OTROK
IN
KNJIGA
»v slovenski in svetovni mladinski književnosti žive in postajajo ,klasika' literarna dela, v katerih je izpoved otroštva posredovana iz tistih zornih kotov, ki z umetniško izpovedjo prepričljivo ožive otroku njegov otroški svet in ki hkrati zmorejo s temi perspektivami tudi odraslemu ponuditi umetniško izpovedano resnico o koščku otroštva, ki hote ali nehote živi v vsakem odraslem in določa ter spremlja njegova življenjska spoznanja. Nasprotno pa tista književna besedila, ki po nekem nesporazumu ali pa zavoljo nemoči in nesposobnosti ustvarjalcev doživetje otroštva poenostavljajo v narejeno infantilnost, ki je izraz predvsem napačnih predstav odraslih o otroku — ta besedila žive kratkotrajno literarno življenje ponajveč zaradi aktualnosti teme, ki jo obravnavajo.«
Martina Sircelj: Opozorilo na neko literarno delo
»V načelu ne razlikujem med literaturo za otroke in literaturo za odrasle. Pisati literaturo v enem in drugem primeru mi pomeni specialistično ukvarjanje s črkami in besedami, ki so organizirane v tekste, katerih namen je v prvi vrsti ta, da so estetski ... Vsekakor pa naj takoj opozorim na to, da so jezikovna sredstva in način njihove uporabe v obeh primerih precej različni, saj je ena in druga literatura namenjena različnemu bralcu, po čemer se ravna tudi pišče-va naravnost v ustvarjalnem procesu. Ali z drugimi besedami povedano: gre za tipološko različnost, ki izvira iz razlike v tehnologiji.«
Niko Grafenauer: Igra v pesništvu za otroke
»Prav ljudsko slovstvo, ki je s svojo naivnostjo in fantazijsko razgibanostjo ter s svojimi številnimi ustaljenimi oblikovnimi obrazci nekoč privlačevalo enako odraslega kakor tudi otroškega poslušalca, je torej od Levstika dalje postalo ena izmed pobud, ob katerih se je oblikovala mladinska književnost. Tako se raziskovalcu tega področja književnosti kaže kot eden mogočih vidikov raziskave: pregledati, kar je bilo napisano za otroke, in ugotoviti razmerja ter povezave med temi deli in ljud-
\ (JPWIZNICA KA«lWföÄ
IS,

OTROK
IN KNJIGA
2
1975
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
Ureja uredniški odbor: Milan Divjak, Alenka Glazer, Bojan Golija, Ignac Kamenik, Darja Kramberger, dr. Slobodan 2. Markovič, Janez Plemenitaš, Martina Sircelj Glavna urednica: Darja Kramberger Redakcija tega zbornika je bila končana julija 1974 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji
Izdajajo: Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice, Pedagoška akademija Maribor
in festival Kurirček
Naslov uredništva: Pionirska knjižnica Maribor, Rotovški trg 2
O
i^ia. odrasle
N
Opremil Matjaž Vidic
RAZISKAVE O MLADIH BRALCIH
Mr. Rudi Lešnik Maribor
ČASNIKI IN ČASOPISI V OTROKOVEM ŽIVLJENJU
OB OPAZOVANJU PROSTEGA CASA MARIBORSKIH ŠOLARJEV
Množična občila igrajo nadvse pomembno vlogo v življenju sodobnega človeka. Njihova moč je tem večja, ker navidezno ni prisilna, temveč dokaj lahkotno in prefinjeno vpliva na človeka, ko prav neboleče prodira v njegovo zavest. Ravnanja, ki sledijo, niso na videz izzvana od zunaj, temveč jih narekujejo sprejete presoje, ki jih je človek izoblikoval po drugih vzorcih.
Ob nepregledni množici dražljajev, ki v množično proizvodnem in potrošniškem času delujejo na človeka, posameznik ne more več umirjeno in trezno presojati, ker kratko in malo nima več pregleda nad stvarmi in pojavi. Posledica tega je zbledevanje jasnosti; ko človek ne more več prodorno sklepati, pa je prisiljen prisluhniti mnenjem, ki jih najde največ prav v vsebinah sodobnih obveščevalnih sredstev. Človek zdaj različnim mnenjem prisluhne, pa se zanje opredeljuje, kolikor se sploh lahko, predvsem v smislu pristajanja in ne globokega spoznanja. Mnenja pa vendar notranje sprejema in jih končno širi kot svoja osebna stališča, čeprav je mnenje nekaj »med znati in verjeti, torej niti stvarno niti razumsko dovolj utemeljeno«.'
Vse bi bilo v redu in prav, če bi mnenja in podatki, ki jih človek tako sprejema, bili zmeraj samo taki, da bi koristili bistvenemu razvoju človeka, ali pa vsaj taki, da bi ustrezali resničnosti. Tukaj se pričenja vzgojno razmišljanje in ni naključje, da je pedagogika med prvimi občutljivo trčila na ta pojav, ki je globoko posegel v vzgojo. V vzgoji se z zavestno izbranimi vsebinami že od nekdaj trudijo, da bi čimbolj pomagali uveljaviti vzgojni smoter v določenem zgodovinskem času, danes pa je vsebin, ki se nenadzirano pomešajo med vzgojno vredne vsebine, vedno več, da jih ni mogoče niti osamljati niti zajeziti. Vzgojni smoter najdemo v naši družbeni resničnosti in razvojni usmeritvi, torej v življenju, katerega del so tudi zelo razvita komunikacijska sredstva. Stvarnost pa je polna protislovij, ki so del življenja, v katerega se vključuje sodobna mladina. Nagla spremenljivost, značilna za sodobnost, povzroča kratkoživost pojavov in tudi vrednot, kar lahko zelo moti razvoj mlade osebnosti in pelje celo »k neki zmedi svetovnonazorske slike in k razblinja-nju pri zgrajevanju vrednostne lestvice«,^ kar je za vzgojo lahko bistveno pomembno.
Ni vseeno, kako otrok doživlja resnico. Sodobna množična občila so sposobna resničnost ponarejati, prikazovati iluzije kot stvarnost, pa tudi laž po-
' Erich Weber: Das Freizeitproblem. München-Basel, Reinhardt 1963, str. 113. 2 Karl Bednarik: An der Konsumfront. Stuttgart 1957, str. 36.
mariborska knjižnica knjižnica kamnica
Oddelek za odrasle
nujati v najbolj dokazljivi obliki. Otrok in mladostnik tako lahko dokaj prepričljivo sprejemata nekaj, kar življenjsko ni veljavno in vredno, pa zgubljata možnosti trdneje razviti ustrezno vrednostno lestvico spoznanj o svojem in družbenem življenju ter prihodnosti. Kolikokrat se primeri, da so vzorci ravnanja v filmski napetovki močnejši od vplivov staršev ali učiteljev, pa jih mlad človek skuša po svoje uveljaviti v stvarnosti, ki tega ne more sprejeti, pa kaj hitro zaide v spopad s skupnostjo.
Očitno je danes med najosnovnejšimi nalogami vzgoje, da zmore sprejeti celosten svet najrazličnejših množičnih občil kot neizbežno nujnost, obenem pa pomagati človeku, da bo spoznal nevarno dvolično naravo tega pojava in se zmogel samostojno z njim spopadati, ločevati lupino od jedra in v množici dražljajev izbirati najustreznejše za lasten razvoj in osebno zadovoljstvo.
Časniki in revije so že najdlje prisotni v komunikacijskem sistemu modernejšega sveta, hkrati pa tudi vsak dan množično dostopni. Pomisliti je treba še na to, da so najbolj podrejeni tudi tržnim zakonitostim, torej povpraševanju, pa jih krojijo po okusih potrošnikov. Potrošniki, nasičeni s hrupno vsakdanjostjo in dostikrat dokaj otopeli za rahlejše dražljaje, zahtevajo kaj močnejšega, da se razživi človekova duševnost v tehnični dobi, in kakor pravi Gehlen, pojavlja se »nagnjenje k pretiranim količinam srhljivih vzburjenj«.' Od tod tudi hlastanje po primitivnih napetih, grozljivih zgodbah, po opolzkih prikazih spolnosti itd., kar je opaziti posebej še v zahodnem na videz sproščeno svobodnem svetu. Razumljivo je, da se naša proti vsemu svetu odprta skupnost, svobodno samoupravno naravnana, nikakor ni mogla zapreti pred vplivi, ki nam sicer niso po volji, pa so celo čezmerno prodrli v naše življenje. K sreči se skušamo tega zavedati, ko razvijamo kulturno akcijo, ki naj na primer prične »odločnejši boj proti lažni kulturi«.'' Tudi Zveza prijateljev mladine zaskrbljeno ugotavlja, da »otroci dobivajo v roke vse več kičastih slikanic, stripnih zvezkov, zabavnikov, kriminalk, ki gredo zaradi cenenosti in preračunane učinkovitosti v denar«.® Resnično se lahko bojimo, da bomo proti temu tisočeroglavemu zmaju sodobnosti brez moči, zlasti še, če bi ga kratko in malo prepovedali. Verjetno je možno samo to, da do ustreznih mej sprejmemo najrazličnejše zvrsti tiska, ki jih daje novejši čas, obenem pa pravočasno usposabljamo ljudi za sprejemanje in spoznavanje boljšega namesto skrajno plehkega. Potrebno pa je z vsemi močmi razvijati tako stopnjo samoupravne zavesti, da bo samostojno in svobodno zavrgla tudi na tržišču vse, kar je že do skrajnosti neumestno in nepotrebno; da bodo samoupravne založniške skupnosti in izdajateljski sveti sposobni oceniti resnične potrebe naših množic, ne da bi jim vsiljevali nepotrebne ponudbe iz tujine in s tem celo umetno razvijali potrebe, ki jih zlasti še mladi ljudje niti niso čutili.
Napačno bi bilo, če bi se zdaj zaleteli in otrokom ponujali zgolj izrazito didaktične zgodbe z očitnim pedagoškim kazalcem, kakor je to bilo nekoč, ko smo Slovenci dobili 1848 prvi mladinski list Vedež®, saj je sedanja pedagogika
® A. Gehlen: Die Seele im technischen Zeitalter. Hamburg 1957, str. 34.
* Ustvarjanje boljših družbenih razmer za razvoj otrok. Republiška konferenca SZDL Slovenije (ciklostil). Ljubljana, aprU 1972, str. 27.
® Nekateri problemi družbene vzgoje in skrbi za otroka. (Gradivo za 3. sejo RK SZDL Slovenije) Ljubljana, ZPM Slovenije, 1972, str. 14.
® Martina Sircelj: Otroška kreativnost ter področje mladinske literature in tiska v Sloveniji. V gradivu na III. kolokviju o prostem času mladih (ciklostil). Sibenik 1971, str. 1.
čisto nekaj drugega. Danes sprejemamo življenje, kakršno je med nami, vendar hkrati razvijamo zavest, da smo odločujoči spreminjevalci tega življenja, pa ni potrebno sprejemati vse, kar bi nam bilo ponujeno kdove odkod in s kakšnimi nameni. Prav v kritičnem odbiranju tega z vseh vetrov ponujenega se kaže stopnja vzgojne in samoupravne odgovornosti naše skupnosti, zlasti še, ko gre za založniško politiko pri izdajanju najrazličnejšega tiska. To ni čisto enostavna in lahka naloga, saj tudi v razvitejših zahodnih deželah ugotavljajo, kako je »značilno za časopise, velja pa tudi za druga komunikacijska sredstva, da so lastniški odnosi in usmerjevalne sile dokaj zapletene in jih je težko zaobjeti«,^ čeprav
KAJ BEREJO DEČKI IN KAJ DEKLICE
(Gl. opomba 1 in primerjaj s tabelo 1 na str. 9.)
DEČKI - ZUNANJI KROG DEKLICE - NOTRANJI KROG C
GRAF.: 1
' Martin Keilbacker: Erziehung und Bildung in der Industriegesellschaft. Stuttgart, W. Kohlhammer 1967, str. 66.
bi se vsaj pri nas to lahko odvijalo drugače. Dogaja pa se, da celo založbe, ki izdajajo vzgojno naravnan mladinski tisk, izdajajo in razpečavajo ceneno plažo dvomljive vrednosti, da z izkupičkom zanjo krijejo stroške vrednejšega tiska. Značilna je izjava časopisnega kralja Normana Angella: »V polstoletnem obdobju sem doživel, kako so velikanska premoženja spuhtela v brezupnih poskusih, da bi oživljali resne časopise, hkrati pa sem bil priča, kako so se nakopičila ogromna premoženja pri izdajanju »tabloids« (oznaka za popularne ilustrirane liste), ki so se specializirali za čvekarske zgodbe, škandale, senzacije in pornografijo.«® Ali naj ameriški življenjski stil za vsako ceno obvlada tudi našo zavestno drugače naravnano skupnost, ko se tudi pri nas, čeprav v nekoliko drugačni obliki, kažejo dokaj podobni pojavi, zlasti še na področju izdajateljske politike?
Nekatere analize mladinskega tiska so pokazale, da mladi prežive skoraj polovico prostega časa pri konsumirajočih dejavnostih, seveda največ pri televiziji. Posilovičeva ugotavlja, da na Hrvaškem spremljajo otroci poprečno 3 do 4 dnevnike, mesečno prebere četrtina otrok do 4 stripe in roto-romane, a četrtina otrok celo več, kar nujno tako ali drugače vpliva na razvoj mlade osebnosti.®
KAJ BEREJO MARIBORSKI ŠOLARJI?
Tudi v mariborski občind sem skušal zbrati podatke o tem, kaj berejo učenci od petega do osmega razreda osnovnih šol. Kako je bilo z branjem knjig, je že opisano.'" Leta 1970 je prek 800 šolarjev odgovarjalo na vprašanji: katere časopise so brali in kateri časopisi so jim najbolj ugajali? Dajali so podatke samo za februar.
Za vse šolarje je značilno, da sorazmerno radi berejo bodisi knjige bodisi časnike in revije, če le utegnejo. Lahko bi rekli, da zlasti za deklice veljajo besede petošolke Božene Pergerjeve: »Vesela sem, če sem prosta. Takrat najrajši berem, seveda, napete zgodbe.«
Različnih časnikov in revij je toliko, da pri opazovanju podatkov ne bi prišli daleč, če jih ne bd po določeni sorodnosti združili v posamezne skupine."
' Kari Weiss: Pädagogische Soziologie I. Bad Heilbrunn-OBB, Klinkhardt 1965, Str. 63.
® Antonija Posilovič: Analiza štampe za djecu. V: Aktivnosti mladih i slobodno vrijeme. Zagreb, Center za izvenšolsko vzgojo SR Hrvatske in komisija za znanstveno raziskovalno delo Sveta za vzgojo in zaščito otrok Jugoslavije, 1971, str. 200.
Rudi Lešnik: Knjiga — otrokova potreba. V: Otrok in knjiga. Maribor, Obzorja 1972, str. 27—42.
" V vseh prikazih so oznake: A — specializirani stanovski in poklicni časopisi B — otroški časopisi C — periodične slikanice, stripi, C — modni časopisi D — ilustrirani časopisi E — poljudno znanstveni časopisi F — humorlstični časopisi G — dnevni časniki H — verski listi In revije I — športni časopisi
Tabela: 1 (Prim. graf. 1)
Vrsta tiska	Dečki		Deklice		Vsi	»/o
	N = 383		N = 418		N = 801	
A	79	20,62	73	17,46	152	18,97
B	30	7,83	44	10,52	74	9,23
C	121	31,59	93	22,25	214	26,71
C	13	3,39	26	6,22	39	4,87
D	196	51,17	288	68,89	484	60,42
E	7	1,82	17	4,07	24	2,99
F	17	4,43	11	2,63	28	3,49
G	299	78,07	320	76,55	619	77,27
H	1	0,26	6	1,43	7	0,87
I	19	4,96	5	1,19	24	2,99
BO	—	—	—	—	—	—
Verjetno ni bilo nobenega šolarja, ki februarja ne bi pogledal nobenega časnika ali revije, pa že to pove, kako pomembno vlogo ima dandanes tisk v učenčevem življenju, da je to resnično priložnostni vir izobraževanja, ki bi ga bilo potrebno smotrneje vključevati v organizirano vzgojo.
GRAF.: 2 (Prim, tabela 2 na str. 12)
NA VASI SO MANJ BRALI
I I - MESTO
mm - VAS
EL^
MV MV MS/ MV MV MV MV MV MV MV GDCABČI EFH
GRAF.: 3 (Prim, tabela 3 na str. 13)
MLAJŠI BERO MANJ, STAREJŠI VEČ
%
70 60
MLAJŠI STAREJŠI
MS MS MS MS MS MS B C Č D
Rcizumljivo je, da so se učenci najpogosteje srečevali z dnevnim časopisjem, na katero so doma naročeni. Dnevniki imajo običajno zelo pisano vsebino, pač za vsakogar nekaj, pa je pomembnejše vedeti, katere vsebine so zanimivejše za otroke. Posilovičeva je ugotavljala, da so otrokom najbolj ugajali stripi, šale, križanke, rebusi, zgodbe, črtice, romani, zabavno življenje, novice in reportaže o nesrečah, kriminalu in sodbah, o športu, o oblačenju, kuhanju in urejanju stanovanja, zdravniški nasveti, zapisi o spolnih vprašanjih in, seveda, ilustrirane strani.^ Dnevnikom tudi v Mariboru sledijo ilustrirani časopisi, ki jih prebira skoraj tri četrtine šolarjev.
Dobra četrtina šolarjev je prebirala periodične slikanice in stripe. Otroci so pasli radovednost tudi po strokovnih listih, ki jih naročajo starši zaradi poklicnih ali stanovskih potreb. Prav to daje otrokom zelo zgodaj možnost, da priložnostno spoznavajo poklicno delo svojih staršev, pa se morda po identifikaciji z materjo ali očetom celo ogrejejo za njun poklic kot za lasten cilj Seveda je to odvisno od odnosa staršev, ki ga imajo do lastnega poklica, povrhu pa je tudi sorazmerno manj staršev, ki so v poklicih, ko si lahko naročajo poseben časopis ali pa te možnosti tudi ne izkoristijo.
Otroške časopise je prebiralo sorazmerno malo otrok, tako rekoč komaj vsak deseti šolar. Povedati je potrebno, da je šlo za branje v otrokovem prostem
12 _ glej op. 9 str. 204.
času, torej zunaj šole, pa verjetno niso šteli branja v šoli, ko gre mogoče za Cicibana ali Pionirski list, zato tako majhno število. Otroci so sicer odgovarjali zelo določeno, ker so na primer zapisali: bral sem Pionirski list, Cicibana, Tovariša, Delo. Pomisliti je treba še na to, da so Zvitorepec in podobni listi v drugi skupini, med slikanicami in stripi, pa je tudi zaradi tega število bralcev nekoliko manjše, čeprav gre pri obojem za otroške ali mladinske liste.
Presenetljivo pa je, da izrecno športnih časopisov mladi bralci ne bero dosti, ko je sicer za šport veliko zanimanje. Razlog bo potrebno iskati v tem, da posebej na športni tisk doma niso ravno množično naročeni. Obenem pa lahko športno radovednost otroci potešijo po splošnih dnevnikih, ki so bolj ali manj zmeraj dobro napolnjeni s športnimi novicami. Zelo skromen je tudi podatek o branju verskih listov, čeprav vemo, da so naklade tega tiska v Sloveniji dokaj visoke. Mogoče se otroci resnično ne ogrevajo toliko zanj, da bi svoj prosti čas žrtvovali za prebiranje tega tiska, ali pa se na tej razvojni stopnji še resnično ne zanimajo bolj za vprašanja, ki jih razvname šele prehod v mladostniško obdobje; nekateri pa so morda to tudi iz kakršnihkoli razlogov enostavno zamolčali. Zani-
GRAF.: 4 (Prim, tabela 4 na strani 13)
MANJ USPEŠNI UČENCI RAJE GLEDAJO, KOT BEREJO
70
60
50
40
30
20
10
ill
O
Vč 531 531 531 531 531 531 531 531 531 531 GDCABEFČI H
I I - odlični (5)
r^"^ - dobri (3)
■■i - nezadostni (1)
mivo je, da je celo Blücher v neki raziskavi v Zahodni Nemčiji na vprašanje, če mladi berejo mladinski tisk in kateri, dobil samo 4 ®/o odgovorov, da berejo cerkvene časopise in revije za mladino.'®
Deklice in dečki imajo do nekaterih zvrsti tiska nekoliko različen odnos, hkrati so deklice radovednejše bralke in bolj segajo po tisku, razen po dnevnikih in poklicnih listih. Seveda so močneje segale po modnih zvezkih in časopisih, medtem ko manj po športnih kakor dečki. Zaporedje bralnih zvrsti pri dečkih in deklicah je vendar dokaj podobno; korelacija med razvrstitvenima lestvicama je 0,843 na stopnji 0,01.
NA VASI SO MANJ BRALI
Časniki in revije niso povsod enako razširjeni, mesto je najboljši prostor za razširjanje tiska. Tu ni toliko pomembno redno naročniško razmerje kakor na podeželju. Mestni otroci imajo tako dosti več možnosti, da pridejo do najrazličnejših časopisov in revij, domačih in tujih.
Tabela: 2 (Prim, grafikon 2)
Vrsta tiska	Mesto	»/o	Mešano	Vo	Vas	«/o
	N	= 487	N =	175	N = 139	
A	101	20,74	28	16,00	23	16,55
B	34	6,98	21	12,00	19	13,66
C	144	29,56	48	27,42	22	15,82
C	27	5,54	8	4,57	4	2,87
D	305	62,62	114	65,14	65	46,75
E	15	3,08	4	2,29	5	3,59
F	14	2,87	8	4,57	6	4,31
G	379	77,82	135	77,14	105	75,53
H	3	0,61	1	0,57	3	2,15
I	18	3,69	5	2,85	1	0,71
Podatkov ne moremo posploševati, vendar se je v tistih februarskih dneh kazala značilna usmerjenost mestnih in vaških šolarjev, ki potrjuje domnevo o različnih možnostih vzgoje v različnih okoljih, kajti tudi za tako priložnostno izobraževanje nimajo enakih pogojev. Mestni otroci imajo poleg tega tudi več možnosti, da gledajo televizijo in obiskujejo mestne kulturne institucije. Na drugi strani bi kdo dejal, da so zategadelj vaški šolarji tudd bolj zavarovani pred neprijetnimi vplivi, ki jih lahko daje najrazličnejši tisk. Mogoče je značilna izjava osmošolke Ivanke iz SentUja, ki pravi, da ima dovolj prostega časa, zelo rada bere, pa doma nima dovolj beriva, toda najraje bere Anteno.
Vaški učenci so bolj kakor mestni prebirali otroške časopise in revije tudi v svojem prostem času; verjetno, ker drugega niso imeli čezmerno na izbiro. Vse druge zvrsti, razen poljudnoznanstvenih, šaljivih in verskih listov, so vaški šolarji sorazmerno manj brali.
" Viggo Graf Blücher: Jugend, Bildung und Freizeit. Dritte Untersuchung zur Situation der Deutschen Jugend im Bundesgebiet. Biefeld, EMNID-Institut, Deutsche Shell 1969, Str. 204.
STAREJŠI UČENCI SO VEC BRALI, TODA NE DNEVNIKOV
Naravno je, da starejši lahko več berejo kakor mlajši, saj bolje obvladujejo bralno tehniko, bolj vsestransko in hitreje pojmujejo. Ni pa rečeno, da bi že zaradi tega nujno segali po vsebinsko resnejših besedilih, ne da bi se še ozirali po otroških slikanicah. Po svoje je zanimiv podatek, ki kaže, da so mlajši učenci sorazmerno bolj množično prebirali časnike kakor starejši, čeprav so starejši hkrati očitno bolj segali po specializiranih poklicnih in drugih listih.
Tabela: 3 (Prim, grafikon 3)
Vrsta tiska	Mlajši	«/o	Starejši	»/o	Vsi	»/o
	N = 383		N = 418			N = 801
A	54	14,09	98	23,44	152	18,97
B	46	12,01	28	6,69	74	9,23
C	92	24,02	122	29,18	214	26,71
C	9	2,35	30	7,17	39	4,87
D	206	53,78	278	64,11	484	60,42
E	15	3,92	9	2,15	24	2,99
F	18	4,69	10	2,39	28	3,49
G	270	70,49	249	59,57	619	77,27
H	3	0,78	4	0,95	7	0,87
I	10	2,61	14	3,34	24	2,99
Mlajši so bolj brali otroške časopise, toda tudi starejši so segali po njih, čeprav ne eni ne drugi posebno veliko. Starejši so tudi bolj kakor mlajši brali periodične slikanice in stripe, ilustrirane revije, modne liste, ne pa tudi poljudnoznanstvenih, humorističnih in verskih listov. Vse pa kaže, da so časniki in časopisi dnevni vir najrazličnejših doživetij in podatkov za mlajše in starejše šolarje.
SLABSI UČENCI VERJETNO RAJE GLEDAJO KAKOR BEREJO
fess^
Učenci, ki slabše uspevajo v šoli, gotovo ne bodo razvijali v svojem prostem času tistih dejavnosti, ki bi bile podobne učenju. Upravičeno lahko pričakujemo, da ne bodo brali besedil, ki bi zahtevala večje umske napore, če bodo že brali.
Tabela: 4 (Prim, grafikon 4)
Vrsta tiska	UU 5	«/«	UU 4	«/«	UU 3	"U	UU 2		UU 1	®/o
	N =	118	N =	160	N =	320	N =	97	N =	106
A	27	22,8	29	18,1	61	19,1	26	26,8	9	8,5
B	16	13,5	18	11,3	31	9,7	6	6,2	3	2,8
C	32	27,1	42	26,3	90	28,1	23	23,7	27	25,5
C	6	5,1	9	5,6	10	3,1	7	7,2	7	6,6
D	79	66,9	108	67,5	180	56,1	52	53,6	65	61,3
E	8	6,8	6	3,7	8	2,5	1	1,0	1	0,9
F	6	5,1	7	4,4	9	2,8	2	2,1	4	3,8
G	101	85,6	127	79,4	241	75,3	70	72,2	80	75,5
H	1	0,8	3	1.9	2	6.2	—	—	1	0,9
I	2	1.7	5	3,1	7	2,2	4	4,1	6	5,6
Nezadostni uspeh v šoli ni nujno, da bi bdi posledica slabše bralne sposobnosti, zato je tudi precej neuspešnih učencev segalo po knjigah in časopisih, vendar je zanje značilno, da zdaleč niso toliko brali specializiranih stanovskih in poklicnih časopisov in poljudnoznanstvenih publikacij kakor uspešnejši učenci, toda manj kakor ti so segali tudi po otroških časopisih. Več kakor polovica nezadostnih učencev je gledala ilustrirane tednike in mesečnike ter dobra četrtina tudi otroške slikanice in stripe, pa kaže, da so resnično rajši gledali, kakor brali, čeprav so skoraj toliko kakor drugi brali tudi dnevnike. Vprašanje je le, katere rubrike v dnevnikih so bolj brali. Med slabšimi učenci je bilo tudi sorazmemo največ takih, ki so brali športne časopise in modne zvezke. Odličnjaki so sorazmerno bolj segali po vseh zvrsteh tiska razen morda po športnih časopisih.
VEČJA IZOBRAZBA STARŠEV, VECJA 2ELJA OTROK PO BRANJU
Mogoče ne najbolj natančno, vendar v grobem kažejo podatki, kako je z branjem časopisov in revij pri šolarjih, ki izvirajo iz družin z različno izobrazbeno stopnjo staršev."
Tabela: 5 (Prim, grafikon 5 na str. 16)
Vrsta tiska	SV	»/o	PI		OI	•/0	NP	«/o
	N =	111	N	= 265	N	= 269	N =	146
A	22	19,8	59	22,3	45	16,7	24	16,4
B	9	8,1	23	8,7	24	8.9	18	12,3
C	40	36,0	67	25,3	69	25,6	36	24,7
C	8	7,2	16	6,0	12	4,5	3	2.1
D	79	71,2	168	63,4	149	55,4	82	56,2
E	3	2.7	9	3.4	7	2.6	5	3.4
F	7	6,3	4	1.5	13	4,8	4	2.7
G	91	81,9	214	80,7	204	75,8	101	69,2
H	_	_	3	1.2	2	0.7	2	1.4
I	6	5.4	6	2.3	8	2,9	—	—
Po podatkih v celoti lahko sklepamo, da so otroci iz družin z nepopolno izobrazbo staršev manj brali kakor otroci iz drugih družin, samo otroške časopise so za spoznanje bolj brali kakor drugi šolarji. V takih družinah verjetno nimajo naročenih dosti časopisov in jih niti ne prebirajo, ker bi to pomenilo zanje tudi manj koristno početje. Danes je že velika povezanost med izobraženostjo človeka in njegovo življenjsko ravnijo, saj izobrazba postaja temeljno proizvodno sredstvo. Otrok v taki družini tudi težje dobiva ustrezne spodbude za branje, pa ni težko razumeti, da ne sega bolj po časopisih. V sami strukturi vsebin, ki so jih učenci prebirali, pa glede izobraženosti otrokovih staršev ni bistvenih razlik, razen v tem, da niti en učenec iz družin z višjo izobrazbo
" — V tabeli pomenijo oznake: SV — srednja, višja in visoka izobrazba,
PI — izobrazba, pridobljena v različnih poklicnih šolah in nepopolna srednja izobrazba,
OI — popolna osnovnošolska izobrazba,
NP — nepopolna osnovnošolska izobrazba staršev.
staršev ni povedal, da bi bral tudi verske liste. Očitno je, da so otroci iz družin s srednjo in višjo izobrazbo staršev sorazmerno bolj posegali po vseh zvrsteh periodičnega tiska razen verskega kakor drugi šolarji.
BOLJŠI DRUŽINSKI DOHODKI, VEC ČASOPISOV
Podobno kakor po izobrazbi so se dali dobiti podatki po gospodarskih zmožnostih posameznih družin, iz katerih so bili vprašani otroci. Gospodarska moč družin je bila določena po osebnem dohodku matere in očeta ter po njihovem imetju in opremljenosti, kakor so jo poznali razredni učitelji. Merilo gotovo ni natančno, vendar bi se zelo težko kako drugače podrobneje približali resničnim razmeram posameznih družin.
Tabela: 6 (Prim, grafikon 6 na 18. strani)
Tr—			Družinske življenjske razmere					
vrsta tiska	Zelo dobre	«/o	Boljše	V.	Srednje	•/o	SlabSe	
	N = 54		N =	233	N =	361	N =	151
A	14	25,9	52	22,3	59	16,3	27	17,9
B	7	12,9	28	12,0	32	8,9	7	4,6
C	22	40,7	54	23,2	96	26,6	42	27,8
C	5	9,3	15	6.4	15	4,2	4	2.6
D	35	64,8	138	59,2	216	59,8	95	62,9
E	3	5.6	9	3,8	7	1,9	5	3,3
F	3	5,6	9	3,8	11	3,0	5	3,3
G	46	85,2	193	82,8	274	75,9	104	68,9
H	—	—	2	0,8	4	1,1	1	0,6
I	—	—	6	2,6	13	3,6	4	2.6
Otroci iz družin s slabšimi ekonomskimi razmerami so nasploh manj brali kakor drugi, medtem ko so učenci iz družin z veliko gospodarsko močjo sorazmerno največ brali. Kaže tudi, da so slednji bolj segali po periodičnih slikanicah in stripih, ker so verjetno imeli tudi največ denarja.
Podatki po skupinah niso tako občutljivo razporejeni, da bi lahko veljav-nejše pokazali, kako vpliva različna ekonomska moč družin na branje otrok, kaže samo na določeno naravnanost, ki bi lahko bila verjetna. Otrokom iz družin z dobrimi življenjskimi pogoji so časopisi bolj dostopni kakor drugim otrokom, pa lahko tudi bolj zadovoljijo potrebe po slikanicah, stripih in ilustriranih časopisih, skratka po vseh zvrsteh tiska. Podatki dajo slutiti, da vendarle vplivajo na otrokovo branje spol, starost, učni uspeh, pa tudi različne družinske razmere, čeprav bi se s širše zastavljenim proučevanjem morda lahko še dosti bolj približali pojavu. Ob vsem je zanimivo, da se dobra petina staršev nikoli ni zanimala, kaj berejo njihovi otroci; pii dečkih je bila kar četrtina takih roditeljev. Kaže, da starši bolj skrbno spremljajo razvoj deklic kakor dečkov.
Približno tretjina otrok (29,08 ®/o) je izjavila, da so za kupovanje časopisov in revij ter drugega berila uporabljali svoj prihranjeni denar, deklice celo za spoznanje bolj. To pomeni, da je pri šolarjih potreba po branju v prostem času
GRAF.: 5 (Prim, tabela 5)
VIŠJA IZOBRAZBA STARŠEV - VEČ BERO OTROCI
- srednja, višja izobrazba staršev
U - nepopolna osnovna izobrazba staršev
dokaj velika, hkrati pa spet vidimo, da so deklice nekoliko zavzetejše bralke kakor dečki, kar je bilo očitno tudi pri opazovanju otrokovega odnosa do knjige.^
NAJBOLJ BRAN JE BIL VEČER
Učenci so odgovarjali tako, da so enostavno napisali naslove časnikov in revij, ki so jih brali v februarju. Pri tem so našteli kar 53 različnih časnikov in revij in mlajši učenci celo osem naslovov več kakor starejši. Največ so brali Večer (546 ali 68,16 ®/o), temu zapovrstjo sledijo Stop (33,70 «/o), Antena (28,34 o/o), Tovariš (25,96 ®/o), Zvitorepec (23,84 «/o). Nedeljski dnevnik (20,84 ®/o). Delo (15,98 «/o), TT (9,73 «/o). Narodna obramba (8,48 Vo), Pionirski list (6,36 «/o), Avto (5,24 «/o), Arena (4,99 Vo), Pionir (4,62 «/o). Naša žena (3,47 Vo), Pavliha (3,00 ®/o) itd. Vsi drugi časniki in revije so bili dosegljivi manj ko trem otrokom med stotimi.
Večer berejo prav gotovo največ zato, ker so v mariborski občini starši večinoma naročeni na mariborski dnevnik; drugo pa je vprašanje, kaj jim je v tem časniku najbolj všeč. Stop je časopis za televizijo, radio, film in zabavno glasbo, s področij, ki nedvomno zanimajo mlade ljudi, saj so množično vneti gledalci televizije, kina in zavzeti poslušalci najrazličnejših plošč, hkrati pa si
« Glej op. 10, str. 33.
med ustvarjalci in poustvarjalci prek teh medijev iščejo svoje vzore in tudi idole. Stop mladim postreže z radijskim in televizijskim sporedom, hkrati pa pokramlja z različnimi zvezdniki, objavlja odgovore na vprašanja itd., objavlja pa tudi množico barvnih slik, s katerimi si mladi pogosto krasijo še svoje sobice, zlasti v mestu. Stopova vsebina je v veliki meri naravnana na duševnost mladega človeka, omogoča mu identifikacijo in projiciranje v življenje, ki je drugačno od bližnje vsakdanjosti in lahko človeka odmakne od marsikaterih stisk v iluzionistično sprostitev. Antena je časopis izrecno za mlade ljudi s podobnimi dražmi, kakor jih vsebuje Stop, toda še bolj skuša neposredno brskati po mladi osebnosti, razpravljati o intimnosti itd., vendar ne bi mogli reči, da so sestavki zmeraj ravno taki, da bi bili tudi potrebni in koristni, posebej še za osnovnošolskega otroka, ki mu niti niso namenjeni. Antene in Stopa običajno nimajo naročenih, pa ju sproti kupujejo v kioskih.
Tovariš je tradicionalni zanimiv časopis po obrazcu za vsakogar nekaj, podobno tudi Nedeljski dnevnik. Zvitorepec je privlačen še posebej za mlajše šolarje, slikovit in zabaven, pa ustreza potrošniškemu okusu šolarjev. Delo je sicer vseslovenski časnik, vendar na mariborskem področju nima toliko naročnikov kakor Večer, pa ga zaradi tega tudi otroci ne morejo bolj brati.
Dečki so bolj kakor deklice brali Avto, Front in Narodno obrambo ter športne časnike; deklice pa so nekoliko bolj brale Pionirski list, Našo ženo, Elle-Ono, različne ilustrirane časopise.
Cicibana skoraj niso brali, saj so ga omenili samo trije šolarji. Ciciban je list za najmlajše, pa je razumljivo, da starejši šolarji ne segajo več po njem, ker je zanje že »preotročji«.
Zanimivi postajajo že tuji časopisi, saj jih je prebiralo okoli 4 "/o otrok, čeprav so manj dostopni.
Poleg že omenjenih časopisov so otroci našteli še: Naš dom. Kmečki glas, Studio, Mladina, Adam in Eva, Ljubljanski dnevnik, Start, Front, VUS, TV Magazin, Cik, Tim, Ognjišče, Male novine. Ilustrirana politika. Tempo, Panorama, Karavana, Lovec, Filmski svet, TV-15, Plavi vjesnik, Sport, Moj mali svet, Proteus, Družina, Naši razgledi, Svijet, Katedra, Kozmoplov, Bravo, Burda, Otrok in družina.
Otroci so brali, do česar so prišli: to pomeni, da je branje časnikov in časopisov v veliki meri odvisno od nabavne politike staršev in od zmožnosti vsakega posameznega otroka, kako zmore brati in kako se znajde, da pride do različnega tiska. Prav gotovo pa kljub različnim možnostim igra pomembno vlogo otrokov bralni interes.
NAJPRILJUBLJENEJSI ČASNIKI IN ČASOPISI
Podobno kakor prej so učenci zapisali zapovrstjo naslove časnikov in časopisov, ki jih najrajši prebirajo v svojem prostem času, samo da so tokrat zapisali tri časopisne naslove od prvega do tretjega mesta, kakor jih imajo najrajši. Odgovore sem ovrednotil za vrstni red tako, da sem uporabil obrazec 3Ri + 2Rn + + Riii^®, pa sem dobil lestvico priljubljenosti vsakega časnika in časopisa.
R pomeni stopnjo Izbora, npr. Ri je izbor na prvi stopnji, najbolj priljubljen časopis.
2 Otrok in knjiga
17
Tabela: 7 (Prim, grafikon 7 na str. 19)
Vrsta tiska	Dečki	V»	Deklice		Vsi	«/o
	N = 383		N = 418		N = 801	
A	105	27,4	77	18,4	182	22,7
B	36	9,4	52	12,5	88	10,9
C	178	46,2 ■	99	23,7	277	34,6
C	18	4,7	52	12,5	70	8,7
D	297	77,5	527	126,1	824	102 9
E	10	2,6	18	4,3	28	3,5
F	23	6,1	17	4,1	40	5,0
G	312	81,4	286	68,4	598	74,6
H	1	0,3	6	1.4	7	0,9
I	31	8,1	5	1,2	36	4,5
Naravno je, da so skušali učenci brati predvsem tiste časnike in časopise, ki so jim najbolj ugajali, pa med tem, kar so brali, in tem, kar so najrajši brali, ni bilo večjega razhajanja. Deklice bi dosti rajši brale še več ilustriranih časopisov, toda dnevniki so bili razumljivo bolj vsak dan pri roki. Tudi po teh podatkih se je pokazalo, da deklice nasploh rajši berejo kakor dečki. Vsem otrokom so bolj ugajali ilustrirani časopisi in dnevni časniki, ki so tudi največkrat bili imenovani na prvem mestu.
GRAF.': 6 (Prim, tabela 6 na str. 15)
BOUŠI DRUŽINSKI DOHODKI, VEČ ČASOPISOV
] - BOUŠE EKONOM. RAZMERE - SLABŠE EKONOM. RAZMERE
B S B
BS BS BS E F I H
GRAF.: 7 (Prim, tabela 7)
U PRILJUBUENI ČASOPISI PRI DEKLICAH IN DEČKIH
z MZ MZ M Z MZ
X
M Z M
B I
H
Zaporedje najbolj priljubljenih časopisov je bilo tako: Večer (697), Stop (659), Zvitorepec (508), Antena (490), Tovariš (442), Nedeljski dnevnik (195), TT (112), Avto (106), Delo (95), Pionirski list (90), Pionir (81), Arena (74), Narodna obramba (68), tuji časopisi (60), Pavliha (50), Naša žena in Kmečki glas (31), Sportske novosti (28), Studio (27), Elle-Ona (25), Start in Adam in Eva (22), Mladina (21), Miki, Naš dom, Ognjišče in Tim (14), Filmski svet. Panorama in Ku-rirček (11) itd.
V bistvu med razporeditvijo po zvrsteh periodičnega tiska po tem, kaj so šolarji v februarju brali, in po tem, kaj jim je najbolj ugajalo, ni bilo nobenih razlik. Prav tako se niso spreminjali odnosi do tiska pri deklicah in dečkih, ker je korelacija med izboroma bila 0,842, ko je šlo za prebrane časnike in časopise, in 0,815, ko je šlo za najpriljubijenejši periodični tisk.
ODNOS DO TISKA SE SPREMINJA S STAROSTJO
Podatki so si zelo podobni in se pod vplivi različnih spremenljivk dosti ne spreminjajo, opaziti je le spremenjen odnos do posameznih zvrsti. Starejšim učencem še bolj ugajajo ilustrirani časopisi kakor mlajšim, medtem ko mlajšim, razumljivo, otroški časopisi bolj kakor starejšim.
Tabela: 8 (Prim, grafikon 8 na str. 21)
Vrsta tiska	Mlajši		Starejši	®/o
	N =	: 383	N = 418	
A	72	18,8	110	26,4
B	55	14,4	33	7,9
C	135	35,2	142	34,0
C	13	3,4	57	13,6
D	349	91,1	475	113,6
E	18	4,7	10	2,4
F	22	5,8	18	4,2
G	293	76,5	305	72,9
H	1	0,3	6	1,4
I	11	2,9	25	4,2
Starejšim so tudi bolj kakor mlajšim ugajali modni časopisi, ker se zlasti še deklice začenjajo že bolj zanimati zase, za svojo osebnost in zunanjost. Če pogledamo samo petnajst najpriljubljenejših časopisov, lahko vidimo, da starost vpliva na odnos do periodičnega tiska.
Tabela: 9
Naslov časnika ali časopisa:	Prebrani časopisi		Najpriljubljenejši časopisi	
	Mlajši	Starejši	Mlajši	Starejši
Večer	179	367	283	414
Stop	89	181	213	446
Antena	65	162	139	351
Zvitorepec	68	123	187	321
Tovariš	69	139	148	294
Nedeljski dnevnik	45	112	79	126
TT	19	59	37	75
Avto	18	24	40	66
Delo	36	92	38	57
Tuji časopisi	7	25	2	55
Arena	17	23	34	40
Pavliha	10	14	15	35
Narodna obramba	19	43	36	32
Studio	1	18	2	25
Pionirski list	29	22	66	24
Pionirski list je bil sorazmerno malo bran, starejšim šolarjem pa tudi ne ugaja več, ker jih bolj privlači tisk, manj povezan s šolo. Večer je znan tudi kot precej senzacionalističen časnik, o Stopu, najprUjubljenejšem listu pri starejših učencih, ni potrebno reči drugega, kakor da je blizu potrošniškim potrebam in željam mladega človeka, uporaben v njegovem svetu, ki ga skuša najti v stiku s komunikacijskimi sredstvi in moderno glasbo. Zvitorepec s svojo lahkotnostjo.
slikovitostjo ne zahteva posebnega umskega napora, je zabaven, dostopen tako mlajšim kakor starejšim šolarjem, vendar mlajšim za spoznanje bolj ugaja. Pri vsem tem ne smemo spregledati, da bi slika bila verjetno drugačna, če bi vsi otroci imeli možnost srečevati se z vsemi časniki in časopisi enako, tako pa je
njihov odnos pogojen tudi s tem, kako lahko posamezen tisk sploh dobijo v roke. »
Verske časopise so učenci precej zamolčali, saj jih niso prikazali niti pri branju niti med tistimi, ki bi jim ugajali. Ce je takšen odnos resničen, potem bi verski tisk sploh ne vplival na šolarjev razvoj. Verjetno je res, da se v osnovnošolskem obdobju otroci manj zanimajo za verska vprašanja, ki postajajo zanimivejša pozneje, ko se mladostnik živahneje spoprime z življenjskimi, občečlo-veškimi vprašanji. Manj razveseljivo pa bi bilo, če so tako skromni podatki o odnosu do verskega tiska samo bolj preračunljiv odgovor šoli, ki odklanja verski pouk in druge oblike religioznosti v vzgojno izobraževalnem procesu. Na osnovi tako zbranih podatkov o tem ni mogoče sklepati, kakor tudi ni mogoče
GRAF.: 8 (Prim, tabela 8)
STAROST SPREMINJA ODNOS DO ČASOPISA
I I - mlajši učenci - starejši učenci
veljavneje govoriti o motnjah, ki jih otrokovemu razvoju lahko povzročajo cenene, na potrošniško manipuliranje z mladim človekom naravnane publikadje.
V osnovni šoli ali v okviru zunajšolske vzgoje pri prostovoljnih dejavnostih domala nihče ne obravnava z mladino vsebin in narave tiska, ki je vsak dan dostopen mladini. Videli smo, da otroški časopisi še zdaleč ne morejo zadovoljiti živahnih interesov šolarjev, ki segajo po časnikih in časopisih, namenjenih odraslim ljudem. Antena in Stop sta tako rekoč berilo vseh šolarjev v višjih razredih, toda malo verjetno je, da bi se kdo z učenci pogovarjal o kočljivih vsebinah, ki so včasih tudi na straneh takih listov, pa bi mlad človek potreboval ustrezne spodbude za boljše razmišljanje o nakazanih ali popačeno prikazanih problemih o spolnosti, o sladkem življenju, o slavi itd. Seveda, v starem šolskem duhu je o takih stvareh težko govoriti in najti ustrezen stik z mladimi ljudmi, potrebno bi bilo najti take oblike dela z mladino, ki bi spontano omogočale nevsiljivo obravnavanje zadev. Mlad človek se pred zanj >sumljivo šolskim in starejšim« prerad zapre kot školjka in tako skuša dobiti svojo samostojnost, neodvisnost in svobodnost, pa vzgojitelji nikoli niso dovolj naravno življenjski in daleč od večvedne zvišenosti. Zdi se mi pa, da si nikakor ne kaže zapirati oči pred vsebinami najrazličnejših takih publikacij, temveč je potrebno z iskanjem resničnosti in življenjske veljavnosti v njih rušiti magično moč, ki jo dostikrat imajo nad mladimi ljudmi in njihovim ravnanjem.
Pri vseh zvrsteh časopisov se je pokazalo, da so mestnim šolarjem bolj ugajali kakor vaškim, razen otroških časopisov, ki so bili nekoliko bolj priljubljeni pri vaških učencih, pa morda tudi podobno pri dnevnih časnikih. Vaški šolarji imajo manj možnosti za prebiranje različnih ilustriranih in zabavnih časopisov, pa tudi nt morejo o njih bolj množično govoriti, kako jim ugajajo.
Po drugih primerjavah so si odnosi tako podobni, da jih ni potrebno po tabelah še posebej prikazovati.
Mogoče je značilno prehodno otroško mladostniško razpoloženje o prostem času izrazila osmošolka Tilka iz Šentilja, ki je zapisala: »Ob prostem času, ko sem sama, rada sedem pred ogledalo in si ogledujem svoj obraz in nasploh vse. Rada gledam filme in berem knjige. Včasih si vzamem čas za kakšne ljubezenske motive. Zelo rada prebiram Anteno in poslušam popevke.«
Veliko pomeni tudi to, kako se starši zanimajo za otrokovo branje, pa verjetno ni slučajno, da so otrokom iz družin s srednjo in višjo izobrazbo staršev bolj kakor otrokom iz družin z nepopolno osnovnošolsko izobrazbo staršev ugajali stanovski in poklicni ter modni časopisi. Podobno je tudi pri otrocih iz družin s poklicno izobrazbo staršev. Seveda je v teh družinah tudi več takih časopisov.
Veliko je odvisno tudi od posebnih lastnosti in nagnjenj vsakega otroka. Sestošolec Oto, ki bi nekoč rad bil arhitekt, pravi, da najrajši bere fantastične povesti, odločno pa je zapisal: »Stripov ali kakšnih pornografskih revij ne maram, redno pa berem Front in Našo obrambo.« Petošolka Darja pa je zapisala skoraj pesniško: »Prosti čas dobro izkoriščam. Hodim v naravo in uživam, ko gledam rastline in živali, v sive oblake in rdeče plamene ognja. Rada berem knjige, tudi pionirski tisk, najrajši grem v kino, rada hodim v gledališče, kjer uživam ob zvokih glasbe.«
Otroci iz družin s šibkejšimi gospodarskimi razmerami so sorazmerno manj pogosto lahko povedali, kateri časopisi jim ugajajo, kakor otroci iz družin z boljšimi gospodarskimi razmerami. Razlog bi lahko poiskali v pomanjkanju sredstev, da bi doma imeli več časnikov in časopisov, pa tudi v drugačnem odno-
SU do tiska glede nižje izobrazbe staršev in njihove zmanjšane ekonomske zmogljivosti.
Zanimiv je tudi podatek, ki pove, da samo 3,6 ®/o staršem ne bi bilo všeč, če bi njihovi otroci brali slabo berilo, kakor so to povedali učend, ko so skušali prikazati, kaj njihovim staršem ne bi bilo všeč, če bi počeli učenci v svojem prostem času.
S tako zbranimi podatki se nismo mogli povsem približati pojavu; zlasti bi se bilo potrebno poglobiti še v vsebinsko analizo berila, ki ga učenci prebirajo in jih tudi najbolj zanima. Nedvomno pa je res, da je danes zelo različen tisk, ki je mlademu človeku dostopen, učinkovit sooblikovalec osebnosti in celotnega kulturnega razvoja, hkrati pa poln takih navzkrižij, da lahko zmedejo mlado osebnost pri iskanju same sebe, človeških vrednot in lastnega mesta v skupnosti. Navedeni podatki sicer ne kažejo kake posebno zaskrbljujoče slike, vendar opozarjajo, da so otrokovi pogledi radovedneje usmerjeni k tistemu delu tiska, ki ga ne ocenjujemo kot najvrednejšega za oblikovanje osebnosti. Podatki nas tudi opozarjajo, da mladinski tisk, ki ga namerno usmerjamo k šolskemu otroku, ni povsem tisto, kar bi otroci najrajši brali in bi popolneje zadovoljevalo njihove potrebe in ustrezno potešilo njihovo večstransko radovednost. Nedvomno se bo vzgoja morala čimprej otresti svojevrstne zaprtosti do najrazličnejšega tiska, ki je poln različno vrednih vsebin, vzorcev, spodbud, resnic in popačenj, po čemer nenasitno hlastajo mladi ljudje, ne da bi vedeli, kaj to pomeni za njihov osebnostni razvoj. Morda je prav tu bolj kot kjerkoli potrebna resnično »zavestna družbena angažiranost in spodbujanje kulturnih potreb in sprejemanje kulturnih vrednot pri mladih«.!^
V času, ko se skušamo prizadeto spopasti z najrazličnejšimi pojavi razlikovanja med ljudmi, sodi morda v ospredje prav spopad za čimbolj enake vzgojne pogoje mladih, pri čemer ne bi smeli pozabljati na resnično dostopnost dobre knjige, dobrih časopisov in časnikov, kajti samo tako bi lahko stvameje razvrednotili nekaj, kar je slabše in nepotrebno. Mogoče je več vreden boj za ustvarjalno sodelovanje mladine pri izbiranju dobrega berila kakor najostrejši boj proti velikim nakladam nevrednih listov, saj bodo naklade padle samo tedaj, če jih bo potrošnik tudi zavrnil in zahteval boljšo kakovost. Znano je, da se »delavska mladina očitno manj zanima za kulturo in umetnost kakor intelektualna mladina«,'® pa sodi sem tudi odnos do boljšega ali slabšega periodičnega tiska. Ta se v veliki meri lahko spreminja z vzgojo, za katero pa bo najpomembnejše organizirati sproščene možnosti za branje ustreznejšega berila. Navsezadnje ne posvečajo temu vprašanju dovolj pozornosti niti na šolah za vzgojitelje in učitelje, kjer bd naj najprej navadili mlade učitelje, kako obravnavati kočljive vsebine v najrazličnejših množičnih občilih.
Mariborski otrooi so pri. izbiri branja za prosti čas večidel prepuščeni sami sebi, segali so pač po časnikih in časopisih, ki so jim bUi dostopni predvsem po zaslugi staršev, mladinskega tiska v Soli in deloma z denarjem, ki so ga imeli sami. Za lasten denar so nabavljali največ ilustrirane časopise, stripe in zabavnike. Pionirska knjižnica v Mariboru in šolske knjižnice močneje vplivajo na otrokovo branje knjig, medtem ko morebiti le bolj posredno lahko vplivajo na
" Martina Sircelj: O problematiki mladinskega tiska. Osnutek za razpravo na prvi seji sekcije pri RK SZDL SRS o problematiki mladinskega tiska, 30. junija 1972, ciklostil, str. 1.
Velimir Tomanovič: Radnička i intelektualna mladina — promene socijalnih razlika. Beograd, Institut društvenih nauka, 1971, str. 163.
odnos do periodične publicistike, televizijskih in radijskih sporedov. Časniki in časopisi imajo na mladega človeka še tembolj močan vpliv, ker so obenem novičarski, obveščajo o dogodkih in pojavih, posredujejo resničnost, ki pa je marsikdaj lahko samo navidezna. Za primer navajam petnajstletnika Bojana, ki je mirno razpravljal o skupinskem seksu kot naravni in primerni obliki odnosov med spoloma, ker baje v razviti Švedski, ki že cel vek ni poznala vojne, tako skupno žive mladi ljudje. O tem je razmišljal zelo resno, kajti bral je o tem v časopisu; pa zakaj ne bi bilo tako, če so si mladi prijatelji in se lepo med seboj razumejo. Prejkoslej bo v takem mladeniču nastala praznina, če se bo skregal s preizkušenimi in veljavnimi vrednotami medsebojnega sožitja ženske in moškega.
Mladi ljudje potrebujejo vzgojno pomoč tudi na tem področju, toda ne s prižnice in z vzdignjenim kazalcem, temveč z naravnim sodelovanjem, čimbolj sproščeno ob razvozlavanju življenjskih vprašanj, ki zagrabijo vsakega poprečno razvitega mladega človeka. Seveda bo potrebno ukreniti kar največ, da bi se svojega poslanstva zavedali tudi ustvarjalci in založniki najrazličnejših množičnih razglašalcev resnic, mnenj in napotkov.
Zusammenfassung
Uber 800 Mariborer Schüler aus den höheren Klassen der Elementarschulen haben im Februar 1970 unter anderem auf die Frage geantwortet: welche Zeitschriften und Zeitungen sie gelesen und welche ihnen am meisten gefallen haben. Für alle Schüler ist es überhaupt charakteristisch, dass sie sei es Zeitungen sei es Bücher verhältnissmässig gern lesen, wenn sie nur Zeit haben. Am meisten lasen sie Tageszeitungen (77,2 o/o) und Illustrierten (60,42 Vo), eine gute Hälfte aber periodische Bilderbücher und Strips. Nur jedes zehnte Kind las in seiner Freizeit Kinderzeitschriften; wahrscheinlich deswegen, weil es sich um eine Tätigkeit ausser der Schule handelte, während sie Jugendzeitungen oft schon in der Schule lesen, auch beim Unterricht.
Die Mädchen sind neugierigere Leserinnen und griffen mehr als die Jungen nach allerlei Druck, ausser nach Tageszeitungen und spezialisierten Fachzeitschriften. Auf dem Lande lasen sie weniger als in der Stadt, denn die Stadtkinder haben viel mehr Gelegenheit den verschiedensten Druck in die Hand zu bekommen. Die älteren Schüler lasen im allgemeinen mehr als die jüngeren, doch das gilt nicht für verschiedene Tageszeitungen. Die jüngeren griffen fleissig nach den Tageszeitungen, es ist aber allerdings damit nicht gesagt, dass sie dieselben Inhalte wählten wie die Älteren, es gibt ja gerade in den Tageszeitungen für jedermann etwas, während die Älteren gewiss schon mehr nach spezialisierten Fachzeitungen und anderen Zeitschriften griffen.
Die nach dem Schulerfolg schlechteren Schüler aber sehen sich lieber Bilder an als dass sie lesen, es sah sich nämlich mehr als die Hälfte solcher Schüler Illustrierten an und ein gutes Viertel auch Kinderbilderbücher und Strips, während die vorzüglichen Schüler verhältnismässig viel öfter nach allen Arten von periodischem Druck griffen als die schlechteren Schüler, ausser vielleicht nach Sportzeitungen. Die Angaben zeigen auch, dass bessere Leser verschiedener Zeitungen aus Familien von höherer Bildung und von besseren Lebensstandard stammen. Kinder aus Familien mit unvollendeter Grundbildung der Eltern haben verhältnismässig weniger gelesen als die Kinder aus den anderen Familien, was verständlich ist, denn solche Familien beziehen gewöhnlich Zeitungen nicht ständig und so sind sie ihnen auch nicht zugänglich. Das bestätigt auch die Angabe, die zeigt, dass die Kinder aus Familien mit schlechteren ökonomischen Verhältnissen überhaupt weniger gelesen haben als die anderen Schüler, besonders aber haben sie sich nicht Zeitungen kaufen können.
Interessant ist es auch, dass sich mehr als ein Fünftel aller Eltern überhaupt nie dafür interessierten, was die Kinder lesen; bei den Jungen machte das sogar ein Viertel solcher Eltern aus.
