o
h
SLOVENSKE
KULTURNE
AKCIJE
Mesečno poročilo. Izdaja tajništvo, Granade-ros 61, Buenos Aires
LETO II.	štev. 4
APRIL 1955
IZ DELAVNIC USTVARJALNIH ČLANOV
Akad. kipar France Gorše je odprl 21. marca t. 3. v Clevelandu zasebno umetniško šolo. Poučuje figuralno risanje in modeliranje. Šola ima dva oddelka. V začetniškem je pouk splošen, v naprednejšem individualen.
Akad. slikar Božidar Kramolc je predaval na sestanku SKAS-a v Torontu o inspiraciji v umetniškem udejstvovanju. Predavanju je sledila obširna debata_
V 48. številki Ameriške Domovine od 9. 3. je kipar France Gorše s posebnim člankom pripravil občinstvo na svoje vodstvo po razstavi ruskega kiparja Jakoba Lip-chitza, ki se je vršilo v okviru ■clevelandskega SKAS-a.
PRVI ODMEVI KOS - GORŠE-TOVEGA KRIŽEVEGA POTA PROSEČIH
Avtor France Gorše,, Cleveland, 2. aprila: Hvala za poslano knjižico Križevega pota. Presenetili ste me z naglico im kar čedno, prisrčno in okusno opremo, ki u-streza moji zamisli. - Ko je bil včeraj pesnik Ivan Zorman, čigar glavo imam v plastiki pravkar v delu, tu, si je z največjim zani-manjem ogledal to najnovejšo Vašo izdajo in je pripomnil, da je edinstvena in da vzbudi pozornost. Tudi drugi znanci, katerim sem pokazal, je knjižica vzbudila živo zanimanje.
Minister dr. Miha Krek, Wa-shington, 2. marca: Zdajle sem dobil Križev pot prosečih. Tisočera hvala. - Je čudovito lepa in močna reč. - Visoko ste segli s programom za leto 1955. Bog daj, da bi zmogli.
OKVIR NAŠEGA DELA
že lansko leto' smo si na prvem javnem nastopu skušali postaviti okvir, v katerem smo 'nameravali opraviti svojo nalogo. * Postavili smo se trdno na temelje katoliških tradicij našega naroda, ugotovili smo, da smo kulturni delavci z vso emigracijo obsojeni na posebne vrste diasporo, ki mora v izseljenstvu ohranjati tiste vrednote slovenskega duha, ki jim doma grozi smrt in poguba. Danes smo si izseljenci — kulturni delavci že v vsem sodobnem svetovnem trenju in snovanju postavili v okvir delovanja tistih svobodnih ustvarjalcev po svetu, ki s prvinami duha grade nov pravice in svobode po1® red in mir med narodi. Zaslužili smo si s tem delom mnogo kritike in naše delo je bilo odprto vsem sodbam in nazorom; vendar menim, da smo v prvem letu delovanja Slovenske kulturne akcije resnično opravili tudi mnogo trajnega in koristnega in teh uspehov nam objektivna zgodovina ne bo- mogla odrekati.
Na pragu drugega leta našega delovanja pa bomo morali kreniti korak naprej. Saj smo si to tudi sami morali že predstavljati, ko smo začenjali s postavljanjem osnov našemu delu. Dkoli Slov. kult. akcije se je že zbralo precejšnje število slovenskih kulturnih delavcev v Argentini in drugih deželah. Trdno verujemo, da se nam bodo v novem letu priključili še mnogi drugi, ker so med tem pač lahko spoznali pomen in okvir našega dela. Delo v naših revijah in publikacijah, v naših razredih in odsekih, bo moralo preiti v resno oblikovanje tistega slovenskega kulturnega programa, ki ga v izseljenstvu moramo izvesti in tudi uveljaviti. Naloga slovenskih kulturnih delavcev v izseljenstvu je, da se pri tem delu vsi združijo in ta program potem skušajo tudi izvajati. To delo pa potrebuje koncentracijo vseh sil, potrebuje pravilno mero medsebojnega razumevanja, sodelovanja in potrpežljivosti — potrebuje pa tudi tisto veliko kupo spoštovanja za kulturno delo, ki zlasti med nami Slovenci sloni predvsem na nesebičnosti in ljubezni.
