Potrebujemo sindikat delavcev ne pa sindikat države
Ž&lezniško gospodarstvo je že nekaj let v nezavidnem položaju. Čeprav jugoslovanski železničarji nenehno opozarjajo na resnost svojega gospodarskega položaja, se v praksl le malo spreminja. Potrditev temu je tudi dejstvo, da so denimo v avtobusnem prometu kar za osemdeset odstotkov višje kot v železniškem in se prosto oblikujejo, medtem ko železnici cene določa vlada.
Takšna politika je pripeljala do tega, da delavci v železniškem go-sppdarstvu s plačilom za svoje de-lo niso zadovoljni. To je bil tudi-edQn poglavitnjh razlogov, da so strbjevodje Železniškega gospo-darstva Ljubljane konec minule-ga leta prekinili delo in s stavko teiiali izpolnitev svojih zahtev. Stavka je povzročila ogromno škodo in le po zaslugi posredova-nja predstavnikov Zveze sindika-tov Slovenije in mestnega sindi-kalnega sveta ter članov republi-škega izvršnega sveta je manjša kot bi bila, če bi se še nadaljevala. O sami stavki je bilo že veliko zapisanega, mnenja o tem ali je bila upravičena oziroma ali ne bi morali strojevodje ubrati drugač-no pot pa so še vedno deljena. Ostalo je tudi nezaupanje stavka-jočih, da jih bodo ponovno izigra-li, saj stavkovni odbor, kljub skle-njenemu sporazumu med delavci in poslovodnimi organi, še vedno ni razpuščen.
Čeprav je stavka imela vrsto hudih, zlasti gospodarskih, posle-dic in je prizadela tudi tiste, ki s težavami železničarjev nimajo nobene zveze, pa je prav gotovo
imela tudi vrsto pozitivnih lastno-sti. Opozorila je na nekatere ne-pravilnosti in neusklajenosti v kolektivu, zastavila pa je tudi vprašanje o vlogi sindikalne orga-nizacije pri izpeljavi in oblikova-nju zahtev delavcev. Prispevki o poteku in razpletu stavke, ki jih je bilo zaslediti v časnikih, na-mreč napeljujejo na misel, da je sindikat zopet odigral vlogo gasil-ca ter se s tem dejansko zopersta-vil delavcem. Kakšno vlogo je v omenjem sporu dejansko imel sindikat smo skušali izvedeti v pogovoru s predsednikom ob-činskega sindikalnega sveta Brankom Omerzujem.
Občinski svet zveze sindikatov je vedno stal za zahtevami delav-cev. Vendar pa se tudi zavzemal za ješevanje sporov po samou-pravni poti. Razplet stavke stroje-vodij bi bil lahko povsem druga-čen, vendar pa žal v začetni fazi nastajanja težav pri vodstvu ni bi-lo pravega zanimanja za zahteve delavcev. Res je, da je med njimi bilo tudi nekaj nesprejemljivih, vendar pa tudi veliko takih, ki de-jansko pomenijo izboljšanje gtnotnega položaja vseh železni-
čaijev in ne samo strojevodij. Stavka je bila tudi prvi resnejši preizkus stavkovnih pravil, pri čemer se je pokazalo, da so delno sicer uporabna, a jih bo treba še dodelati in tudi prilagoditi za pri-mere kot je bila stavka v Železni-škem gospodarstvu Ljubljana, ki je organizacija posebnega pome-na in za to terja tudi drugačne stavkovne postopke. Sami smo se zavzemali, naj bi strojevodje iz-vedli zgolj opozorilno stavko, re-cimo dve uri, ki naj bi širšo jav-nost opozorila na težave, a ne bi povzročila takšne velike gospo-darske škode. Pokazalo se ie tudi, da stališča sindikata glede reševa-nja določenih problemov v naši družbi še nimajo prave veljave in si bo pravico, da izrazi svoje mne-nje sindikat moral šele izboriti. V zvezi s tem se zastavlja tudi vprašanje nadaljnjega obstoja sindikata znotraj socialistične zveze, saj sindikat ni politična or-ganizacija. Naša organiziranost mora temeljiti na interesih delav-cev, če naj bo sindikat za nekatere stvari odgovoren, pa mora dobiti tudi ustrezno mesto v našem družbenopolitičnem sistemu.
Ostali bomo le kot organizacija delavcev in za ryih, saj bodo v na-sprotnem primeru delavci poi-skali drugo organizacijo, ki jim bo znala pomagati in jih listrezno za-stopati.
Brane Janjič