In Maribor hat man am massenhaftesten den »Večer« gelesen, weil er hier halt am zugänglichsten ist. Sonst aber haben die Schüler versucht, vor allem jene Zeitungen und Zeitschriften zu lesen, die ihnen am meisten gefielen, aber zwischen dem, was sie lasen, und dem, was sie am meisten lasen, gab es keinen grösseren Unterschied.
Aufgrund der erhaltenen Angaben ist es noch nicht möglich endgültig Schlüsse zu ziehen über die Einflüsse, die die durchgelesenen Zeitungen auf die Entwicklung der jungen Persönlichkeit ausüben, weil wir noch genauer die Inhalte durchstudieren müssten, die die verschiedenen Schüler am häufigsten und am liebsten lesen. Es ist eine Tatsache, dass in der Elementarschule oder in den Rahmen der Erziehung ausser der Schule fast nirgends über die Inhalte und die Wesensart des Druckes verhandelt wird, der tagtäglich den Jungen zur Verfügung steht. Die Kinderzeitungen, sofern sie bestehen, können keineswegs die bewegten Interessen der Schüler befriedigen, die neugierig nach verschiedenstem, den Erwachsenen bestimmtem Druck greifen, wie er ihnen eben unter die Augen tritt. Es steht zweifellos fest, dass heutzutage das gedruckte Wort, das den Jungen tagtäglich zugänglich ist, einen wirkungsvollen Mitgestalter der jungen Persönlichkeit vorstellt und es uns nicht gleichgültig sein kann, was und wieviel die Jungen lesen. Die Mariborer Kinder waren bei der Wahl ihrer Freizeitlektüre meistens sich selbst überlassen, besonders was die Tagespresse angeht, und sie griffen nach Zeitungen und Zeitschriften, wie sie ihnen wohl durch das Verdienst der Eltern zugänglich waren, wenn sie diesen ständig zugehen, durch den Jugenddruck in der Schule und teilweise durch eigenen Kauf in den Kiosken. Die Schüler kauften meistens Illustrierten, Strips und Unterhaltungszeitungen.
Ürw,	us» /nß r:c.i.- led Jouiii.iA, ni
r^iiaSlav J^W^v jplfirf>3 -iü Iji- rt t^p,;	J.Si^la-.nli^^-., tiit;
.ms^.fwtf^u't	iuif hannj v-,	m rraJ■K-'fr»-b:
»Vt^miCki -iniiišii	«s' iteiSsrri -ir« .^.i tiTA- .rripft b»! ^	f.a/
..	-.-: v	Jijuian'- u'J
»r^ili^	«ife vri^^.
. ofariMiÄ »iiB.iSt Ifcrta tHtBuW üsdii^/B	.-»t
lÄ 'rir insjfit 'Aialfcm-»«? biüJ irt« r^tUZ	jrtjfeafl/t!
-»«« iMiiuidtBSfMv owJtAiH. «9Ü ai rsto-sIudMriiOnsa.^^aijpfei	stua
«aj^iir ^MrtT» ibtrKT iogMiuuure^ nomailMwia .-mb .iiol«B9l»t((-j<r9v rfisn gh^fsusn
w btiif
sdb «••r.j'islrK»«» ^»»«»«dlM^rfls«	; joj sfj^slsj^ iite- i-i
rijilanggus .-nai/a r^b unsifn-^V fVCt .mmdm-riab m'hftX rhrnst» /trtüi	bnu slurioa lab nJ ilatrrfahnsgut
■nsSi.uJiiaeaauJlßinWfl'J hnu aqiuB ,fH>h«»nj8ulJI e.istaisn;	lafi^jb^
Z"-i'liliTr.enf;
fjfcer 300 Marft>OT«r SkiüUor aita dtsi l ah-lAft tLtKfeii«« k j-r^fcl r» im >«br >«f im sjit« «r'ifueri. kut die rT-» scuim r urtc^ ^"«letie ZnttniuMtm uCv.	;rek-7H.-tt JOHI welcfae fhc"« vit ius-fcw. ae^aiisft ^ukbin f
SchOJtr w	chanelr^i-ljtjtch .Usč- ii«' Bvi es Z^^fangwn wel «« äöt; >i.
-fsjiiili ixiiis^'faseif Ärtf läitsn. -weao aie mar Zelt boben. Ani jneistea loaeo Ta?--
r Ki^iu^ea tiuikfer «ftvi
■ 1 . tife. -
< J». -
ttw. '••i »Hi
r .CJ» '3«1B iC»«^. w
vertifU'iJSJrf.^tü* t'-
iü»d lllujrtrttf^	«Hw HSJft«perMlK^ Pii<i»T-
"av ><)öor wtmi« K««» )aw in »aww irr-aei^ KJfirtwresitact. «>; • • . «p« 1 ,,	rititlr«4f » US*«-. ■.'>er '5«Jm>U hiijckJU
■: - .	- ■ f Ite^' tuen iMte Tr-ffe-vfclit
■ *• r-r -	*«•, , „ 'V-	»jrci.
- f-.jr^t ffifn. /-.ui ■ " A- . rcl BMhr V »»^jjc;- iA! ?»«■".•«>
mk' -^«SWL «Tis:
» .	^	"	dl» j^i^n.
• tr. i .	• S... .Jf^- -.. ^rfättmi-mMteie:.
MSaarhterw S««Bt< » spIxt, üi^-r Kittfer an riiStsü.::', u«Är	HT strteiten
rutrii «^U a Ar: D i'. • . .■'♦ndi vhern DiiicK
laikiri t«i«a ikiiaje', -c»!*.!«: v>!lr.ichi S«ct» ip^jfl-u-ilungr! t«e daif bwwwjr»	Zeituijj^ rt Faiial- »ui,
i«in>it beswnttt I.iH^a'vn^frdAK). stamnvn. Kindf «ua FawUi«; mit lUi^ oi ^iJdMos Eltern	wnij|5er ifcä»-ÄI» öic
tj^^rm VamuUgi. etfl'ia^^l» -ieuii ^.v'-it* jWxU;«.) .t<-o nr-M šiSiidtg tmd mi .lad - rhi. j« rieht r.'fiMig; dh. Aßiafctt, öie Tilgt, auna Ole R^ii Wr ^-^roiiSeTs si<iW!?-iit«f«n «»«itolsaeB >jti«fl]^upt weeUwfljWw»	» ikihü
'	>19 Bich nhit	.«' -.-'^i?' -
t» «'i^iv 'Jw ricis mehr r- *	i'^«:;, ■'iijerWipi
«TM '-.jKfv !««> ■. t»* Jii	i.-^n-- k-,,.
«V.».	■ ■' •

LITERARNE VRSTE IN ZVRSTI
Alenka Glazer Maribor
K VREDNOTENJU MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Naslednje kratko razmišljanje* bo skušalo ob nekaterih znanih dejstvih iz naše literarne zgodovine nakazati, kasen je bil položaj mladinske književnosti v naši preteklosti, ter ob tem iskati vsaj delen odgovor na vprašanje, ali je ta književnost bila, oziroma je posebna književnost, namenjena izključno posebni skupini bralcev, mladim bralcem (ali poslušalcem), ali pa je njena funkcija širša. Hkrati naj v zvezi s tem zapis opozori na nekatere mogoče vidike pri obravnavi tega dela književnosti, ki ostajajo večinoma neupoštevani.
Pregled naše literarne preteklosti kaže, da Slovenci posebne, samo mlademu bralcu namenjene književnosti dolgo nismo imeli. Otroci so lahko brali le, kar je bilo napisano za preprostega odraslega bralca. Tudi še po Slomškovih prizadevanjih, da bi šolska mladina dobila v roke svoje — sicer izrazito poučno, moralno in versko vzgojno — branje, je npr. prvi letnik Navratilovega Vedeža (1848) nosil podnaslov Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene proste ljudi, torej oznako, ki je še vedno merila na nerazčlenjen bralski krog. Sele z ustanovitvijo Vrtca (1871) smo dobili samo mladinski list. Toda tudi ta je, podobno kot vse tovrstno pisanje dotlej, imel poudarjeno vzgojni značaj, saj so ga — vsaj v začetku — pisali izključno vzgojitelji. Tako je v tem času nastajalo pisanje, ki je bolj ali manj ustrezalo dojemljivosti mladega bralca in bi ga torej lahko imenovali mladinsko, toda težko bi to pisanje, vsaj povečini, zaradi pomanjkanja estetskih vrednosti uvrstili med »pravo« književnost.
Stritar je kmalu zatem, 1879 v oceni Tomšičevih Dragoljubcev,'^ skušal za pisanje mladini namenjenih del pridobiti resnične ustvarjalce: »Na noge, pisatelji slovenski, kateri čutite zmožnost v sebi, pišite za mladino! Ne mislite, da se s tem ponižate s svojim talentom, češ, za mladino naj pišejo kaki nižje vrste pisatelji; kakor izdaja koledarje, kdor kaj boljšega ne ve.«^ Sicer tudi njegov program, ki dopolnjuje ta poziv, ostaja v glavnem v okviru dotlej veljavnih vzgojno usmerjevalnih teženj. Smisla tega pisanja pa le ne vidi samo v vplivanju na mlade bralce, saj pravi ob koncu: »Bogatili bodete tudi domače slovstvo z lepimi, plemenitimi spisi, kakršnih nam je tako živo potreba!«^ Torej je Stritar ostajal pri vrednotenju, kakršno se je pri nas začelo oblikovati od Slomška dalje, namreč da imej mladi bralec svoje branje, napisano posebej zanj, vendar je
• Prebrano je bilo na 10. srečanju pisateljev v Statenbergu 7. septembra 1973. » Josip Stritar: Pogovori XIV, XV, XVI, XVII. Z 1879, str. 238—240, 254—255, 270—272, 285—288.
2	Z 1879, str. 287; citirano po SZD VI, str. 294.
3	Z 1879, str. 288; citirano po SZD VI, str. 295.
skušal doseči, da bi se izenačila estetska kvaliteta tega pisanja z drugimi literarnimi deli, hkrati s tem pa je vključil mladinsko književnost v okvir celotne književnosti, kot njen enakovredni sestavni del. Pri tem je postavil nujno osnovno zahtevo, da tudi za mladega bralca piši resnični umetnik.
Stritarjev poziv pisateljem je skoraj gotovo pomenil spodbudo za Levstika, ki je sicer že pred tem sodeloval z Vrtčevim urednikom Ivanom Tomšičem, da je naslednje leto (1880) v Vrtcu objavil cikel Otročje igre v pesencah. Stritarju se je ta cikel zdel »nekaj posebnega«, kakor je naslovil poročilo o njem neposredno po izidu večine pesmi.'* Poudaril je otroško naivnost, zdravi, veseli humor, opozoril na zvezo z ljudsko pesmijo. Ob ugibanju, kdo se skriva za podpisom M-1, je nakazal sorodnost teh pesmic z Levstikovim literarnim delom. »Duh, jezik, humor, vse je njegovo .. Tako sta v tem zapisu bili izrečeni dve temeljni spoznanji: da gre pri Levstikovih otroških pesmih za novost v dotedanji slovenski otroški poeziji, vendar samo umetni, kajti podobne sestavine ima že ljudska pesem, obenem pa je Stritar pokazal na povezavo teh pesmi z drugimi deli istega avtorja.
Levstikova otroška pesem je torej rastla iz enakih osnov kakor njegovo literarno delo sploh, hkrati pa so bile v njej močno poudarjene značilnosti ljudske poezije. Stritarjeva kritična misel, ki je na to dvoje opozorila neposredno po nastanku, pa je to opredelila kot nov pojav v slovenski književnosti.
Poslej je oboje postalo značilno za večino naših pisateljev, ki so pisali tudi za otroke.
Zveza z ljudskim slovstvom se še posebej kaže v otroški poeziji, pa naj je to Zupančičeva, Bevkova, Grudnova ali katerega sodobnih pesnikov, prisotna pa je tudi v drugih literarnih vrstah, zlasti v pravljicah, pripovedkah in zgodbah, kakor jih je pisal npr. Milčinski. Manj občutna je ta povezava v bolj realistično zasnovani prozi, ki je nastajala predvsem v času med obema vojnama, še posebej v tridesetih letih, v Našem rodu in v Knjižnici Mladinske matice, ter po vojni, od Bevkovih povesti in Solzic Prežihovega Voranca do del še zdaj tvornih avtorjev. Toda podrobnejša analiza bi najbrž tudi v teh delih našla sestavine, kakršne pozna ljudsko slovstvo.
Prav ljudsko slovstvo, ki je s svojo naivnostjo in fantazijsko razgibanostjo ter s svojimi številnimi ustaljenimi oblikovnimi obrazci nekoč privlačevalo enako odraslega kakor tudi otroškega poslušalca, je torej od Levstika dalje postalo ena izmed pobud, ob katerih se je oblikovala mladinska književnost. Tako se raziskovalcu tega področja književnosti kaže kot eden mogočih vidikov raziskave: pregledati, kar je bilo napisano za otroke, in ugotoviti razmerja ter povezave med temi deli in ljudskim slovstvom. Tak postopek sicer na videz izloča mladinsko književnost iz druge književnosti, hkrati pa opredeljuje izhodišča, iz katerih so rastle nekoč besedne tvorbe, ki so povezovale naivne poslušalce, ne glede na njihova leta.
Stritarjevo razmišljanje o mladinski književnosti pa ponuja tudi drugačno možnost za raziskovanje mladinske književnosti in hkrati njeno vključevanje v celotno književnost: iskati enake sestavine v avtorjevem mladinskem in drugem delu ter njihova medsebojna razmerja. To seveda pri avtorjih, katerih opus obsega obe »vrsti« del. Mednje spadajo zlasti avtorji, ki so z novimi oblikoval'' Josip Stritar: Nekaj posebnega. Z 1880, str. 264—266.
5 Z 1880, str. 265.
nimi možnostmi ali z novo tematiko začrtavali razvojno pot slovenske mladinske književnosti.
Zaradi takega hkratnega oziroma vzporednega nastajanja je za našo mladinsko književnost značilno, da je doživljala in še doživlja od moderne dalje — kljub vedno ponavljajočim se enakim, le deloma variiranim izhodiščem — podoben razvoj kakor slovenska književnost sploh.. Tako lahko tudi v njenem okviru sledimo značilnostim moderne, v manjši meri ekspresionizma, pa močno poudarjenega socialnega realizma, do raznih različic novejših literarnih tokov s sodobno fantazijsko pravljico in sodobno poezijo; ta sloni predvsem na fantaziji, asociaciji in besedni igri, pri čemer se spet srečavamo s sestavinami, znanimi tudi ljudskemu slovstvu.
Tako zastavljen pregled bi nam po vsej verjetnosti prav z vzporednimi valovanji, ki odkrivajo tudi v mladinski književnosti podobne zakonitosti, kakršne opredeljujejo književnost nasploh, potrdil, da nimamo posebne, od druge književnosti povsem ločene mladinske književnosti, temveč da je to »le del književnosti, ki je dostopen tudi otroku, ali morebiti predvsem otroku,«® ki pa ima kaj povedati ali kaj nuditi tudi odraslemu bralcu.
Ker pa pogrešamo doslej enakovredne obravnave tega področja književnosti, kakor je je deležna književnost »za odrasle«, bo treba vsaj še nekaj časa posvečati pozornost posebnim raziskavam mladinske književnosti. Pri tem pa bi ne smeli izgubiti izpred oči ne celotnega opusa posameznih avtorjev, ki so pisali tudi za otroke, ne razvoja naše celotne književnosti.
Zusammenfassung
Die vorstehende kurze Erwägung versucht an den Tatsachen aus unserer Literaturgeschichte festzustellen, was für Wandlungen die Bewertung der Jugendliteratur bei den Slowenen erfahren hat. Sie macht besonders auf Stritars Artikel über die Jugendliteratur aufmerksam, die als die ersten bei uns auch für die Jugendliteratur ästhetische Würdigung verlangten und zwei Möghchkeiten der Untersuchung auf diesem Gebiete andeuteten: einerseits Verwandtem mit dem Volksschaffen nachzuforschen, andererseits — bei Schriftstellern, die sowohl für Kinder wie für Erwachsene geschrieben haben — ihre Schriften für die Kinder mit Mitberücksichtigung ihres gesamten literarischen Schaffens zu behandeln. Gleichzeitig wird auf die para-lelle Entwicklung des slowenischen Kinderschrifttums mit der gesamten slowenischen Literatur von der »Moderne« weiter aufmerksam gemacht. Auf Grund des Gesagten wird versucht, die Jugendliteratur nicht nur als ein Sondergebiet für sich, sondern zugleich als integrierten Teil der allgemeinen Literatur zu definieren.
® Alenka Glazer: Delež leposlovja v slovenskih mladinskih listih. JiS 1969, str. 224.
Niko Grafenauer Ljubljana
IGRA V PESNIŠTVU ZA OTROKE»
Odkar je Fran Levstik v mladinskem listu Vrtec leta 1880 objavil svoje Otročje igre v pesencah, se je slovenska umetna poezija za otroke šele prav uveljavila kot umetniško pomembna književna zvrst. Celotno mladinsko slovstvo pred Levstikovim nastopom, če seveda izvzamemo ljudsko pesništvo, namreč temelji v nabožno didaktičnih potrebah posameznih obdobij v 'slovenski preteklosti, kjer je literatura za mladino zgolj sredstvo za versko, moralno in socialno vzgojo mladega rodu. Ta utilitaristična težnja je vsajena že v sam njen začetek v dobi reformacije, ko slovenščina kot sredstvo verske propagande šele nastopi svojo književno pot. Prav zaradi te izrazito praktične usmerjenosti vsega, kar je v dobi protestantizma, protireformacije in razsvetljenstva napisanega za mladino, še ni mogoče govoriti o umetniški veljavi literature iz tega časa, saj njen cilj, glede na tedanje nerazvite kulturne razmere pri Slovencih, ki smo sami sebe in svoj jezik pravzaprav šele začeli odkrivati in upoštevati, ni mogel biti umetnost, ki ji gre za estetsko oblikovanje jezika, marveč predvsem vzgoja in izobrazba v duhu, ki skuša, mimo zagotovitve verske in državljanske privrženosti, čedalje bolj vplivati tudi na narodnostno zavest Slovencev. Tako seveda ni naključje, da se večina mladini namenjenih besedil pojavlja v različnih šolskih in drugih poučnih publikacijah, kot so abecedniki, katekizmi, berila in pratike. Prav tako je za to večstoletno obdobje, v katerem se začenja nacionalna in slovstvena prebuja Slovencev, značilno, da vse do pojava dr. Franceta Prešerna v prvi polovici devetnajstega stoletja in tudi še kasneje slovensko slovstvo ni razčlenjeno in uveljavljeno v tistem smislu, kot to velja za razvite nacionalne literature, ki rastejo iz dolge in bogate kulturne preteklosti in so se v njih izoblikovale različne književne zvrsti, stili, forme, gibanja itd., tako da je tam tudi meja med izrazito mladinsko in ostalo književno tvornostjo v tem času vsekakor razvidnejša, kot pa je pri nas.
Ce je dr, France Prešeren s svojimi Poezijami (1847) utemeljil slovensko umetno pesništvo kot izrazito estetsko tvorbo in odločilno vplival na njegov nadaljnji razvoj, pa naša lunetniška proza tako rekoč vse do drugega realističnega vala, torej do literarnega nastopa Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, dveh izrazitih predstavnikov oblikuj očega se slovenskega meščanstva, pravzaprav še ni formirana kot tista estetska zvrst, ki se je sposobna otresti značilne zaznamo-vanosti s slovensko folklorno simboliko, zaradi katere ima izrazito »ljudski«
♦ Prispevek na 10. srečanju pisateljev v Statenbergu septembra 1973 s tematiko Književnost za mlade.
značaj in pomen, kar je nemara tudi vzrok, da tako prva slovenska povest Janeza Ciglerja Sreča v nesreči ali popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (1836) kakor tudi prvi slovenski roman Deseti brat (1866) in druga proza iz tega časa učinkujejo kot folkloristična dela, ki so vezana na izročilo »ljudskega duha«, saj hočejo biti njegova reprodukcija, tako da jih danes lahko beremo in sprejemamo na podoben način, kot beremo in sprejemamo mladinsko literaturo, ki naj bi reproducirala atitudo otroštva. To seveda ne pomeni, da so literarno kakorkoli degradirana, marveč predvsem to, da je s stališča sedanje stopnje splošne jezikovne in književne kulture pri nas, sporočilo in način pripovedovanja teh del našega slovstvenega otroštva takšno, kakršno dandanes še najbolj ustreza estetski zavesti otroka.
Ce torej ugotavljam, da je slovenska poezija za mladino šele pri Levstiku dosegla tisto raven, ko lahko o njej govorim kot o posebni umetniški zvrsti v literaturi, s tem še ni rečeno, da zanemarjam ali skušam celo povsem spregledati pomen in delež Vodnikovih, Slomškovih, Valjavčevih in drugih književnih del za mladino pred njim. Moja trditev se nanaša predvsem na dejstvo, da je mladinsko pesništvo pred Levstikom, kakor je med seboj različno, saj obsega verzificirane basni, pripovedke in nabožne pesmi, vendarle v celoti opredeljeno po tem, da ne posega direktno v otrokov intimni svet. Ali z drugimi besedami povedano: res je, da je vsa ta poezija namenjena otroku, saj skuša vplivati na njegova verska, domovinska, moralna in druga čustva, vendar se vse to dogaja bolj ali manj e x veto, zato predmet tega pesništva ni toliko otroški svet sam po sebi, marveč dosti bolj tisto, kar ga presega in kar naj bi otroka privlačilo in usmerjalo v njegovem vsakdanjem življenju. To pa so predvsem verske in splošne moralne vrednote, utelešene v raznih zgledih in vzorih. Posledica tega je seveda ta, da ostaja v tovrstnem pesništvu tisto, kar ^stayina otroškega sveta, to je igra, bolj ali manj prezrto in pesniško netema-tizirano. Kjr pa praj igra daje otroškemu svetu njegovo specifično vsebino in pomen, je mogoče reči, da poezija, ki ne temelji v njej, ne more biti prava otroška poezija. Otroška pesem kot sproščena domišljijska igra, katere poglavitni namen je, da otrok uživa v njej in jo sprejema kot del svojega domišljijskega sveta, se je zato v slovenskem mladinskem slovstvu v resnici uveljavila šele v Otročjih igrah v pesencah. Ze naslov izrecno opozarja na to, da je poglavitni Mmen in osrednja lastnost ciklusa igra^ kar pomeni, da je že v samem izhodišču izločena ali pa vsaj močno zastrta tista enostranska težnja, ki ji je poezija zgolj uporabno vzgojno sredstvo, čeprav je seveda v njej še zmerom prisotna, zato pa se toliko izraziteje uveljavi ne samo potreba po tem, da poezija upodablja otrokov naivno igrivi odnos do sveta, marveč da tudi v samem jeziku ponazarja in uveljavlja njegovo igro s tem, ko skuša besedo vključiti vanjo, kar pomeni, da s specifičnimi jezikovnimi prvinami, kot so besedne igre, onomato-poije, paradoksi, pretiravanja, personifikacije, besedne skovanke itd., ustvarja takšne pesniške tvorbe, ki so spričo svoje igrivosti otroku blizu in imajo razen tega tudi izrazito estetski značaj.
Prav v tem spremenjenem odnosu do predmeta pesniškega upodabljanja kakor tudi do same funkcije pesniškega teksta za otroke, kakršen se je uveljavil v Levstikovi poeziji, ki se je obilno navdihovala pri bogati, neposredni čutno nazorni izraznosti ljudske tvornosti, je zasidrana moja trditev, da Levstikovo pe^ško delo za mladino predstavlja mejnik med preteklo mladinsko literaturo in začetkom tistega slovstva, ki ga dandanes pojmujemo kot estetsko dozorelo in v naši zavesti prisotno pesniško tvornost za otroke.

Lahko torej rečem, da je umetniška, artistična plat pesniškega ustvarjanja za mladino — seveda v skladu s splošnim razvojem in laicizacijo naše literature — od Levstika dalje stopala zmerom bolj v ospredje in se že v dobi moderne z Zupančičem uveljavila kot neizogibna, če ne celo temeljna konstituanta pesništva za otroke. Z drugimi besedami povedano: izhodišče pesniškega oblikovanja za otroke — govorim o njegovih najpomembnejših dosežkih — ni več vzgojna kazuistika, ki je zmerom cepljena na bolj ali manj razvidno ideološko podstat, marveč predvsem vzbujanje estetskega, se pravi čutno nazornega užitka, kakršnega je mogoče ustvariti z inovativnimi artističnimi razsežnostmi v strukturi pesniških besedil. Prav Zupančičeva mladinska poezija z mnogimi svojimi naj-veljavnejšimi primerki potrjuje upravičenost te trditve. Se več: ni pretirano reči, da ta poezija, kolikor je osvobojena utilitarnih, zunajpoetskih razsežnosti, s tem pa eo ipso tudi svoje artistične preproščine, s pesniško iluzijo lahko zadovoljuje ne samo mladega, marveč tudi odraslega bralca, saj je bistveno zanjo to, da z oblikovnimi sredstvi, kakršna so poeziji imanentna, spravlja jezik in formo, se pravi, da ga spreminja v in-formacijo, ki ima izrazito estetski značaj in pomen.
^— Ta proces v slovenskem pesništvu za otroke, ki ga je sprožil Fran Levstik, ( povzel in umetniško inoviral pa Oton Zupančič, je pravzaprav omogočil ne le to, \ da ima dandanes to pesništvo v slovenski literaturi po svoji poetski vrednosti nespregledljivo veljavo, marveč tudi to, da je postala ta veja pesniške umetnosti sama v sebi dokaj diferencirana in razgibana. Zakaj prav s tem, da se je ideološka, moralična tendenca v njej umaknila izrazito estetski težnji, se je mladinsko pesništvo šele lahko artistično dovolj sprostilo, saj je postal njegov poglavitni cilj ta, da ustvarja nove estetske informacije, ki pa so inovativne le tedaj, če se pesniška besedila oblikovno, to je in-formativno razlikujejo od že uveljavljenih estetskih form. Tu moram seveda takoj pristaviti, da ne pojmujem umetniške forme v smislu nekakšnega okrasnega dodatka vsebini, sporočilu ali temi pesniškega besedila, marveč že kot njegovo vsebino, sporočilo ali temo samo po sebi, torej v tistem pomenu te besede, kakršnega pozna informacijsko teoretična este-V tika, kjer se neka estetska oblika kaže kot oblika le preko razlike z že znanim, torej kot in-formacija, ki vselej implicira produkcijo nečesa novega.
Najbrž ne bo odveč, če te svoje trditve nekoliko podrobneje pojasnim in utemeljim. Pri tem bom izhajal iz premisleka o lastnem pesniškem delu. To najbrž lahko storim še toliko prej, ker je bil tudi doslej ta spis — tega ni mogoče prezreti — pisan izrazito sui generis. Zdi se mi, da bo nekatere ključne ugotovitve v dosedanjem razpravljanju lahko osvetlila in dopolnila v prvi vrsti avtorefleksivna primerjava med mojim pisanjem za odrasle na eni in za otroke na drugi strani.
V načelu ne razlikujem med literaturo za otroke in literaturo za odrasle. Pisati literaturo v enem in drugem primeru mi pomeni specialistično ukvarjanje s črkami in besedami, ki so organizirane v tekste, katerih namen je v prvi vrsti ta, da so estetski. Kaj razumem pod tem pojmom, bom razložil kasneje.
Vsekakor pa naj takoj opozorim na to, da so jezikovna sredstva in način njihove uporabe v obeh primerih precej različni, saj je ena in druga literatura namenjena različnemu bralcu, po čemer se ravna tudi piščeva naravnanost v ustvarjalnem procesu. Ali z drugimi besedami povedano: gre za tipološko različnost, ki izvira iz razlike v tehnologiji. Kadar izdelujem poezijo za odrasle, uporabljam povsem drugo leksiko, kot je tista, ki se je poslužujem v pesmih za otroke, saj je drugačna tudi produkcijska optika. Isto velja za samo ureditev
besednega gradiva v posameznih pesniških tekstih. Temeljni razloček med obema tipoma poezije pa se mi, kar zadeva moje pisanje, kaže v naslednjem: v poeziji za odrasle se uveljavlja takšen odnos do jezika, v katerem ne izstopa težnja po njegovi tematični ureditvi, po nekem bolj ali manj razvidnem sporočilu, fabuli, izpovedi ipd., torej po informaciji, ki naj bi črno na belem poročala o nekih dogodkih v zvezi z mano in svetom, marveč je v ospredju težnja po izrazito estetski ali artistični informaciji, ki je imanentno jezikovna in nastaja kot rezultat besedne kombinatorike, to je inovativnih leksičnih, sintaktičnih, grama-tičnih in drugih strukturalnih razmerij v tekstu, med katerimi nedvomno pred-njačita metafora in metonimija. Ce izhajamo s stališča, da morajo imeti pesniške stvaritve vsebinsko razvidno sporočilno funkcijo, tedaj se nam kažejo takšni teksti seveda »hermetični« in nedostopni. Brž ko pa smo se jim zmožni približati kot izključno estetskim besednim fenomenom, ki učinkujejo na bralca z ino-vativnostjo v naši estetski zavesti še nepreverjenih izraznih možnosti v jeziku, smo hkrati pristali na to, da iščemo v tovrstnih besedilih njihovo strukturalno specifičnost, v kateri so zgoščene tiste informativne razsežnosti jezika, ki jih naš vsakdanji, realistični, logični, pomensko transparentni govor ne pozna in so seveda zaradi njegove utilitarne in kazuistične narave v njem tudi docela neuporabne. Prav v takšnem odkrivanju nove izraznosti v jeziku in njeni izjemnosti glede na vsakdanji jezik je vsebina in pomen estetske informacije pesniškega besedila. Estetski efekt namreč temelji v odkrivateljskem začudenju spričo nenavadnosti, novosti in zagonetnosti nekega besednega fenomena, na kakršnega je naša estetska zavest še nepripravljena in se mu mora šele privaditi. Težnja po doseganju takšnega efekta je izhodišče mojega ustvarjanja v poeziji za odrasle. Razumljivo je, da takšen tip pisanja ni popularen, saj teži v estetici-zem in poesie pure, zato je omejen na sorazmerno ozek krog bralcev.
Nasprotno pa se mi zdi, da je fabulativna sestavina v poeziji za otroke nepogrešljiva, ker je otrokovo skustveno obzorje kakor tudi njegova estetska vednost in kultiviranoEt še premajhna, da bi se lahko znašel v navidez alogičnem svetu zapletenih pesniških konstrukcij. Prav fabula ali pesniška tema je tista, ki ga vodi skozi kvazirealne prostore poezije in daje oporo njegovemu naivnemu realizmu, kar velja predvsem za pesništvo, ki je namenjeno najmlajšim. Zdru-gimi_bes£dami po^edanoL izhodišče pesniškega oblikovanja za otroke v.sekakor mora biti motiv_^.tema^. fabula, ki daje stvaritvi trdno injazvidno vsebinsko jedro, Jik^ti s tem pa je seveda nujno, da se uveljavljata tudi artistična invendja in fantazija, ki sta sami po_seW pogo^o alogični, morata pa biti ves čas vjiowlj^ očitni-odvisnosti od teme, da bo pesem za otroka zanimiva in sprejemljiva. Takšne alogične sestavine v poeziji otroka tudi najbolj pritegujejo, saj vnašajo vanjo igrivost in duhovitost, vendar so učinkovite predvsem tedaj, če se v temi, kjer konstitutivno sodelujejo, sproti razkrivajo kot nekakšen bistroumni nesmisel, kar pomeni, da se seveda ne morejo osamosvojiti in postati samozadostno kreativno načelo pri izdelovanju pesniških besedil.
Temeljna pobuda, iz katere poganja moje pisanje za otroke, rase potemtakem iz možnosti, da bi obvladal in uveljavil svojo ustvarjalno voljo tako v tematski kot v netematski rabi jezika, s čimer se razširja obseg mojega poetskega oblikovanja na obe osnovni produkcijski usmeritvi, iz katerih se lahko poraja literatura.
Seveda ne morem trditi, da mi je bila ta pobuda jasna že tedaj, ko sem napisal svojo prvo otroško pesem, pač pa se mi je racionalno razodela šele v zadnjem času, ko sem, hkrati z radikalizacijo netematskega esteticističnega
3 Otrok m knjiga	/ ,|Bij;	Kf:j!?MlCA	^^
k;	- —-
iddel !.
izhodišča pri izdelavi pesniških besedil za odrasle, v vsej ostrini uzrl tudi nujnost docela drugačnega oblikovalnega postopka pri ustvarjanju za otroke, če naj upravičijo svoj namen, ki je v tem, da so blizu otrokovemu gledanju na svet. To gledanje pa je nespekulativno, naivno, spontano in še neobremenjeno s tisto kulturno vednostjo, kakršno prinesejo kasnejša leta. Temu primerna pa naj bi bila tudi poezija, ki jo pišemo zanj.
Toda če grem v svojem razmišljanju še dlje, moram ugotoviti, da je razlika, ki sem jo opisal na primeru svoje pesniške ustvarjalnosti za odrasle in za otroke, dokaj specifična, saj je tematičnost zvečine prisotna ne samo v poeziji za otroke, marveč tudi v tisti, ki je namenjena odraslim, zato opisani razloček ne more veljati za vsakogaršnje pesniško delo. To pa pomeni, da morajo biti še nekatere druge distinkcije, po katerih se poezija za otroke razločuje od ostalega pesništva.
Kakšne so te distinkcije?
Prav gotovo je, mimo tematičnosti, bistvenega pomena zanjo igrivost, ki se kaže tako v jezikovni strukturi besedila kot seveda tudi v samem sporočilu pesmi. Igra, W j^^plicirana v pojmu igrivosti, je zato po mojem mnenju osrednje pesniško načelo, ki ga je treba up"bštevati pri ustvarjanju za mladino. Tisto,_ o žemer^esem pnpoveduie. mora imeti značaj igre, ki je dovoli razvidna, da se otrok lahko z njo identificira. Ali z drugimi besedami: igra v otrošlri pesmi nastopa kot njena tema. Seveda je nujno, da je motivno vezana na otrokova sku-stva, doživetja, spoznanja, hkrati pa so vse te realne tematične sestavine estetsko deducirane, kar se zgodi v trenutku, ko jih s formalnimi sredstvi, kot so besedne in glasovne figure, ritem, melodija, neologizmi, pretiravanja, gemina-cije, refren, poanta itd., pesnik vključi v svojo estetsko igro, v kateri te prvine izgube težo realnega dejstva in dobijo kvazirealno literarno vsebino. V nasprotnem primeru se vse skupaj sprevrže bodisi v deskriptivno verzifikacijo bodisi v pedagoško moralično pridigo. Prav od intenzitete te estetske igre, ki se kaže v artističnem obvladovanju jezika, torej v pesniški tehniki, je bistveno odvisen tudi učinek sporočila, ki ga pesem vsebuje.
Ko gOTorim o estetski fimkciji pesmi, se vračam k vprašanju, ki sem se ga bežno že dotaknil v tem spisu. Ce pojem »estetski« razumem v njegovem izvornem smislu, to je kot aisthesis, kiv prvi vrsti zaznamuje neki senzualen akt, dogodek, recepcijo, doživetje, tedaj ima zame fenomen estetskega v literaturi docela neracionalno, čutno funkcijo, ki opravičuje svojo vlogo že s tem, da ga doživimo kot čutni pojav.
Z drugimi besedami: estetski princip, v katerem temelji sleherna literatura, ne more imeti druge funkcije kot to, da bralca zaplete v iluzijo,* torej v igro posebnih čutnih predstav, ki se dajo na osnovi poetskih pravil ustvariti v jeziku., V poeziji za otroke mora biti ta igra, kot že rečeno, izražena tudi v sami temi ali sporočilu, kar za ostalo pesništvo, posebej še za liriko, ne velja kot splošno pravilo, f ^av zaradi tega se mi zdita duhovitost in humor zelo pomembna tematska sestavina v pesmih za otroke, saj se preko njiju najbolj jasno izraža igrivost vsebine. S tem ko se otrok pri branju vključuje v opisano čutno predstavno igro, ta docela nevsiljivo spodbuja njegovo domišljijo, ga privaja na poetska pravila in mu prinaša nova estetska skustva. Ce otroka takšna igra privlači, če se identificira z iluzijo, ki je v njej vsebovana, se prav gotovo bogati tudi njegova vednost o svetu, saj se v njej srečuje tudi s tistimi estetsko deducira-
• lat. illudo — igrati se, šaliti se, posmehovati se, slepiti, varati.
nimi sestavinami realnega življenja, ki tvorijo temo ali fabulo, v kateri se ponavadi skriva tudi določeno spoznanje ali stališče.
Takšna mladinska literatura, ki ji gre za estetsko igro in s tem seveda tudi za artistično čimbolj funkcionalno urejeno jezikovno materijo, je brez dvoma povsem enakovredna literaturi za odrasle. Ce še radikaliziram to stališče, lahko rečem naslednje: kriterij, po katerem je mogoče ločevati literaturo za odrasle od literature za otroke, sploh ne more biti poučnost in vzgojnost, ker je ta kriterij, če se nam zdi sprejemljiv za merjenje vrednosti literature, prav tako mogoče uporabiti pri ocenjevanju leposlovja za odrasle. Mislim pa, da takšno merilo niti za eno niti za drugo literaturo ni primerno, razen seveda tedaj, če smo mnenja, da je naloga književnosti ideološko prosvetljevalna, kar pa pomeni, da je njena estetska vrednost podrejena takšni ali drugačni osveščevalni tendenci in se potemtakem samo po zimanji obliki loči od navadnega ideološkega diskurza.
S tem ko poudarjam predvsem estetsko igro, artizem, jezikovno umetelnost v književnosti za otroke, hkrati implicite vzpostavljam za relevanten kriterij pri njenem vrednotenju estetsko inovativnost, ki je zame bistvenega pomena tudi pri ocenjevanju literature za odrasle. Vsekakor pa je res, da je prav na področju literature za otroke pedagoška tendenca izrazitejša kot v ostali književnosti, saj raste iz prepričanja, da mora literatura že sama na sebi vzgajati mladega bralca in tako lajšati posel tistim, ki jim je vzgoja mladega rodu profesionalno opravilo. Ta tip literature je zame sprejemljiv toliko, kolikor predstavlja primerjalno nasprotje in dopolnilo tistemu umetniškemu ustvarjanju za otroke, ki temelji na načelu sproščene in samozadostne estetske igre in iluzije.
Zusammenlassung
Niko Grafenauer schafft lyrische Gedichte für Erwachsene und für Kinder. In seinem theoretischen Beitrag bestimmt er die Unterschiede zwischen seiner Dichtung für die einen und die anderen. Er stellt fest, dass für die Kinderpoesie die Fabel ein unvermeidlicher Bestandteil ist, doch solle man nach seiner Meinung beim Schaffen für die Jugend das Spiel als zentralen Grundsatz berücksichtigen. Dem Spielerischen, das auch das Spiel umfasst, kommt in der Poesie für Kinder wesentliche Bedeutimg zu. Das zeigt sich sowohl in der Sprachstruktur des Textes als auch selbstverständlich in der Kundgebung des Gedichtes. Eine solche Jugendliteratur, bei der es sich um ein ästhetisches Spiel handelt und damit auch um eine künstlerisch möglichst funktionell geordnete Sprachmaterie, ist zweifellos der Literatur für Erwachsene gleichwertig.
3«
35
Dr. Miroslava Genčiova Praga
OSNOVNE POTEZE SOVJETSKE ZNANSTVENE FANTASTIKE POVOJNIH LET*
Znanstvena fantastika je specifičen in zapleten pojav. V njej igrajo vlogo take prvine, kot so znanstveno tehnična, socialna in utopična, v enaki meri pa tudi čisto literarne, kot upoštevanje fantastičnega in skrivnostnega ter njunega odnosa do realnosti, sposobnost motivacije z znanstvenimi ali psevdoznanstve-nimi temami, zgradba snovi, verjetnost psevdoznanstvenih ali psevdotehničnih domislekov in mnogo drugih. To je zapletena zvrst, ki se je spreminjala v zgodovinskem razvoju pod zunanjimi vplivi (zaradi političnih in družbenih sprememb, miselnih tokov in nazorov), hkrati pa se je razvijala notranje iz predhodnih literarnih tvorb in oblik. Zato moramo pri obravnavanju vselej upoštevati njeno specifičnost, ne smemo se omejevati le na značilne literarne poteze, ampak moramo veliko temeljiteje kot pri drugi prozi analizirati tudi filozofske, socialne, politične in druge vidike, ki so vplivali nanjo.
Glede na svojevrsten razvoj ruske družbe se sovjetska znanstvena fantastika ni mogla opirati samo na lastno tradicijo v tej literarni zvrsti, čeprav je bil napisan prvi (nedokončan) ruski znanstveno fantastični roman Vladimira Odojevskega God 4338, Peterburgskie pis'ma (1840) več kot dvajset let pred prvim romanom Julesa Verna. Opirala se je na razvoj svetovne znanstvene fantastike.
Temelj, na katerem raste sodobna znanstvena fantastika, je nedvomno klasična utopija (Thomas More: Utopija^; Campanella: Civitas Soliš). Od nje je dobila znanstvena fantastika sposobnost predvideti prihodnji razvoj družbe, od poznejših vzorov, kot je bil na primer Francis Bacon (Nova Atlantida), pa sposobnost predvideti tudi razvoj in napredek znanosti in tehnike, gonilne sile moderne družbe. Začenši z delom Cyranoja de Bergeraca (L'Histoire comique des Etats et Empire de la Lune, L'Histoire Comique des Etats et Empire du
* Kljub svojemu naslovu Otrok in knjiga se zbornik ne omejuje zgolj na otroško literaturo, temveč priteguje v obravnavo tudi literarne zvrsti in vrste, ki privlačijo zanimanje mladih bralcev. Ob znanstveni fantastiki kot priljubljenem branju mladine se odpira vrsta problemov literarnoteoretičnega, literarnozgodovinskega in tudi sociološkega značaja. Prispevek dr. Genčiove objavljamo s težnjo, da bi spodbudili večstransko razmišljanje o tem literarnem pojavu.
Za informacijo, koliko so avtorji, o katerih govori dr. Genčiovž, prisotni tudi na slovenskem knjižnem trgu, navajamo v opombah, katera njihova dela so prevedena v slovenščino. (Op. ured.)
' Thomas More: Utopija. Ljubljana, Cankarjeva založba 1958. (Mala filozofska knjižnica.)
Soleil) in Swiftovimi Guliverjevimi popotovanji je naučila moderno znanstveno fantastiko soočati resnični svet s svetom izmišljene utopije, v roke ji je dala ostro orožje satire. Sama utopija pa je od Thomasa Mora prešla zapleteno razvojno pot vse do antiutopije Aldousa Huxleya (The Brave New World?) in Georga Orwella (1984/'. A od 19. stoletja se razvija hkrati z njo kot samostojen literarni pojav znanstvenofantastičen roman, katerega predstavnik je bil Jules Verne. Ta je prvi doumel moč in silo tehnike in znanosti in njun vpliv na življenje družbe. Pod vplivom utopične miselnosti predhodne dobe je ustvaril s svojim delom svojevrstno fantastično Utopijo, kjer ni razdora med mislijo in dejanjem, med teorijo in prakso, ustvaril je deželo neomejenih tehničnih možnosti. Hotel je ustvariti privlačen in lahko doumljiv roman, zanimiv tako za odrasle kot za mladino. Uporabil je izkušnje poprejšnje literature, najbolj so mu koristila plastična sredstva renesančnih »čudovitih potovanj« (voyages extraordinaires) in poejevske novele o nenavadnem in skrivnostnem.
Odkar so se pojavili prvi znanstvenofantastični romani Herberta Wellsa (The Time Machine, The First Men on the Moon, The Invisible Man idr.)^ se je začel hitro razvijati drug tip znanstvene fantastike — alegorični roman. Tudi njegove korenine segajo daleč v preteklost, saj je alegorija zelo star pojav. Toda izkušnje in uspehi znanstvene fantastike Vernovega tipa so dali piscem možnost, da so lahko uporabljali znanstvenofantastične motive, poglobili in posodobili vsebino alegorije. V pravi znanstveni fantastiki so prevladovali znanstvenoteh-nični motivi nad socialnimi, alegorična znanstvena fantastika pa poudarja socialne motive in zapostavlja znanstvenotehnične. Pogosto se pojavlja kot socialna satira in »roman svarilo«. V obeh tipih so se tudi bolj ali manj in z različnimi cilji uveljavile prvine srednjeveških grozljivih zgodbic in poznejšega tako imenovanega gotskega romana, novele s skrivnostjo in detektivke.
Tak je bil v zelo splošnih potezah razvoj svetovne fantastike. Nanjo je navezovala sovjetska znanstvena fantastika, pri tem pa se je ozirala na lastno tradicijo utopične miselnosti (glej četrte sanje Vere Pavlovne v romanu Cerni-ševskega Cto delat'?®)
Od vsega začetka se je v njej kot poseben samostojen tip docela jasno ločila popularizatorska znanstvena fantastika (romani Vladimira Obručeva, Vladimira Bragina, Leonida Platova idr.). V teh romanih predstavlja fantastika le okvir; fantastične prijeme uporabljajo le zato, da bi z njimi popularizirali nekatera znanstvena spoznanja, seznanili bralce s kako znanstveno panogo. Ta tip je na meji med znanstveno fantastiko in poljudnoznanstveno književnostjo. V leposlovju je obroben pojav, ki nekaj pomeni predvsem kot branje za otroke.
V dvajsetih letih predstavljajo v Sovjetski zvezi pravo znanstveno fantastiko romani, v katerih se znanstvenotehnične prvine organsko prepletajo
2	Jonathan Swift: Gulliverjeva potovanja. Ljubljana, Cankarjeva založba 1967. (Sto romanov. 28.) — Guliver med pritlikavci in velikani. Ljubljana, Mladinska knjiga 1953 in 1965.
3	Aldous Huxley: Krasni novi svet. Ljubljana, Življenje in tehnika 1964. (Spektrum.)
'S George Orwell: 1984. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. (Žepna knjiga Zenit. 29.) — Živalska farma. (Animal Farm.) Ljubljana, Tehniška založba Slovenije 1970.
5 Herbert Georg Wells: Časovni stroj. Ljubljana, Prešernova družba 1964. (Ljudska knjiga. 60.) — Prvi ljudje na mesecu. Ljubljana, Mladinska knjiga 1959. (Žepna knjiga Školjka. 6.) — Zgodba o nevidnem človeku. Ljubljana, Mladinska knjiga 1953. (Knjižnica Sinjega galeba. 5.)
" Nikolaj Gavrilovič Cerniševski: Kaj delati? Ljubljana, Mladinska knjiga 1959. (Levstikov hram.)
s socialnimi, pri tem pa prevladuje socialna problematika. Taka je AelitaP (1924) Alekseja Tolstoja in dolga vrsta romanov in novel Aleksandra Beljajeva®. Hkrati z njimi se je začela razvijati tudi znanstveno fantastična satira v obliki hibridnega romana, v katerem so pomešani znanstvenofantastični, utopični, pustolovski in detektivski elementi. Takemu romanu so takrat rekli »rdeča detektivka«, kot je za šalo imenovala svoj roman Mess-Mend Marietta Saginjan.
V	tridesetih letih se sicer pojavlja mnogo piscev znanstvene fantastike (Georgij Adamov, Georgij Grebnev, Sergej Beljajev®, Vladimir Nemcov, Aleksander Kazancev), toda notranji razvoj kvalitete doživlja dolgo obdobje stagnacije. Na to je vplivalo več faktorjev, politični med njimi niso na zadnjem mestu. Romani so večinoma pisani s tezo. V njih se spreminja tip snovi. V dvajsetih letih je vodilni konflikt — boj osamljenega znanstvenika z družbo — dajal avtorju možnost za globljo analizo junakove duševnosti (tipično za A. Beljajeva), v obdobju od tridesetih do začetka petdesetih let pa postaja vodilni konflikt boj dveh svetovnih taborov (sovjetski znanstveniki proti fašističnim, pozneje proti ameriškim hlapcem imperializma). Ta konflikt ni več junakov življenjski konflikt, je bolj ilustracija političnih problemov. Ti pa se realizirajo v razsežnih špijonažnih dogodkih, v katerih igra znanstvenofantastična problematika stransko vlogo. Večina romanov tega obdobja pripada hibridnemu pusto-lovsko-detektivskemu tipu. Na njihovo umetniško raven je vplivala tudi »teorija skrajne meje«, ki jo je uradno propagirala kritika in ki je znanstveni fantastiki odkazovala meje, določene z državnimi perspektivnimi načrti, in je obsojala sleherni razmah avtorjeve fantazije. Tako je kritika speljala polemiko o znanstveni fantastiki na stranski tir in je za dolgo časa zavrla njen zdravi razvoj.
V	prvem povojnem obdobju se pojavlja v sovjetski literaturi tako imenovani »proizvodni« znanstvenofantastični roman. Drugod v svetovni literaturi ne naletimo na tak tip. Nastal je kot paralela k podobnemu »romanu izgradnje« v veliki literaturi (na primer Ažajev, Daleko ot Moskvy) — iz nujne potrebe prikazati delovno junaštvo ljudi pri uresničevanju gigantskih projektov in gradnje. Čeprav gre za znanstvenofantastični roman, je nanj vplivala priljubljena literatura faktov, ki si je prizadevala, da bi ovekovečdla ustvarjalne težnje sovjetskih ljudi v povojnih letih. V to skupino spadajo avtorji: Aleksander Studitskij (Sokrovišča Cornogo morja, 1956), Fjodor Kandyba (Gorjačaja zemlja, 1950), Georgij Gurevič (Podzemnaja nepogoda, 1956), Georgij Tuškan (TopoV stremi-tel'nyj, 1951), deloma tudi Jurij Dolgušin (Generator čudes, 1936, predelano in prvič izdano v knjigi 1956) in celotno delo Aleksandra Kazanceva, (predvsem pa Mol severnij s poznejšim naslovom Poljarnaja mečta, 1947, 1955). Upodabljajo kolektivno delo pri velikem projektu, gradnji ali iznajdbi, katere avtor je sicer posameznik, a drugi sodelavci vnašajo korektive in skupno premagujejo ovire, ki jih postavljata priroda in nerazumevanje ljudi. Ta dela se razlikujejo od »romana izgradnje« v sovjetski literaturi samo po tem, da sta projekt ali gradnja fantastična, za zdaj neuresničljiva, to pa avtorju omogoča zaostriti nasprotja.
' Aleksej Nikolajevič Tolstoj: Aelita. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961. (Žepna knjiga Školjka.)
" Aleksander Romanovič Beljajev: Glava profesorja Douella. (Golova professora Douelja.) Ljubljana, PreSemova družba 1959. (Ljudska knjiga. 8.) — Zvezda KEC. (Zvezda KEC.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1959.
» Sergej Mihajlovič Beljajev: Na desetem planetu. (Desjataja planeta.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1947.
Pod vplivom nujnega boja proti ostankom fašizma nastaja še en hibridni tip, tako imenovani znanstvenofantastični roman-pamflet (na primer Lazar Lagin: Patent AV^", 1947; Ostrov razočarovanija, 1947—1950; Georgij Tuškan: Cornyj smerč, 1949—1951). Znanstvenofantastični motiv je v njem postranskega pomena, osebe nimajo lastnih potez, nimajo ne preteklosti ne prihodnosti, so samo glasniki političnih tez. To ne bi motilo, če bi zares šlo za pamflet. Avtorji pa so hoteli hkrati naslikati tudi široke podobe življenja v kapitalistični družbi, in taka povezava se ni mogla posrečiti.
Obdobje stagnacije se je končalo v drugi polovici petdesetih let. Na novi razmah je vplivala znanstvenotehnična revolucija, razvoj kozmonavtike, obvladanje atomske energije, najbolj pa razvoj kibernetike. Vplivale so tudi notranje politične spremembe. Hitro se razvijajoči znanost in tehnika sta začeli ponujati nenavadno množico originalnih tem, zmaga nad nepravilno »teorijo skrajne meje« in spremenjena politična situacija sta sprostili polet ustvarjalne fantazije.
Znanstveni in tehnični problemi, ki si jih od petdesetih let postavlja človeštvo v ospredje, so izsilili spremembo temeljnega snovnega modela: namesto poprejšnjega boja osamljenega znanstvenika z družbo (dvajseta leta) ali boja dveh družbenih taborov (od tridesetih do petdesetih let) nastopa zdaj pradavni in večni boj človeka proti slepim silam narave, da bi človek, fci je sam njen sestavni del, postal njen razumni gospodar. Konflikt človeka, postavljenega proti skrivnostim narave, v življenju nima konca in zato omogoča nešteto zanimivih snovnih variant. Avtorji opuščajo zunanje pustolovske motive, kajti človeško delo, proces raziskovanja in odkrivanja drznih poti in nič manj drznih operacij najrazličnejših vrst sta že največ vredni pustolovščini. Vodilni konflikt znanstvene fantastike pri najboljših sodobnih sovjetskih avtorjih tako ni več zunanji, ampak se dotika najbolj notranjih človekovih vrednot. Ta konflikt se realizira v literaturi v vrsti snovnih variacij v skladu s tematiko, avtorjevim pristopom k njej, problematiko in v skladu s tem, kako jo zna avtor obdelati.
Ena od najpreprostejših snovnih variacij je zasledovanje usode odkritja po naslovu Lukinovega romana (Sud'ba otkrytija, 1958). Nikolaj Lukin pripoveduje o usodah treh generacij znanstvenikov (iz let pred revolucijo, dvajsetih let in sodobnosti), ki so se drug za drugim ukvarjali z istim problemom — umetno fotosintezo (iznajdba je doslej še fantastična). Tak postopek dopušča avtorju širši pogled na zgodovinski razvoj in napredek znanosti, odvisne od sprememb v družbeni ureditvi.
Drugačno inačico teme o usodi odkritja predstavljajo v poznejši dobi predvsem novele in kratke povesti, v katerih postaja bralec soudeležen pri procesu poskusov in dela na najrazličnejših znanstvenih področjih. Pri teh poskusih praviloma ne gre brez nepričakovanih obratov ali celo katastrof, ki ne vnašajo v dejanje samo primerno dinamiko, ampak hkrati vzbujajo tudi spoštovanje do moralne moči in neustrašenosti ljudi, ki gredo naproti neznanemu. Naj si junak prizadeva prodreti globoko v notranjost zemlje (Evgenij Vojskunski in Isaj Lukodjanov, Cornyj stolb, 1963), naj si upa iskati sledove davnega življenja v morskih globinah (Viktor Saparin, Cudovišče podvodnogo kan'ona, 1956) ali pa raziskuje sledove pral j udi, naj se ukvarja z arheološkimi ali paleontološkimi raziskavami — vselej gre za spoznanje doslej neznanega, za delne zmage nad naravo, ki so pogosto povezane s povsem nepričakovanimi efekti. Tak tip povesti skoraj vedno usmerja pozornost bolj k skrivnostim neznanega kot k liku junaka.
1» Lazar Lagin: Patent AV. Fantastičen roman. — Ljudski tednik 11/1947 (3. VII.) št. 74 — (30. XII.) št. 98; III/1948 (8. I.) št. 88 — (27. V.) št. 119.
Posebno poetično obliko za podobne teme je našel Ivan Efremov" v svojih »povestih o nenavadnem« (Vstreča nad Tuskaroroj, Jurta Vorona, Ten' minuv-Sego, Almaznaja truba, Atol Fakaofo. Observatorija Nur-I-Dešt), napisanih ob koncu vojnih let in v prvih letih po vojni. V njih je Efremov prehitel svoj čas, postal je začetnik nove, umetniško svojevrstne in miselno bogate znanstvene fantastike. Znal je prikazati proces odkrivanja v finih psiholoških niansah in odkriti bralcu lepoto doživetja, ki ga ima iznajditelj, če doseže svoj smoter.
Drug, zelo produktiven prikaz konflikta človeka s skrivnostnimi silami prirode so vesoljska potovanja. Ta tematika je v vsej svetovni literaturi najbolj izčrpana in tudi najbolj sprofanirana. Skoraj vedno gre za podpo-prečno literaturo, če gradi pisec kompozicijo romana po vzoru nekdanjih »čudovitih potovanj«, če posveča pozornost samo poškodbam vozila, nevarnostim in katastrofam, ki srečujejo kozmonavte med poletom, vir fantazije pa mu usiha takrat, ko bi jih moral pripeljati do cilja potovanja.
Na vesoljska potovanja se vedno odpravljajo in se bodo vedno odpravljali s povsem jasnim smotrom — spoznanjem, na koncu potovanja pa je predvidena tudi možnost srečanja z drugimi oblikami življenja ali celo z drugimi civilizacijami. Med prvimi, ki so se v sovjetski literaturi zamislili nad možnostmi drugih oblik življenja, je bil Volodymir Vladko v romanu Argonauty Vselennoj (1939). Domneval je, da je na Veneri nad drugimi vrstami prevladal ogromen mrčes. Člani ekspedicije preživljajo pri srečanju z njim grozljive dogodivščine. Te preproste vsebinske sheme niso znali poglobiti niti sodobni pisec Georgij Gurevič (Na prozračnoj planete, 1963), ki je oživil kristalne raketke, niti Voj-kunski in Lukodjanov (Sumerki na planete Bjur, 1966), ki sta si izmislila nekakšne ljudi, ki se hranijo s čisto energijo in se rodijo v inkubatorjih. Tako ostaja tudi ta tematska varianta le v mejah poprečnih stvaritev.
