372
Njn Veličanstvi presv. Cesar m Cesarica v LJibljaal.
Željno pričakovani dan — prišel je. Med nami sta pre-«    evetli Cesar in Cesarica   pervikrat   skupaj,  in   ž   njima mala princesnja Zofija.
Nju Veličanstvi spodobno sprejeti, so deželni stanovi Da meji v Trebovljah, kjer se loči krajnska dežela od sosedne štajarske, napravili slaven obok, okinčan s cesarskim in deželnim gerbom in mnogimi cesarskimi, bavarskimi in deželnimi zastavami. Na postaji železnice v Trebovljah 00 Nju Veličanstev pričakovali Njih ekscelencija deželni poglavar graf Chorinski z deželno deputacijo krajnskih ple-menitnikov, kteri se je pridružil prevzvišeni gosp. fml. grof Nobili kot namestnik Njih eksc. gosp. maršala grofa Ra-decki-ga in pa poveljnik c. k. 11. žandarmarijskega polka gosp. oberstlajtnant Anton John. Bila je tu pričujoča tudi duhovšina Trebovljska s šolsko mladino, obilna množica ljudstva iz Štajarskega in Krajnskega in parudnikarji iz Trebovelj.
Kmali po 6. uri privihra krasno okinčani hlapon „Pla-ninau in ž njim Nju Veličanstvi s Svojim spremstvom. Na-dušeni klic veselja od vseh strani Jima doni naproti in naš * deželni gospod poglavar Ju pozdravlja s sledečim ogovorom: „Na meji vojvodiue krajnske se prederzne vernopodložna deputacija te dežele Njih c. k. apostolskemu Veličanstvu in Njih c. k. Veličanstvu premilostljivi Cesarici v imenu vse dežele, v kteri se osrečivni prihod Nju Veličanstev z živim veseljem pričakuje, pohlevno pokloniti in prositi, da bi Njih Veličanstev slabo besedo najserčnejsih občutkov milostljivo aprejeti blagovolili in vseskozi z gorečo ljubeznijo in nepremakljivo zvestobo udani deželi še vprihodnje tisto milost darovali, ki ji je največji ponos, največja sreča". Živijo premilostljivi naš Cesar Franc-Jožef in presvitla naša Cesarica Elizabeta!" Poslednje besede so ogromno donele po verstah vseh zbranih. Cesar so blagovolili na to odgovoriti, da so radi epet prišli v deželo, ktera Jim je vsaki čas verno udana bila, in da hočejo to deželo tudi Cesarici pokazati.
Na to je začel hlapon spet pihati in naprej je šlo potovanje proti Ljubljani. Slap pri Milali, postaja v Za-gorji, rudnik zagorski, postaja Savska, fabrika vPonoviču, postaja Litijska — vse, vse je bilo krasno olišpano; v Litijo je prišla celo iz Novega mesta mestna muzika in tako živo in veselo je bilo tukaj, da ni popisati; Cesar so stopili tu z voza in se podali v sredo svojega slovenskega naroda, in sedaj ni bilo veselega ukanja ne konca ne kraja. Potem so se podali naprej — povsod so bile žive znamenja preserčnega veselja. Nasproti fužinskega grada, kterega stolpi so bili z bengalskim ognjem razvitljeni, pa je razpostavil gosp. Fid. Terpinc, predsednik kmetijske družbe, v umetnih piramidah kmetijsko in obertnijsko orodje, okoli njega dekleta in fante v zali narodni obleki, ki so pozdravljali Nju Veličanstev ; veselico je razsvetleval umetalni ogenj.