Letos bomo čez nekaj tednov slavili desetletnico verjetno ene največjih tragedij, ki je zadela slovenski narod. Pred desetimi leti je zavijala naš narod nesreča Vetrinj im Kočevja — v našem narodnem telesu je tedaj zazijala rana, ki je še dolgo dobo ne bomo mogli zaceliti. Kdor se je v tistih trenotkih vprašal, kam vodi taka preizkušnja, se je moral pač zgroziti za vso našo bodočnost, kateri smo šli nasproti zlasti tisti, ki smo odhajali v zamejstvo. Toda prav ob teh mislih se nam ponuja lepa in velika misel francoskega pesnika. katoliškega mistika in vidca Charlesa Peguyja, ki je v avgustu leta 1914 odhajal na fronto prve svetovne vojne in ves v videnju groze, ki je tedaj zajemala Francijo, vzkliknil: „Moja domovina ne sme propasti, naša kultura ne bo klonila — svetu je potrebna naša domovina in kulturi človeštva je potreben naš duh. Evrope in njene kulture ne more biti, ako v njej ne bo ohranjena in živela navzočnost našega naroda lin njegovega duha.“ Nekaj dni nato je Peguy na fronti padel, toda njegove besede so zvenele tako silno, da so bile še v drugi svetovni vojni vodilne za njegov narod in se jih oklepajo še danes vsi tisti, ki verujejo v prvenstvo duha in poslanstvo svojega naroda v okviru svobodne in enakopravne družine narodov.
Danes opažamo, da se je svet zmanjšal, povečala pa se je navzočnost slovenstva v svetu. Pred desetimi leti je šlo ®a tisto žalostno pot nad deset tisoč naših najboljših mož, toda njih žrtev odmeva v zboru idej, ki danes gibljejo ves svet im.
* Govor predsednika Slov. kult. akcije Rude Jurčeca na uvodnem večeru v Buenos Airesu, dne 23. aprila 1955.
POMENEK Z BLAGAJNIKOM SLOV. KULTURNE AKCIJE
„Načrt je lep, velik, obsežen. Le kako vse to ti ljudje zmorejo?. . .“ Tako sem ujel in sem si mislil: blagajnikova skrivnost! Pa mi je prišlo, da bi bilo morda dobro, če bi nekaj te skrivnosti vendarle izdali, da bo manj ugibanja in manj prerokov. In sem stopil do blagajnika Slovenske kulturne akcije, č. g. Ladislava Lenčka C. M.. Našel sem ga v tiskarni, kjer so pravkar dotiskali poslednje strani Pregljeve bogatije. Kar ob tiskarskem stroju je odgovarjal na vprašanja, ki sem mu jih stavljal. Takole sva se menila:
Vse mnogotere panoge, kjer deluje Slovenska kulturna akcija, so, kot smo videli iz izčrpnega poročila ob sklepu prvega kulturnega letU' nujno vezane na izdatno finančno podlago. Kako je SL kult. akcija to življensko vprašanje svojega obstoja reševala do sedaj?
Še v rednih razmerah v domovini so bile vse večje kulturne ustanove nujno navezane na državno podporo. Saj je znano, da je kulturno delo vse prej kot trgovsko donosno. Pa niti državna podpora ni zadoščala! Tako je bila, postavim, naša Akademija Znanosti in Umetnosti, kar njeno finančno podlago zadeva bolj kot državi hvaležna svojemu velikemu mecenu dr. Windischarju. Brez njegove podpore bi težko zmogla svoje veliko in plemenito delo. V zamejstvu, kjer smo zdaj in ki je za večino zavednih rojakov pač Slovenija v malem, je denarno vprašanje našega kulturnega dela še težje. Kulturna akcija si že ob svojem rojstvu o tem ni delala utvar. Vedeli smo, da s skromnim mesečnim članarinskim prispevkom v Buenos Airesu živečih članov še dolgo ne bomo zadostili vsem potrebam in stroškom. Tako smo bili in smo še vezani pri našem delu nujno na velikodušno razumevanje nosameznih mecenov. In so se našli že v prvem letu. Za silo smo v prvem letu z njih darovi speljali, kar smo ,si namenili. A potrebe so vsak mesec večje in letošnji kulturni načrt je mnogo obsežnejši od lanskega. Zato bo pač potrebna še večja denarna podpora v kulturne namene ki jo pa morejo dati edinole velikodušni posamezniki. Naše narodne in verske institucije tega ne zmorejo, saj se morajo same trdo boriti za svoj obstanek.
Kakšen je odziv med slovensko kulturno javnostjo na nujnost finančnih temeljev pri Slov. kult. akciji? So rojaki poleg velike moralne opore lani dali stvari tudi gmotno?