Zahtevnejši avtorji si prizadevajo prodreti globlje, usmerjajo se k spoznavanju sveta in vesolja in k smislu človekovega bivanja v njem. Junaki njihovih knjig se ne odpravljajo na pot v vesolje zaradi pustolovščin, ampak da bi tam iskali vire za nadaljnje izpopolnjevanje življenja na Zemlji. Na Veneri zasajajo plantaže (Igor Zabelin, Pojas žizni, 1960), iščejo vire surovin, ki jih primanjkuje (brata Arkadij in Boris Strugacki: Planeta bagrovyh tuč, 1960). Humanistični smotri opravičujejo tveganost vesoljskih potovanj. Brata Strugacki sta razvila to temo v nekako vesoljsko epopejo, v ciklus romanov in epopej s skupnimi junaki (Put' na Amalteju, 1960; Stazory, 1962 in najboljši med njimi Daljokaja raduga, 1963.)
Vsak prodor v skrivnosti vesolja in prirodnih zakonitosti terja od avtorja, da se takoj za tem zamisli v smisel odkritja na socialnem področju. Po zgledu klasičnih utopij se pojavlja v tipu romanov o vesoljskih potovanjih antici-pacija prihodnosti, in to tako v znanstvenofantastičnem kot v družbenem smislu. Pogled na družbo prihodnosti ima redko le ožji obseg (na primer v noveli Daljokaja raduga bratov Strugackih), lahko pa je tudi širša slika, pogosto kot dokaz »per negationem«, ponazarjajoč model družbe, ki je izbrala nepravilno razvojno pot in je prispela v pogubo. Tako nastane tudi v sovjetski literaturi »svarilni roman«, ki je od Wellsovih časov značilen za najboljša dela zahodne znanstvene fantastike — science fiction. (Sicer pa je tudi v sovjetski
" Ivan Antonovič Efremov: Koralni otok Fakaofo. (Atol Fakaofo.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1947. — Skrivnost temnega planeta. (Tumannost Andromedi.) I. in II. del. Ljubljana, Življenje in tehnika 1964, 1965. (Spektrum.) — Zvezdne ladje. (Zvezdnye korabli.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1956. (Knjižnica Sinjega galeba. 37.)
literaturi znan že od prej, spomnimo se Aelite Alekseja Tolstoja). Tako temo je uspešno obdelala Ariadna Gromova (Glegi, 1962). Slika družbo, v kateri je bil del ljudi inficiran z virusom »gleg«, ki jemlje človeku lastno voljo in ga napravi za orodje v rokah drugih. Drugi del te družbe, »neglegiranci«, povzročitelji nečloveškega eksperimenta, gine v podzemeljskih zakloniščih, ker se boji infekcije, izzvane po njegovi krivdi.
Tematika o možnosti drugih družbenih formacij na planetih v vesolju vodi pisce k zamišljanju novega območja etičnih problemov, ki v zadnjem času vznemirjajo svetovno javnost zaradi podobnosti z osvobodilnim bojem kolonialnih narodov. Etični problem se glasi: ali se ima človek (človeštvo) pravico vmešavati v tok zgodovine neznanih civilizacij na nižji ali popolnoma različni stopnji razvoja in nanj vplivati, četudi bi mogel posredovati v korist napredka (vsaj po našem, človeškem pojmovanju)? V mnogih novelah pisci brez pomislekov pošiljajo svoje junake na pomoč civilizacijam, ki jim grozi katastrofa (Valentina Zuravljeva in Henrik Altov, Ballada o zvezdah, 1961). Vendar je poseganje v notranji razvoj druge civilizacije navadno kompliciran in tehten problem, Brata Strugacki ga rešujeta negativno (Trudno byt' bogom, 1964; Popytka k begstvu, 1962). V obeh delih izzove poseg ljudi v notranji razvoj in tok zgodovine druge družbe v nasprotju z namenom Zemljanov še strašnejše podjarmlje-nje zasužnjenih in še večjo samovoljo vladajočih.
Edini, ki je doslej poskušal predvideti prihodnje življenje ljudi v panoramski sliki celotne človeške družbe, a ne v vesolju, ampak tu na Zemlji, je Ivan Efremov (Tumannost Andromedy, 1955)'^. Oznaka znanstvenofantastičen za ta roman ne bi zadoščala. Roman je hkrati filozofski, utopični, socialni in pustolovski v dobrem pomenu besede. Izhaja iz najnovejših spoznanj najširše znanosti. Za odskočno desko so bile avtorju fizika, relativnostna teorija, matematika, biologija, etika, filozofija, psihologija in umetnostna veda. Zato je delo sintetično, zahtevno in ni čudno, da se avtor ni mogel izc^niti pomanjkljivostim v umetniškem obvladovanju obširne tematike v vseh detajlih. Prizadeval si je, da bi naslikal kar najpopolnejšo podobo prihodnosti, izhajajoč iz marksističnega nauka o družbenem razvoju. To je privid sveta plemenitih, ustvarjalnih, fizično in psihično odpornih ljudi z globokimi nravnimi načeli, a kljub temu to ni svet brez problemov. Efremov izraža v svojem delu upe, a tudi bojazen. Ker pa izhaja iz nasprotnih filozofskih stališč kot na primer Ray Bradbury v romanu Fahrenheit 451,ni napisal v nasprotju z njim in z mnogimi drugimi zahodnimi pisatelji »romana svarilo«, ampak v celoti optimističen roman.
To seveda ne pomeni, da se Efremov ne zaveda raznovrstnih nevarnosti, pred katerimi je treba svariti. Ze v delu Tumannost Andromedy je ustvaril svarilno podobo planeta, ki je uničil samega sebe. Njegov zadnji roman Cas hyka (1970) je obsežna in na široko obdelana slika družbe, osnovane na diktatorskem principu. Tudi v tem delu rešuje Efremov mnogo filozofskih in družbenih vprašanj. Eno od njih govori o možnosti posega v ureditev druge skupnosti. Efremov ga rešuje pozitivno, toda celotno dogajanje je pravzaprav vrsta obojestranskih žrtev, ki jih prenašajo predstavniki druge skupnosti, da bi strmoglavili nepravični in nehumani red in zlomili v stoletjih utrjevano moč vladajočih.
" Glej op. 11.
" Ray Bradbury: Fahrenheit 451. Pril. »Tedenske tribune«. Ljubljano, »Delo«
Drugo filozofsko vprašanje, ki je postalo pomembno na pragu vesoljske ere, je premagovanje prostora in časa; to je omogočilo nastanek več novih tematskih variacij: premagovanje relativnosti časa, vrnitev z zvezd, potovanje na časovnih strojih. Problem prostora in časa je mogoče razrešiti tudi čisto preprosto, kot je na primer storil Aleksander Kolpakov v Griadi: izmisliti si vesoljske ladje, ki lete z nadsvetlobno hitrostjo, ljubljene žene uspavati za tisoč let, da bi dočakale svoje može, astronavte. A kdo naj v to verjame?
Neizprosno dejstvo, da bi se vrnili astronavti, za katere bi lokalni čas v raketi, leteči z veliko hitrostjo, tekel počasneje, na Zemljo k svojim daljnim potomcem, vliva pomisleke o smotrnosti daljnih vesoljskih poletov. O tem je že prej razmišljal Poljak Stanislav Lem (Powröt z gwiazd, 1961)." Po svoje rešuje ta boleči problem Olga Larionova (Leopard s verSiny Kilimandžaro, 1965). Med dolgim vesoljskim poletom bi se lahko zgodilo na Zemlji mnogo prevratnih dogodkov. To nakazuje Larionova, katere junak se sicer vrne že po desetih letih, in to k svojim sodobnikom, vendar ne more razumeti nikogar od njih, niti lastne žene. Med njegovo odsotnostjo je naredilo človeštvo drzen eksperiment, ki je prinesel nepričakovane posledice. Vsak človek je zvedel za čas, ki mu je odmerjen za življenje, in to je popolnoma spremenilo njihovo duševnost, način življenja in mišljenja. Astronavt je edini, ki ne ve za dolgost svojega življenja, zato je tujec v svetu, iz katerega je izšel.
Problem časa in prostora kot filozofski problem ima vodilno vlogo v romanih Genadija Gora (Dokuölivyj sobesednik, 1962; Kumhi, 1963; Putešestven-nik i vremja, 1962). Gor skuša uganiti, kako bodo doumevali svet, vesolje, neskončna prostranstva ljudje, za katere bodo vesoljski poleti vsakdanja zadeva, kako bodo pojmovali smisel svojega življenja v spremenjenih časovnih in prostorskih relacijah, kak bo odnos med njimi in mislečimi stroji, ki jim bodo služili. Išče odgovor na vprašanje, ali bo imelo človeštvo pravico dati mislečim strojem tudi osebnost in čustvo, ali bo imelo pravico stimulirati lastno mišljenje in postopke z zunanjimi posegi v funkcijo človeških možganov, ko bo spoznalo vse skrivnosti njihovega delovanja. In končno — ali bo imelo pravico in ali bo hotelo doseči nesmrtnost? To so gotovo vprašanja, ki jih je umetniško zelo težko upodobiti. Zato imajo Gorove knjige predvsem racionalen, razmiš-Ijujoč značaj in jih ne razume vsak bralec. Niso pisane za zabavo.
Priljubljena varianta tematike, ki obravnava možnost premagovanja časovnih pregraj, so potovanja na časovnem stroju. Wellsu je bil časovni stroj sredstvo za spoznavanje prihodnosti, za sovjetske pisatelje pa je bolj sredstvo za spoznavanje lastnosti časa samega in njegovih pojavov. Anatolij Dneprov skuša s časovnim strojem doumeti, kako bi se spremenil svet, če bi se čas ustavil (Gde končajetsja reka? 1966). Junaki povesti A. Mirera in V. Mihajlova (Obsi-dijanovyj nož, 1966; Glubokij minus, 1966) potujejo v preteklost, da bi preverili, kaj bi mogla pomeniti za človeštvo taka možnost potovanja k prednikom. Najpogosteje pa služi časovni stroj kot sredstvo znanstvenofantastične satire, praviloma naperjene v lastne vrste avtorjev te literature. Zdaj na časovnih strojih prirejajo tekme v teku k preteklosti (Roman Jarov, Osnovanie civiliza-cii, 1965), drugič časovni stroj ubije iznajditelja, ker je pozabil upoštevati smrt-
Stanislaw Lem: Magellanov oblak. (Oblek Magellana.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1959. — Zvezdni dnevnik Ijono Tihega. (Z dzienniköw gwiazdowych Ijona Ti-chega.) Ljubljana, Tehniška založba Slovenije 1968. (Spektrum.)
nost svojega telesa (A. Zakgejm, Sopernik vremeni, 1955). Roman Podolny je napisal cel ciklus parodij Rasskazy o putešestvijah vo vremeni, 1966), v katerih se z nepremagljivim komičnim učinkom logično zamisli v to, kaj neki bd počeli naši potomci, če bi se med njimi začeli pojavljati popotniki na časovnem stroju — naši sodobniki.
Človek in misleči stroj je naslednje področje tematike sodobne sovjetske znanstvene fantastike. V obdobju kibernetike se odpirajo neslutene možnosti. Ce se konflikt človek-stroj omejuje samo na reševanje osnovnega vprašanja: ali bo zagospodaril stroj nad človekom ali človek nad strojem, ne more po Capkovih robotih prinesti nič novega. Omenili smo že, da na primer Genadij Gor razvija misel o robotih še dalje. Prepričan je, da človeštvo ne bo nikoli imelo pravice ustvariti misleče stroje, ki bi imeli svoje psihično polje (fantastični termin) in svoje čustveno življenje. Od njegovega pojmovanja kibernetičnega stroja je samo korak do misli o biološkem stroju- nekakem homunkulu. To zelo staro temo (Mary Shelley, Frankenstein)^^ je Ariadna Gromova prilagodila novim razmeram (Poedinok s soboj, 1963). Pisateljica je rešila problem v skladu z G. Gorom. Profesor Laurent, junak romana, doživi poraz, ker ni upošteval vseh nravnih posledic svojih eksperimentov z umetnimi ljudmi, ki jih ni znal narediti popolnih. Kakšne neslutene in strašne posledice bi moglo imeti odkritje skrivnosti o spremembah osnovnih sestavin človeškega telesa, če bi bilo zlorabljeno za zasužnjevanje ljudi, je nakazal v grozljivi groteski Anatolij Dne-prov (Glinjanyj bog, 1963). Tudi on misli predvsem na etična vprašanja. V njegovi noveli Formula bessmertija, 1963, profesor Olfry, ki je spoznal, da ima v rokah skrivnost stvaritve človeka, skrivnost življenja in nesmrtnosti, najde v sebi dovolj moči, da se pravočasno zaustavi, kajti »junaštvo je, če napraviš znanstveno odkritje, a še večje je včasih, če ga ne napraviš.«
Najsi sovjetski avtorji proučujejo odnos človeka do kibernetičnih strojev s takega ali drugačnega stališča, izhodiščno je zanje prepričanje, da stroj ne bo nikoli dobil premoči in oblasti nad človekom. Ce pride do upora stroja, je to vselej zaradi pomote, ki jo je zagrešil programator. Obstaja cela vrsta povesti s podobno tematiko, tako A, Dneprov: Suema (1965), D. Zukov, Rem i genij (1964), Vladimir Firsov, Bunt (1966), Mihail Jemcev in Jeremij Parnov, Tot, kotoryj ne ostavljaet sleda (1963) in druge. Praviloma je tu važen le duhovit in neobrabljen domislek, katerega smoter je bralca intelektualno zabavati.
Kibernetika daje nešteto možnosti za satirične teme. Prerojena sposobnost mišljenja v nenavadnih kategorijah, ki je lastna kibernetikom, izziva tudi zdrav humor, sposobnost porogati se vsemu, kar stagnira, kar je preživelo in zastarelo. Rodila je nove talente, med katere spadajo številni pisci povesti: Ilja Varšavski, Roman Podolny, Vladlen Vahnov, Igor Rosohovatski in drugi. Pri njih naletimo na vse stopnje smeha, od prizanesljivega ali potuhnjenega posmeha preko ironije do satire in ostrega sarkazma.
Programiranje kibernetičnih strojev je zbudilo nenavadno zanimanje za biološka vprašanja, posebno za proučevanje neraziskanih lastnosti človeških možganov. Morda ni med sodobnimi avtorji nikogar, ki ne bi bil vsaj enkrat črpal iz tega področja. Ce se je npr. Genadij Gor loteval tega problema s čisto racionalnega stališča, ga skuša reševati Ariadna Gromova v emocionalnem območju (V kruge sveta, 1965). Izbrala si je fantastičen problem — prenos misli in obvladanje mišljenja drugih z voljo. (Tudi to ni nov problem, pojavlja se na
^ Mary Shelley: Frankenstein. V Ljubljani, Tehniška založba Slovenije 1970. (Spektrum.)
primer pri Aleksandru Beljajevu v romanu Vlastelin mira, 1929). Junak, obdarjen z nenavadno sposobnostjo, da obvlada voljo bližnjih ljudi, skuša ustvariti lastni zaprti svet, v katerem bodo samo tisti, ki jih ima rad in ki bodo pod pritiskom njegove volje tudi vdani samo njemu. Ko spozna, kako hudo je pohabil njihova življenja, si raje izbere smrt.
Kot na drugih tematskih področjih zanima sovjetske avtorje tudi tu etična in socialna problematika, v enaki meri pa tudi čisto znanstvena problematika — resnične možnosti sodobne znanosti. V tem se bistveno razlikujejo od zahodne znanstvene fantastike (science fiction), v kateri so zelo modne teme parapsi-hologija, telepatija, teletransfer in hipnoza. Sovjetski avtorji se vedno usmerjajo k materialističnemu osvetljevanju doslej nerazumljivih ali neraziskanih pojavov. Tako je storil Ivan Efremov v romanu Lezvie britvy, 1965. To je eksperimentalni roman. Avtor v njem operira z mnogimi znanstvenimi hipotezami, z zelo bogatim znanstvenim gradivom, v katerem se spoznanja najrazličnejših znanstvenih disciplin prepletajo s pogledi na umetnost, starimi bajkami in na primer z naukom jogijev. Avtorjev cilj je bil nekoliko odkriti tančico skrivnosti s skritih fizičnih in psihičnih možnosti človeka kot biološkega posameznika. Efremov je svoj roman preobložil z znanstvenimi podatki. Sicer pa se je tega sam zavedal, kot pravi v predgovoru. A zaradi nenavadnega miselnega poguma in bogastva je ta roman za bralca privlačen kljub mnogim umetniškim pomanjkljivostim.
Zanimivo povezavo vesoljske tematike s problematiko neodkritih možnosti človeških možganov je dosegel v svoji noveli V. Tendrjakov (PuteSestvie dlinoj v vek, 1963). Izhaja iz domneve, da je človekova pot v globine vesolja neures-ničljiva zaradi kratkosti človeškega življenja. Zato je v njegovi noveli poslana k oddaljeni civilizaciji na planetu Collega kopija možganov znanstvenika, obdarjenega z genialnim spominom, ki nosi vse važne podatke o življenju na Zemlji. Ko je ta presajen v možgane prebivalca College, obogaten s spoznanji o življenju na njem, je v kodih spet odposlan na Zemljo in se vrne po sto letih. Med tem časom pa je pravi lastnik možganov, po katerih je bila narejena prvotna kopija, doživel vse radosti in trpljenje svojega dvojnika na planetu Collega. Tendrjakov sugestivno povezuje s tem misel o neznanih silah človeških možganov, ki so hitrejše kot čas.
Hkrati je Tendrjakov primer za to, da v zadnjem desetletju preizkušajo svoje sposobnosti v znanstveni fantastiki tudi avtorji sovjetske realistične proze iz življenja (drugi je G. Gor). To priča o naraščajočem zanimanju za znanstveno fantastiko, ki ima vedno to prednost, da odkriva in kaže na aktualne probleme, ki jih bo človeštvo moralo rešiti prej ali slej.
Prevedla Božena Orožen
Zusammenfassung
Die sowjetische wissenschaftliche Phantastik erlebte einen neuen Aufschwung in der zweiten Hälfte der fünfziger Jahre. Es veränderte sich das Grundmodell des Stoffs; im Gegensatz zur Motivik aus den zwanziger bis zu den fünfziger Jahren triit jetzt der ewige menschliche Urkampf gegen die blinden Naturkräfte auf. Die Autorin zergliedert die neue Thematik in ihren Variationen: das Schicksal der Entdeckung, Weltraumfahrten, Antizipation der Schicksalsfügung, Relativität der Zeit- und Raumüberwindung, der Mensch und die denkende Maschine. Die sowjetischen Autoren interessieren sich im Rahmen dieser Thematik für die ethische und soziale Problematik und in demselben Masse für die reine wissenschaftliche Problematik.
ŠTUDIJE O SLOVENSKIH MLADINSKIH KNJIŽEVNIH DELIH
Jože Kodrič Ptuj
RDECl LEV LEOPOLDA SUHODOLČANA
Pisatelj Leopold Suhodolčan uresničuje v svojih mladinskih delih načelo, da morajo le-ta »zadovoljevati posebnosti in potrebe posameznih razvojnih stopenj ter z njimi pogojeno spoznavno, čustveno in voljno zrelost otrok in mladostnikov.«! Kot junaki nastopajo v njegovih povestih vrstniki mladih bralcev. Napeto in večkrat skrivnostno dogajanje ustreza bralnemu interesu. Pisatelj pa razkriva tudi notranjo podobo junakov, njihove razvojne probleme in spoznanja ter položaj mladih v današnjem okolju. Umetniško skladna povezava gornjih vidikov je po razlagalčevem vtisu zlasti uspela v povesti Rdeči lev. Tako skuša pričujoča obravnava s širšim pristopom razkriti vrednost navedenega dela ter prispevati k osvetlitvi Suhodolčanovega pisanja za mladino. Raz-členja vsebinsko idejne in stilno kompozicijske sestavine, ugotavlja njih skladnost z zamislijo celote ter mesto, ki ga zavzema Rdeči lev med pisateljevimi deli s sorodno tematiko.
Snov naše povesti tvori samostojno in pustolovsko poudarjeno deško življenje v začetni puberteti z značilnim izmikanjem staršem, učiteljem in domačemu hišnemu okolju. Pisatelj podaja snov v napeti zgodbi o Tinovi fantovski druščini, ki ji začne onemogočati dvomljive pustolovščine skrivnostni neznanec z razmrščenimi rdečimi lasmi, imenovan Rdeči lev. Tin zaman poizkuša, da bi ga razkrinkali. Njegovemu vplivu se odteguje Aleš. Vznemirja ga prvo plaho čustvo do Helence, ki prihaja včasih s prijateljico v fantovsko druščino. Zanjo se trdo, a vendar uspešno bojuje z lepim Bilom. Rdeči lev se nazadnje sam razkrije, ko reši življenje Helenčinemu bratcu. Tin je poražen, ko spozna v levu Roka, katerega je štel v druščini za pravega slabiča.
Glavni motiv predstavlja v zgodbi težnja po mladostniškem uveljavljanju, posebej še proti očitkom manjvrednosti. Pridružujejo se motivi pojavljanja skrivnostnega neznanca, detektivskega iskanja, prizadevanja za dekliško naklonjenost, igralskega nastopanja, dekliške zaupljivosti, dvoboja, vloma in kraje, spora s starši, bega od doma in rešitve življenja.
Po svojem izboru ustrezajo razgibani motivi nemirnemu mladostniškemu izživljanju. Taki so tudi ožji snovni elementi, ki spadajo v njihov okvir. Na predmetnem področju jih lahko navedemo celo vrsto. Značilen deški interes izpričujejo drobne reči v predalu, zračne puške, verižica z levjo grivo, cigarete, magnetofon, kitara, tricikel, rdeča lasulja, tranzistor, škripajoči voziček, mešalec
' Gustav Šilih: Problematika mladinske književnosti. Nova obzorja Xn/1959, str. 260.
za beton, kletka z levom, gosposki avtomobil, boben, kavbojke, čoln, premikalna lokomotiva, vagoni. Vrsto elementov pisanega sveta vsebuje tudi razgibana metaforika. Fantastika se meša s tehniko. Domišljijske tvorbe razmikajo prostor in čas od vlaka do reaktivnega letala, letečih krožnikov, od razbojnikov do bojevnikov proti vsemu, kar je slabega v ljudeh, od gradu v deveti deželi do astronavtske postaje na sedmem planetu. Vsa ta motivika, ki se še nakazuje v zgodbi, nima več osnovnega pomena čudežnosti, temveč je racionalno utemeljena. Postavljena je v svet pripovedi za otroke, v področje sanj ali v občasno mladostniško sanjarjenje, ki pa noče več biti podobno brezplodnemu zapeč-karstvu. Oblikujoči se značaji nočejo biti več nemočne figure. Fantazija jih spodbuja, z njeno pomočjo postavljajo svojemu odkrivanju vedno nove, daljne perspektive, kar je v bistvu prodiranje v vse širši realni svet.
Pustolovsko delovanje mladih povezuje pisatelj z motivi, ki segajo v njihove domače razmere, v družinske odnose odraslih, v različno načeto družinsko skupnost. V obrobni motiviki pa se začno nakazovati sodobne dileme širšega družbenega okolja. Navedene snovne elemente je oživil pisatelj v realno verjetni fabuli, v psihološko utemeljenih mladostniških potih.
Prizorišča dogajanja so realna, četudi so večkrat nevsakdanja. Vzbujajo fantazijo in drznost ter ustrezajo posebnim deškim težnjam. Tinova druščina se zbira v zarjavelem rdečem avtobusu na zapuščenem predmestnem zemljišču, v nekakšnem posebnem svetu. Stara šola z orehom je kraj, kamor pridejo junaki po zračne puške. Na poti v šolo jih priteguje triogelna bajta, zaradi svoje nenavadnosti že kar težko predstavljiva. Se raje kot v avtobusu se zbirajo dečki v zapuščenem skladišču s številnimi skrivališči, za katero je bilo že nevarno, da se sesuje. Prav ta nevarnost pa jih izziva, da drzno plezajo po prekrižanem tramovju. Skladišče je kraj pomembnih dogodkov. Tu se Aleš prvič spopade z Bilom. Tu se prvič pojavi pred dečki Rdeči lev. V skladišču tudi načrtujejo svoj glavni pohod. Razburljive prizore omogoča tudi hrupno gradbišče. Tam se Andrejko v četrtem nadstropju premetava z Blažem prav na robu stopnišča brez ograje. Nasprotno pa je pisatelj namenil zaupljivim dekliškim pogovorom tih kraj ob počasi tekoči reki. V temačni Bilovi hiši prežijo nagačene glave lovske divjadi. Skrivnosten je tudi opuščeni kanal, kjer se dečki skrivajo pred pohodom v trgovski dom. Prav tak je somrak v vlomljeni prodajalni. Rečni pristan, poln nevarnosti zaradi tekoče globoke vode in spolzkih čolnov, je kraj odločilnega Aleševega dvoboja z Bilom. Na železniških tirih pa se razkrije Rdeči lev. Nazadnje je pred nami pomirljivo okolje bolnice. Raznolika prizorišča ustrezajo nemirni naravi junakov. Širše okolje, v katerega je postavljeno dejanje, je realno in domače. Tvori ga predmestje s prvotnim starim trgom ter pravo mesto. Nekje blizu teče reka, omenjena je tudi železarna. V mladostniški in bolj akcijsko poudarjeni zgodbi pisatelj ne sega v pokrajinske orise, samo »onkraj mesta od polja do polja, dišalo je po zrelih jabolkih in hruškah.«^
Časovni okvir dogodkov predstavlja današnjost, razmere v času nastajanja povesti. V ožjem smislu je postavljeno dogajanje v jesenski čas, menda ne brez namena, saj je tako lahko bolje osvetljen Peter in Pavel kot sirota, ki si prisvaja jabolka in hruške, pa tudi deška klapa, ki se spet srečuje z dolgočasno šolo. Posamezni prizori se odigravajo največ popoldne, ko šolarji nimajo pouka.
Leopold Suhodolčan: Rdeči lev. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968. (Knjižnica Sinjega galeba. 127.) Str. 69.
Vendar se upajo pojaviti tudi dopoldne in v poznem večeru »brez zvezd in meseca.«^
Čeprav delujejo v skupini, so junaki dovolj individualizirani. Motivirani so s težnjo, da bi ponagajali dolgočasnim odraslim, da bi uživali v pustolovskem premagovanju strahu, v medsebojnem preizkušanju in doživljanju svojega sveta. Realno verjetnost oseb poudarja pisatelj, ko pravi, da v svojem šolniškem poklicu opazuje junake te starosti vsak dan.^ Res so vsi šolarji, razen vajenca Bila. Odraslim, ki se ne znajo ujeti z mladimi, je namenjena le obrobna vloga.
V zgodbo stopi najprej Tin, ki je v njej tudi najbolj opazen, v dialogu se največkrat pojavi. Komaj čaka, da bi se skril pred materinimi ukazi. Med tovariši velja za vodjo, pri čemer nagiba k malo premišljeni deški drznosti in gospodovalnosti. Kot znak časti nosi vrvico s šopom grive, o kateri morajo verjeti, da je levja. Noče govoriti o kraji. Vse mu je le preizkušanje sposobnosti. A Tinova moč se izkaže le kot nekaj zunanjega, kar je videti ob premišljenem nastopanju Rdečega leva. Tin ne more prenesti, da je lahko kdo sposobnejši.
Medtem ko v spopadu z realnostjo doživi Tin zlom, je Aleš uspešnejši. Ta je leto starejši in ob trdih življenjskih izkušnjah zrelejši, saj živi družina s tremi otroki v eni sami kletni sobi. Bolj je preudaren in vendar tudi nekoliko samosvoj. Vedno nosi belo srajco kot nekak zunanji znak svoje ponotranjosti. O Ti-novem junaštvu začne dvomiti. Vse bolj ga obvladuje nova čustvena sila, prva plaha ljubezen do Helence. Toda Helenco skuša premotiti vsiljivi gizdalinski Bil. Aleš spozna, da mora boj proti tekmecu izbojevati sam, s čimer prerašča otroško druščino.
Lepi Bil, vajenec, kot negativni junak ne pripada Tinovi druščini. Z usnjenim jopičem, opetimi kavbojkami in kitaro se uveljavlja predvsem s pozo in videzom. Pravil igre ne upošteva. S svojimi pokornimi pajdaši uživa ob nasprotnikovi nemoči.
Drugače kot pri Alešu je za domače razmere živahnega Andrejka značilno izobilje. Starše skrbi le služba. Tako Andrejko iz dolgega časa marsikaj ukrene po svoje in zapada sanjarjenju. V nasprotju z Alešem še uživa sloves dobrega učenca. Ob vseh razlikah ga družijo z njim prve fantovske skrivnosti. Po drugi strani pa je mnogo bolj predan disciplini in ves srečen, da je lahko med levi. Zeli si prave levje grive, toda vendar mu več pomeni odkrivanje Rdečega leva, za kar daje različne pobude ter se kaže prisebnega in hitrega.
Ves je povezan z druščino Peter in Pavel, izviren lik, sirota pri tujih ljudeh, za katerega ni niti ugotovljeno pravo ime. Tako je povsem verjetno, da se z njim poigrava. Zdaj je Peter, potem Pavel, s čimer izraža nepričakovano spremenjeno razpoloženje. Včasih pa je oboje hkrati, kadar je uravnovešen. V primeri z bolj praktično dejavnim, a še vedno sanjarskim Andrej kom hoče nastopati bolj poglobljeno. Kot humoristični junak in živahni komentator se sprošča v navidezni norčavosti in ostrih domislicah. Z njimi opozarja na skupinsko zavest. Ob povezovanju različnih možnosti pri iskanju Rdečega leva mu priznavajo že kar detektivski način mišljenja.
Na pasivno vlogo izvrševalca je na prvi pogled obsojen bledi in tihi Rok. Tin mu nalaga ponižujoča opravila. Rok nikoli ne ugovarja na glas, vendar bi se rad izkazal. Usmerja se k tihemu uporu, s tem da se začne uveljavljati kot
® Prav tam, str. 135
* Prim. Ivan Bizjak: i>Rdeči lev« — nova mladinska povest. Pogovor s pisateljem L. Suhodolčanom. Večer, priloga Naše branje, 29. marca 1968, št. 75, str. 19.
skrivnostni Rdeči lev. Toda Rok ne teži le za enakim mestom v druščini. S svojo aktivnostjo hoče prerasti usodi vdanega očeta. Pred sabo vidi življenje, v katerem se ne bo pustil zapostavljati. Tako sega Rok prek otroških okvirov druščine, preusmerja njeno dejavnost ter prevzema v zgodbi glavno vlogo. Nasprotno pa ostaja telesno najmočnejši Marko v svoji okornosti pasivno ob Tinu kot nekak osebni čuvaj.
V deško skupino prihajata dekleti Helenca in Marjetka, kar je nekoliko nenavadno. Vendar lahko utemeljimo Helenčino prisotnost s čustvi do Aleša, sicer pa je tudi starejša, saj hodi zadnje leto v šolo. Gotovo hoče tudi ubežati trdemu barakarskemu življenju. Hrepeni nekam daleč, rada bi potovala. Ob Bilovem nemoškem značaju spozna pravo vrednost poštenega in skromnega Aleša, še zlasti, ko ta premaga Bila. Tudi Marjetka, ki ji sicer nič ne manjka, hoče imeti ob Helenci nekaj svojega zaupnega sveta.
Notranje različni, vendar aktivno usmerjeni junaki prihajajo iz različnih gmotnih razmer. Pri vseh je skupno bolj ali manj neurejeno družinsko življenje. Starši nimajo časa, da bi prisluhnili mladim. Pri Andrejku se izgubljajo v pretirani tekmi za večji zaslužek, kar je tipično za današnji čas. Andrej ko ostaja sam kot njegova zlata ribica. V pridobitniški vnemi so odrasli preveč navajeni, da vse merijo po sebi. V mladih izzivajo negativen odnos. Tako se stopnjujejo pustolovski nagibi, ki jih ne morejo zadržati, kot je videti iz povesti, niti starši niti šola, tudi ne popolna osirotelost Petra in Pavla na eni ter Andrejkovo izobilje na drugi strani.
Z zgodbo hoče pisatelj ustreči bralnim interesom, ki spadajo v našem primeru v tako imenovano baladno dramatsko dobo na starostni stopnji trinajstih in štirinajstih let. Bralca prateguje resnično dogajanje, vendar pa ne vsakdanja enoličnost. Zeli si junaka, ki se v daljnih krajih samostojno bojuje za svoje ideale, zmaguje ali pa častno podlega. Vendar pisatelj ne sega v daljne pokrajine, mladostnemu nemiru zna ustreči z dogajanjem v domačem okolju, kjer se junaki na nenavaden način s tihotapljenjem v šolski kabinet in trgovski dom posredno usmerjajo proti odraslim, samo da bi poudarili samostojnost. Napeto in skrivnostno dogajanje, ki si ga želi bralec, še posebej zagotavlja oblika detektivke z neutrudnim iskanjem neznanca. Rdeči lev nedvomno priteguje, saj je pogumen in »o vsem misli po svoje in odloča po svoje.. Domišljijski polet omogoča tudi epizodično podani svet filmskih in cirkuških junakov ter tehniških dosežkov. Andrejko sanjari in gleda za letalom. Pripoveduje o letečih krožnikih in o marsovcih. Bralčevo potrpljenje, ki ga izziva Bilova zahrbtnost, pa se elementarno sprošča ob razburljivem fizičnem dvoboju. Pomembno zabavno vlogo ima humor, ki se zlasti podaja živahnemu Petru in Pavlu.
Pisatelj skuša zadovoljiti bralca, ki mu gre predvsem za akcijo, ki mu niso važni oblika, opis, razmotrivanje ali filozofiranje. Vendar pa sta živahno dogajanje in dialog postavljena tako, da puščata bralcu dovolj možnosti za etično razglabljanje. Prisotni so tudi globlji čustveni, lirsko in erotično obarvani prizori, ki sicer segajo prek zanimanja bralca v baladno dramatskem obdobju. Takšno spreminjanje zanimanja zagovarja pisatelj z lastnimi izsledki: »Vse bolj sem prepričan, da moram gledati na klasično mladinsko psihologijo tega obdobja s popravki. Nenehno odkrivam, kako se (...) razmikajo meje posameznih obdobij, ko mladi junak še ravna v slogu napetih detektivskih zgodb
5 Leopold Suhodolčan: Rdeči lev, str. 131.
in indijanaric, trenutek pozneje pa se izkaže v resnem, poglobljenem nastopu starejšega.«®
Glavna spoznanja v zgodbi izhajajo iz simbolike Rdečega leva. Skrivnostna prikazen pooseblja tiste neznane in nove sile, ki nasprotujejo zlasti mlademu človeku, ko hoče prodirati v svet in ko noče priznati usojenosti. Tin se uveljavlja pustolovsko, zrelejši Aleš z vidika višjih vrednot, zato tudi zmaga, a ne dokončno — povsod se pojavlja Rdeči lev. Četudi se magičnost Rdečega leva razblini, ostane pred nami ideja o prisotnosti nepremagljive sile, o nujnem nenehnem nastopanju proti občutku »tesnobe pred močjo neznanega, še neodkritega«^ na katerikoli razvojni stopnji in ob vedno novih spoznanjih, ko so »mnoge stvari na svetu drugačne, kot se sprva navadimo nanje.«® Težko je gospodovalnemu Tinu, ko mora sprejeti o Roku drugačno resnico.
S tako izzivajočo idejo razvoja je povezana Tinova druščina, ki se ob zagonih in padcih usmerja proti neljubemu okolju, pri tem pa v akciji spoznava pomen skupnega nastopanja. S pomenom skupnosti pisatelj nadalje razširja idejo. Mladi levi se vse bolj zavedajo skupnega delovanja, za kar govori že naziv, ki ga sprejmejo. Svojo na videz prestopniško dejavnost skušajo tudi etično opravičevati: »V trgovski dom ne bomo šli, da bi kaj jemali, temveč samo zato, ker to hočemo, ker si to upamo storiti.. .«^ Povsem pa se zavedo vrednote, ki jo pomeni skupnost, ko se jim zazdi, da bo le-ta razpadla, saj ob razkritju Rdečega leva naenkrat zmanjka povezujočega smotra. Vezi rahlja tudi odkrivanje osebnega sveta in vrednot, kar je značilno zlasti za Aleša in dekleti. Sožitje skušajo sedaj zavestno razvijati, kar se vidi iz Andrejkovega pomisleka: »Bomo odslej hodili vsak zase? Kaj naj počnem sam? Doma je dolg čas in v šoli je dolg čas. Rdeči lev pa je razkrit.«'" Rezultat celotnega dogajanja, edinstvenega Rokovega prizadevanja in trdih izkušenj, ob katerih so dečki razčistili svoje odnose na višji etični podlagi, je novo zaupanje, s katerim zre druščina v prihodnost. Začutili so, »kako jih je znova povezalo, ne morejo živeti drug brez drugega, vez med njimi se je rodila na novo, čistejša je in bolj zrela.«" Vendar se zgodi nekaj, kar bi najmanj pričakovali — iz skupine izgine Tin, ki v svoji samovolji noče razumeti razvoja. Preti mu osamljenost. To pa je najhuje. Ravno proti osamljenosti je usmeril pisatelj ves Rokov boj.
Ovira, pred katero je postavljena spontana druščina, je vsekakor malo razumevajoči svet odraslih. Pisatelj ne zakriva njegove problematičnosti. Značilno postaja tudi socialnokritično gledanje. S prisvojitvijo pušk nastopijo dečki proti stališču šole, da smejo v strelski krožek samo učenci, ki se dobro učijo. Sicer pa je šola še vedno nekako pasivno zatopljena v »MRAK SREDNJEGA VEKA«, kar je pisatelj poudaril celo z velikinu črkami. Ko učitelj odide, se učenci želijo »čimprej vrniti iz zgodovine v sedanjost.«'^
Osnovni spopad v povesti izhaja iz problematičnega stališča Rokovega očeta, »da usodi nihče ne uide, da je ne more nihče premagati.Rok se odločno upre očetovi ponižnosti, ki je niso nikjer upoštevali. Izraz ljudske pasivnosti je po-
8 Ivan Bizjak: »Rdeči lev« — nova mladinska povest. Pogovor s pisateljem L. Suhodolčanom.
' Leopold Suhodolčan: Rdeči lev, str. 158.
8	Prav tam, str. 120.
9	Prav tam, str. 72.
10	Prav tam, str. 188. " Prav tam, str. 189.
12	Prav tam, str. 112.
13	Prav tam, str. 59.
4 Otrok In knjiga
zneje tudi pričakovanje Rdečega leva kot čudežnega dobrotnika. Taka stališča spominjajo še na nekdanje čase. Pisateljeva kritika pa zadeva tudi sodobno hlastanje po izobilju v konjunkturi nastajajočega mesta. Z nepremišljenim delovanjem odraslih je povezana tudi prizadeta narava v okolju. Peter in Pavel, ki šaljivo spreminja svoje ime, pa nakazuje misel o človeku, ki se trga iz pobitosti, a zaradi bede vedno znova pada vanjo. Moralna odstopanja utemeljujejo boj Rdečega leva proti vsemu, »kar je slabega v ljudeh.«'''
V dialogu se utrinjajo še razne domislice, ki jim znajo dati junaki splošno veljaven značaj. V premišljeni dejavnosti spoznavajo, da kjerkoli ni nikjer, da je časten samo odkrit boj, da ne ustreza prazna sila, saj pest nima ne oči in ne srca in moč ni vse. Izvirna modrost je v ugotovitvi, da so knjige rojene samo za šolo in da je bolje, če ne razumeš takoj vsega.
Junaki spoznavajo svet brez olepševanj. S tem, ko jih prikazuje take, kot so, pisatelj ne izgublja vere v mladega človeka, v njegov pristni odnos do sveta, ki so ga odrasli gotovo že zapravili. Pisatelj skuša »spregovoriti mladim, da bi kljub vsem težavam in nerazumevanju ohranili v odločilnih trenutkih svoj ponos, človeškost, odkritost, resnicoljubnost, poštenost.«'® Te poglede in misli združuje predvsem naslovni junak. Pisatelju se zde odločilna spoznanja, ki jih prinaša življenje. »Kak tog vzgojitelj bo morebiti ugotovil, da junaki te povesti niso prejeli za svoje početje kazni, da se na koncu niso javno pokesali in se spremenili v pridne Janezke. Tega kot pisatelj ne bom storil. Očiščenje mora biti globlje.
Pripovedni učinek dosega pisatelj še posebej s stilno estetskim oblikovanjem. Besedišče in slovnične oblike se v tekstu podrejajo knjižni jezikovni normi. Le osamljeno naletimo na besede, ki skušajo poudarjati realnost deškega žargona zlasti v njegovem zaničevalnem smislu, kakor baraba, bedak, butec, koza, kujon, punca, smrklja, šleva, tepec; cvek, cucelj, muzika; bubsti se, frcniti, odfrčati, pofuliti, špricati šolo. Pogovorni sta tudi zvezi »mi je figo mar« in v značilnem izzivalnem smislu »če se upaš.«'^ Oblika pomožnika »bojo« se zazdi v pogovoru pristnejša, zunaj njega uporablja pisatelj »bodo.«'» Različno se menjavata izraza »policija« in »miličniki«.'® Nazornejši, a manj običajni so knjižni izrazi »opete hlače«, »opleti«^'' v smislu s čim dokončno opraviti in »mračnik«2' za netopirja.
Pomembnejše so stilno opazne besede in zveze, ki se vključujejo v razpoloženje zgodbe. Kolektivna samostalniška metafora »levi«^ konkretizira samostojnost in neustrašenost kot vzor in osnovno karakteristiko druščine. Zaradi širših zmožnosti neznanca začne sprva šaljiva oznaka »rdeči lev«^ dobivati simbolni pomen neznane sile. Kljub vsemu pa je v deški nagajivosti različno parafrazirana. Tako so omenjeni mrtva rdeča levinja, levji dojenček, levja princesa, ribji lev, rdeča mačka, rdeči konji, rdeči lasje. Dečke označujejo še poseb-
M Prav tam, str. 173.
Ivan Bizjak: »Rdeči levic — nova mladinska povest. Pogovor s pisateljem L. Suhodolčanom.
Prav tam.
" Leopold Suhodolčan: Rdeči lev, str. 20, 73. •8 Prav tam, str. 31, 145, 15, 77. » Prav tam, str. 45, 49, 50. » Prav tam, str. 44, 90.
Prav tam, str. 35, 73, 157. ^ Prav tam, str. 19. Prav tam, str. 19.
ne domišljijske oznake. V svojem ponosu gledajo zviška kot »kralji, klovni in slavni razbojniki.«^ Ironično očitajoče označuje mati nedelavnega, a močnega Tina kot »sina velikana.« V podobni ljudski prilastkovni rabi oznanja »volk spokornik« Blaževo podreditev teti in učitelju. Knjižno poudarjena »jata otrok«^ daje brez posebnega opisovanja slutiti njih osamljenost. Staremu skladišču, ki še posebej ustreza težnjam junakov, daje fantazijski smisel podoba času kljubujoče ladje, »ki je neslišno plula dalje čez travnik, iz pomladi v jesen in nato za ped globlje skozi zimo.«^
Nekatere ekspresivne glagolske zveze izražajo zagnanost in akcijsko zavzetost: »zaprašil se je po vzpetini«, postava se je »odtrgala iz skrivališča«, »levom so se napela telesa«, dečki so se »lepili k zidovom hiš«.^^ Sunkoviti refleksi se menjavajo z napetim pritajevanjem.
V čutnem dojemanju okolja naletimo na neposredno in pristno izražene drobne vtise, ki nastajajo v tišini napetega pričakovanja. Zdaj je to motrenje prahu, ki je »trepetal« v svetlobi, drugič prisluškovanje dežju, ki je »zaškrebljal« na strehi, ali pa vetru, ki se je kot nekaj, kar je prišlo od daleč, »naslonil na južno steno«, spet je »zapokal suh les«. Slušno intenzivno, a hkrati domišljijsko preseneti dvigalo, »zalajalo je kot lisica«. Natančno je posneto zastajajoče vrtenje mešalca, ki je »brnel starčevsko utrujeno«. Okolje pa je podano tudi s pomočjo izrazov za vohalne občutke. Pod streho je bilo »zatohlo, dišalo je po sovah«.28 Doživljamo ga tudi kritično. Četudi obrobno, dobiva sodobno urbani-ziranje podobo nerazumne sile v poosebljanju velikih hiš, ki so »stopale na strehe nizkim«, »vsak dan (...) odgriznile kakšen kos« ali pa jih že »povsem obkolile«. Le stari kostanji so se »krčevito upirali«.^
Več je opaznih glagolov v zvezi z notranjim odzivanjem. Ob sproščenosti, kjer hudomušno »diši po rdečem levu« in »cvete domišljija«;^ začutimo v zvezi »po glavi mu je vrtala misel«®^ prisotnost nečesa vznemirjajočega, tujega. Prek več variant, ki ponazarjajo razglabljanje in razdvojenost, pridemo do končne stilizacije skrajne odločenosti in koncentracije, ko so se Alešu misli »zožile v vži-galno vrvico, ki je bliskovito zagorela, ogenj naglo drsi v svoj cilj, nihče več ga ne ustavi«.®^ Pisatelju so pomagali izrazi s tehničnega področja in izvenčasovna raba sedanjika. Občutke tesnobe zaradi nenehnih porazov izraža pisatelj z glagoli, ki pomenijo zastajanje telesnih reakcij: »se spet ne morejo premakniti«, »stisnilo ga je v prsih«, tišina »ga je zalila od vseh strani«, »še pisniti ne morejo več«. Nazadnje prevlada zmedenost, ki jo ponazarjajo izrazi: »brezglavo se je obračal«, videl je stvari, »ki jih sploh ni«.^
Nekateri glagoli so zaradi svoje pogostnosti stilizmi zase. Takšen je glagol zlivati, ki postane tematsko najpomembnejši v zvezi z Rdečim levom, ki se je »zlil z deskami«.'^ Poudarjeno je neugotovljivo pojavljanje, ki dobiva značaj
Prav tam, str. 28. 25 Prav tam, str. 13, 152, 43.
Prav tam, str. 58. ^ Prav tam, str. 27, 73, 81, 141. 28 Prav tam, str. 58, 60, 60, 158, 89, 89, 74. » Prav tam, str. 29, 115, 121, 115. » Prav tam, str. 153, 155. 31 Prav tam, str. 15. Prav tam, str. 161.
33	Prav tam, str. 97, 158, 158, 158.
34	Prav tam, str. 74.
fantoma. Helenca in Bil sta se oddaljevala in se »zlivala (...) v eno samo postavo«.3i Tu je zabrisanost vtisa utemeljena z oddaljenostjo. Sobesedilo pa kaže, da gre v Aleševih očeh tudi za afektivno pretiranost podobe. Optično jasno izstopa zlivanje predmestja z mestom. Domišljijsko odprta pa ostaja zopet postava, »ki se je povsem zlila z nočjo«.^^ Značilni so še drugi pogosti glagoli, ki z nekaterimi ključnimi pomeni vplivajo na razpoloženje. Glagol zijati se večkrat pojavlja v prenesenem smislu neprijaznih, zijajočih odprtin, dokler ne preraste v zvezi »pred njegovim še otroškim pogumom je zazijala luknja«^^ v miselno podobo ovir, ki jih začne postavljati življenje. Glagole konkretizirajo ponekod metaforični prislovi, ki zgoščujejo izraz. Ce so se kolesa na vozičku »pijano obračala«, 38 ni treba še omenjati, da je bil voziček razrahljan.
Med pridevki ponazarjajo nekateri zunanje lastnosti. Izrazita je podoba »starih, narezljanih hiš«,^» kjer je podana celota z vidika otroško dojete posameznosti. Notranjost izdajajo nabirajoče se »tanke solze«,^ ki uidejo, ko jih ob vsem naporu ni mogoče zadržati. »Fant z zelenim obrazom«''^ je učinkovita barvno shematična karakteristika bolnosti in izprijenosti. Sicer pa pridevki zlasti poudarjajo vznesena občutja. Tako je bila nedelja »praznično daljna in brezkončna«,pj-j ferner spremenjene čutne kvalitete nakazujejo oddaljenost od mučne vsakdanjosti in pritajeno sproščanje. Nove vrednote poudarja pisatelj s simboliko svetlobe in beline, za kar govore »srebrni hrbet« reke in njena »svetla, žametasta polt«,« dekliški »svetel nasmešek«, poteze »prazničnega obraza« in navezanost, ki se je »rodila na novo, čistejša (...) in bolj zrela«.'''"' Poleg estetskega gre predvsem za vrednostni poudarek. Idiličnost se povezuje z junaki, ko odkrivajo svoj lastni notranji svet. Njega nedotakljivost je upodobljena največkrat z belo Aleševo srajco.^^ Aleševa in Helenčina čustva pa spremlja belina še v drugih zvezah, kot so beli dvor, beli roki, beli pesek, bele račke, belo perilo. S pomiritvijo v bolnici soglašajo beli hodniki, bel klobuček, bela postelja. Bolj tehnično skuša pisatelj presenetiti in strniti izraz s sinestetično zamenjavo predstav. Iz udarjanja z mokrim perilom so nastali »mokri udarci«. Poševna smer sonca je prenesena tako, da je sonce »lezlo v poševno dopoldansko nebo«.''6 Zadnji miselni prebliski pred odločilnim spopadom pa so zajeti v »dolgem trenutku«."
Primere so namenjene predvsem karaktemzaciji in slikanju razpoloženja junakov. Zajete so iz njihovega predstavnega sveta in okolja. S svojim domišljijskim poudarkom segajo prek domačih razmer. Manj jih ponazarja način akcije, odločilni pripetljaji so izraženi neposredno. Prevladuje samostalniška oblika, kjer je primerjalni člen navadno razširjen z dopolnilom. Pomemben je odslužen avtobus, saj po svoje budi domišljijo. Tin je v svoji navezanosti nanj
^ Prav tam, str. 45.
^ Prav tam, str. 136, 138.
Prav tam, str. 141.
Prav tam, str. 100.
® Prav tam, str. 81.
^ Prav tam, str. 94.
Prav tam, str. 109.
Prav tam, str. 37.
« Prav tam, str. 100, 106.
^ Prav tam, str. 170, 183, 189.
Prav tam, str. 17, 34, 40, 60, 67, 68, 81, 161, 163, 165, 183.
Prav tam, str. 101, 106.
" Prav tam str. 162.
videti »kot zadnji potnik, ki se je z avtobusom pripeljal iz daljne dežele«.^ Nekatere primere spominjajo na eksotične postave iz filmov. Tin se obnaša, »kot da je princ iz arabske dežele«. Primera povzema Tinovo samovšečno uveljavljanje v zvezi s slepo vdanim Markom, ki je njegov »nepogrešljivi osebni čuvaj«. Ob nočnem pohodu je videti Tin »kot žareči svečenik v temnem svetišču«,^® ki mu ni mogoče ugovarjati. Pri Alešu sta ponos in čast poudarjena z bojem mušketirja.^ Časovno oddaljena primera je razširjena v že kar majhen opis mu-šketirske zvestobe ter zadeva tudi zunanje, saj ustreza bela, ohlapna mušketir-ska srajca Aleševi. Ko pa je Aleš primoran sleči srajco, postane podoben na vse pripravljenemu, fatalističnemu »mlademu japonskemu rokoborcu«.®^ Gizdavi Bil s kitaro je ironično označen kot slavni popevkar Johny Holliday. Posebnost je istočasna primerjava iznajdljivega strica s klovnom, generalom, mornarjem in pismonošo.®^
Pisatelj vključuje v svoje metafore tudi živalski svet. Nekoliko drzna primera poudarja spretnost, s katero je treba nasprotniku prikrito in trdovratno kot bolha zlesti za srajco. Groteskna afektivnost je v sovjem kriku prestrašene ženske in očeh, ki so se na mah stokrat povečale. Pavlov nemir in postava sta gibalno označena s poskakovanjem dolge, suhe kobilice.®^ Na deški način oživlja pisatelj tudi mrtve predmete, s tem da jih primerja z živalmi. Izrazito je označena brezhibnost tricikla, ki teče »tiho kot mačka«. Izvirna je jasno očrtana primerjava dvigajočega se dima s pasjim repom, butajočih čolnov pa z lesenimi psi na verigah.s''
V primeri z deškim junaštvom je več mehkobe v prikazovanju deklet. Helenci so roke pri plesu »rasle s pogledom v višino, ko da so se ji spremenile v krila vitkega žerjava«.^ Estetsko skladna primera jedrnato poudarja oblikovanost in čustveno izraznost plesa, kot težnjo po nečem daljnem in lepšem. Zelja po potovanju se izpolni Helenci ob Alešu na simboličen način kot prehajanje v nove življenjske odnose. Neslišen tek sanj prenaša pisatelj na vlak: »Bilo jima je, da se vlak neopazno premika, začela sta najlepše potovanje v svojem življenju«.'^ Ponekod izraža pisatelj naklonjenost s pomanjševalnicami. Celo ironija izgublja v dekliških očeh jedkost, saj fanta ni bilo več, »kot za majčken zelen popek«.^^
Poleg neugnanega domišljijskega oživljanja izpričujejo primere tudi statičnost, predvsem v trenutnih spoznanjih brezizhodnosti. Najbolj ustreza primerjava s tarčo, ki velja vsestransko izpostavljenemu Roku. V svoji nemoči pa je Marko podoben piškavemu orehu. Ustreznost primere izhaja iz neposredne situacije, ko Marko zares obvisi na orehovem drevesu.^ Ce je v gornjih primerah nekaj nagajivosti, čutimo mračnost v kolektivno označujoči primerjavi pobitosti in resnobe z vranami na cesti, z nemočnimi podložniki in pogrebci.^3
^ Prav tam, str. 42. « Prav tam, str. 63, 63, 139.
50	Prim, prav tam, str. 60, 81, 146.
51	Prav tam, str. 162. Prim, prav tam, str. 52.
53 Prim, prav tam, str. 61, 124, 154.
Prim, prav tam, str. 71, 115, 161. 55 Prav tam, str. 66. 5« Prav tam, str. 170. 5' Prav tam, str. 129. 58 Prim, prav tam, str. 27. 36. 53 Prim, prav tam, str. 60, 97, 181.
Nemoč v zvezi z Rdečim levom je poudarjena tudi z nenadno prikovanostjo na mestu, pogosteje pa z zbeganimi premiki, v katerih se Tin obrača, »ko da obupan išče samega sebe«.®" Drugače pa je uglašen Helenčin svet. V občutju, »ko da ji je dekliško telo otrpnilo v dolgo mrtvo soho«,®i je estetsko konkretiziran trenutek skrajno nemočne dekliške prizadetosti.
S ponazoritveno močjo izstopajo nekatere razumske primere. V kritičnost prehaja hladna ugotovitev, da so zgradili šolo, podobno tovarni. Očitki se skrivajo tudi v primerjavi opustelega gradbenega zemljišča z lunino površino. Šolsko učena, vendar plastična je primerjava ostanka kanala s slepičem v človeškem telesu.®^
Rekla se pojavljajo predvsem v dialogu ter prehajajo v jedkost kot odsev napetega medsebojnega kljubovanja. Prav tako začutimo v njih zavračanje odraslih. O čuvanju otrok pravi občutljivi Peter »raje tri dni na jablani obiram češplje«, ironična domislica daje prednost pavlihovsko protislovnemu in najbolj nemogočemu početju. Niti šolski strelski krožek ni privlačen. Posneto je tavto-loško plehko in posmehljivo izgovarjanje: »Jaz ne morem, sem na desno oko slep, na drugo pa nič ne vidim.« Kaplarsko zavračujoč se zdi Tinov očitek: »Budnemu bi ti tatovi ukradli obleko s telesa.«®^ Manj je ljudsko ustaljenih rekel. V opazki »medveda smo poslali po med«®< čutimo nagajivo nevoščlji-vost ob Aleševem opravku z dekleti.
Vznemirjenje v kritičnih položajih se kaže v nekaterih retoričnih vprašanjih. Povsem ustrezno je nakazana glavna tendenca zgodbe v vprašanju: »Kdo je Rdeči lev, ki odloča o vsem čisto po svoje?« Najbolj bolečo stran levjega karakterja, namreč prenašanje poraza, pa nakazuje vprašanje: »Kaj more leva boleti še bolj?«®^
V širših povezavah dobivajo stilno vrednost sicer manj značilne posameznosti. Nekatere po sebi objektivne slike prizorišča in okolja se izkažejo z vidika celote kot slika notranjega doživljanja junakov. V občutje tesnobnega in napetega pričakovanja se vključujejo mrke podobe zatohlega ostrešja, prhutajočih mračnikov, nenadno pojavljajočih se zbeganih ptic in renčečega neznanega psa. Predmetnost je skrivnostno oživljena kot izraz neznane sile, ki stopnjuje vznemirjenost ob votlem oglašanju desk, gibanju senc, temni noči brez zvezd, ob težkih oblakih in skrivnostno vabeči lutki. Glagolske primere se izgubljajo v negotovih domnevah. Pisatelj si pomaga z nedoločnim izrazom »ko da je nekdo nekje daleč odprl omaro«, »ko da je nekdo nekje premaknil stol«. V tuji izbi se zdi, »da nekje nekdo diha, morebiti diha štedilnik, morebiti stena ali omara.«®® Za vsako rečjo je čutiti neznanca. Nagačene živalske glave so kot žive, vsak hip se bo nekaj premaknilo. Nazadnje Tin zbegano prisluškuje celo zvenu lastnih besed. Videti je, da oživljeni drobci sočasnega dogajanja v okolju ne ostajajo več v mejah paralelizma, temveč stopajo v ospredje kot zlovešče napovedi bližajočega se neznanca kot simbola nenehno pričujoče sile, ki čisto po svoje določa ravnanje junakov. Pisatelj se oddaljuje od realistične tehnike. Pred Bilom, ki s svojim prihodom pretrga veselo razpoloženje, »je padala v prostor velika senca
8« Prav tam, str. 157.
