Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Uredništvo za Trst : Ulica Valdirivo 35/IL, Tel. 29210
Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Cena: Posamezna štev. L 20 Naročnina :	Mesečna	L	85
Za inozemstvo: Mesečno L 150
m	\
	m
ff
{
Leto III. - Štev. 32
Gorica - 9. avgusta 1951 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Vsaka vojna prinese poleg človeških žrtev in materialnih razvalin tudi duhovno opustošenje, ki ga je neprimerno teže odpraviti in nadomestiti nego katerekoli vrste hišno podrtijo.
Upali smo, da se bomo takoj po končanih sovražnostih z vnemo vrgli na delo, da zacelimo duhovne rane, katere sta med vojno, zlasti med našo mladino, povzročili zmeda in revolucija. Toda v tem prepričanju smo bili temeljito prevarani in izdani prav od tistih, katerim smo največ verjeli, in zanje največ žrtvovali.
Medtem ko mladina drugih narodov že uživa sadove svobodnega dela in ustvarjanja, se kalvarija slovenske mladine še ni končala, ampak se je vsled komunistične revolucije, strahovlade in suženjstva, še poostrila.
Ni naš namen, da bi razpravljali o nevzdržnih materialnih razmerah novega rodu v domovini, ki jih že vsi predobro poznamo, temveč si hočemo ustvariti vsaj približno sliko duhovnega in moralnega pogorišča,
sluzila laži, praznih obljub in vseh drugih znanih sredstev, s katerimi je mladino vabila in klicala v komunistične vrste. Kjer ji niti to ni uspelo, se je — ali zadovolila z dosego nenačelnosti, razdora ali vsaj indiferentnosti, ali pa se je poslu-žila nasilja.
To so bile osnovne smeri komunističnega roparskega napada na slovensko mladino, ki jih bomo v prihodnjih člankih postopoma in teme-lite je osvetlili. Z grenko žalostjo v srcu moramo ugotoviti, da so komunisti v svojih peklenskih naklepih uspeli v treh smereh: a) iz izprijenih, oportunističnih ter komunistično navdahnjenih mladincev so u-stvarili več ali manj zanesljive udarne in politično zgrajene vodilne kadre, ki so duša vsega delovanja in hrbtenica vsem mladinskim priveskom komunistične partije; b) odločne nasprotnike so kompromitirali in onemogočili (v kolikor jih že preje niso likvidirali in pozaprli!) ter c) pri ostali »masi« mladine dosegli idejno apatičnost in popolno indiferentnost.
Težavna pogajanja v Kesongu
Jvaša mladina - naša skrb
ki ga je naši mladini pripravila peščica komunističnih agentov in oblastnikov, potem ko je to mladino tudi za varljivo materialno srečo prikrajšala in ogoljufala.
Novi rod, ki je korakal težkim časom naproti, se je uprl nečloveškemu nasilju tujih zavojevalcev. Ni dovolil, da bi mu tujec večno sedel na tilniku, kakor tudi ni dovolil, da bi mu še dalje — kot neki namišljeni in našemljeni nadčlovek
— diktiral teorije in povelja, ki so poniževala slovenskega duha in teptala njegove svetinje. Toda namesto v zasluženi svobodi, se je naša mladina po vsej borbi znašla, v še strašnejšem suženjstvu, ki razteza svoje kremplje v vse panoge človeškega življenja in ki se z največjim satanizmom loteva rušenja prav onih duhovnih vrednot, ki so mu najbolj nevarne.
V mladini hočejo organizirani in rafinirani moderni brezbožniki izpodkopati vsako misel na Boga in posmrtnost, pri čemer se v veliki meri poslužujejo šole, preko katere skušajo s pomočjo materialistično zgrajenih šolnikov vcepiti mladini neke nove kali, zmešati pojme o življenju in njega namenu, prikrojiti celo znanost in potvoriti zgodovino — če in kjer se to pokaže izvedljivo. Ni dovolj, da so ukinili nekaj katoliških zavodov, šol, organizacij in ustanov; ni dovolj, da so iz učilnic pognali križ in verski pouk, marveč so se morali s posebno
— edino njim lastno zlobnostjo vreči na blatenje duhovnikov in vsega kar je z njimi v zvezi. Od njih je bilo treba mladino radikalno odtrgati in ji dopovedati, da so duhovniki ostanki in zagovorniki starega reda, ki v novi družbi ničesar več ne pomenijo, ampak da ji celo škodujejo.
Glavni del tega pogubnega priza-devanja so prevzele razne omuni-stične mladinske organizacije, ki so jih ustanovili za najrazhcnejese u-stanove in poklice, da bi tuno utre-je vzgojili nov rod brezbožnih, brez-narodnih in breznačelnih ljudi, počasnim in zelo premišljenim zastrupljanjem so komunisti mnogo-, krat uspeli žal tudi tam, kjer bi se zdelo, da jim to — zaradi odpora staršev ali drugih okoliščin — ne bo mogoče.
Kjer komunistični eliti ni uspelo zgraditi več ali manj prepričanih privržencev, se je z vso vnemo po-
O kadrovcih smo mnenja, da se zaradi slabe vesti in ovaduštev ne bodo več toliko poboljšali, da bi utegnili postati kdaj pozitivni člani človeške družbe, dočim se oni del mladine, ki komunizem sovraži ne more in ne sme po nepotrebnem izpostavljati. Najžalostnejši pojav med slovensko mladino pa je precejšnje število breznačelnih, versko in narodno indiferentnih ljudi, ki so zaradi upogljivih hrbtenic, slabega zgleda in močnega pritiska, zgubili vsako upanje na bodočnost. V kolikor pa ti ljudje tudi sedanje razmere — zaradi slabih ekonomskih prilik v državi — na tiho le obsojajo, smo uverjeni, da bi bili takoj pripravljeni pozdraviti na slovenski zemlji celo včerajšnje zatiralce samo zato, da bi se položaj materialno — recimo izboljšal.
To niso naša fantaziranja temveč bridka dejstva! Do tega je pripeljala mladino brezvestna komunistična zlaganost in grenka prevara. Toda — kdor seje veter, žanje vihar — zato se tudi komunistom samim ni treba čuditi, da jih — kljub vsem naporom — spremljajo večni polomi in da jim kar čez noč shirajo petletke, o katerih jih postane sram govoriti.
To so sadovi nasilja, nemorale, preganjanja katoliške vere in Cerkve, prisilne in udarniške robote ter vseh podobnih modernih nesramnosti, ki žalijo človeško dostojanstvo in teptajo prav tiste slavne konvencije o človečanskih pravicah, ki so jih vsiljeni predstavniki države licemerno podpisali v inozemstva in za katere se je tudi naša slovenska mladina — žal brezuspešno borila.
J. G.
Pogajanja za premirje v Kesongu tečejo kakor neroden kmečki voz po razriti kraški poti: vsak hip se ustavijo z nevarnostjo, da ne pojdejo več naprej; a jih spet poženejo, da se zopet ustavijo. Bodo privozili do cilja, ne da bi se voz dobre volje razbil ob čereh raznih težav? Angleški listi takole pišejo:
»Pogajanja za premirje v Kesongu težko napredujejo zaradi različnosti mnenj glede tega, kje naj bi potekalo demilitarizirano področje. Sile Združenih narodov so razpostavljene zdaj na obrambni črti, ki poteka v glavnem precej severno od 38. vzporednika, in razumljivo je, da hočejo tam tudi ostati. Komunisti pa vztrajajo pri tem, da je razmejitvena črta severno od 38. vzporednika zanje nesprejemljiva in neopravičljiva. Pekinški radio je pretekli teden oddajal izjavo načelnika komunističnega odposlanstva, ki pravi, da ne bo nikoli pristal na tako zahtevo.
»Če je to poročilo točno«, pravi »Daily Telegrapli«, »lahko s pogajanji kar končajo, kajti človek si sko-ro ne more misliti, da bi zavezniki pri pogajanjih odstopili tisto, česar ne bi nikoli odstopili v boju.. Svojo iskreno željo po miru smo dovolj jasno dokazali s tem, da smo bili pripravljeni sredi zmagovite ofenzive zaustaviti svoje čete in začeti pogajanja za premirje. Toda zdaj mo-
ramo resno zasumiti v razloge, iz katerih so komunisti predlagali premirje. Če bi bili zares hoteli, da pride do sporazuma o premirju, bi ne bili tako dosledno razširjali dveh očitnih laži, namreč da so začeli vojno Združeni narodi in da so jo tudi izgubili, ter da so Združeni narodi napadalec, zdaj pa da prosijo za premirje. Ne glede na to, če se bodo poročila, ki govore, da hoče izkoristiti sovražnik razgovore za premirje le za to, da bi medtem zbral nove sile, izkazala za resnična ali , ne, Združeni narodi v nobenem primeru
ne morejo pristati na to, da bi sovražniku še olajšali to namero.«
Posebno nevaren je postal položaj v nedeljo, ko so pogajanja sploh prekinili, ker so komunisti prekršili pogoje za premirje s tem, da je neka oborožena skupina komunističnih vojakov prikorakala v neposredno bližino palače, v kateri se vršijo razgovori. To je bilo dovolj za generala Ridgweya, da je prekinil s pogajanji. Ko so pozneje komunisti obžalovali svojo kršitev pogajanj za premirje, so se ista zopet nadaljevala.
Mladinski festival v Berlinu
V nedeljo so v sovjetskem delu Berlina otvorili velikanski festival komunistične mladine vsega sveta. Trajal bo štirinajst dni. Med udeleženci je največ nemške mladine, ki ob tej priliki zopet obuja spomine na slovite nacistične mladinske sestanke. Tudi sedaj je vse kakor takrat. Le barvo srajc so menjali: prej so bile rjave, sedaj so modre. Zapadni časopisi o tem festivalu veliko pišejo. V glavnem je njihovo mnenje sledeče:
Množični komunistični mladinski zbori in festivali se dajo primerjati z mladinskimi zbori drugih totali-
Dvojna mera
Kakor poročajo, bo dobilo ameriško pro-testantovsko vseučilišče v Beirutu (Libanon) na podlagi 4. Trumanove točke podporo 62-1 tisoč dolarjev (približno 400 milijonov ital. lir) in sicer dve leti zaporedoma. To je nedvomno zelo lepa podpora. Toda v Beirutu je še neko drugo vseučilišče, ki je za ondotne kraje še večje važnosti kot prvo, in to vseučilišče je katoliško vseučilišče sv. Jožefa. In to vseučilišče ni dobilo nobene podpore, kar govori dovolj jasno o pristranosti tistih, ki te podpore delijo.
Da je vseučilišče sv. Jožefa za Bližnji vzhod vse bolj važno kot protestantovsko, je razvidno že iz števila dijakov, ki obe vseučilišči posečajo. Katoliško vseučilišče obiskuje 1387 dijakov, od katerih je 943 libanonskih dijakov; protestantovsko vseučilišče pa poseča samo 790 dijakov; med katerimi je 306 Libanoncev.
