Dr. Bogumil Vošnjak: Pobeda Jugoslavije. Nacionalne misli i predloži. Izdanje Sveslovenske knjižare, Beograd, 1929.
p o Wendlovem receptu je B. V. zbral vrsto svojih priložnostnih člankov iz zadnjega časa in jih predložil naši javnosti kot nekak idealni program državnega jugoslovanstva. Med programatične dr-žavnopolitične članke o vlogi Jugoslovanov na Balkanu (Ekonomska zajednica Balkana, Za Balkanski institut, Kraj Slovenstva?, Panevropa i Jugoslovenstvo) in članke o izgraditvi jugoslovanske ideologije (Za Jugoslovensku Školu Rada, Ju-goslovensko kulturno jedinstvo i naše selo, Zagorci u šumadiji, Za Školu karaktera. Problem jugoslo-venskog pisma, Smisao Jugoslavije) je uvrstil članka o M. Pupinu kot vzornem Jugoslovanu (Knjiga idealizma, nauke i vere) in Al. Gradniku kot pesniku Jugoslovanstva ter historične reminiscence o Napoleonovi Iliriji kot nekaki idejni predhodnici Jugoslavije (Francuska i Jugoslavija 1809—1813), z mirovne konference (Clemanceau i Jugosloveni) in iz ustavnih bojev zadnjega desetletja (Iz istorije administrativne podele Jugoslavije). Za uvod je dal članek Dva sveta, kjer ugotavlja razočaranje politično in vojno aktivnega dela Jugoslovanstva nad razmerami in svojim položajem v novi državi. V zaključnem članku Smisao Jugoslavije primerja zedinjenje Jugoslovanov z zedinjenjem Italije in poudarja konstruktivno silo in vitalno moč žrtev za kako idejo. Podčrtava žrtve Srbije za jugoslo-vanstvo in postavlja kot državno načelo Jugoslavije dinamiko brez nasilja, ki naj na priroden način vodi do jugoslovanskega kulturnega edinstva. Samo-slovenstvo, samohrvatstvo in samosrbstvo mora izginiti, govorimo namesto o individualnosti rajši o kulturnih tipih, ki naj bi se med seboj spajali, oplojali, družili in bratili. Prvo desetletje skupne države je prošlo v tem ožini brezplodno. Posebej poudarja nejugoslovanski duh pri Slovencih, ki se kaže v tem, da zasmehujemo pisatelje, ki v duhu jezika uvajajo v slovenščino srbohrvatske besede. Slovenski kulturni problem je treba rešiti tako, da bodo pozitivni elementi, ki jih je ustvarila slovenska preteklost, prešli v novo kulturno enoto, jugoslovansko. Kot ideal navaja stavek iz svojega nesprejetega načrta uvoda h Kriški deklaraciji, ki se glasi: »Srbi, Hrvati in Slovenci ustvarjajo pri ustanavljanju nove državne skupnosti novo državno in upravno življenje, ki ni nadaljevanje dosedanjih državnih (danes bi dodal »in kulturnih«) individualnosti, ampak naj se s prevzemom vsega najboljšega v državnem in socialnem življenju vsake izmed treh vej vse narodne posebnosti spojijo v eno višjo.«
vr oncem knjige se nahajata še dva članka (Pobeda Jugoslavije in Udes jedne generacije), ki ju v kazalu ni. Prvi je nekaka historična utemeljitev zgodovinskega akta z dne tretjega oktobra 1929. Drugi članek pa je izliv tistih mešanih čuvstev pisateljevih, s katerimi je napisal že uvodni članek o dveh svetovih. Končno oriše na podlagi glavnih misli člankov te knjige načrt obnove, ki bo dala Jugoslaviji šele pravo idejno vsebino: Moralna obnova v zmislu pravega slovanskega krščanstva, šola značaja naj da posamezniku in državi trdno notranjo^ oporo. V zvezi s tem je potrebna obnova pravne vesti in pravičnosti. V družabnem življenju borba partizanstvu. Ekonomska obnova kot harmonija interesov vseh slojev posebno s pomočjo zadružništva. Prosvetna obnova v duhu Jugoslovanstva s  pobijanjem nepismenosti  in  centraliza-
cijo narodne prosvete. Obnova racionalizacije dela. Socialna obnova in končno medbalkanska obnova, ki naj ji služi Balkanski institut v Beogradu po vzoru Panameriške unije. Stožer vsega naj bo integralno jugoslovanstvo v službi državne misli. V državnem interesu bi bila zveza generacije iz 1. 1914. in svetovne vojne.
