Razvoj populacij divjadi in njihovega življenjskega okolja
v severozahodni Sloveniji
Development of Wild Game Populations and their Habitat in the Northwest of
Slovenia
Iztok KOREN
Izvleček:
Koren, I.: Razvoj populacij divjadi in njihovega življenjskega okolja v severozahodni Sloveniji. Gozdarski vestnik,
67/2009, št. 10. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit.84. Prevod avtor, lektoriranje angleškega
besedila Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic.
Delo obravnava razvoj populacij divjadi v obdobjih od 1951 do 1960 in od 1994 do 2003 v Tolminskem
gozdnogospodarskem območju na severozahodu Slovenije. Po vrstni sestavi divjadi si obdobji nista podobni, po
prisotnosti posameznih vrst pa sta si obdobji podobni ali različni. Med obdobjema so se rabe prostora spremenile,
zmanjšal se je delež kmetijskih površin in povečal delež gozda. Sprememba rab prostora vpliva na številčnost in
prostorsko porazdelitev populacij divjadi.
Ključne besede: divjad, populacija, raba prostora, Slovenija
Abstract:
Koren, I.: Development of Wild Game Populations and their Habitat in the Northwest of Slovenia. Gozdarski
vestnik (Professional Journal of Forestry), 67/2009, vol. 10. In Slovenian, abstract and summary in English, lit.
quot. 84. Translated by the author, proofreading of the English text Breda Misja, proofreading of the Slovenian
text Marjetka Šivic.
The work explores the development of wild game populations in the periods 1951-1960 and 1994-2003 in the Tolmin
forest management area in the North-west of Slovenia. The two periods are not similar with regard to the species
composition of the game. The two periods are similar or dissimilar according to the presence of specific wild game
species. Between the two periods the uses of space changed a lot, the proportion of farmland was reduced while
the proportion of forest increased. The change of use of space has a great impact on the number and distribution
of wild game populations.
Key words: wild game, population, land cover composition, Slovenia
1 UVOD
1 INTRODUCTION
Dandanes lov ni več eksistenčna nuja, temveč
je predvsem sredstvo in način, kako ohranjati
prvinski stik z naravo in v njej doživljati ter podo-
življati veličastje boja z naravo in svojo slabostjo
(Perat, 1983). Dandanes ima lov tudi konkretne
naloge, in sicer s posegi v populacije prostoživečih
divjih živali ustvarjati in ohranjati ravnovesje v
naravi, še posebno v primeru odsotnosti višjih
trofičnih struktur: mesojedov. V Sloveniji je od
druge svetovne vojne naprej lovstvo zelo dobro
organizirana dejavnost. Že od nekdaj je lovstvo
naravovarstveno usmerjeno in tesno povezano
z gozdarstvom in kmetijstvom in odvisno od
sonaravnosti pridobivanja lesa in pridelovanja
hrane (Papež in sod., 1997). Poleg skrbi za same
živalske vrste pa je lovstvo vedno namenjalo
veliko pozornosti tudi skrbnemu beleženju vsega,
kar se je dogajalo v povezavi z divjimi živalmi in
lovstvom kot dejavnostjo, zlasti glede odstrela in
izgub. Statistiko odstrela in analize na njeni pod-
lagi najdemo zabeleženo v številnih publikacijah
in letnih poročilih. Lovska zveza Gorica, ki je v
povojnih časih združevala lovišča na severnem
Primorskem, je redno izdajala takšna poročila.
Letna poročila so se imenovala Organizacijska
lovskogospodarska poročila za leto, npr., 1963
do 1964 ali 1959 do 1960 (Organizacijsko lov-
skogospodarsko ..., 1964, 1960), izdelovali pa so
*mag. I. K., univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove
Slovenije, OE Tolmin
tudi širše preglede gospodarjenja za daljše časo-
vno obdobje. Takšna je, npr., publikacija Razni
lovskogospodarski statistični podatki lovišč in
lovskih družin Lovske zveze Gorica za obdobje
let 1951/52 do 1966/67 iz leta 1968 (Razni lovsko-
gospodarski statistični ..., 1968). Glede na stati-
stiko odstrela so posamezni lovski strokovnjaki,
znan je, npr., Vitomir Mikuletič, univ. dipl. inž.
gozd., že v zgodnejših povojnih letih izdelovali
zanimive, nemalokrat zelo kritične komentarje o
gospodarjenju s posameznimi živalskimi vrstami.
V letih se je vodenje lovske statistike izboljševalo,
zelo razširilo, statistika se vodi tudi v elektronski
obliki. Nekdanje beleženje izločitev1 se je zdaj
razširilo na monitoring, s katerim zaznavamo
številne ekološke spremembe. Zato je monitoring
tudi temelj odzivnega upravljanja s populacijami
prostoživečih divjih živali (Adamič in Jerina,
2006). Nekdanje, lahko bi mu rekli ljubiteljsko
zbiranje podatkov o izločitvah živali je zdaj
uzakonjeno (Zakon o divjadi ..., 2004). Podatki
monitoringa velikih lovnih vrst in velikih zveri
se zbirajo v Osrednjem slovenskem registru. V
vzdrževanje registra, voditi se je začel leta 2004,
so vključene vse organizacije, v okviru katerih v
Sloveniji poteka lov na prostoživeče divje živali
(Adamič in Jerina, 2006).
2 NAMEN NALOGE
2 AIM OF THE STUDY
Na Zavodu za gozdove, OE Tolmin, smo od usta-
novitve zavoda (1995) naprej v okviru Oddelka
za gozdne živali in lovstvo začeli sistematično
spremljati in proučevati številne prostoživeče žival-
ske vrste. Posebna pozornost je bila namenjena
določevanju populacijskih območij, predvsem za
lov in na vpliv na okolje pomembnih vrst velike
divjadi ter območij velikih zveri. Vzpostavljeni
so bili monitoringi nekaterih vrst ptic in velikih
zveri, narejene so bile številne analize dinamike
razvoja populacij divjadi, dinamike številčnosti
in struktur. V nalogi smo strnili kar največ tega
znanja v celovit prikaz razvoja populacij divjadi
na severozahodnem delu Slovenije. Primerjalno,
1 V prispevku uporabljamo izraz izločitve kot skupen
izraz za odstrel in izgube divjadi. V lovskem načrtovanju
se v ta namen uporablja izraz odvzem, ki pomeni enako
kot izločitev.
v dveh obdobjih od povojnih do današnjih dni,
smo prikazali razvoj in prostorsko porazdelitev
nekaterih populacij, predvsem lovnih vrst divjadi.
