Karel Mausser
Silva
Čudovifo mirno so se vsipale snežinke ua cesto, ki se je v ozkem traku olekla rned gotimi, ionatimi kostunji, Sioo nebo se je skoro dotikalo slreh in kumor koli so se ozrle oči, so postale otožne.
Siloa je slonelu pri oknu in zria o snežinke. Zaoiia je bila o črno, za-krparut materino ogrinjačo, noge pa je imela ponite v debelo odejo.
Žalostna je bila Silva, tako žalostna kakor še nikoli. Sama je bila doma. Oce je šel zjutraj na delo. Z mestnimi delaoci je Čistil zasnežene ulice. Kmalu za njim je odslu iudi maii. Doakrat n& teden je čistila pode pri zdravnikovi gospe, da je zasiužila za zdrauila.
In Silou je bila sama. Gledala je d snežinke, na belo ulico in na ionate kostanje. O, da bi mogla ven, da bi se sankala s Poglajnooo Marico in Pože-nelooim Tončkoml Kako srečna bi bila! Toda SHoa ni smela ven in tudi mogla ni. Od tistikrut, ko se je bila močno prehladila, so ji oltromele noge iti le z materino pomočjo je priU& do okna, kjer je vsak d&n posedala. Kako je jokala od začetka, ko ni mogla o šolo. Vedno sta hodila skupaj s Požene-louim Tončkom, sedaj pa mu je samo pomahala z ročico skozi okno, ko ga je videla iti mimo s torbico na rami. In ko je Tonček izginil za ovinkom, je Siloa Dselej jokala.
Sneg je naletaval vse go&teje in Sitvi je post&jalo čedalje bolj te&no in samotno.
»O, ko bi Tonček ne imel šole, gotooo bi pritekel,* si je mislila in ae naslonila z glavo na Šipo.
In se je spomnila, kolikokrat je prišel ob jesen&kih. oečerih in ji prinesel zadnjih jesenskih cvetlic. Usedel se je k njej in ji pripooedoval ose. kar je slišal d soli. Velikokrat jim je učiieljica pripovedovala praoljice. Vse si je TonČek dobro za-pomnil in kako tiho ga je Siloa oselej poslušala. Tako lepo je znal Tonček prt-povedooati. Čisto tiho sta sedela o sobi in SUva si skoTo ni upala dihati. Roke so se ji tresle od razburjenja in ko je TonČek koneal, je dolgo molčala, In TonČek tudi.
Posebno lepa je bila tista o bolni sle-pi deklici, ki je imelu samo staro mater in bratca, ki je bil Deliko mlajši od nje. Deklici je bilo ime Nika in ker sama ni mogla nikamor iti, je poleti posedala na ortu \n se igrala s coetlicami, pozimi pa se je tiščala peči in se razgooarjala z bratcem.
Nekoč pa se je Niki sanjalo, da je nekje daleč dežela, kjer pod oisoko goro izoira siudehec s čudeino vodo, ki ozdraoi vsako bolezen. Zjuiraj je bratcu razodela sanje in naslednjo noc je (a odšel na pot. Ko se je Nika zbudila, je bila bratčeoa postelja prazna. Silno je jokala za bratcem in ntara ittati tudt. Povsod so gu iskali, toda zaman. Tako so gu počasi pozabili in le Nika se ga je vsak oečer spomnila in molila zanj. Velikokrat je med jokom zaspala.
Nikin bratec pa je bil medtem že davno o tiati daljni, čudooiti dežeti. Dobri Ijudje, ki so bili tam, ao mu pokazali čudežni studenec in bratec slepe
249
dektice si je nalooil oode v stekleničico, ki jo je bil ozel s seboj. Toda lepota, ki je bita razsejunu okrog in okrog, ga je omamila in pozabil je na trpečo sestrico in na staro mater,
Toda vsak večer. ko je bil že blizu sanj, je zaslišal Nikin glas. *Bratec, kod hodiš iako dolgo? Glej, čakam te, tooja sestrica te čaka.n
Poslušal je, toda ko je glas utihnil, je zaspa! in zjuiraj je zopet pozabil na vse. Bil pa je tisli gtas Nikin glas. kajti njen angelček oaruh je vsak večer nosil njeno molitev k brtitčeui postelji.
Neko noČ pa se je braiec zbudil, kajti po vsej sobi je tako preiresljioo jokalo, da je tudi sum zajokal. Vedel je namreč, da tako joka le Nika. Takoj je vstul, zapuslil spoje prijatelje, ozel stekleničico s čudežno vodo in od-poioval. Silno dolgo je potooal, ker je mnogokrat zašel, ioda nazadnje je le prisel d rojstno oas.
O, kako silno sta se ga razveselili Nika in stara mati. Aika je takoj, ko se je umila s Čudežno oodo, spregledula in oeselja kar ni hofelo biti konec.
Silvi sta se utrnili solzi in stekli po šipi. Ona nima bratca, da bi šel o tisto daljno deželo. Morda bi sel Toncek, toda on mora hoditi o šolo, pa tudi njegooe noge so predrobne za tako dolgo pot, Omagal bi m nikdar več bi ne prišel nazaj.
V vrtincu je naletaoal sneg in se osipol na oeje golih kostanjeo. Siloa je nepremično zrla na belo, ozko pot, ki se je olekla med hisami, in mislUa na čudežno oodo, ki bi gotovo ozdraoila tudi njo ...