Ob devetih so zagromeli topovi na gradu, in to je bilo znamenje, da se berzega teka bliža kolodvoru ljubljanskemu hlapon, ki nam ima pripeljati presvitla Gosta. Malo trenutkov le, in bila sta med nami! Čigav jezik je v stanu dopovedati veselje, v kterem so igrale serca neštevilne množice ljudstva, ko je zagledalo premilostljivega Očeta in pre-milo Mater svojo. Nadušeni Zivijo-klici od vseh strani so o pogledu tem preglasili strel topov. Ko stopijo Cesar s Cesarico z voza, se Jima ponižno pokloni mestni župan, obdan od odbornikov in magistrata, ki je Nju Veličanstvi na kolodvoru železnice pričakoval, in Ju spremi v krasno okin-čano dvorano, kjer gosp. dr. Burger, mestni župan, v imenu ljubljanskega mesta pozdravlja presvitlega Cesarja in Cesarico s sledečim nagovorom: „Mestna županija z magistratom pozdravlja preveselega serca Nju Veličanstvi v imenu pre-bivavcev verno udanega poglavnega mesta in serčno radostna kliče: Dobro došli v presrečnem mestu! Naj blagovolijo presvitli Česar in premilostljiva Cesarica sprejeti poklon verne udanosti, ljubezni in zvestobe s ponižnim zagotovilom, da ti
občutki nas bojo neprenehoma navdajali in da,   kjer koli m kadar koli bo treba, jih bomo tudi  djansko poterdili".
Posebno prijazui so blagovolili Cesar na ogovor ta sledeče odgovoriti: „Mene in Cesarico veseli, da sva v Ljubljani. Zahvalujem se Vam za očitno to razodetje verne udanosti in zvestobe prebivavcov ljubljanskega mesta, ktera mi je dobro znana in ktero bojo, tega sem prepričan, Meni in Moji hiši vedno ohranili'4. Nadušeni Živijo-klici so za-doneli na milostljive te besede Cesarjeve. V tem pa stopi mala punčika iz verste dvajseterih belo oblečenih tovaršic, ki so z mestno županijo in magistratom vred Nju Veličanstvi pričakovale v dvorani, pred presvitlo Cesarico, se Ji spodobno poklone in v imenu krajnskih otrok prav gin-ljivo govori in nazadnje pravi: „0 daj, daj! da mater Te imenujemo; saj ni slajšega glasu od tega". Ko je punčika izgovorila, poda presvitli Cesarici to, kar Ji je ravno rekla, v lično zvezanih bukvicah v mal spominek, kteremu prida druga punčika še krasen venec, vezan z belim svilnim trakom ; v eni konec so bile natisnjene besede „Preserčno ljubljeni Materi!" v drugi pa „Otroci Krajne!" Kako prijazno je sprejela presv. Cesarica te nježne darove in kaka ljubeznjivo se je priklonila k malim punčikam, ki ste ji izročile bukvice in venček, ni. mogoče z besedo popisati. Vso svojo milo ljubeznjivost, od ktere smo že toliko slišali, je Visoka Gospa izlila v ta trenutek, ko je vzela darove pun-čikama iz rok.
Ko je bila slovesnost tukaj končana, se podajo Cesar s Cesarico v kočijo, ki Ju je čakala pred lesketaj očim kolodvorom , in spremljeni od kočij brez konca in kraja , med gromenjem topov z grada, zvonjenjem po vseh cerkvah ia neprenehanim ukanjem veselega ljudstva so se po dunajskih, krasno razsvitljenih ulicah skozi dva, po šegi starih mav-riških grajskih stolpov umetno napravljena gradova, nakte-rih ozidji so stali gradniki in s trombami in godbo cesarske pesmi sprejeli kočijo Nju Veličanstev, peljali v mesto v Svoje stanovanje. Tu pa so Ju že pričakovali višji civilni in vojaški gospodje, knezoškof s korarji in plemstvo krajnsko in se Jima ponižno poklonili. Komaj so se kake trenutke oddahnili in že so blagovolili dovoliti, višjim plemenitnikom, vojaškim, duhovnim in civilnim oblastnikom, vodjem ljubljanskih šol, mestnemu odboru in magistratu, mestnim poslancem in evangeljskemu fajmoštru pred-se priti; prijazno so najprej Cesarica, potem pa Cesar tega in unega za to ia uno poprašali.