Ugotoviti smo želeli, kako in zakaj so se populacije
divjadi med obdobjema spreminjale ter ali sta si
obdobji po prisotnosti vrst podobni. Zanimal nas
je tudi trend razvoja številčnosti posameznih vrst.
Nadalj e smo v nalogi želeli predstaviti in primerj ati
rabe prostora v proučevanih obdobjih in njihov
vpliv na populacije divjadi.
3 OBMOČJE IN OBDOBJE
RAZISKOVANJA
3 RESEARCH AREA AND PERIOD
Območje proučevanja zajema Tolminsko gozd-
nogospodarsko območje (GGO), ki obsega 42
lovišč (slika 1). Na severu GGO smo z območja
proučevanja izločili lovišče Triglav, in to pred-
vsem zaradi dejstva, da v Tolminsko GGO spada
le del tega lovišča. Na južni strani GGO pa smo
območje proučevanja povečali za dve lovišči, ki
površinsko spadata že v sosednje GGO Sežana.
V območje sta lovišči vključeni predvsem zaradi
celovitosti obravnave. Skupna površina prouče-
vanega območja znaša 215.184,45 ha. Površina
območja proučevanja je v dveh primerjalnih
desetletnih obdobjih različna: v prvem obsega
207.023,95 ha, v drugem pa 215.184,45 ha. Raz-
lika 8.151,50 ha izhaja iz dejstva, da so se po
letu 1960 površine nekaterih lovišč na severnem
delu območja povečale, ustanovljeno je bilo tudi
novo lovišče, zdaj LPN Prodi - Razor. Dejansko
so nastale spremembe površine lovišč še pri
nekaterih drugih loviščih, vendar so bile te spre-
membe manjše. Površine lovišč za drugo obdo-
bje so povzete po novem katastru lovišč iz leta
2004 (Odlok o loviščih v RS ..., 2004). V prvem
obdobju območje proučevanja obsega 41 lovišč, v
drugem, zaradi novoustanovljenega lovišča Prodi
- Razor, pa 42 lovišč.
Vrste divjadi smo časovno raziskovali v dveh
desetletnih obdobjih, in sicer od 1951 do 1960
ter od 1994 do 2003. Za desetletno obdobje smo
se odločili, ker je to zaokroženo obdobje in ker
imamo za omenjeni obdobji dovolj kakovostnih
podatkov za načrtovane analize. Prvo obdobje od
leta 1951 do 1960 smo izbrali, ker so za to obdo-
bje na voljo najstarejši podatki, ki so primerljivi
Slika 1: Območje raziskovanja, meja GGO Tolmin in lega lovišč
Figure 1: The research area, the FEA Tolmin line and location of hunting areas
z drugim obdobjem. Hkrati je v začetku tega
obdobja leta 1950 začel veljati nov lovski zakon
(Zakon o lovu, 1949), ki je poenotil gospodarjenje
z divjadjo za to desetletno obdobje. Vzroki, zakaj
je bilo izbrano drugo obdobje, od 1994 do 2003,
so predvsem naslednji:
- leta 1993 je začela veljati Uredba o zavarova-
nju ogroženih živalskih vrst (Uredba o zava-
rovanju ..., 1993), po kateri so postale nekatere
ptice in velike zveri nelovne oziroma pogojno
lovne in niso več obravnavane kot divjad;
-	leta 1994 je bil ustanovljen Zavod za gozdove
Slovenije, ki je prevzel nekatere naloge pri načr-
tovanju upravljanja s populacijami divjadi;
-	leta 1993 je bil sprejet Zakon o gozdovih (Zakon
o gozdovih, 1993), ki opredeljuje lovsko načr-
tovanje kot del gospodarjenja in načrtovanja
z gozdovi;
-	po letu 1994 so se začeli izvajati enotni pregledi
izločene jelenjadi in pridobivati kakovostnejši
podatki predvsem o starosti jelenjadi;
-	leta 2004 je bil sprejet nov lovski zakon (Zakon
o divjadi ..., 2004), s katerim so bila opredeljena
nova lovsko upravljavska območja (Odlok o
lovsko upravljavskih ., 2004), ki se prostor-
sko ne pokrivajo več z našim proučevanim
območjem;
-	po letu 2004 so bila na novo določena lovišča
(Odlok o loviščih v RS ..., 2004), v proučeva-
nem območju sta se dve lovišči združili v eno,
kontinuiteta lovišč je prekinjena.
Časovna razlika 43 let med proučevanima
obdobjema zagotavlja tudi dovolj velik kontrast
med analiziranimi podatki.
4 METODE DELA
4 WORKING METHODS
4.1 Rekonstrukcija populacijskih
parametrov glede na podatke
izločitev
4.1 Reconstruction of population
parameters based on elimination data
Za analizo kazalnikov populacij divjadi, kot sta
relativna številčnost in prostorska porazdeljenost,
smo uporabili metodo rekonstrukcije populacij-
skih parametrov glede na podatke izločitev divjadi.
Metoda je dejansko monitoring - spremljanje in
beleženje vseh razpoložljivih podatkov o popu-
lacijah glede na odstrel in izgube lovnih vrst
divjadi (Adamič in Jerina, 2006). Adamič (1974)
ugotavlja, da so edini zanesljivi podatki, na katere
se moremo pri zgodovinskih rekonstrukcijah giba-
nja populacij divjadi opirati, podatki o odstrelu.
