Kmetovalca sreea in nje viri. (Dalje.) Ko dojde ves spievod do palaue cesarjeve, snamejo s prstene krave vse okrasje in vse vence, iz njenega trebuha pa vlačijo majhue kravice. kakor iz prsteae matere; jedno izmed teh pošljc ceaar vsakemu namestniku, opominjajoč ga, naj na vso moč skrbi, da bode narod marljivo obdeloval polje. naj zvesto na to pazi, da ne bode nobena njiva prazna in noben človek brez dela. Ta dan tudi cesar sam orje in seje. Tako torej spoštujejo vladarji kmetski stan, in prav je to. Ali le priden kmet je tega spoštovanja vreden. Glavnih lastnosti pridnega kmetapaje petero : l.Delavnost; 2. Štedljivost ali varčnost; 3. Lepa vzgoja otrok; 4. Domoljubje; 5. Pobožnost. 1. Nekega kmeta so obdolžili čarodejstva ali copernije, ker je bilo njega polje nenavadao rodno, in ker je leto za letom mnogo več pridelal, kakor sosedi. Poklican je bil pred sodnika; ali ne, da bi se zagovarjal, pripeljal je s seboj pluge, konje, vole, hlapce, otroke in rekel, kažoč svoje žnljave roke: ,,To je moje earodejstvo!" In zares, kedor tioče blagostanja, mora pridno delati. Slednji dan se lahko sami 0 tem prepričate, da je delavnost posebno kmetu potrebna. Vprašajte le tega, ali onega, zakaj je prišel na nič? Zakaj v revščini aedaj živi ? Zvečine slednji vam bode rekel, da je zato siromak, ker ni hotel delati, ker se ni hotel mučiti. Dolgovi so rasli, iz lileva je šel rep za repom; ni bilo gnoja, ne uprežne živine, strehe so kazale gola rebra, hiša se je jela podirati, les je bil posekan; s kratka: nekaj let je minolo in posestvo je prešlo v tuje' roke. Kmet je postal gnstač ali viničar. Sedaj mora vendar pridno delati; seka drva, pa ne svojih, koplje vinograd, pa ue avojega; sedaj je iz vinopivca postal žganjepivec. Na stare dni bode pa pros jačil od hiše do hišo. Otroci njegovi služijo; uikdo jih nema rad, ker ao leni, zapravljivi, razuzdani. Resnična je pesem : Leuega čaka Prazen bokal, Pal'ca beraška, Strgan rokal! Mi pa imamo danes pred ormi čisto drugaonega kmeta. Pred petdesetimi leti priženil se je na Smolnikovo dvaindvajsetleten mladenič. Težko delo ga je čakalo; ni se ga uatrasil; kajti zanašal 8e je na Boga in na krepke svoje roke. Celih petdeset let je delal in se trudil od svita do mraka, zares je kruh jedel v potu svojega obraza. Zadovoljen je bil z domačo hrano, z domačo obleko in nikdar ni posedaval po krčmah. Naael je dolgove na posestvu; gozd je bil posekan, poalopje slabo, na zapušeenih njivah so bili kupi kamenja; toda ni plačal samo dolgov, temveč sezidal si je novo hišo, postavil novo gospodarako poslopje in žago, ki mu je pogorela bila. povečal posestvo, kupil lep vinograd. In kak je dandanea njegov gozd ? Na Slemenu mu ga ni jednakega. Pri tem trdem delu doživel je visoko starOst, a vendar je še kot 72 leten starček čvrst in krepek. Z delavnoatjo je torej prišlo blagoatanjp in sreča v Smolnikovo hišo, z delavnim in treznim življenjem je dosegel gospodar tako visoko starost. 2. Vendar sama delavnoat ne dela kmeta zadovoljnega ia imovitega; treba je tudi štedljivoati ali varčnosti. Varčen kmet ne izda vee in ne manj, kakor je potrebno. On si ne dela nepotrebnih stroakov. Varč-en kmet ne odteguje živini potrebne krme, temveč stori vse, da je zdrava in lepa. Vareen kmet ima toliko hlapcev in dekel, kolikor mu jih je treba, ne več in ne manj. On akrbi za njih zdravje, kakor za svoje in jim torej daje zadosti in tečne hrane. Pri njem je vse pošteno in v redu. Nepotrebnih veselic in pojedin ne mara. Ne nosi denarja v krčmo, kajti potrebuje ga za važnejše reoi. Mora plačati davke, mora preživiti družino in vzgojiti otroke; to pa staue denar. Zategadel 8e ne oblači drago, in ne dovoli ženi in otrokom gizdave obleke; čedno in močno, to je najlepša kmetaka noša. S kratka : Štedljiv ali gospodaren kmet uživa le toliko darov božjih, kolikor jih je treba za okrepčanje telesno in za druge neogibno potrebne reči: kar mu pa ostaja, shrani za čas nesreče, za slabe letine in za uboge. Tudi ta čednoat se sveti, kakor solnce na moži, katerega petdesetletnico danes slavimo. Oh, dragi rojaki, da bi vsi Slovenci bili taki gospodarji, kako bi pač bila imovita naša domovina, kako srečni in zadovoljni bi bili naši kmetje! (Konec prih.)