendo presente tali finalità, la comunità, come organo sovracomunale di programmazione, si propone i suddetti scopi. Proposta di modifica del-l’art. 3: Il Comitato tecnico consuntivo comprenderà anche un rappresentante degli organismi locali aventi per fine statutario la salvaguardia del patrimonio etnico della comunità». Tita Metus se je strinjal s Simonittijevimi predlogi in povdaril, da bi moralo biti to napisano v I. členu statuta. Izidor Predan je rekel, da ni naša gorska skupnost navadna, taka, kot jih je na stotine v Italiji. Naša je različna od drugih. Imamo svoje specifične probleme. Naša skupnost mora ohraniti in braniti posebne dobrine: našo kulturo, jezik, šege in navade. U-prašal je, če predvideva statut to obrambo. Odgovorila sta mu Metus in Conti. Metus je rekel, da se to lahko vrine v statut, ko ga bodo sprejemali na ustanovnem občnem zboru. Arhitekt Conti (PSDI) pa je rekel: «Je velika sreča, da imate specifično kulturo, jezikovne, etnične in posebne kulturne dobrine. Uveljavite vaše programe v odnosu do dežele Furlanije-julijske krajine». Ta konferenca v Špetru je bila zelo važna, saj se je prvič vršila javno, z doprinosom ljudi, ki niso pristaši samo neke «uradne» politične linije. Na konferenci se je pokazala potreba po širši avtonomiji, po pristni demokraciji in do spoštovanja pravic naše slovenske etnične skupnosti. Pokazala se je tudi določena odprtost s strani organizatorjev in voditeljev, kar pomeni dober korak naprej k nadalj-nemu razvoju naše skupnosti. Važen sestane A; v Orbe beneških emigrantov francoskega dela Švice. Premestitev glavnega sedeža Zveze v Zurich - Deželna konzulta, tečaj slovenskega ezika v Izoli, prihodnja aktivnost Zveze so bile glavne točke dnevnega reda. Orbe, 13. junija. Meseca oktobra letos bo švicarsko ljudstvo spet povabljeno na volitev zakona, ali naj tujci ostanejo v Švici, koliko naj jih ostane in koliko bi se jih moralo vrniti domov, odnosno, koliko bi jih moralo biti izgnanih. Letos bo moralo voliti švicarsko ljudstvo na iniciativo «Nacionalne Akcije», katera predvideva, da bi bilo lahko v Švici največ do 500.000 tujih delavcev, kar pomeni, da bi jih moralo drugih 500.000 zapustiti to deželo, če bi sprejeli ta zakon, bi bilo odmerjeno tudi koliko tujih delavcev se lahko «dokopa» do švicarskega drža-vljastva na leto; največ 4000. Do danes je ta že 5. iniciativa švicarskih xenofobov. To pomeni med našimi emigranti trajna nestalnost in negotovost na delu, pomeni zmerjanje od strani Švicarjev, pomeni preklinjanje države, katera je poslala svoje delavce v svet, ker jim je nudila doma samo lakoto in sedaj jim grozi v svetu skoraj ista usoda, kot prej v Italiji. Švicarski sindikati (USS) so se že večkrat odločno uprli proti tem reakcionarnim iniciativam in gre prav njim velika zasluga, da zadnjikrat ni zmagal gospod Schwar- zenbach. Tokrat so spet v prvi vrsti proti oktoberski iniciativi in hočejo, skupno z emigrantskimi organizacijami pokazati domačinom, ne samo socialnih problemov, ki bi nastali, če bi bila odobrena ta iniciativa, pač pa tudi ekonomski propad, ki bi bil s tem povzročen. Zato je tudi Zveza slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije dala na izredni seji predstavnikov francoskega dela Švice vso podporo švicarskim sindikatom in sklenila, da se bo aktivno udeležila te volilne kampanije. Ko je predsednik Zveze, Petrigh Marko, odprl v četrtek 13. junija sestanek v Hotelu CHARRUE - v istem lokalu, kjer je bil meseca novembra lanskega leta I. kongres beneških emigrantov, so bili prisotni, med drugimi: Luciano Feletig za Lousano, Bernič Dino za Vellée de Jeux, Frederik Spagnoli za redakcijo «Emigrant», Silvio Feletig in Renzo Del Medico za sekcijo Orbe, Claudio Fedele za Yverdon, Dino Del Medico za tajništvo ter še predstavniki iz Moudona, Neuchate-lja in Baudry. Potem, ko je tajnik Del Medico orisal politično situacijo v naši deželi, poročal o manjšinski konferenci, ki bo meseca julija v Trstu, informiral glede tečaja slovenskega jezika v Izoli in o aktivnosti Zveze v deželi in po svetu, je bilo sklenjeno, da se premesti glavni sedež Zveze iz Orbe v mesto Zurich, v katerem so že druge velike organizacije emigran- tov in ker kažejo tu naši e-migranti v zadnjem času veliko živahnost i požrtvovalno dejavnost. DIVIDALE Mostra di pittura dei ragazzi Assieme ai coetanei civida-lesi, i bambini ed i ragazzi delle Valli del Natisone sono protagonisti della mostra «Il nostro ambiente», organizzata dall’«Associazione per lo Sviluppo degli Studi storicoartistici » di Cividale. Anzi, ci pare che proprio attraverso i disegni e le pitture dei bambini delle scuole delle Valli del Natisone giunga il messaggio più ricco di rifles- sioni: in questi disegni l’ambiente va molto al di là del semplice stereotipo ecologico per diventare leggenda, tradizione, vita. E’ vero che i disegni dei bambini di ogni luogo, quelli autentici, rivelano una comune capacità di comprensione della realtà e che la validità estetica degli elaborati non ha un carattere primario; ma è anche vero che ogni bambino proietta nel suo lavoro,, espressivamente, l’attitudine a recepire i valori emergenti dal proprio tessuto culturale. Di qui il realismo, la trasfigurazione poetica, l’emble-maticità: componenti quindi dell’arte giovane come di quella adulta. In questa mostra cividalese, i bambini delle Valli presentano nitide le loro componenti: il realismo eli talune scene dei bambini di Tribil Superiore (Gorenj Tarbij) - le biciclette, i giochi, la vitale scena di carnevale di Montefosca ( Črni Vah) e di Rodda (Ruonac), il cinghiale di S. Volfango (Štoblank), l’emblematicità del «paju» con le pannocchie, ancora di Tribil. Poi: le straordinarie composizioni della quinta elementare di S. Pietro al Natisone (Spie-tar),, in cui appaiono, in lavori a pennarello di un colorismo di fiaba, la «krivape-te», Arpit e la pastore - appresi dalla poesia di Meni-chini - sul Matajur, la montagna di Vernasso sventrata dalTltalcementi, i fiori meravigliosi dei monti... Nasce da questo l'immagine di una comunità non ancora massificata, per quanto spesso offesa nei suoi caratteri, e che offre, attraverso i disegni dei fanciulli, momenti di riflessione e di meditazione, anche ai friulani, nostro vicini ed amici. Paolo Petricig Hiša v Gorenjem Tarbju - slikala Fabiola Tomasetig. DON PASQUALE GUJON v BENEČIJA LA GENTE DELLE VALLI Subentrata, nel 1420, allo Stato patriarcale la Serenes-sima Repubblica Veneta, i nostri avi non persero alcuno dei loro privilegi, poiché Venezia «professò in ogni occasione ossequio alle condizioni storiche» (Leicht) ed anche perchè i nostri antenati si accativarono fin dall’inizio la sua benevolenza abbracciando, assieme a Cividale, la sua causa contro gli Ungheri (1419) e, alcuni anni dopo, contro l'Imperatore Massimiliano. Conservarono costumanze e diritti come anche tennero fede ai propri impegni di guardia ai cinque passi — Pulfero, Clinaz, Lui- co, Clabuzzaro e S. Nicolò — in tempo di pace e, special-mente, in