Sklepanje o gibanju populacij divjadi glede na
odstrela je upravičeno, saj je višina odstrela v
korelacijski odvisnosti s številčnim stanjem divjadi
(Adamič, 1974). Z merljivimi kazalniki izločitev
lahko sklepamo na stanje populacije (Simonič,
1982; Vončina in Koren, 1986; Koren, 1997a,
1997b; Hafner, 2002; Marolt, 2004). Če so izlo-
čitve slučajnostni vzorec, zakonitosti tega vzorca
veljajo tudi za celotno populacijo (Štrumbelj in
Kotar, 1974). Pri metodi izločitev se srečujemo
s tremi vrstami napak, in sicer: (1) slučajnostjo,
(2) časovnim zamikom in (3) načrtom ukrepanja
(Koren, 1997a, 1997b).
Odstrel kot kazalnik stanja populacije upo-
rabljajo tudi nekateri tuji raziskovalci (Mysterud
in sod., 2001a, 2001b; Neet, 1995; Mazzoni della
Stella in sod., 1995; Debernardi in sod., 1995;
Durio in sod., 1995; Martinoli in sod., 1997). Kar
nekaj raziskovalcev je vgradilo podatke o odstrelu
v matematične modele, na podlagi katerih pro-
učujejo razvoj populacij divjih živali in ocenjujejo
tudi njihovo številčnost (Neet, 1995; Boitani
in sod., 1995; Badia in sod., 1991). Na podlagi
odstrela ugotovljeno stanje populacij divjih živali
je pogosto tudi temelj za njihovo upravljanje,
česar pa nekateri avtorji ne zagovarjajo; na primer
Sodeikat in sod. (2005) pri gospodarjenju z divjimi
prašiči v Nemčiji.
Podatke za prvo proučevano obdobje od 1951
do 1960 smo črpali iz publikacije Razni lovsko-
gospodarski statistični podatki lovišč in lovskih
družin Lovske zveze Gorica za obdobje od 1951/52
do 1966/67 (Razni lovskogospodarski statistični
., 1968). To so najstarejši dostopni podatki o
izločitvah divjadi v proučevanem območju. Za
drugo obdobje od 1994 do 2003 pa smo uporabili
podatke o izločitvah divjadi, ki se računalniško
vodijo s pomočjo programa Xlov (datoteka lov_
ev.dbf) na Zavodu za gozdove Slovenije. Temeljna
prostorska enota raziskovanja je lovišče.
4.2 Analiza rabe prostora
4.2 Analysis of land cover composition
Temelj za določitev rabe prostora za prvo pro-
učevano obdobje od 1951 do 1960 je Gozdni
kataster območja Julijske Benečije in Zadra pro-
vinca Gorica (Catastro Forestale Compartimento
..., 1940). Kataster iz leta 1940 poleg gozdov pri-
kazuje tudi nekatere druge rabe prostora. Zaradi
družbenoekonomskih razmer v desetletju po
izdaji katastra, predvsem druge svetovne vojne
in povojnega časa, se raba prostora zelo verjetno
ni bistveno spremenila tudi v našem prvem pro-
učevanem obdobju. Površine rab prostora znotraj
posameznih lovišč smo določili po izvirni metodi.
Metoda temelji na tabelarnem delu Katastra, na
primerjavi površin katastrskih občin, na presekih
površin in interpolaciji. Za prvo proučevano
obdobje smo določili devet rab prostora.
Raba prostora za drugo proučevano obdo-
bje od 1994 do 2003 je povzeta po Pravilniku
o vsebini in načinu vodenja zbirke podatkov o
dejanski rabi prostora (Pravilnik o vsebini ...,
2004). Podatki o dejanski rabi prostora so podatki
o dejanski rabi zemljišč in podrobnejši podatki o
dejanski rabi prostora. Rabo prostora po loviščih
smo določili z digitalnimi preseki površin lovišč
in rab prostora. Za drugo proučevano obdobje
smo podatke združili v skupine in določili pet-
najst rab prostora.
Med obdobjema neposredno rabe prostora
niso primerljive, saj so za vsako obdobje opre-
deljene drugače, kar je posledica metodologije
določanje rabe za posamezno obdobje. Ne glede
na to pa je mogoče posamezne rabe združiti in
jih med obdobjema neposredno primerjati. Med
obdobjema je tako mogoče primerjati štiri sklope
rab prostora (preglednica 1).
5 REZULTATI
5 RESULTS
5.1 Primerjava vrst divjadi v dveh
časovnih obdobjih
5.1 Comparison of wildlife game in two
time periods
Lovne vrste divjadi se v dveh primerjalnih obdo-
bjih razlikujejo (preglednica 2). V obeh obdobjih
so lovili trinajst vrst divjadi, mednje spadajo:
srna (Capreolus capreolus), navadni jelen (Cervus
Preglednica 1: Primerjava različno poimenovanih vrst rab prostora za leti 1940 in 2000
Table 1: Comparison of differently named space usage types for the years 1940 and 2000
Raba	Raba 1940		Raba 2000	
			1100	njive in vrtovi
			1211	vinogradi
	6	kmetijske površine	1221	intenzivni sadovnjaki
Kmetijsko			1222	ekstenzivni sadovnjaki
			1230	oljčni nasadi
			1310	intenzivni travniki
			1322	ekstenzivni travniki
Zaraščeno	18	zaraščeno	1410	zemljišča v zaraščanju
	20	pašniki z drevjem	1500	obvodna zarast
	10	iglavci čisti		
Gozd	15	iglavci mešani		
	22	listavci čisti	2000	gozd
	34	listavci mešani		
	43	iglavci in listavci		
			3000	pozidana zemljišča
			7000	voda
			6000	odprta zemljišča
Neproduktivno	4	neproduktivne pov.	5000	suha odprta zem.s.p.r.
			4220	zamočvirjena zemljišča
elaphus), gams (Rupicapra rupicapra), prašič (Sus
scrofa), lisica (Vulpes vulpes), jazbec (Meles meles),
divja mačka (Felis silvestris), kuna belica (Martes
foina), zajec (Lepus europaeus), fazan (Phasianus
colchicus), poljska jerebica (Perdix perdix), raca
(Anasplatyrhynchos) in šoja (Garrulusglandarius).
