Dober pastir
/ V nekej revnej fari na koroških gorah je živel pred več leti duhoven, ka-koršnega si je človek za dušni blagor vernikov in slavo božjo le želeti raogel. Živel je po zapovedili božjih, bil je lepih lastnosti, čverstega značaja, neutrudljiv delavec v vinogradu Gospodovem, zadovoljen z malim in polhen ljubezni do / svojega bližnjega. Marljivo in veselo je delal v svojem tihem krogu. Vsa ob-r Čina, ki se je daleč v goro protezala, čestila in spoštovala je svojega pastirja in dobrega duhovnega očeta. Staro in mlado ga je ljubilo kakor očeta, ter mu povsod izkazoralo primerno spoštoranje, bodi si, da je govoril z navdušeno be-sedo ob nedeljah in praznikih s pvižnice in razlagal besedo božjo, bodi si, da je pred oltarjem služil sveto mašo, podučeval v spovednici, ali pa pri postelji to-lažil bolnike.
Mnogo let je ta dobri duhovnik prav skerbno opravljal službo Gospodovo. Ni je bilo ostre zime, niti gerdega vremena, niti viharne noči, ki bi ga bila mogla doma prideržati, ako ga je klicala sveta njegova dolžnost naj si bode tudi v najdaljši kraj njegove fare.
Svojo sveto službo zvesto opravljaje, dočakal je lepo starost. Ali zdaj mu je začelo tel<5 slabeti in v njem ni bilo več onih moči, katerih je treba vsa-kemu dobremu duhovnemu pastirju za opravljanje njegovih svetih dolžnosti.
Nekega dne je počival bolni župnik v stolu naslanjaču, premišljevaje sla-bosti človeškega telesa. Ko tako počiva, stopi v sobo poslanec, ki mu donese sporočilo, da eden njegovih faranov nevarno bolau leži, ter želi prejeti sv. reš-nje telo.
Z žalostjo se oberne župnik k poslancu, ter mu reče, da v tako slabem stanji ne more iti k bolniku, naj si poišče tedaj duhovna v sosednej fari.
Poslanec odide.
Za šest ur pride zopet drugi poslanec, ter pripoveduje, kako nepotolažljiv je bolnik, ker mu njegov lastni duhovni oče, pri katerem se je tolikokrat verno izpovedal svojih grehov, ne more podati svete popotnice. To rekši pristavi še te-le besede:   ,,Usmilite se, gospod župnik, revnega bolnika in pojdite z menoj!"
Stari in onemogli župnik je zdaj že ležal v postelji zbog velikih bolečin, ter je se solznimi očmi izpovedal poslancu, da tako bolehen in reven ne more tako daleč v tako hudej ziini in po tolikem snegu. Tudi župnikova družiaa nagovarja poslanca, naj se poda v sosedno faro, ker domači gosp. župnik zares ne more v takem mrazu in tako daleč k bolniku.   Poslanec odide.
Ali na vsa ta sporočila niso mogli umiriti bolnika.
Tretji poslanec pride in pripoveduje, kako žalosten je ubogi bolnik, in da nikakor ne more umreti, predno še enkrat ne vidi svojega tolažnika in svojega dobrega duhovnega očeta.

Ko stari župnik to sliši, zbere svoje poslednje moči, vzdigne se v postelji      ter reče okrogstoječim: ,,Pač čutim, da se tudi moja poslednja ura približuje, a vendar ne morein pustiti, da ne bi izpolnil  bolnikove želje.   Bog mi  bode dal moči, da izpolnitn svojo poslednjo dolžnost; nesite me torej berž  k bolniku."
To rekši se župnik mahoma obleče, vzanoe korsko srajčico in štolo, ter se pusti nesti v cerkev, da vzame sveto popotnico za umirajoče.
Zdaj pripravijo nosila, posade nanje starega župnika, ga dobro v plašč za-vijejo, ter ga nestf po teronej noči, po mrazu in debelem snegu daleč v goro k umirajočemu bolniku. Cerkvenik z zvončkom in svetiljko v roki je šel naprej. Župnik pa je na nosilih sedč eversto pritiskal sv. rešnje telo na svoje persi ter ves dolgi pot prav goreče tnolil.
Tako pridejo do kmetske bajtice. Bolnik je že skoro umiral, in je ležal v postelji brez vse zavednosti. Ko je pa slišal pred hišo zvonček žvenkljati, po-gleda veselo proti onej strani, od koder se je slišal premili glas zvoučka. Ko stopijo v hišo, položč nosila na tla, vzdignejo župnika, ki je še komaj na pol živ deržal piosveto rešnje telo v svojih tresočih rokah.
V tem trenotku se na bolnikovem licu pokažejo še poslednja znamenja živ-ljenja; povzdigne roki proti nebu, zahvali se Bogu za veliko milost, ki inu jo je izkazal, in ko gosp. župnika prinesejo k njegovej postelji, prime za štolo in jo pobožno poljubi. Še je imel toliko moei, da se izpoveda svojih grehov in prejrae sv. rešnje telo; med tem so njegova žena, otroci in prijatelji, ki so ga prišli obiskat klečali zunaj pred vrafcmi.
Oba bolnika, ubogi kmet in sfcari   župnik, molila sta še nekoliko časa k Bogu; zdaj pa župnikov glas   postaja slabejši; dolgi  pot in mraz vzela sta mu       njegove poslednje moči.   On, ki je prinesel  boluiku nebeško tolažilo k njegovej     smertnej postelji,  tnoral je ž njim  vred iti v večuost.   Poljubi  sv. križ, stisne   ga  umirajočemu  sosedu  v roki,   sosed se nasineje in — umerl je.   Nekoliko pozneje izdabne tudi župnik v revnej kinetskej koči svojo blago dnšo-
Tudi ti bodeš moral unireti, tvoja največja tolažba na smertnej postelji pa bode tvoj duhovni pastir, ki ti je tolikokiat kazal prari pot v večnost.