KATOLJSK CERKVEN UST. „Danic»'* izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. oletnia in .<«-nekaj.) Šestnajstega tega mesca je ta posebni mož. čegar spise vsa Evropa bere in občuduje, obhajal svojo 50let-nico, odkar je postal duhoven. Ta učenjak je med drugim pisal tudi bukve o izreji „Erziehuugskunst.14 „Schulzeitung" v Donauworth-u je precej posnela iz te knjige, mi pa iz tega le nektere stavke. On pravi med drugim: „Kolikor bolj pošteno iu keršansko se otroci odgojajo, toliko pridniši se tudi učijo, v tem, ko nravno-spačenih otrok ni lahko k pazljivosti in resni pridnosti pripraviti." To velja za „velike otroke," kakor za male. za učitelje iu za šolarje. „Če kaka šola kaj stori za izrejo otrok, iu koliko da stori, to je zastavljeuo na tanko na to, če za vernost otrok kaj stori, iu koliko da stori, zakaj ua to je zastavljena vestnost in dalje vsa prava nravnost. Zato narmanj store brez verske šole, ker ves njih uk iu obravnava otrok je brez tiste moči, ktera sama človeku daje notranjo in zunanjo tehtnost... Napeljevanje k pokorščini, spodobnosti, pridnosti, ako se tudi godi \ brezverekih šolah, nima nobenih stalnih nasledkov za poznejši pošolske leta, ker ni korenine — kaj moči le ima do človeka, dokler mu je šolska policija nad glavo; vesti pa ni (za čedne djanja). Poprej so imeli žalostno skušnjo, kako se na vse-učiliših vera odstranuje kakor kaka obdelana reč: pozneje se je zoperverski strup priplazil tudi v srednje šole. Brezversko oliko namreč so botli ubogi mladini po mestih in po deželi vcepiti! . . . Kako surovi pa za-morejo ljudje pri vsi šolski oliki biti, ako se vera pogreša. to se večkrat opazovati zamore po mešanih švicarskih šolah in pri raznih slovesnostih, kjer se vender s šolstvom mnogo bahaio, pa tolika neotesanost. Že Wellington je rekel: „Šole brez vere izgojajo olikane hudiče." Pisatelj pa ne govori o učenji vere tako, da bi učenec le svojo lekcijo vedil gladko povedati, temveč on govori o izgoji v vernosti, o religiositeti, in k temu mora vse učeništvo z besedo in izgledom pripomoči: ne eni z;,lati, drugi pa podirati! Marsikteri šolec zna prav gladko katehetu svojo lekcijo razložiti, kako da je dolžnost pri sv. maši biti; kadar pa pridejo taki cepci v cerkev, je večkrat tako šepetanje in celo glasno žeznanje, da se mašniki boje k tistim oltarjem maševat iti, blizo kterih se nahajajo dijaki. Ali če opusti ss. zakramente, kadar ga šola več k temu ne priganja, kje je vest, vera in vernost! (61. več o tem: ,.Kathol. Schulztg.-, Iti. avg. str. 258). Alban Stolz je bil rojen v mestu Btihl-nu na Ba-denskem 1. in študiral je gimnazijo v Rastattu tilologijo in filozofijo na univerzi v Heidelbergu, bogoslovje pa v Freiburgu. Bil je profesor na gimnaziji, v bogoslovji profesor in direktor, tudi pedagogiski profesor na univerzi. Pisal je veliko število del in eno je bolj osoljeuo in mično memo druzega. Bog mu daj še dolgo živeti in pisati. Iz K rapine. (Sv. Ane proslavljanje pri podružnici Krizke tare, Mizo Krapine v Horvat ski.) Pobožne Ane in Ančice so bile v kratkem razveseljene z novim nio-litveuikom, spisanim v Čast sv. Ane, majke Matere Božje, stare matere našega Odrešenika. V njih veselje hočem tudi jaz malo popisati, kako se časti sv. Ana pri bratih Horvatih. Praznoval se je tu slovesno god sv. Ane 2\). julija, 11. nedeljo po Binkoštih. Blizo Krapine je fara (župa) sv. Križa, kjer župnuje gostoljubni župnik g. Serček, Slovenec po rodu. Fara ima več podružnic, kakoršne se tu zovejo kapelice. Tri četerti ure od Krapinskih toplic je precej velik homec. brejr (brežuljak) s kapelico sv. Ane. Vreme je bilo krasno. Od vseh strani je vrelo ljudstvo na brežuljak. Horvatje visoko cenijo proščenje" (božjo pot, odpustek). rKamo idešV" — rNa proščenje k sv. Ani," je bil odgovor. Skoro vsako nedeljo imajo kje proščenje, shod. Ob 1) se je začela slovesnost s tem. da je krapinski župnik gostoljubni g. Iiukavina imel celo uro dolg in lep govor. Predmet mu je bila keršanska Ureja. Križki g. kaplan pa je pel slovesno sv. mašo. Po opravilu smo se v mežnariji nekoliko okrepčali, in o poli dvanajstih se je začela velika svečanost. Šli smo nekaj minut od cerkve proč, kjer se je ljudstvo zbralo z zastavami in veučanimi razpeli. Krapinski g. župnik je vodil sprevod (procesijo) deržeč v roki sv. bridko martro in ž njo je blagoslovil ljudstvo, ki je po straneh klečalo in se na persi terkalo. Med