V prvem obdobju so sedem vrst lovili, v drugem
jih pa niso več; mednje spadajo: dihur (Mustela
putorius), gozdne kure - divji petelin (Tetrao
urogallus), ruševec (Lyrurus tetrix), gozdni jereb
(Tetrastes bonasia) in kotorna (Alectoris graeca)
- ter golobi (Columbidae) in ujede: sokoli (Falco-
ninae), kragulji (Accipiter), kanje (Buteo) in orli
(Aquila). Podobno število, šest vrst divjadi so lovili
v drugem obdobju, v prvem pa ne; mednje spadajo
velike zveri: medved (Ursus arctos), volk (Canis
lupus) in ris (Lynx lynx) ter kozorog (Capra ibex),
muflon (Ovis amon musimon) in svizec (Marmota
marmota). Kuna zlatica (Martes martes), sraka
(Picapica) in siva vrana (Corvus corone cornax) so
bile verjetno lovne tudi v prvem obdobju, vendar
so jih prikazovali skupaj z nekaterimi drugimi
vrstami (npr. kune skupaj).
Podobnost dveh obdobij glede prisotnosti vrst
divjadi smo proučili s pomočjo metode asociacije.
Skupno asociacijo za 26 vrst (preglednica 1) smo
preskusili s pomočjo Schluterjevega simultanega
testa značilnosti asociacij prek razmerja varianc
(Kotar, 2004).
VR =-
= 0,6680 ; W = N • VR = 17,37 (1)
C 7
a.
varianca v celotnem številu vrst
T - skupna varianca v obdobjih za pojavljanje
vrst divjadi v obdobju
N = število vrst divjadi (26)
Proučevani obdobji glede pojavljanja lovnih
vrst divjadi ne izkazujeta asociacije. Neznačilna
skupna asociacija kaže, da je v drugem obdobju
prisotnost vrst divjadi različna od prvega obdobja.
Asociacijo med dvema obdobjema smo proučili
tudi po vrstah divjadi, in sicer samo za vrste,
ki so bile lovne v obeh proučevanih obdobjih,
torej za enajst vrst divjadi (preglednica 3). Divjo
mačko in poljsko jerebico smo izpustili, čeprav
sta bili vrsti lovni v obeh obdobjih, saj se izločitve
v drugem obdobju nanašajo le na nekaj izgub.
Asociacija je izračunana glede na binarne podatke
(0 ni prisoten, 1 prisoten) o prisotnosti vrst za
posamezno lovišče po obdobjih. Primerjali smo
2
2
Preglednica 2: Primerjava lovnih vrst divjadi v dveh obdobjih (0 ni prisotna, 1 prisotna)
Table 2: Comparison of game species composition in the two periods (0 absent, 1 present)
Divjad	Obdobje		Divjad	Obdobje	
	1951-1960	1994-2003		1951-1960	1994-2003
srna	1	1	ruševec	1	0
jelen	1	1	gozdni jereb	1	0
gams	1	1	kotorna	1	0
divji prašič	1	1	golob	1	0
lisica	1	1	ujeda	1	0
jazbec	1	1	kozorog	0	1
divja mačka	1	1	muflon	0	1
kuna belica	1	1	medved	0	1
poljski zajec	1	1	volk	0	1
fazan	1	1	ris	0	1
jerebica	1	1	svizec	0	1
raca mlakarica	1	1	kuna zlatica*		1
šoja	1	1	sraka**		1
dihur	1	0	siva vrana**		1
divji petelin	1	0			
* Kune zlatice v prvem obdobju niso prikazovali posebej, najverjetneje so jo beležili kot kuno belico.
** V prvem obdobju so srako in sivo vrano najverjetneje beležili pod šojo.
Preglednica 3: Statistika asociacije dveh obdobij po vrstah divjadi
Table 3: Association statistics of the two periods by game species
Divjad	x2	p	Ochiai indeks
srna		popolna A	1,0000
jelen	0,509713	> 0,05	
gams	2,795455	> 0,05	
divji prašič	0,802174	> 0,05	
lisica		popolna A	1,0000
jazbec		popolna A	0,9877
kuna belica		popolna A	1,0000
poljski zajec		popolna A	0,9877
fazan	20,73914	< 0,001	0,8581
raca mlakarica	0,375833	> 0,05	
šoja		popolna A	0,9753
41 lovišč, brez lovišča Prodi - Razor, ki v prvem
obdobju še ni obstajalo. Asociacija je izračunana
prek testne statistike:
Y. = u. + £..
i H i
(3)
X2 = Z
(f
f
2)
f = število lovišč s prisotnostjo ali odsotnostjo vrste
v dveh obdobjih
f' = pričakovano število lovišč s prisotnostjo ali
odsotnostjo vrste v dveh obdobjih
Srna, lisica in kuna so bile v obeh obdobjih
prisotne v vseh loviščih, zato obdobji za te vrste
izkazujeta popolno asociacijo. Skoraj popolna
asociacija velja tudi za jazbeca, poljskega zajca
in šojo, saj v drugem obdobju v kombinaciji z
neprisotnostjo v prvem obdobju ni prisotnosti teh
vrst. Asociacijo smo tako testirali le za navadnega
jelena, gamsa, divjega prašiča, navadnega fazana
in raco mlakarico. Od omenjenih vrst izkazujeta
proučevani obdobji značilno in visoko asociacij o le
pri fazanu. V loviščih je bil fazan podobno poraz-
deljen v obeh proučevanih obdobjih. Jelen, gams,
prašič in raca so vrste, ki so bile prisotne v obeh
obdobjih, vendar so bile v dveh obdobjih različno
prostorsko porazdeljene po loviščih.
Zanimal nas je tudi trend oziroma dinamika
številčnosti populacij divjadi med proučevanima
obdobjema. Razlike med sredinami, izločitve div-
jadi - letno poprečje na lovišče, smo testirali po
ustreznih predhodnih analizah z analizo variance
(Snedecor in Cochran, 1971).