Na kat. vseučilišču sv. Jožefa so študirali skoro vsi javni delavci Bližnjega vzhoda in med drugimi tudi sedanji predsednik libanonske republike šejk Bešara El-Khury, ki je bil gojenec in pozneje celo profesor na tem vseučilišču. To vseučilišče je vzgojilo do sedaj 1.432 zdravnikov, 432 inže-
nirjev in nešteto drugih izobražencev ter je veliko doprineslo k zboljšanju zdravstvenih razmer v deželi. Poleg tega vzdržuje poseben radiologičen zavod za pobijanje raka kakor tudi edini Pasteurjev zavod v Libanonu za zdravljenje stekline.
O važnosti kat. vseučilišča v Beirutu ne more biti nobenega dvoma in zato je vest, da so ga pri podeljevanju podpore popolnoma prezrli, vso katoliško javnost zelo neprijetno dimila.
tarnih diktatur, zlasti z nekdanjimi liitlerjanskimi mladinskimi zbori, le da so nemški nacisti vbijali mladini v glavo predstave o odlikah nordijskega plemena, komunisti pa jo hočejo preslepiti z besedičenjem, da se edino le Sovjetska zveza trudi za svetovni mir.
»Sovjeti imajo s takimi množičnimi mladinskimi zbori, kakor so ga zdaj pripravljali na svojem področju Berlina, dvojen namen«, pravi »Kansas City Star«. Z njimi hočejo podpreti svojo teorijo, da je tako imenovani miroljubni sovjetski blok v hudi nevarnosti, da ga napade kapitalistični Zahod, in da ni zato nič čudnega, če se Sovjetska zveza kljub svoji propagandi, ko toliko govori o miru, pripravlja na vojno. Obenem pa bi radi sovjetski voditelji s takimi množičnimi mladinskimi zborovanji odpravili največjo nevarnost, ki se pojavlja v podložniških državah, namreč nacionalistični duh, ki se prebuja v teh narodih.
Med tem se je začel nov blok Berlina. Sovjetske oblasti ne puste nobenega prometa več iz Berlina na Zapad. Prav tako pa tudi zapadni zavezniki ne puste nobene izmenjave blaga s sovjetskim področjem Nemčije, dokler Sovjeti ne sklenejo nove trgovinske pogodbe. Tako smo zopet pri medsebojnem nagajanju.
t Kardinal Adam Sapieha
V Perziji se jasni
Edina svetla točka v političnem življenju zadnjega tedna, so bile zadovoljive novice iz Teherana. Osebnemu poslaniku predsednika Trumana Ilarrimanu se je namreč posrečilo toliko zbližati nasprotni mnenji perzijske in londonske vlade glede petrolejskega spora, da sta se ti dve začeli zopet pogajati. Iz Londona so poslali v Teheran posebno odposlanstvo z ministrom Stockesom na čelu, ki se sedaj pogaja s perzijsko vlado zaradi pridobivanja in
razpečavanja perzijskega petroleja. Če zadnji trenutek ne nastopijo kake nepredvidene ovire, bi se moral ta ostri spor med Perzijo in Anglijo poravnati na miren način, in tako nekako zadovoljiti obe strani. Vendar uspeh ni še tako gotov, ker skrajni nacionalisti in pa komunisti nasprotujejo vsakršnim pogajanjem. In ti lahko zadnji trenutek povzročijo kake izgrede in nemire, kot se je že zgodilo.
Pretekli teden je umrl, kakor smo na kratko že poročali, krakovski nadškof kardinal Adam Štefan Sapieha. Pokojnik se je rodil pred 84. leti kot sin kneza Adama Sa-piehe in Jadvige Sanguszko. Bogoslovje je študiral v Inomostu ter postal doktor bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen v Lvovu 1. 1893. Po kratki kaplanski službi je bil poslan v Rim, kjer je dosegel doktorat v cerkvenem pravu. Po vrnitvi v domovino je postal podrektor nadškofijskega semenišča v Lvovu in stolni kanonik. Toda že 1. 190S. ga je poklical bi. Pij X. v Rim, kjer je kot papežev tajni komornik ostal do 1. 1911., ko ga je isti papež imenoval za krakovskega škofa in ga je tudi sam posvetil. Par let pozneje je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je tudi njegovo škofijo potegnila v vojni vrtinec. Škof Sapieha je bil v teh težkih časih svojemu ljudstvu skrbni oče, voditelj in duša vse podporne in dobrodelne akcije ter lečil rane, ki jih je vojna tako neusmiljeno zasekala.
Po končani vojni, ki je vrnila Poljski njeno nekdanjo samostojnost, je bila krakovska škofija 1. 1925. povzdignjena v nadškofijo in msgr. Sapieha je postal njen prvi nadškof in metropolit.
Orisati v kratkih vrstah izčrpno delo nadškofa Sapiehe, je skoraj nemogoče, le to naj povdarimo, da se je pokojnik zanimal in skrbel za vse panoge verskega, cerkvenega in socialnega življenja. Posebno pa je skrbel za razne dobrodelne ustanove,
za jetične, uboge dijake, za stare in onemogle duhovnike, za misijone in duhovne vaje, za kat. akcijo, sploh za vse, kar je bilo z duhovno in tudi materialno obnovo njegovega naroda v kaki zvezi.
Tudi druga svetovna vojna je zajela njegovo nadškofijo ter pustila vse polno moralnih in materialnih ruševin za seboj. Zopet je bilo treba prijeti za delo in zopet je nadškof Sapieha napravil več kot svojo dolžnost. Zaradi njegovih visokih zaslug ga je sedanji papež imenoval 1. 1946. za kardinala. O njegovem delu zadnjih let, posebno o njegovem odločnem stališču na-pram sedanjim poljskim samodržcem, smo kljub železni zavesi že marsikaj lepega slišali.
Davies v Jugoslaviji
Angleški namestnik zunanjega ministra Davies je prišel v Jugoslavijo, da na dalmatinski obali preživi deset dni dopusta. Ob tej priliki se je ustavil tudi v Beogradu in v Zenici v Bosni, kjer si je ogledal tamkajšnje topilnice železa. Pravijo, da njegov obisk nima uradnega značaja. Vendar se zdi, da se minister poleg kopanja v dalmatinskem morju zanima še za marsikaj drugega.
X6p6&*AaX(
Trinajsta nedelja po binkoštih
Iz svetega evangelaja po Luku (Lk 17, 11-19)
Tisti čas, ko je potoval Jezus v Jeruzalem, je šel po sredi skozi Samarijo in Galilejo. In ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih,mož, ki so se ustavili od daleč in so povzdignili glas ter rekli: Jezus, učenik, usmili se nas! — Ko jih je zagledal, je rekel: Pojdite in pokažite se duhovnikom! — In med potjo so bili očiščeni. Eden izmed njih pa se je vrnil, ko je videl, da je ozdravljen, in je z velikim glasom Boga slavil; in padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval: in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: Ali ni bilo deset očiščenih? Kje so pa deveteri? Ali se ni našel nobeden drug, da se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca? — In rekel mu je: Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.
□
Posvetni ljudje imajo veliko težnjo, da bi bili všeč drugim. Zelo skrbijo za dišave, za frizuro in za eleganco v obleki. Iščejo najfinejše blago in posnemajo najbolj čudne navade, da bi okrasili zunanjost svo-
nadškofa msgr. Margottija
Pogreb pok.
Že v dolgi bolezni pok. nadškofa Margottija se je pokazalo, kako verniki z njim sočustvujejo. Še zadnje dni so mu razni romarji iz Lurda prinesli lurške vode, potem ko so zanj molili pri lurški Kraljici. Naklonjenost goriških vernikov do svojega nadškofa je pa prišla do polnega izraza ob njegovi smrti in zlasti še ob pogrebu. Splošno se trdi, da sličnega pogreba ni doživel še noben goriški nadškof.
Štiri dni je ležal na mrtvaškem odru v kapelici sv. križa v nadškofijskem dvorcu. Ljudi, ki so ga hodili kropit, ni manjkalo od jutra do večera in še čez noč.
Prvi del pogrebnih svečanosti se je izvršil v petek zvečer, ko so truplo pokojnega nadškofa prenesli v spremstvu apostolskega administratorja msgr. Ambrosija, gori-škega stolnega kapitlja, številnih duhovnikov in vernikov iz nadškofijskega dvorca
Proglas prevzvišenega ap. administratorja
Prevzvišeni msgr. Hijacint Ambrosi, škof mesta Chioggia ter apostolski administrator goriške nadškofije, je dne 4. avgusta 1951 naslovil na duhovnike in vernike goriške nadškofije naslednji proglas:
»Medtem ko prevzemam v moči vzvišenega poverila sv. stolice upravo slavne goriške nadškofije, se z občutenim ganotjem spominjam predobrega Nadpastirja, ki nas je zapustil vse zasolzene. Prevzvišeni knezo-nadškof msgr. Karel Margotti je kot še nikoli živ in pričujoč v mislih in srcu njegovih duhovnih otrok, ki jih je vodil s toliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo po svetlih potih evangeljske popolnosti.
Poverjena mi je bila težka in kočljiva naloga, da prevzamem dragoceno njegovo dediščino, katero bom moral nedotaknjeno izročiti Njemu, katerega bo poklicala b. Previdnost na sedež goriških nadškofov.
Obljubil sem bil sv. očetu in obljubljam vam, predragi duhovniki in verniki, da bom zastavil vse svoje moči za blagor vas vseh, ki ste izvoljeni del Kristusove črede. Moje srce se širi ljubezni do vas, saj ste vredni te ljubezni zaradi svoje dobrote in zaradi prestanih in še vedno trajajočih bolesti.
Moj očetovski pozdrav naj velja nato vsem duhovnikom, ki bodo, kot upam, s svojim ap. administratorjem ena sama duša in sila v edino resničnem življenju, ki je Kristus Gospod.
Moj očetovski pozdrav naj veljanato vsem vernikom, in predvsem onim plemenitim dušam, ki se pod vodstvom svojih duhovnikom žrtvujejo za zmago Kristusovega kraljestva v rešitev sveta. Toda moj pozdrav naj velja tudi onim, ki stoje odmaknjeni od Cerkve, in ta pozdrav naj bo kot vabilo božjega Pastirja, ki nepretrgoma kliče v svoj hlev zašle ovčice.
jega telesa in povzročajo večkrat celo pohujšanje za bližnjega. Kako koristno bi bilo, da bi vsaj del te skrbi porabili za lepoto svoje duše, da bi bili všeč Bogu!
Medtem ko se pehajo za lepoto svojega telesa, čisto zanemarjajo pravo lepoto, ki je v duši.
Da nastanejo privlačni, uporabljajo večkrat tudi mučne pripomočke in jili radi prenašajo, izogibljejo se pa lahkega sredstva za olepšanje duše — svete spovedi.