tempo di guerra e di peste ed a proprie spese. La Repubblica di Venezia, dunque, apprezzando l’opera degli Sloveni, non solo confermò alle Valli gli antichi privilegi, ma volle che fossero considerate autonome ed indipendenti. A proposito di autonomia, dalla dichiarazione ducale del 1658 in cui è detto che gli abitanti delle convalli sono separati «non solo dal territorio stesso di Cividale ma dalla Patria ancora», ci sono almeno sei altri decreti che ripetono la stessa cosa, fino a quello del 1788 col quale si riconosce che la «Schia-vonia» si governava da sé «come una nazione diversa e separata dal Friuli». Dal 1450 fino alla fine della Repubblica, i decreti dichiaranti le Valli esenti da tasse e contribuzioni sono in numero molto maggiore. Ci furono delle cause contro Gastaldi e Luogotenenti della Patria del Friuli, ma, alla fine, interveniva Venezia a rimettere le cose a posto con dichiarazioni come queste: «Non astringere gli abitatori delle Convalli a gravezze e di osservare le solite et antique immunità». «Noi li volemmo conservare et ordinammo esenti da ogni gravame. In questa decisione perseveriamo più che mai (magis atque ma-gis)». (Anno 1492). TASSE - POTERE GIUDIZIARIO - DIFESA DEL DIRITTO NEL MONDO FEUDALE Benché le odierne tasse e contributi non siano uno scherzo, è difficile farsi una idea di ciò che rappresentavano le «gravezze» e le «tan-se» in quell’epoca. La gente doveva non soltanto mantenere nel più smaccato lusso tutta la scala ascendente dei padroni, daH'ultimo vassallo fino al principe, ma anche pagare le spese delle interminabili guerre. Nel mondo feudale non c'era spanna di terreno che fosse proprietà del coltivatore. Nel sec. XVI Stregna e Pon-teacco erano sotto la giurisdizione dei Nob. Boiani; O-borza e Biarzo del Capitolo di Cividale; Vernasso dei De Nordis; Mersino dei fratelli Daniel; le monache del Monastero Maggiore tenevano Cravero e Vernassino, mentre i De Portis disponevano di S. Pietro e S. Leonardo ecc. Nel 1753 Gianbattista Albriz-zi annovera una ventina di giù risdizioni diverse nelle Convalli. Le giurisdizioni venivano lasciate in eredità, date in regalo o contese all'asta. Il contadino poteva essere rimosso giuridicamente in qualsiasi momento dalla terra che coltivava e dalla casa in cui abitava. Alcune terre dove i Patriarchi avevano i loro massari, ossia coltivatori da Masi, e cossani, ossia portatori di Kos (gerla), furono dagli stessi Patriarchi cedute alle Vi-cinie. Queste terre, in seguito aumentata da altre cessioni, costituirono le «comugne» che furono divise o messe all'asta verso il 1850. Ci sono ancora nomi di paesi e patronimici che ricordano gli antichi Masi, perchè derivano dalla stessa radicale. Forse anche il cognome Cos, diffuso in quel di Resia, ripete la stessa origine. Il feudalesimo era il vero tarlo che ha minato prima lo Stato Patriarcale e poi la Repubblica Veneta. Ambedue questi Stati hanno cercato di limitarne i poteri. Così, da una parte c'era lo Stato coi suoi Luogotenenti e dall'altra i feudatari: i nostri antenati dovevano stare continuamente all'erta per non essere divorati vivi. Da qui le continue proteste presso la Serenissima. Il Podrecca si immagina come si effettuassero queste proteste. Certamente l’ha sentito dagli anziani presso cui era ancora vivo il ricordo del passato. Il messo, mandato dai Decani delle Valli, si recava a Venezia, magari per vie traverse per non incappare negli sbirri dei prepotenti, e si presentava davanti alla porta del palazzo del Governo. Forse veniva guardato con meraviglia per la sua strana foggia di vestire nella capitale degli azzimati damerini e delle dame in crinolina, ma lui non si muoveva di lì fin che non era ammesso alla presenza dellTspettore sui Feudi o del Doge stesso. (Continua) II. PREDAVANJE 0 IVANU TRINKU V ŠKRUTOVEM To predavanje bi morala i-meti redovnica prof. Olanda Miazzo iz samostana Nobili Dimesse, kjer je bil Trinko duhovni voditelj nad 40 let. Ona je namreč napravila diplomsko nalogo o Trinku na univerzi v Padovi. Ker je bila zadržana, je imel to predavanje Jožko Kragelj, župnik ma-rijaceljski, ki je Trinka dobro poznal in je o njem že več stvari napisal v raznih revijah, zlasti pa v Trinkovem koledarčku. Najprej je podal nekaj izjav redovnice Miazzo in msgr. Venturinija, ki sta očrtala Trinkovo osebnost v taki luči, da nam zablesti v vsej lepoti in popolnosti. Nato je predavatelj prikazal Trinka kot pesnika, pisatelja, filologa, zgodovinarja, muzika, slikarja in vzgojitelja. Povedal nam je, da je bil njegov prvi učitelj za slovenski jezik Peter Podreka, nato pa Simon Gregorčič, ki mu je postal mentor in ga je spodbujal, da je začel objavljati prve pesmi. Zvedeli smo, da je bila vodilni motiv Trinkove poezije domovinska ljubezen, hkrati pa tudi trpljenje in sočustvovanje do vseh ponižanih in ražaljenih. Trinko je opeval tudi lepote narave in svojo domačo zemljo. Posegel je tudi v z zgodovino in napisal dolgo pesnitev o Ogleju in njega propadu, ko je Atila prodrl v Furlansko nižino. Trinko se je uveljavil tudi kot pisatelj. Najprej je obja-vlal pravljice, ki jih je nabiral v domačem kraju, nato pa je opisal otroke iz vasi pod Matajurjem v devetih črticah, ki jih je izdal pri Goriški Mohorjevi družbi leta 1929., ko je bil star že 66 let. V uvodu pravi, da so te črtice preproste in so napisane za preproste bravce, ker opisujejo preprosto življenje naših otrok. Trinko se je veliko ukvarjal z literaturo, zlasti z literaturo slovanskih narodov, ker je želel biti nekak most med dvema kulturama. Slovansko kulturo je želel približati romanskim narodom in narobe. Zato je študiral slovanske jezike, da je mogel prevajati razna dela v italijanščino. Tako je prevajal Gogolja, Puškina, Nekrasova, Sienkiewicza, Prešerna, Stritarja, Kersnika in druge. Sodeloval je v raznih italijanskih, čeških in slovenskih revijah. Vsi so ga cenili in se obračali nanj za razna narodna in jezikovna vprašanja. Iz dokumenta, ki je ohranjen izpred prve svetovne vojne, smo zvedeli, da je vojaška oblast v Čedadu prosila Trinka, da bi poučeval o-ficirje slovenski jezik. Pozneje je pripravil slovensko slovnico za Italijane 4n jo izdal leta 1930. Nekaj let kasneje pa je napisal v italijanščini «La storia politica letteraria, ed artistica della Jugoslavia». Vse to z namenom, da bi ljubezen zmagala in da bi sosedje vedno bolje poznali drug drugega. Trinko je pisal tudi o domači zgodovini, o Beneških Slovencih, da je opozoril druge narode na te zapuščene prebivalce slovenske zemlie. Zanimal se je celo za podzemeljski svet in je raziskal razne jame domačega kraja ter bil član speleo-loškega društva. Ker je več kot 40 let poučeval filozofijo v videmskem semenišču, je napisal več filozofskih razprav in prevedel Turnerjevo «Zgodovino filozofije», kateri je dodal posebno poglavje o italijanskih, ru- skih, poljskih, čeških in jugoslovanskih filozofih. Navduševal se je tudi za glasbo in sam komponiral. Tudi na tem polju je napisal več razprav, znana je zlasti brošura «Jacopo Tomadini e la musica sacra nel Friuli» in pa «Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi italo slavi ». Bil je tudi slikar. Znane so njegove perorisbe. Bilo jih je nad 200, a so mu jih pokradli med prvo svetovno vojno. Ko je bil star že nad 70 let, je pisal o slikarju Giuliu Quaglia, ki je deloval v Vidmu in je poslikal tudi stolnico v Ljubljani. Trinko je bil član videmske Akademije znanosti in umetnosti in tudi deželni svetovalec. Vsi so ga cenili in spoštovali. Predvsem pa je bil duhovnik in vzgojitelj. Beneškim no-vomašnikom je pisal pesmice in navodila za življenje, mladim novoporočencem - prijateljem je prav tako v tiskani besedi dajal smernice za srečen zakon. Predavatelj nam je ob koncu prebral Trinkove besede, ki jih je napisal novomašniku Nataliju Monkarju leta 1903: «...A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo za-metati, ker nam jo je dal Bog. Vsaka stvar iz prirojenega nagona si gleda ohraniti svojo osebnost i nsvoje naravne lastnosti, in hrepeni po njihovem zboljšanju, kakor le more. Tembolj mora to storiti človek, ki se zaveda samega sebe in svojega položaja v vesoljstvu. Kdor se ne zaveda svoje bitnosti, ni popoln; an je brez vzorov, brez cilja in teži na slabše. Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja, ne časti, ter dela krivico sami naravi. Sveta dolžnost je, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska o-blast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost. S tem ne rušimo ne zakonov, ne reda, ne tujih pravic; ne delamo škode nikomur in ne ustvarjamo nikakršnih nevarnosti...». S tem predavanjem smo začutili, da nam je Ivan Trinko pokazal pot, po kateri moramo hoditi. Dal nam je zgled in spodbudo, da nadaljujemo njegovo delo in klešemo tudi v sebi tako osebnost kot je bila njegova. S tem bomo dokazali, da ima tudi Benečija svojo kulturo in ima vso pravico do slovenskega jezika in do slovenskih šol. Te Bogatih malin iz Petarnjela. Tajšni so bli naš maini. Mljeli so naš domač sjerak an domačje žito. Kadar smo kuhali polento z moko zamljeto u telih malnih, je uonjala iz adnega konca vasi na drugi. Če smo pekli kruh, le po domačih pečeh, je vonju čez devet zidi. NASI M A L N I Kadar hodite po naših potokih an rjekah, za sigurno srečjate, prjed al potlè, adan od naših starih malnu. «Pri reki je seveda obli-gaten po starem kroju, s počasnimi kolesi...». Pravi Ivan Trinko v njega spisih o Benečiji. More bit, da vidite samua an zid podart, an jez al pa, če ste buj nesrečni, morete samua reč; «Tle je biu an malin». Naše mame so nam p j eie nad zibjelo: «Mlinar mleje brez vode, Petar skače brez noge...» an takua napri. Mlinar je biu njeki mogočnega, adan od tistih, ki smo klical; «Te bogatih». /«'lin, ,, j / il HI Malo od telih malnu je o-stalo še cjelih. Kadar pride človek pred nje, čuje njek spomin, misli kam, kua, za-ki je blua use tuale nareto an sada je takua zapuščeno al pa podarto. Naši maini so bli an so kos naše zgodovine, Štorje, kos naše kulture, našega življenja. Ist videm šele našega starega mlinarja, ki je mleu u naši vasi. Biu je an mož inak, ki mi je sneu z no roko iz harbata muoj veliki pez, žaki an vesu sjerak al pa ušenico u trombo (grob). Z nim žlagam je posneu mjer-co, ki je bla za plačilo an odparu vodo na veliko ko-lua. Kolua se je začelo obra- čjat, oporišče je škripalo, velik kaman se je začeu gibat, parvo počas, potlè zmjeraj buj naglo. Kadar je use lepua teklo, ku ura, je stari mlinar odparu trombo an zamje sjer-ka je začelo počas padati med skale. Malin je mleu... on pa mi je začeu pravit pravce. Malo ljet nazaj so bli teli maini usa naša industrija, venč part od našega pardjela se je šlo tačit med njihove kamane. Bistra vodica, potlè, ko nam je oprala, kar je blua potrjebno, zalila an skuhala, nam je še zamljela našo buago pulen-to, prjed ko nas je zapustila an stekla u dolino. Pulenta. Ki pulente smo snjedli an so snjedli tisti, ki so bli pred nami u Benečiji iz telih malnu? Ki turistu bi lahko preživjela, če bi se usa zbrala spet oku naših malnu? Naši te stari, ki so zazidal tele malne — use sami — so jih napravli tam, kjer je blua buj parmjemo. Narvič jih je blua položenih tam, kjer je puno vode. Adni so bli zazidani pa na rojah, blizu vasi, četudi s mljeli samua an par mjescu na ljeto. Pravli so mi, da so bli napravli malo ljet nazaj malin na motor na Varhu, nad Srjed-njem, ne vjem pa kua an dost cajta je mleu. Pomislite, kaikua bi blua lepua. An stari malen, ki nam mleje sjerak za pulente, ko v roji ujeta riba se cvre na vogju, no bariglo vina pod garmam, na ramoni-ka, ki bi godla naše ljepe pjesmi an muziko. Tuale bi parklicalo puno turistu, da bi preživjeli no zdravo uro izven mjestne gužve, mi pa bi ohranili naše malne, ne usjeh, pa manjku kajšne, ki bi ostali za spomin našiin o-trokam. Z njih ohranitvijo, bi se ohranu an majhan kot, majhan kos naše beneške pravce. Aldo Clodig Lo sport nelle Valli Si sono disputate a S. PIETRO AL NATISONE domenica 16 giugno gare di atletica leggera alle quali hanno partecipato giovani delle Valli del Natisone e di Tolmino. La manifestazione ha contribuito a rinsaldare ulteriormente i buoni rapporti esistenti fra i giovani delle Valli con i coetanei della vicina Tolmino. Non è difatti la prima volta che i giovani si incontrano, come si ricorderà, infatti, ci sono stati in passato degli incontri di calcio fra giovani di Pulfero con quelli di Tolmino. Si è svolta a S. Pietro al Natisone l'assemblea dei Soci della Valnatisone. Dopo la relazione tecnica e finanziaria svolta dal segretario ing. Fabio Crucil, si sono svolte le votazioni per eleggere il Consiglio Direttivo per l'annata 1974-1975. Sono stati eletti sette Consiglieri i quali hanno riconfermato alla Presidenza il sig. ANGELO SPECO-GNA. Consiglieri sono risultati i Sig. DORBOLO' E , PINATTO A., STURAM R„ SUBER G„ PEPE' A., VENUTI A. , SPECO-GNA A. PISE PETAR MATAJURAC Rajnik Vodopivac se je u-stavju ob sobotah na kosilu u Čedadu, potlè, ko je opravil use opravila. Ušeč mu je blua objeduvat mesua okua-le kosti, zatua je rad zahaju u oštarijo, ki se donas imenuje «Al Pomo d'Oro», na targu Sv. Ivana. Takua se je ustavu na kosile tudi tisto soboto, o kateri vam sada napišem. Kadar je lepua jedu za mizo, so paršli notar trije če-dajski gospuadje, ki so ga lepua poznali. Tudi on nje je lepua poznu. Bli so: avokat, njega pisarnik an zemljemerec (geometer). Usedli so se za drugo mizo, blizu Vodopivca. Vjedeli so, da je biu zlo pobožan. Zatua je začeu avokat guoriti na glas njegà parjateljam: «Jest bi prodan muaj prestor gor na nebesih za an cigar, če bi mi ga kaj-šan dan». Vodopivac je pia-čju, kar je pojedu an popiu, ustu gor an šu do mize če-dajskih gospuadou. Iz gajufe je uzeu cigar an ga ponudu avokatu. atu sedi pa geometer, ki vam «Nate, tle imate cigar an bo odmjeru vašo parcelo u nebesih!» je pokazu s par-stam na geometra. Usi so se zasmejali, kar jih je blua u oštariji. Čedajski gospuadje so plačjali, kar so popili, pustili cigar na mizi an šli