Slovenska povojna emigracija ni bogatija. Vsaj denarna ne. Zato tudi nihče ne more pričakovati,
njih žrtev je pravi gotovo tako mogočna, kakor so žrtve drugih narodov. Raztepeni smo na vseh petih kontinentih tega planeta, da dajemo pričevanje o njih in o njihovih žrtvah — zakaj? One, naše najdražje žrtve, tega našega proslavljanja in našega pričevanja na potrebujejo’ — njih delež slave in herojstva je v siju večnosti že tolikšen, da oni tega našega skromnega priznanja ne potrebujejo. Toda njih pričevanje je za vse nas tista velika opora, tista ,,magna icarta“ zrelosti, s katero moremo vedno in povsod vzklikati: ,,Pravega reda med narodi ne more biti, dokler ne bo našemu narodu dano njegovo pravično mesto, v oblikovanju kulturnih dobrin ne more biti prahe harmonije, dokler v stavbi kulture, ki si jo gradi vse človeštvo, ne bo vzidan tudi delež slovenskih kulturnih in javnih delavcev.
Toda od nas bodo zahtevali izredno mnogo — le drobno število nas je in kako bomo mogli držati korak s tistimi, ki so tako bogati in poleg tega ne žive ob kruhu emigracije. Kdor bi se predolgo zamujal ob tej težki sodbi, bi najbrž kaj hitro' izgubil vedrost pogleda in jasnost misli bi mu začela plahneti. Toda bilo je komaj pred nekaj več ko sto leti, ko je ob mentorstvu Matije Čopa vzrastel komaj porajajočemu se slovenskemu narodu največji poet in genij Ivan Prešeren. Skoraj bi lahko rekli, da sta bila samo dva, ki sta takratno slovensko duhovno skupnost postavila v svet maj višjih kulturnih dobrin in stvaritev. In zasidrala sta jo globoko!
Danes smo kulturni delavci v izseljenstvu v marsičem v neprimerno boljši poziciji, kot pa so bili slovenski kulturni delavci pred sto in več leti. Danes nam je svetovna kultura tako naklonjena, da nas spremlja povsod in da nam je tako-rekoč tovarišica v vseh naših dnevnih srečanjih, pri vseh konfliktih! in razočaranjih. Da — svet oko1 i m,as se je zmanjšal — a na vseh kontinentih nas je lepa kopica tistih, ki jim. je naloženo poslanstvo, da se z vsem zakladom slovenskega duha vraščamo v idejno in duhovno oblikovanje sveta.
Marsikdo se bo pri tem vprašal, ali ni to prevelika in pretvegana naloga. Mislim, da ne — tisti, ki so nas z žrtvijo svojega življenja pred desetimi leti poslali v svet, da zanje pričujemo, so gotovo upali im hoteli, da v novem svetu in v novi kulturi oblikujemo tisti čisti in sveti obraz slovenstva, za katerega so oni padli.
Naloga kulturnega delavca pa ni samo ta, da. s svojim delom gradi tisto stavbo, ki mora biti plod njegovega dela. Kulturno delo je vedno tudi temelj za oblikovanje tistih vrlin, ki vsemu narodu dvigajo zavest ustvarjalnosti in s tem tudi pomembnosti. Toda nikdar to delovanje ne sme zaiti v izolacijo, nezdravo odtujenost ali pa celo sektarstvo. Bogato kulturno delo je namreč končno rodilo tisti zaklad, ki je oplemenitil miselnost in zavest vsega naroda. V našem izseljenskem občestvu nam mora biti skrb in ljubezen za tako, resnično apostolsko delo med nami res na prvem mestu.
Na. mestu, na katero smo postavljeni, moramo v skrbi za slovenski kulturni program zreti na vse tako, kakor nam to nalaga naš čas in misija, s katero smo v izseljenstvu. V vsem našem delu moramo biti vedno' in povsod v stalni skrbi, in se vpraševati, ali smo v tesnem stiku z vsem, kar nam naš čas nalaga. To pa ne sme biti hlastanje za tistim, kar se rado naziva moderno, tudi ne sme biti preveč zasidrano v predrobno tepretiziranje — naše publikacije itn naši kulturni večeri naj bodo neke vrste kažipoti, usmerjevalci, lepe in jasne ure spoznanj potreb in nalog — iz teh skupnih večerov naj nazadnje vzraste tista globoke vere in življenjskega optimizma polna družina ljudi, ki vedo, da se njih pot v izseljenstvu ni zaključila.