Kako minljiva je lepota človeškega telesa! Zgodba v gobavcih nam odkriva, kako ta bolezen zmaliči človeško zunanjost. V judovskem naselju je živelo deset gobavcev. Vsaj eden med njimi je bil Samarijan. Skupna nesreča je izbrisala vse narodnostne razlike in spore. Z obrazi jim je odpadala koža kos za kosom. Trepalnice niso več varovale oči, prsti so bili razjedeni. Ko so zvedeli, so od daleč klicali: »Jezus, usmili se nas!« Niso se mu upali približati, da jih ne bi ljudje kamenja-
li.	— Jezus se je ozrl na te trpine, ki niso imeli na sebi nič več človeškega. Tolažeče jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!«
Ko so odšli, so začutili, da se v
v cerkev Srca Jezusovega, kjer je počival zadnjo noč. Drugi dan se je pa že pred deveto uro natekla precej velika množica ljudi in čakala pred cerkvijo, da bi smela vanjo. Toda prednost je bilo treba dati cerkvenim in civilnim oblastem ter organizacijam. Ob devetih se je začel sprevod civilnih oblasti, ki so prišle polnoštevilno od državnega podtajnika poslanca Baresija in mestnega župana pa preko mestnih in deželnih svetnikov do raznih vojaških poveljnikov, službujočih v Gorici. Nato so vstopili prisotni škofje, devet po številu, z beneškim patriarhom na čelu v spremstvu res številne duhovščine in zastopnikov tržaškega kapitlja in drugih. Velika cerkev Srca Jezusovega je komaj zadostovala za toliko množico, ki se je usula v svetišče, da prisostvuje pogrebni sv. maši in obredom.
Sv. mašo je daroval beneški patriarh
In končno se prisrčno in spoštljivo klanjam civilnim in vojaškim oblastem, z iskreno željo po medsebojnem sodelovanju, kajti vsaka oblast je dolžna, da stremi v skladju namenov in dela po najvišjem cilju življenja, ki je zagotovitev resnične sreče in miru.
Božji blagoslov naj vam bo luč in tolažba !
Hijacint Ambrosi, škof in ap. administrator.«
OBJAVA nadškofijskega ordinariata
Knezonadškofijski ordinariat javlja, da je prevzv. msgr. Hijacint Ambrosi, ap. administrator, odredil, naj molijo duhovniki pri sv. maši kolekto »De Špiritu Sancto« ter da naj vsako nedeljo pri večernicah pred Tantum ergo dostavijo še »Veni Creator«.
Prevzvišeni msgr. ap. administrator potrjuje vsem duhovnikom vsa pooblastila, ki so jih imeli do sedaj. Nadškofijski kancler pa je pooblaščen za podpis vsega rednega poslovanja in za izdajanje običajnih pooblastil ter tudi spregledov od poročnih zadržkov nižje stopnje.
Prevzvišeni škof msgr. Ambrosi bo v Gorici vsako sredo in četrtek. Vsaki četrtek, ako ne bo drugače javljeno, bo delil v kapeli sv. križa v nadškofijskem dvorcu zakrament sv. birme.
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino!
njihovih žilah pretaka druga kri. Rane so začele izginjati druga za drugo. Po čudežni moči so bili ozdravljeni.
Tako razdejanje kot gobavost na telesu, povzroči greh v duši. Oropa nas vsake dušne lepote. Gobave so zapodili izmed zdravih ljudi, smrtni greh izključi človeka od poti do nebes. In čudno, ljudje, ki ne prenesejo nobene nesnage v svoji liiši, trpijo vse to v lastni notranjosti, v svoji duši.
Jezus pa vse prijazno vabi: Pojdite in pokažite se duhovnikom! Treba je iti k spovedi. Odkriti je treba vso duhovno revščino in po božjem usmiljenju se bo povrnilo zdravje.
Radi uporabljajmo to zdravilo — spoved, ki skrbi za lepoto in zdravje naših duš.
NEDELJSKA MOLITEV
VSEMOGOČNI VEČNI BOG, POMNOŽI V NAS VERO. UPANJE IN LJUBEZEN:	IN,	DA	BOMO
MOGLI DOSEČI, KAR OBETAŠ, STORI, DA VZLJUBIMO, KAR UKAZUJEŠ.
Koledar za prihodnji teden
12. avgusta. NEDELJA. 13. pobinkoštna; Klara, devica.
13. PONEDELJEK. Janez Berhmans, sp.
14. TOREK. Evzebij, spoznavalec.
15. SREDA. VNEBOVZETJE MARIJE DEVICE, zapovedan praznik.
16. ČETRTEK. Joaliim, oče Device Marije.
17. PETEK. Julijana, devica.
18. SOBOTA. Helena, cesarica.
Agostini, tržaški škof msgr. Santin je pa po sv. maši imel nagrobni govor. Resna je bila govornikova beseda, ko je prisotnim risal življenjsko pot in duhovni lik pokojnega nadškofa. Ob njegovi besedi smo še bolj živo razumeli značilne poteze osebnosti pok. msgr. Margottija, ki je v mladosti sam okušal revščino in trd boj za življenjski obstanek ter zato tem bolj razumeval pozneje v življenju, kaj je revščina.
Po običajnih molitvah pri katafalku, ki jih je za rajnim opravilo pet škofov po vrsti, kot je predpisano, se je razvil veličasten sprevod po glavnih mestnih ulicah v stolnico. Goričani so verjetno prišli sko-ro vsi in šli ali v sprevodu med raznimi cerkvenimi organizacijami ali pa so stali ob strani ulic, koder je šel sprevod. V stolnici so položili g. nadškofa k večnemu počitku pred oltarjem fatimske M.B., katere češčenje je sam upeljal v škofiji.
Idile in zgodbe M. Turnška
Metoda Turnška pozna slovenska javnost že dobršen čas kot pridnega in neutrudljivega delavca na raznih področjih pismene tvornosti:	kot zgodovinarja, kot narodo-
pisen in zbiralca slovenskega folklornega bogastva; kot dramatika — pred dobrim letom dni je njegova zgodovinska igra »Država med gorami« prav na našem radiu doživela krstno predstavo. Poznamo ga, zlasti po vojni, kot neutrudnega razglaševalca lepot slovenske zemlje in slovenskega izročila; kot sodelavca pri najrazličnejših slovenskih publikacijah v svobodnem svetu, kjer je, večinoma pod raznimi psevdonimi, priobčeval poleg drugega tudi tako imenovano pravo-literaturo. Poleg tega obširnega, čebeljega dela je treba pohvaliti njegovo požrtvovalnost:	vse svoje publikacije po
vojni je po večini izdal v samozaložbi, kar pri skromni profesorski službi na slovenskih šolah v Trstu priča, da živi pisec samo za svoje delo in za sBar, kateri to delo služi.
Te dni se nam je Turnšek predstavil, mislim da s prvo knjigo svoje proze, kateri je dal naslov »Z rodne zemlje«. Knjiga vsebuje dve idili: »Cvetje pod križem« ter »Očnice izpod Triglava« in zgodbo »Krči v Korotanu«.
Pisatelja njegova narava ter osnovni optimizem, izvirajoči iz nje; njegova prva ljubezen — folklora in njegov duhovniški stan v literarnem delu nekako samo po sebi usmerjajo v snovno in oblikovno idiliko, ki udarja na dan celo v njegovi dramatiki. Idila v književnosti je literarno prikazovanje nekdanjih ali celo neresničnih preprostih lepot in vrednot, življenja in
GREMO NA
1720 slovenskih vernikov s Tržaškega roma to nedeljo na Barbano. S seboj nesemo svetoletni križ, ki nas je lansko leto spremljal po večnem mestu Rimu. Prvi namen našega velikega romanja je svetoletni jubilejni odpustek, za katerega bomo opravili predpisane molitve. Obenem se hočemo Mariji Pomočnici kristjanov javno zahvaliti za veliko milost vztrajnosti v sveti veri. V teh povojnih letih so mnogi naši bratje na Tržaškem odpadli od svete vere ali jo v javnem življenju zatajili. Naše matere so ostale po večini zveste Bogu! To pomeni, jutri bo novi rod zopet molil Boga kakor v lepih prejšnjih časih!
Svoje zveste vernike spremljajo na Barbano skoro vsi dušni pastirji. To je veliki dan, ki ga je dobri Bog pripravil svojim zvestim po materi Mariji! Z nami roma tudi naš nadpastir, prevzvišeni tržaški škof. Ni večjega veselja za vernike, kakor da se skupnega romanja udeleži tudi prvi pastir v škofiji. Vi romarji dobro veste, kaj so brezbožni časopisi že pisali v teh letih o nas duhovnikih in o našem škofu. Tudi vemo, da jim ne ugaja naše romanje na Barbano. Toda na vse to več na Tržaškem ne gledamo! Naša pot je samo ena:	Sveti
Cerkvi zvesti do groba! Naj Mati božja bogato blagoslovi našo skupno molitev, naj sprejme veliko skupno prošnjo tržaških slovenskih vernikov, naj nam da dočakati dan zmage, ki jo je napovedala v Fatimi: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce!«
ZADNJA NAVODILA:
1) Voditelji romanja so vsi prisotni duhovniki, vsak romar naj se v potrebi obrne na svojega domačega duhovnika, ali na kateregakoli. Vsi bomo radi pomagali, da bo romanje lepo v vsakem oziru. Glavno odgovornost za romanje imajo: g. kaplan iz Rojana in gg. župnika iz Doline in Mačkolj.
2) Ko se bližamo Marijinemu otoku, prepevajmo Marijine pesmi. Pri izstopu iz ladje se takoj uvrstimo v procesijo in tako pojdemo v Materino hišo, kjer bomo takoj opravili molitve za jubilejni odpustek. Med škofovo sveto mašo ob 10.30 pojemo znane skupne pesmi. Vsi ki radi pojete, se postavite v sredino cerkve. Pojmo vsi lepo in zbrano kakor lansko leto v Rimu. Ves dan se zavedajmo, da smo romarji, da nas dragi verniki opazujejo! Vse naše vedenje na Barbani in popoldne pri obisku drugih cerkva bodi vredno pravega slovenskega romarja. Popoldne ob pol treh bo popoldanska pobožnost z govorom (č. g. Jamnik) in Evharistično procesijo, nato odidemo v skupnem sprevodu do ladij, kakor smo prišli. Razna drobna navodila bodo dana na licu mesta.
3) Kjer je veliko ljudi, je veliko želja in lahko tudi sitnosti. Vzemimo od doma
doživljanja, kakor ga more v nas pričarati samo še umetnik. Idila je prav zaradi tega, če je mojstrsko in prepričevalno ustvarjena, lahko naravnost literarni božji dar za čase, v katerih življenje in umetnost obvladujeta zgolj trda stvarnost ter krvava, umazana in enodnevna problematika. Človeku, ki je navajen zgolj take umetnostj in književnosti — in Slovenci smo danes zaradi prisilnega usmerjanja naše uradne literature skoraj primorani v to — je idila oddaljena in težko sprejemljiva stvar. Ne more pa seveda takšno začasno osebno sta lišče biti merilo za umetniško, nadčasovno vrednost te literarne zvrsti.
Turnškovi idili vsebinsko in oblikovno v glavnem ustrezata tej oznaki idile. Obe obravnavata romantično ljubezen in življenje slovenskega kmečkega študenta, položeno v okvir slovenskega planinskega sveta in njegovih naturnih, nepokvarjenih ljudi v širokem, lagodnem slogu; preprostem, kakor je preprosta njuna snov; za prepričljivost morda včasih celo preveč preprostem in tudi naivnem. Turnšek je idilik celo tam, ko svoje osnovno dogajanje prepleta s sodobnimi utrinki, bodisi socialnimi, političnimi ali čisto človeškimi, zarad: česar ostaja njegovo pripovedovanje vedno v enotnem okviru.
