OB RETROSPEKTIVI TINKI A KOSA. Trideseta in tudi štirideseta leta so v razvoju slovenske moderne likovne umetnosti odigrala pomembno vlogo. O tem so nas prepričale že retrospektive kiparjev Lojzeta Dolinarja. Franceta Kralja, Petra Lobode, slikarja Vena Pilona in sedanja — kiparja Tineta Ko<a. pripadnika naše druge kiparske generacije, ki se je formirala v jeku svetovnega ekspresionizma, kubi/ma in nove stvarnosti.
Generacija, ki je bila tako rekoč brez kiparske tradicije v sodobnem jeziku, si prav gotovo ni mogla naložiti bremena, da bi bila aktivno prispevala, odkrivala   nove   možnosti,   tvorno   nadaljevala   prek   izhodišč   omenjenih   likovnih
102
pojavov. Edino, kur je lahko storila — saj je že s tem v svojem času in prostoru, kjer je delovala, ogromno tvegala — je bila transpozicija formalnega pristopa: kar ob tem lahko še dodamo, je to. da se omenjena transpozicija ni izživljala, razpadla v formalističnem odmevu, temveč da so slovenski umetniki rendarle skušali odkriti tudi nove vsebinske pobudnike, seveda z večjim ali manjšim uspehom.
V Kosovem primeru se je treba spomniti Kluba mladih, katerega idejni pobudnik je bil France Kralj, pa tudi Slovenskega lika. četudi ni Kos nikoli postal njegov član. Danes je na vpogled večina njegovega izbranega opusa; tako se zdi, da se ta slednji moment ni prevesil v Kosovem delovanju prav zaradi kiparjevega, določenemu idealu predanega iskanja sredi sicer socialno obarvane realnosti. Kos ni bil ekstremisf. počasi je sledil formalnim inovacijam, hkrati pa odkrival svoje neposredno, imenujmo ga delovno torišče. To mu je pomenilo predstavljanje tipike, (kot že rečeno) idealizirane, brez protestnega, avantgardnega zagona, ki jo je odkrival sredi delavstva, kmečkega življa in delni) intelektualcev, ekspresivne tipike nekoliko zadržanih, vase potegnjenih osebnosti, ki so prerasle lahko tudi v portret po neposrednem modelu. Valjasta stilizaeija tako dojete realnosti je najbolj ustrezala temu zatrtemu psihološkemu poudarku.
Nadaljnja leta so zahtevala od kiparstva monumentalno, napeto formo, podrejeno zunanji, predpisani idejnosti. ki je v sebi zaključen, idealni pogled Tineta Kosa morala osiromašiti njegovega lastnega likovnega rezoniranja. Zgledovanje pri mlajši, naslednji kiparski generaciji in poskus apliciranja maillolovskib form seveda niso mogli predstavljati nadaljnje, tvorne stopnje v Kosovem umetniškem razvoju.
I poštevajoč to in ostala dejstva, postaja vse bolj smiselni  (tudi že napovedani)   pregled  prispevka  vseh   treh   kiparskih  generacij;   tedaj  šele  bo  lahko pomen posameznih umetnikov ob upoštevanju njihovega najboljšega prispevka - pač glede na njihovo dozorelost v času — dokočno ovrednoten v slovenskem in jugoslovanskem prostoru.
Aleksander   B a s s in
103