Toda vedimo še to: do vseh in do vsakogar bodimo v enaki meri v skrbeh in zainteresirani. Ne zapostavljajmo no-
benega problema, 'ne izključujmo nikogar. Vsaka, pa tudi slovenska kultura bo zdrava le, ako bo njena rast normalna in harmonična, če se danes te svoje ure ne bi pravilno in pravočasno zavedli, tedaj nam bo šteto to v greh, kakor je šteta v greh vsaka prava in dobra zamujena priložnost.
V prvem letu smo v reviji Meddobje in v zborniku Vrednote — mislim še dovolj uspešno odprli okno v svet in skušali zarisati prve poteze vsemu temu, v čemer živimo. Toda pri tem ne bomo smeli obstati. Ob pogledu skozi okno se razkazujejo perspektive in širijo horizonti. Vse to pa mora-m» znati izmeriti, da bomo vedeli, kolikšen je vzpon časa, ki nam ponuja svoja težka, a tudi sladkosti polna bremena.
ŠE NEKAJ O PREGLJEVEM ZBORNIKU
Dozdaj smo govorili o Pregljevem XI. zvezku Izbranih spisov samo z ozirom na vsebino njegovih sestavkov, ki opravičujejo naslov Moj svet in moj čas. Danes se nam zdi potrebno, da opozorimo naročnike še na drug pomen lepe knjige. Ta namreč, da slovenski pisatelj dozdaj še ni doživel take izdaje, ki bi bila obenem leposlovje, pa tudi literarno zgodovinsko pomembno delo tako z gledišča Pregljevega pisanja samega, kakor tudi življenjepisnih in, krajevnih podob ter literarne študije. Nekaj podobnega bi bilo, ko bi n. pr. kdo zbral Cankarjeve življenjske dogodbice, ki jih je sam opisoval o sebi in svoji enajsti šoli pod vrhniškim mostom v knjigi Moje življenje, zraven pa bi založnik to leposlovje ilustriral z izvirnimi vrhniškimi krajevnimi in Cankarjevimi osebnimi fotografijapji ter bi še nekdo priložil monografijo o Cankarjevem življenju in delu h knjigi kot skromen dodatek pod naslovom Opombe. Vse to nudi ta zbornik o Preglju. Skoraj 50 podob ponazoruje njegovo življenje, njegov razvoj kot človeka, od dijaka do zrelega moža in sedemdesetletnika, saj je tu skoraj deset različnih njegovih podob, fotografij in umetniških upodobitev, poleg tega pa še vsi kraji, kjer je šla njegovega življenja pot. Sveta Lucija, Tolmin, Gorica, Pazin, Trst, Idrija, Dunaj, Kranj, Ljubljana — pa njegove božje poti, ki jih opisuje: Sveta gora,, Mengore, Brezje... Poleg tega pa šo ponatiski faksimilov njegovih pesniških za-snutkov, prvih zapiskov pomembnih del, nekaj celo dozdaj neznanih. Kdo ve, da je Pregelj snoval v Gorici velik ep o Trentarskem študentu? Ohranjen je deloma rokopis, da pa je o njem govoril študentom v šoli, med katerimi je sedel tudi osmošolec Joža Lovrenčič — in je ta potem napisal Pregljevo zamisel. Faksimile nekaj strani tega rokopisa prinaša ta zbornik. Kdo ve, da je Pregelj tudi amaterski — skadatelj ? Ta zbornik prinaša n jegovo kompozicijo iz leta 1915. Urednik je namreč Imel na razpolago svoj čas njegovo — miznico, in iz nje je marsikatero zanimivost rešil za današnji čas. To gradivo bo gotovo lepo literarno zgodovinsko posladkan j e. Zaradi njega bo marsikaj prišlo v evidenco, kar dozdaj ni bilo nikjer objavljeno. Ni pr. Jadranski spevi! Ali lepe primorske legende, itd. že zaradi tega fotografskega in literarno zgodovinskega gradiva je zbornik edinstvena knjiga naše emigracije.