Tretja zgodba, »Krči v Korotanu«, ki bi jo imenovali prikaz resničnosti v idiličnem slogu, nam slika človeško okolico in žalostni konec koroškega slovenskega ljudskega pastirja, župnika in politika Vinka Poljanca ob hitlerjevskem navalu na slovenski kot Korotana. Zaradi njene tragične dramatičnosti in epskih prvin, kakor jih včasih vsebuje samo resnično življenje, se tu-
BARBANO
precejšnjo mero potrpežljivosti. Romar naj dela tudi pokoro. Bodimo pa veseli, pri razvedrilu, razgibani, a vedno dostojni. O-pozarjamo na resnost na bloku. (Svete zakramente prejmimo doma, čeprav lahko tudi na Barbani. Vsi duhovniki spremljevalci lahko na Barbani spovedujejo).
4) Če bi se prijavil kakšen, ki bi mislil izrabiti ta dan le za izlet in se ne bi držal danih navodil ter hodil po svojih potih, tak naj ostane doma. Dopoldanska in popoldanska pobožnost na Barbani, in skupni odhod iz Barbane — to je obvezno za vse!
5) Slovo bo v baziliki v Ogleju. Tam bomo zapeli »Je Angel Gospodov« in se okrog devetih srečno vrnili na svoje domove.
Z ljubim Sinom nas blagoslovi Devica Marija!
Iz romanja v Lurd
Od 17. do 24. julija je bilo romanje v Lurd iz Treh Benečij. Ker je bila najmočnejša skupina iz Trsta in je romanje vodil tržaški gospod škof, se je tudi kar imenovalo tržaško romanje. Med romarji je bilo okrog 40 Slovencev in sicer največ iz Opčin (17) in iz Skednja (7). vlaku smo bili Slovenci skupaj, kar nam je omogočilo, da smo lahko skupno peli in molili.
Vožnja v Lurd je trajala 36 ur. Tja smo dospeli v sredo ob šestih zvečer. Avtobusi so nas takoj odpeljali v razne hotele,, kjer smo imeli hrano in prenočišče.
Vkljub utrujenosti od dolge vožnje smo še isti večer hiteli k lurški votlini. Ustavila nas je nočna procesija z lučkami, ki se vrši vsak večer pred cerkvijo. Cela okolica je odmevala od lepe lurske pesmi: Zvonovi zvonijo ... Procesija se je kakor goreča reka prelivala pred cerkvijo.
V Lurdu smo ostali od srede zvečer do nedelje zvečer, torej štiri cele dni. Istočasno z nami je bilo v Lurdu okrog petnajst tisoč romarjev iz Anglije, Belgije, Dunaja, Nemčije in iz raznih francoskih škofij.
V teh štirih dneh smo se največkrat mudili pred lurško votlino, kjer se je Marija prikazala Bernardki. Z neko izredno silo nas je privlačil ta kraj. Tu smo zaupno molili zase, za naše bolnike, za vse tiste, ki so se priporočili naši molitvi in tudi za našo domovino.
Udeleževali smo se procesije s svetim Rešnjim Telesom, ki se vrši vsak popoldne in zvečer z lučkami.
Ogledali smo si hišico, kjer je živela Bernardka. Prostor kaže, da je morala biti Bernardkina družina res revna, ker se je morala v tako majhnem prostoru tlačiti šestčlanska družina.
Nad lurško votlino so po hribu Kalvarija postavljene postaje križevega pota. Dvakrat smo ga Slovenci skupno molili.
Hoteli smo si ogledati tudi okolico Lurda, zato smo se v soboto dopoldne povzpeli z vzpenjačo na 1400 metrov visok hrib Pi-beste. Odprl se nam je krasen pogled na dolino reke Gav, ob kateri leži Lurd in na s snegom pokrite Pireneje ob španski meji.
Nekateri smo imeli srečo, da smo se lahko kopali v čudežni vodi, kjer kopljejo bolnike. Vsi, ki pomagajo pri kopanju, ves čas molijo rožni venec.
V noči od četrtka na petek smo imeli nočno češčenje v cerkvi in o polnoči sveto mašo s skupnim svetim obhajilom.
Lurd pokaže, da vera in molitev ni predpravica otrok in žensk. Tja prihaja tudi veliko število mož in fantov na romanje. Prav nič se ne sramujejo moliti rožni venec, iti v procesijo, streči pri sveti maši, iti k svetemu obhajilu, voziti bolnike itd.
S težkim srcem smo zapuščali Lurd v nedeljo zvečer. V naših srcih je gorela tiha želja, da bi nam Bog dal milost še kdaj videti te svete kraje. V torek ob enajstih dopoldne smo dospeli nazaj v Trst.
Lepo bi bilo, če bi se prihodnje leto goriški in tržaški Slovenci združili in skupno poromali v Lurd k Mariji. Pot je res nekoliko draga, toda doživetja, ki j*j* daje Lurd. se ne dajo plačati z nobenim denarjem.
Lurski romar
kaj slog bije z vsebino, a to stvari ne jemlje dokumentarne in zgodovinske vrednosti. Župnikov ženitni pouk Jozeju in Lizi v njej pa se po izvirnosti ter zdravi in udarni jedrnatosti postavlja ob stran slovitim pridigam Pregljevih tolminskih duhovnov.
Turnškova zbirka, ki jo poživljajo bolj ali manj dobre fotografije slovenskih pokrajinskih lepot, zlasti planin, bo marsikomu razveseljivo branje ter bi zaradi svojega značaja, pa tudi zaradi svoje splošne vrednosti zaslužile mesto vsaj v Mohorjevih večernicah, pozdraviti pa jo moramo, kakor vse podobne pojave, tudi kot novo delo svobodnega slovenskega pisatelja v svobodnem svetu.
kiuilitiuiria]
Odgovor boljše
(Nadaljevanje in konec)
Vrsta laži
»Primorski dnevnik« je dalje zapisal vrsto laži o jezuitski-mahničevi-ehrliehovski-klerofašistični zgodovinski zaroti proti slovenski kulturi in umetniški svobodi.
Kakor pišeta komunistična literarna zgodovinarja dr. Kidrič in dr. Slodnjak, — da objektivnih znanstvenikov sploh ne omenjamo — so bili prav jezuiti tisti, ki so v protireformaciji prvi začeli gojiti slovensko slovstvo, izvirno slovensko književnost ter prirejali prve slovenske gledališke predstave. Njihovo delo je rodilo zametke za bodoče prvo slovensko kulturno združenje »Academio Operosorum« in dalo temelje slovenskemu prosvetljenstvu. Potem je bil jezuitski red vse do najnovejših časov v Avstriji prepovedan. Zato jezuiti niso mogli imeti ne takega, ne drugačnega vpliva na naš kulturni razvoj. Ko so se spet vrnili v Ljubljano, so se bavili izključno z duhovnim pastirstvom in znanostjo, da so jih še komunisti po prevzemu oblasti lahko sodili in oropali samo s falotskimi pretvezami.
Nadškof dr. Jeglič ne pojde v zgodovino zaradi zadeve s Cankarjevo »Erotiko«, katero je, kakor pravijo sami komunistični literarni zgodovinarji, pokupil in ne vpe-pelil. (Sam Ivan Cankar mu je za to pozneje javno prav dal.) Nadškof Jeglič je slovenskemu narodu dal tudi prvo slovensko gimnazijo ter s tem začel novo dobo v slovenskem norodnem razvoju. To gimnazijo je sezidal s svojimi sredstvi in jo sam vzdrževal. Sam je založil vse potrebne knjige, iz katerih je v lastnem jeziku študiralo na stotine bodočih slovenskih zlasti primorskih razumnikov, političnih voditeljev in kulturnih delavcev, med njimi vrsta sedanjih komunističnih izkoreninjencev. Zalagal je slovarje in taka slovenska znanstvena dela, kakor jih Slovencem niti titovska »svoboda« do danes ni bila sposobna dati. Leta 1917 je prvi podpisal »Majniško deklaracijo« in pogumno stopil na čelo organiziranim prizadevanjem za osvoboditev slovenskega naroda.
Dr. Lambert Ehrlich, ki so ga titovci zverinsko ubili maja 1942, je bil znantvenik svetovnega slovesa in eden najbolj genialnih slovenskih ljudi, poleg tega po osebnem življenju svetnik. Leta 1918 in 1919 se je na mirovni konferenci v Parizu obupno boril za ohranitev Koroške in Primorske Sloveniji, — zato, da zdaj prav »Primorski dnevnik« še na mrtvega pluje. Kot vseuči-liški profesor v Ljubljani je množicam študentov, med njimi svojim bodočim rabljem, preskrbel streho in hrano, če jih ni celo imel pri svoji mizi. Leta 1937 je s svojim posredovanjm rešil iz avstrijskih zaporov Borisa Kidriča, čigar žena, Zdenka Ar-mičeva, je leta 1942 v zahvalo pripravila njegov umor.
„Domačini“ in »preudarni katoličani"
»Primorski dnevnik« s prozornim namenom opleta tudi z »domačini« in »preudarnimi tržaškimi katoličani«, ki da naše ugotovitve o titovskem kulturnem boljševizmu obsojajo. Na to odgovarjamo:
Slovenski narod je celota, ki ne pozna ne takih, ne takih, ne drugačnih »domačinov« in tudi ne boljših ali slabsih Slovencev marveč samo Slovence. Ti so se kot celota lahko ohranili, ter ostali samobitni m z,vi, ker so ostali zvesti svojim duhovnim osnovam ter izročilom. Med te osnove spada tudi krščanstvo, katerega oznanjeva-lec je bila duhovščina. Samo bratstvo, sloga in zvestoba duhovnim osnovam bo Slovence reševala tudi v bodoče. Kdor Slovence u-metno deli na take ali drugačne; kdor izpodkopava katerega koli izmed duhovnih temeljev, streže po življenju slovenstvu kot takemu, posebno tukaj ob meji.
Ta žalostna slava je bila prihranjena slo-venskim komunistom. Posledice njihovega protislovenskega dela, načrtnega ubijanja narodne zavesti in razdiranja enotnosti s fratelancami in komunizmom čutimo poscb-no Slovenci na Tržaškem in Primorskem. Ker titovski komunisti kljub jasnim doka zom o pogubnosti svojega ravnanja prav tukaj nadaljujejo s tem žalostnim do lom in dokaz za to je ravno vprizoritev »Celjskih grofov«, jih pač ne moremo imeti za drugo kakor za izdajalce slovenskega naroda; edine narodne izdajalce v slovenski zgodovini.
»Primorski dnevnik« pa naj nam navede enega »preudarnega tržaškega katoličana«, ki bo ploskal Kreftu in Babiču, če mu kot zgodovinsko in sodobno podobo slovenskega duhovnika; tistega duhovnika, ki je primorske in istrske in koroške otroke
kulturnim vikom
kljub vsemu preganjanju na skrivaj učil slovenske besede in ki je z zadrugami Sn lučjo omike reševal slovensko zemljo pred tujcem; če mu tega duhovnika prikazujejo pod krinko zapitega in zvlačuganega meniha.