Prav tam, str. 108.
® Prim, prav tam, str. 29, 139, 138.
« Prav tam, str. 21, 113, 154.
^ Prav tam, str. 31.
^ Prav tam, str. 56, 118.
« Prav tam, str. 10, 10, 121.
njegove postave«.®^ Močnejši učinek pripada okoliščini, ki deluje kot nekaka napoved pomembnega dogodka. Podobne slutnje vzbuja reka, ki postaja pred dekletoma vse bolj kalna, po njej pa priplava črno bruno, podobno utopljencu.
V trenutkih vedrine izginjajo temačne podobe. Tedaj zažive v Petru in Pavlu »nebo in zemlja, sonce in luna, ptica in cvet«.®® V stavku je čutiti ritem veselega vzklikanja. Dejstva iz okolja so tudi tu pomenljivo oživljena. Nerodnemu Marku se veje nagajivo odmikajo. Helenčinemu plesu enakomerno pritr-kava dež. Prav v trenutku dekliške zaupljivosti pa so »orehi na drevesu rahlo trčili drug ob drugega«.®® Pisatelj namiguje na prvi plahi dotik, ki ga doživita Helenca in Aleš ob koncu zgodbe. Tudi staro skladišče je kot živo in povezano z deškim početjem. Predstavlja poseben svet. Dečkom, ki se shajajo v njem, neti domišljijo. Ves čas se skrivnostno oglaša, dokler ga ne porušijo. Podobno se zrahljajo vezi v druščini. S koncem skladišča je obenem konec otroško značilnih pustolovščin.
Nekateri konflikti, izoblikovani v dogajanju, so stilno izraženi s kontrasti. Sodobno življenje poraja nove zaplete, ki jih nakazuje nervoza nastajajočega mesta in izgubljajoča se lepota, saj so »hiteli v mesto ljudje in avtomobili, ptice in sonce pa so bežali iz njega«.'" Bilova pokvarjenost, ki prizadene Helen-čin svet, dobi svoj skrajni in ostro začrtani izraz v kepi blata, ki je priletela »natanko v sredo, da se je na belem perilu pokazal velik črn madež«.'^ Prav tako ima kontrastno obliko Roku namenjena ugotovitev Petra in Pavla: »Zdaj vidim. Moja levja griva je bila pred tvojo čisto navadna mačja dlaka.«^ Pisatelj vrednoti Rokovo prizadevanje simbolično zgoščeno po povsem neznatni zunanji značilnosti.
Kot stälna posebnost se kaže način, ki podaja boleče spremembe čustvenih stanj. Spremembe so izražene s prenesenim pomenom glagola odnašati, ko jih nasprotna sila načenja in odnaša. Podobe razkroja se odmikajo realističnemu stilu. Pri Alešu čutimo, »kako mu ozki obraz odnaša žalost«. Tina je zadel občutek poraza, »odnašal je njegovo prvaštvo, bilo je kot posušena lupinica«. Pred nami je pomensko in količinsko zares klavrni ostanek nekdanje samozavesti. Izvirno je tudi poudarjena otožnost ob rušenju starega skladišča. Delavci so se zdeli dečkom, »ko da jim neznano kam raznašajo nepozabne dneve, ki so jih preživeli v njem«." Podobno se razdrobi nasmešek ali se sesuje dim.
Značilne so nekatere posebnosti v stavčni gradnji. Ob spremenjeni inter-punkciji opušča pisatelj formalno logično povezovanje. Opazni so stavki, ki jim v dolgih periodah ne najdemo pravega mesta. Videz neurejenega združenja je posledica prostega notranjega monologa, v katerega se vrinja tudi pisatelj. Mar-jetka takole reagira, ko rešuje čeber s perilom:
»Potem jo je le ohrabril občutek, da je čeber že bliže, narahlo se ji priklanja, morebiti je zašel v mrtvi tok, si je rekla, in se je ustavil.
Ali le kdo zdaj misli name, jo je spreletelo, morda mama, morda Helenca, gotovo misli name Helenca, moram ji rešiti čeber s perilom, njihovi družini veliko pomeni, si je šepetala, in bila je bolj pogumna, trenutek nato
Prav tam, str. 66. 68 Prav tam, str. 57. ® Prav tam, str. 30. 'O Prav tam, str. 28. " Prav tam, str. 109. " Prav tam, str. 188. " Prav tam, str. 68, 145, 181.
pa je znova omahovala, čeber se je bahavo zibal na gladini, ko da mu je prav lepo, takole se prevaža kak star, našopirjen gosak, je pomislila, prav nič se mu ne smilim. «74
Opazna mesta pa ima tudi navaden dialog. V izrazitih afektivnih položajih razpade stavek v prvobitno sunkovit izraz. Tako v zvezi s pojavljanjem Rdečega leva:
»Ne ... Bil je ... Ne boste mi verjeli... Bil je neki deček ... Nikoli ga še nisem videl... In pravzaprav ga sploh nisem videl v obraz ...« Ali pa ob Helenčinih zadregah:
»Nenadoma je skočil vame ... in ... in me ... in me poljubil...« Aleš takole toži za Helenco:
»Ni je ... Nikjer je ni ... Njena mama je bila pri teti na Poljanah ... Tudi tam je ni..
Ločeni vzkliki, katerih eliptičnost in krčevito zastajanje označujejo tri pike, oblikujejo dokončni smisel s stopnjevanjem, ki je ponekod anaforično. Značilni so postali natrgani in neceloviti stavki kot realni posnetki govora.
V stavčni zgradbi je opazna tudi posebna raba veznika in. V začetku na novo zastavljenega stavka daje veznik večji poudarek odločnosti. Tako je med drugim z nepričakovano rabo veznika močneje zajeta dokončnost Helenčine odločitve:
»In ne bom šla več domov ... Ne vem, kam bom šla ... Nekam ... kamor koli...« Podoben vtis daje Aleševo vprašanje: »In zdaj boš dobra samo z mano?«™
Več naravnosti skuša pisatelj nedvomno doseči tudi z izpuščanjem napo-vednih stavkov, tako da ponekod ni mogoče ugotoviti govornika.
Razgovorna snov je v kratkih stavkih porazdeljena na vso skupino. V takih skupnih prizorih neposredno začutimo razgovorno valovanje ter anonimno delovanje skupine kot celote."
S prirodno spontanostjo govora in z že prej navedenim nemirnim asociira-njem se povezuje asindetično razvrščanje stavkov. Vendar pa sega stil od že kar nekontrolirane in razdrobljene subjektivne sproščenosti prek objektivnih analiz in brezokrasnih posnetkov zunanje akcije, kjer ni časa za refleksijo, do opazne metaforike ter vse bolj lirsko zlite izpovedi. Tako začutimo ritmično urejenost in pritajeno stopnjevanje ob razširjenih podvojitvah:
»Helenca je že hotela stegniti roko, da bi se ga dotaknila, tako čisto narahlo bi se ga dotaknila.«
»Le včasih (...) se še reka nekoliko očisti, a tako prozorna, kot je bila nekoč, ne bo več, in tudi oblaki se ne bodo nikoli več kopali v njej.«'® Za nadaljnjo osvetlitev povesti je pomembna njena zgradba, razvrstitev literarnih prvin in odnosi med njimi.
Junaki stopijo v zgodbo, ko so že izoblikovali svojo druščino, ki pa že kaže ob Aleševih osebnih interesih znake načetosti. Pisatelj poskrbi za učinkovit začetek, ko seže neposredno v dogajanje. Zaplet se pojavi v samem začetku, ko Tina preseneti neznanec z rdečimi lasmi. Sele naslednje poglavje ima značilnosti
" Prav tam, str. 110.
Prav tam, str. 24, 104, 147. 76 Prav tam, str. 129, 170.
" Prim, prav tam, str. 21, 27, 33, 41, 43, 83, 175, 177, 179. '8 Prav tam, str. 68, 101.
uvoda, kjer so kratko predstavljeni člani Tinove druščine, ko načrtujejo prisvojitev zračnih pušk. Vidimo, da so posamezne naloge že razdeljene. Tako sega začetna zasnova tega načrta in s tem tudi zgodbe iz njenega okvira. Za pobude zvemo le iz posameznih analitično podanih drobcev. Pisateljeva pozornost velja zapletu, saj še Blaž potrdi srečanje z neznancem — Rdečim levom. O njegovih namenih obstoje samo domneve.
Prisvojitev pušk poteče nemoteno, zato pa se stopnjuje zaplet ob poznejšem nenadnem izginotju pušk, ki ga pripišejo neznancu, kar prinese zgodbi novo usmeritev. Nasprotna igra, ki se je začela nakazovati z neznancem, sedaj povsem obvlada zgodbo, ko druščina preusmeri dejavnost v iskanje Rdečega leva. Značilno postane nasprotje med obema tekmecema, Tinom in nedosegljivim Rdečim levom. Slednji z nepričakovanimi nastopi obvladuje dogajanje. Zgodba začenja zastajati. Zunanja dinamika prehaja v detektivsko kombiniranje. 2e kar nerešljivo se stopnjuje zaplet ob sporočilu, da je nekdo spet vrnil puške v šolski kabinet. Napetost podžiga neposredno pojavljanje Rdečega leva in razblinjanje poizkusov, ki bi ga naj razkrili.
Tako se zgodba zaobrne nazaj k prvotnemu tipu početij. Toda nič ne pomaga puljenje grive cirkuškemu levu in tudi ne glavna akcija, vsestransko pripravljeni vdor v trgovski dom, s katerim namerava druščina zmagati nad okoljem, kar bi privedlo Tinovo zgodbo do dramatičnega vrha. Odločilno dogajanje se sprevrže v grotesko ob odkritju, da so dečki zbežali pred negibno lutko. Značilno je, da tudi za ta nastop izve bralec šele tedaj, ko so se dečki že dogovorili zanj. Pisatelj druščine ne privede dalje kot do spoznanja, da ji neznana sila preprečuje uveljavljanje. Krčevito tipanje druščine dobiva značaj neuspelega donkihotskega prizadevanja.
Kot nasprotje taki brezizhodnosti razvija pisatelj življenjsko otipljivo zgodbo o Aleševem individualnem prizadevanju za Helenco. Zasnova sega prav tako iz zgodbinega časa, saj predstavi pisatelj Aleša, ko ima ta že ustaljeno mnenje o Helenci. Polno je razvita dramatična zgradba zgodbe. Ta pridobiva na samostojnosti, ko se začne med Alešem in tekmecem Bilom oblikovati konflikt, ki ga še podžiga Helenčino omahovanje. Z Bilovim ponižujočim napadom na Aleša in pozneje na Helenco, ki prizadene idealnost dekletovih čustev, se zgodba prelomi v odkrit konflikt, ki ga lahko reši le fizičen boj. Helenčinemu pobegu sledi odločilni spopad, ki privede zgodbo z Aleševo zmago do dramatičnega vrha. Nazorno je podana sprememba mirnega Aleša v neizprosnega borca. Vendar pa tudi Aleševa zgodba ne ostaja zunaj vpliva Rdečega leva. Spopad z Bilom naraste prek osebnih meja, ko ga začne Aleš povezovati z Rdečim levom. V razpletu najde Aleš Helenco. Toda pisatelj ne pusti zgodbe mirno izzveneti. Trenutke sreče, a tudi nepazljivosti spretno izkoristi kot razlog za dramatični zavorni moment, ko se izgubi Helenčin bratec med železniškimi tiri. Dogajanje zastaja. Vanj postavi pisatelj še Tinove dečke in tako na istem prizorišču zopet združi obe zgodbi.
Tedaj se bratec pojavi pred brzečo lokomotivo. V oblikovanju krčevitih trenutkov, ki sledijo, leži odločilni kompozicijski prijem celotne povesti. Položaj popolne nemoči, ko bi se moral med dečki vsaj Aleš izkazati pred Helenco, je pisatelju potreben, da bi tako učinkoviteje presenetil s premočjo Rdečega leva, ki nepričakovano reši bratca in se pri tem nehote razkrije. Pisatelj poskrbi za nov zavorni prijem, ko razkriva ranjenega leva posredno prek odzivanja druščine. Kot Roka ga izda bralcu šele v naslednjem poglavju. Z razkritjem doseže združena zgodba svojevrsten vrh, ki pa ni organska posledica prizadevanja
druščine, temveč spada kompozicijsko v vrsto ločeno zasnovanih neuspešnih srečanj z Rdečim levom. Ta tvega razkritje po lastni presoji. V razpletu dobiva nenavadno pojavljanje Rdečega leva realno logično utemeljitev v Rokovem boju za priznanje. Vendar se zgodba ne konča v sklenjenem krogu. Četudi prerojena, začuti druščina, da ji manjka povezujoči smoter. Odprto ostane tudi vprašanje samovoljnega Tina, ki ne prenese Rokove uveljavitve ter izgine iz dogajanja.
Povest je razdeljena na poglavja, ki so utemeljena s prepletanjem dveh zgodb ob skupnem izhodišču in sklepu. Rdeči lev kot neodvisen kompozicijski element vpliva na zgradbo obeh zgodb. Ob njem ostaja Tinova zgodba na ravni neuspešnih, čeprav vedno na novo predvidenih zagonov, ki vsak obeta odločilni preobrat. Odločata pogum Rdečega leva in njegova etična misel, da ne bi postali »čisto navadni tatovi in razbojniki«.™ Nasprotno pa se Aleševa trikotniška zgodba povsem razmahne in doseže svoj dramatski vrh.
Kompozicijska posebnost Rdečega leva izhaja iz že omenjene simbolne vloge naslovnega junaka. Tako sega v dogajanje tudi nekaj simbolističnega oblikovanja. Prisotnost neznane sile je čutiti v nepredvidljivih pripetljajih, v skrivnem oživljanju okolja, v domnevah, v vsebini sanj, v fantastičnih govoricah in spačenih podobah. Občutek nemoči vpliva na zresnitev junakov. Toda vsa skrivnostnost, ki se bolj ali manj pojavlja v povesti do vsebinskega vrha, se izkaže kot nekaj zunanjega, dekorativnega, ko jo pisatelj na mah vrne v resničnost. Ponoven pregled levovega prizadevanja odkrije povsem realističen vidik povesti.
Rok kot neznanec postane temelj napete detektivske zgodbe. Svoje identitete ne razkrije kljub vsestransko pretehtanemu detektivskemu kombiniranju izsledovalcev. O vsem je presenetljivo obveščen. Dečki zaman iščejo rdečo lasuljo kot glavni dokaz. Rok spretno zapleta dogajanje. Vedno hodi z druščino, a ga ta nič ne pogreša, ko se v trenutkih njene nepazljivosti preoblači v Rdečega leva. Sicer je motiv nepričakovane dvojne igre v detektivskih zgodbah pogost. Vendar doseže pisatelj tu z njim popolno presenečenje.
Dogajanje in osebe je pisatelj realno utemeljil. Druščina se ni zbrala naključno. Pustolovstvo je le nekaj zimanjega. Ravnanje in stališča druščine izhajajo iz globljih psiholoških motivov uveljavljanja, ki je obenem družbeno motivirano z okoljem, saj je nenavadno ravnanje mladih predvsem posledica nerazumevanja v okolju. Najgloblje pa se zaveda svojega uveljavljanja Rok, ko se usmerja proti nedejavnemu podrejanju usodi. V akciji, polemičnem dialogu in ob Roku druščina notranje zrase in se utrdi. Viden je razvoj, v katerem dobi brezobziren levji karakter človeške poteze. V akciji in dialogu so utemeljene tudi individualne razlike, ki prete razbiti druščino. Vendar samo Tin ne more prek njih. Ravnanje posameznih junakov se sklada prav tako z značilnostmi, ki so podane opisno zlasti kot socialne slike na začetku nekaterih poglavij. Pisatelj se je trudil, kot sam pravi, da junaki »ne bi bili upodobljeni črno belo kot tipi, temveč (...) s svojimi posebnimi lastnostmi«.®" V tem smislu hoče pisatelj razumeti tudi negativnega Bila. Tudi epizode, ki so sicer ločene od glavnega dogajanja, ilustrirajo naravo junakov. Taka je med drugim naveličanost, s katero Tin čisti čevlje. Pisatelj pridružuje tudi drobce hkratnega dogajanja v bližnjem okolju, kakor pač občasno pritegnejo pozornost. To so odmevi malomarnega dela na gradbišču, vsiljiv tovornjak v starem trgu ali pa
^ Prav tam, str. 187.
Suhodolčanovo pismo piscu študije. Prevalje, 27. aprila 1972.
zatopljenost gospoda Zajca v njegov avtomobil kot primer za duhovno odsotnost odraslih. Tudi bežne posameznosti iz okolja motri pisatelj socialnokritično. Taka postaja zaradi neustreznega odnosa do mladih usmeritev celotne povesti.
V	zgodbnem času, ki obsega osem dni, od sobote do druge nedelje, ni dogajanje vse dni enako intenzivno. Manjše prekinitve izpolnjuje analitična pripoved junakov, ponekod pa si mora bralec pomagati s sklepanjem. Zdi se, da pisatelj namerno tako ravna, ko posnema pogovor mladih, ki radi puščajo poslušalca v nejasnosti. Nekatere zasnove in predvsem opisne karakteristike segajo iz zgodbnega časa. Za kompozicijo je v zvezi z Rdečim levom pomembna sklepna osvetlitev pripetljajev, ki jih nazadnje prikaže v povsem realno verjetnem zaporedju.
Kompozicija odstopa od zgoščenosti običajne pustolovske zgodbe ter dobiva povestno širino kot širši izsek iz življenja. V osnovno pripoved segajo opisi oseb, domačih razmer, šole in sprememb v okolju, navzoče so ljudske govorice, sanjarjenje, plaha ljubezenska romantika, monolog, predvsem pa raznolik dialog, ki sega od humorja do mučnega razglabljanja. Pustolovstva snujejo junaki v živahnih razpravah. Tako dialog ni namenjen le označevanju, temveč tudi poganja dogajanje.
V	pisateljevo oblikovanje so se vrinile tudi nekatere neskladnosti. Stilni izvirnosti ne ustrezajo nekatere obrabljene podobe. Tako so sladkobno idilične solze ljubezni in solze spoznanja,grlica, ki se ji je preparalo grlo,®^ na vodi pa je že preveč prisiljen labod ali celo ranjeni labod.®^ Vtis skrivnega soglašanja narave z razpoloženjem oseb je pisatelj zadel s podobo brezbrižne reke, ki je v zvezi s Helenčinimi tegobami nepričakovano postavljena v kontrastno raz-merje.84 Poglavje o originalnem možu iz triogelne bajte, ki sicer kaže vpliv Rdečega leva na okolje, pa ni v pravi zvezi s kompozicijo. Prevejani mož se žal nikjer več ne pojavi in tudi v ničemer ne določa razvoja dogajanja. Vendar pa take manjše oblikovne pomanjkljivosti ne morejo zabrisati vtisa celote.
Kakor je videti iz končne strnitve glavnih ugotovitev, se povestne sestavine neprisiljeno ujemajo z zamislijo razvojnega prehoda. Od sumljivih pustolovščin, s katerimi se hoče druščina izkazati, se ob nastopu Rdečega leva in Aleša kot glavnih oseb preusmerja k vrednejši dejavnosti, za katero je prav tako potrebna neustrašenost. Moralno je očiten prehod od pokornosti Tinovi levji grivi k človeško sproščenim odnosom enakih med enakimi. Prav tako je s prehodom k razglabljanju o zrelejšem smotru, ki naj povezuje druščino. Razvojno psihološko je utemeljena zgodba s trenutki razpada spontane, neformalne skupine, s prehodom od otroško značilnega postavljanja k pubertetni zamišljenosti. Podobno je v stilu ob porazih in trdih spoznanjih več jedkega humorja, spačenih in mračnih podob ter natrganih stavkov, odkrivanje novih vrednot pa je povezano s svetlobo in belino in tudi že z lirsko ubranim izrazom. Kompozicijsko ustrezata nakazani dvojnosti okrnjena Tinova ter dramatično razvita Aleševa zgodba. Tudi okolje ni enovito. Izginja skladnost podeželskega trga, mesto pa še tudi ni prineslo vredne življenjske kvalitete. S pticami in soncem bežijo nastopajoči junaki iz njega. Tako je v nedvomno imietniško celoto zajeta svojevrstna dvojnost, odločilni trenutek, v katerem odkrije druščina višjo raven bivanja. Takšen razvoj določa predvsem izvirni Rdeči lev.
Prim. Leopold Suhodolčan: Rdeči lev, str. 104, 109. Prim, prav tam, str. 99. Prim, prav tam, str. 106, 108. Prim, prav tam, str. 104.
Za Roka — Rdečega leva — je značilna učinkovita povezava realistične osnove s fantastiko, kar daje povesti posebno mesto v sorodni tematiki. Pomembna je tudi sama realistična osnova, tako zaradi življenjskih spoznanj, predvsem pa zaradi socialno kritičnega odnosa mladih do stvarnosti. Tak odnos se prvič pojavi v Rdečem levu. Pisatelj sicer povsod, v Velikanu in Pajacu, Skritem dnevniku in v Dečku na črnem konju, prikazuje neugnane junake, vendar se ti šele v Rdečem levu kritično zavedo svojega položaja. Prvič se zaženo v akcijo z namenom, da bi opozorili nase odrasle. Toda prvič so tudi prisiljeni razmišljati o porazih. Ob Rdečem levu se dokopljejo menda do najglobljih spoznanj v Suhodolčanovih povestih, ko začutijo neznatnost spričo življenja in vedno novih neznank, ki jih prinaša. Vendar se nočejo fatalistično podrejati. Prvič razmišljajo o druščini. Zavestno se uče usklajati različen osebni svet. V zvezi z dekleti se pojavijo v Rdečem levu tudi prva plaha ljubezenska čustva.
V povesti Velikan in Pajac, ki je nastala neposredno pred Rdečim levom, pa se realno soočenje s trenutnim okoljem izgublja v že kar brezupni fantastiki, saj vidi pasivni Velikan povsod samo idealni svet. Pri njem ni najti prav nič donkihotske borbenosti. Pajac, njegov nasprotni pol, ki mu iluzijo omogoča, tudi ni povsem realen, saj mu pri reševanju Velikana znatno pomaga sreča. Nasprotje med idealnim svetom in trdim današnjim življenjem, ki tako vizijo omogoča, pa je v Rdečem levu realno združeno v istem junaku, ki je zdaj Peter, drugič Pavel ter pomeni pri Suhodolčanu nov tip osebnosti. Zdaj je ves srečen, nenadoma pa se prelomi v nekoga drugega, ko se spomni svoje resnične bede. Tudi dogajanje v Skritem dnevniku je v primerjavi z Rdečim levom drugačnega značaja. Spodbujajo ga predvsem romantične težnje po velikih dejanjih, kakršna je najdba skritega partizanskega dnevnika pa tudi izsleditev razbojnikov ali leganje pod vlak. Na romantiko spominjajo tudi domačijske pravljice, ki se v Dečku na črnem konju povezujejo z igrivimi drobnimi potegavščinami, ki jih je poln otroški svet.
Nasprotno pa se povest Rumena podmornica po kritični usmeritvi in podobnih motivih bolj povezuje z Rdečim levom. Toda od njega se tudi razlikuje, saj se je fantastika iz Rumene podmornice umaknila povsem določenim zahtevam. Mladi se neposredno zavzemajo pri odraslih za mladinski dom, igrišče in drugačno ravnanje pridobitniških trških veljakov. Pomagati hočejo tudi posameznikom v druščini. Zahteve zožujejo na končne cilje, ki jih objavljajo v letakih in pismih. Pustolovščine omejujejo in jih podrejajo nalogi. Hočejo delati in deliti delo tudi z odraslimi. Ne gre jim samo za lastno druščino, zavzemajo se tudi za ponižanega človeka. Na množičnem sestanku razkrinkavajo nepravilnosti. Nastopajo že kar aktivistično, tako da postaja zgodba zaradi ponovnega deklarativnega naglaševanja zahtev pred javnostjo nekoliko tendenčna. Tudi nenavadna podmornica ne more prikriti tega vtisa. Dogajanje z Zametom pa je že blizu sentimentalnosti. Mladi se skušajo ujeti z okoljem, razumsko se usmerjajo k neposredno uresničljivim ciljem, postajajo drugačni. Z njimi pisatelj sklenja tematiko nemirnih in sanjarskih mladostnikov. Zdi se, da se tematika tudi že izčrpava, saj se precej sestavin ponavlja iz predhodne povesti, iz Rdečega leva. Zametova bajta s predstavo ladje je že kar preveč podobna skladišču. Ponavlja se tudi podoba vsiljivih stanovanjskih blokov. Tudi reka je bralcu že znana, spet je prizorišče neizprosnega dvoboja. Osebe nastopajo v zelo podobnih položajih. Kot Tin tudi Žiga v Rumeni podmornici dopoveduje dečkom, kako je nujno razmajati trg, da jih bodo ljudje opazili. Pisker ustreza po šega-vosti Petru in Pavlu, kar pa ne pomeni, da ne bi ostal humor nujno gibalo
v mladinskih zgodbah. Zamišljeni Matija doživlja kot Aleš prva čustva do dekleta. Dim, najstarejši med dečki, s potezami mladega prestopnika, je podoba nasilnega Bila. Tudi Dim ne uspe kot negativni junak. Crnolasa Ajda pa je v zvezi z Matijo in Dimom tako kot črnolasa Helenca udeležena v trikotni ljubezenski zgodbi. Ta se podobno prepleta z osnovno zgodbo, v kateri se druščina usmerja proti odraslim. Stari Žamet, ki sicer zavzema vidno mesto v kompoziciji, ustreza kot posebnež in človek, ki se mu je zgodila krivica, možu iz triogelne bajte. Podobno se pojavljajo miličniki. Gospod Zejec z avtomobilom se pojavi celo z enakim imenom. Tudi Piskrova kitara ni nekaj novega.
Dogajanje v Rdečem levu je bolj sveže in živo. Realistično prikazovanje mladostnikov dobiva tudi fantastične, simbolne in romantične razsežnosti, v katerih je ustrezneje izražena zapletena in pogosto nedoumljiva mladostniška narava. Fantastika v Rdečem levu ni namen kot v Velikanu in Pajacu. Najdemo jo kot fantastično igro, s katero si pomaga aktivni Rok pri svojih drznih nastopih. Fantastika je le še sredstvo, učinkovit poudarek bistvenim življenjskim spoznanjem. Povest izstopa s stilom, ki presega običajno metaforiko. Značilni so paralelizmi, ki s skrivnim oživljanjem predmetnosti nakazujejo bližajoče se dogodke in razpoloženje oseb. Nemirni tok zavesti, ki se začenja nakazovati v Rdečem levu, pa povezuje stil s pisateljevimi deli za odrasle. Učinkuje tudi spretna kompozicija. Pisatelj je dosegel napetost ob preprosti fabuli s prenosom značilnosti detektivske zgodbe v povsem mladostniško početje. V Rdečem levu je prepričljivo uveljavil svoje oblikovno načelo, kjer se mu zdi pomembno, »da s posluhom umetnika upodabljamo estetsko ubrano povezanost realnosti in fantastike.«®^
Povest Rdeči lev drži ravnovesje med realizmom Rumene podmornice ter vidno fantastiko Velikana in Pajaca. Z ustvarjalno povezavo obeh smeri je pisatelj verno upodobil mladostniško razdvojenost. S svojo neprisiljeno umetniško resnico dobiva delo osrednje mesto med Suhodolčanovimi povestmi s sorodno tematiko.
Zusammenfassung
Der vorliegende Versuch einer Interpretation des Werkes Rdeči lev (Der rote Löwe) von Leopold Suhodolčan konzentriert sich ausschliesslich auf den Text und aufgrimd der Analyse desselben kommt er zu den folgenden Feststellungen. Es handelt eich da um das Gruppenleben der Jungen im Zeitalter vom 12. bis zum 15. Lebensjahr vom kindlichen Tätigkeitsdrang zu immer bewusst werdender Bewertung der Beziehung zwischen sich und der aktuellen Wirklichkeit, die der Schriftsteller gesellschaftlichkritisch betrachtet. Die Erwachsenen haben kein Verständnis für die Probleme der Jungen. In den Verhältnissen, wenn die ländlichen Bräuche verschwinden, verfallen sie der Nervosität der werdenden Städte und sehen nur materielle Ziele, während die anderen, die auf dem Lande bleiben, noch immer resigniert ihr Leben dahinschleppen. Die Jungen machen sich in der Stadt trotzdem auf ihre Weise geltend und empfinden zum ersten Mal die wesentliche Erkenntnis, dass der Mensch gezwungen ist, seine Tätigkeit immer wieder zu reorganisieren wegen der Unbekannten, die unaufhörlich und unerbittlich das Leben und die Entwicklung vor sie stellen. Die gedankliche Seite der Geschichte verbindet sich mit dem äusseren Fabulieren, das an die Interessen des jungen Lesers anknüpft. Der Schriftsteller erreichte die Aktionsspannung durch die Übertragung der Charakteristika der Detektivgeschichte in ein ganz jugendliches Treiben.
Leopold Suhodolčan: Stvarnost, domišljija, otroštvo. Nova obzorja 1964, str. 464.
Er stellt auch die erste, noch kindliche, aber trotzdem ernste Liebe dar.
Die Tiefe der Kundgebung, wegen deren die Geschichte vor die anderen Jugendwerke des Autors gestellt werden muss, ist auch stilistisch entsprechend betont. Das innere Erleben, das in das Empfinden der Ausgangslosigkeit und der exsistenziellen Angst greift, begleitet eine dem Symbolismus ähnliche Technik, mit der er dunkel eine unbekannte Macht andeutet.
Doch überwiegt der Optimismus. Die Metaphorik gewinnt helle Dimensionen. Sie reflektiert jugendliche Phantasie, die zum Eindringen in eine immer weitere reale Welt anregt.
Die gedanklichen, fabulativen und formalen Bestandteile harmonieren ungezwungen mit dem Konzept des Ganzen, ermöglichen die Originalität der Aussage und sichern der Geschichte einen künstlerischen Wert zu.
Jože Sifrer Ljubljana
DEKLICE
BEVKOVIH MLADINSKIH POVESTIH
Skoraj ne more biti dvoma, da je France Bevk, ta naš najplodovitejši mladinski pisatelj, gradil svoje zgodbe iz lastne mladosti, kakor jo je doživljal v tolminskem hribovju. Lahko si kar predstavljamo, kako je v otroških letih lazil po strmih robovih rojstne Zakojce, spoznaval skrivnosti narave, se družil s pastirci in tudi sam pasel domačo kozo, varoval kot prvorojenec mlajše otroke, tolkel značilno hribovsko revščino, ne da bi se bil zavedal, zakaj mora biti tako in zakaj ni kruha pri hiši, pri vsem tem pa bistro opazoval ljudi, stare in mlade, revne in bogate, slabe in dobre in vse te velike otroške vtise spravljal nekam na dno svoje zavesti, da jih je pozneje kot pisatelj spet poiskal in s pisano besedo ovekovečil.
Kakor je Bevkovo mladinsko delo skoraj nepregledno, tako je potem obširna tudi galerija njegovih otroških likov, ki so ali nosilci njegovih zgodb ali samo manj pomembni statisti, vsi pa so grajeni z veliko ljubeznijo in celo z nostalgijo do otroštva. To otroštvo sicer ni brez trpljenja in neprijaznosti, v glavnem pa je le prežeto z življenjsko radostjo, v njem sta dobrota in usmiljenje vseobvladujoče življenjsko gibalo, zlo in človeška trdota pa obstajata le v pravljicah in kvečjemu še pri odraslih. Bevkovi otroški liki v skupnem predstavljajo že kar svojevrsten svet, ki ga odrasli ne morejo razumeti, pa naj gre za pastirce ali pestrne iz hribovskih zaselkov, za tovariše in Tončke iz mestnega okolja ali za mlade upornike in upornice iz različnih dob tolminskega boja za svobodo. Podoba je, kot da bi bil pisatelj v vseh teh likih izrazil modrost, ki jo premorejo le velike življenjske izkušnje, namreč da je otroštvo najbolj avtentičen del našega bivanja, da od tu izhajajo in se potem spet vračajo vanj najbolj intimna hrepenenja vseh poznejših obdobij. Zato ti njegovi liki, čeprav so v svojih veseljih in tegobah otroško prisrčni, niso zanimivi samo za mlade breilce, ki so jim seveda v prvi vrsti namenjeni, ampak imajo kaj povedati celo starejšim.
A četudi je teh Bevkovih mladih oseb cela množica in četudi so vsi skupaj predstavniki tega specifičnega Bevkovega sveta, so po drugi plati spet dovolj raznovrstni. Posebno zvrst v Bevkovih mladinskih likih pa pomenijo deklice. Pisatelj jih sicer le redko postavlja v središče zgodbe, a tudi v teh primerih jim pridružuje fantiče, kar mu daje več možnosti za razgibano pripovedovanje. Ali takole: če na primer v povesti Lukec in njegov škorec ni mlade deklice, ki bi ob Lukcu kot nosilcu fabule predstavljala bolj nežni, bolj plahi, bolj ženski pol Bevkovega otroštva, pa v vsem njegovem mladinskem opusu ni najti primera, da bi ob mladi deklici ne nastopali tudi fantiči kot njeno bolj živahno, bolj
pogumno, bolj moško nasprotje. Razmerje med obema spoloma gre vsekakor v prid fantom, to najbrž samo zaradi tega, ker je Bevk kot izrazit pripovednik potreboval razgibano akcijo, iz katere se je potem — izrazit tak primer so Pastirci — poglabljal v intimna doživljanja svojih junakov.
A tudi deklice so v teh povestih, polnih prigod, pristno in učinkovito narisane, so nepogrešljiv del pisateljevega otroštva. Najbolj pa so mu pri srcu tiste revne hribovske deklice, ki se boje vsega okrog sebe: hudih živali, teme, neznanih strahov in hudobnih ljudi, močno pa so navezane na svoje matere, ki jim pomenijo edino varno pribežališče. A mnoge med njimi so že sirote ali pa jim očetje delajo nekje na tujem, kar njihovo nebogljenost še povečuje. Tako ima Grivarjeva Nežka iz Pestrne doma samo mater in brata Petrčka, oče pa dela nekje v svetu, Grivarjevim otrokom iz istoimenskega dela je umrla mati in kmalu za tem še oče, gospodinjila pa jim je sorodnica Tona, ki so jo vzljubili kot lastno mater. Partizanki Vanki je oče že padel v boju za svobodo, tudi Zinki iz znane partizanske zgodbe Učiteljica Breda je mati že umrla, a oče je bil pijanček. Tinki iz črtice Pikapolonica je oče kot italijanski vojak padel nekje v Afriki in se ga je le slabo spominjala, mater so ji ubili fašisti. In ta majhna nebogljena bitja si potem iščejo sreče v majhnih stvareh, v skromnih punčkah iz cunj, v cveticah, ki rastejo po travnikih, ter hrepenijo po lepih oblekicah in po belem kruhu, kot ga uživajo bogatejši kmetje. Presenetljivo je, kako so si nekatere od teh deklic podobne, na drugi strani pa ni mogoče reči, da bi se ponavljale, zakaj Bevk je znal vsaki od njih pripisati neke posebne vrste prisrčnost.
Nekaj primerov:
Pestrna: »Nežka je bila majhno dekletce z rdečimi lici in živahnimi očmi. Koliko let je imela? Prav toliko, da jih je bilo lahko našteti na prste ene roke. Nosila je pikčasto obleko, ki je bila narejena iz starega materinega krila. Po hrbtu sta ji viseli kitici, ki nista bili debelejši od podganjega repa.«'
Grivarjevi otroci: »Mretka je bila precej različna od svojega bratca. Tiha, ponižna deklica. Suhcena ni bila, rajši malo zavaljena, plave lase je nosila povezane v dve trdi kitici. Kadar se ni igrala s punčko, je mirno sedela na petah. S prekrižanimi rokami v naročju je strmela nekam v daljavo. Bogve na kaj je mislila? Morda na jagode, ki so zorele visoko v bregu. Tja se ni upala, ker se je bala modrasov.«-
Tonček: »Marička pa je bila deklica, ki je jezdila na hrbtu starejšega dečka in tiščala v rokah veliko punčko iz cunj ... Ščebetala je venomer kot penica in obračala glavo. Pri tem sta se ji prikazovali dve kitici las, ki sta bili kot podganja repka z rdečima pentljama.«^
Pikapolonica: »Ko se je zgodilo, kar vam pripovedujem, je bilo deklici komaj šest let. Majhna kot bobek, drobna kot sinička, črnih las in oči, je od pomladi pasla ovce v bregu nad hišo. Ovce so se pasle, Tinka je trgala cvetice in spletala venčke. To je bila njena najljubša igra.«^
A naj bo dovolj primerov, saj že ti razločno dokazujejo, kako je Bevk s skoraj enakimi besedami znal različno označevati. Vse te majhne deklice so
' France Bevk: Pestrna. Ljubljana, MK 1965. (Moja knjižnica, 1. letnik, 4. razred, knjiga 1.) Str. 5.
2	France Bevk: Grivarjevi otroci. Ljubljana, MK 1967. (Moja knjižnica, 2. letnik, 6. razred, knjiga 1.) Str. 6.
3	France Bevk: Tonček. Ljubljana, MK 1970. (Sinji galeb 146.) Str. 11 in 13.
4	France Bevk: Pikapolonica. Ljubljana, MK 1962. (Čebelica 71.) Str. 3.
namreč čisto svojske osebice s svojimi nagnjenji, ki pa so si seveda pri majhnih punčkah dostikrat zelo podobna; vsem pa je skupno to, da so narisane z neizrekljivo ljubeznijo pisatelja, ki mu je človečnost, v našem primeru človečnost nasproti otrokom, glavno ustvarjalno gibalo.
Toda do svojih otrok Bevk ni vedno tako prizanesljiv. Medtem ko pri revnih deklicah ne najde nobene napake, ampak jih riše z nekritično toplino in zavestno skuša pri bralcu vzbujati usmiljenje do njih, pa je do otrok bogatejših ljudi skoraj trd, pristranski in ni več tako široko razumevajoč. Ta ambi-valentnost izvira iz pisateljeve socialne tendence, ki se sicer skriva v mnogih njegovih delih, in tako tudi njegov mladinski opus ni brez nje. Na drugi strani pa je z dvojnostjo teh otroških značajev verjetno hotel poudarjati pozitivnost svojih ljubljenk, zakaj prava človekova podoba šele v primerjavi z drugimi in drugačnimi ljudmi dobiva bolj prepričljive poteze. Izrazit tak primer najdemo v povesti Pestrna. Petletna Nežka, ena najbolj usmiljenja vrednih Bevkovih osebic, gre služit h kmetu Mejaču. Tudi ta ima majhno hčerko, razvajeno bitje, ki se že v najnežnejših otroških letih začne zavedati, da je gospodarica in Nežka njena dekla. Mladi pestmi dela krivico, jo toži pri materi in Nežka je celo tepena zaradi nje. Končno Nežka ne more več vzdržati pri Mejačevih in v hudi noči, polni strahov, zbeži domov k materi.
To pa je tudi edini primer, ko Bevk ne razvija karakternih lastnosti svoje osebice v pozitivno smer, oziroma ko v nji ne skuša iskati tudi kaj pozitivnega. Drugačen pristop do drugih, ne tako njegovih deklic, najdemo v nekaterih drugih povestih. Zdi se, kot da Bevku takšno negativno opisovanje ne bi šlo kaj prida od rok, kot da to ni v njegovi pisateljski in človeški naravi, ampak le plod zavestnega hotenja.
2e v povesti Grivarjevi otroci je ta odnos dosti bolj omiljen. V hišo, kjer so prej srečno živeli Blaže, Tinče in Mretka, se naseli Liza, ki je otroci ne marajo. Njena hčerka Zefka je egoističen otrok, vse hoče imeti zase, med njo in Mretko kmalu pride do otroškega prepira, a vendar ta pisateljeva antipatija ne more trajati do konca in ni več tako dosledna kot pri Mejačevi Marički. Mretka in Zefka se nazadnje le spoprijateljita. Tudi hčerka mestnega sodnika, pri katerem se Mretka in Tinče znajdeta v svojem tavanju k stricu Jakobu, ni prav nič negativna, ampak je to dobro, prijazno dekletce, ki Mretki pokloni lepo punčko, kakršne si niti v sanjah ni mogla zaželeti.
Se najbolj plastično pa je prehod od negativnega k pozitivnemu prikazan v Pastircih. Terezka, hči gospodarja Brdarja, pase namesto Blaža, ki se je bil ujel v nastavljeno past. Lenart in Ferjanč je ne marata, saj je to razvajena deklica, ne spada v njun svet in ju ne bi mogla nikdar razumeti. A počasi, toda vztrajno razlike med njo in pastircema izginjajo, tudi Terezka postaja prava pastirica in vzporedno s tem rastejo pisateljeve simpatije do nje. Vedno bolj se izenačuje z drugimi Bevkovimi pastirji, pastiricami in pestrnami, postavlja se na stran dobrega in zavrača zlo, prav tako kot vsi otroci, ki jim je Bevk namenjal toliko svoje ljubezni. Ko Ferjanč vzame Lenartu hlače, da mora brez njih tekati naokrog, Terezka obsoja samo Ferjanča, ki da je tovarišu storil krivico. Lenart se ji smili. Tako je tudi ona navsezadnje le dobra, plaha in usmiljena deklica in pastirja jo nazadnje dokončno sprejmeta v svojo družbo.
Ce pravimo, da so Pastirci najboljša Bevkova povest, velja ta sodba nemara tudi zaradi tega, ker pisatelj tu ni nikjer površen, njegove karakterizacije niso pavšalne, hitre in dokončne, ampak so psihološki proces, ki se razvija v vseh človeško razumljivih nihanjih in vijugah. In to velja tudi za Terezko, ki je
5 Otrok In knjiga
prav s tega vidika ena od najbolje označenih Bevkovih dekliških osebic, in to kljub temu, da v fabuli igra le obrobno vlogo.
Toda Bevkove deklice niso samo nežna in plaha bitja. Po osvoboditvi se je tudi Bevk pridružil vsem tistim mladinskim pisateljem, ki so v svoja dela vnašali herojstvo in požrtvovalno delo za osvobodilni boj. A takoj je treba pripomniti, da to herojstvo ni samo herojstvo pač pa še nekaj drugega in pravzaprav nekaj več. Je spontano, čisto človeško angažiranje za nekaj dobrega in boj proti zlu. Ti dve pravljični skrajnosti, dobro in zlo, sta se v Bevkovih mladinskih povestih pojavljali že prej, toda v njegovih partizanskih zgodbah sta še bolj poudarjeni, saj je stvarnost tiste dobe za takšno razmejevanje nudila dovolj primerov. Deklice iz teh zgodb niso torej nobene junakinje, ampak čisto navadna mlada bitja z vsemi strahovi in hrepenenji, so pa večinoma živahnejše in bolj aktivne. Partizanski učiteljici Bredi se večkrat sanja, da jo lovijo Nemci, boji se psov, a vendar opravlja nevarno delo. Tudi Tinka iz črtice Pikapolonica je majhna, drobna sirota, a kljub temu zbere toliko poguma, da ranjenemu partizanu Vranu obveže roko in ga reši.
Bolj značilne pa so nekatere druge dekliške postave iz teh zgodb; so bolj fantovske in pri njih skorajda ni več čutiti tiste nežnosti, s kakršno je Bevk pred vojno opisoval svoje deklice. Tu seveda gre tudi za skladnost med značajem in dejanji, kar je eden od glavnih pogojev za dobro umetniško karakteri-zacijo. Taka je na primer Zinka iz povesti Učiteljica Breda, ki jo pisatelj takole opisuje:
»Bila je neugnanka, rada je jezikala in se pretepala z dečki. A najrajši se je sama samcata klatila po samotah. Največkrat se je zatekla čez potok v drugi breg, kamor si drugi otroci niso drznili. Tam je bilo lešnikov, borovnic, robidnic in drnulj na pretek.«^
Torej nič več toliko tihe nežnosti, zato pa toliko več aktivnosti in poguma. Navzlic temu pa je tudi v tej fantovski Zinki še dovolj prostora za ljubezen do človeka in za usmiljenje, saj se odločno zavzame za italijanskega dečka Renata, ki ga Bert pretepa in ki ga vsi drugi obsojajo, češ da je izdal učiteljico Bredo.
Podobno je s Končarjevo Vanko v povesti Vanka Partizanka. Tudi ta je za svoja leta pogumna in aktivna, četudi pisatelj spet ne more mimo tega, da ji ne bi pripisal strahu, zlasti tedaj, ko se sama znajde v gozdu. Boji se divjega moža, sanja o volkovih in fašistih. To so tipično otroški, nekoliko pravljični in tudi čisto sodobni strahovi. Vse je nekoliko pomešano, zato pa tembolj privlačno za mlade bralce, ki v mladinski povesti iščejo grozljivo napetost. Sicer pa Bevk tudi Vanko opisuje takole:
»V resnici je bila še premajhna za puško. Bilo ji je komaj enajst let, dasi je bila na videz bolj podobna kakemu drznemu paglavcu kot nežni deklici. Ker je imela trde pesti, se je rada pretepala z dečki... Da bi bila cel deček, ji je manjkal le še klobuček, a si je pristrižene lase rajši zavezovala s pisano materino ruto.«®
Tako je Bevk v svojih partizanskih zgodbah preusmeril svojo pozornost na drugačne deklice, a so vendar tudi te čisto njegove in bržkone mladim bralcem nič manj simpatične kot prejšnje izpred vojne. Pravzaprav Bevk ni
5 France Bevk: Učiteljica Breda. Ljubljana, MK 1968. (Sinji galeb 88.) Str. 13. ® France Bevk: Vanka Partizanka. Ljubljana, Borec 1963. (Kurirčkova knjižnica.) Str. 7—8.
storil nič drugega, kot da jih je prilagodil časovnemu vzdušju in novim umetniškim tendencam.
Domala vse Bevkove mladinske povesti izkazujejo poseben odnos do narave. To je tista sila, ki skriva v sebi polno skrivnosti za mladega, nebogljenega človeka, je nevarna in vabljiva hkrati, v svoji razbesnelosti pa povzroča pravljično grozo. Večkrat se že zdi, da bo prav ta razdivjanost narave zgodbo oziroma usodo mladega junaka pripeljala do katastrofe, šele v zadnjem času pride skoraj čudežna rešitev. Zlasti v povestih, kjer nastopajo deklice, je Bevk ta fabulativni moment rad uporabljal, najbrž zaradi tega, da bi tembolj prihajal do izraza tisti vsesplošni elementarni strah, ki je ena od glavnih značilnosti njegovih nežnih in tudi bolj pogumnih deklic.
Primerov za ta strah je dovolj in ponavljajo se iz povesti v povest. Strah je Mretko v povesti Grivarjevi otroci, ko s Tinčetom hodita po gozdu, Nežka iz povesti Pestrna doživlja strašno grozo, ko zvečer pobegne od Mejača in na poti omaga; mati jo reši šele v zadnjem trenutku. Končarjeva Vanka gre v gozd, da bi partizane obvestila o nameravanem fašističnem napadu, toda pripravlja se nevihta in Vanko je močno strah, čeprav je na videz podobna drznemu paglavcu. Učiteljica Breda mora pred Nemci bežati iz vasi, tedaj se ulije ploha in Breda vsa mokra in preplašena pribeži h kmetu Obronkarju. Zinka iz povesti Učiteljica Breda, ki se najrajši sama klati po samotah, je pravzaprav izjema in se tudi sicer najbolj približuje absolutnemu mladinskemu junaštvu, ki mu Bevk nasploh ni bil preveč naklonjen, saj so ga dosti bolj zaposlovale psihične stiske njegovih otrok.
Poleg vsega tega se ti otroci, zlasti seveda deklice, skoraj dosledno bojijo psov in gozdnih živali, sanjajo o njih in vse te naravne stvari jim pomenijo že simbol za vse tisto hudo in nerazumljivo, kar človeka ogroža.
Posebno zanimivo je pri Bevku tudi razmerje med otroki in odraslimi. V ta otroški svet, ki ga Bevk gradi s tolikšnimi in s tako tipičnimi elementi, stopajo tudi odrasli, a vedno samo kot stranski igralci. Na prizorišče prihajajo zato, da bi otroci ob njih bolj nazorno obstajali, da bi jim prinašali življenjske obrate, bolečine in le redko tudi radosti. Ta svet odraslih je sicer dosti bolj resničen kot na pol pravljični otroški svet, je pa trd in za otroke poln nerazumljivih, krivičnih dejanj. Zlasti nekatere odrasle ženske so izrazito negativno naslikane in v odnosu do Bevkovih mladih deklic nastopajo kot hude mačehe. Takšni sta na primer Liza v Grivarjevih otrocih in Mejačevka v Pestmi in prav zaradi njiju obe mladi protagonistki, Mretka in Nežka, doživita toliko hudega. A tudi moški otrok večinoma ne razumejo. Ne razumejo, da morajo živeti v svyjem svetu, da se majhne deklice rade igrajo s punčkami, da se boje vsega okrog sebe in da potrebujejo nežnosti. Vidijo predvsem sebe in svoje potrebe. Varuh Grivarjevnih otrok Košan miselnost odraslih ljudi takole predstavlja:
»Ko sem jaz imel ta leta, sem že zdavnaj pasel krave. Otroci se morajo zgodaj priučiti delu, sicer postanejo potepuhi.«'
Ta stara, tradicionalna načela le partizani uspešno podirajo, saj imajo do malih, plahih, dobrih in zaupljivih deklic izredno tople odnose, tako do učiteljice Brede, do Končarjeve Vanke, do Tinke ali Pikapolonice in do vseh drugih, ki se kakorkoli vključujejo v partizanski boj. Ali je Bevk s tem morda tendenčno napovedoval nove odnose med ljudmi in tudi nove odnose do otrok? To je
' France Bevk: Grivarjevi otroci. Str. 56.
seveda težko trditi, dejstvo pa je, da mu predvojni odnosi niso bili dovolj človeški, še posebej pa ne do deklic, ki jim je v svojih delih podaril toliko ljubezni.
Ta svet starejših Bevk v svojih mladinskih besedilih bolj ali manj naravnost obsoja. Se najbolj učinkovita pa je ta obsodba takrat, kadar pride iz otroških ust. In Bevk je to znal mojstrsko napraviti. Zinka, ta samostojni in samozavestni deklič iz Učiteljice Brede, pravi na primer takole:
»Včasih je bila huda na ves svet. Posebno na odrasle ljudi. Vpraševala se je, čemu so ti sploh potrebni. Samo ukazujejo in prepovedujejo od jutra do večera. Lep spomin je imela samo na mater ..
S tem je na svoj otroški način jasno postavila razmerja med obema svetovoma. Povedala pa je tudi to, da so matere izjema, da pravzaprav spadajo v njihov, otroški svet, zakaj le tu otroci dobijo dovolj nežnosti in razumevanja.
France Bevk je kot naš najboljši mladinski pisatelj tudi v slikanju majhnih deklic največ napravil. Celo v svetovni mladinski književnosti redko naletimo na toliko prisrčnosti, nenarejene otroškosti in karakterne enovitosti kot pri njegovih dekliških postavah. Zdi se, kot da do Bevkovega nastopa to področje našega življenja sploh še ni bilo znano in da ga je odkril prav on, odkril s tem, da mu je dal tako prepričljivo umetniško podobo.
Zusammenfassung
Der slowenische Jugendschriftsteller France Bevk hat überzeugend auch Mädchen beschrieben. Seinem Herzen sind am nächsten zarte, schüchterne Mädchen aus dem Gebirge von Tolmin. Häufig sind es Waisen, die schon früh gezwungen sind, sich ihr tägliches Brot als Kinderwärterinnen oder Hirtinnen bei reichen Bauern zu verdienen. Diesen Mädchen widmet er die grösste Liebe zu und mit ihnen drückt er sein soziales Mitgefühl aus. Weniger Neigung fühlt er für diejenigen, die im Überfluss leben und denen man zu Hause eine übertriebene Aufmerksamkeit widmet. Das sind meistens verwöhnte junge Wesen, doch entdeckt der Autor hie und da sogar bei ihnen positive Eigenschaften. Auf besondere Weise behandelt er Mädchen, die sich in Kriegszeit der Volksbefreiungsbewegung angeschlossen haben. Das sind Mädchen von männlicher Haltung, nicht mehr so zart und schüchtern, doch kennen auch diese die Angst, wenn sie sich augenblicklich in schweren, ungewöhnlichen Lagen befinden. Alle diese Mädchen von Bevk haben eine besondere Beziehung zur Natur, die ihnen voller Geheimnisse und Gespenster zu sein scheint, und auch eine besondere Beziehung zur Welt der Erwachsenen, die ihnen fremd und unverständlich ist. Sie sind den Müttern stark zugeneigt, denn die Väter, soweit sie leben, haben im harten Kampf ums tägliche Brot keine Zeit, sich mit ihnen zu beschäftigen.
Mädchen treten besonders in folgenden Werken von Bevk auf: Grivarjevi otroci (Grivars Kinder), Pesterna (Die Kinderwärterin), Partizanka Vanka (Die Partisanin Vanka), Učiteljica Breda (Die Lehrerin Breda), Pikapolonica (Mareinkäferchen) sie übernehmen aber auch in anderen Geschichten Rollen, wo zwar die Jungen Hauptpersonen sind.
® France Bevk: Učiteljica Breda. Str. 50.
PREGLEDI IN PRIKAZI
France Filipič Maribor
O NAJNOVEJŠI SLOVENSKI KNJIŽNI ŽETVI ZA MLADE LJUDI
v živopisani leposlovni beri za mladino je tja nazaj v letu in poU izšlo na Slovenskem petindvajset izvirnih del, ki so prvič doživela knjižno izdajo. Pri tem ima levji delež Mladinska knjiga z osemnajstimi naslovi, štiri knjige je prispeval Zavod Borec, z dvema je postregla Partizanska knjiga, z eno so se zadovoljili pri založbi Obzorja. Ni kaj reči, saj je to za krizno situacijo v slovenskem založništvu ob vseh ponatisih in prevodih resnično obilna žetev, ki pa je, roko na srce, v celotnem vrednotenju kulture premalo upoštevana. Po mojem mnenju je med temi petindvajsetimi knjigami, ki so tukaj postavljene pred našo presojo, kakšnih deset takšnih, ki po svoji invenciji, fantazijski razgibanosti, jezikovni izrazitosti in čustveni uglašenosti v znatni meri presegajo kakovostni popreček. Ob tej ugotovitvi bodi povedano, da je nekatere med njimd javnost komaj opazila in jih omenila v tisku, nekaj več zanimanja za nekatere se je prebudilo pravzaprav šele ob razglasitvi najboljše knjige leta 1972. Ce smo s tem v zvezi potem vsaj nekaj malega prebrali o Zidarjevem Kukavičjem Mihcu, pa o Branke Jurce Rodiš se samo enkrat (ter o Godinovi knjigi,^ ki je izšla leto prej in ni upoštevana v moji oceni), pa nismo zvedeli skoraj nič o ostalih sedmih, osmih knjigah, ki jih uvrščam med najboljše v tej razpravi. Naj mi bo dovoljeno imenovati jih po vrstnem redu, kakor sem jih prebiral, ne da bi hotel stopiti pred javnost z nekakšno pop lestvico, kakor se je nekdo izrazil o mojem predavanju na simpoziju o mladinski literaturi v Sta-tenbergu. Med pomembnejše knjige osemnajst mesecev nazaj torej ob že omenjenem Kukavičjem Mihcu Pavleta Zidarja in Branke Jurce Rodiš se samo enkrat uvrščam še slikanico Lojzeta Kovačiča Potovanje za nosom, slikanico Bena Zupančiča z naslovom 105 lubenic, nadalje pesmi Jožeta Smita Kaj dela žabica, pesmi Nika Grafenauerja Kaj je na koncu sveta, pravljično sanjsko pripoved Kristine Brenkove Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, zgodbe Svet-lane Makarovič Miška spi, humoristično prisrčno pripoved Kajetana Koviča Moj prijatelj Piki Jakob in še Malo vojno poštevanko, ki jo je napisal Sandi Sitar. Ce naposled k temu dodam, da je tudi ostalih petnajst novitet solidnih in da so nekatere strani v memoarski literaturi tako pri Kristini Brenkovi kot pri Branku Žužku in tudi pri Karlu Grabelj šku prav imenitno napisane, se lahko samo čudimo letargiji naše kulturne javnosti. In če k temu pridenemo,
' Ta pregled je avtor pripravil za 10. srečanje pisateljev na Statenbergu septembra 1973. Osrednja tematika tega srečanja je bila Književnost za mlade.
2 Ferdo Godina: Kos rženega kruha. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1971. (Cici-banova knjižnica.)
da smo nekoč sleherno slovensko noviteto, ki je količkaj zadovoljevala, sprejemali kot dogodek in obogatitev slovenske kulture, potem je ta komunikacijski molk, ki traja že desetletje nazaj, pravzaprav čudno simptomatičen in priča neke ravnodušnosti, ki nas potiska daleč na kulturno obrobje. Ce pa k temu še lahko ugotavljamo, da mnogi resni kulturniki nasploh literaturo za mladino pri nas obravnavajo kot drugorazredno, v najboljšem slučaju kot posebno, nekoliko manj pomembno zvrst v umetnosti, sicer pa običajno le kot pedagoški pripomoček ali kot igračko za otroke, smo lahko več kot zadovoljni ob dejstvu, da ta literatura kljub vsem naštetim okoliščinam poganja toliko kvalitetnih cvetov.