petjem, streljanjem se je sprevod pomikal proti cerkvi. Tam se je petje nadaljevalo, pričela se je zopet pridiga od drugod naproše-uega govornika, g. Jermana, in potem druga slovesna sv. maša. O poli dveh še le se je sv. opravilo dover-šilo. Ves grič je bil bel; če so se mogli vdeležiti vsi sv. opravila, ne vem. Tudi sta me dva slepca zanimala, ki sta v enomer milo in britko popevala in prosjačila, kakor je sploh na jugu stari običaj. Med jako prijetnim obedom je vladala staro - her-vaška šega; zunaj pa so vnovo dohajale procesije iz bližnjih duhovnij med petjem in žvenkljanjem. O so bile pete litanije s tem razločkom, da so se popevaie samo na koru in domači g. kaplan je dal s sv. razpelom blagoslov. Dopadlo mi je zelo, da je bila na bregu samo ena kerčma in še tam malo pivcev; a veliko nas je bilo okoli — medice, za žejo prav dobre pijače: voda, malo medu in ledu. Pervikrat v svojem življenji sem jo pil in si dobro ogasil žejo. Zato pa tudi ni bilo ne pijanca ne vekača, niti razsajača. Vse je bilo mirno, kakor bi bile le pohlevne ovčice in krotka jagnjeta na griči. Hej Slovenci! Kaj pa vi pravite k taki pijači! Bi Vam li dopadla? Ce ni vina, da od njega glava tri dni boli, če ni žganjčka, da jezik zmeša, če ni plesa; ukanja, pretepa, sejma, ni shoda, „proščenja!" Herder popisuje Staroslovene in jim med drugimi dobrimi lastnostmi tudi pripisuje gostoljubnost, pridnost, ter slednjič pravi, da so radi pili medico. Slovenci! povernite se k Staro-Slovencem in pite neškodljivo pijačo, da ne zapi-jete uma, pameti in premoženja. Živela medica! Pa če bi še tako prosil, opominjal, svaril pijance; nič ne pomaga: „pijanec se spreoberue, kader se v jamo zverne!" Žalostno — pa istina. Kaj bo, če se ljudstvo žganja ne obvaruje! Kranjski Slovenci so že tako v nekaterih krajih zabredli, da celo rajši „šnops" pijo, kot pivo ali vino! Ženstvo celo že pije — šnops! Ako se ne bo začelo resno, z močjo delati zoper pijanstvo, kakor v severni Ameriki, ne bo nič pomagalo: Slovenski rod se bo pokvaril na duši in na telesu, kakor se večkrat pokvarijo Indijani z žganjem; Strašna resnica ! Bog odverni to nesrečo! M. L. Logatec, 21. avgusta. (Cerkvena slovesnost.) Pre-tečena nedelja bila je za Logatec in njegove prebivalce zelo lep in nepozabljiv dan. Blagoslovili smo namreč istega dne nov sv. križev pot, katerega je prav pohvalno po „Furichu" izdelal znani umetnik gosp. Jurij Tavčar iz Idrije. V ta namen je došel čast. gosp^ pater Placid, vikarij čč. oo. frančiškanov v Ljubljani, ter naš preljub-ljeni, za vse dobro mnogozaslužni gosp. dekan Martin Slibar z Verhnike. Točno ob 10 vzdigne v župnijski hiši 14 domačih čedno oblečenih mladeničev table sv. križevega pota, ter jih neso med lepo vbrauim zvonenjem, gromovitim strelom topičev — spremljani od preč. duhovščine, občinstva, ob sleherni tabli od dveh logaških učenk z znamenjem nedolžnosti na glavi. Pervo gre obhod okoio cerkve, potem med veselim lepo donečim petjem v krasno ozaljšano cerkev pred glavni oltar, kjer se po klicu k sv. Duhu prične in doverši splošno blagoslovjenje sv. križevega pota, postavi se vsaka podoba med molitvijo iu premišljevanjem sv. skrivnosti na odločeni prostor. Po tem zelo ginljivem opravilu stopi na lečo čestiti pater vikarij ter povdarja in opisuje v lepem, jederna-tem govoru pomen, zgodovino sv. križevega pota, in navdušuje verno ljudstvo, da naj ga rado obiskuje, uči, kako naj zraven premišljuje, da mu bode naj boljši studenec za dušo in telo potrebnih milosti. Sedaj se je pričela sv. maša, katero je opravljal med azistenco peterih gg. duhovnikov prečast. gosp. dekan. Pri sv. maši pele so kaj vbrano in dobro logaške pevke pod vodstvom učitelja gosp. Kernca. Po sv. opravilu zapela se je zahvalnica milemu Bogu, ki je dodelil svojemu ljudstvu tolik dar. Pri obedu v župnijski hiši verstile so se mnoge napitnice; naj omenim le one na čestitega, za čast Božjo neumorno delavnega gospoda župnika logaškega Markiča; vedela se mu je hvala za toliko naprav, ki jih je preskerbel logaškim cerkvam, zlasti pa župnijski, a klicalo se Bogu, naj bi ga milostno še dolgo ohranil, ter bi med drugim tudi še razširil s pomočjo Božjo in svojega dobrega ljudstva župnijsko cerkev. Bog usliši željo in naše prošnje! Bog živi gospoda župnika Mateja Markiča in vse za Božjo čast neutrudljivo delavne njegove vernike! Preserčna hvala prečast. gosp. dekanu, preblagemu p. vikariju in vsim, ki so