O kulturni svobodi
»Primorski dnevnik« se v svojem zmerjanju dotika tudi zelo nevarnega vprašanja o kulturni in umetniški svobodi, ki da sta jo pri nas od pantiveka zatirali Cerkev in domača oblast. Ob tej laži moramo pribiti, da ni nikdar noben slovenski pisatelj ali umetnik bil zaradi svojega pisanja ali svoje umetnosti od domačih ljudi postavljen pred sodišče ali celo poslan na morišče. To vedo najbolje komunisti sami, ki so na kulturnem podrpčju in v umetnosti pod vsemi bivšimi režimi v Sloveniji lahko nemoteno uganjali kulturni boljševizem in mirno pripravljali revolucijo.
Naloga grobarjev kulturne svobode in preganjalcev svobodne uihetnosti in umetnikov je bila prihranjena komunistom. Tl so leta 1945 prvi v naši zgodovini pometali iz knjižnic vsa dela in celo prevode, ne le sodobnih protikomunističnih, marveč celo zgolj nekomunističnih pisateljev in pesnikov. Ti zvesti Hitlerjevi dediči niso samo sežgali del, marveč so prvi v naši zgodovini tudi pobijali umetnike.
Leta 1943 so živega sežgali najboljšega mladega slovenskega pesnika Franceta Balantiča. Leta 1944 so zverinsko ubili primorskega pesnika Lada Piščanca. Leta 1945 so obsodili na smrt in obesili slovenskega pisatelja, primorskega rojaka Narteja Velikonjo, »očeta ljubljanskih sirot«, ki se ni nikdar ukvarjal s politiko. Na dolgo ječo so obsodili pesnika in primorskega rojaka Jožo Lovrenčiča. Ubili znanega narodnjaka našega Filipa Trčelja. Te dni je kot žrtev njihove »kulturne svobode« v Švici kot pregnanec umrl primorski pisatelj in narodni delavec dr. Ivo Česnik. Na desetine drugih slovenskih pesnikov, pisateljev, slikarjev in kiparjev je hilo mesece in leta zaprtih in so še zdaj obsojeni na molk in nedelo, ker se pač niso vdinjali partijski »kulturi«.
In ne samo to. Kje dobite danes v »svobodni« Sloveniji, katere predsednik je nekdanji veliki oznanjevalec kulturne svobode, Josip Vidmar, na primer dela največjega živega slovenskega pisatelja, spet primorskega rojaka Ivana Preglja? Tistega Preglja, ki je davno pred Krefti slikal tolminske punte v njihovi pravi podobi, ko sta se slovenski kmet in njegov duhovni pastir z roko v roki' borila proti krivici tujega grofa? Tistega Preglja, ki je v »Božjih mejnikih« in »Umreti nočejo« prikazoval mučeniška prizadevanja slovenskega duhovna za žrtev slovenske zemlje in slovenskih duš v Istri in na Koroškm — takrat, ko so današnji patentirani tržaški antifašisti še nosili črne srajce.
A Pregelj ni bil nikoli kulturni boljše-vik, marveč samo umetnik, služabnik resnici, lepoti in slovenstvu. Še dobro, da ni zaradi tega v ječi, kakor bi bila v ječi Prešeren in Cankar, če bi živela v današnji »svobodi!«
Toda kako, da ni danes na trgu niti Vidmarjevega »Kulturnega problema slovenstva«, niti Kocbekovih, niti Voduškovih, niti Pogačnikovih, niti nešteto drugih pesmi in romanov, ki so jih včasih pisali ti in druge številne današnje komunistične »koristne budale«. Kakšna kulturna svoboda je to, v kateri bodo izdali — na državne stroške — epuriranega Ivana Cankarja, iz katerega bodo, kakor je javil »Slovenski poročevalec«, izpustili vse, kar bi veljalo tudi za današnje zatiranje kulturne svobode pri Slovencih. Kakšna svoboda je to, da v »Prešernovem albumu« na zapoved partijcev niso smele biti objavljene pesnikove podobe, ki so jih napravili F ranče Gorše in drugi svobodni slovenski umetniki, ki ne tečejo po partijski liniji? In tako dalje.
»Primorski dnevnik« naj nam najprej od-• 80v°ri na ta vprašanja; potem šele bomo z njim o kulturni svobodi kaj več razpravljali.
To je svoboda, kjer so Ravbarji in njim podobni slovensko kulturo kljub Kreftovim in Babičevim konjem spravili na psa, ali, kakor je priznal sam Kocbek, »v posnemanje nižjih civilizacij!«
Poslednje straSllo
Kadar koli naš list, ali kdo drugi, zapiše kaj proti komunizmu in titovstvu, »Primorski dnevnik« in njemu podohni takoj zaslutijo v ozadju pokojni »Slovenski dom.« Ta list in ljudje, ki so ga pisali, so morali biti komunizmu zelo nevarni, da se ga ti-
tovci tako neznansko boje še zdaj, ko so zmagali in ko je list že sedem let mrtev. Če je tako, potem vsa čast jim. Kdor je, ali je bil komunizmu nevaren, je zaslužen za slovensko stvar in za stvar vsega svobodnega človeštva.
Mi s tem listom nismo nikoli mogli imeti nobenih zvez, ker nas takrat pač še ni bilo. Vemo samo to, da je »Slovenski dom« bil edini slovenski dnevnik, ki se je ob začetku vojne 1939 pogumno postavil proti nacizmu in fašizmu in si s tem pridobil simpatije vse slovenske javnosti. Zlasti je postal priljubljen, ko je po sporazumu med Hitlerjem in Stalinom začel slovenske komuniste razkrinkavati kot hitlerjevske vohune in nacistične petokolonce. (Zlom Jugoslavije, komunistična sabotaža, njene o-brambe ter komunistično bratenje s hitler-jevci v podjarmljeni Sloveniji so to izda- * jalsko vlogo dovolj jasno pokazali). Nemški in italijanski poslanik v Beogradu sta tiste čase dvakrat zahtevala ustavitev lista. Njegov urednik M. Javornik je ob zlomu Jugoslavije moral s svojimi sodelavci bežati iz Ljubljane pred gestapovsko, aretacijo. Pod italijansko zasedbo je bil kot e-dini slovenski časnikar na tožbo nemškega konzula obsojen na ječo zaradi svojega pisanja pod bivšo Jugoslavijo.
Kakor je bil ta list glasnik pravih slovenskih teženj tedaj, ko so slovenski komunisti služili Hitlerju, tako je ostal enak pozneje, ko se je v Sloveniji začela komunistična revolucija. Leta 1944, ko je »Ljub-
Italijauski krompir za Indijo
Italija pridela precej krompirja, več kot za lastne potrebe. Zato pa je tudi Italija vedno izvažala svoj krompir, posebno zgodnjega, katerega lahko prodaja že v času, ko ga drugod šele sadijo. Zgodnji krompir gre predvsem v Srednjo in Severno Evropo. — Letos se izvaža precej krompirja v Indijo in v Pakistan (— samostojni muslimanski del Indije) .Vozijo ga ladje Tržaškega Lojda. Največ ga naložijo v Neapelju.
Za pičnik oziroma zeleno krmsko koruzo
so priporočljive ameriške križanke, a ne iste kot za seme. Poskusi pa so dokazali, da se pridela mogoče še več krmske tvarine, če se mesto ameriških križank seje italijansko vrsto »caragua«, ki rodi drugače belo zobčano zrnje.
Ni vse eno, katero vrsto seješ! Od semena zavisi zelo mnogo!
Ford podpira FAO
Ford je znani ameriški tvorničar avtomobilov, traktorjev, aereoplanov, itd. FAO pa je kratica za mednarodni prehrambeni in kmetijski urad.
Pred kratkim je Ford nakazal FAO znesek 20.000 dolarjev (nad 12 milj. lir), ki naj se porabijo v enaki meri za plačanje potnih stroškov, ki bi jih imela zastopnika »Katoliškega udruženja za kmečko življenje« in protestantovskih »Kmetijskih misijonov«, da prisostvujeta sejam FAO.
Vložite jajca
Kmalu bodo postala jajca bolj redka. To zavisi deloma od tega, da že po naravi kokoši v jeseni prenehajo nesti, deloma pa od tega, ker v vinorodnih krajih držijo kokoši strogo zaprte in nesejo mnogo manj. Sedaj pa je jajc še precej. — Zato si bo pridna gospodinja sedaj napravila zalogo za dobo do Božiča, ko bo zopet več jajc.
Priporočljivi so trije načini vlaganja jajc:
a) V gosto apneno mleko, a apno naj ne bo preveč staro.
b) V stekleno vodo, ki se jo dobi v drogeriji in se potem doma razredči.
Dočim sta ta dva načina pri nas poznana, se v zadnjem času uveljavlja vedno bolj tretji, in sicer: Pred seboj imamo lonec vode, ki močno vre. V malo sitce položimo jajce in vse skupaj potopimo v vrelo vodo, a le za 3 sekunde. V jajcu se stvori takoj okoli beljaka bela kožica, ki ne pro-pusti ne zraku ne glivic v notranjost jajca in tako ostane več časa v svežem stanju.
Kdor konzervira jajca, naj konzervira vedno sveža. Kdor pa konzervira z apenim mlekom ali stekleno vodo, naj pazi, da bodo jajca v posodi vedno pokrita s tekočino. Zato je na mestu večkratno nadziranje, da ne bi izhlapelo preveč tekočine.
Kaj bomo sejali v avgustu?
Kmet naj seje deteljo inkarnatko (ruso travo), da bo imel spomladi zgodaj na razpolago obilo tečne sveže krme. Sejemo celi avgust, za silo še v prvi polovici
ljanska pokrajina« štela komaj 400.000 prebivalcev, je njegova naklada dosegla 60.000 izvodov — številka, kakor je ne more pokazati noben slovenski list v zgodovini. Gotovo Slovenci niso lista kupovali zato, ker se je boril proti slovenskim koristim. Če se je boril proti komunizmu in se je zaradi tega tako bliskovito širil, potem je to najzgovornejši dokaz, da slovenski narod komunizma ni maral.
Če je res ta list bil tisto, kar trdi »Primorski dnevnik«, kako da so pri njem sodelovali med drugimi številnimi: Jože Zem-ljak, danes vodja titovskega gospodarskega in diplomatskega zastopstva v Trstu, ki je bil nad leto dni njegov gledališki kritik; dalje Edvard Kocbek, današnji podpredsednik Osvobodilne fronte in poglavar slovenskih koristnih budal; potem vodilni slovenski komunistični umetnostni zgodovinar in kritik dr. Stane Mikuž; pa dr. Cene Kranjc, do nedavnega glavni urednik »Slovenskega poročevalca«; in pokojni partizanski pesnik Primorec Ivan Rob, in današnji uradni titovski literat Drago Šega ter vrsta drugih?
To bi bilo nekaj vprašanj in ugotovitev ob zmedenem zmerjanju »Primorskega dnevnika «. Ta nam poleg vsega zameri še to , da naša ocena »Celjskih grofov« ni bila podpisana. Čemu? Saj ni podpisan niti njegov odgovor, dasi skuša njegov pisec v vsaki vrsti dokazali, da ima on prav. Česa se torej on boji?
septembra. — Lahko sejemo tudi koruzo za zeleno krmljenje ali za silažo. — Po krompirju sejemo še krmsko repo.