Sicer si pa oglejmo, da ne bomo govorili v prazno, katere nove in izvirne slovenske knjige za mladino so se doslej z letnico 1972 in 1973 pokazale na naših knjižnih policah. Pri Mladinski knjigi so izšle — Kristina Brenkova: Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1972), Brane Dolinar: Rdeča kapica iz Zgornje SiSke (1972), Manko Golar: Okrogle o Veržencih (1973), Niko Grafenauer: Kaj je na koncu sveta (1973), Anton Ingolič: Potopljena galeja (1973), Branka Jurca: Rodiš se samo enkrat (1972), Marija Kmetova: Bureži — brhrači (1972), Lojze Kovačič: Potovanje za nosom (1972), Svetlana Makarovič: Miška spi (1972), Vitan Mal: Ime mi je Tomaž (1972), Neža Maurer: Kam pa teče voda
(1972),	Lili Novy: Majhni ste na tem velikem svetu (1973), Franjo Roš: Letalec Nejček (1972), Jože Snoj: Stop za pesmico (1973), Jože Smit: Kaj dela žabica
(1973),	Ivo Zorman: V sedemnajstem (1972), Beno Zupančič: 105 lubenic (1972), Branko Žužek: Kruh moje matere (1953). Pri Zavodu Borec so izdali tale dela: Vojan Arhar: Capljači (1972), Kristina Brenkova: Prva domovina (1973), Karel Grabeljšek: Partizanski obrazi (1972), Kajetan Kovič: Moj prijatelj Piki Jakob (1972). Partizanska knjiga je založila Sandija Sitarja Malo vojno poštevanko (1972) in Janeza Vipotnika Zgodbe o Diku (1972), te so sicer — ne v polnem obsegu — v istem letu izšle pri Mladinski knjigi v dveh slikanicah. Pri založbi Obzorja je tiskal Pavel Zidar svojega Kukavičjega Mihca. Začuda tokrat v knjižni beri niso zastopani Leopold Suhodolčan, Smiljan Rozman in Ela Pe-roci, razveseljivo pa je, da se uveljavljajo nova imena.
Ko sem imel skladovnico mladinskih novitet pred seboj, sem se znašel pred nič kaj lahko odločitvijo, ali naj upoštevam celotno knjižno žetev, ki vsebuje hkrati Smitove pesmi za najmlajše in Zormanov mladinski roman V sedemnajstem. Nadalje sem stal tudi pred problemom, kako vrednotiti tiste knjige, ki so napisane izrazito za mlade ljudi, in tiste, ki govorijo o mladih ljudeh in so morda bolj primerne za odrasle kot za otroke. Odločil sem se za najširšo obravnavo. Ob obilni literarni beri, ki pa ne upošteva tistega, kar je morda izšlo zunaj meja Slovenije, ker čez to nimam pregleda, pa se mi zastavlja na kupe nadaljnjih vprašanj. Kot prvo: kakšna je duhovna podoba tega branja za otroke in mladino, kakšen je njegov umetniški profil? Iz kakšnih motivov se razrašča, ob katerih kreativnih virih se napaja? Ali živi v svojem času in za ta čas, ali je urezana po tisti meri, da je pravšnja za sodobnega otroka? Da, kakšna literatura je pravzaprav pravšnja za sodobnega otroka? Kakšen je njen prostor med igro in angažmajem? Ali sploh lahko obstoji kakšna, ki nima v sebi prav nobenega angažmaja? Ali nismo v naši idejno določeno oblikovani družbi mnenja, da naj bo literatura za naše otroke etično poudarjena in napolnjena s tisto živo življenjsko radostjo in igrivostjo, ki otroka sprošča in ga plemeniti in v njem prebuja moč in samozavest za bodoči spopad z zlom v življenju? Literatura, ki ga navaja k premišljanju in k presoji, ki mu
podira lažne predstave in ga uči razlikovati med življenjsko resničnostjo in ponarejenostjo? Ki ga uči spoštovati in ljubiti človeka in naravo, lepoto na svetu, četudi jo kdaj prekrivajo tako boleča protislovja? Kako velike besede, bo kdo vzkliknil, ko bo to prebral, kaj vse ta človek zahteva od mladinske literature, ta je voz tako naložil, da se bo sam od sebe prevrnil v jarek! Pa je v resnici tako, da smo bili v preteklosti pri nas mnogo premalo zahtevni, da smo bili vse preveč potrpežljivi do povprečne dedek in babica literature, ki je marsikdaj samo neki določen izraz malomeščanske mentalitete, pa smo bili potem tako nemilo začudeni, ko so se otroci rajši šli gostit k mizi popoprane strip literature, takšne z revolverji in vražje krvavimi ukanamd.
Ce se tako lotim s skalpelom sodobne slovenske mladinske literature in ji pričnem razkrivati posamezne plasti, bom našel kar dobršen del tistega, za čimer sem iskal v zgoraj nanizanih vprašanjih. Predvsem je to etično visoko uravnana in z življenjskim optimizmom napolnjena literatura, v kateri se življenjski problemi ne razrešujejo nasilno, temveč iz notranje nuje pravično in z razumevanjem. Nadalje je to literatura, ki je razpeta med prijazen realizem, ki prihaja zlasti v memoarskih delih do izraza, in med lahkotno sproščenostjo fantazijske igre. Zanimivo, v tej legi je najbrž umetniško najbolj dognana, najzrelejša, na trenutke evropskih sorazmerij. Tako sta prav visoko v poetični fantazijski spreplet pomaknjeni Kovačičeva in Zupančičeva slikanica. To je nenehno igrivo fantazijsko spreminjanje, z zanesljivo roko neposredno naravnano na valovno dolžino otroškosti. Tu se kažejo ob estetskih z njimi neločljivo povezane še druge dimenzije, med drugim je razpoznaven proces, ki ostri v otroku občutek za lepoto okolja, ga navaja k sodelovanju v spreminjanju tega okolja. In če hočete, postrežem z ugotovitvijo, ki zveni sicer banalno, to je tako simpatična duhovna gimnastika, ko so vse želje v bruhajočem toku neusahljive iznajdljivosti izpolnjive in skoraj vse višine in daljave dosegljive, čeprav otrokova fantazijska lakota nikoli ni do kraja utolažena. V to veselo igro se ob obeh naštetih slikanicah uspešno vključuje tudi Niko Grafenauer s svojo pesniško zbirko s tako značilnim naslovom Kaj je na koncu sveta. 2e naslov zbirke sam s poudarkom predstavlja osrednjo tendenco zbirke, ki se loteva oblikovanja otrokove raziskovateljske vneme. Seveda, kaj neki je na koncu sveta? V odgovor na to vprašanje nam Grafenauer ponuja poezijo s hudomušno poanto, da je na koncu sveta velik počen lonec, v katerem je vsake zgodbe konec, sicer pa izzveni celotni lirični disput kot virtuozno komponiran in z duhovitimi domisleki presejan spektakel, in to z mnogimi motivi, ki so nam sicer domači iz folklore, pa se nam tu predstavljajo v poetični preobrazbi v novih dimenzijah in v svojevrstni privlačnosti. Kot Grafenauerjev rak, mojster med krojači, v pesmi reže in kroji ništrc, tako Grafenauer sam ravna s poetično peno s tolikšno mero za občutek in s tolikšnim posluhom za humor in s tako pronicljivim darom opazovanja, da se mu moramo navsezadnje tudi odrasli podrejati in prepuščati, kljub temu da natančno vemo, da nas kdaj s svojimi domislicami pravzaprav potegne za nos. Toda mi smo vendar vnaprej pristali na to! Prav tako radoživ kot Grafenauer, čeprav intimnejši v svojem igrivem snovanju pa je poet Jože Smit v svoji drobni pesniški zbirki Kaj dela žabica. No, tisto, kar razdaja Grafenauer v širokem zamahu in v elegantnem velezagonu, je tu pri Smitu navzoče v tenko ubrani miniaturi. Včasih je pesmica komaj kaj več kot zaris na predlogi, pa je vendar tako zelo scela izoblikovana iz poetične snovi, da učinkuje prav zaradi te svoje skope predstave, kot, recimo, pesem V parku:
/ Kaj je Polonca / naša odkrila, / da je na usta / prst položila? / Ptička je pravkar / v park priletela, / tiho vsi, tiho, / da bo zapela! /.
V skupini igrive pravljičnosti so še tri knjige, ki so si sicer podobne po predlogi fantazijskega sprepleta, dokaj različne pa v odnosu do realnosti in v obdelavi snovi. Kajetana Koviča Moj prijatelj Piki Jakob, otroška burleska, ki bi jo morda lahko imenovali slovensko inačico Medvedka Puja, je po vsem videzu nekako najbližja vsakdanji realnosti, ki pa je do najtanjšega vlakna oplemenitena z domišljijsko igro. Potem je tu dvaindvajset drobnih zgodb Svet-lane Makarovič Miška spi, ki so nekakšen spreplet standardne pravljice in anekdotične otroške humoreske. Ce so Kovičevi akterji tako rekoč vselej z vsemi štirimi na tleh (četudi kdaj frčijo po zraku), je to pri Makarovičevi že nekoliko drugače kdaj pa kdaj s subjekti v više ležečem poetičnem medprostoru. J^aki Kristine Brenkove v Deklici Delfini in lisici Zvitorepki pa z realnih tal že skoraj do te mere uhajajo v sanjsko fantazijski svet, da se jim celo odrasli lahko samo približamo, če jih jemljemo kot osebe v spremenljivo domišljijski slikanici v slogu naivcev.
Zadeva se pri Koviču tako začenja:
»Kdo je Piki?«
Piki je medved.
Piki ne stanuje v gozdu, ne v živalskem vrtu, ne v cirkusu, ne v trgovini. Piki stanuje v bloku, v četrtem nadstropju, na polici za igrače.
Pikiju je ime Piki, čeprav ni pikast. Tako mu je pač ime. Ni namreč vsakdo belec, ki se Belec piše, in tudi vode ne pije vsakdo, ki se piše Vodopivec. Tako je tudi Pikiju ime Piki. Piki hodi v medvedjo šolo in Ima učitelja, ki ni medved, ampak fantek. Jaz sem učiteljev oče in zato dobro poznam Pikija in učitelja. Včasih se skupaj igramo Človek ne jezi se. S Pikijem se dobro razumeva, z učiteljem pa imam včasih težave. Piki zmeraj pametno molči, učitelj pa mi včasih ugovarja. Nič ne pomaga, če mu rečem, da sem jaz ravnatelj.
Pikiju ni nikoli dolgčas. Vsako jutro se z medvedjo kočijo, v kateri je nekoč učiteljeva starejša sestra prevažala punčke, odpelje v medvedjo šolo. Z njim se odpeljejo tudi drugi medvedi in vseh skupaj je za cel medvedji avtobus. Dvema ali trem je ime Marko. Eden je Filip in majhni medvedki je ime Timika. Potem so tukaj še Josip Jupiter, Benjamin in Floki, ki sicer ni medved, ampak pes, vendar hodi v medvedjo šolo, ker posebne pasje šole še nimamo. Vsi se pišejo Jakob.«
Tako pri Slovencih ni hitro kdo pisal, mirno, z varno roko, nesentimental-no prisrčno, z veliko mero in odtehtanostjo humoristlčno začinjeno, predvsem pa neposredno in ujeto v intimno intonacijo atmosfere pristnega družinskega sožitja. Kovič najbolj suvereno med vsemi doslej naštetimi pisatelji s spretno roko premika razmerja med živim in neživim in preureja ta svet z resnobno zavzetostjo. V tem mu je zelo podobna tudi Svetlana Makarovič s svojimi pravljičnimi zgodbami, samo da so te nekoliko tiše notranje ubrane, čeprav s široko projekcijo in opazneje etično in socialno poudarjene. Sicer pa resnično v vsej, v tej razpravi obravnavani literaturi, kot sem to delno že prej nakazal, vlada neka sama po sebi razumljiva pravičnost, neki duhovni red, s katerim kdaj tako prisrčno samoupravno upravljajo otroci. Grafenauer in Makarovičeva sta ostreje kritična, z jedkim smehljajem se lotevata duhovne izkrivljenosti, ostali (razen Zidarja, ki ga bom posebej obravnaval) vse to opravljajo bolj zastrto.
Pravljice Svetlane Makarovič so na prvi pogled skoraj takšne kakor klasične. Večina jih je družbenokritično ubrana, nastopajo v veliki meri živali, ki
personificirajo razne lastnosti, tako da bi nekatere pravljice kar prišteli k basnim, in sicer je način pripovedovanja prilagojen dobremu starinskemu pravljičnemu slogu. Večini zgodb botruje simpatična poučnost, najboljši med njimi Pod medvedovim dežnikom in Strašni volk sodita v sleherno pravljično antologijo. Kar Makarovičevo ločuje od vseh drugih pripovedovalcev, pa je neka posebna skepsa, ki se ponekod komaj opazno vriva, ponekod pa tako močno izstopa, da se pravljica konča disharmonično, kot recimo pri Zvezdnih živalih, pri Komarju Zz in še zlasti pri zgodbi Ogledalo. Čutiti je mogoče, kako avtorica s poudarjenim kritično razdiralnim občutkom presega notranjo harmonijo, ali, če hočete, tradicionalno moralno shemo. Svojeglavost in trma sta kot motiv priljubljena in kakšen moralist bi morda kdaj lahko ponegodoval. Po tej plati so pravljice Svetlane Makarovič pravzaprav vezni člen k Zidarjevemu Kukavičjemu Mihcu, kjer sta svojeglavost in trma v drastičnem nasprotju z nekimi v življenju običajnimi moralnimi normami. Z normami, ki so jih ustvarili odrasli in s katerimi se — to hočeta Makarovičeva in Zidar povedati — otroci nočejo in tudi ne morejo vselej strinjati.
Kristina Brenkova je napisala knjigo o deklici Delfini, ki jo je pri prečkanju ceste povozilo in je teden dni visela med življenjem in smrtjo, dokler se ni iz sanjskega delirija vrnila v življenje. Teh teden dni je avtorica svoji junakinji napolnila s sanjskimi blodnjami, polnimi poetičnih doživljajev, kdaj tudi humoristično razigranih situacij, v katerih je realnost samo še izhodišče za najbolj pogumne domišljijske kombinacije. Kar daje pripovedi posebno vrednost, sta nedvomno humoristična ubranost in nežna prisrčnost, ki se večinoma spretno izogibata sentimentalnosti. Avtorica je uporabila nekatere že znane motive iz raznih pravljic, pri tem je pritegnila tudi nekatere že popularne pravljične like in jih vgradila v delirij bolnega otroka, tako da bi iz tega skoraj lahko nastala pravljično drastična satira, če ne bi bilo vse pomaknjeno v tako izrazito prijazno prizanesljivost.
Ko tako razkrivam plast za plastjo te doslej obravnavane literature, moram ponovno opozoriti na neko njeno značilnost, ki sem jo ob Kovačiču in Grafenauerju imenoval raziskovateljska vnema. Ta raziskovateljska vnema pa ni nič drugega kot poseben nemir, ki kar sili k dejanjem in vodi k vedno nanovo zastavljenim ciljem, ki išče in odkriva, ki je nenasiten, si želi avantur in raziskovalnih ekspedicij v svet. Dva bratca Lojzeta Kovačiča sedeta na vlak in se odpravita na dva tedna dolgo potovanje za nosom, pri Kovičevi zgodbi je potovanje njegove medvedje kolonije na dnevnem redu, pri Svetlani Makarovič zajček že v prvi zgodbici pratuje na luno. No, in pri Grafenauerju? Pri njem se pokaže raziskovateljska nuja mladih ljudi, žlahtna prvina, ki od nekdaj polni vso mladinsko literaturo, na tako samosvoj način, da lahko botruje nizu njegovih humorističnih pesmi lepljenk, ki jih sestavlja iz najrazličnejših zemljepisnih podatkov. V eno samo veliko potovanje je ujeta tudi junakinja v knjigi Kristine Brenkove, viseča med življenjem in smrtjo.
Sedem knjig, ki sem jih doslej obravnaval, je zaključena celota zase. Združuje jih v različne enačice razčlenjen poetični recital. Od najbolj v realnosti zakoreninjenega Pikija Jakoba tja do skoraj sanjsko abstraktne deklice Delfine se srečujemo s premnogimi variacijami pristne poezije, ki je čisto zagotovo nedeljiva celota s sodobnim slovenskim literarnim snovanjem. Moram tudi povedati, da je vseh teh sedem knjig prvenstveno namenjenih majhnim otrokom; tem so prav gotovo tudi blizu v svoji neposrednosti in zlasti v tisti igrivosti in domiselnosti, ki se kaže na zunaj nič kolikokrat kot improvizacija.
Čeprav je v resnici za to improvizacijo trdo delo dobrih rokodelcev, ki z zanesljivim občutkom obvladajo mero in višino glasu.
Cisto za sebe stojijo v sodobni slovenski knjižni žetvi za mladino tri knjige, v katerih je v ospredju socialna tematika in so nam dragoceno avtentično pričevanje o človeški stiski otroka v zgodovinskem okviru skoraj pol stoletja, z dominanto dveh velikih vojn in z vso socialno krivičnostjo, s katero je zvrhana družba tistega časa. Branka Jurca s spomini Rodiš se samo enkrat, projiciranimi v zgodnja leta njene mladosti tam pod konec prve svetovne vojne, potem Pavle Zidar s Kukavičjim Mihcem, s pretresljivo zgodbo o otroku, ki ga je buržoazna družba med obema vojnama izobčila, ter Sandi Sitar z Malo vojno poštevanko, s pričevanjem o otroku, ki mu ubranost prvega otroštva razdere druga svetovna vojna. Tri knjige, povsem različne po literarnem rokopisu in mentaliteti, a zelo si podobne po prizadetosti, v bridki obtožbi trpljenja, ki so mu tudi v usodnih sorazmerjih današnjega sveta kakor vedno najbolj izpostavljeni otroci. Bil je čas kočijažev, je napisala Branka Jurca na začetku svojih spominov. Hotela je s tem reči, da so stvari tekle počasneje, da je bilo vse bolj domačnostno, morda tudi bolj preprosto. Ta prvi stavek je uporabila za to, da bi pričarala atmosfero, v kateri se je gradil doživljajski svet majhne deklice. To se je avtorici posrečilo tudi do te mere, da je v svoj čas priklicala tiste dimenzije, ki so oblikovale njeno osebnost. Pri tem je s presenetljivim uspehom obnovila mnoge značilne poteze krajevnega kolorita štajerskega obmejnega mesta. Uradniška družina se preseli s Primorskega, s področja, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija, v Maribor. Otrokova mladost v proletarskem okolju, v tesnih gmotnih razmerah, politični in narodnostni spori, ki se otroka prej ali slej po svoje dotaknejo, in ne naposled tudi usoda primorske družine v tem, kako se vrašča med prebivalce štajerske dežele. Pripovedovanje je mirno, nevsiljivo, bridkost tistega časa je omiljena z mehkim spominskim smehljajem, pravična sodba (če je sploh kakšna sodba lahko povsem pravična) se dviga nad nekdanje strastne spore, pri vsem tem pa knjiga izzveni v hudo obtožbo izmaličene družbe, v kateri se je mali človek dušil in davil. Knjiga je tako napisana, da te ves čas neposredno ogovarja, vzbuja tvoja čustva in te nehote pripravi do tega, da se tudi sam iščeš v njej. Upam, da jo otroci bero z enako zavzetostjo kot odrasli, ki jim kaže njihov nekdanji čas.
S Kukavičjim Mihcem Pavleta Zidarja pa je tako, da je navzven slogovno in po svoji notranji dinamiki pravo nasprotje Jurčine knjige. Tisto, kar je pri Branki Jurci povedano z zrelo preudarnostjo, zadržano in harmonično, je pri Zidarju sunkovito in razgrebeno. Kukavičji Mihec, ta otrok, ki ga je družba odrinila in izrinila s tem, ko je vrgla nanj senco, češ da je rojen iz prešuštva, je po svojih reakcijah na socialno krivičnost na meji negativnega junaka. V resnici seveda sploh ni junak, temveč ravna samo kot žrtev socialnih razmer, pred krivico se pač brani po svoje, kakor ve in zna, ali bolje povedano, kakor mu to narekuje notranji instinkt. In če ima ob tem podporo in potuho v starejšem potepuhu, s katerim naposled uide v svet, ravna po neki logiki, da se srebot pač oklene tistega drevesa, ki mu najbliže stoji, otrok pa tistega človeka, ki pokaže zanj razumevanje. Vsebina zgodbe, ki jo lahko tudi imenujemo novela ali celo legenda (Marijan Kramberger v spremni besedi na platnicah knjige), je namreč pripoved o Mihcu, vaškem fantiču, ki doživlja v družini in v okolju domače vasi pekel zaradi suma, da ga je mati spočela s potepuškim tujcem, potem, ko mu postane tudi v šoli tesno,
s potepuškim prijateljem zbeži v svet, ki se mu odpre poln najrazličnejših dogodivščin. Sicer se po mnogih letih vrne domov, toda usodnostno je zaznamovan, da ne more doseči ne miru ne gmotne varnosti, temveč se utopi s svojo lastno družino v valovih reke, v katerih je nekoč našla smrt, ko ga je po njegovem pobegu iskala, tudi njegova mati, ki ga je edina ljubila in ga razumela. Pripovedni slog Branke Jurce je ubran, ves naravnan na glasovno skalo čvrsto in zanesljivo v njej zasidrane predstavnosti, medtem ko je pri Pavletu Zidarju tako kakor pri njegovem pisanju nasploh — to je težka, okrutna zgodba v oblačilih njegovega tako svojevrstnega besedišča, posejanega z elementarnimi prispodobami, ki se včasih dvigujejo iz odstavkov kot osamljene kamenite plastike. Zidar koplje v duševnosti zavrženega otroka za vrednotami, ki jih ima otrok kot zidake za gradbeni material svojega življenja, te zidake pa potem avtor v otrokovem imenu zlaga v stavbo, ki je nesorazmerna in izkrivljena, skratka pravcata črna gradnja v urejenem urbanističnem pedagoškem vrtu. Pri tem se pač verjetno marsikomu, ki Zidarjevo knjigo prebira, porodi vprašanje, ali je takšna zgodba, vsa izrezljana iz grenkobne upornosti zoper konvencionalnost, privilegiranost in ustaljeni red le preveč anarhično sestavljena, da bi bila primerna za mladega človeka, ali, naravnost povedano, ali Zidarjev Kukavičji Mihec ne daje otrokom slab zgled? Slišati je bilo že tudi pomisleke, da motiv otroka, ki iz užaljenosti nagaja in jo nazadnje potegne s potepuhom, ni prav nič originalen, in tako naprej. Vsi ti ugovori ob Zidarjevi knjigi imajo nedvomno neko svojo upravičenost, tako da bi se lahko človekovo mnenje prevesilo v ugotovitev, da je ta zgodba bolj pripoved o otroku kot za otroka, za nekatere morda čisto privlačna kot ogledalo za njihove neizživljene mladostne nagone. Ne morejo pa ti ugovori zastreti nekega bistva, ne morejo zmanjšati vrednosti Kukavičjega Mihca, ki je ob premnogih omlednih izdelkih naše mladinske literature v preteklosti napisan tako čisto drugače, neposredno in v osnovi brezobzirno pošteno, tako da utegne stati v slovenskem mladinskem slovstvu kot majhen mejnik. Seveda, komu je namenjen? Cisto majhnim otrokom najbrž ne, temveč tistim v svet že kritično se odpiraj očim, ki že zelo pridno prebirajo knjige za »odrasle«. In ti mladi bralci so isti odjemalci prej obravnavane knjige Rodiš se samo enkrat, šele obogateni z določenimi življenjskimi izkušnjami sposobni razumeti socialno zahtevna besedila. No, razlika je v tem, da Branka Jurca pri kočijažu vidi predvsem kočijo, Pavle Zidar pa njegov bič. Oba pa sta opravila s svojim pisanjem zelo pomembno delo.
To njuno delo je Sandi Sitar pošteno in razumevajoč svoj čas in svojega junaka dopolnil s svojo Malo vojno poštevanko. To je zgodba o otroku, ki je leta 1941 dopolnil šest let in bi moral v jeseni v šolo, prej pa še poleti s starši prvič na morje. Pa je prišla vojna, nič ni bilo z izletom na morje, v šolo sicer gre, pa je to v okupacijskim vzdušju, tesnobno je in nevarno, vojna je napolnila sleherno uro tako dolgih dnevov. Otrok doživlja vojno, to je vsebina knjige, tja do tistega konca, ko se vrne oče, ki so ga leta 1944 odpeljali v taborišče, zopet domov. In ko potem poleti vendar gredo na morje. Pravzaprav je Sitarjev mali junak v tej vojni samo pasivni opazovalec, nekako samo ogledalo, v katerem se odsvita vojni čas. Pomembnost zgodbe pa je v tem, kako otrok vojno doživlja in kako s svojo bolečino ob nasilju, ki ga zadeva, posebej še ob izgubi očeta, raste v obtoževalca vojnih grozot. Tako je Sitarjev mali junak po tem, kako po otroško doživlja vojno, v bolečini, pa tudi z radovednostjo, ki si po svoje išče poti v spreplet vojnega časa, in z upanjem, da bo nekoč zopet vse
tako, kakor mora biti, nekak daljni sorodnik Forstneričevega haloškega vaškega fantička, ki je velik literarni junak prav v tem, da ni nič junaškega na njem, da reagira na svet in dogajanje v njem pač tako, kakor mu to narekujeta stopnja njegove zavesti in njegov človeški položaj. Pa ni v bistvu takšen junak tudi Kukavičji Mihec? In mala Branka v spominih na čas kočijažev — ali ni prav takšna, velika v protestu svojega ogroženega otroštva?
K tem trem delom moram pravzaprav prišteti še Rdečo kapico iz Zgornje Šiške Braneta Dolinarja. Knjiga je izšla kot 156. v knjižnici Sinjega galeba in se tako po svoji klasifikaciji v založbi uvršča v branje nekoliko odraslejše mladine, tiste, ki so ji namenjene tudi ostale tri izvirne knjige zadnjega leta in pol v knjižnici Sinjega galeba: Antona Ingoliča Potopljena galeja, Vitana Mala Ime mi je Tomaž in Branka Žužka Kruh moje matere. Rdeča kapica iz Zgornje SiSke je upravičeno uvrščena v knjižnico za starejše pionirje in za nüadince po svojem sižeju, ki obravnava ugrabitev v okviru mednarodnega političnega bojišča. Po človeškem profilu glavnega junaka, predšolske deklice, ki, pravzaprav po pomoti, pade v kremplje ugrabiteljev, pa se ta knjiga navezuje na neki način na Malo vojno poštevanko. Brane Dolinar je napisal mladinski roman. Mnoge strani tega branja so nabite z dinamiko, notranja organizacija snovi spominja na kriminalko. Na kupe je zanimivih značajev, vodilna misel o boju proti nasilju se nevsiljivo vrašča v dogajanje, škoda, da v celoti roman ne presega odlične zasnove. Podobno je pravzaprav tudi z Ingoličevo Potopljeno galejo. To je rutinirano napisana avanturistična zgodba o skupini mladih ljudi, ki na Jadranu pobegnejo iz dveh počitniških domov, deloma iz avanturizma, deloma tudi iz protesta proti neznosnemu stanju, ki tam vlada, se potem polastijo motornega čolna in se na svojo pest odpravijo na izlet med Komate. Tam se skrijejo v odročnem zalivu, kjer, deloma po sili razmer, ker je njihovi barki zmanjkalo goriva, prebijejo skoraj teden dni in pri tem odkrijejo na morskem dnu potopljeno benečansko galejo. Konec avanture je zelo posrečen, skupina pretenta miličnika, ki jo zasledujeta, jima izmakne njun čoln in se vrne domov. Ob razpletu pride do splošne pomiritve. Ni kaj reči, standardno branje, zanimivo, čeprav včasih dokaj ohlapno izrisano socialno ozadje, napeto dogajanje in sproščujoč konec. Dostojno se v to skupino tudi uvršča mladinski roman Vitana Mala. Pravzaprav so presenetljivo spretno nanizane dogodivščine mladih fantov in deklet, meščanskih otrok z območja Pirana, Portoroža in Fiese. Medsebojna tekmovanja, spopadi dveh konkurenčnih skupin, vse to se tu odvija v podobni igrivi lahkotnosti, kot smo jo včasih srečali v prvi skupini obravnavanih knjig, samo da tokrat fantazijske dimenzije zamenjuje čista akcija in se osebni razvoj mladih ljudi z globljimi potezami vrisuje v dogajanje. Spodbuden štart mladega pisatelja, ki mu je to delo prvenec, kakor to razpoznavamo iz spremne besede na platnicah knjige.
Žužkova knjiga Kruh moje matere je poetično, zelo ljubeznivo kramljanje o nekem otroštvu, ki ga pisatelj obravnava s svojevrstno nostalgijo. Podobna Zužkovi knjigi je tudi Prva domovina Kristine Brenkove, intimen spominski zapis, v katerem se avtorica, podobno kot Žužek, vrača v okolje, v katerem dominira kot največja vrednota kruh. Kruh, ki ga svojim otrokom mesijo ljubeče materine roke. Zanimivo je, kako se ti dve knjigi priključujeta velikemu delu doslej naštetih po neki posebni lastnosti, v opazno podčrtanem hrepenenju po varnosti in domačnosti. Daleč ven iti v svet s sanjskim vlakom za nosom ali pa z ukradeno motorno ladjo, potem pa nazaj, nazaj v varno zavetje. Ob tem hrepenenju po domačnosti pa se odpirajo še mnoge miselne in čustvene raz-
sežnosti, v katerih prenekaterikrat otrok išče samega sebe in smisel svojega življenja. Pa svojo usodo. Prisluhnimo natanko najglobljemu besedovanju pripovedi, pa bomo razpoznali tiste besede, ki jih izgovori Kukavičji Mihec v hudi stiski: Ali sem človek? Ali bo kdaj lepo?
Vedno znova se slovenski pisatelj za mladino vrača k človeški stiski svojih junakov. Ivo Zorman si je poskušal izkrčiti pot v doživljanje dekleta v sedemnajstem letu, ki je pravzaprav v vseh svojih preizkušnjah žrtev svojega okolja. Saj ne stori nič drugega, kot da si poišče topline in ljubezni zunaj svojega doma, kjer ji tega ne nudijo, pa pri tem zaide v najhujše tegobe. Skoraj je podobno kot pri Ingoličevi Gimnazijki, dekletce nekdo spelje, da zanosi. Skoraj, skoraj bi se nesrečno končalo, posledice odprave plodu toliko da otroka ne pripeljejo v smrt. Znajde se v bolnišnici, tu je postaja, s katere vendar pelje nekam pot novega upanja in nove vere v življenje, potem ko je dekle v trpljenju razpoznalo svoj duhovni obraz.
Franjo Roš literarno bero posrečeno dopolnjuje s svojim mladim letalcem Nejčkom, prispevek Marije Kmetove so topli zapiski o otroški igri in otroštvu v domačem okolju, Neža Maurer se je v svojih pesmih dokopala do nekaterih prisrčnih verzov. Tu je Karel Grabeljšek z zgodbami iz partizanskega življenja, Manko Golar s humorjem v svojih Okroglih o Veržencih, Jože Snoj z verzi o motorizaciji, ki v njih opozarja, da naj tehnika nikar ne povozi poezije. In naposled je tu še pietetna izdaja otroških pesmi Lili Novy, pa skrbno napisana literarna reportaža Janeza Vipotnika o psu Diku.
Martina Sircelj Ljubljana
OPOZORILO NA NEKO LITERARNO DELO
V	jeseni leta 1972 je Pavle Zidar dopolnil svoj obsežni opus književnih del z novim in svojevrstnim besedilom: Kulčavičji Mihec. V že do tega časa objavljenem Zidarjevem književnem delu se pojavlja motiv otroštva, ki živi v njegovih delih bodisi kot obrobno, a živo pričujoče dejstvo aH pa postane ta motiv žarišče, iz katerega v komponiranju literarnega besedila izhajajo vse niti, ki delo na neki določen način oblikujejo in mu dajejo posebno težo (Barakarji, Pišem knjigo).
V	delih, v katerih motiv otroštva postaja vseobsegajoč in plete vse niti literarne snovi, se pisatelj približa posebni zvrsti književnosti, to je književnosti za mladino. Med ta književna besedila sodi nedvomno delo Kukavičji Mihec.
Kukavičji Mihec je eno najbolj svežih in pristnih pa tudi nenavadnih književnih besedil, kar jih je bilo v zadnjem desetletju ustvarjenih pri nas za mladino. Ti atributi so lahko za tiste, ki se s tem delom še niso soočili, morda pretirano laskavi; izvirajo pa iz dejstva, da je pisatelj delo zasnoval iz umetniško izpovedne nuje ob doživljanju otroštva v neki za to otroštvo specifični atmosferi. To izpoved oblikuje pisatelj z nekaterimi za njegovo književno ustvarjanje najznačilnejšimi, pa tudi najžlahtnejše izbrušenimi izraznimi sredstvi, med katerimi ima odločilno težo njegov besedni izraz, ki se je v Kukavičjem Mihcu zgostil v bolečo težo in z njo hočeš nočeš spremljamo in doživljamo izpoved o tragičnem otroštvu, predajamo se izpovedi o otroštvu, ki je polno in pristno in že skoraj fizično elementarno. Prav pisateljeva brezkompromisna dokončna zvestoba takemu otroštvu postane vzrok, preko katerega življenjsko zgodbo Kukavičjega Mihca sprejmemo lahko edinole takšno, kakršno nam pisatelj izpove.
V	slovenski in svetovni mladinski književnosti žive in postajajo »klasika« literarna dela, v katerih je izpoved otroštva posredovana iz tistih zornih kotov, ki z umetniško izpovedjo prepričljivo oži ve otroku njegov otroški svet in ki hkrati zmorejo s temi perspektivami tudi odraslemu ponuditi umetniško izpo-vedano resnico o koščku otroštva, ki hote ali nehote živi v vsakem odraslem in določa ter spremlja njegova življenjska spoznanja. Nasprotno pa tista književna besedila, ki po nekem nesporazumu ali pa zavoljo nemoči in nesposobnosti ustvarjalcev doživetje otroštva poenostavljajo v narejeno infantilnost, ki je izraz predvsem napačnih predstav odraslih o otroku — ta besedila žive kratkotrajno literarno življenje ponajveč samo zaradi aktualnosti teme, ki jo obravnavajo. 2al, teh nesporazumov ni malo med teoretičnimi spoznanji o jedru
in bistvu mladinske književnosti niti med ustvarjalci samimi. Zidar in njegov Kukavičji Mihec ne sodita mednje.
Svet, v katerem se začenja z vsemi usodnimi predznaki pa tudi izteče zgodba Kukavičjega Mihca, je konkretni svet pisateljeve mladosti, je Koroška Bela s svojo specifično socialno atmosfero na robu jeseniških plavžev in Koroška Bela s svojimi lepimi belškimi polji, ki se končujejo ob savskih prodih in nad katerimi se strmo vzpenja dolg Mežakljin hrbet — svet, ki ga dobro poznamo že iz enega prejšnjih pisateljevih del: Barakarji.
Lepota in krutost tega ambienta sta del življenja, del sveta, ki ga vsrkava eden najbolj občutljivih in prvinskih otroških likov v slovenskem mladinskem slovstvu: kukavičji Mihec. Življenje Zidarjevega otroškega junaka niha med tema skrajnostma; njegov otroški jaz pripada k vsemu, kar njegovo prvinsko otroško bistvo zazna ali kot fizično pripadnost v varnem in trpečem objemu matere ali kot pripadnost reki, ki na širnih prodih ob svojih z vrbjem prepletenih bregovih daje zavetje p>otepuhu, simbolu prostosti.
Mati, otrok in potepuh je trojica, ki ji je v vaški srenji edinole dano, če ne razumeti pa predvsem prvinsko občutiti svet narave in svobode v skrivnostnih, že skoraj mističnih užitkih, ki jim jih nudi večno nemirni element reke. Nemiru reke je analogen nemir otroka in njegovo samosvoje nagnjenje do predajanja vsemu, kar je odmaknjeno od vsakdanjosti in kar je sicer v središču njegove pozornosti in zaznav, vendar že onstran meje resničnosti — prividi, prisluhi in njegova pripadnost reki in sla, s katero neprestano spremlja večni nemir vode. Prav zato Mihec ne pripada reki samo v življenju, temveč tudi v smrti in enako njegova mati — bitje, s katerim je najbolj elementarno povezan.
Del nemira, ki ga otrokovemu svetu daje reka, nosi v sebi potepuh; vzrok njegovemu potepuštvu je sicer zavest izobčenosti, zavest odtujenosti, pote-puštvo je hkrati posledica večnih konfliktov s pravico in postavo. Potepuhova življenjska filozofija povsem praktično izrablja in deklarira pravico do pote-puštva pa bodisi, če najde za to razlog v nemirni reki, v naravi, v njenih spremembah noči in dnevov, letnih časov, ali pa v krivičnih postavah neumnih ljudi in družbenem redu. Skupni imenovalec trojice je njihov nemir, ki ga iščejo in občutijo vsepovsod in so tudi sami del njega, nemir, v katerega jih poženejo ljudje, predstavniki reda, postave in družbe in jim prinaša krivico in odtujenost.
Med tema dvema svetovoma ni mostu, ni pomiritve. Lepoto in krutost obeh na prvinski način zrcali in odbija Mihec z vsem svojim otroškim bitjem in bistvom. Kadarkoli se znajde na tem, da mora iz svoje lupine in najti stik z okoljem, z resničnostjo, doživi polom: takšen je polom v družim, s katero Mihec — z brati in očetom — ne najde stika in tudi oni ne z njim, zato ga izobčijo, obsodijo, da je tujec, prinesen, kukavičji; tak polom je prvi dan na poti v šolo in v šoli, ki mu sledi neogibni konflikt z učiteljico in temu zopet beg k reki in potepuhu, beg v svet. Za njima gre s svojimi prvinskimi slutnjami mati, iskanje pa ji olajša narasla reka s svojim poslednjim, smrtnim objemom.
Tudi potepuhovo potepuštvo je v znamenju tega razkola; kadar potepuh in Mihec pripadata sama sebi, neskončnim in samotnim potepuškim stezam, nočem v senikih ali pod hrasti, je svet lep, nemiren, skrivnosten, a svoboden in njun. Sama si ga razlagata in oblikujeta svoje predstave o njem, srečna sta. Kadar pa ju fizična eksistenca pritira v bližino ljudi, srenje, takrat se
vselej pregrešita proti postavam te srenje. V svoje zadovoljstvo in veselje si seveda kdaj pa kdaj to srenjo tudi po potepuško razposajeno privoščita in potem najdeta zatočišče pri bitjih, ki so enako zapuščena in skregana z redom, z ljudmi in kot onadva obdarjena s posebnim nagnjenjem do skrivnosti (vedeževanje in klicanje mrtvih pri Franci), katere otrok z vsem svojim bistvom posrka, potepuh pa jih jemlje ali kot privlačno resnico ali kot obešenjaško zabavo na svoji potepuški poti. Seveda postane eden od konfliktov na tej potepuški poti dokončen. Potepuha odpeljejo v njegov že ničkolikokrat preizkušeni zapor, Mihca pa posvoji imenitna družina. Seveda posvojitev ni nič drugega kot pridobitev zabavne in poceni delovne moči. Ko Mihec samo zasluti vezi te posvojitve, uide, še prej pa si privošči potegavščino, čisto v stilu svojega prijatelja in učitelja potepuha.
Tako se konča Mihčevo nenavadno otroštvo. Cez deset let se odrasli Mihec pojavi z ženo v svoji rojstni vasi in z njim vred ožive vsa sunmičenja o njem, o njegovih prestopkih in o njegovem poreklu. Mihec doma ne najde več doma. Postavi si kočo na najmilejšem kraju svojih otroških let, ob Savi. In nekoč, ko ob deževju reka naraste, odplavi Mihčevo kočo. Tako kot nekoč mati najdejo v nemirni reki smrt Mihec, njegova žena in otrok. S tem je krog življenja in smrti naravno zaključen, zaključen tolažeče v taistem praelementu, ki ga je čutil in nosil Mihec v svoji krvi vse življenje, še posebej v otroštvu.
Med svetovoma, ki nam ju pisatelj preko Mihčevega otroštva predstavlja, ni pomiritve, ni mostu. Čeprav Mihčev svet ne ustreza nikakršnim ustaljenim normam o življenju in je velikokrat celo v nasprotju z njim, je tako čist in otroško prvinski, tako samosvoj in že mistično odmaknjen, da so piščeve in naše simpatije hočeš nočeš na njegovi strani; ob Mihcu so drugi, resnični, vsakdanji, pravilom in redu podrejeni svet in ljudje groteskno izmaličeni in v vsej svoji navidezni pravičnosti hudobni, sebični, brezbarvni, brez intuicije, domišljije in čustev. Barve, s katerimi nam pisatelj oba svetova predstavlja, so tako različne, da smo zadovoljni, da ne na eni ne na drugi strani ni mostu, da Mihec tudi v smrti ostane zvest magičnemu elementu, ki je s tako prvinsko močjo zaznamoval njegovo otroško bit. Tako njegova smrt ni tragična, temveč le lep in harmoničen zaključek življenja, ki je do konca bilo sposobno ohraniti v sebi prvinske sile, ki jih večina ljudi s svojim otroštvom vred izgubi.
Teža prepričljivosti Zidarjeve izpovedi je v njegovih besedah, za katere se zdi, da jih vsakokrat na novo ustvari, da z njimd izpoveduje s filigransko natančnostjo razpoloženja, neizrečene in izrečene misli in občutja svojih dveh junakov. Pripoved teče v dveh smereh: v razvoju dogodkov in v dvigih in padcih čustvenih razpoloženj junakov. RekU bi lahko, da je na oblikovanju besedi, ki so nosilke teh razpoloženj, kulminacija pisateljeve ustvarjalne izpovedi. Zato ima vsaka beseda svojo posebno moč in težo in je zlita v celoto in nenadomestljiva v izpovedi, ki jo avtor posreduje. Je psihološko enkratna posredovalka drobnih niti, ki se pletejo skozi duševnost malega jimaka na njegovem potovanju v svet ob dogodkih in krizah, ki mu jih prinaša k nogam njegova potepuška pot. Ta pripoved je nabita z razpoloženji ne samo v dušev-nosti glavnih junakov, temveč z razpoloženji okolja: otroške srenje, šolskega in družinskega ozračja, enkratne vezi med materjo in otrokom, z razpoloženji potepuških srečanj, pritiraniih v grotesko, z razpoloženji narave. Tu ni nikakršnih psihologizirajočih opisov, marveč jih nadomesti enkratna živa neposredna beseda, ki vsaka zase nosi v sebi težo, lahko bi rekli, psihološkega traktata.
»Nekaj nenavadnega je bilo na Mihcu,« ugotavlja pisatelj v začetku svoje zgodbe. Nekaj nenavadnega je v sklopu slovenske mladinske književnosti, še posebej sodobne, prav gotovo tudi Zidarjevo delo Kukavičji Mihec. Nedvomno je to literarno besedilo, ki vznemirja in ki bo v prihodnje klicalo in zahtevalo novih in bolj poglobljenih analiz in obravnav.
Delo Kukavičji Mihec je v mednarodnem letu knjige 1972 prejelo od Kulturne skupnosti Ljubljane nagrado: Mladinska knjiga leta 72.
Ref.: Andrej Inkret, NRazgl 1972 št. 18 str. 510. — Velimir Batič, PiC 1972 št. 5/6 str. 354—355. — Knjiga 1972 št. 4 str. 224—225. — Ognjišče 1972 št. 7 str. 39—40. — Jože Horvat, Delo 1972 (10. XI.) str. 6.
6 Otrok In knjiga
81
Marija Jamar Legat Ljubljana
KRISTINA BRENKOVA: DEKLICA DELFINA IN LISICA ZVITOREPKA
Kristina Brenkova začenja s pripovedjo o deklici Delfini in lisici Zvitorepki novo pot v slovenski književnosti za otroke. V jasni in tudi otrokom razumljivi obliki analizira podzavestni svet sodobnega otroka. Ta otrok, kakor ga predstavi v knjigi, je v bistvu tak, kot so bili otroci pred desetletji — preprost, dober, iskren, hkrati razgledan, načitan, radoveden in kritičen. V njegovo zavest pa od današnjega hitrega in nemirnega časa vdira vse, kar teži odrasle.
Pisateljica v zgodbi prodira v podzavestne predstave dekletca, ki se je ponesrečilo, ko je steklo čez cesto. Od ponedeljka do nedelje se Delfina sprehaja po pisani pokrajini svojih želja. Hodi po čudovitih cestah — imenujejo se po dnevih tedna — proti Delfinskemu zalivu. Zlati ključ, ki ga ima obešenega okrog vratu, jo pripelje do Zlatih vrat.
Deklico zvesto spremlja lisica Zvitorepka, najljubša podoba iz babičine knjige. Lisica ima čudovito moč, bere Delfinine misli, ji izpolnjuje vse želje in jo končno pripelje do Delfinskega zaliva.
Vse, kar je Delfina srečala v življenju lepega, se pojavi na poti v Delfinski zaliv. Med redke prizore iz vsakdanjega življenja se vpletajo doživete zgodbe in podobe iz ljudskih pesmi, povesti in slikanic za otroke. Delfina je srečna, ker sodeluje v zgodbah, ki jih pozna iz knjig, čeprav ves čas čuti, da nekaj pogreša in se nečesa ne more spomniti.
Delfina na svoji poti ne srečuje ljudi, ki so ji blizu v resničnem življenju, temveč like iz knjig, iz pripovedovanj, iz bežnih srečanj — partizan veteran, pastirček, sladoledar, sprevodnik, Mojca Pokrajculja — najbližje pa so ji živali, posebno lisica Zvitorepka. Tu so tudi veverice, srnice, mravljice, bele miške, pisane ribice, zajčja družina, drobna muca Brezdomka, muca Copatarica, maček Mrnjav, stari volk in ženin Lisjak.
Delfinin sanjski svet se preliva v nežnih barvah. Vse, kar vidi, se sveti v zlatih, srebrnih, modrikastih in mavričnih barvah. Z lisico hodita po stezi, pokriti z zlatim listjem in s smrekovimi iglicami, po cestah, ki so tlakovane s pisanimi bleščečimi sladkorčki. Vozita se v pisanem vlaku in gledata v reki ribe, ki jim sončni žarki svetijo skozi riunenkasto rdeče plavuti. Tudi copatke, ki jih miške nosijo muci Copatarici, so zelene, rumene, oranžne, bele kot šmarnice pa tudi ljubo umazane.
Na koncu poti se sveti Mavrični most, pod katerim se blešči sinji Delfinski zaliv. Delfin ponese Delfino proti bleščeči neznani svetlobi, ki žari v dalji kot velikanski semafor, na katerem preskakujejo rdeče, rumene, zelene luči.
Delfina dospe do velikanskih zlatih vrat in jih odklene z zlatim ključem. Zlata vrata vodijo v resnični svet, v katerem ni več pisanih pravljičnih barv, v njem pa je tisto, kar je Delfina ves čas pogrešala, to so njeni najdražji, mama, bratec in očka.
Sanje so končane. Spet se začenja vsakdanje življenje. Delfina se znajde v svetu odraslih, ki kljub vsej ljubezni in trpljenju zaradi dekličine nesreče ničesar ne vedo o čudovitih doživetjih, vtisnjenih v otrokov spomin.
In prav ta skriti otrokov svet je odgrnila Kristina Brenkova. V Delfininih sanjah je pokazala, kako sodobni otrok dojema svet okrog sebe. V čem se današnji otrok razlikuje od otroka še pred desetletji in kaj jima je skupno? Pisateljica je razčlenila otrokove vtise, želje in reakcije, iz njih povzemamo podobo današnjega otroka.
Čeprav Delfina ve veliko več o svetu kot njeni vrstniki pred desetletji, je vendar v bistvu taka kot so bili otroci od nekdaj. Boji se samote, ne mara vojske, rada ima ves svet in ne more prenašati misli, da bi se komu kaj hudega zgodilo.
Pod vplivom sodobnega sveta pa se kažejo tudi pomembne razlike. Stara zgodba o lisici Zvitorepki za otroka ni več privlačna, kajti v njegovih spoznanjih je toliko novih in čudovitih stvari. V njegovi duševnosti žive liki iz starih pravljic za otroke, ki pa se prepletajo s televizijskimi podobami, s predstavami o prenosu misli, o vseh sodobnih tehničnih dosežkih, ki jih otrok dojema po svoje. V otrokovi podzavesti doživlja svet pravljic spremembe, vanj vdirajo utrinki iz vsakdanjega otrokovega življenja. Tako se Delfina vozi v pisanem vlaku, partizan kuha golaž iz konserve, z lisico malicata odlično zapečen jabolčni zvitek in jesta z maslom polito kašo. Z lisico modrujeta o slabem gospodarstvu in kako so zaprli šole za dresiranje delfinov, ker ni denarja.
Tudi lisica Zvitorepka ni več preprosta, čeprav premetena Zvitorepka iz babičine knjige. Delfinina Zvitorepka zna brati misli, lahko se spreminja in napravi vse, kar si Delfina želi. Delfini pripoveduje basni o starih doživljajih, v resnici pa je veliko bolj zapletena. Delfina to čuti. Ob njej je sicer varna, vendar pa ji čisto ne zaupa.
Tudi drugi liki iz povesti za otroke žive neko novo življenje. Niso več osrednji liki zgodbe, pač pa vstopajo v Delfinino potovanje kot dobri gostitelji in drobni spremljevalci na poti v Delfinski zaliv. Delfini so tako blizu, da prihaja k njim kot k dobrim starim prijateljem. Povsod je doma in enako prijetno ji je pri Mojci Pokrajculji kot pri muci Copatarici ali pri partizanu veteranu. Petje rajske ptice je čudovito, a se ji zdi samoumevno. Volka in Lisjaka se ne boji, Delfin pa jo spominja na figuro z vrtiljaka in se mu rada prepusti, da jo ponese v Delfinski zaliv.
Svojevrstna krajevna imena (Tepčkasti hrib, Mavrični most), izvirne prispodobe (lahna kot regratov kosmič), novi ukrasni pridevki (opoldanski bobni, milo drevesce, pošten kamen, tepčkasti tepček) ter ustrezni glagoli (drobenc-Ijala je, prhnila je, dromljala je) ustvarjajo poseben slog, ki je otrokom blizu in značilen za pisateljico.
Povest, ki je namenjena otrokom, ni le prijetno in zanimivo branje za najmlajše, ampak hkrati globoka študija otroške duševnosti.
8*	83
Mr. Duško Cackov Stip
PREGLED MAKEDONSKE KNJIŽEVNOSTI ZA OTROKE V LETU 1972
Celovitejši pregled makedonske književnosti za otroke bi odkril resnico o njenem realnem stanju. To vprašanje je v zadnjem času še i>osebno aktualno, izrečene so mnoge, čestokrat nasprotuječo si sodbe, ki obsegajo vse od pohval in najlepših besed o njej, vsekakor zasnovanih na dosežkih te književnosti nasploh, do resnih člankov, ki jih vse pogosteje srečujemo v naši periodiki.
Ali je beseda o predimenzioniranju neke situacije ali samo realen odraz stanja? Dosežki makedonske književnosti za otroke so znani. Nekateri od njih so izpričani in potrjeni s številnimi prevodi v posamezne evropske jezike in z ocenami, izrečenimi na vseh jugoslovanskih simpozijih, celo s takšnimi, ki imajo našo mladinsko književnost za osvežitev v jugoslovanskih literaturah, namenjenih najmlajšim bralcem. Te sodbe vsekakor temeljijo na doseženih uspehih, upoštevajo dela starejših književnih generacij (Vančo Nikoleski, Vasil Kunoski, Boris Bojadžiski, Volče Naunčeski in Slavko Janevski) ter delo našega najpopularnejšega pisatelja za otroke Vidoa Podgorca. To je uspeh, ki vsekakor zasluži pozornost. O tej ugotovitvi pa ne bi govorili prvič. Zanimivejša je druga komponenta tega vprašanja: ali ta književnost še vedno beleži vzpon, ali pa je njena umetniška amplituda dosegla določeno točko in se že začenja ponavljati? Razmišljanje, četudi v obliki vprašanja, je že samo po sebi pomembno, terja pa konkretnejšo analizo.
V makedonski književnosti za otroke so se v zadnjih letih pojavila imena talentiranih in ambicioznih ustvarjalcev: Kiro Donev, Stoj an Tarapuza, Ale-ksandar Popovski, Boško Smačoski, Gligor Popovski, Milutin Bebekovski in drugi. A ne bomo se spuščali v objektivno in splošno strukturo te književnosti. Mnogi njeni kreatorji so sami razmišljali o tem v izjavah, objavljenih v decembrski številki Sovremenosti^ iz leta 1971, tokrat bomo govorili samo o tem, kakšna je pesniška preokupacija naših piscev za otroke in koliko ji uspeva dobiti umetniško obliko.
II.
Sodobno življenje in moderni čas determinirata gledanje na otroka kot na enega redkih fetišev, ki je v središču našega zanimanja. Otrok je postal kult, takšen kult, katerega moderne obrise je začel oblikovati že avtor Emila,
» Sovremenost 1971, št. 10, str. 938—951.
J. J. Rousseau, danes pa je dosegel svojo totalno glorifikacijo kot kult najmlajšega človeka v družbi.
Dinamični tok življenja in njegova metamorfoza sta zavrgla mnoge njegove konvencionalne oblike in omogočila nove predstave življenjskih pojavov. Mnoge duhovne vrednote, ki so desetletja kot dolgotrajna tradicija bogatile zavest mladega človeka in oblikovale njegov pogled na svet, so začuda hitro postale odbijajoče, kaže pa, da tudi preveč patriarhalne, idilične. Sicer pa, ali se te duhovne vrednote nadomestujejo z novimi in ali poteka ta izravnava enako hitro, kot se vrednote izgubljajo? Zdi se, da ne. Imamo vakuum, praznino. In njo otroci čutijo. Književnost kot človeku najbolj dostopna od vseh oblik umetnosti pojasnjuje te pojave. Postali so predmet pesniškega zanimanja. To pa ni značilno samo za makedonsko otroško literaturo, marveč tudi za druge južnoslovanske književnosti.
Pred nekaj leti na simpoziju v Ljubljani, kjer so obravnavali temo Pomen morale v sedanji fazi našega razvoja, se je Franc Pediček o tem pojavu takole izrazil: »Nestrpno smo rušili stare vrednote in na vse mogoče načine pospeševali ta proces, a vrsto let smo prepočasi in premalo odločno gradili svet z novimi vrednotami v zavesti mladih. «2 To gotovo drži. Vendar pa ni razloga za strah in pesimizem, da bi mladi bralci ostali na sredi — brez stare didaktično poudarjene književnosti, ne da bi hkrati sprejeli nove, moderne. Nasprotno, zadnje stvaritve makedonskih pisateljev za otroke to najbolje potrjujejo. V glavnem velja to za pesnike najmlajše književne generacije. A kaj je to novo, znano pod terminom »moderno«, ali točneje rečeno, koliko je to novo, kar raste iz tega specifičnega fenomena duhovnega?
m.
Čeprav tega ne bi radi trdili, je dejstvo, da ostaja naša književnost za otroke, sloneča na tradiciji, ki jo je spremljala že ob njenem porajanju, slejko-prej pedagoška. Ostaja, kar ne bi smela biti: didaktično zasičena. Če je pedagogika neobhodna za otroško stvaritev, pa se z njo ne sme identificirati, kajti šele estetska komponenta ji nič manj kot književnosti za odrasle daje trajnost, univerzalnost in splošnost. Pedagoški zakoni so spremenljivi, a estetski trajni. Njihova sinteza daje umetniško stvaritev za otroka. Makedonska otroška književnost je še vedno na preseku teh dveh komponent: tradicionalno pedagoške, ki je še vedno njen balast, in estetske, ki se kaže v prizadevanju pisateljev, da bi s številnimi simboli identificirali svoje sporočilo s tistim, čemur pravimo večnost — v želji, da bi dobili občečlovški pomen, da bi bili obvarovani pred minljivostjo.
To stanje bo najbolj jasno, če damo kratek pregled tistega, kar je inspi-riralo makedonske mladinske pisatelje v letu 1972.
2 Citirano po Mirjani Stefanovič: Dete kao kulturni simbol. — V: Tragom deč-je pesme. Novi Sad, Kulturni centar 1969. Str. 13.
Najpriljubljenejši makedonski pisatelj za otroke Vidoe Podgorec se je svojemu zvestemu občinstvu lansko leto predstavil z romanom Prvoto pismo.^ Pod-gorčev roman je v bistvu topla, lahko bi rekli, poetična izpoved, stkana iz naj-subtilnejšega psihološkega tkiva otroških spominov in prvih mladeniških dni. Vse to je umetniško oplemeniteno z avtentično inspiracijo, liki so oblikovani kot odsev časa, ki ni značilen samo za makedonski narod, pač pa ima vsejugo-slovansko obeležje.