D ri množici lepih in idealnih misli, pogosto vzvišenih nad vsako realnost, pa tudi v tej knjigi V. le prevečkrat stavi v ospredje svoje osebno razočaranje in razne osebne zadeve, ki mu narekujejo tako neresnične in nepravične trditve kakor n. pi\: »Na ljubljansko m univerzitetu bilo je imenovano, ne znam koliko profesor a za proučavanje sviju m o g u -čih slovenačkih dijalekata ali n i -jedan za proučavanje našeg kultur-nog jedinstva« (podčrtal jaz), kakor ne bi dobro vedel, da je pri nas samo ena stolica za slovensko dialektologijo (prof. Ramovš) in da je srbohrvatski jezik tudi v praksi, ne samo v teoriji, popolnoma enakopraven slovenščini. Že zgoraj navedena trditev, da Slovenci zasmehujemo pisatelje, ki uvajajo srbohrvatske izraze, pa nam, kakor že marsikaj drugega pri Vošnjaku, vzbuja sum, da se je on zadnji čas toliko odtujil življenju in problemom svoje ožje domovine, da jih res ne razume več. Idealni delavec za njegovo idejo bi po našem moral stati na tem bregu, ne pa klicati z drugega brega. Če bi ne bilo tako, bi vedel, da se smejemo raznim spakam in pa uvajanju raznih po obliki smešnih tujk, za katere bi jugoslovanski skupni jezikovni kulturi mi sami lahko nudili boljše in pristno slovanske izraze in pa da odklanjamo načelo, ki ga je pred leti zagovarjal neki pedagog, naj v šolah pri pouku slovenščine in srbohrvaščine učitelj pazi samo na to, da bo oblika odgovarjala enemu ali drugemu teh jezikov, češ, da se bomo tako najhitreje jezikovno ujedinili. Slovenci pa nasproti temu zahtevamo v šoli in literaturi pravilno slovenščino in pravilno srbohrvaščino. Odklanjamo namreč prav tako bodoči jugoslovan-ščini kot sedanji slovenščini kVarno zmešnjavo ter zahtevamo namesto površnosti kvaliteto. Jugoslovanstvo in bodoča jugoslovanščina zaslužita boljših temeljev kakoi je brezsistemna mešanica dveh jezikov.
V/ zvezi z izvajanji o »udesu jedne generacije« pa odklanjamo primero med jugoslovansko in češko medvojno akcijo v inozemstvu, še bolj pa primero o ekonomskih sadovih ene in druge v novih državah. Češki legijonarji so namreč svoji ekonomski organizaciji (legionarska banka) postavili temelje brez pomoči svoje države še v Sibiriji, zaslužena pomoč države je bila torej dodeljena nečemu že obstoječemu. Osnovo za to, kar imajo, so si češki legijonarji ustvarili sami s svojim složnim delom, če si jih Jugoslovani, ki so po številu po naših informacijah Čehe mogoče celo presegali, niso ustvarili, je to najmanj krivda naše sedanje države ali njene brezbrižnosti napram njim. In če se do danes kljub vsem skušnjam iz inozemstva in desetletnega življenja v svobodni državi še vedno ni posrečilo organizirati generacije iz 1. 1914. in svetovne vojne, je to zelo jasen znak, da ni imela niti v preteklosti niti v sedanjosti enotnih ciljev. Rad izvzemam posameznike, med njimi, radi njegove doslednosti v prvi vrsti Vošnjaka samega; vsa preteklost in sedanjost pa dokazuje, da ti poedinci niso obvladali svoje množice, kakor so jo obvladali Masarvk, Štefanik in Beneš.                              Frst.
51
4*