Stoletje 
profesorja 
Švikaršiča
Neznansko daleč se zdi 13. febniar leta (Ukrat še gospodovega) 1885, ko je v Žvabiču pri Pliberku v Podjunski dotini na Koroškem privekal na svel učite-Iju in organistu Gregorju in materi Jerici sin Zdravko Svikaršič. Toda ob jubileju profesorja. ko smo ga obiskali, smo se na vse načine prepričali, da so tisti časi - (udi najbolj rosna ntladost. v njegovem spomi-nu zapisani za vse veke z jasnimi črkami. saj dogodke opisuje tako natančno, pri čemer datume stresa iz rokava, da človek kar nc more verjeti.
Ko je oče zamenjal službo pri Božjem grobu pri Pliberku so se preselili v Kazaze in tam je jel hoditi v ljudsko šolo. Ker je mati imela nekaj dote in so se bali, da bi denar propadel sta starša kupila hišo v Šenthlibšu pri Rineku. kjer je nadaljeval šolanje. Ker je bila ta šola popolnoma nemška enorazrednica, ga je oče prešolal v Smihel nad Krko. Nato se je daljne-ga leta 1839 vpisal na učiteljišče v Celovcu in s ponosom pove, da jc v zadnjem, četrtem letniku že poučeva! po štiri ure na teden v deželni kaznilnici v Celovcu Ijudskošolske predmete. hkrati pa je že igral tudina orgle. Po maturi je 7. julija 1904 dobil službo učitelja v Šmihelu.
Iz tistega časa ne pozabi omeniti dobrega prijate-lja, tudi učitelja Jakoba Kovačiča, ki ga je spodbujal.
da bi se koroški slovenski šolniki nekje sestali. da bi se bolj spoznali. Do takega sestanka je tudi zares prišlo, na kar pa so oblasti strogo reagirale: s poseb-nimi dekreti so vse premestili. Zdravko Švikaršič je prišel učit v Sele nad Borovljami. kjer sta bili pod isto streho dve šoli. slovenska in ulrakvistična. ven-dar je bilo v njej pol manj učencev.
V Selah je bila v istem poslopju kot šola tudi gostilna in v njej so fantje pogosto radi zapeli, čemur je on vedno rad na moč strastno prisluhnil in takrat se je v njem vnela ljubezen do koroške pesmi. Leta 1905 so ga premestili na Jezersko, tam se je očenil z Nežiko, hčerjo kmeta Skubra in začel je zapisovati pesmi, ki jih je slišal peti pri Selanih. Pesmi so nato
Profesor Zdravko Šrikaršič pri 100 letih pra-»/:« Kakšnih posebnih teiav nimam, le berem z lupo, če je bolj medel tisk ali pisava na porumcnelih papirjih«, in nadaljuje: »imel sem pri sedemdesetih letih manjšo operacijo, ampak od takral je minilo ie 30 lct.« (Foto: Danilo Hinič)
izdali v več zvezkih, pesmi je nekaj manj kot sto, izšle pa so pri Glasbeni matici v Ljubljani. In pono-sno je profesor Švikaršič odet v plašč sedel za klavir in zaigral svojo najljubšo pesem Oj te mlinar, in po tem ni pozabil povedati, da za klavir sede vsak dan.
Med prvo svetovno vojno so ga na naboru potrdili šele tretjič, ker je imel težave z želodcem, a kljub temu mu je strogi oficir zabrusi, kako boste pa jedli surov krompir na fronti v Galiciji. A ni odšel tja, ampak na oficirsko šolo v Gorico, od tam ga je rešil njegov dober prijatelj odvetnik dr. Podgornik, tako da so ga premestili na Jezersko z izgovorom da je na občini na Jezerskem nujno potreben tajnik.
V zakonu so mu rodili štirje otroci, vendar je dva še kot otročiča vzela škrlatinka, medtem ko njegovi hčeri Ljuboslava in Marija živita še danes skupaj z njim na Livadi 6 v Ljubljani in kot je dejal živijo umirjeno in še. da lepo skrbita zanj.
Enajst let je nato poučeval glasbo v Kranju, do leta 1946 ko so ga upokojili, pa tudi glasbo na dekliški gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani. Čeprav je v zaslu-ženem pokoju že zelo dolgo pa še vedno vneto preučuje koroške pesmi, ki jim je posvetil dolga desetletja življenja, prežetega s ponosom koroškega Slovenca.
Čil in zdrav je videti profesor Švikaršič na svojo stoto pomlad in ko sva se razšla, je na njegovem obrazu zasijal hudomušen in topel nasmešek, kot sonce, ki je zunaj že topilo sneg dolge zime.
DANILO HINIČ