z dugim nuasarn čez urata. Ankrat so orali Vodopivcu njivo pred hišo. On je sedeu za brajdo an gledu, kua dje-lajo. Po cjesti iz doline je paršu Janez Potokarju, tru-dan, potan an vas od prahu. «Kje si biu?» ga upraša Vodopivac. «Biu sem na Krasu. Sada se vračam par nogah iz Doberdoba. Pot je duga an me je utrudila». «Kaj si šu djelat na Kras? «Sem šu d jela gledat». «Si an velik norac, da si napravu tarkaj poti, da bi gledu djelo. Jest ga gledam tle. Poglej, kakua lepua orjejo. Dol se usedni, da ga borna kupe gledala». Takua, kot usak človek, je imeu tudi Vodopivac parja-telje an sovražnike. Imeu jih je puno, parvih an dru-v ih. Kadar je ratti star, ga je srečju na cjesti adan od tistih, ki ga nje lepua gledu. «Je gardà staruast, se jo težkua nosi, a Štefan?» ga je poštaku' neprijateu. «Ja, rjes garda an težka je staruast. Ti ne želim, da bi jo učaku!» ga je opledu an šu s palco naprej. Takua modar mož, kot je biu Vodopivac, nje mogu bit ločen od kamunskih reči an opravil. Biu je puno ljet za konselirja an vičkrat za župana (šindika). U kamunu pa je biu še kajšan modar, ki mu je biu navošljiu an ga je zmjeraj merku, kje bo zgrešiu, faliu, da bi ga tožu, da mu preuzame prestor. Adan od tajšnih je biu rajnik Luka iz Zverinca. Tudi Luka je biu vičkrat za šindika. Pruzapru sta se zame-njuvala adan drugega. Ankrat, ko je biu za šindika Vodopivac, je Luka tarkaj vartu, da je odkru nje-ke pomankljivosti. Hitro ga je zatožu. Vodopiuca so bli zaparli. Notar je biu osem dni. Kadar so ga spustili, je biu Luka že za šindaka. Vodopivac je biu izpuščen na soboto. U nedjejo je šu k maši na Ijesa. Luka ga je ča-ku ob kotu britofovega ka-mana, pred cjerkvijo. Kadar je paršu Bradač nauredič njega, sta se srečjala z očmi. Luka je odzdignu klobuk an ga pozdravu: «Hvaljen bodi Jezus Kristus!». Vodopivac nje odguoriu. Šu je naraunost u cjerku an začeu mislit, kakua mu jo uarne. Od tistega dne je začeu pa on vartat za grjehi an pomankljivosti Luke. šlo je naprej puno cajta, a glih ob Ijetu dni, je spravu Vodopivac Luko u paražon. Tudi Luka je biu izpuščen po osmih dneh, glih na soboto. Vodopivac je biu spet za šindika. Drugi dan, u nedjejo, je šu Vodopivac k maši buj z guada, ku po navadi. Čaku je Luko glih ob tistem kamanu, kjer ga je čaku Luka no ljeto prej. Kadar je paršu Luka nauredič njega, sta se spet srečjala z očmi. Vodopivac uzdigne klobuk an mu odzdravi: «Amen na vekomaj!». Vas pozdravja vaš Petar Matajurac ■ - Marijeceljski Župnik, Joško Kragelj, na konferenci o Trinku v Škru-tovem. 9 La poli DOMENICO PITTIONI Politica e cultura : Una contradlzione da sanare Delegacija beneških Slovencev pred manjkata Predan in Černo. Predsednik videmske province, odvetnik Vinicio Turello posluša delegacijo beneških društev. Zurigo 15-6-1974 Al «Restaurant du Pont» a Zurigo ha avuto luogo domenica 15 giugno scorso, una importante riunione di lavoro tra le varie Associazioni di Emigranti Friulani e Sloveni della Regione Friuli Venezia Giulia. La delegazione ACLI era guidata dal responsabile regionale Gino Dassi, quella della Pai Friul dal geom. Fabbro, dell'ALEF da Gra-ziutti Francesco e Fabris Franco, mentre la delegazione dell’Unione Emigrati Sloveni era composta da Ado Cont e Dino Del Medico, per la Segreteria Regionale, e da Bi-nutti Armando, Cragnaz Pio, Furlan Aldo e Bordon Dino quali Emigranti. Il presidente di turno Fabris, all’inizio dei lavori, legge la bozza del documento comune nella quale, tra l’altro, c'è scritto che si chiede palačo province v Vidmu. Na sliki Profesor Viljem Černo, predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko». il riconoscimento ufficiale della Minoranza Nazionale Slovena nella Provincia di Udine, alla quale devono essere concesse tutte le leggi previste all’art. 6 della Costituzione Italiana e la sottopone all'approvazione. Il documento viene approvato e sarà pubblicato appena le singole Associazioni provvederanno alle rispettive retifiche. Viene in seguito approvato anche il documento di impegno unitario e viene formato un Comitato Esecutivo del quale fanno parte, per la Unione Emigranti Sloveni: Cont A-do, Del Medico Dino, Feletig Luciano, Cragnaz Pio e Binutti Armando. Per l’ALEF: Graziutti Francesco, Fabris Franco, Di Bernardo Giuseppe, Coppetti Franco, Colautti Giacomo. Per l'ACLI: Dassi Gino, Fain Giuseppe, Di Bernardo Rino, Valente Aurelio e Simonato Luigi; infine, per la Pai Friuli: Fabbro Trinito, Busulini Adriano, Maironi Bruno Bressa Gino, Concina Albino. La riunione che è durata l'intera giornata, si è svolta in un’atmosfera costruttiva e positiva, con la testarda voglia di voler fare qualcosa per porre fine alla emigrazione forzata. Su proposta del rappresentante dell'Unione Emigranti Sloveni, è stata accettata la convocazione per il mese di ottobre del II. Convegno dell'Emigrazione Friulana e Slovena, (il primo, come tutti ricordiamo, è stato tenuto nel lontano 1969, a Friburgo) dal quale dovevano scaturire proposte ed indicazioni per la II. Conferenza Regionale dell’Emigrazione, che dovrà essere convocata dalla Giunta Regionale, entro la fine di quest’anno e per la I. Conferenza Nazionale dell’emigrazione, la quale, secondo voci attendibili, dovrebbe essere convocata entro il mese di marzo 1975. Nel corso della riunione appunto, si è speso del tempo ad esaminare la situazione politica regionale e la situazione drammatica dell'emigrazione indi, a chiedere con fermezza la convocazione della II. Conferenza Regionale dell’Emigrazione. Si è chiesto anche che, alla Conferenza Nazionale dell’Emigrazione, vengano convocate tutte Associazioni di Emigranti della Regione. Nel quadro delle celebrazioni del 30 anniversario dell'incendio di Su-bit, da parte dei Nazi-fascisti, le Associazioni presenti, hanno aderito unitariamente ai festeggiamenti che avranno luogo il 2, 3, 4 agosto e saranno organizzati daH'Ammini-strazione Comunale di Attimis, assieme all'Ampi, ed alla sezione di Subit. della Unione degli Emigranti Sloveni. Fabbro, presidente della Pai Friul, ha ancora proposto una festa unitaria dell'Emigrazione da tenersi a Buia, per la data dell'11 agosto. La proposta è stata subito accettata. Appena i documenti comuni sono stati ratificati dalle rispettive Associazioni, gli stessi saranno resi pubblici e da allora forse, inizierà una nuova era della Emigrazione Friulana e Slovena. Ci sono ancora Associazioni che si nascondono sotto il folclore dei «focolari» di zona e volenti o nolenti, a parte u-na bicchierata e un «cjant» non fanno un granché. Anche a loro le Associazioni riunite a Zurigo hanno chiesto «venite con noi, assieme dobbiamo lottare per un migliore domani per noi e per le nostre famiglie». Verranno? Le associazioni di Zurigo sperano di si poiché i problemi della Emigrazione, anche dopo la bicchierata e il «cjant» sono lì, più crudi, attuali, insoliti che mai. Queste sono le conclusioni che possiamo trarre da una riunione di responsabili che tenacemente, fermamente, coragigosamente lottano per il bene dei