Yjj = število izločene divjadi v i-tem lovišču
(i = 1,...,n) v j-tem obdobju (j = 1,2)
|u = srednja število izločene divjadi v j-tem
j obdobju (j = 1,2)
Ejj = odstopanje v i-tem lovišču (i = 1,.,n)
v j-tem obdobju (j = 1,2)
Vrste divjadi, pri katerih beležimo značilno
zmanjšanje številčnosti populacije, so jazbec,
zajec in šoja. Daleč najbolj se je zmanjšala šte-
vilčnost poljskega zajca, najmanj jazbeca. Med
obdobjema se številčnost lisic in fazana ni zna-
čilno spremenila. Vse druge vrste divjadi so se
številčno značilno povečale. Največje povečanje
populacijske številčnosti z indeksom, večjim od
3.000, beležimo pri jelenjadi, divjem prašiču in
raci mlakarici. S podobnim indeksom 900 sta se
povečali številčnosti populacij srnjadi in gamsa.
Povečanje številčnosti kun beležimo z najmanjšim
indeksom (preglednica 4).
5.2 Raba prostora in vpliv na populacije
divjadi
5.2 Impacts of land cover composition on
wild game population
V prvem obdobju, od 1951 do 1960, največjo rabo
prostora zavzemajo kmetijske površine, 41 %,
podoben skupen delež, 40 %, odpade na gozdne
površine, poraščene z mešanimi iglavci, čistimi
listavci in mešanico iglavcev in listavcev. Preostali
deleži rab prostora v tem obdobju so manjši od
Preglednica 4: Primerjava povprečnih letnih izločitev divjadi na lovišče po vrstah in obdobjih
Table 4: Comparison of the average annual wild game culling in hunting areas and periods
Divjad	Sredina		s.e.		F	p	Indeks
	51-60	94-03	51-60	94-03			
srna	19,742	179,070	7,476	7,387	229,825	0,000	907,1
jelen	0,055	3,757	0,503	0,497	27,421	0,000	6.806,2
gams	3,177	28,521	3,717	3,672	23,531	0,000	897,7
prašič	1,275	39,163	5,460	5,395	24,363	0,000	3.071,6
lisica	29,484	34,865	2,752	2,719	1,934	0,168	118,3
jazbec	10,060	5,032	0,970	0,959	13,588	0,000	50,0
kuna	3,215	7,873	1,081	1,068	9,391	0,003	244,9
zajec	243,438	14,020	28,263	27,925	33,341	0,000	5,8
fazan	53,823	25,087	13,737	13,573	2,214	0,141	46,6
raca	0,088	6,403	1,253	1,238	12,844	0,001	7.250,6
šoja	141,044	36,381	17,887	17,673	17,325	0,000	25,8
10 %. V drugem proučevanem obdobju, od 1994
do 2003, med rabami prostora prevladuje gozd, 67
%, sledijo ekstenzivni travniki, ki skupaj z gozdom
zavzemajo več kot 80 % površine območja.
Med dvema proučevanima obdobjema se
raba tal razlikuje. Delež kmetijskih površin se je
zmanjšal za 20 %, dočim se je delež gozda, naspro-
tno, povečal za enak delež. Deleža zaraščenih in
neproduktivnih površin se med proučevanima
obdobjema le malo razlikujeta (preglednica 5).
Ker predpostavljamo, da na dinamiko populacij
divjadi vpliva tudi raba prostora, smo naredili
primerjavo številčnosti divjadi, prilagojene sre-
dine - letno povprečje na lovišče, med dvema
obdobjema ob predpostavki, da se raba prostora
ne bi spremenila. Uporabili smo metodo eno-
smerne analize kovariance s štirimi kovariatami
ki predstavljajo primerljive rabe prostora v dveh
proučevanih obdobjih (Snedecor in Cochran,
1971).
Yij = Pj + ß1 (XUj - X1..) + ß2 (X2ij - X2..) +
ß3 (X3^ - X1..) + ß2 (X4ij - X2..) +£ij
3 3ij 1 2 4ij 2 ij	(4)
Yi; = število izločene divjadi v i-tem lovišču
(i = 1,...,n) v j-tem obdobju (j = 1,2)
|| = srednja število izločene divjadi v j-tem obdobju
(j = 1,2)
ß = regresijski koeficient
X1i; = površina kmetijskih zemljišč v i-tem lovišču
(i = 1,...,n) v j-tem obdobju (j = 1,2)
X2ij = površina zaraščenih zemljišč v i-tem lovišču
(i = 1,...,n) v j-tem obdobju (j = 1,2)
X3ij = površina gozda v i-tem lovišču (i = 1,.,n)
v j-tem obdobju (j = 1,2)
X4ij = površina neproduktivnih zemljišč v i-tem
lovišču (i = 1,...,n) v j-tem obdobju (j = 1,2)
£ij = odstopanje v i-tem lovišču
(i = 1,...,n) v j-tem obdobju (j = 1,2)
Sprememba deleža kmetijskih površin vpliva
na številčnost skoraj vseh vrst divjadi, izjemi sta
divji prašič in raca mlakarica. Sprememba deleža
gozda najbolj vpliva na številčnost srnjadi, jele-
njadi in gamsa, manj na lisico in fazana. Čeprav
se delež zaraščenih in neproduktivnih površin
med obdobjema ni značilno spremenil, obe rabi
značilno vplivata na številčnost nekaterih vrst.
Delež neproduktivnih površin najbolj vpliva na
številčnost gamsa (preglednica 6). Ob predpo-
Preglednica 5: Primerjava primerljivih rab prostora za leti 1940 in 2000 (ha)
Table 5: Comparison of comparable uses of space for the years 1940 and 2000 (ha)
Obdobje	Enota	Kmetijsko	Zaraščeno	Gozd	Neproduktivno	Skupaj
1940	ha	85.585,40	4.658,30	100.409,32	16.379,92	207.032,95
2000	ha	45.083,22	3.764,82	146.983,65	19.352,76	215.184,45
1940	%	41,34	2,25	48,50	7,91	100,00
2000	%	20,95	1,75	68,31	8,99	100,00
razlika	%	-20,39	-0,50	19,81	1,08	0,00
Preglednica 6: Primerjava števila izločene divjadi po obdobjih ob kontroli vplivov rabe prostora
Table 6: Comparison of game bags by periods while controlling the land cover composition impacts
Divjad	Prilagojena sredina		s.e.		F	p	Kovariate (F, p)			
	1940	2000	1940	2000			kmetijsko	zaraščeno	gozd	nepro- duk.