se prezale slovesnosti vdeležili! V Levpi, vikarijatu dekanijske fare Kanalske, bila je v nedeljo, 26. t. m. blagoslovljena nova cerkev, za katero se je slovesno blagoslovil vogelni kamen 10. aprila t. 1. Pri obeh opravilih bila je nazoča vsa sosednja duhovščina in v nedeljo posebno veliko vernega ljudstva. Obojno blagoslovljenje opravil je z dovoljenjem prečastitega nadškofijstva pn. gosp. dekan Fr. Vidic. Da se je delo v tako kratkem času zamoglo toliko do-veršiti, kakor se je, gre v zaslugo tamkajšnemu vikarju gosp. Jožefu Tomšič-u in vernemu pa radodarnemu ljudstvu. Prihodnjo nedeljo se bo slovesno blagoslovilo novo pokopališče v Kalu. Na praznik Imena Marijnega bo pa zlata maša pri Marija-Celji, zlatomašnik je vis. čast. gosp. Ant. Ukmar. Jeruzalem. Izgled mladenčem. V zvesku m. rožn. Ratisbonovih letnikov se med drugim to-le bere: Med romarji perve spokorne karavane je bil mlad mulat, star kacih 25 let; starši (eden bele, drugi temne barve) so mu Indijani, on pa je rojen na Mavriškem otoku; ime mu je Edvard Moti. Na potu so vsi tovarši stermeli nad tem mladenčem. Noč in dan je preklečal in premolil, nepregibljiv, kakor bi bil zamaknjen. Treba ga je bilo po sili spraviti iz tega stanu in ga pripraviti, da je kaj malega vžil ali nekoliko počil. O svojem bivanji v Jeruzalemu je enako spodbu-doval tiste, ki so ga spremljali na njegovih potih. Mi, ki nas je došla sreča, ga imeti med stotino gostov, ki so bili sprejeti pri sv. Petru, smo imeli priliko občudovati vedno prosto in postavno pobožnost tega mladenča. Pred nekimi mesci se je Moti zopet k nam po-vernil, pa ne več v drušinji, ampak sam z namenom, da v Jeruzalemu ostane. Prosil je te dobrote, da bi bil za stražnika v napravi „Ekce-Homo," in to je tudi dosegel: pa čudno! tisti dan, ko je Moti za to službo prosil, zboli latinec iz št. Ivana v hribih, ki je že nekaj let imel to službo, in moral je odstopiti. Naš novi „janičar (tako tam take imenujejo) je v samostanu Ekce-Homo to, kar je bil na parniku Guadalupskem, večno moljenje. Berž ko mu njegova služba kacega opravila ne naklada, na gole tla poklekne, ne da bi se kam naslanjal, in ostane cele ure nepremaknjen. Da smo ga pripravili k temu, da si je privošil malo počitka, mu je bilo treba zapovedati pod sveto pokoršino. Vsako jutro pristopi k mizi Gospodovi, kakor angelj. Nektere ure dneva so odločene za učenje latinščine; Monti namreč ima pregorečo željo študirati, da bi Dil duhoven. Cenim ga za naš misijon in zlasti za naše svetiše kakor jasno zastavo blagosiova Božjega. Pervo sveto Obhajilo. Zadnji dan majnika smo imeli srečo, Jezusu in Mariji majhen venec cvetlic podati. Pristopilo je z ginljivo pobožnostjo 25 naših mladih sirotinskih hčerk pervikrat k mizi Gospodovi. Bile so v sv. veri dobro poclučene, pa s svetimi duhovnimi vajami v arabskem jeziku prav dobro pripravljene. V napravi Ekce-Homo je sv. Obhajilo brez vsake misli na kaki zunanji kinč; naši otroci imajo edino le z Bogom opraviti. Vsa lepota je v notranjem, in nasledki tega velikega djanja imajo resnobne in stanovitne sadove. Popoldne pred svetim opravilom in blagoslovom obnovijo otroci kerstno obljubo. Z močnim glasom obmolijo. Nicejsko veroizpovedanje in djanje darovanja presveti Mariji Devici, svoji nebeški Materi. Naj Jezus in Marija te ljube male na vekomaj obvarujeta spačenja, jih s svojim blagoslovom preuapol-nujeta in se z ljubeznijo na nje ozirata. Oddelek malih turških deklic — ta se množi neprenehoma. Ta trenutek jih je 13U in vsak ponedeljek prihajajo nove. Ta nenavadna čedica nam dela prav veliko tolažilo. Otroci imajo odkritoserčne želje za nauk in želč se preobraziti (zboljšati). Poduč-ljive so, duhovite, prijazne iu hvaležne. Za plačilo sem jim obljubil velik lep izhod v pervih duevih meseca mal. serpana.__ Vernica. Duhovski stan. Gnjil sad. (Dalje.) Mi živimo še vedno v dobi prevratov, živi cela Evropa. Kar se je bilo zveršilo tako naglo in silovito na Francoskem, to se je zverševalo bolj polagoma v našem veku po drugih evropskih deželah. Duhovstvu se ni godilo tako hudo drugodi, kakor sem prej pisal o Francozih, a dosti bolje tudi ne, u. pr. ua Španjskem, Laškem. Spreminjevalo se je pa katoliško duhovstvo v sedanjem veku kaj znatno. Pervi naval revolucije ga je bil skoro potlačil k tlam (na Francoskem, Nemškem, Španjskem), pa revolucija je bila do 1. 