V vrtu sejemo solate endivije, in sicer rumeno in zgodnjo zeleno, lahko pa tudi pozno zeleno. Lahko seješ še cikorijo, začneš pa sejati motovilec in špinačo. Vendar je bolje počakati še kakšen teden s sejanjem špinače, da bomo bolj gotovi, da ne bo šla v seme. Špinača ima namreč to lastnost, da gre rada takoj v seme, če jo sejemo v letni dobi, ko so dnevi zelo dolgi in noči zelo kratke. Zato pa jo prav mirno lahko sejemo celotno dobo od 15. avgusta pa do 15. aprila. V ostalih dobah lahko sejemo samo posebne vrste.
Umljivo je, da lahko še vedno seješ ra-dič. Z zimsko glavnato solato pa še počakaj.
Kurnik v poletnih mesecih
Kdor hoče imeti zdrave kokoši, naj predvsem pazi na snago v kurniku.
Na tleh naj bo nastilj, katerega moramo večkrat menjati: starega v gnojiščno jamo, novega v kurnik. Nastilj je lahko iz suhega listja, žaganja, žitnih plev, zdrobljene slame, lahko pa tudi pesek. Na vsak način mora biti nastilj tak, da vsrka vlago.
V najbolj sončnem delu kurnika naj bo nepregloboka jama s prav drobnim peskom, katerega večkrat potresemo z DDT v prahu: kokoši se bodo tam rade valjale in se rešile kurjancev.
Enkrat na mesec kurnik temeljito osnaži in poškropi pod in stene z 2°/o raztopino kreolina (5 litrov vode in 10 dkg kreolina).
Skrbne gospodinje naberejo sedaj obilo kopriv, jih posušijo v senci in shranijo za zimo, ko jih zdrobijo in primešajo med krmo. Koprive v krmi vplivajo razkuževal-no in spodbujajo tek, pospešujejo pitanje piščancev in polaganje jajc.
Si odstranil snet koruzi
i
Koruzni snet so one čmorjave bule, ki rastejo na rastlinah, če nisi semena razkužil. Predvsem pazi, da odstraniš te bule dokler so še trde in zaprte, ker takrat se ne stresa še črni prah, ki so trosi oziroma zalega za prihodnje leto, pa tudi še za tekoče.
Onih črnih bul pa ne smeš odrezati in pustiti na njivi, ker s tem bolezen razširiš. Tudi ne smeš odrezati samo bule in pustiti steblo koruze na njivi, ker dotično steblo je že okuženo in bo bolezen širilo. Tudi živini ne smeš takega stebla pokrmiti, temveč vreči v ogenj s črno bulo vred.
Če bi vsi kmetje tako napravili, bi v par letih uničili koruzno snet. Ker pa tega ne delajo vsi ali ne vsaj temeljito in ker vrhu tega tudi ne razkužijo semena, zato pa je videti po njivah toliko teh bul, večkrat velikih kot otroška glava.
Vinogradništvo v Kaliforniji
ZDA pridelajo okoli 30 milj. q. grozdja, od katerega nad 4/5 v Kaliforniji. Zanimivo pa je, kaj naredijo s tem grozdjem.
Komaj 1/3 grozdja spremenijo v vino, skoraj polovico grozdja posušijo, maleu-kost ga konzervirajo, ostalo pa pozobljejo ali sveže izvozijo.
Torej 2/3 grozdja se ne spremenita v vino. Od drugih vinorodnih držav je samo Turčija, ki spremeni v vino še manj grozdja, temveč ga predvsem suši in potem prodaja kot rozine (sultanina).
Modra galica za drugo leto
ZDA so odločile, da dajo italijanski industriji toliko bakra na razpolago, da pripravijo zadostno količino modre galice za drugo leto. Cena temu bakru bo ista, kot velja v ZDA in zato modra galica ne bo drugo leto dražja kot letos.
Vprašanje organizaciji I R 0
O IRO in njenem poslovanju smo v našem listu že večkrat pisali. Zadnje čase prihajajo nove pritožbe, tokrat na račun izdajanja potnih listov in vizumov.
Kakor je znano, si je IRO zastavila nalogo, da onim beguncem, ki se ne žele izseliti ali pa se še niso izselili, pomaga do tega, da postane njihov položaj čim bolj normalen in se približa položaju onih, ki uživajo pravice državljanstva te ali one tako imenovane demokratične države. Ena najosnovnejših pravic, ki bi jo moral imeti vsak svoboden človek, je gotovo ta, da se sme svobodno gibati.
Poglejmo sedaj, kaj napravi oz. česa ne napravi IRO v tem pogledu! Približno do okt. lanskega leta je imela večina beguncev potni list Mednarodnega rdečega križa. Postopek pri izdajanju vizumov je bil sicer odvisen od milosti posameznih oblasti in navadno ni šlo brez šikan, vendar je bilo še kar znosno. Tako je za prehod meje med Italijo in STO dala goriška kvestura dovoljenje v nekaj dneh, enako hitro ZVU v Trstu za vstop na STO. Na koncu leta 1950 so začeli z izdajanjem novega potnega lista, tako imenovanega Titolo di viaggio-Titre de voyage, ki ga po znanem dogovoru v Londonu izdaja notr. ministerstvo države, v kateri begunec prebiva. Po zunanji obliki tega potnega lista (potni list MRK je bil kos lepenke), ki ima obliko knjižice, bi človek upravičeno sklepal, da se bo postopek še poenostavil. Morda se je res poenostavil kje drugje (znano je, da države, kot Nemčija, Španija in Belgija, izdajajo tujcem potne liste precej širokogrudno), v Italiji se na žalost ni.
Vizum za vrnitev v Italijo se dobi na čudno zavit in skrajno birokokratski način, kakor da bi bili posestniki tega potnega lista sami velerevolucionarji, vsaj taki kot sta Togliatti in Thorez, ki pa vendar po mili volji potujeta v SZ in kujeta načrte proti svoji domovini. Za prestop meje med Italijo in STO ter nazaj velja sedaj tale postopek: potni list je treba predložiti go-riškemu uradu IRO, seveda s prošnjo in službenim potrdilom. Ta pošlje vso zadevo centralnemu uradu IRO v Rim. Ta urad pošlje dokument na notranje ministerstvo in to izda dovoljenje goriški kvesturi, da izda vizum za — cele tri mesece.
Postopek sam na sebi še ne bi bil nič posebnega, ker neki red mora biti. Drugo vprašanje pa je, kako dolgo se taka zadeva vleče. Če ima uboga begunska reva veliko srečo, dobi lahko rešitev v 10 dneh, toda takih je prav malo. Navadno traja ves postopek vsaj 1 mesec, so pa tudi slučaji, da čakajo na tako rešitev že od 1. maja.
Tu je jedro našega članka. Prizadetega vprašujemo, kje je krivda, da mora čakati ves mesec, da dobi dovoljenje za tri mesece? Vprašamo organizacijo IRO, ki ima skoraj toliko uradnikov, oficerjev, podšefov, šefov in nadšefov kakor beguncev, zakaj je treba toliko komedij. Ali je bila organizacija ustanovljena zaradi šefov ali zaradi beguncev?
Ali misli zvezni oficir IRO v Rimu, od katerega je baje odvisno, kdaj gre potni list na ministerstvo, da imajo samo on in njegovi pravico, da se svobodno sprehajajo po svetu. Ali misli, da je svet samo za one, ki imajo dovolj denarja, avtomobile, radio-aparatc in konzervne škatle, da potujejo po deželah, katerih lepote in zgodovinske barvitosti često niti ne razumejo, ker vsega tega razumeti ne morejo? Begunski revež, morda član majhnega, zasužnjenega zapad-noevropskega naroda, pa naj si ne bi smel ogledovati svoje širše domovine, od katere se je učil in h kulturi katere je tudi njegov narod doprinesel svoj delež?
Gotovo se še ni nikdar toliko govorilo o bratstvu in razumevanju med narodi, o neštetih svoboščinah in drugih stvareh, kot se govori danes. Bratstvo narodov še ni v tem, če se svobodno sprehajajo po svetu državniki imperialističnih narodov, kot Sforza, Shuman, Churchill itd., če v kaj malo prikladnem kraju ustanavljajo. Združeno Evropo gospodujočih in vladanih narodov. Pravo bratstvo se lahko pokaže tudi v najmanjših rečeh. In ena teh stvari je ta, da se nikomur, ki mu je že usoda nemila, ne otežkoča življenje.
GIOSIPOIDIAIRISITIVIO
S TRŽAŠKEGA
Smrt mladega slovenskega izobraženca
Slovensko tržaško javnost je v nedeljo pretresla nepričakovana radijska vest, da je umrl v tržaški bolnici STANKO ŽITKO, ml. Še nekaj dni prej smo ga slišali na radiu in ga srečavali na kopališču in na tržaških ulicah. Zato kar nismo mogli verjeti, da je mladi Stanko mrtev.
Stanko Žitko je sin uglednega odvetnika dr. Žitka. V prvih letih po končani vojni je na tržaški gimnaziji maturiral. Nato se je vpisal na univerzo in naredil maturo še na učiteljišču. Posvetil se je kot učitelj vzgoji slovenske tržaške mladine. Zadnje leto je poučeval na kmetijski šoli v Plavjah in tako polagal prve temelje novi slovenski kmetijski šoli na Tržaškem. Svoj poklic je opravljal z veliko vestnostjo.
Izven poklicnega dela pa se je posvečeval še ljudsko prosvetnemu delu. Bil je med stalnimi sodelavci na tržaškem radiu, bil je član Slovenskega odra, sodeloval je pri akademskem klubu Jadran itd.
Posebno Slovenska prosveta se bo spominjala svojega delavca. Igral je na odru, pomagal pri vseh prosvetnih prireditvah, recitiral, pel. Zato nam je resnično hudo, da nas je zapustil.
Žalostnemu Stankovemu očetu in njegovi dobri mami, ki ji ni bilo mogoče videti niti mrtvega sina, naše iskreno sožalje. Dragi Stanko pa naj počiva v miru.
V torek ga je spremilo k zadnjemu počitku na pokopališče k Sv. Ani veliko tržaških Slovencev. Na grobu se je poslovil od njega zastopnik Jadrana, vence pa so položili na grob slovenski učitelji, radio Trst II. in drugi. Nešteto je bilo solznih oči, ko so padale lopate zemlje na ozko krsto in zakrile za vedno mlado življenje.
Deška kolonija v Devinu
Opozorilo staršem!
Deška kolonija v Devinu, kamor so dečki odpotovali 14. julija, bo zaključena v ponedeljek 13. avgusta. Dečki se bodo vrnili tega dne v Trst malo po 10. uri dopoldne. Starši naj jih počakajo v ulici Machiavelli št. 22.
Za zaključek tega počitniškega letovanja bo v nedeljo 12. avgusta popoldne igrica z raznovrstnim sporedom (deklamacije, petje itd.). Uro in kraj (na jasi v bližnjem borovem gozdiču) zvedo obiskovalci v ljudski šoli v Devinu, kjer je kolonija nastanjena.