Posamezne prigode in doživljaji so najtesneje povezani s pisateljevim otroštvom, prikazani pa so s tako dinamiko in napetostjo, tako sugestivno in prepričljivo, s svežim, barvitim in samo njemu lastnim jezikom, kar prispeva k temu, da je roman enako zanimiv za otroke kot za odrasle. Podgorec vztraja s svojim romanom pri resnici, da otroštvo ne mineva, pač pa večno traja. Pisatelju uspeva do potankosti naslikati kolektivno življenje učencev v internatu in okrog njega in zdi se, kakor bi fizično lovil atmosfero, v kateri rastejo in se oblikujejo on in njegovi tovariši. To pa ne pomeni, da se Podgorec ukvarja samo s kolektivnim življenjem otrok, vsaj ne tako kot Lovrak, Kästner ali Ferenc Molnar. Vidoe Podgorec prikazuje več osebnosti, na vsaki pa se zadržuje posebej. To velja še zlasti za starega in sivolasega direktorja, profesorja biologije Josifa Drozdovskega, profesorja književnosti, učenca Pana Krašnika in sekretarja mladinskega komiteja Ivana. Vsi ti liki, čeprav grajeni po vzorcih, dobivajo svojo celovito originalnost in umetniško prepričljivost. Ravnatelj šole je neposreden, prijazen do otrok, poln razumevanja za običajne in nenavadne otroške želje. Profesor Drozdovski je pravo utelešenje humanosti in dobrote. Kljub temu v liku Drozdovskega ni očitne idealizacije, ničesar vzvišenega, medtem ko bi nekaj takšnih očitkov lahko izrekli na račun profesorja literature, v katerega lik je pisatelj vendarle vnesel nekaj nenavadnih, skoraj patetičnih prvin.
Ivan, sekretar mladinskega komiteja, je za pisatelja najbolj human in najbolj pošten od vseh mladih. Včasih v marsičem spominja na odrasle, zapušča celo vtis prezgodaj dozorelega otroka. Toda Podgorec oblikuje ta lik vendarle prepričljivo in mu ne jemlje ničesar, kar je v njem otroškega in kar pripada njegovemu svetu. Ce so v liku Ivana, to pa bi lahko rekli včasih tudi za Pana Krašnika, opazni simptoma patetičnosti, to ni posledica pisateljeve želje, da bi moraliziral ali vsiljeval idejo, marveč da bi bil bolj avtentičen in bližji bistvu časa. Ni dvoma, da je Podgorec sposoben do zadnjih odtenkov odkriti trepet otroške psihe v kolektivnem življenju in posebej v vsakem njegovem členu.
Ustvarjalno obeležje Vidoa Podgorca je prisotno tudi v tem romanu nepozabnega slovesa od otroštva: pisatelj vnaša lirski ton v pripoved in v najbolj prozaične situacije, tako da vzpostavi pristen kontakt z bralcem. Narava je za pisatelja neizčrpen vir simbolov in liričnosti in je neločljiva od človekovega življenja. V delu so mesta, za katera bi lahko rekli, da so bolj lirski fragmenti ,kot sestavni deli proznega teksta. Takšni so na primer slovo od vasi in otroštva, spomini na vas, razburljivi trenutki čakanja na prvo pismo od staršev, prvi 'duševni nemiri in ljubezenski trepet po srečanju s hčerko profesorja Drozdov-
3 Bibliografske podatke o delih, ki so izšla v letu 1972, najde bralec na koncu tega pregleda. Urejeni so po abecednem redu avtorjev. Kadar je v besedilu navedeno delo starejše letnice, so bibliografski podatki navedeni v opombi.
skega in še nekaj takih. Emocionalnostr Prvega pisma prispevajo še njegova stilna in jezikovna obeležja ter vselej svež in barvit besednjak, lasten samo temu pisatelju.
Z izrazito izvirno kompozicijsko strukturo in z vsemi izjemnimi umetniškimi odlikami presega Prvo pismo doslej najboljšo pisateljevo stvaritev, roman Beli ciganček,'^ in pomeni redkost ne samo v makedonski in drugih jugoslovanskih literaturah, marveč v literaturi nasploh.
Lani se je Aleksandar Popovski predstavil mladim bralcem v Makedoniji z romanom Leto vo Slavino. Roman je zanimivo, do zadnje strani napeto in razburljivo branje o skopskih otrocih, ki preživljajo poletno vročino na svežem planinskem zraku in ob kristalno bistri vodi Prespanskega jezera. V nenavadni kornpozicijski gradnji romana, polni dramskih spopadov in nevsakdanjih doživetij mladih junakov, je pisatelj posebej predstavil like Duška, Mileta in Marike na eni strani ter Natka in Cvetanke na drugi. Popovski z včasih izrazito neposrednimi in skoraj lirskimi fragmenti slika intimna otroška doživetja, ki jih omogoča kolektivni način življenja. Mestni otroci gredo letovat v vas ob jezeru. To TO dobri in slabi otroci, zato pa je tu tudi nekam idealizirani, lovrakovsko skicirani lik vzgojitelja Klimenta Lazarevskega, ki otroke vzgaja, se z njimi pogovarja, vendar ne kot vsiljiv pedagog, marveč kot starejši tovariš, spontan in neposreden. V romanu zasledimo tudi mesta, v katerih prevladuje patetika in kjer je čutiti povzdignjen ton (navadno prizori z negativnima likoma Natka in Cvetanke), a to je posledica močne pisateljeve želje, da bi v romanu posebej podčrtal vzgojne sestavine. Otroci v delu Popovskega imajo vse lastnosti otrok svojih let: pzigrani so, razposajeni, smejijo se in jočejo, veselijo se in žalostijo. Nekateri njihovi odnosi zbujajo celo občudovanje. To velja posebej za trenutke razburljivega tekmovanja med Duškom in Miletom, ko se izgubita v jezeru. Aleksandar Popovski vnaša v Leto vo Slavino tudi obrobne prizore, ki dopolnjujejo osnovni dramski spopad, zdi pa se, da mu to ni v celoti uspelo, saj delujejo površno in neprepričljivo, psihološko nemotivirano. V teh primerih se pisatelj preveč sili, da bi bil aktualen in da bi vnašal probleme. To velja v največji meri za tiste dele romana, v katerih nastopata kustos in kradljivec ikon Pande Trpčeec, za razgovor šoferja z Duškom, do neke mere pa tudi za ravnanje upravnika zadruge in za kustosov kovček. Čeprav čutimo, da vse to v dejanju ni poudarjeno slučajno, ne more imeti takšne skrivnostnosti kot rumeni kovček Olivere Nikolove. Nekoliko vsiljivo sta orisana tudi lika Natka in Cvetanke. Kljub temu pa je knjiga Aleksandra Popovskega Leto vo Slavino ena tistih, ki jih preberemo na mah in iz katere zares izžareva prijetna toplina. Zanimanje, ki jo je zbudila knjiga med bralci, je za pisatelja najlepše priznanje.
Boško Smačoski je v preteklem letu objavil roman z naslovom Cveče od devettiot rid (Cvetje z devetega brega). To je knjiga, ki pomeni v dosedanjem pisateljevem opusu za mladino če že ne rast, pa gotovo njegovo umetniško samopotrditev. Zdi se, da celo več kot to. Cveče od devettiot rid je svojevrstna bajka s toplino majskih juter in dobroto matere iz Strihorovega gozda. Se več, to je apoteoza humanosti v človeku. V tem, da deluje vzgojno in da pripelje mladega bralca do spoznanja, da v nenehnem boju dobrega in zla vselej trium-fira dobro, je tudi etična potenciranost romana. Delo Smačoskega je potrje-
„ \	Podgorec: Beloto ciganče. Skopje, Naša kniga 1969. — V slovenščini:
Beh ciganček. Prevedel Slavko Jug. Ljubljana, Mladinska knjiga 1970. (Sinji galeb 144.)
vanje že zdavnaj znane resnice, da je pot do človekove potrditve, do njegove popolne afirmacije skoraj gotovo trnova in težko prehodna. Cveče od devettiot rid je izreden primer za takšno afirmacijo. Človek je v svojem bistvu dober, če pa pogreši, mu čas daje možnost, da se poboljša. To je morda res stara ideja, vendar je umetniško realizirana povsem izvirno.
Prebivalci mesta Zolnik, zlasti tisti, ki so nosilci najbolj nečloveških lastnosti, so konkreten primer za to. Takšni so mestni župan Grdek, pleskar Črnko, mlinar Kamenko in drugi. Vsi ti kažejo, da ima lahko razkroj človekove vesti presenetljive razsežnosti. Lik vdove, žene pokojnega dobrotnika Slaveta, in lik njenega sina Vencislava utelešata drugo plat človekovega bivanja — humano. Z njima in z likom starke, ki je skoraj identična z materjo iz Striborovega gozda Ivane Brlič-Mažuranič, realizira pisatelj svoje sporočilo, da je dobrota nepremagljiva. To je največje bogastvo na svetu. Nekateri deli romana, kot na primer zgodba o starki s čudodelnimi rdečimi cvetovi, vdovine besede, izrečene v trenutku, ko njen sin dobiva odlikovanje, posebno Vencislavova pot in iskanje rdečega cveta, so dejansko glorifikacija človeške ljubezni, a tudi primer trnove poti in skušnjav pri njenem uresničevanju. Vendar vsi ti simboli v delu, alegorija in fantazija, niso samo sredstva, s katerimi pisatelj izraža dominantno sporočilo, pač pa fiksirajo v sebi tudi določeno realnost, določeno umetnost. Te sestavine dejansko dajejo pisateljevi književni intenziteti celovitost. Zabeležiti pa je treba tudi to, da je zatekanje Smačoskega k simboliki včasih predimenzionirano in da zahteva zlasti od mladega bralca globljo meditativnost. Čeprav je simbol pomemben in neločljiv del pripovedne ustvarjalnosti Boška Smačoskega, vendar ga v tem primeru le preveč okupira. Kljub temu ostaja pisatelj čvrsto pri nalogi, ki si jo je zastavil, da bi namreč s podobami jasno izoblikovanih kontrastov dobrega in zla opredelil mlade bralce za veliko lastnost, ki ji pravimo človečnost.
Pri časopisno založniški hiši Naša knjiga je znana prijateljica otrok Olivera Nikolova v letu 1972 objavila svoj roman Zimski detektivi. Za razliko od njenih dosedanjih stvaritev: Raskazi za Zoki Poki, romana Tajnata na žoltoto kuferče (Skrivnost rumenega kovčka) in proze Zemja vo koja nikogaš ne se stignuva (Dežela, v katero se nikoli ne pride),® s katerimi se je predstavila kot avtorica, ki ji je bolj kot drugim makedonskim pisateljem uspelo globoko prodreti v otroško psiho, ima roman Zimski detektivi v svoji zanimivi fabuli več akcijskih kot kontemplativnih prvin. Kakor v drugih svojih delih pripoveduje Nikolova zanimivo in z zanosom, čustveno in toplo, z velikimi sposobnostmi obser-vacije. Vselej najde najkrajšo pot do otroškega srca, le da gre tokrat za obser-vacijo v njenih obrobnih razsežnostih, ne pa v notranjih in psiholoških. Dejanje dobi svojo dinamiko že v začetku romana s Svetlanino izjavo, da mora skupaj z Bojanom in Martinom na bližnjo planino, da bi poiskali pozabljeno jopico gospodinjske pomočnice Vere. Tu se začenja zaplet romana, začenjajo se avanture in doživetja mladih junakov, polna napetosti in negotovosti. Po mnogih obratih, včasih s prizvokom nerealnosti in neprepričljivosti, s sposobnostmi izkušenih odraslih detektivov, na trenutke prav tako pretiranimi, otrokom le uspe odkriti skrivnost izginulega mladinca Mileta, zagonetno skrivnost, ki je šest mesecev niso mogli odkriti niti varnostni organi. Na trenutke je vera
® Olivera Nikolova: Prikazni za Zoki Poki. Skopje, Kultura 1963. — Tajnata na žoltoto kuferče. Ilustr. Jovan Petrov. Skopje, Narodna zadruga 1965. — Zemja vo koja nikogaš ne se stignuva. Ilustr. Mladen Tunld, Nova Makedonija 1965. (Biblioteka Razvigor, kolo II, knj. 5.)
v otroke pri pisateljici tako velika, da se pojavljajo spontane asociacije na Kästnerjevo delo Emil in detektivi. Nikolova noče ustvarjati iz svojih junakov prezgodaj zrelih ljudi, saj jim daje lastnosti otrok, vendar se ji ne posreči obvladati v celoti patetičnega tona in včasih umetno konstruiranih situacij. Ideja romana je prozorna — pri otrocih želi razviti čut odgovornosti, sposobnost, pogum in samoiniciativnost.
Spomdni in vračanje v otroštvo so za Gligorja Popovskega neizčrpni. Zdi se, da imajo za pisatelja katarzen pomen, saj ga s prikrito notranjo močjo, s silovitostjo bujnega planinskega izvira vedno znova spodbujajo in terjajo konkretno obliko. Zato je vračanje Popovskega v otroška leta njegova življenjska potreba. Zgodbe o Drvarčku® z vso svojo deskriptivno usmerjenostjo so samo najavile ustvarjalni prodor v njegovo otroštvo, v preteklem letu pa je pisatelj v romanu I spit dobil svojo kontemplativno in introspektivno podlago. Ali morda samo poskus tega. Otroška leta so najlepši cvet, kar jih ponuja življenje. Ta cvet Popovski nenehno neguje in zato je vsak dan bolj dehteč. To je naravno, saj je hrepenenje po tem cvetu večno kakor življenje samo. V začetkih makedonske književnosti za otroke so bili spomini na otroštvo izključno socialno obarvani. V pogojih kapitalističnih družbenih odnosov, v boju za eksistenco in normalno življenje, posebno otroško življenje, ne more biti drugače. Takšno je bilo tudi življenje Popovskega. O tem nam zgovorno priča Drvarček. Tudi dogajanje romana Ispit je postavljeno med te časovne in prostorske koordinate. Lahko bi rekli, da je v njem pisatelj celo konkretnejši (daje prava imena mestom in goram: Budinarci, Strumica, Goten in druga). Ce želi pisatelj dati svojim spominom širši pomen, na ta način ne bo uspel. Sicer pa umetniško oblikovano pisateljevo otroštvo še ni samo sebi cilj. Pisatelj ga izrablja kot okvir, v katerem vsak prizor, vsaka situacija odkriva nove resnice, deluje vzgojno in poučno. Včasih celo bolj kot je dovoljeno, zato je v likih Zlatka in strica Rada nekaj vzvišenega, predimenzioniranega, neprepričljivega. V romanu pa je mnogo poetičnih in razburljivih prizorov, ki nas silijo, da se ob njih zamislimo.
Znanstveno fantastični roman je posebna literarna zvrst z vzgojnim in poučnim pomenom. Ob svojem osnovnem cilju, da bi pri otrocih spodbujal inventivne sposobnosti, prikazuje tudi vizijo prihodnjega življenja. Takšen roman, sicer redkost v makedonski otroški literaturi, je Dalečno patuvanje Pena Trpkovskega. Tako avtor romana kot njegova založba Razvltok iz Bitole zaslužita za to vse priznanje. Trpkovski gradi v romanu dejanje, katerega osnovna prvina je fantazija. Po zaslugi pisateljeve inventivnosti obvladajo njegovi junaki višine znanstvenih dosežkov in izvršujejo dejanja, ki jih bo človeška pamet sposobna uresničiti v bližnji ali daljni prihodnosti. Poleg nenavadne zgodbe je za uspeh romana pomemben tudi drugi moment čisto psihološke narave: junaki Trpkovskega ostajajo v celoti ljudje, čeprav se lotevajo izjemnih dejanj. Znanost ne odtujuje človeka od njega samega in od drugih. V tem je ključ uspeha, ki ga je dosegel ta roman med mladimi in starejšimi bralci.
Misla je v preteklem letu objavila izredno poetično stvaritev pokojnega Bora Sitnikovskega Gaštar. Z izrazito lirsko epskim značajem je ta roman v verzih edinstven v makedonski otroški književnosti. Šestletni porednež, mali duhovitež Gaštar, je originalen pesniški lik, inventivno grajen z izraznim in stilnim bogastvom izjemno nadarjene poetične osebnosti, ki je žal ostala nedorečena, saj ji življenje ni bilo naklonjeno.
® Gligor Popovski: Drvarče. Skopje, Detska radost 1954.
Tiho Najdovski je pisatelj, ki postopno, a zanesljivo osvaja mlade bralce. Njegova sposobnost, zajeti sodobne in aktualne trenutke, globoko žvljenjske in avtentične, prihaja do izraza tudi v njegovi zadnji zbirki Srebrena kapica. To so v bistvu lirski fragmenti, čeprav pisani v prozi. Tokrat se Tiho Najdovski, malo nenavadno za otroško književnost, v izsekih iz življenja bliža njegovi tragični plati. Smrt Jasminkine matere kaže, da tudi otroško življenje ni samo navadna zabava, pač pa del življenja nasploh, polnega srečnih in nesrečnih trenutkov. Pisatelj razume to kot neizbežnost, ki je normalna tudi v življenju otroka. Važno je, da se ne prepustimo resignaciji in obupu, saj se življenje nadaljuje enako lepo in zanimivo, in to Najdovskemu v celoti uspeva. Tudi v najbolj presunljive trenutke zna vnesti žarek svetlobe, ki prinaša toplino in poraja upanje. Predmet te knjige je velika ljubezen — materinska in otroška ljubezen. Ta iljubezen je neskončna. V jugoslovanskih literaturah sta tako lepo pisala o njej samo Ivan Cankar in Prežihov Voranc. Nežnost Najdovskega v tej knjigi prehaja v bolečino in solze. Ali to niso najlepše strani makedonske književnosti za otroke v preteklem letu? Po nekaterih značilnostih vsekakor so. Vendar je malo čudno, da se pisatelj v drugem delu knjige opredeljuje za drugo temo, prav tako plemenito, vendar brez notranje kohezivnosti s prvo — obravnava namreč delež otrok pri triumfalnem koncu revolucije in njihovo zgodnjo prebuditev. Narativni element, ki je nujen za takšne spomine, se ne more povezati z lirskim tonom predhodne teme. Ljubezen do domovine po svoji intenzivnosti ni manjša od prve, vendar je specifična. Zato Srebrena kapka Najdovskega zapušča vtis dela brez tematske harmoničnosti.
Miho Atanasovski je s svojimi kratkimi zgodbami o vsakdanjih doživljajih dečka Marka v zbirki Marko Novinarko znova potrdil svoj smisel za odkrivanje tipičnega v otroški duševnosti. O najbolj vsakdanjih otroških dogodivščinah v družini in izven nje pripoveduje Atanasovski izvirno, vselej zanimivo in neponovljivo. Čeprav je osnovna opredelitev v vsebinskem elementu teh zgodb vzgojna, pisatelj tega navzven ne demonstrira v nobeni situaciji, niti v črtici Čudna šola, v kateri je njegov namen še najbolj prozoren. Junak Marko je novi 2k)ki Poki v makedonski otroški književnosti, tokrat je le večji in postavljen v zahtevnejše življenjske manifestacije. Njegova doživetja niso sama sebi namenjena, pač pa odkrivajo resnico o družbi, dobivajo vzgojni poudarek, pisatelj pa z blagim humorjem in skrito ironijo vzpostavlja prijeten stik z bralci. Marko Novinarko je sodobna proza, ki na moderen in nepovršinski način pripoveduje o otroštvu.
Tematsko identična s predhodno je knjiga Nade Zekmanove-Jakimove Let na Mars. V njej je namesto Marka Vlatko, ta pa je v vsaki hiši, v vsakem domu, v šoli in zunaj nje. V Letu na Mars nimamo konciznih stavkov in slikovite misli Marka Novinarka niti čustvenosti Srehrene kapke, je pa v knjigi pisateljičina prepričanost, da sta humanost in dobrota osnovna ideala, h katerima mora biti usmerjeno sleherno človekovo prizadevanje. Dobrota je poosebljena v liku matere. Od vseh dobrot je največja tista, ki je z umetniško besedo kljub njeni čarobni moči ni mogoče v celoti prikazati. To je dobrota matere z vso njeno ljubeznijo in s prizadevanjem, da iz otroka ustvari koristnega člana družbe. Otrok lahko postane takšen samo, če raste v okrilju topline in nežnosti. Tega pa je polno v srcu matere in očeta. Ta ljubezen je v knjigi Nade Zekmanove-Jakimove del življenja babice in dedka, učiteljice in učitelja. V vseh črticah je opazno pisateljičino prizadevanje, da bi vzgajala. To prizadevanje je včasih celo pretirano. V celoti knjiga nima potrebne estetske elegance, kljub temu pa
odkriva nekaj pomembnega — obetavnega ustvarjalca makedonske književnosti za najmlajše.
Za umetniško prozo v makedonski književnosti za otroke je v letu 1972 značilna kratka zgodba. Zdi se, da je ta oblika književnega izražanja v času prevelikih obremenitev otrok in ob njihovem vključevanju v sodobne tokove našega življenja logična in adekvatna. Kopač na izuori (Kopač vodnjakov) Aleksandra Popovskega je v izdaji Detske radosti še ena takšna zbirka. Popovski je v svoji drugi lanskoletni knjigi spontano in zanesljivo našel lastno pot, svoj svet in svoje izpovedno sporočilo. Le-to prinaša včasih alegorično, včasih z izrednim čutom za njegovo simbolnost, vselej pa kristalno jasno v nameri, da se vrne v otroštvo kot v neskončen, trajen, neponovljiv svet. Razveseljivo je dejstvo, da se Popovski v zadnji zbirki predstavlja kot eden redkih raziskovalcev skrivnosti otroške psihe. V zgodbah o Milki in Vanji in o vseh drugih otrocih v tej knjigi je dominantna vzgojna misel Aleksandra Popovskega. Ta misel, ki jo izraža na svoj način, izhaja iz njegovega globokega prepričanja, da najmlajši član skupnosti, ki je tako družinska kot šolska in družbena, mora spoznati, da so dobrota, človečnost in lepota smisli človeškega življenja. V spletu otroških iger, spominov, meditacij, simbolov in personifikacij, ki v svoji lirski toplini izražajo tudi občečloveška sporočila, je včasih življenjska resnica Aleksandra Popovskega nad umetniško. Tega se zaveda tudi pisatelj, v Zlomljeni streli, na primer, to tudi sam ugotavlja, a želja po vzgajanju je močnejša od vsega.
Med številnimi zbirkami črtic, objavljenimi v lanskem letu, posebno pri založbi Detska radost, zapušča močan vtis tudi knjiga Rajka Jovčevskega Zad ridot izvorče (Za hribom izvirček). To je avtobiografska proza, umetniško trans-formirani spomini, lirično in slikovito izpovedani. Lahko bi rekli, da se v njih fizično čutijo opojni vonj senožeti, pritajeno žuborenje potočka, ki pomeni pisatelju isto kot življenje, rumena dekoracija jeseni, ovčarjeva žalost in lakota revnih otrok. Jovčevski nevsiljivo in spontano gradi svojo pripoved v preprostem stilu in z jezikom, ki je otrokom razumljiv in blizu. Pisatelj je mojster pejsaža. Lepote rodnega kraja imajo v prozi Jovčevskega lastno življenje, povezane in zrasle so z usodami ljudi. Otroštvo v zgodbah Jovčevskega postaja večnost.
Pri založbi Detska radost so se v letu 1972 pojavile zbirke Toma Bogdan-skega Crveniot rid (Rdeči breg), otožni in iskreni spomini pdsatelja na njegovo ne preveč srečno otroštvo, nato zbirka Darinke Januševe Brzozborka (Klepetulja) in zgodbe Ivanča Mitrevskega v knjigi Da se prodade li kučeto (Ali je psiček naprodaj). Zadnje zbujajo prijetno misel, da je na vidiku spet novo in obetavno ime v književnosti za otroke.
V preteklem letu je založniška hiša Misla objavila zbirko pesmi Jovana Pavlovskega Mišo išo So o, ki je bila nagrajena na Struških večerih poezije. Pavlovski se je v makedonski otroški književnosti pojavil kot že izdelan pesnik, ne morda zato, ker je znan makedonski pesnik in pripovednik za odrasle, temveč zato, ker se predstavlja tudi kot pesnik tega specifičnega umetniškega žanra. V tej zbirki se Pavlovski kaže kot dober psiholog z brezmejnimi raziskovalnimi sposobnostmi za sodobnejši pristop k otroški intimi. Njegova zbirka prinaša celo bogastvo motivov, od katerih je vsak zase kot kamenček impozant-nega mozaika. Vsaka od triintridesetih pesmi, kolikor jih je v zbirki, prinaša osebno idejno sporočilo in zapušča vtis neponovljivosti. Celo sam poskus pisatelja, da bi pesmi razdelil v štiri skupine, ne daje idejne logičnosti in emocionalne celote, kajti predmet te zbirke ostaja vsakdanje otroško življenje, črpano
neposredno iz njegovega izvira. Anine sanje so tako bogate kot otroštvo (Kaj sanja Ana), potuje se tja, kamor vabi igra (Kam potuje Ana). Jovan Pavlovski je v zbirki tako raznolik kakor življenje samo. Naj naštejemo samo nekaj njegovih značilnih tem: Sedem dni v tednu, Vrti suči. Nekaj je vendar treba reči, Vrtavka, Bajka, Čudna knjiga in druge. Pavlovski zanesljivo obvlada verz. Lahkoten je, igriv in najtesneje povezan z idejno tematsko izpovedjo. Zaradi zvočnega jezika je njegov verz muzikaličen in čustveno bogat. Zdi se, kakor bi se pesnik poigraval z glasbenimi toni:
»Vrti suöi konec tenok, če se sluči: more silno pod prozorec branoj pliska, mala lada što Dropada brodi, brodi.«
(Vrti suči)^
Ritem verza je pogosto pospešen, besede se poigravajo, onomatopoetični izrazi so kot ključ za čustveno doživljanje pesmi.
Mladi makedonski bralci so v letu 1972 doživeli še eno srečanje s svojim že dolgo znanim prijateljem Vasilom Kunoskim. Vsako novo srečanje z njim je za otroke majhen in vesel praznik. Tako je tudi tokrat, čeprav gre samo za izbor njegove poezije. To zadovoljstvo je bralcem omogočila založba Naša kniga z izborom, ki ima naslov Zgodi i nezgodi. Takoj je treba reči, da sestavljalec te zbirke dobro pozna pesniški svet Kunoskega in da ga prezentira v njegovi celotni umetniški integriteti. Pesnik poučuje očetovsko nežno, roditeljsko skrbno, pri tem pa se vselej trudi identificirati moralni nauk z umetniškim sporočilom. Kunoski vselej išče resnico, še neodkrito, neizrečeno resnico. Ko se mu to posreči, se pesnik vselej prerodi. In Kunoski poskuša biti vselej takšen. To je odlika samo velikega umetnika.
Vančo Nikoleski je po Vidou Podgorcu najproduktivnejši pisatelj v makedonski mladinski književnosti. V letu 1972 je obogatil svoj ogromni ustvarjalni opus s še eno pesniško zbirko, ki ima naslov Stanko spanko. Tudi v tej zbirki ostaja samosvoj: sposoben, da začuti sleherno otroško željo in da najde zanjo konkretno obliko. Pesnik zahaja v intimni otroški svet, vendar neposredno, brez psihologiziranja in meditacij ter z izraznimi sredstvi, ki so sorodna, včasih celo enaka kot v narodni pesmi. Sicer pa je to pisateljev stil, ki ga neguje in ki mu je ostal zvest od svoje prve pesmi. Nikoleski sicer ne bi bil to, kar je — posebna pesniška osebnost v tem specifičnem fenomenu duha. Otroka upodablja v vseh življenjskih situacijah: v družinskem okolju in v odnosu do starejših, v šoli in pri delu, pri igri, poje jim o živalih in jih vodi v naravo.
V svoji tretji pesniški zbirki Mitko šeta so raketa se je Lazo Karovski še enkrat potrdil kot pesnik za otroke, ki je s svojo intimno afiniteto in s širino miselne in čustvene vizije nenehno v iskanju novega in neizpovedanega. Ce se vendarle zgodi, da avtor kakšno stvar ponovi, opravi to na nov in prikrit način.
' Pavlovski: MiSo išo šo o, str. 18.
s posebnim tonom in svežino. Karovskemu je v zadnji zbirki to v celoti uspelo. Zato si dovoljujemo reči, da Karovski s svojim Mitkom drži korak s sodobnimi in mlajšimi makedonskimi pesniki in da celo zavzema med njimi eno prvih mest. Zbirka Karovskega je sinteza najlepših umetniških odlik v njegovi dosedanji poeziji, ki je realistična, sugestivna, jasna v mislih in podobi ter optimistična. Njeni glavni opredelitvi sta vzgojnost in čustvenost. V pesmih tega poeta utripa neposredno otroško življenje, zajeto kompleksno, brez nagnjenja k moraliziranju. Ce do tega vendarle pride, je to posledica pesnikove želje, da bi mladega člana družbe prepričal, da so pravičnost, humanost in ljubezen do domovine in naroda najplemenitejša človeška čustva. Tega bogastva je tudi zdaj na pretek, kakor v vsej dosedanji poeziji Karovskega. Dodati pa je treba, da imajo pesmi v zbirki Mitko šeta so raketa tudi svojo polno stilistično urejenost.
Poleg nagrajene zbirke Struških večerov poezije Milo išo šo o Jovana Pav-lovskega je založba Misla izdala zbirko Bistrice Mirkulovske Prvačinja (Prvo-šolčki). Poezija Mirkulovske ima v tej knjigi večje pretenzije kot njene dosedanje vokacije otroštva, čeprav ostajajo tradicionalno konvencionalne idejne opredelitve iste. Petinpetdeset pesmi v zbirki Prvačinja nima tematske povezave, ima pa emocionalno, ki je bistvenejša. Poezijo Mirkulovske označujeta čustvo in toplina. Ambicije, da bi dala individualen prizvok svojemu kreativnemu početju, je pesnica v svoji knjigi začela realizirati postopoma. Ce bi znala dati temu bogastvu motivov strukturalno enovitost, bi bil optimizem, da Mirku-lovska še ni povedala vsega, kar zna, na realnih temeljih.
Ko se je leta 1966 pojavila knjiga otroške poezije Milutina Bebekovskega Nišalka pod vinožito'^ (Gugalnica pod mavrico) ni bilo preroško reči, da se v književnosti za najmlajše pojavlja novo talentirano ime. Njegove kasnejše pesmi, posebno tiste v zbirki Kopče od dzvezda (Zvezdni gumb) iz lanskega leta, ta predvidevanja samo potrjujejo. Bebekovski je lirik z izrednim smislom za moderno oblikovanje otroškega sveta. Jedrnatost izraza, jasnost pesniških podob ter nova in izvirna metafora ga predstavljajo kot izjemno pesniško osebnost:
Prikvečer e... Zalezot se niša vo sončeva nišalka od želbi.
Ubavinata od denot se zakopčuva na kopče od dzvezda.
(Kopče od dzvezdaf
Zbirkam pesmi, objavljenim v preteklem letu, se pridružuje tudi knjiga Eftima Proevskega Ispoteno leto (Prepoteno poletje). Kolikšen je pesnikov ustvarjalni potencial in kaj pomenijo njegove pesmi mladim brcdcem — to bo tnoral pesnik šele dokazati.
® Milutin Bebekovski: Nišalka pod vinožito. Skopje, Nova Makedonija 1966. (Biblioteka Drugarče.)
9 Bebekovski: Kopče od dzvezda, str. 46.
Tale pregled dosežkov makedonske mladinske literature v letu 1972, četudi je le delen, brez dvoma odkriva prijetno ugotovitev — da imajo makedonski mladinski književniki do svojih bralcev že izdelan odnos, ki jih vodi po najkrajši poti v otroška srca.
Novi motivi so v začetku skromno, skromno na umetniškem planu, vendar pa pogumno in opazno, vnesli osvežitev, oživljajočo kri v organizem, ki je prerasel s trdnimi stvaritvami v moderno makedonsko književnost za otroke. Govorimo o književnosti, ki najbolj avtentično odraža življenje otrok tega južnega podnebja. S tem nikakor nočemo zbuditi vtisa, da govorimo o prostorsko in časovno vezani literaturi. Nasprotno, prav v tem nacionalnem se odraža splošno človeški in univerzalni značaj te književnosti.
V zadnjih prizadevanjih makedonskih pesnikov je opazen kontemplativni način književnega izražanja. Ta kontemplativni tok v naši otroški književnosti, ki ga je prvi začel Slavko Janevski z delom Sečerna prikazna^", je postal dominanten v ustvarjalnem opusu Olivere Nikolove, kot ustvarjalno metodo pa si ga je prisvojila vsa otroška književnost v Makedoniji. Ta ustvarjalni postulat ne dela generacijskih meja med našimi mladinskimi pesniki, pač pa je prisoten v njihovem delu ne glede na to, ali sodijo v starejšo, srednjo ali najmlajšo generacijo. V intenzivni ustvarjalni rasti so opazni tisti napori in že tudi otipljivi uspehi pisateljev vseh generacij, ki porajajo nostalgijo po nečem čistem, otroško naivnem, nepokvarjenem. To pa je resnična umetnost. Tako so na primer Vidoe Podgorec, Milutin Bebekovski, Boško Smadoski, Popovski, Bistrica Mirkulovska pesniki s tenkim posluhom za detajl in s prefinjenim občutkom za tipično v otroški psihi. Zato je njihova miselno čustvena vizija nenehno v iskanju nečesa novega, še neizraženega. Prav tako ni veliko ustvarjalcev, ki bi se znali s specifičnim lirskim temperamentom in avtentično inspiracijo vračati v otroštvo in v otroški svet. V Makedoniji so takšni pesniki Vidoe Podgorec, Miho Atanasovski, Gligor Popovski in nekateri drugi iz najmlajše generacije, ki šele najavljajo svoj prodor.
Neločljiva komponenta sodobne makedonske književnosti za otroke je njen moderni izraz. Ta izraz ni moderen zaradi skritih metafor v verzu ali zaradi odstopanja od klasičnega verza, tudi ne zaradi čustvene polnosti kratkega dialoga in umirjene filozofske kontemplativnosti v mnogih proznih delih, pač pa zaradi njegove tesne povezanosti z vsebino, zaradi prizadevanja, da se kar se da preprosto izrazijo sodobne preokupacije otroka. Ta izraz omogoča pisateljem, da s posredovanjem subtilno koncipiranih likov opredmetijo svoje sporočilo. Izraz je moderen samo, če je naraven, neprisiljen in če je v soglasju z vsebino. Novo seveda ni samo v novi tematiki, ampak tudi v pristopu k njej.
Iz mnogih pesmi odsevata čistost in čustvo. Te pesmi ne ponujajo sveta, še malo ne takšnega, kakršen bi moral biti, pač pa govorijo realno in nevsiljivo o svetu, ki mu pravimo otroški svet, skupaj z nezlomljivo vero v to, da otroštvo ne mine, da traja večno. In nazadnje: ali je mogoče nekatere izmed ustvarjalcev te književnosti izdvojiti kot avantgardiste? Zdi se, da ne. Ze zato ne, ker bi bilo takšno početje samo osebno obarvano. Od vseh ustvarjalcev, glede na njihov ustvarjalni potencial, pa je pričakovati, da bodo dali prispevek tistemu, kar je
Slavko Janevski: Sečema prikazna. Bubački i šumski dzverki. Ilustr. Vasilije Popovič-Cico. Prosvetni delo 1959.
in kar šele mora postati sodobna makedonska književnost za otroke. Nekateri so dosegli meteorski blesk, posebno nekateri med mlajšimi pesniškimi imeni, a kje je njihov zenit, to bodo morali sami odkriti; so pa tudi taki, ki korakajo počasneje, vendar zanesljivo, z vzponi in padci, z osvežitvami in vračanjem na staro, skratka, brez katerih bi naša otroška književnost gotovo bila znatno revnejša.
Prevedel Slavko Jug
PE3MME
Bo nocjiCflHMTe toahhh, nocMJiHo op, 6mjio Kora, ce aKxyejinaMpa npauiaiteTO aa peaJiHaxa cocToj6a Ha MaKeflOHCKara jinTepajypa nwuiyBaHa aa Mjiaflnxe HMTaxenM. Bo OflflejiHM cxpyHHM HaconncM m flHeBHn jiMCTOBM ce MSHecysaaT pasMMCJiysaHja m KOHCTaTaiiMM, KpMTMHKM OCBpTM M nOJieMMKM, KOM, TJiaBHO, Ce CBCflyBaaT Ha eAHO npamaifce: «ajiM MaKeflOHcKaxa «excKa jiMxepaxypa ro npoflojUKysa CBojox MHxeHSMBeH pacxeMc M /lajiM HejawHMxe xBopun ocxaapyBaax flejia mxo oaHanyBaax npMAOHec so pasBQjox Ha jyrocjioBeHCKaxa KHnateBHOcx HaMenexa aa HajMJiaflwxe HMxaxejiM nnn HejsMHaxa yinexHMHKa aMnjinxyfla AocxMrHa.na oflpefleHo pacxojaHMe m Beke aanoHHyaa fla ce noBxopysa? KojiKy m fla caKaiae aa KaMceiae HaoKOJiy, cenaK 4)aKx e fleKa Maxe-AOHCKaxa flexcKa nwxepaxypa, noxoMpajkM ce Ha xpaflwmijaxa mxo e cocaflaBana npn HejanHoxo pafaH.e, ocxaHysa m nonaxaMy «a 6nAe, MaKo He bo uenMHa, flHflaKXMHKM aacMTena m nesarouiKa. OBaa jiMxepaxypa ceyuixe ce Haofa Ha npeceKOx Ha flBe kom-noHBHxM: eflHaxa mxo ce yuixe npexcxaBysa nejawH 6ajiacx, xpanm^ioHanHo ne^a-rouiKaxa m ecxexcKaxa, Koja ce ornena bo HacxojyBaÄaxa npeKy 6e36poi CMMßomi HMcaxejiMxe CBOMxe nopaKM «a ru mflehxm^jMKyaaax co ona mxo ce BMKa bchhocx, Hce:i6axa Tue fla floSnjax onmxoHOBeMKO auaieibe, MiayHM Ha ceKoja mmhobhocx. AeKa BaKBHxe pasMHCJiysaKia MMaax CBoja. jiorMHKa onpan^aHocx noKaxcyaaax ocxsa-pyBaftaxa Ha MaKeAOHCKMxe nMcaxejiw aa bo nepMOflox na 1972 r.
II
HajnonyaapHMox MaKeflOHCKw nwcaxeji fleua bm^oe Iloflropei; bo xckox na mm-Haxaxa ro^MHa bo MSflaHMe 6a „flexcKa paflocx" ja oSjaBM CBojaxa KHMra „IIpBoxo HMCMo". PoMaHox Ha rioflropei; bo CBojaxa cymxMHa e xonjia, mojkc fla ce naxe noexcKa wcnoBecx McxKaena op najcynxMAHMxe ncMxojiomKW xpenepeaa aa cnoMe-HMxe Ha AexcxBoxo m npawxe MjiafleujKM «hm. TBopeHKHxe oßejieMcja na BM;ioe IIo;;-ropei;: na anece jiwpcKM xoh bo pacKaHcyBaH>exo m bo HajnpoaaMHHM cMxyauMM m «a cxBopM xonoji KOHxaKx co HMxaxejiMxe ce npwcyxHM m bo oBoj poMaH. rpafleH Bps MspasMxa K0Mn03m;H0Ha cxpyKxypa, „IIpBoxo hmcmo" co CMxe cbom wcKJiyHMxenHM ofljiMKM ro HaflMMHyaa flocera najfloGpoxo ocxBapyBaH.e Ha nMcaxejiox, poMaaox „Be-Jioxo UiMraHHe".
AjieKcaH;iap IIonoBCKM Ha MJia^axa HMxaHKa nyßjiiiKa bo MaKeAOHHja bo 1972 rofl. M ce npexcxaBM co poiaanox „Jlexo bo CjiasMHo". XIonoBCKM spa HenocpeflHM m, peHMCM, jiMpcKM 4)parMeHXM, rn cjiMKa khxhmkhxc flOMtMByBafta na flei;axa uixo tm 0B03M0»yBa KOneKXMBHMOX HaHMH Ha MtMBCeHje. MaKO MMa CMXyaUMM KOM flejCTBySaaT HeyaepjiMBo, poManox „Jlexo bo CJiaBMHo" e «ejio Koe ce HMxa co ro^ieia MHxepec.
BomKO CMakocKM so MMHaxax roflMHa ro o6jaBM poManox „I^seKe o« fleaexxMox pMfl", KHHra Koja bo oähoc Ha flOceramHHxe ocxBapyaaHia na nwcaxejiox bo o6jiacxa Ha HMxepaxypaxa aa flei^a oananysa, aKO He neroB pacxe», xoram CMrypHO hctobo yMBXHMHKo caMonoxBpflyBaH>e.
HoBMHCKo-ms^abamkaxa Kyka „Hama KHMra" bo 1972 roff. ja maflafle KHMraxa na OjiMBepa HnKonoBa „Smmckm aexenxMBW". 3a paajimka ofl floceramHMxe hejamhm o6-jabchm aena, nocjiesHMox poMan Ha OMcaxejiKaxa noBefte co;ip»m bki^mohm oxkonny KOHxeinnnaxMBHM cMxyai;mm.
CnoMCHMxe m BpakaK.exo bo «excxBoxo aa oMcaxejiox TJiMrop IIonoBCKM e hch-BoxHa noxpeßa. Hajflo6pa MJiycxpai;Mja aa xoa e HerosMox nocjieflen poMan „Mchmt".
PoMaHCMepcKaxa npoflyKuaja bo MaKeflOHCKara jiMTeparypa 3a fleua bo m3mm-Haxaia ro^MHa Heina «a ÖMfle noxnojina aKo ne ce cnoMHH h MHory MHTepecHMOT HayHHo-(J)aHTacTMHeH poMaH na neHM Tphkobckm „flajicHHo naxyBaifee" bo MSflaHne Ha „Pa3BMTOK" OS BMTOJia M pOMaHOT ho ctmxobm Ha nOKOjHMOT Bopo CWTHMKOBCKM „raiUTap" BO H3flaHMe na „MMCJia".
makeflohckhxe packamysahw bo mammhaxata roamha 6ea heoömhho akxmbhh. Co CBOM 36mpkm pacKa3M ce npexcxaBnja: Tmxo HajflocKM co „CpeSpena KanKa", Mwxo AxanacoBCKM „MapKo HoBMnapKO", Ha^a ScKMaHOBa-JaKMMOBa co „Jlex na Mapc", AneKcanflap IIonoBCKM „Konan Ha msbopm", PajKo JoBneBCKM „3aA pMflox MSBopHe", Tomc BorflaHCKM „I^pseHMox pMfl", flapHHKa JanyuieBa „Bp30360pKa" m MaaHHO MwTpeBCKM CO „Äa ce npoAaAe jim KyHexo".
Ofl noexcKMTe aöiipKH na nncaxejiMxe aa «ei^a bo MaKeflonnja HajcMJien BnenaxoK ocxaBM KHMraxa Ha JoBan IlaBjiocKH „Mnmo wmo mo o". Hajfloöpa rapaHi;Mja 3a HeaMHMxe nAejHO yMexHWHKM ocoBeHocxn e Harpaflaxa mxo ja aoSm Ha CxpyiuKMxe BenepM Ha noeanjaxa KaKO Hajfloöpo noexcKO ocxBapysafte Mery flsa ^i^cxiiBafla. no3HaxMox npMjaxeji na flei;axa BaHHO HMKOJiecKw 1972 rofl. bo MSAanwe na „Haina KHMra" ja o6jaBM aßMpKaxa ctmxobm „CxanKo cnaHKO". IIopaKMxe m ja3MHHo cxhji-cKMxe oeejiejKMja na KHMraxa ymxe eflen nax ro noxBpAyßaax noexcKnox CBex Ha OBOj nonyaapeH nMcaxen. IIoctckm sGmpkm oßjaBMja m: BacMji KynocKM „Sro^m m He3roflM", JIa3o KapocKM „Mmxko mexa co paKexa", Bwcxpjma MwpKyjiocKa „IIpBa-HMH>a" M MMflyxMH Be6eK0BCKM „Könne ofl sBeafla".
Obo], waKO AejiyMMHen nperjie« Ha A0cxMraH.axa Ha MaKeflOHCKaxa «excKa jiMxe-paxypa aa 1972 ro«. yKa»yBa na e^na cpekHa okojihocx — flena MaKeflOHCKHxe mi-caxejiM 3a flei^a MMaax MsrpafleHo CBoj oflHoc cnpeMa Mjiasnxe HMxaxejiw Koj tm boam no HajKycMox nax ao äctckmox MHxepec.
MAKEDONSKA IZVIRNA KNJIŽEVNA DELA ZA MLADINO V LETU 1972
Atanasovski Miho: Marko Novinarko. Ilustr. Dukan Jelen. Skopje, Detska radost 1972. 89 str.
Bebekovski Milutin: Kopče od dzvezda. Ilust. Mladen Tunič. Skopje, Detska radost 1972. 60 str.
Bogdanski Tome: Crveniot rid. Ilust. Vitlarski Trajan-Buco. Skopje, Detska radost 1972. 69 str.
Januševa Darinka: Brzozborka. Ilustr. Aleksandar Kaevski. Skopje, Detska radost 1972. 47 str.
Jovčevski Rajko: Zad ridot izvorče. Ilustr. Mladen Tunič. Skopje, Detska radost 1972. 86 str.
Karovski Lazo: Mitko šeta so raketa. Skopje, Detska radost 1972.
Kunoski Vasil: Zgodi i nezgodi. Izbor. Ilustr. Mladen Tunič. Skopje, Naša kni-ga 1972. 94 str.
Mirkulovska Bistrica: Prvačinja. Bitola, Misla 1972. 63 str.
Mitrevski Ivančo: Da se prodade li kučeto. Ilustr. Mile Topuz. Skopje, Detska radost 1972. 73 str.
Najdovski Tiho; Srebrena kapka. Ilustr. Aleksandar Cvetkovski. Skopje, Detska radost 1972. 79 str.
Nikoleski Vančo: Stanko spanko. Ilustr. Ljupčo Filipovski. Skopje, Naša kni-ga 1972. 74 str.
Nikolova Olivera. Zimski detektivi. Ilustr. Ljupčo Filipovski. Skopje, Naša kni-ga 1972. 95 str.
Pavlovski Jovan: Mišo išo šo o, Bitola, Misla 1972. 75 str. Podgorec Vidoe: Prvoto pismo. Ilustr. Mile Topuz. Skopje, Detska radost 1972. 131 str.
Popovski Aleksandar: Kopač na izvori. Ilustr. Aleksandar Cvetkovski. Skopje,
Detska radost 1972. 111 str. Popovski Aleksandar: Leto vo Slavino. Ilustr. Mladen Tunič. Skopje, Naša kni-ga 1972. 140 str.
Popovski Gligor: Ispit. Ilustr. Ordan Manevski. Skopje, Detska radost 1972. 76 str.
Proevski Eftim: Ispoteno leto. Ilustr. Vlado Jocič. Skopje, Detska radost 1972. 39 str.
Sitnikovski Boro: Gaštar. Prir. Gore Sitnikovski. Bitola, Misla 1972. 49 str. Smačoski Boško: Cveče od devettiot rid. Skopje, Detska radost 1972. Trpovski Peni: Dalečno patuvanje. Bitola, Razvitok 1972. 92 str. Zekmanova-Jakimova Nada: Let na Mars. Ilustr. Aleskandar Kaevski. Skopje, Detska radost 1972. 98 str.
7 Otrok In knjiga	87
Doc. dr. Jän Sedläk Bratislava
POGLED NA SLOVAŠKO LITERATURO ZA OTROKE IN MLADINO
Slovaška literatura za otroke in mladino ima že večstoletno tradicijo, toda nov razmah in pomembno mesto v slovaški kulturi na splošno in v literaturi posebej je dobila šele po osvoboditvi leta 1945. Zrasla je posebna založba za mladinsko književnost Mlade leta, ki izdaja vsako leto približno sto knjig domačega in prevedenega leposlovja. Tudi ostale založbe izdajajo v zadnjem času knjige za mladino (Smena), tako da prihaja do postopne diferenciacije literarnega zanimanja na tem področju literature. Na pedagoških fakultetah se poučuje predmet mladinska književnost in ravno visoke šole so postale eno od ognjišč poglobljenega znanstvenega zanimanja za mladinsko literaturo. Zdaj vedno bolj sistematično raziskovanje te literature dobiva znanstveni značaj. Na eni strani izhajajo monografska dela o najpomembnejših pojavih v literaturi za mladino, na drugi strani se začenja postopno raziskovanje literarne zgodovine z vidika diferenciranega pogleda na posebnosti mladinskega slovstva. V izdajateljski politiki se posveča izredna pozornost ilustratorskemu delu v knjigah za otroke. Za to delo se izbirajo naši najboljši slikarji — ilustratorji. Obstaja že mednarodno sodelovanje na tem področju, tako da pridejo slovaške knjige za otroke in mladino v prevodih do različnih narodnih kultur ne le socialističnega sveta, ampak tudi na zahod.
Seveda ima razvoj mladinske knjige tudi svojo tradicijo. Tudi pred letom 1945 so nastajala pri nas pomembna dela, tako na primer dela Podjavorinske, Ondrejova, Kronskega, Martakove in drugih, ki so postali temeljni stebri, na katerih stoji zgradba današnjega ustvarjanja za mladino. Toda izdajanje otroške literature je bilo po večini v zasebnih rokah, in tako je poleg odličnih knjig izhajalo dosti tudi takih, ki jih štejemo danes med manjvredne. Ker še ni bilo kritike otroških knjig, so v založniški politiki namesto estetskih pogledov prevladovali versko vzgojni, pedagoški, in tako je del knjižne produkcije ostal bolj dokument kot živo pričevanje o sodobnosti. Pred drugo svetovno vojno si je pridobila izredno zaslugo za izdajanje vredne književnosti za otroke in mladino Matica slovenska v Martinu; izdajala je odličen časopis za otroke Slniečko (Son-čece), ki izhaja do danes v založbi Mlade leta.
Ce hočemo govoriti o moderni književnosti za otroke in mladino, moramo vreči vsaj bežen pogled na njeno tradicijo, na klasično zapuščino preteklega stoletja. Pri tem moramo zgodovini mladinske književnosti slediti na treh osnovnih področjih.
Prvo je ljudsko slovstvo, ki ima v zgodovini majhnega naroda izredno velik pomen. Ni samo predmet znanstvenega raziskovanja, temveč je do
danes živi del bralnega repertoarja naših otrok. Ljudske pravljice in pripovedke, ki pomenijo po obsegu in vrednosti dragoceno pričevanje o nadarjenosti slovaškega ljudstva ter živijo v bogatih inačicah v njegovi zavesti kot svojevrsten pesniški pogled na trdo življenje ljudi v preteklosti, na njihove sanje in hrepenenja, ki jih je ljudski pripovednik položil v lepe fantastične, živalske ali realistične zgodbe, izhajajo vedno znova in vedno znova najdejo hvaležne mlade bralce. Slovaški otroci berejo te pravljice v izvirnih verzih, katerih avtorji so bili predstavniki romantičnega rodu, posebno pa Pavol DobSinsky (Slovenske prostonarodne povesti — Slovaške ljudske pripovedke)', ali v različnih predelavah, katerih avtorji so današnji pomembni pisatelji. Ravno tako ljudske pripovedke, ki oživljajo na osnovi ljudskega izročila najlepša razdobja narodne zgodovine, npr. motiv Janošika, živijo do danes na eni strani v prvotni podobi, kot zbirke pokrajinskih pripovedk (pripovedke o gradovih), na drugi strani v umetniških predelavah, ki jih pišejo sodobni umetniki, npr. Jožef Horäk in drugi.
Drugo obliko branja današnje mladine tvorijo knjige, ki prvotno niso bile namenjene mladini, pa jih je zaradi njihove nravne, pedagoške, jezikovne in estetske vrednosti, ustrezne razvojnim posebnostim mladine, vzljubila ne le mladina v preteklosti, ampak tudi v sedanjosti. To so dela neintencio-nalne literature, ki pomenijo dragocen zaklad, podedovan od dedov za vnuke. Pri tem ne gre za dela, ki bi bila po svoji vrednosti na nižji ravni, ampak prav nasprotno, umetniško najmočnejše knjige poezije ali proze so prišle v zlati bralni fond naše mladine. Tako na primer stvaritve romantičnega rodu, ki ga po njegovem vodju, jezikoslovcu, pesniku, publicistu in politiku Ludovitu Sturu (1815—1856) imenujemo Sturova šola, skoraj vse — vsaj v zaokroženih odlomkih — bere današnja mladina. Tako je to z junaško pesnitvijo Sama Chalupka Mor ho! (Ubij ga!), z lirsko epsko pesnitvijo Andreja Slddkoviča Detvan (Detva-nec), v kateri je pesnik ob zgodbi hribovskega fanta poveličal lepoto in moč ljudstva, z baladami Janka Kräl'a, ki so tako zelo podobne baladam slavnega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, z veličastno lirsko epsko pesnitvijo Jana Botta Smrt' Jdnošikova (Janošikova smrt), ki zajema legendarni mit o junaškem razbojniku, ki je jemal gospodi in dajal siromašnim. To je živa poezija, ki je včasih gnala ljudstvo v boj za narodne in socialne pravice, a s svojim humanizmom in pesniško silo deluje prav tako na današnjega bralca.
A tudi v prozi imamo dela, ki, čeprav ne-intencionalna, spadajo danes v knjižnico mladega človeka. Taka so predvsem dela realista Martina Kuku-čina,2 katerega ime je povezano z življenjem jugoslovanskega ljudstva, saj je dolga leta deloval kot zdravnik na otoku Braču. Njegova novela Mlade leta (Mlada leta) spada med dragocenosti prozne umetnosti, ki jo je zaradi dognane psihologije mladih ljudi in zaradi svojevrstnega humorja vzljubila današnja mladina. Ali socialne zgodbe Jožefa Gregorja Tajovskega, v katere je pisatelj položil vse spoštovanje do nravne moči slovaškega ljudstva, trdo, toda ponosno se prebijajočega skozi življenje v najhujših časih socialnega in narodnega hlap-čevanja. To velja tudi za knjige, ki so nastale že po prvi svetovni vojni.
' V slovenščini so izšle Slovaške pravljice. Zbral Pavol Dobšinsky. Prev. Viktor Smolej. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967.
V opombah navajamo vsa dela slovaških avtorjev, imenovanih v pregledu, ki so bila prevedena v slovenščino.
2 Martin Kukučin (= Bencür Matej): HiSa v bregu. Prev. Viktor Smolej. V Lj. 1935. (Leposlovna knjižnica 22) — MiSo. Trst 1929.
7«	99
Tretji, najbolj samosvoj tok tvori samostojna književnost za otroke in mladino. Njeni začetki spadajo v štirideseta leta prejšnjega stoletja. Ta književnost se sklada s šolskimi, versko vzgojnimi in prosvetnimi potrebami, zato je v njej veliko didaktike in manj poezije. Tu so še prevladovali vzgojni nameni, za katere so bile knjige pisane. Pisali so jih prosvetni delavci, izobraženci, velikokrat poklicno povezani s cerkvijo in šolo in tako le redko najdemo med njimi stvaritev, ki bi ne bila danes samo dokument, čeprav z zgodovinskega stališča vredni, ampak delo, ki vsebuje tudi resnično poezijo.
Prva avtorica, ki je rešila otroško poezijo prehude obremenitve v didaktike, je bila pesnica in pisateljica Ludmila Podjavorinska, ki je vstopila v literaturo konec prejšnjega .stoletja z rodom realizma^, toda najboljša dela otroške književnosti je napisala šele po prvi svetovni vojni. V otroške verze je vnesla preprosto življenje mladega človeka, četudi v alegorični podobi ali v antropomorfizirani obliki živalskih pravljic v verzih. Otrokom je prinesla veselje, življenjski optimizem, jih je pa tudi vzgajala, seveda vzgajala s poezijo, poudarjajoč v svojih knjižicah za otroke vse tiste pozitivne in negativne poteze značaja, ki so tako značilne za otroke celega sveta. Vredno je prebrati knjižico Cin-čin, humoristično dramatično zgodbo o mladem, lenem in prepirljivem vrabčku Cimu in o njegovi lepi deklici Cinki, ali njeno živalsko pravljico Zajko-Bojko (Zajček Bojazljivček), ali celo vrsto drobnih epskih pesmi iz življenja živali. To je globoko humana poezija, a tudi očarljiva s svojo nevsakdanjo poetično vizijo. Iz del Podjavorinske bi mogel zanimati neslovaškega bralca tudi cikel njenih Balad, v katerih je tradicionalne baladne motive prilagodila svojemu živemu optimističnemu pogledu na svet.
V	književnosti med obema vojnama se razširja tematika otroških knjig in prihaja do bogate razvejanosti žanrov. Res, poleg vrednega slovstva je ravno za to obdobje značilna poplava manjvredne literature, posebno v prevodih, predvsem v žanru pustolovskega ali dekliškega romana.
Izvirno literaturo v umetni pravljici je izredno obogatil J. C. Hronsky. Njegove pravljice Smely Zajko (Pogumni zajček) in Budkdčik a Duhkdčik (Bukvica in Hrastek) so do danes priljubljeno branje mlajših šolskih otrok. Hronsky, ki je drugače pomemben avtor proze med obema vojnama (roman Jožef Mak, Chlieb — Kruh) je tu spremenil tradicionalni pravljični motiv junakove poti v svet in ustvaril izredno razburljivo humoristično pustolovsko zgodbo, ki ima poleg svoje poučne vrednosti tudi poetični čar. Hronsky je vnesel v otroško pravljico življenjski polet, razigranost bogate domišljije, razvil različne oblike pravljičnega pretiravanja. Njegov sodobnik Martin Hranko je ustvaril — s filozofskega gledišča — nasprotno obliko pravljice, ki izzveneva v humani skepticizem.
V	prozi med obema vojnama so pisatelji razvili na visoko stopnjo umetniškega mojstrstva žanr realistične povesti z osrednjim junakom fantom. Odlikoval se je v njej predvsem L'udo Ondrejov, avtor čustvenih povesti z gora, ciklov pustolovske potopisne proze in predvsem klasičnega dela Zbojnička mladost' (Razbojniška mladost).''