srna	87,962	888,037	44,403	43,723	128,810	0,000	5,992*	0,997	22,281***	4,434*
jelen	6,391	13,571	3,167	3,118	2,040	0,157	7,780**	1,968	20,839***	0,916
gams	74,982	97,160	15,615	15,376	0,800	0,374	21,992***	6,876*	30,727***	93,706***
prašič	-12,031	194,673	31,732	31,246	16,835	0,000	0,492	3,520	0,010	4,279*
lisica	115,946	191,505	15,577	15,338	9,335	0,003	27,211***	4,650*	5,745*	0,016
jazbec	42,518	29,018	5,502	5,418	2,389	0,126	6,444*	0,957	2,687	1,031
kuna	7,822	44,935	5,594	5,508	17,465	0,000	11,509**	1,580	0,031	0,028
zajec	812,666	217,112	109,362	107,688	11,766	0,001	7,584**	3,404	3,711	0,002
fazan	80,659	245,476	62,647	61,688	2,746	0,102	22,740***	6,815*	8,977*	1,410
raca	-3,849	31,805	5,896	5,806	14,506	0,000	2,667	0,142	0,012	0,194
šoja	470,598	322,321	79,108	77,898	1,394	0,241	21,080***	7,808*	2,250	0,468
stavki, da se med proučevanima obdobjema raba
prostora ne bi spreminjala, se med obdobjema ne
bi spremenila tudi številčnost jelenjadi, gamsa,
jazbeca, fazana in šoje. Številčnost srnjadi, divjega
prašiča, lisic, kun in rac mlakaric bi se povečala,
poljskega zajca pa zmanjšala (preglednica 6).
6 RAZPRAVA
6 DISCUSSION
6.1 Primerjava vrst divjadi v dveh
časovnih obdobjih
6.1 Comparison of wildlife game in two
time periods
Razlike med prisotnostjo živalskih vrst v izločitvah
v dveh proučevanih obdobjih so posledica stanja
v naravi pa tudi lovske in naravovarstvene zako-
nodaje, naseljevanja novih vrst (muflon, kozorog,
svizec) ter umetnega vlaganja v naravo (jerebica,
fazan). Lovska zakonodaja opredeljuje, katere vrste
živali so lovne. V prvem proučevanem obdobju
je veljal lovski zakon iz leta 1949 (Zakon o lovu,
1949), v drugem proučevanem obdobju pa lovski
zakon iz leta 1976 (Zakon o varstvu ..., 1976). Oba
lovska zakona med drugim tudi opredeljujeta,
katere so vrste divjadi, torej tudi predmet lova.
V zakonu iz leta 1949 je pri veliki divjadi pri t. i.
dlakarjih 7 vrst in pri perjadi tudi 7 vrst. Pri mali
divjadi zakon pozna 14 vrst dlakarjev in 29 vrst pri
perjadi. Leto po izidu zakona je izšel Pravilnik za
izvajanje zakona o lovu (Pravilnik za izvajanje ...,
1950), ki zakon dopolnjuje s spiskom prostožive-
čih živali, ki veljajo za divjad. Med sesalci našteje
21 vrst in med ptiči 110 vrst. Zakon iz leta 1976
opredeljuje kot divjad prostoživeče divje živali, ki
so bile, ki so ali ki lahko postanej o predmet lovstva.
Med sesalci tako našteje 29 vrst in med ptiči 97
vrst. Med zakonoma je relativno največja razlika
v številu vrst divjadi pri sesalcih. V zakonu iz leta
1949 je samo hrček (Cricetus cricetus) vrsta, ki ga
ni v zakonu iz leta 1976. Nasprotno je v zakonu
iz leta 1976 navedenih kot divjad kar devet novih
vrst sesalcev: muflon, damjak (Dama dama), jelen
axis (Axis axis), ris, šakal (Canis aureus), mink
(Mustela vison), pižmovka (Ondatra zibethica),
svizec in polh (Glis glis). Trinajst vrst divjadi
(srna, jelen, gams, prašič, lisica, jazbec, divja
mačka, kune, zajec, fazan, jerebica, raca in šoja)
opredeljujeta kot lovne oba omenjena zakona.
Te vrste divjadi so lovili tudi v obeh proučevanih
obdobjih. Divja mačka in jerebica sicer ne spadata
najbolj v to skupino, ker so v drugem obdobju
izločitve vezane predvsem na nekaj izgub pri
mački in na nekaj odstrela pri jerebici, ki pa je
bila umetno vložena v lovišča. V drugem obdo-
bju teh dveh vrst ne štejemo kot pomembnejši
lovni vrsti. Med naravovarstveno zakonodajo so
na lovne vrste divjadi najbolj vplivale uredbe o
zavarovanju ogroženih živalskih vrst iz let 1993,
2000 in 2004 (Uredba o zavarovanju ..., 1993;
Uredba o spremembah in dopolnitvah ..., 2000;
Uredba o zavarovanih ., 2004). Naštete uredbe
so v drugem obdobju med nelovne vrste živali
uvrstile večino ptic (gozdne kure, golobi, ujede)
in velike zveri (medved, volk, ris).
Muflon, kozorog in svizec so vrste divjadi, ki
so bile naseljene in prisotne v izločitvah v drugem
obdobju, v prvem pa ne. Mufloni so bili naseljeni
v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v loviščih
Ljubinj (1973), Most na Soči (1970) in Trnovski
gozd (1972). Od naselitve v letih od 1970 do 1973
do leta 1980 so se populacije muflona razširile na
območje, kjer živijo še zdaj. Doslej se tri popula-
cije iz naselitev Ljubinj, Most na Soči in Trnovski
gozd še niso združile v enotno populacijo (Ličer,
1999). Alpski kozorog je bil naseljen v Triglavski
narodni park (TNP) (1965) in na Bovškem (1975
do 1978). Tridesetletna dinamika populacije je
kljub hitremu začetnemu razvoju zelo ranljiva.
Obsežna epizootija gamsjih garij v obdobju od
1980 do 1987, ki je velikost populacije najmanj
prepolovila, nenadzorovana prosta paša ovc ter
večanje števila obiskovalcev v TNP ter morebitne
posledice parjenja v sorodstvu povečujejo priti-
ske na populacijo in zmanjšujejo njeno vitalnost
(Adamič in Marenče, 1997). V slovenski gorski
svet so bili alpski svizci večkrat naseljeni v letih
1953 in 1987. Znanih je 115 nahajališč, številčnost
populacije pa je ocenjena na 600 do 700 živali.