Dekliška kolonija v Devinu
Opozorilo staršem!
Odhod iz Trsta v dekliško kolonijo, ki jo bo vodilo Slovensko dobrodelno društvo v Devinu od 15. avgusta do 13. septembra, bo v sredo 15. avgusta ob 8. uri in pol. Ob
tem času naj se deklice zberejo v ulici Machiavelli št. 22 drugo nadstropje, kjer bo pred odhodom krajši zdravniški pregled.
Starši obveščenih deklic naj nemudoma (najkasneje do 10. avgusta) pismeno spo-roče pisarni kolonije v Devinu, da bodo svoje otroke pripeljali navedenega dne v prostore Slovenskega dobrodelnega društva v ulici Machiavelli št. 22 drugo nadstropje.
Gročana
Rdeči časopisi, lažniva trobila obeh skreganih bratov (Delo in Prim. dnevnik) večkrat pišejo o tržaških vaseh. Njim je vseeno kaj pišejo, saj papir vse prenese, samo da se budi zanimanje. Tako je nedeljski »Primorski dnevnik« prinesel pravljico o Gro-čani, ki da je slabo sprejela svojega škofa, ko jo je obiskal. To je prava pravcata pravljica. Resnica pa je ta:	Prevzvišeni
tržaški škof je obiskal letos uradno tri župnije; Dolino, Opčine in Bazovico. Sko-ro povsod je obiskal podružnice in posamezne vasi. Lepšega in bolj prisrčnega sprejema ni bilo v nobeni podružnici kakor prav v Gročani. Naš list je o tem že pisal, toda titovskemu lagaču to ni bilo pogodu. Toliko mož kakor v Gročani ni v nobeni vasi pozdravilo in spremljalo škofa pri o-bisku bolnikov. Za to so mnoge žive priče in vsako zavijanje rdečega dnevnika — gozdarčka je — laž. Gročanci vemo, kako nam je škof govoril o cerkvi in s kakšno ljubeznijo in poudarkom je povedal svojo pastirsko besedo vernikom. Tako smo zopet za eno izkušnjo bogatejši: škofov obisk je bil v naši vasi izredno lep. »Primorski dnevnik« pa laže, ko trdi popolnoma nasprotno! Sicer nam »Primorski« ponuja take izkušnje že šest let in dokler ne Mo izdihnil, bo tako delal, ker to je njegova narava. Kristjani pa se držimo Resnice in Cerkve. Le to je pot, ki vodi v lepše dni!
Dolina
Naša vas bi morala imeti svoj časopis, le tako bi sproti vedeli po svetu, kako se nam godi.
Seveda časopis na treh straneh za — tri stranke. Ne mine teden, da se kaj važnega ne zgodi. Sedaj je na vrsti cerkveni zvonik. Volitve so tu, vas nima zvonika, dajmo po tej poti po glasove! Prvi so povedali veliko oznanilo čistokrvni komunisti-kominformi-sti. Sam župan je na svojem sten-času povedal veliko prerokbo, da bo treba napraviti cerkveni zvonik, ki ga je nevihta leta 1917 podrla. Istočasno so Titovci po svojem »Primorskem dnevniku« v času kulturnega tedna prav tako zajokali za padlim zvonikom in napovedali novega. Sama nesreča je hotela, da se je »vtaknil vmes« še gospod župnik in na opasilo povedal, da naj zidajo zvonik le taki možje, ki bodo njegove zvonove vsako nedeljo poslušali. Zara-
‘Visokošolcu Stanku Žitku v slovo!
Dragi Stanko, kako prijetni so bili naši razgovori včasih in kako težak je zadnji pogovor s Tabo! V torek sva bila še skupaj na morju in rezal si valove našega Jadrana z mladostno silo, kot bi hotel dokazati, da boš živel še sto let. Kaj bodo ob vrnitvi porekli naši kolegi, ki si jim ob odhodu v Avstrijo prijateljsko stisnil roko rekoč: na svidenje!
Prijatelji, mlad slovenski izobraženec je prestopil ozki prag, ki pelje iz prostora in časa v vesoljstvo in večnost. Naš Stanko je bil sin svojega časa in svojega naroda, to je lik slovenskega mladinca — borca. Kot član akademskega kluba »Jadran-a« se je boril za ideale slovenstva, krščanstva, de-
mokracije in socialne pravičnosti. Zapustil nas je mlad, a je stopil mnogo let kot borec za idejo. Bil je slovenski visokošolec, ki se ni nikdar izneveril dolžnosti izobražencev, to je živeti življenje svojega naroda. In ni se bal iti s svojim narodom na Kalvarijo !
Dragi Stanko, ne boš spal večnega spanja v domačem kraju, a vendar v slovenski zemlji! In mi Jadranaši Ti v zadnjem razgovoru s Tabo obljubimo eno:
storili bomo vse t> svojih močeh, da bo Tvoj zadnji dom ostal gruda naših očetov — slovenska zemlja!
Dragi Stanko, počivaj v miru!
di one pridige se je razhudil gospod župan in gospodu župniku poslal pismeni in tiskani opomin, v katerem ga poučuje, kako se pridiga.
Sedaj je torej tako, da bo imela Dolina v teku enega leta ali dveh prav gotovo svoj zvonik. Naj zmaga pri volitvah kdorkoli, zvonik bo postavljen. Vse tri stranke ga obljubljajo. Ni večjega oznanila za Dolino kot to, da bo imela zopet 36 metrov visok zvonik kakor je bil prejšnji.
Vsi pametni pa vsekakor z veseljem čakajo dan, ko bo dano zaupanje pametnemu možu, dobremu gospodarju in pravemu kristjanu! Le tak bo v resnici zidal cerkveni zvonik, vsi drugi pa — babilonski stolp! (O babilonskem stolpu pa vemo, da ni bil dozidan in da so se ljudem jeziki zmešali).
»Hlapec Jernej" in njegova usoda
Kominformistično »Delo« se huduje, ker neustrašeno razkrivamo boljševiško — miting kulturo na Tržaškem. Poleg »Celjskih grofov« smo povedali mimogrede tudi jasno besedo o izmaličenem Cankarjevem »Hlap-
cu Jerneju« v priredbi Košute. Pravim mimogrede, ker sta obe igri po izvedbi narazen kakor noč in dan. Dolinski komin-formistični igralci se s svojim »Hlapcem Jernejem« skrijejo pred »Celjskimi grofi«. Kljub temu se »Delo« trudi na vse pre-tege in brska po srednjem veku in vse »grehe« iz svetovne krščanske zgodovine od Kristusa do danes nalaga sedanjim tržaškim klerikalcem. Na vse to rečemo tako: Ko-minformisti imajo danes leta 1951 zaprtih po ječah in lagerjih nad 15 milijonov ljudi. Ti rdeči resnični »revčki« imajo na svetu samo eno pravico:	molčati!	Kdor ima
krvav prag, naj ne gleda na drugega! Mi pa' ostanemo pri svojem že danem dokazu: »Hlapec Jernej« in »Celjski grofje« so v danih priredbah zlagana boljševiška miting-kultura, ki blati zgodovino naših pradedov in nam jemlje čast pred drugimi narodi. Tito in oče narodov (Stalin) naj vesta, da Slovence na Tržaškem opazujejo tudi mnogi drugi ljudje, zato naj vsaj slovenske zgodovine in pjene lepe kulture ne mažeta in ne skrunita! Kdor zaničuje še sam podlaga je tujčevi peti!
Z GORIŠKEGA
Apostolski administrator
Sv. stolica je dne 31. julija 1951 imenovala za apostolskega administratorja gori-ške nadškofije prevzv, msgr. Hiacinta Am-brosija, škofa v Chioggia pri Benetkah.
Prevzv. msgr. Ambrosi je dne 1. julija prevzel upravo osirotele nadškofije.
Slovenski verniki izrekamo dobrodošlico novemu Nadpastirju ter mu želimo obilo božjega blagoslova v izvrševanju odgovorne službe.
Dve poroki
V soboto dne 4. avg. sta si pred oltarjem obljubila večno zvestobo g. Lucijan Drole ter gdč. Lori Rijavec, profesorja na go-riški nižji gimnaziji. Poročni obred je o-pravil nevestin brat č. g. Mirko Rijavec, znani misijonar v Ekvadorju. Poroka se je izvršila v Trstu.
V torek 7. t. m. sta se poročila v Devinu g. Albin Šuligoj ter gdč. Majda Staničeva. Poročil ju je nevestin stric č. g. Stanko Stanič.
Mladima paroma naše čestitke in voščila!
Romanje na Sv. Višarje
V nedeljo 19. avgusta priredi Dobrodelno društvo romanje na Sv. Višarje s kamionom. Odhod s Travnika ob 7h zjutraj Povratek v ponedeljek zvečer. Priglasiti se je treba v Dobrodelni pisarni Riva Piazzutta 18, ki je odprta vsak dan od 9h do 12h.
Mama štandreškega župnika umrla
V petek zjutraj, 3. t. m. je umrla na domu v Hruševlju v Brdih v Jugoslaviji gospa Marija vdova Zalatel, rojena plemenita de HONESTIS, mati sedanjega župnega upravitelja v Štandrežu pri Gorici.
Pokojnica je bila ugledna žena starega kova, ki so jo visoko cenili vsi, ki so jo poznali. Nedavno umrli šlovrenski župnik in briški dekan Remec je večkrat izjavil, da je bila žena po zgledu svetopisemskih mater stare zaveze, ki se niso ustrašile težav in bridkosti življenja.
Redki so bili tako dalekovidni kakor naša ranjka in zato je reva v svoji osamelosti toliko huje trpela in v trpljenju in žalosti podlegla, ne da bi imela niti tiste človeške tolažbe, da bi jo smel v bolezni
obiskati sin duhovnik, ki ni mogel niti k pogrebu, katerega je lakho videl le preko meje. Pokojni časten spomin in večni mir!
Zlatomašniki
Zlato sv. mašo je 15. julija daroval č. g. dekan Ivan Rejec v Zalošču (kakor se menda po novo piše) z vsem sijajem, ki je v navadi po naših slovenskih vaseh. Prisotnih je bilo 18 duhovnikov in zlatomašni-kov nečak, bogoslovec. Slavoloki, cvetje, pozdravi, darila, vsega je bilo v dobršni meri. Zlatomašniški obred je trajal od 10. do 12. Pri kosilu na Lovrenčkovem, v obed-nico prirejenem dvorišču ni manjkalo običajnih napitnic. Na mnoga leta!
Z enako slovesnostjo, je ob prisotnosti mil. g. msgr. apostolskega administratorja dr. Mihe Toroša daroval svojo zlato sv. mašo isti dan v Kromberku naš od vseh Slovencev poznani č. g. Vinko Vodopivec. Cerkveni govor mu je imel č. g. Filipič župnik Batujski in bivši dekan grgarski. Ob strani sta mu stala čč. gg. Kragelj in Franke, oba že zlatomašnika iz prejšnjih let. Bog naj živi te naše patrijarhe!