3 Ludmila Podjavorinska: Protivja. — Azbuka. V Gorici 1893. (Slovanska knjižnica 4). — Za negotovimi težnjami.. Vaška povest. V Gorici 1895. (Slovanska knjižnica 42—43).
^ V slovenščini je to delo izšlo pod naslovom Sonce nad gorami. 1. del: Mladost na samoti. 2. del: Viharni svet. Prev. Viktor Smolej, Maribor, Obzorja 1961.
Zbojnicka mladost je poseben tip poetičnega romana z osrednjo postavo fanta Jerguša Lapina. Živi v gorski samoti Zbojnicky Tanec in preživlja tu prigode, ki so na meji med realističnimi slikami vsakdanjega poetiziranega dne in romantičnih sanj, ki ta roman spreminjajo v lepo lirsko-epsko balado. Jerguš je tip fanta s čutečim srcem, a tudi z nevsakdanjo telesno in nravno močjo. Ima enako lep odnos do matere kakor do bratov in sestra ter prijateljev, razume naravo, vendar ima hkrati poudarjen smisel za pravičnost. Postal je priljubljen junak številnih rodov slovaških otrok. Roman je razdeljen v kratka poglavja, v katerih se postopno razkrivajo izrazite poteze značaja glavnega junaka, a hkrati se odkrivajo neznane lepote gorske narave, ki jih je znal Ondrejov ujeti z besedo, prepojeno z enkratno učinkujočim lirizmom.
Jergušu je podoben drug junak Maroško iz istoimenskega romana Martina Razusa. Tudi to delo je postalo klasično predvsem s stvaritvijo osrednjega junaka, kajti, čeprav izhaja iz avtorjevih avtobiografskih izkušenj, s silo pesniške umetnosti raste postava Maroška v polnokrven lik vaškega fanta, ki je s svojimi pustolovskimi prigodami, pa tudi s smislom za dolžnosti in pravičnost prav tako postal priljubljen literarni vzor.
Socialna tematika se do kraja razrašča v delu Frana Kräl'a. Kräl', eden od utemeljiteljev socialističnega realizma (poleg Petra Jilemnickega), je ustvarjal za mladino idejno prozo, v kateri je imel jasen namen: prikazati mlademu rodu v tridesetih letih našega stoletja kruto ravnanje izkoriščevalskega kapitala. V tem smislu sta njegovi dve knjižici Jano (Janez) in Čenkovej deti (Otroci Cenkove) postali umetniški dokument težkega življenja delavskih otrok v prvi Cehoslovaški republiki. V Janu je na osnovi avtobiografskih izkušenj izoblikoval izsek iz življenjske zgodbe fanta, gosjega pastirja, ki se mora preseliti iz sveta otroških iger v svet socialnega ponižanja, spoznava bedo ljudstva in mu v tem spoznavanju jekleni njegov značaj. V delu Čenkovej deti imamo dramatično zgodbo o treh otrocih vdove Zuzane Cenkove. Otroci odhajajo v mesto, doživljajo prigode, polne ponižanja in bede, dokler se končno ne vrnejo k materi in pomnožijo prislovično bedo slovaške družine v preteklosti.
Po osvoboditvi se slovaška literatura za mladino razvija v več smereh v vseh literarnih vrstah. Velik skok naprej zaznamuje poezija. Navezuje na tradicijo Podjavorinske, toda doseže nov izraz v delu Märie Räzusove Martäko-ve, katere literarni začetki spadajo že v zadnja predvojna leta. Rdzusova od epskih besedil prehaja k otroški liriki, v kateri je ustvarila nekaj prelepih, pogosto recitiranih verzov (Kanena breza — Ranjena breza). Novejše pesniške tendence, zvezane z igrivostjo otroškega sveta, najdemo v delu Kriste Ben-dove, katere šolski doživljaji v verzih, npr. Bola raz jedna trieda (Bil je nekoč neki razred), pričajo o sposobnosti avtorice, da se vžive v mišljenje, ravnanje in govorjenje današnjih otrok. Novo domišljijo, ki ni obremenjena s tradicionalno didaktiko, najdemo v pesniških knjigah takih pesnikov, kot so Miroslav Valek, Lubomir Feldek, Milan Ferko^ in drugi. Prizadevajo si uvesti nove oblike humorja, ki ima včasih pretirano, absurdno obliko (klovniade) in je njegova tema slika otroškega sveta, povezanega s čudeži današnje civilizacije in tehnike.
Druga dela L'uda Ondrejova (= L'udovit Mistrik) prevedena v slovenščino: V džunglah ob ravniku. Maribor, Obzorja 1966. (Mlada obzorja 7) — V savanah in planinah. Maribor, Obzorja 1966. (Mlada obzorja 8) — V tropskih pragozdovih. Maribor, Obzorja 1966 (Mlada obzorja 6).
® Milan Ferko: Pustolovščine z obročem. (Dobrodružstva s kolieskom). Prev. Katja Spur. Maribor 1969. (Mlada obzorja 26).
Pri tem pa si pesniki prizadevajo združiti dva momenta: čustveni razvoj otroka in razvoj tehniškega mišljenja.
Pozornosti vredni uspehi so bili doseženi v prozi, ki se navezuje na napredne tradicije predvojne proze, vendar si išče novo tematiko. Ena od najbolj poudarjenih tem pri slovaških pisateljih sploh in posebno pri pisateljih, ki pišejo za otroke, je tema vstaje slovaškega naroda. To je mogočni mejnik v razvoju slovaškega naroda, ki je zapustil trajno sled v literaturi in postal vodilna tema v sodobnem pisanju. Lotevajo se te teme starejši pisatelji, a vedno znova jo skušajo upodobiti tudi mlajši. Do danes priljubljena knjiga o vstaji je roman Petra Jilemnickega Kronika, v kateri imamo motiv otrok in njihov odnos do tega velikega zgodovinskega dogajanja. Jilemnicky ni pisal knjige za mladino, toda način, s katerim je zajel priprave na vstajo leta 1944, njen junaški potek, njen umik v gore, je tako privlačen, da je knjiga ostala do zdaj eno najboljših del o zgodovinskem avgustu in septembru pred tridesetimi leti.® Za mladino je napisal o vstaji roman Explözia (Eksplozija) Rudo Moric. Pred kratkim se je k tej temi vrnilo mnogo pisateljev, med njimi je dosegla zanimanja vreden uspeh Hana Zelinova z zgodbo Jakuhko (Jakec) in Milan Ferko s pustolovsko zastavljenim romanom Keby som mal pušku (Ce bi imel puško).
Pomembno mesto v otroški literaturi ima vračanje pisateljev v kraje otroštva. S to temo imamo nekaj odličnih knjig, ki bi gotovo zanimale tudi neslovaške bralce. Tako je Märia Jan5ovä napisala Rozprävki starej matere (Babičine pravljice), kjer se babica ob oslepeli deklici spominja trpke mladosti in podaja na ta način izvrstno soočenje preteklosti s sedanjostjo. Märia Räzusovä Martäkovä je napisala ljubko povest Chlapčekovo leto (Dečkovo poletje) s privlačno postavico Janka Benka in njegovih drobnih veselo-žalostnih dogodkov. Margita Figuli, ki se je uveljavila v slovaški literaturi na začetku trideset let s poetičnim romanom Tri gaštanove kone (Trije konji rjavci), se je vrnila v knjigi Mladost' v svojo otroško dobo pred prvo svetovno vojno.
Prav tako so pozornosti vredna dela o vračanju avtorjev v daljno preteklost v zgodovinskih proznih delih, posebno v povestih in romanih. Tu je vredno oceniti predvsem prispevek dveh avtorjev, Luda Zubka in Jožefa Horäka.
Ludo Zubek^ je avtor, ki obravnava zgodovinske teme v dveh žanrih, v podobi zgodovinskih romanov in v podobi literature dejstev. V prvo kategorijo spada zlasti njegov veliki roman o slovaškem humanistu in kirurgu, ki je v Pragi opravil prvo raztelesenje človeškega telesa, Janu Jeseniju (Doktor Jese-nius). V drugi knjigi Jar Adely Ostrolückej (Pomlad Adele Ostrolücke) je orisal ljubezensko epizodo velikega narodnega buditelja Ludovita Stura s kmečkim dekletom. V drugo skupino spadajo knjige, v katerih se Zubek z metodo umet-niško-znanstvene pripovedi ukvarja z značilnimi izseki iz slovaške narodne preteklosti. Tako je upodobil sliko Velikomoravske države, zgodovino prve slovaške univerze Academia Istropolitana iz 15. stoletja in na privlačen način podal pregled značilnih dob zgodovine glavnega mesta Slovaške socialistične republike (Moja Bratislava). Zubkove knjige so v veliki meri okrepile poznavanje zgodovine pri najmlajšem rodu.
® Jilemnickega poznamo po delu Neorano polje (Pole neoranž). Prev. Viktor Smolej. V Ljubljani, Cankarjeva založba 1947.
' L'udo Zubek: Vitezi brez meča. (Rytieri bez meča). Prev. Viktor Smolej. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. (Kekčeva knjižnica.)
Po prvem obdobju povojnega razvoja, ko so imele po večini vrednost le teme o graditvi, kar je pisatelje večkrat zavajalo k shematičnosti, se je sredi petdesetih let razširila tematika na različna področja, predvsem pa na motive iz narave in na temo globlje osvetlitve življenja današnje mladine.
V	prvo skupino spada mnogo knjig različnih žanrov. Največji in trajen uspeh je dosegel Rudo Moric s knjigo zgodb Z poVovnickej kapsy^, v kateri je predstavil mladim bralcem s posredovanjem avtentičnega prikaza hribovca, dobrega poznavalca gozda, neznano lepoto slovaških gora in njenih prebivalcev. Moric zares pozna naravo, kakor o tem priča cela vrsta njegovih knjižic za mlajše bralce, v katerih je oživil žanr živalske pravljice.®
Problem sodobne mladine, njen moralni profil, njen odnos do starejše generacije, do narave in družbe, ostaja ves čas ena od najvažnejših tem sodobne literature za mladino. Kot značilnost nove proze je treba ugotoviti dejstvo, da pogled na otroke ni poenostavljen in ne shematiziran, temveč da si avtorji prizadevajo odkriti v otrocih in mladini brez olepšavanja, poveličevanja njihovo resnično življenje v šoli, v družini, v prijateljskih krogih in v družbi ter najti vse tipične lastnosti današnjega mladega človeka, brez didaktičnega poudarka, pač pa s humorjem, ki ima velikokrat osebni značaj, poudarjen z uporabo slanga.
V	književnosti za najmlajše bralce je izšlo nekaj knjižic, v katerih so se znali njihovi avtorji prilagoditi mišljenju in čustvovanju otrok in z njihovega vidika upodobiti pester mozaik šolskega ali družinskega okolja. Tako je z moderno obliko zgodb za otroke z uspehom poskusila Klara Jarunkova (Hrdinsky zapisnik — Junaški dnevnik), Maria Duričkovš (Danka a Janka — Danica in Ivanka) in drugi. Obe pisateljici se ukvarjata s čustvenimi in moralnimi problemi doraščajočih otrok in sta tehtno prispevali k temi o čustvenem dozorevanju mladine, kakor to vidimo v »dekliškem romanu« Jedina^" pisateljice Jarunkove ali v njenem »fantovskem romanu« Brat osameleho vika (Brat osamelega volka), ali v delih Duričkove" My z ösmej a (Mi iz osmega a razreda) ter Majka Tdrajka (Mati Klepetulja) in v drugih.
V	zadnjem času se ravno pri pisanju povesti pojavlja izrazito prizadevanje, da se razširi slika sveta z intimnejšimi temami, razširi enolična tematika tega žanra in pove nepopačena resnica o mišljenju in ciljih mladega človeka. Formalno je ta tendenca v skladu z estetskimi spremembami v svetovni in slovaški prozi, ki jo je mogoče označiti kot odstop od širokega objektivnega pogleda na življenje ter kot usmeritev k subjektivni življenjski sliki mladih. Ta estetska sprememba se kaže predvsem v odnosu pisca do teme. Proza, pisana zvečine v prvi osebi (jaz-obliki), preide v notranjost in dobiva značaj iskrene izpovedi o življenju junaka pripovedovalca in prek njega o svetu, ki ga obkroža. Literatura postaja odraz neposrednih doživljajev.
Navedenim problemom se pridružuje naposled še neki zelo pomemben moment. V zadnjem obdobju se razrašča literarni žanr, ki izhaja iz faktograf-skega popisovanja resničnosti in ne nastaja iz umetniške fikcije. Pri tem zdru-
® V slovenščini: Iz lovske torbe. Prev. Lojze Fink. Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. (Cicibanova knjižnica.)
® Rudo Moric: Srnjaček Vhaček. (Srnček Parožtek.) Prev. Marijan Brecelj. Ljubljana, MK 1968.
Klära Jarunkovä: Edinka. Prev. Zdenka Skerlj-Jermanova. Ljubljana MK 1972. (Knjižnica Sinjega galeba 159.)
» Maria Duričkovš: Sestrici iz obuvalnika. (Sestričky z topanika.) Prev. Andrej Rozman. Ljubljana, MK 1969.
žuje pojmovno in slikovno mišljenje. Gre za literarno obliko, ki jo na Slovaškem imenujemo umetniškoznanstveno literaturo (non-fiction). Po skromnih začetkih se je več pisateljev predstavilo z rezultati svojega dela. Pri tem so obdelali teme z različnih znanstvenih področij: geografije, arheologije, zgodovine, literarne zgodovine in podobno. Največje uspehe je dosegel Vojtech Zamarovsky, ki goji žanr zgodovinske reportaže. Posebne pozornosti bralcev, a tudi kritike so bile deležne knjige Objavenie Troje (Odkritje Troje), Za tajomstvami Riše Chetitov (Za skrivnostmi hetitske države), Bohovia a hrdinovia antickyh bäjt (Bogovi in junaki iz antičnih bajk) in druge. Njegove knjige so bile prevedene v več jezikov.
Končno se je vredno spomniti stanja in razvoja teoretičnega raziskovanja književnosti za mladino. Na tem področju smo dolgo zaostajali. Pred vojno se je kritika samo zelo sporadično posvečala stvaritvam za mladino. To je imelo za posledico pogost padec umetniških kriterijev in naraščanje manjvredne literature. Zdaj se zbirajo okoli založbe Mlade leta, posebno pa še na pedagoških fakultetah strokovnjaki, ki se specializirajo za probleme in kritiko mladinske književnosti. Izhajajo — čeprav sicer še skromna — teoretična dela (monografije pesnikov in pisateljev, razmišljanja o poeziji, o žanrskih problemih mladinske književnosti), izšel je Slovnik slovenskych spisovatel'ov pre deti a mlddež (Leksikon slovaških pisateljev za otroke in mladino), Bibliografia pisomnictva pre deti (Bibliografija mladinske književnosti) in podobno. Vse to so znaki oživljenega zanimanja za probleme ter oblike klasične in sodobne književnosti za mladino.
Prevedla Janez Prek in Alenka Glazer
BEOGRAJSKO OTROŠTVO IN OKUPACIJA
Dragan Lukič: Bombe u beloj kafi. Sarajevo, Veselin Masleša 1973.
Prvi roman Dragana Lukiča, enega izmed najplodovitejših in najbolj pričujočih pesnikov za otroke, Bombe u beloj kafi je zanimiv zaradi dvojne opredelitve: prvič, ker se Lukič tokrat vrača v preteklost in v tonu avtobiografske izpovedi oživlja minula leta pretekle vojne, in drugič, ker je s svojim romanom precej presegel dosedanjo obliko obdelave podobne snovi, ki je v sodobni mladinski književnosti zelo pogostna.
Lukičev roman je oblikovan kot pripovedka, vendar so v njem pogostna razmišljanja o usodi nekega otroštva, in tako učinkuje kakor živ spomin na Beograd in njegova leta okupacije. V teh spominih je v trdno zgrajeni fabuli spretno voden dialog s časom in dogajanji, ki niso bila samo uganka odraslih, ampak tudi otrok, nedolžno travmatiziranih in zapletenih v vse spopade in boje. Lukič prikazuje ves splet vojne vihre, vse njene napovedi in priprave, učinke in odseve ter se ne ustavlja samo pri površni podobi zunanjih dogajanj, marveč se poglablja tudi v notranje dileme in preobrazbe. Zato ima njegov roman značaj popolnega opazovanja časa in ljudi. V njem, v njegovem najširšem tkivu, imata tako Beograd kakor njegovo ozračje »svojo barvo«, otroštvo pa nekoliko bolj poseben značaj.
Že na prvih straneh tega romana je moč zaznati, da se proza o otroštvu in vojni začenja preprosto in neposredno. Lukič ne mara dolgih ekspozicij, bralca takoj postavi pred velike in prave besede svoje proze: »Vojna, Vojna, Vojna«, ki jih zasoplo in prestrašeno izgovarja očka Mali Aca, ko prihaja skozi gornja dvoriščna vrata. Iz tega paničnega in nepričakovanega prizora nastanejo vse posledice in vzroki, cel splet dogodkov: »Na beograjskem nebu so odtlej visela črna letala, po troje kakor besede Vojna, Vojna, Vojna. In ko se je mama ozrla k nebu, ji je eno izmed letal kakor velik in bodeč trn padlo v oko, in tedaj so mamo oblile solze. Zaradi trna so ji ves čas vojne silile iz oči solze.«
Ta »trn v očesu, ki izvablja solzo«, je pravzaprav poetična metafora vsega, kar v romanu oblikuje njegov poznejši svet dejstev. Toda Lukič se ne mudi samo s podrobnim razčlenjanjem te metafore, temveč jo bogati z vedno novimi podatki. Zato se pripovedka o vojni, oblikovana kot napoved ozračja, razrašča v pahljačo in smo priče cele lestvice dogajanj in galerije likov: pripoved o Paši-nem brdu in Sviračevi ulici, kamor je postavljeno dogajanje romana, o akcijah skupine dečkov, o prvih bombah, ki napovedujejo očkovo besedo Vojna, pozneje o znanstvu z dnevi okupacije, »ko ni več kruha, ampak komaj koruznjak«, ko se teta Anka in Mali Aca »pajdašijo z Nemci«, in nazadnje o glavnih asociacijah: sodelovanje otrok in odraslih, njihovo otroštvo, ogroženo z večno bojaznijo,
dnevi igre, spremenjeni v izdelovanje orožja, ilovnatih bomb, in nenehnih slutenj o svobodi, ki mora priti.
Luki6 gradi roman na bogastvu avtobiografskih asociacij in tako opisuje ne samo Beograd, kakor ga vidi s svojimi očmi zrel in odrasel današnji človek, temveč nekdanji otrok, otrok z bolj razvitim posluhom za socialna in družbena podnebja časa. Ob tem postopku povzdiguje otroštvo na raven resnih življenjskih spoznanj: njegov razpon interesnih snovi se precej razlikuje od otroštva v razmerah mirnih časov; zdaj otroci niso »naivna bitja«; njihovo življenje je na različne načine vključeno v resničnosti dni in človeške usode. In kadar se začno igrati, simbolično zaznamujejo akcije odraslih, namenjene za blagor in obstoj družine, pa tudi za splošno pomoč gibanju odpora.
Takšna »bajka resničnosti« ne moti splošnega Lukičevega pojmovanja otroštva, še manj stališča o junakih romana. Pisatelj jih slika kot trezne otroke, brez idiličnega čutenja sveta, vidi jih v luči njihove naivistične psihologije, toda obogatene z zrelimi nagoni in treznimi reakcijami. V tem primeru so liki dečkov s Pašinega brda (Raca, 2aca, Paja, Velja, Ljuba, Aca Krajcarica, Jovica in Gidra) prikazani kot delniška družba, kot zveza otroške moralne zavesti, ki je nerazdružna tako tedaj, kadar je treba stati na straži pred hišo, da jih ne preseneti nemška patrola, kakor tudi tedaj, kadar se skrivaj šušlja o propadu Nemcev, a tudi tedaj, ko spremljajo deklice, sosede iz ulice, ki na Terazijah doživljajo svoj prvi velemestni sprehod. Lukičevi dečki (pravzaprav njegovi tovariži iz otroštva) so po svojem vedenju »pravi otroci«, pa tudi »modra bitja«, ki rada razumno presojajo in logično čustvujejo: zelo sugestivne so tiste strani romana, na katerih opisuje skrb dečkov Jovice in Gidre za družino, njimo prizadevanje, da bi priskrbela za dom živež, in prepričanje, da »edino jajce, ki ga je mama prinesla za praznik«, označuje simboliko okupacije in revščine.
V najnovejšem pripovednem delu Dragana Lukiča pa resničnost le ne presega povsem liričnih in senzibilnih strani življenja: avtor — bodoči vzvišeni pesnik otroštva — Lukič pogosto razmižlja o časih, ki so »nekoč bili«, in tistih, ki »bodo prišli«. Sanje o svobodi in srečnejših dneh so vtkane v njegove ne ravno pogostne opise, lirične metafore, poetične misli in naivne otroške sanjarije. Zgled takšnega odnosa do snovnega sveta bi lahko bila že ekspozicija romana, s katero je poetično pojasnjen nastanek Beograda, prikazan kot »velika zelena ptica, porasla z gostim perjem, katere kljun se začne pri Avali, konča pa se nekje v pesku obrežja Save in Donave«.
Lukičev roman Bomba u beloj kafi zelo bogati tudi kompozicijska ubranost: čeprav se dejanje romana godi v precej dolgem časovnem obdobju, v celih štirih letih, ni dogajanje niti razvlečeno niti počasno in tudi ne preobloženo: kljub številnim pisateljevim asociacijam, stiliziranim z odmerjenimi digresijami, nimamo vtisa, da »igre otroštva in načrti v dnevih vojne« utrujajo ali zmanjšujejo pozornost bralca. Zatorej ta roman predstavlja svojega avtorja kot dragocenega pripovednika, ki se nagiba k temu, da svoje poglede na svet trans-ponira prav tako sugestivno v tkivo proze kakor v tkivo poezije.
S tem da je oživil minulo otroštvo in vojno kot senco tega otroštva, je Dragan Lukič napisal roman brez legendarnih hiperbol otroških junaštev. Zato roman ne teži k izmišljeni viziji preteklosti. Prva odlika Lukičevega romana je zato v naravni projekciji življenja in časa, v avtentičnem otroštvu in preprostosti književnega oblikovanja. Te odlike v vsakem primeru podpirajo misel, da se je lirična nadarjenost pesnika z uspehom nadaljevala in iztekla v njegovi prozi.
Prev. F. V.
POETIČNI HERBARIJ
Milovan Danojlič: Rodna godina. Beograd, BIGZ 1972.
I to se čudo dogodilo.
Rodilo. Rodilo. I prerodilo.
V iskanju fenomena naivne pesmi se je Milovan Danojlič že oglasil z zbirko Kako spavaju tramvaji ter nekaj poetičnih postavk potrdil z esejem Ka naivnoj pesmi in verzi Furunica jogunica. Tako je iz njegovega prepričanja izšlo načelo večkratne opredeljenosti: prva, za poezijo, ki obrača hrbet tradicionalnemu pesništvu; druga, prizadevanje za svobodne prostore pesmi, za njeno avtonomijo in povsem lirično artikulacijo ter za vrsto drugih lastnosti, ki se registrirajo kot oblika pesniške vsesvobode.
Najnovejša Danojličeva knjiga, zbirka Rodna godina, nekakšen poetični herbarij, je pravzaprav nadaljevanje njegovega umetniškega križarjenja po oazi pesniških in življenjskih svobod, v katerih odkrijemo kotiček liričnega izpovedovanja snovi zmerom na sredi med otroškimi in resnimi in jih moremo zato razumeti kot splošne, torej enkratno življenjske. Tako Danojličeva pesem v tej zbirki podira meje med naivnim in resnim ter s tem dokazuje, da je vse, kar je v nas in zunaj nas, prav toliko, kolikor je otroško, tudi človeško, pesniško in materialno in je to treba kot takšno sprejeti in vnesti v pesem.
Danojlič, pesnik otroštva in življenjske rodovitnosti, ki se nagiba k idiličnemu vživljanju v usode predmetov in pojavov, se v najnovejši zbirki približuje zemlji in naravi, posevkom in plodovom, ki jih daje, prevzet od skrivne lepote nad vitalno močjo zemlje, katere privrženec in častilec je. V tej zbirki pesnika očitno najbolj priklepajo domači kraj in podnebje, vas in njeno ozračje, človeško, kmečko delo in nasledki tega dela, ki so steber življenja, moč in smisel naravnih blagrov.
In tako je pesnik ves prevzet nad poreklom in podnebjem, nekam otroško raznežen, pa razumen kot zrel mož, navdušen nad razkošno podobo leta, rodovitnega leta, ki je »obrodilo, celo preobilno obrodilo«, zazrt v klic otroštva, nastanjenega v domači noči, v vasi, na zeleni trati ali v zgodnjem jutru, v sončnem siju:
Kuda nas zove
Miriš zove ...
— U neke davne, Jutamje snove. Sunce je paslo Ovce, volove. Svetlost buktala Uz dolove. Na grančici je
Zujala pčela Upravo stigla Iz drugog sela. Iz godine Daleke, ove Tamo nas zove Miriš zove.
(Miriš zove)
V Danojiičevih pesmih so vtkani vonjave in spomini in v novi zbirki poje o »sejmu navadnih užitnih plodov«: od krompirja, stročjega fižola, peteršilja, paprike, fižola, redkvice — do jabolka in slive, breskve in sončnice, tudi koruze, orehov in lubenic. Cel spekter posevkov, podan kot panorama produktov zemlje, mokrote in sonca, je oživljen pred nami v polnosti avtentične stalnosti in eksistencialne navzočnosti. Za pesnika je vsak plod zemlje snov, o kateri lahko nastane pesem; ta pesem ima pogoje, da je lahko sveža in sočna natanko tako kakor breskev ali kumarica in zato njena lirična govorica osvaja s polnostjo opisa: podoba je in pripoved, včasih živa asociacija ali vprašujoča misel:
Ko svetiljka koja tinja, i kunja, Mutnim se sjajem preliva dunja, Ta j sjaj: sve mesečine u nj se sliše, Sjaj, al' i miriš, jošte više. Ta j miriš koji nas uvek seča Da negde — van zemlje — postoji sreča, I da smo, pre no što smo na zemlju pali, Sve več videli i sve znali.
(Dunia)
Prvinsko občutje Danojličeve Rodne godine je zazrtost v naravo in zemljo, ki ne pozna nobenih onemoglosti abstraktnega sveta. Njegovi verzi pa so poleg poveličevanja zelenila pretkani z asociacijami večne snovi ljubezni (Ljubavna pesma), motivi časa in prostora (Slutimo po vetru), letnimi časi in njihovim ozračjem (Kupušnjaci kraj reke, Novembar). Pesnik posrečeno sklepa zbirko s simpatično pesmijo Pijača na kraju grada, ki je pravzaprav povzetek njegovega »sadja in zelenjave«, ki se je znašlo tu, na velemestni prodajni mizi, prodajni mizi, ki ni »tržnica, temveč ladja«, ki je »razvit prapor sredi predmestja, krov starega tovornega čolna, ki nosi štiri okrožja Srbije«. Res, ta tržnica, na kateri se zliva pridelek rodne grude, ima svojo barvo, duh in zvok; ta tržnica se čuti v človeškem življenju kot zatočišče, ki ga ne moremo pogrešati, kot del naših let, našega obstajanja in življenja:
Prolaze, tako, mnogi dani, I uvek ta ladja, iz daleka, Pristiže, smena, u osvit rani...
Uvek, iznova, prizor znani.
Rotkvice,
Sargarepe,
Patlidžani,
Zeleni lukac,
Grašak rani.
Prolaze godine kao dani Dušanovačka pijača me hrani.
Danojlič ostaja zvest opisu kot obliki ustvarjalnega postopka, kombinira opis in podobo, dasi zelo pogosto tudi plastičen prizor, meditativen ton in psihološko poglabljanje predmetov in pojavov. Tudi zdaj mu ni tuja metaforična kombinacija misli, prav tako pa je zelo očitno, da je njegov jezik zgrajen iz preprostih in vsakdanjih besed, ki tudi tej zbirki dajejo gotovost in spontano sprejemljivost.
In vendar o najnovejših Danojličevih verzih iz zbirke Rodna godina ne moremo trditi, da pripadajo »čisti liriki otroštva«: zdi se, da v njej ni pesmi za otroke in o otrocih. Če se pesnik obrača k mlajšemu bralcu s snovmi iz predmetnega sveta narave, je to oblika preraščanja »tipične pesmi za otroke« in način odkrivanja njenih bolj svežih oblik. Obenem pa ta zbirka tudi ne predstavlja Danojliča kot modernega pesnika: kaže, da je na križišču med tradicijo in aktualnostjo, zmerom samosvoj, nekoliko eruptiven, nekoliko nostalgičen, nekoliko tudi zasanjan s spominom kot legendo. Potem ko je pesnik tako razumel poezijo, torej kot »deželo brez meje«, zida v njej svoje gradove in mostove z željo, da mu jih nihče ne podre. Vendar ti gradovi in mostovi niso več tako trdni in svetli, kakor so bili v času Danojličevih poduhovljenih Tramvajev in tudi toplih, humaniziranih in meditativnih Furunic.
Prev. F. V.

ininfdtr .j .M^tqoJ.: q rr,-,;:...: ... ,riiid. , „eiao s si^J,:' . ^ ^-.q m «evUBJitont .losri^ r. .-.č,- .tq .1 . ^^ogc. oh^ ia^b - boc;' .
oncinoq^ tzovaSog o.^cb hind, ibut sA	nf-^^rso.
Jf.. .
-lüdo rflJ.v. -.iCKf rür-n ein«.
.«viiq,-^ ^i^V^Sfl^tov orrfBfe
fii	jaiif y ^ejaTirVji..' -fsidbc t .yl j or-^so-:! h-r,
m	d'.r.-4>v,,tiobon fc.v^^fj^q^aG v ilid od lu.. 'f'. ■ ,v.. n inF;!.'
.-Jf-^TM"»	,;r rrvr: ' q^i
. • . I -VCÜi, ' A pre v^ itt. «iw na itndjn^f/tk,
»fjsHPfc ».ntv) .«M-. ■■ ' .....
^^ .	= j* O», aa vWeoijsJtm
■ .^-mwt i^).«. iri Je »TMX'.it pr«r'-
' • f jnkte i»» b^rw-	, ^
«FOt	Iti 3ft H -
f -št ■•
Pfolaze, -.ak^ n
I «tVckU :
P- t .kSdfe, f . SrtTgÄiepe.
'-lam t;

rZmjA.:.:-'.^
1
RAZMIŠLJANJA USTVARJALCEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Nasiha Kapidži6-Hadži6 Sarajevo
PRAVLJICE IVANE B R LIC - M A 2 U R A NIC SO RAZVNELE MOJO OTROŠKO DOMIŠLJIJO
Nasiha Kapidžič-Hadžič piše pesmi za otroke. Njena poezija je čustvena, polna slik iz narave. Izdala je že več zbirk pesmi: Maskenbal u šumi, 1962; Vezeni most, 1965; Maskenbal u Sumi (Izabrane pjesme), 1970; Skrivena priča, 1971.
Doma je iz Banjaluke, tam se je rodila in obiskovala šolo, nekaj let tudi službovala. Od 1962 živi v Sarajevu in dela pri radiu Sarajevo. Sodeluje pri festivalu Kurirček, ob njegovih sklepnih prireditvah, ki so vedno v Mariboru, prihaja tudi med slovenske otroke in jim bere svoje pesmi.
Otroka prevzame svojevrstna sreča ob naivnem doživetju lepega, njegova razgibana, bujna domišljija daje poseben čar otroškemu razumevanju pravljice. Blagor mu, ki vse življenje ohrani neskaljeno lepoto tega doživetja, svojevrstni čar, ki ga je gledal z otroškimi očmi in se ne razblini ob novih doživljanjih lepote. O, čudovite pravljice Ivane Brlič-Mažuraničeve, ki so zdavnaj, zdavnaj razvnele mojo otroško domišljijo!
Čeprav trde, da ima otrok zelo rad zgodbo pravljice in si predvsem njo zapomni, moram poudariti, da se moja domišljija ni razvnela zaradi vsebine teh pravljic, ki so mi v otroštvu darovale neminljiv čar, podoben plamenčkom, ki še zdaj plapolajo. Zbledel je spomin na dogodke, prepletli so se z zgodbami ljudskih in drugih pravljic, sčasoma pa zatonili v pozabo. Ostal je le čudoviti čar, izredno doživetje lepote, vzdušje svojevrstnega, skrivnostnega sveta, ki je povezan z vsakdanjim življenjem, iz katerega se je porajal, podoben začaranemu gradu — nekje med nebom in zemljo. Car pravljic Ivane Brlič-Mažuraničeve, ki sem ga dobila v dar, je nastajal iz njenih besednih podob kot celote ali iz njenih delov, k temu je pripomogel ta ali oni stavek, izločen iz celote, cel6 same pomenske zveze (sintagme), posamezni izrazi, ter ta ali ona beseda, ki je prav tedaj zazvenela s posebnim prizvokom, zablestela v čudovitem soju mavričnih barv: tako je za vedno ostala v tem vzdušju, lebdela v pravljičnem svetu, ki spominja na čudoviti dvorec, poln pisanih mozaikov in tkanin, na zvezdnato nebo, na jesensko hrastovo listje prelivajočih se barv, na cvetočo livado v juniju — pred prvo košnjo.
Teh podob, stavkov in besed nisem nikoli povsem jasno doumela, zato pa je bil njih čar še večji; prav ta nejasnost je dopuščala možnost, da se je moja domišljija razmahnila, po svoje dodajala in snovala, zato pa je v moji predstavi
sčasoma postajal Striborov začarani gozd vse bolj začaran: razkošneje je bil okrašen z okraski iz inja, tam je bilo vse več sneženih kupol in namesto enega jelena s svetlečimi se rogovi jih je bilo — kar cela čreda. In nič zato, če sem pomešala dogajanja ali pa so se sčasoma razblinila v pozabi: ostalo pa je vzdušje in bistvo pravljic, odvisno od podob, stavkov in besed, ki so vse to ustvarjale in ohranjale.
Da nisem zaradi poklicne in literarne dejavnosti v zrelejših letih znova segla po knjigah Ivane Brlič-Mažuraničeve, bi dandanes prav gotovo več ne vedela, kaj se dogaja v pravljici o Lutonjici Toporku in sedmih Zupančičih, v pravljici o Potjehu, o Palunku, Regoču, Jaglencu in Rutvici ali pa v pravljici o Soncu, poročni priči, in Nevi Nevičici, toda kljub temu bi si še živo predstavljala like iz teh pravljic, pravcati mozaik čudovitih prispodob ter metonimij; pretresljive sintagme, starinski izrazi in starodavne besede bi porajali predstave, podoživljala bi čudež jezika kakor tedaj, ko sem vse to prebirala, si dobro zapomnila, potem pa tuhtala in tuhtala, kaj neki to pomeni:
—	Ne pečali me zlatna pčelo ...
—	Uzice kroz žbice ...
—	Sijeva čunak preko sinjeg mora ...
—	Tri pečine od oblaka ...
—	Živa voda iz kljuna gvozdenoga ...
—	Gvozdeni čoporci...
—	Tamne dvojnice ...
—	Lubin veliki. ..
—	Prkonjica i lutonjica, Toporko, pčelci i zatočnice, lake prekomorke i hitri skoroteče ...
—	Morski jazi progutali ...
—	Od kamena od Alatira plavi svjetlo kao plava mjesečina ...
—	Djed Neumijka i njegovi opanci skorohodi...
—	Cepicom-vedricom na izvoru vodu crpe, bradom pako vjetar raz-mahuje...
—	Gurava pravda ...
—	Mokoš pod vojskom Suncu pomagala i duboke glibe otvarala ...
—	On je uz nas treči u pojati...
—	Na nožicama mu konjska kopitašca, na čovečijoj glavici volovski roščiči...
—	Upleten je u pleter pod mazom ...
—	Onkraj olota baba Poludnica nad svojom jazbinom ...
—	Svod od pečene gline kao velika pokljuka ...
—	A dobro djetetovo sašlo lijepo i čitavo ...
—	Kuda Bagan selište na gužvi niz humak povlači...
—	Uhvati Bjesomar bijesa za rog ...
—	A bilo ih svake ruke in svakog plemena bjesovskoga, rogati kao puž, šušati kao miš ...
—	Zvao se Regoč i živjaše u Legenu gradu ...
—	Tanke diljke i teške demeskinje ...
—	Skoči Kosjenka u košič, a Regoč podiže košič i objesi ga sebi na uho kao naušnicu...
—	Tekla sila voda zlovoda ...
—	S ve sami mužiči od jedva p6 lakta ...
—	Poprskao te kesten iz žeravice ...
—	U dubu tako velikom da je u njemu bilo sedam zlatnih dvorova i osmo selo srebrnem ogradicom ogradjeno ...
—	Nego nosi Rutvicu u svoje gnijezdo orličima za igračku ...
—	Ne mogu jim ni vile ni zmajevi oteti što im je majka dala ...
—	Cula je Rutvica kako huje i cvile Zatočnice i kako mumija Medunka ...
—	Frču, siplju iskre i plameni, vračaju se nad Kitež-planinu ...
—	Gnijezdi Bukač u planini na močvarici...
—	Ovdje ga hudobe na medji smjestiše ...«
Čudovite predstave, bogati besedni zaklad, vse to bi živelo v meni, četudi bi ne bila bolje spoznala Ivane Brlič-Mažuraničeve, morda še bolj živo in bujno, prav kakor v otroštvu, ko sem se spraševala, kaj neki pomeni: »upleten je u pleter pod mazom.«
Ko že omenjam otroško vprašanje »kaj pomeni« — o tem sem že razmišljala, upoštevajoč lastne izkušnje iz otroštva ali pa opazujoč otroke okrog sebe — naj povem, da se veliko otrok prav pogosto naveže na določenega književnika in njegovo delo bolj zaradi te ali one skrivnostne besede ali prispodobe, ki vznemirja otroško domišljijo, kot pa zaradi dogajanja v njegovi pripovedi. Marsikateri otrok si na ta način celo zapomni pravljico ali pesem, pri tem pa ni važno, če si to, kar je pritegnilo njegovo pozornost, jasno predstavlja. Dobro se spominjam: nekdo mi je zdavnaj, še v predšolskem obdobju, precej nerazločno prebral Zmajevo pesem o učencu: »Ja u školu idem i dobar sam djak, ko od škole bježi deran je opak.« Zaradi nerazločnega branja sem tisto »deran je opak« razumela kot »dere opanke«, moja domišljija pa je dodala podobo učenca, ki vedno pobegne iz šole, ves dopoldan teka okrog in se potepa, zato pa ima seveda strgane opanke. Prav tako se je pred kratkim primerilo nekemu dekletcu: poslušala je pesem, ki opeva sonce, eden izmed stihov pa se je glasil: »spusti se, u san tone.« To »u san tone« — zateglo izgovorjeno — je bilo slišati kot eno samo besedo, zato pa me dekletce venomer sprašuje: »Kaj so to ,santone', v katere sonce zahaja?« Kdo ve, kako si jih predstavlja v svoji domišljiji? Takšnih primerov je nič koliko, vsi pa govore v prid temu, da so pravljice Ivane Brlič-Mažuraničeve, ki se odlikujejo po bujni domišljiji in bogatem besednem zakladu, pravcato bogastvo otroštva, ki ne izgublja vrednosti, saj jih je človek tudi v zrelih letih vesel. (Zde se mi pravcata zakladnica, zlasti dandanes, ko ugotavljam, da je v sodobni mladinski književnosti izražanje suhoparno in puhlo.)
Kadarkoli je Ivana Brlič-Mažuranič opazovala naravo — morje, ogenj, gorski potok, tihotni gozd, divjino planin — so se ji porajale podobe za pravljice: podvodni grad Morskega Kralja z zlatim peskom in s koralnimi mizami, hišni, ki se kakor rdeče taščice sukljajo iz plamenov, zli duhovi — besi, ki jezdijo na krepelcih in se strmoglavo spuščajo po koritu hudournika, Striborov prestol in sedem zlatih dvorcev v velikanskem votlem hrastu, razrite, gole pečine iznad votline starke Poludnice, z vrati iz železnih plošč; tako nas njene podobe vodijo v naravo, v njeno prvobitnost: k morju, ognju, reki in potoku, v gozd in v gore.
Dolgo se nisem prav zavedala, kako so me v otroštvu očarale pravljice te pisateljice, dokler se nisem v zrelih letih spet lotila njenih del, ne kot srečen, naiven bralec, temveč kot opazovalec sleherne njene prispodobe, njenega izraza, pomenske zveze, njenega celokupnega besednega zaklada. Tedaj sem šele prav doumela kako to, da se v moji pravljici o jezeru pojavlja jelen z zvezdo na čelu, zakaj se začenja moja pesem o dedku in babici, ki preštevata svoje vnučke,
takole: »U Striborov dvor snijeg pretvara bor i dom sred vrbaka u kom djed i baka ...« in odkod v moji pravljici o šepetanju morja podoba; »... ribe s pjesmom prolaze, po djevojku odlaze, po kneževu kčerku, lijepu Crvenperku, pa u dugoj povorci zvone sitni praporci ...«
Kljub lastnemu doživetju morja in nagnjenju k ustvarjanju podob se vendarle sprašujem: mar niso to odsevi otroškega doživetja pravljice o Palunku, mar ni to odmev zvončkljanja kraguljčkov iz čudovitega gradu Morskega Kralja?
Ce dandanes premišljujem o vzgibih svoje ustvarjalnosti, je vsekakor prav, da omenim tudi ljudsko povest in narodne pesmi, ki so nas vse navdihovale, vendar prav zlahka razlikujem čudovito vzdušje in svojevrsten čar pravljic Ivane Brlič-Mažuraničeve, ki so me tako prevzele in obogatile, od lepote ljudskih pripovedk, ki sem se je navzela; tudi ta pisateljica je zajemala snov iz ljudskega izročila, toda njene pravljice so raznovrstnejše, slikovitejše, so pravcato razkošje bujne domišljije. Spominjajo na čudovito lepo izrezljano skrinjico z nakitom iz srebra, biserne matice, iz zlata, koralov in jantarja, ki si ga podedoval od babice, nakit, ki ga imaš rad, ne samo zato, ker je dragocen, temveč ker si ga dobil v dar kot dediščino, hraniš ga doma na varnem, da ga ne bi raznesli, nosiš ga ob svečanih priložnostih, kdaj pa kdaj na svatbi ali obisku, da ga tudi drugi opazijo in ga občudujejo.
Prevedla Gema Hafner
ANOTACIJE IN BIBLIOGRAFIJE
IZBOR KNJIG IZ SLOVENSKE KNJIŽNE PRODUKCIJE ZA MLADINO V LETU 1972
Pričujoči seznam je izbor iz slovenske knjižne produkcije za mladino v letu 1972. Obsega po besedilih in po ilustracijah kvalitetne leposlovne knjige, ki so primerne za mladino do 14. leta. Poleg prvič objavljenih del upošteva seznam tudi prvič samostojno objavljena literarna besedila iz že znanih zbirk, nadalje nove izbore besedil iz že objavljenih knjižnih izdaj ter dela iz leposlovja za odrasle, ki so primerna tudi za mladino okrog 14. leta. V seznam niso zajeti ponatisi ter ponovne izdaje literarnih del, ki so prvič izšla že pred letom 1972.
Vsebinske anotacije so navedene samo pri proznih in dramskih delih; poezija ni anotirana. Upoštevajoč doživljajsko dostopnost knjig navaja seznam pri vsaki enoti tudi starostni razpon, za katerega je navedeno delo najbolj primerno; znak * pa opozarja na knjižne izdaje, ki jih seznam še posebej priporoča za uporabo pri uri pravljic.
Seznam je nastal v študijskem oddelku ljubljanske Pionirske knjižnice. Seznam knjig je pripravila Andra Znidar, vsebinske anotacije pa sta izdelali Marjana Kobe (M. K.) in Martina Sircelj (M. S.).
Albreht Vera: Lupinica. Ilustr. Ančka Gošnik-Crodec. Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 128 str. 8». (Čebelica.)
Lupinica }e tako majhna In drobcena punčka, da Jo že naJmanJSa sapica dvigne s tal. Ko Jo nekoč preseneti burja, Jo zvrtlnčl v zrak In odnese Iz domače vasi v neznani svet. Po razburljivih pripetljajih med tujimi ljudmi, s katerimi kot slepa potnica v žepu nekega možaka odpotuje v Afriko, sreča Lupinica na vroči celini vrsto živalskih prijateljev pa tudi sovražnike, da Je zgodba bolj napeta. Ko Jo slednjič prevzame domotožje. Jo lastavlca Ma-rička varno prinese spet domov. Pripovedni okvir pravljične zgodbe Izrabi pisateljica tudi za poučni oris ainSke pokrajine in afriških živali, ki Jih otroku nazorno predstavijo črno-bele ilustracije. Do 8. leta.
M. K.
Albreht Vera: Mornar. (Ilustr. Jelka Reichman. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1972.) (8) str. [lepor.] 8«. (Naj-dihojca.) Do 4. leta.
Albreht Vera: Slikarka. (Ilustr. Jelka Reichman. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1972.) (8) str. [lepor.] 8". (Naj-dihojca.)
Do 4. leta.
Arhar Vojan: Capljači. (Ilustr. Jelka Reichman.) Ljubljana, (Borec) 1972. (48) str. 8». (Kurirčkova knjižnica.) Do 8. leta.
Armstrone Richard: Pota morja. (Sea change. Prev. Jasna Skrinj ar-Taufer-jeva. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 198 + (II) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 163.)
Šestnajstletni Cam In njegov vrstnik Rusty sta vajenca na tovorni ladji, ki je namenjena iz Anglije proti Karibskemu morju. Fanta, zlasti Cam, si sicer želita odgovornejšega dela, kot Je enolično strganje rje ali razkladanje tovora. Toda zdi se, da Ju prvi oficir Andy namerno podcenjuje in zapostavlja. Sele ko Andy v kritičnem trenutku zaupa Camu odgovorno nalogo pri
upravljanju poškodovane ladje, fant spozna, da ju je stari morski volk vseskozi premišljeno vzgajal v sposobna pomorščaka.
Zgodba razodeva plsatelja-pomorščaka, saj morje, ladje in trdo življenje na njih nikoli ne zbledijo v sicer zanimivo, toda zgolj papirnato kuliso, pred katero se odvijajo napete dogodivščine. Knjiga je dobila 1. 1948 Carnegie Medal kot najboljša angleška mladinska knjiga leta. od 12. do 14. leta.
M. K.
Brenk Kristina: Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. (Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1972.) 124 -h (IV) str. 8". v ponedeljek zjutraj je Delilno podrl avto. Ko se Je zavedela, jI je okrog vratu visel zlati ključek, pred njo pa se je vila neznana bela cesta, ob kateri je čepela lisica Zvitorepka. V njeni družbi prehodi Delfina Ponedeljkovo, Torkovo, Sredino In Četrtkovo cesto. Petkovo in Sobotno pot ter po Nedeljski stezi slednjič dospe do Delfin-skega zaliva. Tu jo že čaka delfin in jo odnese do velikanskih zlatih vrat. Ko jih Delfina z zlatim ključkom odklene, presrečna spet zagleda svoje domače. Pisateljica s pretanjenim posluhom za žlahten jezik domiselno prepleta zgodbo s slovenskimi ljudskimi reki ter pri gradnji pravljice pretehtano izrablja prvine Iz slovenskih ljudskih pravljic (npr. srečanje z Mojco Pokrajculjo) in iz priljubljenih sodobnih fantazijskih zgodb (obisk pri Muci Copatarici). Pripoved spremljajo številne barvne In črno-bele Ilustracije, ki s plastičnostjo skoraj surreallstičnlh razsežnosti izvirno sledijo nenavadnemu doživljajskemu svetu zgodbe. Knjiga Je prejela Levstikovo nagrado za 1. 1972. Do 8. leta.
M. K.
Čopič Branko: Noge v zlatu, glava v blatu. (Glava u klancu, noge na vrancu. Prev. Severin Sali.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 174 + (II) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 164.)
v vedri, z živim, krepkim in sočnim humorjem prežeti avtobiografski zgodbi opisuje avtor svoje prvo šolsko leto v domačem kraju v hribovskih predelih pod Grmečem. Glavna junaka Branko in njegov pol leta mlajši stric Iketa ter njuni vrstniki rastejo v okolju, ki je za sodobnega slovenskega bralca dokaj nenavadno, saj npr. ti pobalini še prav do odhoda v šolo sesajo pri materah, obenem pa tudi že »po odraslo« kadijo, čeprav nosijo še srajčke. Prve hlače oblečejo junaki zgodbe, ko gredo prvič v šolo. In tedaj si začneta neugnana Branko In Iketa z realizmom, ki ga pogojuje trdo, stvarno vaško življenje, a obenem z neugnano naivno radovednostjo otroštva nabirati drobne življenjske izkušnje In obrunke — bodisi v šoli, pri pouku in v odmorih, ali na vasi ter pri klatenju po okoliških gozdovih. Povest je ena sama prešerno razposajena In zabavna dogodivščina v sočnem bosanskem kolorltu.
Od 10. do 12. leta.
M. K.
Dolinar Brane: Rdeča kapica iz Zgornje Šiške. (Ilustr. Božo Kos. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 182 + (II) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 156.) Brane Dolinar [ps.] = Brane Demšar. Šestletna Tinka iz Zgornje Šiške v Ljubljani odpotuje z babico v Bonn na počitnice k očetu, šoferju pri grškem ambasadorju. Rdeča kapica je Tinka najbrž zato, ker ima v trenutku, ko jo ugrabijo, po naključju na sebi rdečo bundo z rdečo kapuco, ki je last prav tako šestletne am-basadorjeve hčerke Tine. Tako Tinko ugrabijo kajpak po pomoti. Podobnost z grško Tino jo pahne v roke gangstrski druščini jugoslovanskih emigrantov, ki si od premožnega diplomata obetajo visoko odkupnino. Nehotena zamenjava otrok sproži vrsto nepredvidenih zabavnih pripetljajev. Vendar se zgodba srečno konča; celo ugrabitelj Jovlca se bo, kot se zdi, vrnil spet na prava pota. Spretno napisana napeta mladinska de-tektivka.
Od 10. do 12. leta.
M. K.
Femenič Stanislav: Dobro jutro! Ilustr. Yutaka Sugita. Prev. Branko Žužek. Ljubljana, Mladinska knjiga (1972). (28) str. 8«.
Do 4. leta.
Femenič Stanislav: Zirafa pripoveduje. (Ilustr. Yutaka Sugita. Prev. Branko Žužek.) Ljubljana, Mladinska knjiga (1972). (24) str. 8». Do 4. leta.
Gaspari Tone: Druga mati. (Slikovna oprema Jelka Reichman. V Ljubljani), Prešernova družba 1972.124 + (II) str. 8».
v samotni družbi gorskih orlov se pisatelju odvijajo spomini na mladost. Osrednji lik teh spominskih drobcev je lik tete, ki mu je v mladosti nadomestila mamo, ki je nI poznal. In mu dala dom, ki ga ni imel. Čvrstost in varnost tetinega materinstva prepletajo v teh spominskih zapisih otrokova doživetja v okolju trdo realne kmečke srenje, ob kateri se kruši in brusi naivni otroški svet (tranta kobila; zaklad, ki so ga pustili Francozi; prihod cirkusa; tetina bolezen in smrt itd.). Obnavljanje spominov v prvi osebi pripomore k avtentičnosti pisateljevih zapisov, v katerih s posebno skrbjo osvetljuje duševna razpoloženja, ki so spremljala njegova doživetja v otroških letih. Od 12. leta.
M. S.
Gorinšek Danilo: Vrtiljak. Izbrane pesmi za otroke. (Pesmi izbral, ur. in spremno besedo napisal France Fili-pič. Ilustr. Janez Vidic. Maribor, Obzorja 1972.) 76 + (IV) str. 8». Do 8 let.
GrabeljSek Karel: Partizanski obrazi. (Ilustr. Ivan Seljak.) Ljubljana, Bo-
rec 1972. 77 + (II) str. 8». (Kurirčkova knjižnica.)
Knjigo sestavila petnajst kratkih zgodb — anekdotlčnth portretnih skic, v katerih se pisatelj z živo, šegavo, a obenem malce robato pripovedjo spominja nekaterih svojih partizanskih soborcev. V zadnji zgodbi predstavi tudi samega sebe kot partizana Gabra.
Sllak Kragulj, trinajstletni Bojan, naj-mlajSl v četi, Tone, ki so mu zaradi nenehnega moledovanja za hrano rekli žlcar, Marjana brez roke, «etnl kuhar, kurir Srnjak in drugi junaki zgodb niso osvetljeni v trenutkih Izjemnih bojnih heroj-stev; avtor jih največkrat prikazuje v dokaj nepatetiönih situacijah, ki jih je poro-jeval partizanski vsakdan, lahko bi rekli tisti resnični partizanski vsakdan, katerega dinamika In dramatični vlSek ni bil zmerom In obvezno samo v pokanju pušk in regljanju mltraljezov. Od 10. do 12. leta.
M. K.
Jarunkovä Klara: Edinka. (Jedinä. Prev. Zdenka Skerlj-Jermanova. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 260 str. 8". (Knjižnica Sinjega galeba. 159.) Zgodbo pripoveduje glavna junakinja Olga, edinka v tipični sodobni družini. Iz zornega kota svojih prešernih, a tudi zelo občutljivih štirinajstih let opisuje Olga v pristnem sodobnem najstniškem žargonu svet odraslih, predvsem pa svoj svet, svoj vsakdan v okviru doma, šole ter srečanj z vrstniki. Čeprav ji prvo ljubezensko razočaranje in krizna trenja med mamo in očetom vtisnejo že prve življenjske obrun-ke, zveni in tudi izzveni Olglna zgodba v sveže vedrih tonih zdravega življenjskega optimizma.
Roman sodi med tako imenovane »knjige za dekleta«. Vendar ga umetniška polno-krvnost in pristnost visoko dviga nad raven, ki jo običajno dosegajo dela te zvrsti, ter ga uvršča med knjige, ki so zanimivo branje za oba spola. Od 12. do 14. leta.
M. K.
Jurca Branka: Bratec in sestrica. (Ilustr. Lidija Osterc. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1972.) (16) str. 4". (Velike slikanice.)
Zgodba pripoveduje o običajnem dnevu, ki ga deček In deklica, Bratec in Sestrica, preživljata sama doma. Vsak od njiju uživa v zaposlitvi, ki si Jo najde: Sestrica sadi rože v zaboj, Bratec okrasi okno s puščicami. Grlica na vrtu napove dež, ki začne padati tisti hip, ko Sestrico premamijo Bratove puščice in jih vse Izstreli proti nebu; Bratec je hud In prevrne Sestrici zaboj z rožami. Sprava sledi, ko sonce posije skozi oblak in preneha deževati. Potem zopet posadita rože in polščeta izstreljene puščice. Ko pridejo starši, Se vedno sije sonce in o prepiru ni sledu. Zgodba o otroškem vsakdanu, v katerega veselje In konflikte vpleta pisateljica fantazijsko spremljavo iz dogajanja v naravi. Ilustracije v stlllzirani barvni risbi spremljajo hoteno sveže razpoloženje zgodbe. Do 8. leta.*	M. S.
Jurca Branka: Katka, stoj! Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. (Ljubljana),
Mladinska knjiga 1972. (16) str. 8®. (Čebelica. 153.)
v zelo kratkih zgodbicah, zbranih v knjigi, je glavna junakinja deklica in ob njej razumni kuža Cuj. Varno okolje nudi dovolj preprostih pripetljajev, ki dajejo deklici in njenemu zvestemu spremljevalcu drobne življenjske Izkušnje: zbranost ob prehodu čez cesto; nevarnost, da te piči osa, ko Ješ sočno hruško; Cujeva pomoč pri nošnji košarice; Cujeva zanesljivost, ko čaka gospodarja pred kolodvorom, in tudi Cujeva slaba volja, ko ne more doseči slastne kosti ...
V zbirki je Izražena avtoričina želja, da ob drobnih izkušnjah zgradi optimistično varen otroški svet. Barvne ilustracije nazorno spremljajo drobne pripetljaje. Do 8. leta.
M. S.
Jurca Branka: Poredni zajček. (Ilustr. Lidija Osterc. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1972.) (16) str. 4». (Velike slikanice.)
Na začetku zgodbe Je Tinka Se zelo majhna deklica, ki se veselo igra z namišljenim zajčkom. JI Je družabnik pri igri, ko pa s Tinko raste tudi njena muhavost, je zajček tisti, na katerega vali Tinka vso krivdo. Dokler zajček ne Izgine; ko nekoč žogo, ki Jo vzame otrokom, Tinka zopet »pripiše« zajčku, ji ta sporoči, da odslej nima več časa zanjo in da pravi prijatelji ne valijo krivde drug na drugega. Tinki je žal za zajčkom In odslej vsak svoj spodrsljaj odkrito priznava.
Vzgojno poantirana zgodba, ki hoče s pripetljaji okoli namišljenega zajca prikazati oblikovanje čuta za odgovornost in resnicoljubnost pri majhnem otroku. Ilustracije v čisti, za llustratorko zelo značilni stlll-zacljl barvno privlačno spremljajo zgodbo. Do 8. leta.*
M. S.
Jurca Branka: Rodiš se samo enkrat. (Ilustr. Božo Kos.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 182 + (II) str. 8®.