lavoratori emigrati e delle loro famiglie. NA SLOVENSKI ŠOLI V GORICI ODKRILI DOPRSNI KIP IVANA TRINKA V nedeljo 23. junija, ob 11. uri, so odkrili v šolskih prostorih slovenske nižje gimnazije kip Ivana Trinka, po katerem je šola poimenovana. Kip je izdelal kipar Božo Pengov iz Ljubljane. Na svečanosti so bili dijaki in profesorji. EMARGINAZIONE DEL POPOLO ALLE SCELTE POLITICHE La situazione culturale e sociale contemporanea offre spazi limitati per una disamina approfondita di problematiche autentiche che, investendo alla radice una realtà dinamica in evoluzione, riescono a determinare dei mutamenti tali da coinvolgere la vita di ogni persona, per cui appare strano tutto quel fervore sovrastruttura-le che, coinvolgendo superficialmente la nostra vita politica, la rinnova senza mutarla, in condizioni di magica stabilità, oscillanti fra contigue mediazioni che, non giungendo mai a sintesi alternative, rimangono spesso ancorate in un mondo irrazionale, quasi sentimentale che, piangendo continuamente sui suoi malanni, non è in grado di affrontarli con una seria determinazione. Ci sembra di vivere in un mondo pirandelliano, dove, pur esistendo la consapevolezza di una certa realtà trascendentale, il soggetto non riesce ad unificare teoria e prassi, formulando così una sintesi diversa dalle premesse. Il clima socio economico determina, in situazioni di disimpegno, di mercificazioni di valori, di appiattimento morale, la caduta di qualsiasi principio, che bene o male aveva governato la nostra società, senza prospettare modelli sostitutivi validi, ma surrogati ben confezionati e reclamizzati, che come tali non sono in grado di far rinascere nulla di validamente nuovo. Ci troviamo di fronte a una costante razionalizzazione delle strutture sociali che, pur quotidianamente aggiornate, ripropongono le loro eterne contradizioni. La «Politica», comunemente intesa, rappresenta la sostituzione,, ai reali problemi, di visioni settarie e di parte, di organizzazioni, classi, sistemi, mossi da logiche ai cui vertici si trovano forze economiche dai profitti più o meno leciti, che mistificando valori, riescono a regolare determinati meccanismi. E' opinione diffusa a molti livelli che fare politica significa entrare in una bolgia infernale, dove solo pochi e-letti, addetti ai lavori, possono operare, muovendo determinati bottoni, mentre la grande massa, pur soggetta a determinate leggi oligarchiche, frutto di questa organizzazione, deve rimanere e-stranea, pura, non contaminata, lontana da ogni potere decisionale, non tanto perchè questo non la coinvolge, ma solamente perchè potrebbe imbrattare il suo «candore», che certamente deve essere salvaguardato per una certa ipocrisia morale. Mi sembra un modello strutturale quanto mai ambiguo; pensate un po’ come funziona l’artificio: la grande massa lavora, suda, produce ricchezza, ma all’atto della sua distribuzione non si ha il coraggio di parlar chiaro, di asserire che a questo punto subentrano altre forze, che il compito del popolo è finito. Tutto questo viene affermato in modo molto ambiguo, alimentato da diversi canali; si asserisce che le mani della povera gente non si devono sporcare, in quanto, quando subentra la giustizia sociale, il potere contrattuale, le varie competenze amministrative, si entra purtroppo nella politiva che è sporca e coinvolge negativamente tutti i puri che per fatalità a lei si accostano. Avallare le decisioni degli altri, senza discuterne assolutamente i contenuti, può diventare estremamente comodo, ma altamente diseducativo. Ho l’impressione che si tratti di casi abnormi, sotto qualsiasi aspetto, fuori di o-gni regola democratica; provate una verifica e avrete la conferma di questa amara realtà. Tutto ciò è stato confezionato ad arte, secondo regole precise che, coinvolgendo tutti, non toccano nessuno e molti hanno l’impressione di essere immuni da u-na tale mistificazione. LA SITUAZIONE SOCIO POLITICA NELLA SLAVIA ITALIANA Non crediamo di essere proprio noi, estranei a questa concezione, immuni da questa malattia infantile: è proprio nel nostro Friuli, nella Slavia italiana che questo tipo di discorso prende corpo e si generalizza in forme preoccupanti, per sfociare molto spesso nel qualunquismo, anticamera di ideologie :he hanno legami molto stretti con il fascismo. La cultura «provinciale» che è diffusa nelle nostre zone, non è certamente imputabile alle masse di operai e contadini, ma piuttosto alle oligarchie di potere che da diversi anni, forse troppi, ci hanno dominati e hanno tessuto una miriade di fili che compongono il nostro tessuto pseudo scientifico, dove la ricerca cosciente, so-tenuta da tesi valide, viene continuamente dimenticata, certe volte anche combattuta, per far posto a delle conoscenze emotive, che, emarginando il criterio raziocinante, non penetrano nella dinamica dei problemi, ma appena li scalfiscono. Siamo osservatori più o meno coscienti di quanto ci accade vicino: i canali tradizionali funzionano a una sola direzione, fumosi, artificiali, poco chiari e quindi poco formativi. I Circoli, da soli, si sforzano di portare avanti un discorso nuovo che deve coinvolgere tutti gli aspetti della nostra regione e in modo particolare delle minoranze della Slavia italiana; ho notato tuttavia, in alcune analisi fatte da varie organizzazioni culturali, la mancanza di u-na vera discussione politica, per cui riesce strano che certi organi e persone responsabili, che si sono battuti in passato e si battono per i diritti delle minoranze, per la sopravvivenza del dialetto, per la diffusione della lingua, non sentano la necessità di un tale chiarimento, indispensabile per la crescita interiore dell’uomo. Può sembrare strano che queste mentalità siano ancora radicate in certe persone, che aur dimostrandosi aperte sotto determinati aspetti, lo siano molto meno quando sia messo in discussione un determinato modello di sviluppo che coinvolge la stessa realtà nella quale si opera. II problema va dibattuto, approfondito, sviluppato in tutti i suoi aspetti; bisogna giungere ad una analisi coinvolgente tutti gli aspetti reali della nostra gente, lottare per una società migliore, dove ogni individuo si possa riconoscere quale soggetto o-perativo. E’ chiaro che chi accetta solo un discorso di sovrastruttura a livello di linguaggio, si sottrae alle sue responsabilità, può fare un discorso intellettuale, forse più completo degli altri, ma nulla più. Continua nel prossimo numero Zurigo : UNIONE EMIGRANTI SLOVENI, ALEF, ACLI, PAL FRIU LA NECESSITA’ DI COORDINARE LE ATTIVITÀ' NELLA LOTTA COMUNE CONTRO L'EMIGRAZIONE SVEČANA IVANA Nadaljevanje s 1. strani Deželni odbornik za kulturne in ambientalne dobrine, dr. Alfeo Mizzau, je govoril o zgodovinsko-političnem profilu Ivana Trinka. O kulturni dejavnosti pokojnika pa je govoril Antonio Di Rito, profesor za moderno zgodovino na fakulteti za tuje jezike v Vidmu. Reči moramo, da je imel zelo dober govor. Med drugim je rekel, da je bil Ivan Trinko