1*20 večinoma zadušena in samosvoji vladarji so začeli gledati, kako bi jo zabranili v prihodnje. Vstanovila se je „sveta zveza,u začela se je stroga samosvoja vlada, ki je iskala pomoči pri veri, tedaj tudi pri duhovuikih, a hotela je strogo vladati tudi nad njimi, bolje bi rekel: nad Cerkvijo. Duhovstvo je pač imelo sedaj močno deržavno zaslombo, ali imelo je tudi deržavne spone. Med tem je beseda „svoboda" narode vzbujevala, dražila, vnemala in vnovič so se ponavljali prevrati (1. 1*43). Pričelo se je novo deržavno življenje in tudi duhovstvo je zad<»-bilo nekako prostost, ki mu je potrebna za njegovo nalogo. Bilo je, kakor da se je svetu zažarila nova doba in tudi duhovstvo je menilo, da jo sme pozdraviti veselo. A kmalo se je pokazalo, kaka svoboda da ie to bila. Nezmerno sovražni duh se je zagnal nad Cerkev, nad duhovstvo, ko so padle spone tiskovnih postav. Ono slovstvo, ki zraste kakor gobe čez noč, je začelo premišljeno in dosledno pobivati, kar je katoliško in tudi sploh versko. Kako pa se bojuje, to seun popisal na drugem mestu, zato mi sedaj o tem ni treba govoriti dalje. Pleve smo videli poprej, sedaj poglejmo še gnjili sad, ki raste na novodobnem drevesu sovražnosti proti Cerkvi in duhovstvu. Poznal sem mladeniča polnega najlepših vzorov, za katere je gorel in katerim je hotel posvetiti svoje življenje. Bližal se je čas, ko je treba stopiti na določeno pot, zbrati si svoj stan. Imel je navado, da je zlival vse svoje občutke, ^svoje misli, svoje veselje in svoje tožbe v dnevnik. Cital sem ga pozneje, ko se je bil že odločil in srečen bil v novem stanu. Milo se mi stori vselej, ko se spominjam vseh serčnih bojev, ki jih je prestal in se mi zbudi čut one mladeuiške poezije, ki je navdihovala vsako verstico njegovega dnevnika. Težko, da bi se posrečilo mojemu spominu in mojemu sercu podati bralcem le nekoliko podobno sliko mojega prijatelja v malih potezah, ki so mi na tem mestu dovoljene. (Mladeneč namreč je pisal dnevnik svojih misel in naj se nihče ne spodtika, ako so kteri izrazi odveč derzni. Vr.) Iz dnevnika. 30. aprila. Čudim se sam sebi. Še lani mi je spomlad budila najslajšega veselja obilo. Radoval sem se v naravi in veselih obrazov se je rado prijemalo moje oko. Kakor otrok bi bil letal po polji in pri otroških igrah bi bil pozabil, da sem odrasel mladostnim zabavam. A letos! Vse je prazno, vse je mertvo zame. Čemu mi je narava, kaj imam od nje? Nad veselimi ljudmi se jezim, vesel obraz mi je kakor strupeno želo; saj jaz ne morem biti vesel: zakaj naj se tedaj veseli drugi? O dvom, grozoviti dvom! Ako hočeš uničiti človeško srečo, vsadi mu dvom v dušo! O čem pa dvomim? Otroške podobe se mi oživljajo v duši. Dobra mati me vodi za roko, vodi me malega dečka pervič v cerkev. Kako je bilo to čudno! Toliko ljudi, da jih nisem videl nikoli toliko v domači hiši, tudi takrat ne, ko se je možila sestra; vse tako lepo veličastno, skrivnostno, da nisem mogel prav razumeti. Tam pred al-tarjem se je gibala nerazumljiva oseba, kmalu potem se je prikazala visoko nad menoj in govorila je goreče besede. Sam nisem vedel, kje da je glasila se glasba in od kod je prihajalo petje. Pa še vse drugo: podobe v cerkvi, altarji, leskeči lustri — to me je kar mamilo. Pozneje sem spoznaval vse reči v cerkvi in serce se mi je veselilo vsake. Tako se je začela lepa spomlad v meni in začele so se vzdigovati perve cvetice: otroške želje, da bi kedaj tudi jaz imel opraviti v teh prostorih, da bi postal enak onemu veličastnemu možu v zlati obleki, na katerega so se naj bolj vpirale moje oči, namreč mašnik. O sladke otročje želje! Pač takrat sem bil otrok, a bil sem srečen, in sedaj, ko hočem biti kaj več, srečen nisem. — Mož, ki sem ga gledal pred oltarjem, prišel je tudi v našo hišo, hitro sem ga spoznal na obrazu. Ta mož, naš župnik, je pregovoril mojega očeta, da so me dali v šolo. Kako se vendar varaš, neumna slutnja! Postal bo enkrat duhoven, rekel je župnik in materi se je žarilo serce od veselja. Jaz pa nisem mogel sterpeti v hiši; tekel sem ven na prosto, ne, skril sem se nad hlevom, da sem se tam veselil neopazovan. In sedaj? Preč je, preč! Da bi se bil raji jokal! Pa saj je solza veselja tudi solza, to je znamenje, da se žalost in veselje ne ločita: le trenotek časa ju loči. 2. majnika. „Trenotek časa," sem zapisal zadnjič. Da, kaj je ves čas druzega, kakor trenotek? Samo trenotke opazujemo — sedaj — sedaj — pa sta dva minula — in ni jih. Tudi pervega majnika — ni ga več in mojega