Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) E. Od pragmatične sankcije do Franc Jožefa I. (1713—2. grudna 1848.) 4. Ferdinand I. (1835.—2. grudna 1. 1848.). (Dalje.) ¦^^rdeljski Rumuni so se tudi vzdignili zoper Madjare, na mnogobrojno obiskanem taboru v Blaževu dne 12. vel. travna zahtevali jednakopravnost z drugimi narodi in se izrekli zoper združenje z Ogersko. Erdeljski Nemci so se pa pridružili Madjarorn. Rumunski narodni odbor se je pripravljal na upor zoper vojsko, katero je poslala ogerska vlada na Erdeljsko. Tako se je začela grozovita vojska med Madjari in Rumuni, pogorelo je ranogo vasi in poginilo obilo ljudi. Tudi v sedanji Rumuniji je nastala revolucija, kar je napotilo Ruse, da so posedli deželo. Ruska vojska je bila torej v obližju Ogerske in ni bilo pricakovati, da bi se vzdignila zoper Hrvate in Srbe. Dne 22. mal. srpana 1. 1848. se je sešel državni zbor na Dunaju. V tretji seji je predlagal J. Kudlich, da se osvobodi kmet tlake in sploh gajščinskih bremen. Po dolgem pogajanju se je sprejel predlog z dostavkom, da se dovoli grajščakom odškodnina za nekatere dolžnosti podložnih kraetov. Cesar se je že dne 12. vel. srpana povrnil na Dunaj in pozneje pritrdil sklepom državnega zbora. Med zasedanjem državnega zbora so se zopet ponavljali na Dunaju nemiri, katere so povzročile dogodbe na Ogerskem. Demokratična stranka se je zavezala z Madjari, kateri so poslali na Dunaj poslanstvo tedaj, ko je šel Jelačic z vojsko nad Madjare »da osvobodi deželo nesposobne in nepriljubljene ustaške vlade". Košut je vedno ocitneje deloval zoper Avstrijo, locil honvede od avstrijske vojske in razveljavil vrednost avstrijskega denarja za Ogersko. Madjari so se ujemali z italijanskimi uporniki in Nemci v Prankfurtu. Madjarski vojaki so pobegnili iz Italije in drugih krajev in se podvrgli ogerskemu ministerstvu. A tudi dunajska vlada se je ohrabrila in 4. kimovca zopet potrdila Jelačica kot bana hrvatskega. Pomagala je tudi Srbom, ki so se na Ogerskem uprli Madjarom, in potrdila generala Suplikaca kot srbskega vojvoda. Sedaj so tudi erdeljski Nemci zapustili Madjare. Jelacic je prišel s svojo vojsko do Blatnega jezera, kjer se je hotel palatin ž njim pogajati, a ban mu ni zaupal. Palatin nadvojvoda Štefan se je na to odpovedal svoji časti ter se podal na Nemško. Cesar je imenoval za glavnega poveljnika na Ogerskera grofa Laraberga. V tem času je imel vso oblast Košut, ki je v ogerskem državnem zboru dosegel, da niso priznali Lamberga kot poveljnika. Razdraženo ljudstvo je umorilo Laraberga dne 27. kimovca. Jelačic se je bližal Budim Pešti, a bil pri Stolnem Belgradu premagan. Cesar imenuje sedaj Jelačica kot kraljevega namestnika na Ogerskera in razpusti ogerski državni zbor, a ta se noče udati. Tako se je začela vojska med cesarjem in Košutora. Boji na Ogerskem so tudi vplivali na druge avstrijske dežele, zlasti pa na Dunaj. Košut je deloval na to, da odpravi vojnega rainistra grofa Latoura in tako lože oborožuje svojo vojsko. Na Dunaju in v drugih avstrijskih deželah dotlej narodno gibanje še ni bilo nevarno Avstriji, ker so še preraalo poznali tedanje razmere in narodno gibanje na Nemškera. Avstrijski Nemci so sicer volili poslance v Frankturt, ker pa je bil nadvojvoda Ivan državni upravitelj in Schraerling državni minister, ni se toliko obcutilo nasprotstvo med nemškimi in avstrijskimi interesi. Vendar so mnogo vplivali na avstrijska demokratična društva nemški rovarji. Minister Latour je poslal banu vojake na pomoč kljubu pretenju dunajske radikalne stranke. Ko je odhajal neki gališki polk z Dunaja, ustavili so polk na Taborskera mostu. narodni stražniki in akademična legija. Nastal je boj, ki se je tudi po mestu razširil, kjer so grofa Latoura pred poslopjem vojnega ministerstva ubili in na neki svetilnici obesili. Ta upor se je začel dne 6. vinotoka 1. 