Poleg' tega je urednik napisal celo študijo o Preglju ter opombe k posameznim spisom. In ta študija z opombami ne bo imela več strani kakor samo — 60! Poleg leposlovja še lep literarno zgodovinski portret pisatelja. Namenil je svoj čas dodati tej knjigi, ki jo je snoval že doma, še celotno bibliografijo Pregljevega dela in besed o njem, pa se mu je v tragediji pred desetimi leti izgubila. Morda je rešena, pa zanjo ne ve* Kakorkoli že, tudi tako urejena in izdana spomin-
kdo ve kakšnih gmotnih dajatev v ta ali oni namen od strani naših rojakov. Tisti, ki so bili že od vsega početka vneti za delo in namene Slov. kult. akcije, so njen pojav v slovenskem zamejstvu na celi črti podprli, vsaj moralno; gmotno, v kolikor so mogli. Lahko bi jih bilo seveda že spočetka mnogo več, da ni bilo množice predsodkov proti obstoju Kulturne akcije in njene opravičenosti v našem zamejstvu. Po letu dni bogatega dela vsaj to lahko z velikim zadoščenjem zatrdimo, da ie vedno več naših rojakov, posebno med izobraženci, ki z razumevanjem in veliko naklonjenostjo spremljajo naše delo. Ne le na drugih kontinentih, kjer so bili izvečine že spočetka za stvar precej zavzeti, marveč tudi v Argentini in, Buenos Airesu, kjer more kulturna akcija svoje delo predstaviti javnosti ne le s svojimi knjigami in revijami, marveč tudi s pestro vrsto bogatih kulturnih večerov, umetnostnih razstav, gledaliških predstav in drugega. Gmotno so tukajšnji naši rojaki lani našemu delu pomagali pač s članarino, ki pa je za-mogla za silo pokriti komai stroške kulturnih večerov. Drugod članarine ne moremo vpeljati, ker pač moremo zaenkrat nuditi edinole naša knjižna in revijalna dela, ki jih skušamo kriti z naročnino. Tako smo tudi v tem pogledu še vedno precej vezani na velikodušno podporo posameznih dobrotnikov.
Knjižni načrt za 1955 - 56 je največji in najbogatejši v vseh desetih letih kulturnega prizadevanja našega zamejstva. Mu bomo zmogli zagotoviti gmotni uspeh, ki je nujni pogoj za njegovo u-resni&enje?
Od vsega početka smo si zastavili načelo, maj se naša knjižna izdan j a sama krijejo. To skušamo uresničiti. Verjetno bomo to v drugem letu lažje zmogli kot doslej. Kot je iz programa razvidno, so v njem publikacije, za katere že vnaprej vemo, da so pasivne, kar finančno plat zadeva. Pa so zaradi svoje kulturne in u-metnostne pomembnosti vendarle nujno potrebne. Pomislimo samo na Kos - Goršetov „Križev pot prosečih", na ,,Balantičev zbornik", pa na Debeljak - Geržiničev glasbeni oratorij „Irenej Friderik Baraga , ki bo prva izvirna tiskana glasbena partitura maše zamejske glasbe v Argentini. Enako umetnostno - kritična revija ,,Meddobje", ki smo je bili že krvavo potrebni, pa znanstveni zbornik ,,Vrednote", ki daje posebno ceno naši izseljenski visoki kulturi. Stroške za vse te publikacije skušamo kriti z drugimi knjigami, kot Pregljev zbornik „Moj svet in moj čas" in letošnji Maroltov pripovedni tekst ter Bertoncelj - Arkov „Dhaulagiri“. Vse te knjige po svoji kulturni vrednosti še ve-
dno spadajo v maša izdanja, a zajamejo mnogo širši krog bralcev. Tako bo, upamo, doseženo nekšno ravnovesje v gmotnem pogledu med enimi im drugimi. Seveda pa veliko zavisi tudi od pripravljenosti slovenskih rojakov, da se na naše l-^njižne zbirke naroče, da naš kulturni knjižni dar ponesejo v svoje domove. Knjižna izdanja Slovenske kulturne akcije i-majo to veliko prednost pri vsem našem delu, da gredo po vsem svetu, po vseh petih kontinentih, saj so namenjena vsem Slovencem, kjerkoli so.
Kje so največje finančne težave Slovenske kulturne akcije?