Delo je avtobiografska pripoved, v kateri pisateljica iz raznih pripetljajev strne leta svoje mladosti v celoto, iz katere se nam v tej mozaično zloženi sliki ob osrednjem liku otroka In doraščajoče deklice plastično izluščijo čas, okolje in družina, v katerih je doraščala. Tipika krajev In ljudi. Slovenska Primorska pred prvo svetovno vojno, vtisnejo svoj pečat otroštvu, ki se nadaljuje v ambientu mesta v Mariboru, ki v obdobju med obema vojnama živi svoje posebno, socialno In nacionalno zelo občutljivo življenje. Družina na periferiji mesta In doraščajoča deklica sta neke vrste sito, ki s svojo radoživo človečnostjo in pravičnostjo zrcalita v svollh opazovanjih, s svojimi posegi v življenje okoli sebe in s svojim čustvovanjem zamotan čas, v katerega ju je življenje postavilo. Vedri stil te spominske pripovedi učinkovito spremljajo risbe Božota Kosa. Delo Je prejelo častno diplomo v okviru nagrade za najboljSo mladinsko knjigo Od 12. leta.	M. S.
Jurček orje. Nabral in prir. Milko Ma-tičetov. Ilustr. Marjanca Jemec.
(Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 14 + (II) Str. 80. (Čebelica. 154.) Do 8. leta.
Kaj sem prislužil. Slovenska ljudska pesmica. Ilustr. Jelka Reichman. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1972. (8) str. [lepor.] 8». (Najdihojca.)
Do 4. leta.
Kästner Erich: Emil in trije dvojčki. (Emil und die drei Zwillinge.) Druga zgodba o Emilu in detektivih. (Prev. Marjana Kobe. Ilustr. Walter Trier.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 193 + (II) str. 8».
Zgodba je nadaljevanje knjige »Emil In detektivi«. Theo Haberland, Imenovan profesor, povabi svoje stare detektivske prijatelje: Emila, Poni Klobuček, Gustava In malega Dienstaga na počitnice ob Baltiško morje. Tu se druščina spet zaplete v pravo detektivsko dogodivščino, ko skuša pomagati Iz stiske prijatelju artlstu, članu va-rietejske skupine »Trije Byronl«. Zgodba, v katero je vpleteno tudi snemanje in predvajanje otroškega lllma o Emilu in njegovih detektivih, se razplete v splošno zadovoljstvo in vse tudi kaže, da bosta Emil In njegova mama našla srečo ob bodočem novem članu družine, poštenem nadstražmojstru Jeschkeju. Zgodbo še posebej odlikuje uvodno besedilo, v katerem Kästner v obliki duhovitega kramljanja z bralci tako domiselno povzame vsebino prvega dela (Emil in detektivi), da postane pričujoča nadaljevalna zgodba zaključena celota, se pravi tudi povsem samostojno branje. Od 10. do 12. leta.	M. K,
Kästner Erich: Mali mož. (Der kleine Mann. Prev. Vital Klabus. Ilustr. Horst Lemke.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 209 + (V) str. 8». Mihec Smolnlčan, ki je tako majcen, da spi v škatlici za vžigalice, bi slino rad postal artist. Njegov varuh, cirkuški čarovnik Jokus von Fokus ga v resnici Izuri v tako imenitnega artista. da njuna skupna točka »Veliki tat In Mali mož« cirkusu Stilke prinese svetovno slavo. Ko ga neki južnoameriški bogataš skuša ugrabiti, se Malemu možu posreči uiti in s pomočjo prijatelja Jakca se srečno vrne k svojemu dragemu Jokusu von Pokusu. Povest odlikujeta poglavitni Kästnerjevl pisateljski sposobnosti: občutek za mero pri zapletanju In razpletanju akcijsko sicer dokaj goste zgodbe ter oblije humorja, ki ga domiselno Izrabljajo In poudarjajo tudi vedre črnobele Ilustracije. Od 10. do 12. leta.	M. K.
Kästner Erich: Mali mož in mala mis. (Der kleine Mann und die kleine Miss. Prev. Vital Klabus. Ilustr. Horst Lemke.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 213 + (III) str. 8». zgodba je nadaljevanje nenavadnih dogodivščin Mihca Smolnlčana. Kot artist Mall mož postane Mihec tako znamenit, da posnamejo o njegovem življenju celo film in TV nadaljevanko. Tako zvesta zinj
Mihčeva rojakinja Jane Simpson in njena hčerka Milka, ki živita v daljni Kanadi. Nemudoma prlpotujeta v Švico, kjer sta se naselila čarovnik Jokus von Fokus in Mihec. Mall mož Je presrečen, da si je slednjič našel prijateljico, saj Je tudi mala mis stara 9 let in velika natanko toliko kot on, se pravi celih 5 cm. Zgodba Je akcijsko še gostejša kot povest Mali mož. Osrednjo vsebinsko rdečo nit spremlja več vzporednih dogajanj, ki se na značilni kästnerjevskl humoristični način zapletajo in razpletajo v smeri napete otroške detektlvke.
Od 10. do 12. leta.	M. K.
Kästner Erich: Pujs pri brivcu. (Das Schwein beim Friseur. Prev. Jože Smit. Ilustr. Horst Lemke.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 115 + (III) Str. 8».
V knjigi, kl ima naslov po prvi zgodbi, je pisatelj zbral 17 krajših zgodb in pesmi, ki jih še nI bil objavil v knjižni obliki. To so besedila, ki bodisi v obliki moderne fantazijske pravljice, bodisi na realističen način poznavalsko odstirajo bralcu vpogled v svet otroštva in zgodnje pubertete. Zgodbe so polne napetega dogajanja in vedre prešernosti, ki se odraža tudi v hu-morlstlčnlh čmobellh ilustracijah. Od 9. do 12. leta.	M. K.
Klačko Herman: Modri Birbal. (Müdry Birbal. Prev. Zdenka Skerlj-Jerma-nova. Ilustr. Milan Bizovičar. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 105 + + (V) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 162.)
Indijski pesnik Birbal, utelešenje ljudske modrosti, duhovitosti in pravičnosti, Je živel v drugi polovici 16. stoletja, za časa znamenitega mogulskega cesarja Akbara. Slovaški pisatelj Klačko, poznavalec zgodovine in kulturne zgodovine Indije, je uporabil v indijski folklori še zmerom žive anekdote o Blrbalu, Jih fabulatlvno samostojno razpredel v zaključena poglavja, le-ta pa kompozicijsko povezal v loku, ki sega od prihoda siromašnega kmečkega mladeniča na pesniško tekmovanje v Agro do njegovega vzpona v uglednega cesarjevega zaupnika In najožjega svetovalca. Knjiga skuša (tudi z Ilustracijami) bralcu predstaviti vzdušje in miselnost starodavnega Orlenta z značilnimi nasprotji med bliščem na dvoru in revščino na cestah, na tem eksotičnem ozadju pa prikazati pisan preplet dvornih spletk, ki se Jih s pogumom. a tudi z zvijačo uspešno loteva modri In pravični Birbal. Knjiga Je dobila prvo nagrado slovaškega literarnega fonda za leto 1969. Od 12. do 14. leta.	M. K.
Kmet Marija: Bureži — brbrači. (Ilustr. Marička Koren. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 69 + (II) str. 8«. (Cicibanova knjižnica.)
Knjigo sestavlja dvanajst zgodb — spominskih utrinkov na lastno otroštvo in na otroštvo pisateljičinih treh sinov. V prvem delu si sledijo portretne skice pisateljičinih sinov Aljc^e, Mejčka In Štefana, ki izzvenijo kot veseli prizori iz nekega vedrega In brezskrbnega otroštva. V nasprotju z njimi pa Je v zgodbah o av-
torlClnem lastnem otroštvu, ki je potekalo v zadnjih letih prejšnjega stoletja, ob-Cutltl trpke in temne podtone bolečega socialnega razlikovanja. Pripoved, ki Je dokaj gostobesedna, razodeva sicer posluh za opazovanje In opisovanje otroSkega sveta, vendar sodijo zgodbe med tista spominska besedila, ki o otroštvu marsikaj povedo odraslim, manjšo odmevnost pa običajno najdejo med mladimi bralci, katerim so po knjižni izdaji namenjeni.
Do 9. leta.	M. K.
Kosmač Ciril: V gaju življenja. (Izbr. in ur. Ivan Bizjak.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 181 + (II) str. 8». (Moja knjižnica. Razred VIII. 17.) Tematsko predstavlja izbor devetih novel prerez pisateljevega opusa. Po eni strani v smeri spominov na otroška leta (V gaju, Pot v Tolmin, Sreča), ki mu jih Je spodbudilo tudi otroštvo lastnih otrok (Rlngaraja); po drugI strani pa v smeri oživljanja ljubljene rodne doline ob Idrijci in njenih izrazitih prebivalcev (Tistega lepega dne. Kruh, TantadruJ), ki so se znali s samosvojim pogumom upreti narodnostnemu zatiranju in okupatorju (Gosenica, Očka orel).
Od 13. leta	M. K.
Kovačič	Lojze: Potovanje	za nosom, llustr.	Milan Bizovičar.	(V Ljubljani),	Mladinska knjiga	1972. (16) str. 4".	(Velike slikanice.)
Bratca Darko in Janko gresta v svet. Z vlakom se odpeljeta lepo za nosom do končne postaje Za nosom, kjer je samo še visok siv zid, ki sega do vrha neba. Toda v deželi Za nosom bratcema ni prav nič všeč: nobenih divjih zveri nI, da bi Jih Janko streljal, nobene gostilne ali trgovine ni, fantka pa sta lačna; vse Je golo, celo drevesa so osmukana do zadnjega lističa. Izkaže se. da jih je ogolil zeleni možic z dolgo zeleno brado. Včasih Je bil železničar. Zaradi otroškega hrupa, ki mu po utrudljivi službi ni dal spati, pa je nekoč skočil na lokomotivo In zdrvel z njo kar za nosom. Toda lokomotiva mu je zgrmela v jamo, a je pretežka, da bi jo sam Izvlekel in se vrnil. Bratca mu z veseljem pomagata in vsi skupaj se srečno odpeljejo iz dežele Za nosom. Doma bo Darko strojevodja, Janko sprevodnik, zeleni možic pa postajenačelnik. To se bo zgodilo seveda samo v primeru, če bo očka, ki Je poslal Darka in Janka v pravljico Za nosom samo zato, da bi Imel tudi sam malo miru, če bo torej očka spet kdaj pri volji še naprej razpredati zgodbo o dveh bratcih.
Otroke doživljajsko zaposlita predvsem umetniško polnokrvna fantazljskost in dramatičnost dogajanja v zgodbi; odraslemu bralcu pa se razkrije Se druga odlika te moderne fantazijske pravljice. Gre za
—	tudi kompozicijsko duhovito izpeljano
—	domislico o begu za nosom, ki jo lahko razumemo tudi kot metaforo za »obrambo odraslih« (železničar, očka) pred sicer naravno. a včasih tudi dokaj utrudljivo ži-lavostjo In zahtevnostjo otrok. Številne vedre barvne Ilustracije so v likovno domiselnem sozvočju z vsebino In vzdušjem zgodbe.
Do 8. leta.»	M. K.
Kovič Kajetan: Moj prijatelj Piki Jakob. (llustr. Jelka Reichman.) Ljubljana, (Borec) 1972. 78 + (II) str. 8°. (Kurirčkova knjižnica.) Piki je medved, ki se piše Jakob. Stanuje v pisateljevem stanovanju, na polici za igrače. Na tej polici, ki je last avtorjevega sinčka, živi še več medvedov različnih velikosti, toda Piki je najpomembnejši. O zabavnih dogodivščinah, ki jih doživlja Piki skupaj z medvedjimi sorodniki in s fantičkom — lastnikom Igrač, govori dvajset vedrih kratkih zgodb. V njih pisatelj nerazneženo, toda s tankim posluhom za doživljajske razsežnosti manjšega otroka, opisuje svet otroške igre (medvedja šola, medvedji šoferski tečaj, medvedji cirkus, medvedje spominske knjige, medvedje gasilsko društvo Itd.). V to igro se večkrat vključuje tudi avtor, saj postane »življenje« sinovih najljubših Igrač tudi del vsakodnevnega življenja cele družine, tako v delovnih dneh kot v počitnicah. Zgodbe pripovedno spremljajo prisrčne črnobele ilustracije.
Do 9. leta.	M. K.
Levstik Fran: Otroške pesmice. (Ur-Bogomil Gerlanc s sodel. Antona Slodnjaka. llustr. France Mihelič. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 80 str. 8». (Moja knjižnica. Razred II. 5.) Do 8. leta.
Lukič Dragan: Pesmice in povestice. (Izbr. in prev. Ivan Minatti. llustr. Marjanca Jemec-Božič. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 242 + (VI) str. 8». (Cicibanova knjižnica.) Knjiga predstavlja izbor otroških pesmi in proze znanega in večkrat nagrajenega sodobnega srbskega književnika. Večji del izbora pripada, ob iskrivih, v enkratno celoto zaokroženih pesmih, prozi — anekdotam In zapisom o motivih, ki so prisotni v fantazijskem svetu otrok; junaki teh anekdot in zapisov so otroci, so stvari, so živali. TI motivi se ob koncu zbirke zgoste v fantazijski »otroški roman«, v katerem Punčka Sumi postavi na glavo običajni red v svetu otrok in Igrač, pa tudi odrasli — starši zapletom In razpletom ne uidejo.
Pisateljev poseben dar Je v gostoti njegovega pripovednega In izpovednega stila, v bogastvu Izrazov, besed in besednih iger; besede so tiste, ki zmorejo dohitevati dinamiko fantazije In slediti njenim vrtoglavim Obratom. S to svojo posebnostjo se ponuja pisatelj predvsem tistim otrokom, ki so jim besedne Igre poseben estetski užitek.
Črnobele Ilustracije dinamiko besedil predvsem spremljajo in manj dopolnjujejo. Do 8. leta.	M. 9.
Makarovič Svetlana: Miška spi. (llustr. Milan Bizovičar. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 83 + (III) str. 8«. (Cicibanova knjižnica.)
v knjigi je nanizanih dvaindvajset Iskrivo vedrih fantazijskih pravljic. Pisateljica jih je domiselno povezala v zaključeno organsko celoto s tem, ko Jih je vtkala v psihološko pretanjeno okvirno zgodbo o razvajeni princesi beli miški, ki JI mora siva
8*
119
miš pestrna pred spanjem zmerom znova in znova pripovedovati povesti. Te zgodbe, ki se Jih kraljevska mišja poslušalka In z njo sodobni otrok ne moreta In ne moreta naposlušatl, so duhovite živalske pravljice: o zajčku, ki Je Jedel samo štl-rlperesne deteljice, o muci, ki Je sreCala belega Obutega mačka, o imenitnem koncertu muzlkallčnega prašička, o volku, ki mu srce nI dalo, da bi pojedel otroke, o poteplnskl soviel Oki Itd. Priljubljeni živalski Junaki ter preprostost In Jedma-tost v Izrazu, predvsem pa avtoričina izrazita sposobnost, da zaživi kot neposredna prlpovedovalka, omogočajo zgodbam veliko odmevnost v otroškem poslušalcu ali bralcu. Ta odmevnost Je še toliko bolj spontana, ker v svetu pravljičnih živalskih zgodb Svetlane Makarovlčeve sodobni otrok odkriva in prepoznava svoj lastni svet v vsej pestrosti odnosov do igre, do vrstnikov in do odraslih. Številne črno bele ilustracije ujamejo sozvočje s teksti predvsem v ustvarjanju hu-mornega vzdušja ter prešerne razigranosti.
Knjiga Je prejela Levstikovo nagrado za leto 1973.
Do 9. leta.*	M. K.
Mal Vitan: Ime mi je Tomaž. (Ilustr. Zdenka Borčič. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 178 + (II) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 160.)
Na osnovi (resničnih ali Izmišljenih) dnevniških zapiskov trinajstletnega Pirančana Tomaža Je pisatelj izoblikoval vedro počitniško zgodbo, ki se odvija na morju, na območju Flese, Pirana In Portoroža. Tomaža razganjata energija »nerodnih« let in blažena svoboda sončnih počitnic. Zato Je v neprestanem navzkrižju z vzgojno nemočnimi starši, ki mu zagrozijo z vzgojnim domom, čeprav tega ne mislijo čisto resno. Tomaž Je v stiski: če bo res moral v dom, potlej adijo prijatelji, adijo razburljive fantovske bitke z nasprotniki iz Portoroža, adijo sosedova Milena I Seveda se vse srečno Izteče in Tomaž spozna, da se le ni ves svet zarotil proti nJemu. Fabulatlvno domiselno In kompozicijsko spretno Izoblikovana zgodba Je pristna podoba Iz sodobnega življenja odraščajočih otrok.
Od 11. do 13. leta.	M. K.
Maurer Neža: Kam pa teCe voda. (Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Izbral in ur. Jože Smit. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 67 + (III) str. 8». (Cicibanova knjižnica.) Do 8. leta.
Mihellč Mira: Puhkova kresna noč. Ilustr. Melita Vovk-Stih. (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 4». (Velike slikanice.) Puhkov protest, da bl spal v temni sobi. Je zaman, kajti mama ga, sklicujoč se na luno, zapre v ograjeno posteljico. Puhek se tako zagleda v luno In opazi, kako se po njenem žarku spušča k nJemu majcena plesalka ... Tako se začenja Puhkova odlsejada na kresno noč. Plesalka se odpravlja na ples, pridružita se Ji še, v čolnu, ki ga pošlje mož z lune, Puhek in palček; čoln se seveda na ribniku prevrne, vsi so mokri in ko se Puhek suši, odet v
praprotni plašček, ga zmamljo s seboj rajajoči zajčki. Puhek pa do kresne veselice ne pride, ker ga spotoma ugrabi lisica, ki se Je pregrešila proti »nenapadalnemu« zakonu kresne noči. Odtod ga reši stari Jazbec in končno le pride na veselico, kjer zaraja skupaj z gozdnimi živalmi. Potem se Puhku od hitrega rajanja zavrti v glavi in trešči na tla. Tako ga mama najde — na tleh ob posteljici, ne vedoč, da Je bil Puhek na kresni veselici. Nesentimentalna, pol veselo pol tragično zaokrožena fantazijska pravljica Je vzeta Iz plsateljičinega cikla »Štirje letni časi« ter veselo In pisano dopolnjena z razkošnimi barvnimi ilustracijami. Do 8. leta.»	M.S.
MUčlnski Fran: Bilo je nekoč ... (Izbr. in ur. Martina Sircelj. Ilustr. Gvido Birolla, Maksim Gaspari in Ivan Vavpotič. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 98 + (II) str. 8». (Moja knjižnica. Razred III. 1.)
Pravljice so izbor Iz pisateljevega širšega pravljičnega opusa In predstavljajo snovne, motivne in stilistične prvine, ki so za njegov pravljični opus tudi sicer značilne: naslonitev na ljudsko tvornost s poudarkom na etičnih, socialnih In humorlstič-nlh elementih, ki Jih pisatelj zlije v vsebinsko zaokroženo celoto, uporabljajoč ustaljeno trdno formo ljudske pravljice. Ilustracije Iz prvih izdaj pravljic Milčln-skega spremljajo tudi ta Izbor. Od 9. do 12. leta.»	M. S.
Milčinski Jana: Zakaj sta Matiček in Maja zamudila pouk. Ilustr. Marička Koren. (Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 8«. (Čebelica 151.)
Matička in Majo, radovedna prvošolčka, zmoti na poti v šolo tisoč reči, recimo: na balkonu mljavkajoči muc, čivkajoči vrabček, ki Je padel iz gnezda, osamljeni jokajoči fantek v peskovniku. Ker skušata v svoji otroški spontanosti povsod pomagati, Matiček in Maja zamudita pouk. Toda pametni odrasli Ju ne oštejejo. Zgodba ponazarja znano resnico, da Je logika otroškega sveta drugačna od logike odraslih.
Do 8. leta.	M. K.
Möderndorfer Vinko: Koroške pripovedke. (Zapisala Vinko Möderndorfer in Josip Sašel. Izbr. in ur. Stanko Kotnik. Ilustr. Gvido Birolla. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 151 + (III) str. 8». (Moja knjižnica. Razred III. 2.)
Zbirka Je izbor iz ljudskih pripovedk, zapisanih na Koroškem (Mežiška in Ziljska dolina, Podjuna in Rož). Krivica in pravičnost, dobrota In hudobija, revščina In bogastvo, žal žene, gozdni možje, pehtre, torklje in dr. so motivi In liki, ki se sicer prepletajo v slovenskem ljudskem izročilu, v tem Izboru pa so prikazani v čisto konkretnem, geografsko tipičnem amblen-tu Koroške.
Ilustracije Gvida Blrolle učinkovito spremljajo tiplko koroških pripovedk. Do 11. leta.»	M. S.
Moric Rudo: Iz lovske torbe. (Z pol'-ovnickej kapsy. Prav. Lojze Fink. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. 165 + (II) str. 8». (Cicibanova knjižnica.)
Okvir zbranih zgodb predstavlja pisateljevo srečanje 2 logarjem »stricem Bogdanom«, ki varuje naravna bogastva globoko v gozdovih Klsuce na Slovaškem. V opisih dni, ki Jih pisatelj preživlja z Izkušenim logarjem na širnih gozdnih potepanjih, zvemo o stikih strica Bogdana z naravo, z živalmi od njegove zgodnje mladosti do zrelih logarskih let. Skozi realistično dokumentarne In enostavne opise živali In lovskih zgodb se zrcali posebno, mestnemu vrvežu odmaknjeno, a dragoceno poslanstvo logarskega poklica. Ilustracije sicer skromno, a mestoma duhovito spremljajo besedilo. Knjiga Je prejela nagrado Franja Kräl'a za leto 195«. Od 11. leta.	M. S.
O partizanih. Berilo za nižje razrede osnovnih šol. (Izbor tekstov Ivo Zor-man. Ilustr. Ive Subic.) Ljubljana, (Borec) 1972. 94 + (II) str. 8«. (Kurir-čkova knjižnica.)
Knjiga Je Izbor zgodb in odlomkov mladinskih del sodobnih avtorjev, ki Je uglašen na motive vojne, narodnoosvobodilnega boja In otrok ter poskuša zadostiti predvsem šolskim potrebam po literarni obdelavi omenjenih motivov. Vse odlomke in zgodbe različnih avtorjev spremljajo Ilustracije.
Od 10. do 12. leta.	M. iS.
Poe Edgar Allan: Maska rdeče smrti. (Izbor iz knjige Zlati hrošč. Prev. Jože Udovič. Ilustr. Karel Zelenko.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 123 + (III) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 165.)
v knjigi Je predstavljenih šest kratkih zgodb ameriškega pisatelja iz obdobja romantike. Izbor nakazuje nekatere značilnosti Iz širšega pisateljevega opusa: kratka, v sebi zaključena zgodba, v kateri dosega pisatelj napetost z logičnim razvijanjem In stopnjevanjem dogodkov (n. pr. Zlati hrošč); ali pa s kopičenjem nepričakovanih elementov zgodbe stopnjuje Igro fantazije predvsem v smeri odkrivanja nenavadnih In mračnih sil človekove dušev-nosti (n. pr. Konec Usherjeve hiše). Od 14. leta.	M. 9.
Porter Lilian: Popotovanje v Zelenjano. (Prev. Martin Žagar.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1972. (32 + 1 ov.) str. 4».
Zgodba pripoveduje o športnem dogodku v mestu Flžolčkovo v deželi Zelenjanl. 2e Imeni mesta In dežele povedo, da bodo tekmovalci sadeži. S tem Je dana priložnost, da iz Ilustracij v knjigi zvemo, kakšne živalske in človeške like lahko napravimo Iz korenja, hrušk, orehov, banan, pomarančnih lupin, fižolov, redkvic Itd. Težišče Je v Ilustraciji, ki spodbuja k fantaziji In ročni spretnosti, medtem ko Je
zgodba le okvir, ki nakazuje možnosti za
tako ročno kreativnost.
Do 8. leta.	M. S.
Radišič Dorde: Deček in vojna. (Prev. Marija Kovačič.) Ilustr. Ančka Goš-nik-Godec. (Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 8». (Čebelica. 152.) Prvo dečkovo srečanje z nasiljem sovpada z dnem, ko presadi prašno cvetlico z roba ceste v svoj vrt, da Je ne bi pomendran tanki. Vojna s svojimi grozodejstvi pa dečka preizkuša še In še: oče najboljšega prijatelja izda dečkove starše In Izženejo Jih; tUdI varno okrilje partizanske vojske ne zmore preprečiti očetove in materine smrti. Ne more pa vojna, ki Je napravila še veliko hudega, uničiti dobrih ljudi in dečkovega zaupanja v dobre ljudi. Tako deček vojno preživi.
Realistična zgodba skozi otrokov doživljajski svet prikaže vrednote, ki Jih nI moč z nobenim nasiljem uničiti. Realnost teh vrednot potrjuje še posebej dokumentarni zaključek zgodbe. Crnobele ilustracije spremljajo najbistvenejše dogodke v zgodbi. Od 7. do 9. leta.	M. S.
Roš Fran: Letalec Nejček. Ilustr. Darinka Pavletič-Lorenčak. (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 8«. (Čebelica. 157.)
Nejček še ne hodi v šolo, toda ko bo velik, hoče postati letalec. Letalci pa morajo imeti po njegovem velike uhlje, da slišijo vsak šum v zraku. Zato se Nejček neusmiljeno vleče za uhlja, ki začneta postajati naenkrat čudno rdeča In žareča. Fantiček ne ve, da se ga loteva vročica. Ta ga ponoči zvrtlnčl v fantastične sanje, v katerih mu v resnici zrastejo velikanska ušesa in ga odnesejo nenavadnim dogodivščinam naproti.
Sanjsko vzdušje v zgodbi značilno ponazarjajo dinamične črnobele ilustracije. Do 8. leta.	M. K.
Savinšek Slavko: Poredni smeh. (Otroške pesmi. Zbral in ur. Črtomir Šinkovec. Ilustr. delo učencev Posebne osnovne šole Jesenice. Beseda o pesniku: Črtomir Šinkovec. Jesenice, Kulturno umetniški klub Tone Cufar pri DPD Svoboda 1972.) 40 + (I ov.) str. 8». Do 8. leta.
Sitar Sandi: Mala vojna poštevanka. (Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Fotogr. Milan Kumar. Ljubljana, Partizanska knjiga 1972.) 44 + (III) str. 8«. (Matjaževa knjižnica.)
Zgodba je avtobiografska. V prvi osebi In zato zelo neposredno opisuje pisatelj vojno, kot Jo Je doživljal z zornega kota svojih otroških let, očitno v okupirani Ljubljani. Fantiček — osnovnošolček opazuje in vidi veliko, toda notranjo povezavo med kompleksnim sprepletom dogodkov največkrat samo nagonsko medlo zasluti, ne da bi si zmerom upal poprositi odrasle za razlago In ne da bi mu jo bili le-ti zmerom pripravljeni dati. Morasto vzdušje v
okupiranem mestu, skrivnostna negotovost okrog očeta, mamin tihi pogum, pouk, ki ga neprestano prekinjajo alarmi, bombardiranje, srečanje s pozitivnimi predstavniki okupatorjev, življenjska nevarnost, v kateri se znajde otrok na dan pred osvoboditvijo, in slednjič svoboda in vrnitev očeta iz Dachaua — vsi ti dogodki so opisani s pristno dožlvetostjo, a obenem s pretanjenim poslutiom za odmevnost v bralcu, kateremu je zgodba namenjena. Zgodbo slogovno usklajeno spremljajo pripovedne Ilustracije v črnobell tehniki. Od 9. do 11. leta.	M. K.
Suhodolčan Leopold: Medvedek na obisku. Mladinska igra. — (Čudežna srajca dopetajca. Igra za vse mlade. Spremne besede nanisal avtor.) Ljubljana, Scena 1972. 56 str. 8®. (Dramska knjižnica. 1972. 2/3.) obe dramski besedili posredujeta pravljični zgodbi: — o dekUcl, ki si je želela živega medvedka in Ji ga dobri dedek Iz gozda celo pripelje. Čeprav v zapletu dogodkov zabavnega medvedka ukradeta razbojnika, je medvedek ob koncu na svobodi in tudi kot kavcija za medvedka v gozdu spravljena pipa zopet pri dedku; — In o čudežni srajci in o tem, kako bo tisti, ki Jo bo lahko oblekel, postal kralj in se poročil s kraljično. Vsi ministri Jo seveda brezuspešno oblačijo, prav pa je šele Matjažu. Sledi vrsta komičnih intrig, v katere poseže celo zmaj in pa pavllhov-ski krojaček Hlaček. Nad dvornimi spletkami zmaga seveda simpatični Matjaž in kraljlčna in kraljestvo sta njegova. Do 11. leta.	M. S.
Sutcliff Rosemary: Plačilo za viteštvo. (Knight's fee. Prev. Mira Mihelič. Ilustr. Charles Keeping. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 301 + (II) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 161.)
Na enem izmed mogočnih gradov in v okviru zgodovinskih dogajanj v Angliji v 11. stoletju se začenja in poteka zgodba malega dečka Randala, pasjega hlapca in .sirote. Potujoči pevec v imenitni Šahovski igri z mogočnim vitezom odkupi dečka ter ga pošlje na drug grad, kjer dobi vrstnika, vnuka novega gospodarja. Med njima se splete resno prijateljstvo in čim nevarnejše postajajo spletke med plemiško gospodo ter vojne, tem tesnejše je njuno sodelovanje in njuno prijateljstvo. Ko v eni od vojn njegov mladi gospodar, ki prejme že viteške časti in kateremu postane Randal oproda, pade, prevzame Randal njegovo mesto na gradu; v tem času pa se že začno tkati tudi prvi ljubezenski zapleti mladega viteza z mlado dvorjanko. Nad vsemi burnimi viteškimi dogodki pa bede prastare vile starih ljudstev in ver Anglije v osebi samotarke An-cret, ki vidi in razpoznava smrti in zmage ter življenje vnaprej. Delo je odličen viteško zgodovinski roman, ki skozi patino davnih krutih dogodkov približuje simpatičen In človeško topel ter prepričljiv lik glavnega Junaka. Od 13. leta.	M. S.
Scekič DraSko: Planina. (Prev. Darinka Petkovšek. Ilustr. Aco Mavec. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. 104 +
+ (III) str. 8». (Knjižnica Sinjega galeba. 158.)
Prizorišče in obenem temeljno vzdušje zgodbe so bosanske planine, slovesna divjina, »kjer tišina posluša sämo sebe«. Vanjo pridejo deček Pujo, njegov oče gozdar in njun zvesti pes. Toda prišleke sprejmejo otroci iz samotne pastirske vasi s trmastim nezaupanjem. Se zlasti Pla-ninko in Dlvljan, s katerim hodi Pujo v šolo. Da bi krotkega Puja prizadela in ga tako izbezala iz njegove nebojevltosti ter izzvala na pretep, odpreta Planlnko in Divljan na skrivaj vse kletke, v katerih goji Pujo številne gozdne živali. Nato zbežita v planino. Vas ju pogreši in med iskalci, ki ju slednjič le najdejo. Je tudi Pujo. Sprava.
V bistvu neprevedljiva značilnost, za slovenskega bralca pa obenem tudi svoje-vrstnost In nenavadnost zgodbe Je zanos-sni poetični slog avtorjeve pripovedi v prvi osebi, ki se pogosto dvigne v pristni patos srbske narodne pesmi. Knjiga Je 1. 1968 prejela Kurlrčkovo nagrado.
Od 10. do 12. leta.	M. K.
Tanska Nataša: Muc in Mac. (Puf a Muf. Ilustr. Viera Gergel'ova. Prev. Andrej Rozman. Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. (24) str. 4». (Velike slikanice.)
Dva muca, Muc in Mac, skleneta pisati dnevnik. Hočeta dokazati uaiteljici, ki Ju Je obdolžila kracanja, svoje znanje lepo-pisja. Tako se zvrste dogodivščine enega tedna, ki izhajajo iz različnih nesporazumov, ker se pač vrtijo stvari v mačjem svetu nekoliko po svoje. Vendar dogodki, ki sta jih muca lepo popisala, prepričajo učiteljico o njuni zares lepi pisavi. Močno stilizlrane barvne Ilustracije verno spremljajo opisane dogodke. Do 8. leta.«	M. S.
Verne Jules: Mathias Sandorf. I—II. (Prev. Boris Verbič. Ilustr. po franc, izvirniku. V Ljubljani), Tehniška založba Slovenije 1972. 501 + (II) str. 8«.
Tri madžarske patriote Avstrijci aretirajo in obsodijo na smrt. Eden od njih. Mathlas Sandorf, se reši in se spremeni v bogatega, vplivnega in skrivnostnega Antekirtta, ki sodi in kaznuje krivico In nagrajuje po nedolžnem preganjane. Zgodba Je zapletena In se dogaja v Sredozemlju ter prikazuje vse obale srednjega in zahodnega Sredozemlja; prikazuje miniaturno vzorno državo, ki spominja na delovno skupnost v povesti Skrivnostni otok. Mathias Sandorf ima vlogo sodnika, ki Je zunaj veljavnih človeških zakonov in nad njimi, ima tudi ljubezensko doživetje, ki se lepo konča; poudarja pravico zatiranega, da porazi zatiralca. Mathlas Sandorf ni eno od boljših Jules Vernovlh del. Je pa po fabuli razgibano in po idejah pestro. Ilustracije so po francoskem Izvirniku.
Od 13. leta.	M. S.
Vipotnik Janez: Diko v živalskem vrtu. (Ilustr. Lidija Osterc. V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 4«. (Velike slikanice.)
Knjiga je v besedilu in Ilustracijah nadaljevanje slikanice Naš Dlko. Tokrat zgodba o psu novofundlandcu pripoveduje o zanimivih srečanjih, ki jih dožlvlta Dlko In njegov gospodar Mihec na sprehodu v živalskem vrtu.
Številne barvne ilustracije nazorno, čeprav z domiselno stlllzacljo predstavijo otroku različne eksotične živali, kot so lev, tiger, kamela, leopard, afriške ptice itd. Do 8. leta.»	M. K.
Vipotnik Janez: Naš Dikö. Ilustr. Lidija Osterc. (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 4». (Velike slikanice.)
Dlko je pes, črn In dolgodlak novolund-landec. Slikanica, v kateri psiček Izredno plastično zaživi tudi v barvnih ilustracijah, predstavi Dika z dvema prisrčnima realističnima zgodbama. Prva pripoveduje o mladičkovem prihodu v družino, druga o njegovem odraščanju.
Do 8. leta.»	M. K.
Vipotnik Janez: Zgodbe o Diku. (Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Partizanska knjiga 1972.) 38 + (I) str. 8». (Matjaževa knjižnica.)
Junak knjige je pes, črn in dolgodlak no-vofundlandec. Zgodbe ga spremljajo od tedaj, ko pride kot mladiček k hiSl, v družino s tremi otroki, do njegove zrele dobe, ko tudi sam postane oče. Sveže jedrnata realistična pripoved o Dikovlh dogodivščinah z drugimi psi, o njegovih stikih z otroki, o zanimivih srečanjih v žlval-.skem vrtu, o boleznih In slednjič o očetovstvu dokazuje, da je pisatelj dober opazovalec in poznavalec živali. V številnih črnobellh ilustracijah plastično zaživi predvsem pes Dlko; stilizacija okolja in človeških junakov pa ne najde ustreznega sozvočja z izrazito realističnim slogom pripovedi.
Od 8. do 10. leta.»
M. K.
Zidar Pavle: Kukavičji Mihec. Maribor, Obzorja 1972. 129 + (I) str. 8». Pavle Zidar [ps.] = Zdravko Slamnik.
Mihec od ranih otroških let raste v zavesti, da je tujek v svoji družini, ker je po psihozi, ki ga obkroža, prinesen iz drugega gnezda, od drugega očeta. Ta zavest oblikuje odnos vaške brutalne srenje, ki Mihca neprestano Izloča, in Izoblikuje končno tudi Mlhčev beg s potepuhom v širni svet. Potepuštvo Jima da sicer svobodo, kopiči pa hkrati konflikte z urejenim in ustaljenim svetom In ljudmi, ki v njem žive. Zanese Ju med romarje, kjer igrata slepca in berača, udinjata se kmetu za pastirja, Mihca celo posvoje — povsod pa srečujeta za navideznim redom in zakoni skrhano moralo in človečnost in povsod tudi sama prihajata navzkriž z varuhi skrhanih zakonov morale in človeč-
nosti. Njuno potepuštvo postime tako edino sprejemljivo pravilo življenja . .. Mihec se kot zakonski mož in oče čez leta vrne v rojstno vas. Se vedno živ pa je tu odpor do Mihca, do tujka; on In njegova družina ostanejo Izobčenci, dokler na robu vasi, ob savskem produ ne zaključi njihovega življenja, tako kot nekoč življenje Mihčeve matere, narasla reka. Kukavičji Mihec je eno najlepših del sodobne književnosti za mladino. Delo je prejelo nagrado za najboljšo mladinsko knjigo leta 1972. Od 12. leta.	M. S.
Zorman Ivo: V sedemnajstem. Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 151 + (IV) str. 8».
Junakinja zgodbe je sedemnajstletno dekle, ki ob prebolevanju prve življenjske krize v dialogih s samo seboj in z zdravnikom v bolnici obnavlja v svoji zavesti dogodke, ki so do krize pripeljali oz. Jo povzročili. Edini svetli in topli lik, ki živi v spominu dekleta, je teta; starši so tujci, ki skrbe predvsem za družinski standard, ne pa za toplo, človeško, družinsko varno okolje svojemu otroku. Tako Junakinja v letih doraščanja naivno išče toplino in zaupanje pri vrstniku, za katerega pa se izkaže, da je sebičnež, ki dekletovo zaupanje samo izrabi. Kriza doseže višek, ko dekle zanosi, odpravi otroka In zboli. Vsemu sledi še težak moralno človeški duševni zlom. Mladinski oz. dekliški roman odkriva v retrospektivni, psihološko precej plitvi pripovedni tehniki skozi prizmo dekličine krize sebično in vase zaprto okolje in to okolje tudi obsodi kot prvi vzrok za dekletov zlom.
Od 13. leta.	M. S.
Zupančič Bene: 105 (Sto pet) lubenic. (Ilustr.) Jože Ciuha. (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 4". (Velike slikanice.)
Otroška želja dobiti nenadoma goro lubenic, lubenice dejansko tudi pričara v domišljijo, In sicer natanko toliko, do kolikor zna deklica šteti. Ker je deklica radodarna, skrbno razmišlja, komu vse Jih bo poklonila, in prva je na vrsti prijateljica. In ob uživanju slastne lubenice pletejo otroške glave asociacijo na asociacijo, ki se vse začno in končajo z lubenico. Ker Je ta igra prijetna, jo .<skleneta deklici nadaljevati tudi naslednji dan. Groteskno humoristlčne barvne ilustracije dekorativno spremljajo fantazijsko igro dveh dekliških glavic. Do 8. leta.»	M. S.
Zupančič Oton: Kanglica. Otroška pesem. Izvirni lesorezi Marija Vogelni-kova. (Ljubljana), Mladinska knjiga 1972. (16) str. 8». (Čebelica. 150.) Do 8. leta.
BIBLIOGRAFIJA MLADINSKIH DEL LEOPOLDA SUHODOLČANA
KNJI2NE IZDAJE
Pripovedna dela
Deček na črnem konju. Ilustr. Ive Su-bic. Maribor, Obzorja 1961.
Deček na črnem konju. Ilustr. Ive Su-bic. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. (Moja knjižnica, 3. letnik, 6. razred, knjiga 1.)
Hi, konjiček. Ilustr. Jože Ciuha. Ljubljana, Borec 1964. (KurirCkova knjižnica.)
Kam se je skril krojaček Hlaček. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1974. (Velike slikanice.)
Krojaček Hlaček. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1970. (Velike slikanice.) Vsebina: Hiša Iz gumbov. — Vrvohodec. — Tpkma. — Izgubljenček. — Telefon. — Kdo smo. — Razbojnik Cincln. — Pot skozi gozd. — Naše mesto. DrugI ponatis 1972.
Moj prijatelj Jumbo. Ilustr. Janez Vidic. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968. (Čebelica 116.)
Mornar na kolesn. Ilustr. Aco Mavec. Ljubljana, Partizanska knjiga 1973. (Matjaževa knjižnica.)
Naočnlk In Očalnik. Mojstra med detektivi. Ilustr. Aco Mavec. Ljubljana, Mladinska knjiga 1973. (Sinji galeb 170.)
Narobe svet. — V: Pravljice iz naših dni. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. (Moja knjižnica, 3. letnik, 2. razred, knjiga 2.)
Ognjeni možje. Ilustr. Bojan Golja. Maribor^ Obzorja 1955. (Pravljica 51.) Vsebina: Ognjeni možje. — Sonček. — Kralj Terban In siromaki. — Nesložnl bratje.
Pikapolonček. Ilustr. Lidija Osterc. Maribor, Obzorja 1968. (Mlada obzorja 20.)
Potovanje slona Jumba. Ilustr. Janez Vidic. Maribor, Obzorja 1965. (Mlada obzorja 4.)
vsebina: Potovanje slona Jumba. — Vesela žoga. — Deček In žerjav. — Pisma Mlnce Katarlnce. — Razigrani nebotičnik. — O črni luni. — Deklica z veliko rdečo pentljo. — Narobe svet. — Predsednik rumenega balona. — Veliki prijazni ključ. — Pajac. — Prlmožev dnevnik. — O dečku, ki ga še ni.
Punčka. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Ljubljana, Borec 1970. (Kurirčkova knjižnica.)
vsebina: Punčka. — Konjiček. — Medvedek. — Ladjica. — Piščalka. — Zoga. — Vlak. — Pajac. — Kocke. Str. 7—9: Darja Kramberger: Črticam o Igračah na pot.
Rdeči lev. Ilustr. Janez Vidic. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968. (Sinji galeb 127.)
str. 5—7: Stanko Kotnik: Tri minute pred začetkom: nekaj o piscu te zgodbe.
Rolf. — V: Iz velikih težkih dni. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. (Moja knjižnica, 1, letnik, 5. razred, knjiga 7.) str. 122—126: LIeopold] S[uhodolčan]: Podatki o pisateljih. Prvi ponatis 1968.
Rumena podmornica. Ilustr. Nikolaj Omersa, Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. (Sinji galeb 140.) Str. 215—223: Neža Maurer: O piscu »Rumene podmornice«.
Rumena podmornica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1974. (Moja knjižnica, 4. letnik, 6. razred.)
Sejem na zelenem oblaku. Ilustr. Janez Vidic. Maribor, Obzorja 1958. vsebina: Obisk z neba. — Čriček. — Medvedek, kozel, volk In modri Jazbec. — — Prebrisani zajček Majček In požrešna svinja Dinja. — Sladkosnednl medved. — Voluhar-skopuhar. — Hlapčevska usluga. — Hrček Smrček. — Junak. — Molk ni vedno zlato. — Lev, mravlja- in kokoš. — Sraka Kokodaka. — Tetka Vsevedka. — Lepo perje, strahopetno srce. — Sejem na zelenem oblaku.
Skriti dnevnik. Ilustr. Melita Vovk-Stih. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961. (Sinji galeb 77.)
Skriti dnevnik. Ilustr. Melita Vovk-gtih. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. (Moja knjižnica, 1. letnik, 7. razred, knjiga 3.)
str. 156—158: Blogomill Gterlanc]: Leopold
Suhodolčan.
Prvi ponatis 1967.
Velikan in Pajac. Ilustr. Irina Rahov-sky-Kralj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. (Sinji galeb 105.) str. 207—213: Leopold Suhodolčan: Intervju. Levstikova nagrada za leto 1965.
Veliki in mali kapitan. Ilustr. Božo Kos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968. (Cicibanova knjižnica.)
Tim, le taiUeur. (Krojaček Hlaček.) Prev. Sophie de Lambert. Ilust. Mar-lenka Stupica. Paris. Edition La Fa-randole 1973.
Zoltata podmornica. (Rumena podmornica.) Prev. Aleksandar Popovski. Ilust. Tome Filipovski. Skopje, Naša knjiga 1973. (Zbirka Zlaten bumbar.).
Gledališke igre
Dobrosrčna jelka. Oprana strahopet-nost. V: Igre in pesmi za otroške praznike. Ljubljana, Zveza prij. mladine Slovenije 1955.
Medvedek na obisku. Mladinska igra. — (Čudežna srajca dopetajca. Igra za vse mlade.) Ljubljana, Scena 1972. (Dramska knjižnica 1972. 2/3.)
Narobe stvari v mestu Petpedi. —
(Srečna hiša Doberdan. — Figole Fagole.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1973. (Mladi oder)
Novinec. Veliki paket. Martin in gozdni možje. Deček v skrivališču. V: Za
celo leto. (Priročnik iger in deklama-cij). Ljubljana, Mladinska knjiga 1960.
Ukaz rdečega zmaja. — V: Anton Ingolič in Ferdo Delak: Deček z dvema imenoma. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964. (Mladi oder 36.)
RADIJSKE IGRE ZA MLADINO
Čudežna srajca. Prva izvedba RTV Ljubljana 1956.
Deček v avtu. RTV Ljubljana 1963.
Dedkova vrata. RTV Ljubljana 1972. (3. nagrada na natečaju.)
Medvedek na obisku. RTV Ljubljana 1961. (2. nagrada na natečaju.)
Najlepši smeh. RTV Ljubljana 1960.
Pepelka. RTV Ljubljana 1968. (2. nagrada na natečaju.)
Pikapolonček. RTV Ljubljana 1967.
Pojoča hiša. RTV Ljubljana 1973. (2. nagrada na natečaju.)
Potovanje slona Jumba. RTV Ljubljana 1961.
Srnjaček z belo nogo. RTV Ljubljana 1958.
Trije v raketi. RTV Ljubljana 1961. (3. nagrada na natečaju.)
MLADINSKA DELA V PREVODIH
Das versteckte Tagebuch. (Skriti dnevnik.) Berlin —DDR, Der Kinderbuchverlag 1974.
Crvenl lav. (Rdeči lev.) Prev. M. Petrovič, Sarajevo, Veselin Masleša 1974. (Zbirka Lastavica.)
Primožev dnevnik. (Primožev dnevnik.) — V: Bajke za djecu i priče o djeci. Prev. Vida Supičič. Ilustr. Muamir Rakič. Sarajevo, Veselin Masleša 1972. (Zbirka Lastovica.)
Skrienot dnevnik. (Skriti dnevnik.) Prev. Slavčo Temkov. Skopje, Detska radost 1965.
Skrienot dnevnik. (Skriti dnevnik.) Prev. Slavčo Temkov. Skopje, Makedonska knjiga i Detska radost 1967, (Odabrana lektira za šesto oddelenie.)
Spratannyj dnevnik. (Skriti dnevnik.) Prev. Irena Makarovskaja. Moskva, Detskaja literatura 1971.
TELEVIZIJSKA IGRA ZA MLADINO
Naočnik in Očalnlk. RTV Ljubljana 1972. Televizijska nadaljevanka. (7 epizod.)
LUTKOVNA IGRA
Medvedek na obisku. Lutkovno gledališče v Ljubljani 1971. (2. nagrada na natečaju.)
GRAMOFONSKA PLOSCA
Krojaček Hlaček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. Pripoveduje Boris Kralj. Vsebina: Hiša iz gumbov. Telefon. Vrhovodec. Tekma.
Podatke je dal na razpolago avtor, sestavila Darja Kramberger.
ZAPISEK UREDNIŠTVA
Uredništvo zbornika Otrok in knjiga se je dvakrat sestalo s svojimi sodelavci. Obakrat je srečanje potekalo v času sklepnih prireditev festivala Kurir-ček v Mariboru, in sicer 12. decembra 1972 in 20. decembra 1973.
Na prvem sestanku je bil predmet pogovora prvi zvezek zbornika, ki je izšel septembra 1972. Ob oceni tega zvezka je bilo zastavljenih več temeljnih vprašanj v zvezi z zasnovo zbornika in njegovo nadaljnjo usmeritvijo: ali naj bo vsakokratni zbornik tematsko urejena celota ali naj bo periodična publikacija z raznovrstno tematiko, ali naj bo namenjen ozkemu krogu strokovnjakov ali širši kulturni javnosti, na čem naj bo težišče prispevkov v njem, kako naj se realizira njegov jugoslovanski značaj.
O teh vprašanjih je tekla razprava tudi na drugem sestanku, zato združujemo osnovne misli in sklepe obeh sestankov ter jih zgoščeno podajamo.
Zbornik naj bo letna strokovna publikacija, ki prinaša prispevke o mladinski književnosti in o mladem bralcu. V središču pozornosti naj bi bila knjiga, ki jo je treba predstaviti z raznih vidikov v eseju, razpravi, recenziji, anotaciji in v bibliografijah. Presojati jo je treba v celoti, tudi z likovnega vidika, upoštevati ilustracijo in opremo knjige. Poleg knjige naj zbornik obravnava tudi mladega bralca, njegov odnos do določenega beriva, zato je potrebno sodelovanje psihologov in sociologov.
Težnja zbornika naj bi bila v živem odzivanju na dogajanje v mladinski književnosti, prikazoval naj bi novosti, priporočal dobro literaturo. Posamezne številke naj bodo torej vsebinsko pestre, uvedli naj bi rubrike, v katerih bi kontinuirano iz leta v leto obravnavali določena področja, posamezna obdobja v razvoju mladinske književnosti, literarne zvrsti in vrste ter podobno. Stalna rubrika naj bo za recenzije in anotacije. Za slovenski knjižni trg zagotavlja redne anotacije Pionirska knjižnica v Ljubljani. Poskrbeti bo treba za anotacije tudi iz drugih kulturnih središč v Jugoslaviji. Navzoči so se zavzemali, da bi naj bila selektivna bibliografija, kakršno je pripravila Andra Znidar v prvem zvezku zbornika, reden prispevek v zborniku. Bibliografija, ki prinaša izbor pomembnih člankov v časopisju in zbornikih o splošnih problemih v mladinski književnosti, o teoretičnih vprašanjih, o posameznih avtorjih in delih ter drugem, naj bi zajela vso Jugoslavijo.
Uredništvo naj bi za posamezne zvezke zasnovalo tudi tematski del zbornika, katerega naloga bi bila čim temeljiteje obravnavati določeno temo, čeprav v posameznem zvezku ne bo mogoče teme popolnoma zaokrožiti, še manj pa jo izčrpati.
Vsebinsko je zbornik namenjen strokovnjakom za področje mladinske književnosti in mladega bralca, učiteljem, bibliotekarjem in drugim kulturnim delavcem, kar terja tudi ustrezen strokovni način obravnave snovi.
Drugo vpražanje, ki je bilo na obeh sestankih močno v ospredju, je vprašanje razširjenosti zbornika v jugoslovanskem prostoru. Sodelavci zbornika naj bi bili avtorji iz vse Jugoslavije. Taka usmeritev pa terja reševanje jezikovnega vprašanja: ali naj bodo prispevki objavljeni v jeziku avtorja ali naj bodo natisnjeni v slovenščini. V zadnjem primeru se zbornik obrača predvsem na bralce na slovenskem jezikovnem območju. Sklenjeno je bilo, da bo zbornik izhajal v slovenščini, bo pa objavljal v izvirnem jeziku prispevke, ki obravnavajo izrecno jezikovna vprašanja, in pa prispevke, ki analizirajo poezijo in prinašajo dosti citatov iz nje. Sicer pa naj zbornik uvede prakso povzetkov. Poleg informativnih povzetkov v tujem jeziku naj bi bili daljši povzetki v srbohrvaščini in v makedonščini posebno ob prispevkih, ki govore o avtorjih ali delih iz srbske, hrvaške ali makedonske književnosti. Temu ustrezno bi bilo treba ravnati tudi s prispevki o delih iz literatur drugih narodnosti v Jugoslaviji.
Zbornik v prvi vrsti objavlja izvirne, doslej nenatisnjene prispevke, vendar se uredništvo lahko v posameznih primerih odloči tudi za objavo že natisnjenega dela, če gre za besedila, ki sicer njegovemu krogu bralcev niso dovolj dostopna. Dolžnost zbornika naj bo, da svoje bralce čim širše informira o dogajanju na področju mladinske književnosti doma in v svetu, v ta namen naj bi domači strokovnjaki sestavljali in pisali preglede po informativnih virih, naprositi pa bo treba tudi sodelavce iz drugih dežel.
Za prihodnje zvezke zbornika sta se izkristalizirala dva predloga. V enem izmed zvezkov zbornika bi zbrali strokovno gradivo o književnosti s tematiko NOB in revolucije, ki so ga prispevali referenti na dosedanjih obravnavah v okviru vsakoletnega simpozija na festivalu Kurirček. Za tematski del v enem naslednjih zbornikov pa so navzoči predlagali obširnejšo obravnavo bralnega interesa dečkov in deklic na določeni starostni stopnji (10—12 let). Delovni naslov tega projekta se glasi Dekliška ali deška literatura — da ali ne?
Odmev v tisku po izidu prvega zvezka zbornika Otrok in knjiga je bil ugoden, predvsem so recenzenti poudarjali, da je takšna publikacija v kulturni javnosti zelo potrebna. Zato bodo morali uredništvo in sodelavci skrbeti, da bo zbornik redno izhajal in da bo rasla njegova kvaliteta.
Darja Kramberger
mariborska knjižnica knjižnica kamnica
Oddelek za odrasle
VSEBINA
Stran
RAZISKAVE O MLADIH BRALCIH
Mr. Rudi Lešnik:	Časniki in časopisi v otrokovem življenju..... 5
LITERARNE VRSTE IN ZVRSTI
Alenka Glazer:	K vrednotenju mladinske književnosti......27
Niko Gafenauer:	Igra v pesništvu za otroke..........30
Dr. Miroslava Genčiovž: Osnovne poteze sovjetske znanstvene fantastike povojnih let .................36
ŠTUDIJE O SLOVENSKIH MLADINSKIH KNJI2EVNIH DELIH
Jože Kodrič:	Rdeči lev Leopolda Suhodolčana........45
Jože Sifrer:	Deklice v Bevkovih mladinskih povestih.....63
PREGLEDI IN PRIKAZI
France Filipič:	O najnovejši slovenski knjižni žetvi za mlade ljudi . 69
Martina Sircelj:	Opozorilo na neko literarno delo........78
Marija Jamar Legat: Kristina Brenkova: Deklica Delfina in lisica Zvitorepka ...................82
Mr. Duško Cackov: Pregled makedonske književnosti za otroke v letu 1972	84
Doc. dr. Jžn Sedläk: Pogled na slovaško literaturo za otroke in mladino	98
Voja Marjanovič:	Beograjsko otroštvo in okupacija........105
Poetični herbarij..............107
RAZMIŠLJANJA USTVARJALCEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Nasiha Kapidžič-Hadžič: Pravljice Ivane Berlič-Mažuranič so razvnele mojo
otroško domišljijo..............111
ANOTACIJE IN BIBLIOGRAFIJE Marjana Kobe, Martina Sircelj,
Andra Znidar: Izbor knjig iz slovenske knjižne produkcije za mladino v letu 1972 ■..............115
Bibliografija mladinskih del Leopolda Suhodolčana............124
Darja Kramberger:	Zapisek uredništva.............126
OTROK IN KNJIGA II
Zbornik uredila s sodelovanjem uredniškega odbora Darja Kramberger
Opremil Matjaž Vidlc
Izdali
Pionirska Knjižnica Mariborske knjižnice Pedagoška akademija Maribor in festival Kurirček
Založila Založba Obzorja Maribor
Za založbo Drago Simončič
Natisnilo oktobra 1975 CGP Mariborski tisk v Mariboru
skim slovstvom. Tak postopek sicer na videz izloča mladinsko književnost iz druge književnosti, hkrati pa opredeljuje izhodišča, iz katerih so rasle nekoč besedne tvorbe, ki so povezovale naivne poslušalce ne glede na njihova leta.«
Alenka Glazer: K vrednotenju mladinske književnosti
»Leta 1970 je prek 800 šolarjev v mariborski občini odgovarjalo na vprašanje: katere časopise so brali in kateri so jim najbolj ugajali ... Za vse šolarje je značilno, da sorazmerno radi berejo bodisi knjige bodisi časnike in revije, če le utegnejo ... V osnovni šoli ali v okviru zunajšol-ske vzgoje pri prostovoljnih dejavnostih domala nihče ne obravnava z mladino vsebin in narave tiska, ki je vsak dan dostopen mladini. Videli smo, da otroški časopisi še zdaleč ne morejo zadovoljiti živahnih interesov šolarjev, ki segajo po časnikih in časopisih, namenjenih odraslim ljudem.«
Rudi Lešnik: Časniki in časopisi v otrokovem življenju
O slovenskih književnih delih, ki so izšla leta 1972 in deloma tudi 1973, pišejo France Filipič, Martina Sircelj in Marija Jamar Legat. Novost v 2. zvezku zbornika pa je bibliografski popis knjig iz slovenske knjižne produkcije za mladino v letu 1972 z anotacijami, ki sistematično informirajo o kvalitetnih delih ter njihovi primernosti za določeno starostno stopnjo.
V pripravi je že tretji zvezek zbornika — v njem bodo prispevki obravnavali probleme mladinske književnosti, ki je ubrana na tematiko NOB in revolucije. Pobliže bodo predstavljena nekatera pomembna dela s to tematiko. Prvič bodo v naslednji številki uresničena prizadevanja, da bi bralci dobili vpogled v tvornost mladinskih pisateljev tudi na drugih južnoslovanskih jezikovnih področjih. Poleg anotacij o delih s slovenskega knjižnega trga bo 3. zvezek prinesel anotacije o izvirnih delih, objavljenih v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Makedoniji in Srbiji.