življenja enkrat ne bode več. Kakega življenja ? Moj Bog. kako je to čudno! Sam ne vem, kaj hočem, kako mi je: kako naj pišem dnevnik? Že vem. Postal bode enkrat duhoven, je rekel župnik in sedaj pravim jaz, da ne postanem duhovnik. Zakaj pa ne? Ker nisem več otrok. Seveda nekdaj, ko sem imel pred očmi samo lepo domačo cerkev, bi rad bil mašnik. Ali sedaj imam pred seboj druge cerkve: vednosti, uinetnije in zraven še bujno življenje. Ali nimamo svoje pameti za vednosti, in domišljije za umetnosti? Ali nismo vstvarjeni za življenje? Kolikrat sem slišal, da človek ni zato, da bi se odločil od drugih ljudi, ampak da se verže v življenja burni tok okusit sladkosti in britkosti njegove. Kaj pa v duhovskem stanu? Ne, ta stan ni niti za eno niti za drugo in tedaj tudi ne zame. Iti samotarit v kake hribe, pečati se samo s kmečkimi ljudmi — ne, ne, ne morem. Človek je za družbo in ne za samoto. Potem, da bi pokoren bil celo v svojem prepričanji, da bi to mislil, kar velevajo drugi, in to govoril, kar narekujejo drugi: ali je to za človeško čast, svobodo in njegovo vzvišeno nalogo? Le tje, le tje, kjer se dvigajo kakor stolpi slavni možje — na polje vednostno hočem iti in v umetnosti i - ,djati utrujenega duha, v življenji pa kazati moč „uia in dlana." Ali vendar, zakaj me tako čudno m:lo vabi duhovski stan? Ali sem morebiti zanj? Za stan, katerega delovanje je nasprotno mojej pameti ? Oj dvom, oj grozni dvomi! Zopet me peko, zopet mi kljuje tu notri. Od daleč pa se glasi zvonenje domačih zvonov, in duha objema domače petje. Stopim pred altar — kedo? ali jaz? Da, jaz in tukaj sem pred ljudstvom — mašnik. So li to sanje? Morebiti, toda sladke. Moja glava, moja glava! 5. majnika je sanjaril nekako to-le: „Danes sem šel sprehajat se in razvedrovat si temnega duha. Sreča me šolski prijatelj iz prejšnjih let ter mi pove po kratkem razgovarjanji. da sem sanjavec in prenapete ž. Norci govore včasih resnico, a sedaj ? . . . Pokazati hočem svetu, da nisem niti eno niti drugo. Kar kipelo je v meni, ko sem slišal ono prazno glavo tako govoriti. Da, da, že vidim: ako imamo v sebi jviše vzore, viši misli in naklepe, ako ne govorimo tako, kakor drugi ljudje, imajo nas za sanjavce. Više vzore, prav govorim, više vzore: ali ni kaj višega: živeti za vede, živeti za občni blagor človeštva, nego zapreti se svetu, udati se nemarnosti in prav po kitajsko ostati vedno pri starem ? In to bi moral storiti, ko bi stopil v duhovski stan. Kaj pa store duhovniki ? Kako lahko bi obdelovali slovstvo, širili znanosti, napredovali v vedi! Ali vidim kaj takega? Ko bi postal duhovnik jaz, postal bi enak drugim. Že samo semenišče ima namen storiti človeka topega in neumnega; saj je bilo to slišati iz profesorjevih ust. K večemu, da se navzamejo nekega čudnega samovestja in mislijo, da so nekaj višega, kakor drugi ljudje. Zato hočejo gospodovati, tlačijo ljudstvo, ga kujejo v svoje spone. Vse dobro vem, bral sem tolikrat. (Res se take in enake laži berejo v judovskih in frama-sonskih romanih in knjižurah.) Na nasprotni strani pa je čudno vladanje med njimi samimi! Pa, da bi se pokoril komu in šel v daljne hribe, kader bi me doletelo povelje. Nikdar ne. Zato mi je že misel zoperna . . . In ta nerodna obleka! Zakaj bi se ne oblačili tako, kakor drugi ljudje? — Mertev je duhovnik za svet, človeški čuti so mu zaterti; kako bi imel usmiljenje za svet? V serce me reže ta samota. Ali bi ne terpela v nji moja pamet? — Pa kaj bom našteval: veselja nimam in ne morem ga imeti. A zakaj ne? Ali ga nisem imel nekdaj? Nekdaj pač, ali to je bilo nekdaj. Od takrat sem mnogo slišal, mnogo bral (Kaj je bral, kažejo te sanjarije.) in svet se je pod menoj zasukal. Ko bi takrat toliko bil vedel, kolikor vem danes, bi ne bil imel veselja nikdar. Ali vendar — zakaj se bojuje novo moje veselje s starim? Zato, ker bi me nekateri radi imeli duhovnika? Kaj oče! Naučil sem se prezirati njegovo voljo. Zato, ker se ti obeta v duhovskem stanu lahkotno življenje? Ravno to ne, to mi je groza. — O srečna otročja leta! Da, da, takrat se je duša veselila v priprostem, nedolžnem veselji in rajsko veselje serkala je pri pobožnih verskih opravilih. Zato, me je tako vleklo nekdaj v ta stan, v katerem se mi je obetalo takega veselja obilo. Kedo ve, ali ni takrat moja nedolžna, neskvarjena duša čutila in slutila bolje, nego sedaj, ko mi je moril jo že dvom in obupnost? Ali tudi strast? Upam, da