Ravno na ta dan je imel v tihi zbranosti svojo 50 letnico mašništva naš velezaslužm verski, kulturni in narodni delavec msgr. dr. Jakob Ukmar iz Trsta. Umaknil se Je bil vsem zunanjim slovesnostim na Dunaj. Naj ga dobri Bog ohrani še mnoga leta našemu tržaškemu ljudstvu!
P. Jozafat Ambrožič v Gorici
Iz daljnega Kaira v Egiptu je prispel v Gorico znani p. Jozafat Ambrožič, arhiman-drit in korepiskop, ki se zelo žrtvuje za slovenske izseljence ter begunce v Egiptu.
Obiskal je v Trstu in Gorici svoje znance ter je nato odpotoval v Lourdes in Fatimo.
Agilnemu in tako zaslužnemu g. arhiman-dritu, ki je toliko storil predvsem za naša primorska dekleta, se prisrčno zahvaljujemo ter mu voščimo obilo uspeha pri na-daljnem delu.
Seja deželnega sveta
V torek zvečer se je vršila seja dež. sveta. Razpravljali so o raznem. Komunistični svetnik Poletto je govoril o nekem telegramu iz finančnega ministrstva, na podlagi • katerega naj bi bil ukinjen družinski davek. Svetnik Bratuž je pripomnil, da je tudi on slišal o tem in sploh, da obstojajo
razne odredbe ministrstva tičoče se nas Slovencev, ki čakajo izvedbe v predalih prefekture.
Slovenci pri ap. administratorju
Včeraj ob 12h je prevzvišeni apostolski administrator sprejel v avdienco zastopstvo kat. Slovencev in sicer g. dež. in obč. svet. Bratuža ter g. obč. svetnika Brumata. Poudarila sta mu vdanost našega ljudstva sv. Cerkvi in ga prosila, da bi očetovsko skrbel za naše potrebe. Prevzvišeni jima je izjavil, da je o našem trpljenju za časa fašizma dobro poučen in da je že poučen tudi o tukajšnjih razmerah. Poudaril jima je, da se bo neustraseno boril za zmago pravice-Ob koncu je dal svoj apostolski blagoslov vsej naši manjšini.
Iz Slov. Benečije
Pri nas ne bo še veliko časa nove sv. maše, ker se je moral naš edini bogoslovec iz zdravstvenih razlogov preseliti v celovško bogoslovje. Ostale so nam le srebrne, zlate in biserne maše.
V nedeljo 1. julija je praznoval 40 letnico mašniškega posvečenja preč. g. Ivan Šinik, župnik v Vidulis pri Tilmenti. G. Šinik službuje po furlanski ravnini, odkar se je moral preseliti iz Rezje. Štiridesetletnico je obhajal med rojaki v rojstnem Brdu v farni cerkvi sv. Jurija. K slovesnosti je prišlo veliko število vernikov iz vseh vasi terske kotline. Iz daljne nadiške doline je pa prišlo zastopstvo sobratov.
Dne 4. avg. je v starogorskem svetišču pel svojo zlato sv. mašo č. g. Ivan Gujon. Tjakaj je večkrat poromal, ko je služboval po nadiških hribih.
V nedeljo 29. julija je nad vse slovesno pel v Kravarju svojo biserno sv. mašo 85-letni starček č. g. Lucijan Križetič, ki je že več let na počitku v lastnem domu na Uševicah. Vso dolgo pot iz Uševič do Kravarja so domačini okrasili z mlaji in slavoloki ter obsuli s cvetjem. Farna cerkev ni mogla sprejeti tisoče vernikov, ki so prihiteli iz vse okolice na nenavadno slovesnost.
Sv. oče s posebnim blagoslovom in videmski nadškof z lepim pismom sta tudi počastila našega jubilanta.
Vsem jubilantom naše iskrene čestitke z željo, da bi še veliko let delali v vinogradu Gospodovem.
Darovi za sklad L. Kemperleta
Kristina 100; prof. T.B. iz Trsta 1100; za katoliški tisk na škofiji 1178; potom Skalnice N.N. 500; namesto cvetja na grob mame preč. g. Arturja Zalatela darujejo štandreški verniki 4000. Ob tej priliki izrekajo svojemu župniku tudi iskreno sožalje.
ZA SEMENIŠČE Namesto cvetja na grob prevzvišenemu g. nadškofu Karlu Margottiju daruje goriška Dekliška Marijina družba 10.000 lir za slovenske semeniščnike; N.N. 1000 lir v isti namen.
ZA »SLOVENSKO SIROTIŠČE« Magda Petrič 200; M. H. 300; N.N. 100; gospa N.N. 2500; enako svoto 2500 tudi za »Slov. Alojzijevišče«; v čast lurški M.B. za »Slov. sirotišče« v Gorici daruje ga. Albina Krašček 5214.— lir.
Vsem našim dobrotnikom srčno hvalo in zagotovilo molitve
Zobozdravnik
dr. STANISLAV PAVLICA TRST
Via Commerciale 10/11 - Tel. 25597
sprejema
9 — 13	17 — 19
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Spisal dr. IVAN ČESNIK
(Soefogocsfca pesem
Povest
Ta je ležala v postelij pri zaprtem oknu, gledala na razpelo nad seboj in molila rožni venec. Bila je sama doma, ker so morali vsi na tlako ali drugo delo na polju.
Gospoda sta si vzela stolice in prisedla k postelji. »Kako vam gre, Marjeta?« je vprašal gospod Tomaž.
»Ne počutim se dobro,« je odgovorila s slabotnim glasom.
Oče Gelazij je stopil k oknu in ga odprl na stežaj.
»Okno imejte stalno odprto! Ne bo vam škodovalo niti po noči, ker je poleti zrak topel. Vaša pljuča potrebujejo svež, nepokvarjen zrak. — Ali nič ne vstajate?«
»Vstanem proti poldnevu. Popoldne pa zopet ležim od četrte ure dalje,« je odgovorila Marjeta.
»Svetujem vam, da zjutraj vstanete vsaj ob osmih in greste na zrak. Če zmorete,
pojdite v gozd med smreke! Tam je zrak boljši in vam bo zelo koristil. To je blagoslov za pljuča. Nato pojdite ob kaki deseti uri zopet ležat do kosila! Po obedu pa zopet počivajte kake tri ure! Potem se potrudite zopet na zrak, če le morete v gozd! — Zvečer lezite zgodaj v posteljo! Poleti se pogrinjajte lahko, da se ne potite! Jesti morate pogosto, najbolje vsaki dve uri, tečno hrano! Mnogo masla, jajc, kuretine, medu in močne juhe s kruhom. Izmivati vam morajo prsi in hrbet z mlačno vodo, v katero naj denejo malo jesiha, zjutraj, opoldne in zvečer ter vas otirajo z brisačo. Piti pa morate zjutraj in zvečer skodelico planinskega čaja, katerega vam pustim v tejle zaporki na mizi. Ko ga boste izrabili, naj pride kdo v naš samostan po drugega!«
Nato je pokazal na drugo zaporko, ki jo je poloiil iz torbice na mizo, in pripomnil: »V tejle zaporki pa je pasja mast. Namažite z njo kruh in jo tako uživajte! To je izvrstno sredstvo za zdravljenje pljuč, ki se komu zdi gnjusno. Lahko vam pa tudi skuhajo na pasji masti ječmenov ali ržen sok,« je podučeval oče Gelazij. »Paziti se morate pred vsakim prehladom! Trdno
zaupajte, da ozdravite. Mnogo in rada molite! Zaupajte, da vam bo dobri Bog na Marijino prošnjo pomagal. • Neprijetno bolezen pa voljno prenašajte! Mislite na Marijo, ki je tudi trpela vse življenje. Bila je brez madeža izvirnega greha spočeta in ni imela nobenega greha. S svojim trpljenjem je postala naša soodrešenica. In mnogi učenci in svetniki — koliko so pretrpeli! In kako potrpežljivo so nosili gorje in bridkosti, muke in bolečine! Koliko je pretrpel sv. Frančišek! Slab in bolan je vendar v neprestanem boju s širokim svetom v svoji Sončni pesmi slavil vse stvarstvo in poveličeval tudi bolečine, trpljenje in sestro smrt. V njegovo neizmerno zemeljsko bolest je svetila velika luč ljubezni do Boga in vsega stvarstva .Posnemajte ga kakor tretjerednica! Ljubil je Marijo z nadzemeljsko ljubeznijo in tako laglje prenašal trpljenje. Če na dan prinašate Bogu od svojega življenja žrtve zase, za svoje sorodnike, rojake in nespokorjene grešnike, bo vaše zasluženje neizmerno. Prineslo vam bo gotovo zveličavne milosti večne blaženosti. Bog vas blagoslovi!«
Oče Gelazij se je na široko razgovoril, nato pa vstal, blagoslovil Marjeto in z
gospodom Tomažem počasi odšel.
Marjeta se je zahvaljevala, se pokrižala in vsa solzna pozdravila odhajajočega redovnika in duhovnika.
6. MARJ J A NA ZIATIH OBLAKIH
Urška in mali sta odhiteli po končani maši očeta Gelazij n domov. Mati je pripravila hitro zajtrk — mleko in ržen ovsen kruh. Urška pa se je preobleka v delovno obleko. Čevljev ni obula. Nosila jih je le ob nedeljah in praznikih, ob delavnikih pa le, če je šla v cerkev, v Gorico ali kam na božjo pot. Použila je naglo zajtrk, dela v žep kos kruha in odšla po živino in drobnico. Čez nekaj minut je že gnala po zgonjah čredo na Skalnico. Goveda in ovce so se počasi pomikale navzgor in se med hojo pasle na obeh straneh shojene, od deževja razjedene poti. Zvesti ovčarski pes Čuvaj je vsako ne-rednost pri čredi takoj opazil in nepazljiv-ce večinoma brez Urškinega poziva oblajal, ukoril in spravil v tovarišijo.
Urška je počasi stopala za čredo, večkrat postala in pustila, da je živina mirno mulila nizko travo, ki je rasla med drobnim
apnenčastim kamenjem. Danes se je čutila še srečnejšo kakor druge dni. Bila je pri maši in prejela je ljubega Zveličarja v svoje srce. Ponovila mu je svojo obljubo zvestobe in vednega devištva. Neizmerna ljubezen do Jezusa in Marije je prevzemala njeno mlado nepokvarjeno, nedolžno čisto dušo in jo navdajala z duhovno sladkostjo, ki prihaja iz nebeškega onostranstva in je ta svet ne more nikdar dati. Iz nižin bornega zemeljskega življenja je njena duša hrepenela k luči v večno domovino. Njene svetle, čiste misli so se vzpenjalo v višine, kakor so se vzpenjali angeli na Jakobovi lestvi.
Ko je zrla na Bukovec v Trnovskem gozdu, Krn ali Učko v daljavi pred seboj, so se ji zdele te gore kakor velike orgle, ki ubirajo v prekrasnem, mirnem, sončnem jutru v svežem opojnem zraku čudovite akorde o Stvarnikovi moči in lepoti. Prinašale so svetlobo ob jutranji in večerni zarji. Ako je sonce izginilo že davno izpred človeških oči, je še plamtelo, kot bi gorel sv. Elije ogenj okrog gorskiti velikanov.
(Nadaljevanje)
\
t