Berž ko so se Cesar s Cesarico pripeljali v Svoje stanovanje, je prišlo 200 praznično oblečenih gimnazijalnih učencev z baklami in ž njimi 70 pevcev in se ustopili v kolo pred hišo. Po končanih poklonili so začeli zbrani pevci pod okni Cesarjevimi „slovesno pesema prepevati, ktero je zložil gosp. Dr. H. Costa in v muziko vredil gosp. K. Mašek, in ktero lično pisano in vezano je v imena ljubljanske županije Nj. ekscelencija gosp. deželni poglavar Njima Veličanstvoma poklonil. Po peti pesmi so se učenci z baklami ustopili pod oknom v podobo zvezde in se potem tako razredili, da so z baklami narprej naredili začetne pismenke imena Cesarjevega in Cesaričnega F. J. E., potem pa besedo „Heila (Blagor Vama!). Po vsem tem pa je zadonela ^Cesarska pesem", ktero so spremljali brezštevilni Živijo-klici. Bilo je pred hišo Cesarjevo toliko množica ljudi, da se je vse terlo, ne le Ljubljančanov temuč tudi obilne množice naših deželanov pa tudi ptujih. Vse od starega do mladega je hrepenelo obličje viditi premilostljivega Cesarja in mile Cesarice, in kolikorkrat sta se prikazala pri oknu, se je ponavljalo nadušeno  ukanje.
Na pozno noč se je še le pomiril veseli vrisk in pre-slavna Gosta sta se podala k počitku.
Drugi dan, danes v torek, ko te verstice pišemo, je že cela Ljubljana, od enega konca do druzega, v naj lepšem, prazničnem lišpu, kterega posamno popisati nam danes ni mogoče; vse hiše so okinčaue s svetlicami, ban-deri in mnogim drugim lišpom tako, da lahko rečemo,   da
Ljubljana,   kakor   dolgo   koli   stoji,   se   nikoli   ni bila tako zala.
Hotla je te dni tudi v nnanji opravi pokazati, kako se raduje serce njeno ob nazočosti svojega ljubljenega Čara in •Carinje, ktera sta nam še sabo pripeljala mlado hčerko Svojo princesnjo , Zofijo, in da nam celo v neizrekljivo veselje veliko čast skažeta, da bode presvitla Cesarica praznovala god Svoj med nami. Raduj se mi, slovenski narod, Tikaj le svoj serčni „Živila!" in plava naj ti serce v sladki Tadosti. Nenavadna slava ti je došla!
Z nami pa se veseli tudi nebo milo. Prijazno solnce nam sije danes, poveličuje praznični dan in olepšuje z žarki avojimi naše zastave.
Presvitli Cesar so obiskavalitlanes javne civilne in vojaške naprave, šole itd. in zaslišali tiste, ki so posebno prosili pred Nje priti v tej ali uni zadevi. Milostljiva Cesarica pa so obiskali naše nune, ktere so kaj lepo z vsemi svojimi učenkami obhajale ta praznični dan. Ko so slavno Gospo spodobno sprejele pri vratih in jo spremile v izbo predstojnice, bo Jo prosile potem stopiti v veliko sobo, kjer so punčike v lepi podobi predstavile „Vero, upanje in ljubezen" in potem zapele „cesarsko pesem"; v mal spominek presrečnega dneva so gospe nune presvetli Cesarici poklonile mnogotere lično izdelane oblačilica za Njene hčerki. Ni nam treba na dolgo popisovati, kako ljubeznjiva so bili spet tu Cesarica. Tudi naše gojilnice malih otrok niso pozabili ter tudi to obiskali. Sprejeli so Jih otročiči z malimi banderci in zelenimi vejicami in punčika in fantek sta Jih nagovorila, potem pa so vsi skup „Cesarsko pesem" zapeli. Zadovoljna 190 visoka Gospa tudi to napravo zapustili.
In tako je pretekel dan veseli, Ravno pa ko pišemo poslednje verstice, mrak nastaja in noč že hoče razpeti svoje temno krilo čez belo Ljubljano. Pa ne, danes ne — danes pred večerom slavnega godii naše premile Carinje ne! €rlej.r kakor vse serce naše plamijo za Njo, tak se že une-ma luč za lučjo, lampica za lampico — kdo jih more šteti — in kmali bo iznovega dan, v solnčnem lesku celo mesto. Vse se že raduje, vse je živo po ulicah; tudi mi moramo položiti pero za danes na stran, da se udeležimo veselic, ki nas danes še čakajo, pošiljaje gorke molitve z vsako ljučico gori k Vladarju vseh vladarjev, da naj pre-. mili naši Carinji dodeli obilo obilo vse, česar želi Nje pre-friago serce!
373