Alpski svizec je alohtona živalska vrsta, vendar
zaseda prosto ekološko nišo in v ekosistemih
ne povzroča negativnih posledic. Kljub temu
je tujek in kvari naravnost ekosistemov (Vidic,
1994). V proučevanem območju je znana večja
populacija svizcev na Mangartskem sedlu, sicer
pa se svizci naravno širijo proti jugu na obrobje
Julijskih Alp.
Medved, volk in ris so vrste, ki so bile v izlo-
čitvah le v drugem obdobju. Prisotnost velikih
zveri, predvsem medveda in risa, v drugem
obdobju na območju severozahodne Slovenije
so posledica naravnih in družbenih sprememb.
V prvem proučevanem obdobju je bil medved
prisoten le na območju Nanosa, Trnovskega gozda
in idrijskih gozdov, vendar njegova številčnost še
zdaleč ni dosegala zdajšnje. Omenjeno območje
je najzahodnejši del strnjene, osrednje vitalne
populacije medvedov v Sloveniji (Strategija uprav-
ljanja ..., 2002). S stalnim dotokom medvedov
v to območje nastaja novo populacijsko jedro,
iz katerega medvedi vse pogosteje prehajajo v
Zgornje Posočje. Opažanja medvedk z mladiči
pa opozarjajo, da se v Posočju že nastaja mikro-
populacija rjavih medvedov (Marković, 2002).
V drugem proučevanem obdobju so se medvedi
začeli širiti v širši alpski prostor. Marenče (1999)
ob tem opozarja, da je alpski prostor premajhen
za trajnejšo oziroma stalno naselitev. Dejstvo, s
katerim moramo računati pri vrnitvi medveda v
Alpe, je večji obseg plenilskih napadov na domače
živali in drugo lastnino, zato je treba poskrbeti
za razbremenilne prehranske vire v potencialnih
habitatih (Adamič in Koren, 1997, 1998). Risi so
bili v Sloveniji ponovno naseljeni leta 1973 na
Kočevskem, tako da jih v prvem proučevanem
obdobju še ni bilo na našem območju. Proučevano
območje je zdaj območje zahodne subpopulacije
risa v Sloveniji. V obdobju od 1995 do 1999 naj bi
v Sloveniji živelo 10 osebkov zahodno od avtoceste
Jesenice-Ljubljana-Trst (Staniša in sod., 2001).
Spremljanje risa v Sloveniji za obdobje od 2000
do 2004 kaže, da je trend odstrela risov dosegel
ničelno vrednost, območja prisotnosti risa pa
ostajajo podobna. (Koren in sod., 2006). Območje
raziskovanja je pomembno tudi kot naravni prehod
velikih zveri proti severu in zahodu v Italijo in
Avstrijo (Černe, 2007).
Srna, jelen, gams, divji prašič, kuna belica in
raca mlakarica so vrste, ki so bile v izločitvah v
obeh obdobjih; njihove populacije so se številčno
povečale. Populaciji srne in kune sta bili v obeh
obdobjih enako prostorsko porazdeljeni, popu-
lacije jelena, gamsa, prašiča in race pa so se med
obdobjema tudi prostorsko drugače porazdelile,
predvsem so se prostorsko razširile. V prvem
proučevan obdobju je bila srnjad v proučeva-
nem območju najštevilčnejša divjad, širila se je
predvsem prostorsko (Razni lovskogospodarski
statistični podatki lovišč ..., 1968). Sama številč-
nost srnjadi se je začela zelo povečevati nekako
po letu 1975, ko se je začelo množično opuščanje
košnje senožeti in so se začeli sukcesijski procesi
zaraščanja z gozdom (Dolgoročni načrt za ...,
2007a, 2007b). V drugem obdobju sta bili nare-
jeni dve obsežnejši habitatni raziskavi srnjadi
na Idrijskem in v Trnovskem gozdu. Miklavčič
(1999) ugotavlja, da številčnost populacije srnjadi
na Idrijskem niha s pet- do šestletno periodo, z
razponom tudi do 100 % med najvišjo in naj-
nižjo vrednostjo številčnosti. Biomasa izločene
srnjadi je pozitivno odvisna od kakovosti habitata.
Papež (1987) je ugotovil je, da so se v zadnjih 20
letih bivalne in prehrambne razmere za srnjad
v Trnovskem gozdu precej izboljšale, čeprav se
kakovost srnjadi ni izboljšala. Razlike znotraj
dokaj enotne populacije srnjadi so pogojene z
različnimi bivalnimi in prehrambnimi razmerami
v posameznih habitatih, v nekaterih habitatih pa
vpliva tudi prisotnost vedno številnejše jelenjadi
in muflonov (Papež, 1987).
