Cuvajmo kos^anjeve gozdove! (Piše kmet iz Stoperc) V precejšnji meri občutimo pomanjkanje. Povsod vidiš zaskrbljene obraze, kako preživeti številne družine. Po kaščah pajčevina, sodi prazni, o sadju ni govora, Vse to pa predstavlja našemu človeku glaven vir dohodkov. Edino, kar je še, so gozdovi. Toda kmalu ne bo dobiti več pametnega drevesa. Ne prizanaša se več niti orehu, češnji, hrastu, kostanju itd. Prav vse pada pod težo sekire. So bili tudi že težki časi, toda nihče ni tako pustošil gozdov, kot se to dela sedaj. Pred 20 leti so še bili naši kraji polni žlahtnega kostanja, danes ga je že malo in če bo šlo tako naprej, se je bati, da ga bodo popolnoma iztrebili in kaj potem? Bog je v svoji neskončni dobroti naravo tako uredil, da ima vsak kraj gotove pogoje, kjer prav dobro uspeva ta ali ona rastlina. Pri nas ni toliko njiv, so pa gozdovi, travniki, vinogradi. Vkljub temu je prejšnja leta ljudstvo zadovoljno živelo, ni pogrešalo žitaric. Kostanj je v veliki meri nadomestil pomanjkanje žita. Bili so primeri, da je imel kmet po 20 svinj in še vcč, jih pasel celo jesen po (žiru) kostanju, tako da so se s kostanji popolnoma spitale ter nato zaklal, kolikor je rabil za dom, ostale debele pa prodal, torej brez vsakega truda. Kar je bilo boljšega kostanja, ga je pobral in prodal ter izkupil toliko, da je plačal davek, zavarovanje, nakupil družini potrebno obleko ter za gospodinjstvo sol, milo, sladkor in kako vrečo moke za priboljške. Z izkupičkom prodanega kostanja se je naš človek deloma preživljal, odnosno založil z najpotrebnejšim. Danes vsega tega skoraj ni več ... Pred kakimi 20 leti se je usidrala v bližini tovarna tanina. Za pridobivanje tanina je pač najboljši kostanjev les. Samo po sebi umevno, da se rudnik ne napravi tam, kjer ni jrude. Ljudstvu je dobro došlo, da so lahko svoje stoletne orjake — kostanje, katerih rodovitnost je pojemala, precej dobro prodali tovarni. Tako je šlo leto za letom. Ljudstvo je podiralo, vozil« — ni gledalo ne na čas sekanja (kostanj, ako se podira čez zimo, požene iz korena po 10 do 20 mladik, tako da ga ni potreba na novo saditi) ne oziraje se na rodovitnost, iznebilo se je kostanja, pa tudi denarja. Blagostanje je padalo z dneva v dan. Ker pa mladi kostanji vsaj po večini ne rode tako obilno, posebno ako so bolj v gošči, dočim družina zahteva svoje, se sliši že skoraj običajno: kaj hočem, žita ni, bom moral par vozo1* lesa zapeljati, da bom lahko žita kupil. Že bi gkoraj dočakal sad, pa mora 15—20 cm debeli kostanj pasti pod to pretvezo. Celih 20 let se je sekalo najdebeljše (zares bili so velikani do 3 metrov premera), danes so najdebelejši komaj 10—30 cm premera. Ni še pa to vsa dobrota kostanja, katero nam je nudil. Naše gospodinje so bile zelo vešče v parjenju kostanjev. Nekatere so naparile po 10—20 mernikov, s katerimi so potem krmile prašiče čez celo zimo do novega. Ravno tako kot sad je tudi kostanjev les neprecenljive vrednosti. Je trpežen, ne zaostaja dosti za hrastom, uporabljiv je za vinogradno kolje, za brajde, za ograje, deske, mostnice ter pripraven za izdelavo vsakovrstne vinske in druge posode in za brzojavne drogove. Pasiven kraj, kot je naš, brez kostan.ia ne more izhajati. Kar smo torej dosedaj zagrešili v tem pogledu, skušajmo čimprej popraviti! Odločimo se za boljšo bodočnost ter delajmo z vsemi silami na to, da bo zopet v naših gozdovih cvetel kostanj, od katerega sadu lahko pričakujemo zopet boljših časov.