Mali Kristofor Otroški igrokaz v štirih slikah. Spisal Bogumil Goienjko. Četrta slika. Polgospo.?ka soba pekova. Prvi prizor. Pek sedi v naslonjaču, njegova žena pospravlja in briše prah z mize in ureja stole. Pek. Dobrega učenca smo dobili, tega Janeza. Tako ga lmatn rad, kakor bi bil mojl Žena. In kako je pobožen in pošten! Pek. Nič se ne bojim, če ga pošljem samega v pekarijo ali prodajalno. Prej nam je pa zmeraj kaj zmanjkalo. Žena. In kako rad ima Tončka, in Tonček njegal Kaka prijatelja sta si! Naš bi bil najrajši vedno pri njem. in on bi ga najrajši tudi kar v žepu nosil s seboj. 92 ^" Pek. I, saj vidim, že na vse zgodaj gre z njim, ko raznaša kruh. In zvečer, ko mesimo, ni nikdar zaspan, če Janez kaj pripoveduje. Žena. I, nedolžna srca se vedno ljubijo. Janez je pa res še ves nedolžen. — Njegovi mati mi je pripovedovala, ko ga je pripeljala, kako si je želel, da bi postal duhovnik. Ko je pa umrl oče, seveda m bilo zasiužka, pa se je moral iti učit roko-delstva. Pek. Škoda, iako dobrega srca je. Dober duhovnik bi postal. E, revščina marsikomu prečrta načrti Dvugi prizor. ^H Prejšnja, Janez, Tonček. ^™ Janez (pride s Tončkom v sobo). Dobro jutro; danes sva pa brž raznesla kruh. Pek. Si že priden, Janez! Daj, stopi zdaj v prodajalno in uredi pecivo po predalib! Janez. Takoj! (Odide.] Tonček. Mama, danes so pa tri ženske rekle Janczu, da je Krištof. Žena. Zakaj so mu pa rekle tako? Tonček. Mene je nesel aa rami, da sva bolj hitro obrala hiše, pa so se smejale tri ženske, pa so rekle, da je Janez Krištof. Da je en mož, ki se je pisal Krištof, ravno tako nesel Jezuščka, kakor mene nosi Janez, so rekle. Pek (vstane in se zasmeje). He-he, kaj je pa Janez rekel? Tonček. Je rekel, da bi bil rad Krištof, da bi nosil Jezusa pri oltarju — in kmalu bi bil jokal. Žena. 0, še zdaj upa, da bo kdaj duhovnik! Pek. Veš kaj, zlata je vreden ta otrok! Jaz bi mu precej pomagal, čeprav nimamo sami dosti — dobro delo pa ne ostane nikdar brez plačila. Žena. Res je, vreden je Janez vse ljubezni. Daj ga v šolel Kako prav bi prišlo tudi za našega: lahko bi jja Janez poučeval. Ne bi stalo toliko in celo življenje bi nam bil Janez hvaležen. In tudi Bog bi bil vesel takega dobrega dela. Tonček (objame očeta okrog kolen). Oh, dajte ga, oče; ubogajte mamo! Pek. Vprašal bom Janeza in mu pomagal. Tonček, steci po Janeza! Tonček (stečej. Janez, Janez, hoj! Tietji prizor. ^M Prejšnji, Janez. Pek. Zakaj ne bi naredil človek veselja siroti, čc ga lahko naredi? Vesel sem, glej, žena, tega sklepa! Žena, Prav imaš/ Vsako dobro delo prinese blagoslov v hišo! Samo Tončka nama je Bog dal. Dovolj bomo :meli, če tudi Janeza izšolava. 93 M' Tonček (pripelje Janeza za roko). H Janez. Kaj pa ielite. mojster? Pek. Janez, danes si bil pa Krištof, kaj? Janez (sramežljivo povesi oči). Da, tri ženske so tako rekle, ker sem nesel Tončka. Pek. Pa mi je zdaj rekel Tonček, da bi bil ti rad Krištof! Da bi rad nosil Jezuščka! Janez (v zadregi). Zmeraj sera mislil, da bom kdaj duhov-nik. — Pa zdaj, ko so umrii oče — včasi sem mislil, in oče so rekli, pa so umrli. (Si obriše solzo.) Pek. Glej, Janez, rad te imam! Kot svojega sinčka te imam rad, ker si ctober in priden. Če pa res hočeš biti duhov-nik, ti bom pa jaz pomagal. Janez (gleda nekaj časa začudeno, nato pa pade na kolena). Oh, kako ste dobn, mojster! Pek (ga dvigne). V šole boš lahko hodil in pri nas boš zastonj Jahko. Včasi boš pa Tončku kaj pokazal, ki bo začel letos hoditi v ljudsko šolo Janez. Jaz nisem vreden tega! Žena. Dokler bova raidva živa, boš lahko med počitni-cami pri nas in boš hodil tudi v šole in boš lahko postal duhov-nik, da boš kda; res nosil Jezusa. Janez. 0, kako bi bil srečen! Celo življenje bi se spo-minjal vaše dobrote. Žena. Pri oltarju se boš spomnil včasih naju. In iako boš nama povrnil izkazano ti dobroto! Tonček. Pa boš tudi mene se vedno rad imel, kaj ne, Janez? In se boš ludi mene spominjal? Janez (objame Tončka). Seveda te bom imel rad! Saj ti si mi prinesel to srečo, ti angelček moj! Radi tebc bom postal Krištof, ki bo v svojih rokah nosil Jezusa. (Zastor počasi pade.)