POČASTITEV TRINKA dosleden in zvest predstavnik etnične manjšine nadiš-kih dolin, pravi demokrat in odločen antifašist, ki se je, čeprav že star, pridružil partizanski borbi, v kateri je videl boj za uresničitev svojih idealov. Svojo solidarnost in opravičilo za odsotnost so poslali razni predstavniki oblasti med njimi Comelli, Berzanti in Coloni. Naj nam je dovoljeno ob zaključku nekaj kratkih u-gotovitev. Dvajset let smo nosili naprej zastavo in ideale Ivana Trinka. Vedno smo trdili, da je bil pesnik sin cele naše skupnosti. Sedaj, ob 20. obletnici njegove smrti, lahko izražamo vse naše zadovoljstvo, da je ta naša trditev prodrla, da smo proslavili vsi skupaj njegov spomin, njegovo delo in vse to, kar predstavlja za našo zemljo. Nujno potrebno je, da gremo skupno naprej, z združenimi močmi, po poti Ivana Trinka, da bomo dosegli vse naše narodnostne, človečanske in gospodarske pravice. Samo tako se bomo primerno oddolžili njegovemu spominu. DORIČ GOVORNIKI NA PROSLAVI Dr. Alfeo Mizzau med svojim go- Prof. Antonio Di Rito proslavlja Iva- Prof. don Marino Qualizza na kon-vorom. na Trinka. ferenci o Trinku v Škrutovem. \ mmmm. Naši emigranti na predkongresnem sestanku v Švici DEMOGRAFSKO GIBANJE U MATAJURSKI FARI V LJETU 1973 DEMOGRAFSKO GIBANJE U MATAJURSKI FARI U LJETU 1973 ROJENI: PAGON ELVIRA (LUKEJOVA) GOSGNACH ROBERTO (Jaku) STURAM ARRIGO (Zetu) MARCHIG CRISTINA (Čuškacijova) UMARLI: GOSGNACH ANTONIA - 13.1.1973 (Zubil) MEDVEŠ GILDA - 5.3.1973 (Koci) FRANZ MARIO - 9.7.1973 (Oršul) PIERIG ANTONIA - 25.9.1973 (Pienici) AZZOLINI GIOVANNI - 8.10.1973 (Kuosi) UMARLI 1974. LJETA: GOSGNACH MICHELE - 2.2.1974 (Jaki) BONAZ ANTONIA - 26.3.1974 MEDVEŠ VITTORIO - 6.5.1974 (Vitoriaz) GOLLES TERESA - 14.6.1973 (Tuomič) ROJENI: Obedan. DOLENJA MJERSA TAJNICA KULTURNEGA DRUŠTVA «IVAN TRINKO», IRIS BATTAINO - BALBI POSTALA MAMA V četrtek 13. junija je porodila tajnica kulturnega društva «Ivan Trinko» v Čedadski porodnišnici lepega sinčka. Očetu Borisu in mladi materi čestitajo vsi člani društva. K čestitkam se pridružuje tudi uredništvo «Novega Matajurja» Malemu Vojku — tako se bo imenoval — pa želimo obilo sreče in zdravja v življenju, ki ga ima pred sabo. 21.4.1973 8.5.1973 30.5.1973 17.6.1973 L’emigrazione è aumentata nonostante il «Boom Economico» Questo è il primo di una serie di articoli che ha l’ambizione di chiarirci fino in fondo il problema dell’emigrazione. Fino ad ora noi abbiamo peccato nel limitarci a considerare l’aspetto campanilistico e affettivo del problema, senza inquadrarlo nel discorso di tutti gli emigranti e più in generale di tutti i lavoratori sfruttati al di là delle differenze di razza e di lingua. Dal dopoguerra in avanti tutti i dati che gli organismi ufficiali hanno elaborato, ci hanno datto una sola cosa: l’emigrazione (e quindi anche la disoccupazione) anziché diminuire è aumentata, e questo nonostante il tanto sbandierato «boom economico» degli anni 60 e gli alti livelli di industrializzazione raggiunti. E nonostante tutte le promesse fatteci dai partiti e dalle autorità. Esempio riferito al Friuli. Il piano regionale di sviluppo economico per gli anni 1966-70, approvato dalla maggioranza di centro-sinistra al Consiglio regionale si poneva l’obbiettivo della creazione di 35 mila nuovi posti di lavoro nel Friuli -Venezia Giulia e del superamento degli squilibri e di reddito all’interno della Regione. Orbene, secondo i recentissimi dati desunti dalla nota sulla situazione economica e sociale del Friuli - Venezia Giulia, distribuita nel novembre scorso dalla Presidenza della Giunta regionale, risulta invece che nei primi tre anni del piano (anni 1966-67-68 ) abbiamo nella regione un calo complessivo degli occupati di 26 mila unità, (da 475 mila unità a 449 mila). Di conseguenza mentre il piano prevedeva per quei primi anni il rientro al lavoro in Friuli - Venezia Giulia di 16 mila emigrati, al contrario sono dovuti partire per l’estero altri 9.000. Allora una cosa ci appare chiaramente: L’emigrazione non è una disgrazia che colpisce una regione «sfortunata», ma è un fenomeno legato indissolubilmente al meccanismo che attualmente regola la società in cui viviamo, società divisa in due grandi classi contrapposte: (i padroni che dispongono dei mezzi di produzione e con la loro potenza praticamente controllano tutto l’appa- rato statale), e i lavoratori, (che invece possiedono solo la loro capacità di lavorare e che vendono ai padroni per poter vivere). Vediamo allora in che modo l’emigrazione è utile allo sviluppo economico (in verità all’aumento dei profitti dei padroni sia italiani che esteri): Ai padroni italiani, avere una gran massa di lavoratori che sono in condizioni più sfavorevoli rispetto ai loro compagni che lavorano in patria, ( condizioni sfavorevoli quali la lontananza da casa, l’odio razziale, la precarietà del posto di lavoro), è utile in quanto consente al padrone di mantenere bassi salari; ad esempio, un padrone a cui un operaio chiede un aumento salariale, può sempre rispondere «per il tuo stesso salario trovo cinque milioni di emigrati, che per tornare in patria, accetterebbero ». Inoltre le rimesse dall’estero sono una miniera di valuta pregiata che fa molto comodo a tutti i padroni. Ai padroni stranieri fa altrettanto comodo (perchè sono sempre padroni) avere dei lavoratori che possono pagare di meno, (ad esempio i salari degli emigrati sono dappertutto più bassi di quelli dei lavoratori della nazione che li ospita), e si possono ricattare di più, per le stesse ragioni di cui prima. Un altro obiettivo accomuna i padroni di qualunque nazione: la divisione all’interno dei lavoratori, in PATRIA la divisione tra lavoratori, OCCUPATI, DISOCCUPATI, EMIGRATI. All’estero, tra lavoratori EMIGRATI, e lavoratori della nazione in cui si emigra. Ed è in questo quadro, che si collocano gli accordi recenti intercorsi tra il Governo Italiano e quello Svizzero, che praticamente hanno programmato quante migliaia di braccianti edili e lavoratori in genere, nei prossimi anni saranno costretti ad abbandonare il nostro paese per andare a lavorare in Svizzera. Per capire quanto sia reazionario l’accordo, basti pensare che tutti quei giornali, che fino adesso hanno sostenuto la campagna razzista e anti-italiana in Schwarzen-hanno esaltato l'accordo. Armando Binutti Na sliki pravi Petar Matajurac z ljubljanskimi študentkami v Ažli. NELLA BENEČIJA ED IN FRIULI VISITA DISTRUZIONE Dl UNIVERSITARI SLOVENI Si sono interessati alla storia ed ai costumi della Sla-via, visitando centri culturali ed archivi storici. Un gruppo di quaranta studenti di lettere delTUniversi-tà di Lubiana ha visitato i jiorni scorsi alcuni centri storici del Friuli, tra cui Udine, Aquileja e Cividale. Ha poi raggiunto le nostre Valli, soffermando la propria attenzione sulle bellezze naturali, quali il panorama da Castel-monte, la veduta della Valle dell’Erbezzo e quella del Torre. La visita ai luoghi storici ha avuto momenti di particolare interesse nell'archivio