Pri vseh gmotnih potrebah našega dela. Predvsem pa ta, da naših ustvarjalcev vsaj trenutno še ne moremo za njih delo primerno honorirati. Je to ena izmed važnih načelnih postavk pri na-§em delu in kot blagajnik sem jo vedno zagovarjal, po pravilu, da je vsak delavec, posebno še kulturni delavec vreden svojega plačila. Temu trenutno skušamo odpomoči spet z mecenskimi darovi. Prav zato smo lahko razpisali letošnje kar lepe knjižne nagrade za izvirna dela s področja leposlovja. Seveda ne mislimo ostati pri tem: likovni umetniki, glasbeniki, maši kritiki in znanstveniki — vsi so kulturni delavci, ki jim je Kulturna akcija dolžna omogočiti vsaj najnujnejše, kar za svoje delo potrebujejo. Omogočiti likovniku prirejanje razstav za domačo in mednarodno javnost, da svet tudi po njem spozna naše ime in našega duha — saj jih imamo v izseljenstvu, ki se morejo meriti s svetovno priznanimi prav v najnovejših smereh —, omogočiti glasbeniku izvajanja njegovih skladb, znanstveniku uveljavljanja njegovih dognanj,-kritiku pa nakup svetovnih revij in knjig, obisk kulturnih prireditev in predstav velikega sveta, vse to je pereče vpra-ianje, ki ga je Slovenska kulturna akcija dolžna reševati. Upamo, «a bomo z božjo pomočjo in z vedno večjo uvidevnostjo in razumevanjem petičnejših rojakov tudi v tem raspeli,
Kaj si kot blagajnik predvsem želite v drugem letu Slovenske kulturne akcije?
Predvsem veliko stvaritev, novih in plemenitih med našimi u-stvarjalci. Veliko razumevanja za njih kulturno in umetniško delo med vsemi slovenskimi rojaki, mnogo več, kot doslej. Veliko uvidevnosti za nujnost naših kulturnih potreb pri tistih, ki brez škode tudi denarno lahko pomagajo. Čez vse pa božjo pomoč in blagoslov, brez česar tudi denarno še tako milijonsko podprto delo ne' uspe!
ska knjiga k Pregljevi sedemdesetletnici ima svoj literarnozgodovinski pomem, in vrednost ter je gotovo delo, kakršnega ni bilo pričakovati od emigracije.
Tudi iz teh dveh razlogov, ki jih dozdaj nismo poudarjali, velja, da je vredno naročiti se na tega klasika slovenskega idealističnega leposlovja. Pa so še drugi, na katere pa bomo opozorili pozneje, potem ko bo knjiga sredi maja že v rokah naročnikov.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Vas vabi v petek 13. maja 1955 ob osmih zvečer raa 3. letošnji kulturni večer, ki bo v dvorani župnišča pri sv. Juliji (J. B. Alberdi in Victor Martinez). Večer je pripravil literarni odsek pod naslovom IZBOR SODOBNE SLOVENSKE ZAMEJSKE LITERATURE. Spored obseže recitacije zamejske poezije (Debeljak, Kos, Vodeb) ter proze (Javornik,Marolt, Mavssr). Nekatera dela bodo brali avtorji sami.

„OCENE VREDNOT”
Prvo oceno o tem zborniku je napisal dr. Jože Krivec v buenos-aireški ,,Svobodni Sloveniji'. Dr. Krivec -povzema vsebino vseh razprav, ki mu pa niso vse v enaki meri aktualne.
Obširno poročilo je napisal v 49. številki ,,Ameriške Domovine ‘ z dne 10. marca Toiie Kovač. Poročilo konča z ugotovitvijo, da predstavlja ta knjiga na vzoren način slovensko kulturno delo izven domovine. — V radiu Trst A je predaval 30. marca o „slovenskem zborniku Vrednote" ustvarjalni član SKA prof. Jože Peterlin. — V tržaškem „Novem listu" št. 44, 24. marca je izšla obširna kritika, ki jo je podpisal ,,Jadran“. Pravi, da bi bilo tej publikaciji v čast tudi, če bi izšla v domovini. „Premalo je danes kulturne slovenske besede, da bi nam mogla katerakoli razlika braniti, da jo pozdravimo." Kritik obdela vse razprave, po večini pozitivno. O Vodopivčevi misli, da bi sodila v mednarodno strokovno glasilo, kjer bi delala čast slovenskemu znanstveniku; slovenskega bralca bo komaj pritegnila. Takšno stališče so zastopali nekateri pred 100 leti, le da so takrat predlagali vseslovanski ali vsaj ilirski jezik. (Op. :ured.)
Pisarna Slovenske kulturne akcije bo v kratkem razposlala sporočilo o zaostali članarini in naročnini vsem, ki doslej še niso mogli urediti svojih obveznosti. Naj pa ne smatrajo tega kot terjatev, ampak kot vljudno sporočilo o višini zaostanka.
- nj -