ne, ali pervo dvoje je dovolj. O srečna otročja leta! Kako živo sem takrat veroval in bil sem srečen. Sedaj pa, ko se baham, da kaj vem, sem nesrečen. Čemu mi je znanost? Ali ima znanost to nalogo, da dela človeka nesrečnega ? Vidim, vidim! Otrok sem še hvala Bogu, še nekoliko. Tudi imam še otročje veselje in tisto me vabi v stan duhovski. Zato je boj v meni. Kako hudo je meni! O mati, zlata moja mati, ko bi ti še živela, ko bi ti bila sedaj pri meni na strani, uperl bi v tč oči in bral bi v njih tvojo voljo, tvojo željo. Kako sladko bi bilo slušati tebe! Pa, ne vem li, kaj bi želela? Zdi se mi, da. O vi, ki ste mi iztergali to otročje čisto veselje, pridite sem, to je grenki sad vašega dela! Razgled po svetu. V Frohsdorfu pri Dunaju je 24. avg. umeri grof Chambord Henrik Karol, postavni kralj francoski, kterega prestola pa ni bil dosegel. O novih pogoriših kazališ se sliši neprenehoma. 12. t. m. je v Suuderlandu na Angleškem do tal pogorelo naj bolj priljubljeno kazališe; bilo je nad 1500 ljudi v njem, pa k sreči so se rešili. — Tudi glediše t Jekaterinodaru na Ruskem je pogorelo poslednje dni. Za definitorje so zvoljeni: prečast. oo. Janez Žibrat, Kalist Medič, Atanazij Krajnek in Pacifik Fister. V Zagrebu je znani častni kanonik in spovednik usmiljenih sester Fidel Hoeperger postal infuliran opat B. M. D. Bela-Stienski, in prejel red železne krone. V nedeljo, 19. vel. serpana, so bile v tem samostanu znamenite slovesnosti: 22 devic je bilo preoblečenih v Sestre, 24 Sester je storilo obljubo in so sprejele sv. molek. (Med temi ste tudi dve zamurki, ki ste bili precej iet v ljubljanskem uršulinskem samostanu in ste pred nekterimi leti od tod se preselile v Zagreb). Prečast. g. Hoeperger je ta dan pervič imel pontifikalno sv. mašo in 7 Sester je obhajalo 251etnico samostanskega svojega življenja. Od cerkvene oblasti se mu je ta dan, kakor piše „Katol. List," naznanilo posebno priznanje za vse mnoge zasluge, ki si jih je pridobil kot vodnik in pospešitelj družbe sv. Vincencija P. na Jugu: na Hervaškem, v Slavoniji, Dalmaciji, Bosni in Hercegovini z Rumelijo, koder se je ta red vstanovil in razširil po želji pokojnega kardinala Havlika. Te zasluge je vedila ceniti tudi svetna vlada, ki je toraj omenjenemu gospodu podelila red železne krone, kakor smo ravno omenili. Bog daj srečo! Laško. Na otoku Iskiji je bilo o potresu zasulo tudi škofa s Casamicciole. Naznanuje se, da škof je živel še blizo 24 ur pod posipinami, in da je klical za pomoč; delavci pa da so ga našli mertvega, ko so do njega dokopali. V Raveni na Laškem so rudečkarji imeli shod s prekucijskimi nameni zoper laško vlado. Govorili so proti vstavi in kralju; začeli so se pa tudi dreti zoper Boga in vero, in takrat jih je policija razgnala. Na razhodu so se tudi slišali glasi: „živelo papeštvo in njegova svoboda." Francosko. Francoska vlada nikjer nima blagoslova. Doma je silna nezadovoljnost med vsimi poštenimi katoličani; blagostanje, zlasti v denarnem oziru, silno propada. Posebno nesrečna pa je na Jutrovem; iz Hongkonga pišejo, da je bila francoska vojašina pomaknila se do Hanoi-a, pa se je morala s hudo zgubo zopet umakniti. Amerikanske novice. Pazite na mladino! „Kolumbia" svari starše in rednike, da naj ne puste mladine v slabe drušine in zanikarne znanja. Iz Town-Milwankee-a naznanja namreč g. Springer, da njegova šestnajstletna hči je njega (lastnega očeta) najprej za 2900 dolarjev vrednosti okradla, potlej pa se nekemu igravskemu potepuhu (gambler-u) dala odpeljati. Oče je oba, hčer in potepuha, zasačil v mestu Chikagi ter dobil nazaj tudi ukradene vrednosti. List pristavlja to-le svarilo, ki zadeva tudi marsiktere izmed naših mest in krajev: „Žalostna resnica je, da mnogi starši izrejo in nadzorstvo svojih otrok, in še zlasti tudi svojih hčer, tako hudo zanemarjajo, da se Bogu usmili! Kdor se hoče tega prepričati, naj le enkrat zvečer gre po ulicah našega mesta, koder se mlado ljudstvo na stotine okrog potika in se le prevečkrat, še v otročjih letih, na telesu in na duši Čisto okuži. Starši tacih deklin in mladenčev si strašno odgovornost nakopujejo in so sami krivi, da žalost in sramoto pri svojih otrocih do-žive." — Ravno ta list pripoveduje na drugem mesta, da v enem samem tednu je zopet znatno število mladih ljudi zginilo, da se ne vč kam! V kako grozovito rev-šino. v živi pekel, taki zabredejo, bodi si, da radovoljno ali neradovoljno zapuste