1848. Cesarski dvor je pobegnil v trdnjavo Olomuc, kjer je ostal čez zirao. Slovanski poslanci so zapustili državni zbor ter se zbrali v Pragi. Cesar je poveril glavno poveljništvo knezu Alfredu Windischgratzu, ki je prišel dne 20. vinotoka pred Dunaj ter se tam združil z dunajsko posadko. Ban Jelačic pa je prihitel z Ogerske proti Dunaju, iz kate- rega je pobegnilo mnogo prebivalcev. Dunajski narodni straži je bil poveljnik Messenhauser, ostali uporni vojski pa poljski general Bem. Dunajsko ustajo in obrambo so vodili državni zbor s stalnim odborom in načelnikora dr. Fischhofom, občinski odbor, dijaški odbor in osrednji odbor dunajskih demokratov. Uporniki so pričakovali pomoči iz Nemčije in Ogerske. Nemška narodna skupščina v Prankfurtu je poslala nekaj poslancev, da bi posredovali, a Windischgratz se ni spuščal v pogajanja. Dunajčanom je hitela na poraoc madjarska vojska, katero je pa Jelačic premagal pri Schwechatu. Avstrijska vojska je obkolila Dunaj, ki se je udal 31. vinotoka. Za Dunaj je Windischgratz proglasil obsedno stanje, razorožil prebivalstvo, odpravil politična društva in uvel vojaško vlado. Bera je pobegnil, od ostalih voditeljev pa je vojaško sodišče obsodilo nekatere na smrt, druge pa na več let v ječo. Tako se je končal dunajski prevrat. Sedaj pa se je Avstrija pripravljala na vojsko zoper uporne Madjare. Cesar Perdinand I. je prograsil v raanifestu z dne 7. listopada Košuta in njegove pristaše kot veleizdajnike in podredil Windischgratzu vse ogerske oblasti. Državni zbor na Dunaju je že prej prekinil zasedanje, cesar pa je sedaj premestil državni zbor v Kromeriž na Moravskem, kjer so se zopet zbrali 22. listopada vsi poslanci ter se posvetovali o osnovnih pravicah in novi državni ustavi. Državni zbor je izvolil Poljaka Smolko kot predsednika. Dne 21. listopada je dobila Avstrija novo rainisterstvo, v katerem je bil ministerski predsednik knez Peliks Schwarzenberg. Drugi člani novega ministerstva so bili: Grof Pranc Stadion za notranje zadeve, pl. Thinnfeld za poljedelstvo, Karol pl. Bruck za trgovino, baron Franc Cordon vojni rainister, baron Pilip Kraus finančni minister in Aleksander Bach za pravosodje. Ministerstvo je obljubilo, da bode zboljšalo upravo in pravosodje in tako zopet utrdilo državni red. Važna posvetovanja so se pa vršila v 0 1 o m u c u. D n e 2. grudna 1. 1848. se je odpovedal cesarski kroni Ferdinand I. vpričo cesarske rodbine, ministrov in dvorjanov, Windischgratza in Jelačica in drugih dostojanstvenikov. Ferdinand je bil brez otrok, torej bi bil po "pragrnatični sankciji naslednik brat nadvojvoda Franc Karol, ki pa ni hotel prevzeti cesarske oblasti. Nasledil je torej njega najstarejši sin Franc Jožef L, s katerim se začne nova doba. Cesar Ferdinand I. se je preselil s svojo soprogo, cesarico Marijo Ano Karolino, v Prago, kjer je umrl dne 29. rožnika 1. 1875. (Dalje prih.)