parrocchiale di S. Leonardo, in cui sono conservati documenti di grande valore storico e letterario, manoscritti preziosi e carte notevoli. Il parroco, don Dorbolò, ha messo a disposizione dei visitatori, tra cui come accompagnatori c’erano il dott. Logar e la prof. Pogorelec, il materiale disponibile, che è stato esaminato dagli studenti e dai professori. Altro momento interessante è stato quello della visita alla grotta di Antro, dove, dopo il contatto con la storia valligiana, gli studenti hanno approfittato per fare una parentesi «speleologica», addentrandosi curiosi nella grotta. La Lastra di Antro, le chiese di S. Quirino e di Sant’Antonio, il museo etnografico di Lusevera, sono stati oggetto di interesse, ma non è mancato il contatto umano. Ad Azzida hanno ricevuto i visitatori, un gruppo di amici del Centro Studi «Nediža», che hanno accompagnato gli studenti all’osteria di «Genio», il quale ha servito salsicce, braciole e polenta con buon vino generoso. Canti e musica (il contrabbasso di Genio) hanno concluso l’incontro, nel corso del quale non è mancato, oltre il calore umano, il contatto con i problemi sociali e culturali delle nostre valli. WINTENTHUR: V NEMSKI SVICI IZREDNA ŽIVAHNOST IN POŽRTVOVALNA DEJAVNOST NAŠIH EMIGRANTOV FURLAN: Kje je 20.000 delovnih mest na razpolago, za /catere dela propagando naša dežela? Dne 29. junija svečana otvoritev sekcije v Zurichu. BINUTTI: Moramo v boj proti sedanjemu sistemu. TEDOLDI: Moramo vitalizirati sekcije. Winthenthur, 14. junija Binutti Aldo, predsednik sekcije Wintenthur, je povabil v petek 14. junija v Vol-khaus, v Winterthur predstavnike emigrantov nemške Švice. Po švicarski navadi, točno ob 20. uri so se torej zbrali v I. nadstropju velikega hotela, razen glavnih tajnikov, Ada Konta in Dina Del Medica ter organizatorjev, še lepo število beneških izseljencev, kateri so predstavljali vse sekcije nemške Švice in Milana. Med drugimi so bili prisotni Tedoldi Alojz za Luzern, Furlan Aldo za Arau, Cragnaz Pio za St. Gali, Can-cellier Emilio za Appenzel-ler, Bordon Dino za Zurich, Budolich Vittorio za Zug, Binutti Armando za Milan. Odprl je sejo Aldo Binutti, lepo pozdravil vse prisotne in dal besedo Adu Kontu, kateri je orisal vse delo Zveze od decembra naprej, tako v deželi Furlaniji-Julij-ski krajini, kot drugje po Italiji in po svetu. Dino Del Medico pa je predvsem govoril o bodočem delovanju Zveze, nakar se je razvila lepa in dolga diskusija, v katero so posegli skoraj vsi prisotni. Furlan Aldo nas je najprej seznanil o veliki akciji, ki jo je napravil glede prepovedi poučevanja slovenskega jezika v občini Brdo in bombnega fašističnega atentata na slovensko šolo pri Sv. Ivanu v Trstu. Sekcija v Arau, katere je predsednik, je napravila protestno izjavo, katero je podpisalo, razen KPI, PSI, ACLI, orga- nizacije Colonie libere iz Švice, ALEF in druge izseljeniške organizacije, še okoli 500 italijanskih emigrantov. Dino Bordon pa organizira za 29. junija v Zurichu, katere sekcije je predsednik, otvoritev glavnega sedeža Zveze. Cragnaz Pio je predlagal boljšo koordinacijo med sekcijami in deželo. Tedoldi je povedal težave, v katerih se bori sekcija Luzerne, Binutti Armando je kritiziral list «Emigrant», kateri bi moral biti, po njegovem vidiku, bolj bojevit. V diskusiji se je tudi veliko govorilo o Subidu in o prazniku emigrantov, ki bo organiziran letos skupno z občino Ahten, ob 30. letnici požiga vasi s strani nacifa-šistov. Prisotni so bili mnenja, da sodelovanje med občino in emigranti, ne bi smelo biti samo sporadično, moralo bi biti stalno in občine bi morale razumeti, da imajo emigranti svoje specifične probleme in da ne morejo prirejati praznike e-migrantov po vzorcu vinskih sejmov in raztav. Emigranti imajo določene probleme in o teh morajo govoriti, četudi kajšnemu to ni všeč. Emigranti živijo v določeni, neprijetni situaciji, torej zahtevajo tudi določene zakone in pobude, da bi se vrnili v rojstni kraj. Na sestanku v Zurichu je bilo govora tudi o notranjih problemih Zveze. Pozno v noči, ob koncu sestanka, je bilo sklenjeno, kakšne naj bodo bodočne aktivnosti Zveze. Določena so bila imena v Izvršni odbor furlan-sih društev. Zapustili smo se s sklepom, da se bomo še bolj trdno in odločno borili za naše pravice. Slovenski narod na slovenski zemlji, s svojimi družinami, z delom in s svojimi pravicami. D. M. Rezijanka v narodni noši (Saša Šantel - Acq. 1939). KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH grmek PODBONESEC SPET SO ODPARLI OŠTARIJO V ŠČIGLAH laz iz Kanalca sta začela zbirati denar, da bi kupili novega Sv. Martina. Upamo, da tistega, ki bojo kupili, bo imeu vič sreč j e, a pregovor pravi, da do trečjega gre ra-dua... Nabrala sta že puno denarja. More bit, če bi vje-deli naši emigranti za tole iniciativo, tisti, ki se še spominjajo na ljepe sejme Sv. Martina, bi jim lahko tudi oni pomagali. U zadnji številki Novega Matajurja smo pisali, da so ble oblasti zaparle oštarije u Ščiglah, zak so p j eli notar po slovensko, čeglih so napisani u «ordinanzi» druge reči. Dovoljenje za odpartje je paršlo u petak 21. junija. Opudne, tistega dne je bla že odparta. Blua je veliko ve-seje, pravi praznik nedižkih puobov. O tem žalostnem, nesrečnem an krivičnem dogodku so pisali tudi drugi časopisi u Italiji. U Deželi ( Regionu ) so bile uložene interpelance. U parlamentu u Rimu pa sta napravla nujno uprašanje (interrogazione) notranjemu ministru On. Lizzerò an On. škerk, v katerem sta zahtevala, da se krivica popravi. Kulturna društva an Zveza emigrantov iz Benečije pa so protestirali proti tej krivici s posebnim manifestom. S skupnimi močmi se dobi. «Sila kola lomi!» pravi na§ pregovor. ERBEČ AN ZAPOTOK BREZ PITNE VODE Sanitarne oblasti iz Vidma so napravle analizo vode, ki smo jo pili an nucali za kuhanje že puno ljet u Erbeču an Zapotoku. Analiza je pokazala, da ta voda ni dobra, da je za nič, nagobarna an škodljiva za zdravje judi. Naš šindik, Angelo Salvagno, je podpisu «ordinazo», s katero prepoveduje uživanje te vode, če se jo ne prej preureje. An sada, kaj bo? Al njeso mogli napravit tele analize že prej, ko so začeli graditi vodovode (acquedote)? Sada bo potrjeba hitro dobiti druge studence, z do- bro pitno an užitno vodo an napravit nove vodovode, saj se ne more pustiti vasi brez vode. Usi vemo, da je voda narbuj potrjeban element za usako življenje. Trošta-mo se, da kadar bo uprašu šindik potrjeben denar za zgraditeu novih vodovod (acquedotov), mu ne bojo odguoril, da ni denarja, po-čakite, potarpite... SOVODNJE DRUGIH 130 MILIJONU LIR ZA MATAJUR Romano Specogna, deželni konselir an predsednik skupnosti nedižkih dolin je po-vjedu na zadnjem riunjonu direktiva skupnosti, da bo dala Dežela drugih 130 milijonu lir za realizacijo infrastruktur na Matajurju. Ta denar bi muaru predvsem služit za električno an vodovodno napeljavo. Na Matajurju se sada končuje ljepa, šaroka panoramska c jesta. Gor pride zmjeraj vič turistu. Za razvoj turizma na Matajurju je blua zapravjenih že puno