svoje starše in družine, — kdo tega ne spozna? Lepo djanje umirajočega. „Cehoslovan" v Cikagu pripoveduje to-le: Na eni jugo-amerikanskih železnic se je zgodila nesreča, pri kteri je bil eden popotnikov smertno ranjen. Zdravnik mu naznani nevarnost in ga vpraša če morebiti ima svojim prijateljem kaj naročiti? Ranjeni vpre vanj vpadle oči in vpraša, če je bilo ne mara razen njega ranjenih še več ljudi. . . „O okoli 100 ljudi," pravi zdravnik. — „Tedaj telegra-fujte moji ženi, naj brez pomude proda 10.000 menjic to železnice" (namreč, ranjenim v prid), je odgovoril ubogi ranjenec s smehljejem zadovoljnosti na svojem velem obrazu, ter izdihnil dušo in preselil se tje, kjer edino se nobene nesreče na železnici ni več bati. Strahoten bogatin! Ravno omenjeni verli list piše, da v Braziliji živi bogatin Ricardo do Jouza, kteri ima 300 milijonov dolarjev letnih prihodkov. Teko mu zlati iz zlatih in demantnih rudnikov. V Parizu ima ta milijonar 29 hiš. Star je še le 35 let in revno biva vsako leto mesec dni v Parizu. — Ko bi ta „revež4 le kapljico svojega premoženja dal za našo „dijaško kuhinjo," bi to pač bolje obernili kakor on, in pridnih dijakov molitev bi morebiti tudi njemu sprosila kaj boljšega, kot so njegovi milijoni, ki jih jesti ne more in morda neče; vendar pa jih bo moral zapustiti. Družbo 8 8. Cirila in Metoda so Cehi osnovali v Cikagu; 5. mal. serp. je imela vstanovni shod. Oglasilo se je 38 udov in volil se je odbor na pol leta. Predsednik je Viclav Herink. Taje doplesal! Neki mazač J. Havhoe v Cikagu gre v soboto ob koncu rožnika na ples; ob 2 po noči gre k odpertemu oknu 2. nastropja ohladit se; bivši dosti napit telebne z višave na tla, si zlomi tilnik in ostane mertev. Serčni škof. Milgsp. Spalding z Pearie se je vernil domu z daljnega popotvanja: Obiskal je mnoge italijanske mesta, Egipt: dospel v Aleksandrijo, se peljal po Nilu do Kaire, ogledal piramide, po sueški ožini se peljal v Palestino, obiskal vse svete mesta, potoval po obrežji male Azije, se je mudil v Smirni, na Gerškem. v Carigradu, prišel na Dunaj, dalje po Nemškem dospel na Francosko, Angleško in nazaj v Ameriko. Gotovo veliko skušenj si je nabral, ki mu bodo dobro teknile na bližnjem plenarnem amerikanskem cerkveuem zboru, ki se prične potem, ko se bodo v Rim poklicaui ame-rikanski nadškofje posebej posvetovali o važnih amen-kanskih vprašanjih. Op. Gotovo od naših znanih prijateljev v Ameriki nam so došle številke 2, 4 in 5 novega illustrova-nega katol. tednika „Čechoslo van-a" v Cikagu, za ktere naj priserčniši zahvala! Naznanjeno pa nam je ob enem, da nekaj listov je vradno prideržanih in uaza.] poslanih, kar je menda toliko, kakor po našem zaplenjenih Prav serčen pozdrav verlirn bratom v Ameriki ! Vr. Bratovske zadeve. V molitev priporočeni: Mladeneč. popolnoma na napčnih potih, za spreo-bernjenje. — Oseba se priporoča Mariji Devici, ako bi bila Božja volja in osebi v dušno zveličanje, da bi svoj stan premenila in neko pogodbo doveršila. Zahvale. Neka gospa je bila v silnih zadregah, ter ni vedela bolje pomoči, kakor pribežati k Materi Božji, in jo pomoči prositi. In glej! prav vidno je bila uslišana. Priporoča ti toraj, ljubi bralec, živo in goreče moliti k naši nebeški Materi, in gotovo boš uslišan. (Odgov. na vprašanje: Nič ne. Vr.) Iz Notranjskega. Zahvala preserčna od matere, kateri je pomoč došla za izrejo hčer, in v hišnih stiskah. Večna čast Bogu in hvala Mariji Devici! Z Notranj skega. K. Koledar za prihodnji teden: 3. kimovca. S. Evfenija. — 4. S. Rozalija. — 5. S. Lavrencij Justinijan. — 6. S. prerok Caharija, ki je opominjal ljudstvo k poboljšanju in prerokoval novo zidanje tempeljna. — 7. S. Regina. — 8. Rojstvo Marije Device ali mali Šmarinj. — 9. Sedemnajsta nedelja po Bink. Presveto Ime Marije Device. (Celo osmino popolnoma odpustki po spovedi in sv. Obhajilu.) Listek za raznoterosti. Iz Ljnhljane. Prestavljeni so čč. gg.: Jan. Belec v Kropo; Jan. Beri i c kot oskerbnik v Fužine; Mih. Ter ček na Vače; Pavel Kramar v Adlešiče; Jan. Nagode v Horjul. Semeniški čč. gg. duhovniki so nastavljeni: Fr. Hoenigman v Čemi Verh; An dr. Kalan v Predoslje; Fr. Krek v Žiri; A nt. Jaklič v Metliko. Katoliška družba ima prihodnji torek 4. septembra zadnjikrat letos na Rožniku sveto mašo za žive in mertve svoje družbenike. A. Jarc. Osobne vesti iz kuhinje „študentovske." „Denarni minister14 je že delj časa nekoliko zamišljen in