težkih milionu lir, a domačini so im j eli le malo od tega. Pravijo, da jim njeso pla-čjali škode, ki so jo napra-vli z graditvijo široke panoramske ejeste. Mi smo saldu zagovarjali, da je potrjeba razviti turizem po naših dolinah, a turizem bi muoru pamesti vič interesu komunam an ju-dem. Ce pa nam turisti kradijo kostanj, jabuke, hruške, dar-va an druge reči, je tuale pruati našemu interesu. Od tajšnega turizma se bomo muarli varvat. Spet Te Bogatih malin iz Petarnjela, kar se vidi skuoze podarto strjeho. ZBIRAJO DENAR, DA BI KUPILI NOVEGA SVETEGA MARTINA Izletniki-alpinisti pred kočo na Krnu. IZLET KULTURNEGA DRUŠTVA «IVAN TRINKO» NA KRN IN K IZVIRU SOČE V nedeljo 16. junija zjutraj je odpelju avtobus iz Matajurja 32 mladincev na izlet na Krn in k izviru Soče. Bili so mladinci iz Matajurja, Mašer, Ložca, Če-plešišč, Gabrovce in Ma-tajurskih Brdc. V špetru se jih je doložilo še nekaj iz drugih dolin. Izlet je organiziral Joško Kukovac, član glavnega odbora kulturnega društva «Ivan Trinko», ki je velik ljubitelj planin in gora. Na avtobusu, med izletniki, sta bila še dva znana godca, Ližo Juša iz Petjaga in Renato Karlič iz Sovodenjskih Brdc — Vigionov sin — ki sta skrbela za veselo razpoloženje. Z abtobusom smo se pripeljali do Drežnice že okoli 7h zjutraj. To nedeljo so bili Drežničani prijetno prebujeni z Ližovo in Renatovo harmoniko. V Drežnici so se pripravili najboljši za naskok Krna. Za to se jih je odločilo 15 in med njimi tudi mlada gospa, Gošnjak iz Duš, katero vztrajnost, vzdržljivost in korajžo smo vsi občudovali. Pravijo, da je iz Drežnice do vrha Krna za povprečnega planinca pet ur hoda. Mladi Kudrič iz Mašer pa je prišel na vrh v dveh urah in pol. Ostali izletniki, ki se niso upali na Krn, so se spet odpeljali v Kobarid, nato po lepi Soški dolini, preko Bovca in Trente, do izvira Soče. Zmenjeno je bilo, da se bomo srečali s planinci v Le-penah, ob 16. uri po italijanskem času. Tja je pripeljal avtobus pred časom, a naši alpinisti so nam povedali, da so nas že dolgo čakali za kosilo. Mi smo bili pojedli v vasi Soča. Napravili so čez 5 ur hoda. V Lepenah, na drugi strani vznožja Krna, je bilo res lepo. Tu so bili še drugi izletniki iz raznih krajev Slovenije. Ob veselem zvoku Ližove in Renatove harmonike smo vsi plesali in se pomešali med sabo. Plesali smo kar na travniku pred počitniškim domom. Večerjo smo imeli v Starem Selu, pri Franku. Tudi tu je svirala harmonika in naši alpinisti so pozabili na utrujenost, saj so plesali, kakor, da bi bili takrat vstali iz postelje. Res simpatičen in nepozaben izlet, za katerga uspeh gre posebna zahvala Jošku GORENJI TARBI NAŠI «KONŠKRITI» U soboto 8. junija so se zbrali letošnji konškriti — 1 jetniki 1955 — iz usjeh naših dolin na sojem prazniku u Gorenjem Tarbju, kjer so im jeli skupno večerjo an ples. Bla je ljepa rječ, če pomislimo, da je biu u starih oaj-tih velik kampanelizem med konškriti adnega an drugega komuna, celua adne an druge vasi an da so se še tepli med sabo. Lepua je blua, da so se ljetos čul med sabo, ku adna sama družina. ČUJE SE GOVORITI, DA BOJO ZAPARLI VAŠKO MLEKARNICO Tarbiška mlekarnica je adna od narbuj starih u naših dolinah an je puno pomenila za ekonomijo Gorenjega Tarbja an sosjednih vasi. Sada je zmjeraj manj mljeka. Mladih judi je ma- lo doma, zatua se praznijo tudi hljevi an uzdarževat mlekarja an mlekamico, košta puno. Mislimo pa, da bi muarli usedno lepua premislit prjed, ku jo zaprejo. Lepua an dobro je im jeti domači ser an maslo, druga rječ je, če ga muarš kupovat u butigi. Če bo paršlo do zapartja mlekarnice, bo Predsednik videmske province odvetnik Vinicio Turello je sprejel v četrtek 27. junija ob 12.45 na sedežu pokrajine v palači Belgrado v Vidmu delegacijo kulturnih društev in zveze izseljencev iz Beneške Slovenije. Delegacijo je vodil prof. Viljem Černo, predsednik kulturnega društva Ivan Trinko. V delegaciji so bili arh. Valentin Zaccaria Simoniti za študijski center «Nediža», prof. Avgust Lauretič za društvo «Rečan», Emil Cenčič in Božo Zuaneila za skupino duhovnikov DOM, Dino Del Me- rjes škoda za Gor. Tarbi an bližnje vasi. Prostori mlekarnice bojo prazni. Al bi se jih ne moglo poslužit za kajšne druge reči? Parpejat notar mašine za izdelavo kandrej al pa kaj drugega? Bo preuzel kajšan tole iniciativo? Odgovor ga lahko dajo mladi, sposobni judje. dico za zvezo slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije, Janko Prešeren za kulturno društvo «Planinka» iz Kanalske doline, Izidor Predan za uredništvo «Novega Matajurja» in Bruna Cher za kulturni center iz Barda. Delegacija je bila sprejeta na željo predstavnikov društev, ki so poslali za to predsedniku Tu-rellu posebno pismo. Razgovor je potekal v prisrčnem in prijateljskem vzdušju. Predsednik Turello je pokazal svoje razumevanje do problemov, ki mu jih delegacija predočila. PREDSEDNIK VIDEMSKE PROVINCE SPREJEL DELEGACIJO NAŠIH DRUŠTEV Konškriti v gorenjem tarbju. Kukovcu. Priporočamo se mu, da bo podobne izlete še organiziral, mogoče prihodnjič na Kanin? PRAPOTNO U OBUORČAH BOJO IMJELI TELEFON Deželni odbornik za ku-metistvo, dr. Tripani, je spo-ročiu našemu šindiku, da bo plačjala Dežela (Region) u-se špeže za napeljavo telefona u Obuorča. Tale rječ je bla zlo potrjebna, zatua so sparjeli vaščani novico z velikim vesejam. Sv. Martin u garmiškem komunu, je brjeg, ki ima svoj ljep prestor u naši zgodovini (štorji). Ljeta 1848 so se bli zbrali na varhu možje iz rečanske doline, ki so se bli uparli pruati Avstriji, kot Venecija, ker so željeli spet dobit tisto avtonomijo, ki so jo im j eli pod Beneško Republiko. Na varhu brega je ljepa, nad 400 ljet stara ejerku. Na oltarju je biu pred puno ljeti ljep kip (pij) Sv. Martina, a so ga tatuovi ukradli, čeglih je imeu samua suknjo, ki jo je partiu s petja-rjam. Potlè so judje iz vasi, ki stojijo pod Sv. Martinom kupili novega, manj vrjednega, a le nje biu takua malo vrjedan, če so tudi tega ukradli lansko ljeto. Ob tisti parložnosti so razbili gledali pod njim. Na varhu Sv. Martina je usakega mjesca septembra velik sen jam - Kvatarinca. Tle so se zbirali ljudje iz usjeh dolin, celua iz Livka an Čedada. Po maši so pili an prepjevali naše stare pje-smi, da se je odmjevalo po vseh dolinah. «An sada, kakua bo brez Sv. Martina?» sta se upraša-la dva pridna mladinca iz našega kamuna. Luigin Vogrig iz Platea an Romano Cana- Sv. Martin v ozadju cerkvica. ŠPJETAR DEŽELNI«ASSESSOR» TRIPANI U NADIŽKI DOLINI Pretekli tjedan je obisku našo dolino dr. Tripani, deželni odbornik (assessori za kumetijstvo. Ogledu si je zadružne mlekarnice u Bar-nasu, Tarčetu an čarnem Varhu. Naši kumetje an živinorejci so mu povjedali, s kajšnimi teževami se srečujejo s predelovanjem mljeka, ki ga je zmjeraj manj an speže za uzdarževat mlekarnice so pa usak dan buj velike. Vaške mlekarnice so ble velikega pomjena u življenju naše buage gorske ekonomije. Dr. Tripani je obe-čju uso podpuaro Dežele za racionalni razvoj živinoreje an za zmočnjenje drugih ku-metuških struktur.