nič prav pri dobri volji, ker skor dan na dan prav pridni šolski mladenči na kuhinjske vrata terkajo; pa je v nji temno in premalo zaloge, ter se nikakor ne bo moglo vsim odpreti, pa tudi večini ne, ako solnce prav veselo ne posije. Škofijski cerkveni zbor se je 27. avgusta pričel v Mariboru za lavantinsko škofijo. Seje so bile v semeniški cerkvi pod predsedstvom kuezo-škofa Maksimilijana. Duhovnov je bilo veliko čez sto; sinoda je imela zlasti rešiti 17 ji zročeuih prašanj, n. pr. ravnanje duhovšine oziroma na politiko; poduk v sv. veri; kako skerbeti za otroke po fabrikah? cerkveno petje; družbe. V če-tertek je bil zbor po tretji očitni seji doveršeu. Za Provincijala je pri poslednjem kapitelnu zvoljen prečast. P. Bonaventura Seli, iz Gradiške, rojen 23. februvarja 1820, šel v samostan 14. julija 1851, slovesne obljube naredil 14. julija 1852, 23. septembra 1853 masnik posvečen, in 22. avgusta t. 1. za provincijala zvoljen. Bil je več let profesor bogoslovja na Kostanjevici pri Gorici, nekaj časa gvardijan, potem definitor in učitelj novincev na Tersatu. — Za kustosa: prečast. P. Friderik Honigmann, poprejšni pro-vincijal. V Ljubljano pride preč. Pater bivši provincijal Evstahij Ozimek. Gvardijani so postavljeni pre-častiti pp.: v Gorici Evgenij Heglar, na Tersatu Feliks Podbregar (kamor pride tudi Marijan Sirca), v Novem mestu Hugolin Satner, v Kamniku Raj-nerij Kokalj (kamor pride tudi P. Teodorik Muren iz Nazareta), v Brežicah Efrem Turk, v Samo- boru Albert Pintar, v Pazinu Hugon Novljan, v Jaški Nikolaj Traven. Prestavljeni so dalje čast.: P. Teofil Respet s Tersata v Gorico, P. Viliba;ld Sever ravno tje iz Pazina; P. Vindišar iz Nazareta v Novo mesto za učitelja; v Nazaret pa P. Romuvald Jereb iz Kamnika in P. OtmarVidiciz Jaške; v Samobor P. Šolan Nadrah iz Jaške in P. Kala-sancij Margreitner s Klanjca; iz Samobora v Klanjec P. Samuvel Kimovec. V provinciji čč. oo. kapucinov postali so gvardijani preč. oo.: V Lipnici o. Teofil; v Irdningu o. Ful-gencij; v Knittelfeldu o Lorenc; v Mura vi o. Ho-norij; v Schvannbergu o Rihard; v Kerškem o. Odilon, v Celovcu o. Gregorij; v Wolfsbergu o, Gotfrid; v Gorici o Rafael. Premeščeni so med drugimi čč. oo.: Iz Irdninga o. Natanael v Knitelfeld, o J o a h i m v Muravo, o. Peter v Schwannberg; iz Gorice o. Hermenegild v Loko; iz Wolfsberga o. Romuvaldv Irdning; iz Kerškega o. Luka za vikarja v Škofjo Loko; iz Murave o. Teodozij v Irdning; v Knittelfeldu ostane o. Ludvik vikar; iz Škofje Loke o. Irene j za vikarja v Celje; v Sch\vannbergu postane o. Bonifacij vikarij; premeščeni: o. Kajetan v Celje, o Ambrozij v Gorico, o. Maksimilijan (vernivši se z misijona v Ameriki) postane tam ravnatelj III. redu in katehet. Pri stolni cerkvi v Terstu je imenovan starosta korarjev vis. čast. g. Vincencij Batalja za domškolasta, in za korarja vis. čast. g. Franc Uzman. Varite se vode! Danes-teden je 121eten deček v neki graben pod Žalostno goro skočil in se hotel kopati — in to še pričo dveh druzih otrok; je pa revež utonil I Veliko otrok se brez vse sramožljivosti očitno koplje v velikih nevarnostih za dušo in telo; torej ni čuda, ako se večkrat slišijo nesreče. Skerbite za otroke, da se ne ubijajo ne na duši in ne na telesu! -J- Naj prisercniši zahvalo naznanjam vsim sosedom in znancem za lepe vence in obilno spremstvo pri pogrebu moje rajne matere ter jih ob enem priporočam v pobožno molitev. Antonija Breskvar. Dobrotni darovi. Za študentovsko kuhinjo: Preč. g. župn. Fr. Karun 5 gld. — G. Tom. Pirnat 5 gld. — Čast. g. Fr. Meki-nec 1 gld. Za pogorelce v Terbojah: Župnija Trate 11 gld. Za cerkev presv. Serca: Čast. g. Jak. Strupi 1 gld. 30 kr. Za bratovšino Naše ljube Gospč presv. Serca: Neimenovana v namen spremenjenja stanu po Božji volji 1 gld. Za opravo ubožnih cerkev: Neimenovana 90 kr. — Od sv. Petra v Ljubljani po čast. g. J. Žagorjan-u 42 gld. — S Suhorja 16 gld. — Gospodičina Jožefina Pele 3 gld. — Neimenovana 50 kr. — S Kerke 1 gld. — Z Rovt nad Logatcem 7 gld. — Iz Banjaloke pri Kočevji 10 gld. — Iz Dolenje Vasi 9 gld. Za sveto Detinstvo: Delavke v Vevčah 10 gld. 28 kr. Za sv. Očeta: Iz Trebenjske fare po Čast. g. M. Kolarji 6 gld. Za afrikanski misijon: J. R. 1 gld. Pogovori z gg. dopisovalci. R—c: V pesmici so lepe misli, pa za natis še ni zrela; drugo se bo zgodilo. Odgovorni vrednik: Lnka Jeran. — Tiskali in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.