V prvem proučevanem obdobju je bil gams
prisoten v slabi polovici lovišč, in sicer na idrij-
sko-cerkljanskem območju, v Trnovskem gozdu
in visokogorskih loviščih. V prvem obdobju se
je - podobno kot srnjad - prostorsko širil tudi
gams, čeprav z manjšo intenzivnostjo. Z uspešno
naselitvijo gamsa na območju Nanosa (1959) so
že v tistem času nastale razmere za povezovanje
populacij in skupin gamsov prek biokoridorjev,
kakršne poznamo zdaj. Najpomembnejša je bila
povezava gamsov v sredogorju proučevanega
območja s populacijo v Julijskih Alpah (Razni
lovskogospodarski statistični podatki lovišč .,
1968). V drugem obdobju se je gams prostorsko
zelo razširil praktično na vsa lovišča. Številčnost
gamsa se je povečala podobno kot pri srnjadi, in
sicer z indeksom 900. Za naše območje prouče-
vanja so zanimive primerjave populacij gamsa v
Alpah z drugimi populacijami oziroma skupinami
v sredogorju. Bidovec in Kotar (1998) sta ugotovila,
da se telesne mase gamsov med visokogorskimi
in gorskimi habitati ne razlikujejo. Koren (2006)
ugotavlja, da je v Alpah populacija gamsov ena-
komerno porazdeljena v prostoru, medtem ko je
v gozdnatih predelih neenakomerno porazdeljena
v večjih in manjših skupinah. V Alpah je številč-
nost gamsov neprimerno večja kot v gozdnatih
predelih. Številčnost gamsov v Alpah zaradi garij
in visokega odstrela v višini prirastka se ne veča
več. V gozdnatih predelih se številčnost gamsov še
vedno veča, gams se tudi prostorsko širi. Gamsje
garje so le v alpskem prostoru. Vzrok, da garij ni v
gozdnem prostoru, je v majhni gostoti populacije
in njeni prostorski razpršenosti. O najpomemb-
nejši populaciji gamsov v Triglavskem pogorju je
bilo narejenih več raziskav (Koren, 1990, 1992,
1997a, 1998, 1999). Po drugi svetovni vojni se je
populacija gamsov začela večati in okoli leta 1968
dosegla svoj prvi višek, ko je gamsja slepota precej
zmanjšala številčnost. Le-ta se je začela ponovno
večati in je okoli leta 1981 dosegla svoj drugi
višek, ko so gamsje garje številčnost populacije
zmanjšale za 60 do 70 %. Po koncu garij je bil
uveden sonaravnejši model gospodarjenja z gamsi.
Revitalizacija populacije je uspešno potekala tudi
po končanih garjah, vendar velika številčnost
gamsov ni več cilj gospodarjenja s populacijo. V
lovišču Triglav, ki je v upravljanju TNP, je gamsa
podrobneje obdelal Marenče (2000). Na obrobju
Julijskih Alp je gamsa proučeval Razpet (1990).
Zelo podobna kot pri gamsu je prostorska
porazdelitev divjih prašičev. V prvem obdobju je
bil prašič v 44 % lovišč. V drugem obdobju ga v
izločitvah ne prikazuje le eno visokogorsko lovišče.
Indeks številčnega povečanja izločitev divjih pra-
šičev, 3.070, je tretji po vrsti za jelenjadjo in raco
mlakarico. Ob koncu štiridesetih let prejšnjega
stoletja so se divji prašiči začeli redno pojavljati
na Krasu in Tolminskem, v začetku petdesetih let
pa tudi v Julijcih (Leskovic, 1994). V tistem obdo-
bju o širitvi divjih prašičev na Tolminsko poroča
tudi Perat (1955), ko so se pojavili v Baški grapi
in na Cerkljanskem. Koren (2005) ugotavlja, da
se je številčnost divjih prašičev začela drastično
povečevati po letu 1996. Na številčnost populacije
pozitivno vpliva velik delež ekstenzivnih sadov-
njakov, negativno pa delež intenzivno obdelanih
travnikov. Strnjeni gozdovi z majhnim indeksom
raznolikosti, predvsem ob zahodni državni meji,
pogojujejo večjo gostoto divjega prašiča. Širok
(2007) za populacijo divjega prašiča ob zahodni
državni meji ugotavlja, da se je od leta 1951 začela
številčno povečevati, predvsem po letu 1970
zaradi manjše kmetijske dejavnosti in procesa
zaraščanja. K večanju populacije je pripomoglo
tudi bazensko gospodarjenje s prašičem, ki tudi
izvira iz leta 1970. Podrobnejše študije o divjem
prašiču so začeli izvajati šele v zadnjem času;
znana je študija v okviru projekta Interreg IIIA
(Ohranitveno stanje velikih ., 2006).
Jelenjad je vrsta, ki je v prvem proučevanem
obdobju skoraj ni bilo. V izločitvah je v tistem
obdobju prisotna le v dveh loviščih, Nanosu
in Colu, kamor se je tedaj razširila iz osrednje
populacije na Notranjskem. V drugem obdobju
se je jelenjad zelo razširila, tako da v izločitvah
ni bila prisotna samo v nižinskem delu Vipavske
doline in Goriških brdih ter na planoti Dole in
visokogorskem lovišču Tolmin. V proučevanem
območju je jelenjad prisotna v dveh populacijah.
Muznik (1999) za populacijo jelenjadi na Tol-
minskem ugotavlja hitro povečevanje gostote in
krepitev socialne strukture. Posamezne skupine
jelenjadi se prostorsko širijo in tudi premikajo
v prostoru. Življenjske razmere so ugodne, saj
je trend povečevanja gozdnih površin podoben
trendu povečevanja populacijskega območja
jelenjadi. Koren (1997b) je ugotovil, da avtoce-
sta Ljubljana-Nova Gorica onemogoča prehode
jelenjadi iz osrednje notranjske populacije proti
zahodu; tako je avtocesta odrezala del populacije
v njenem zahodnem delu. Tod jelenjad tvori
samostojno populacijo; imenujemo jo zahodno
visokokraška populacija. Populacijska gostota je
največja v vzhodnem delu, populacija se širi proti
zahodu. Odgovora na vprašanje, ali sta dejansko
dve ločeni populaciji, pa raziskave niso dale.
Hafner (1997) ugotavlja, da se jelenjad na Jelovici
povezuje tudi z jelenjadjo na našem proučevanem
območju.
Lisica in fazan sta vrsti, ki sta bili prisotni v
izločitvah v obeh obdobjih. Številčno se njuni
populaciji nista niti povečali niti zmanjšali.
Populaciji sta ostali med obdobjema tudi podo-
bno prostorsko porazdeljeni. Umetno vlaganje
oziroma vsakoletno dodajanje posamezne vrste,
predvsem je pri tem tu mišljen fazan, zamegli
dejansko stanje populacije v naravi. Iz zapiskov
prvega obdobja (Razni lovskogospodarski sta-
tistični podatki lovišč ..., 1968) razberemo, da
je bil fazan v prvem proučevanem območju še
vedno prisoten v naravni populaciji z naravnim
prirastkom, vendar so že v tem obdobju skušali
povečati številčnost z umetnim dodajanjem.
Kljub dodajanju so ugotavljali, da se številčnost,
gledana skozi odstrel, ni povečevala, da je bil
vložek izgubljen. V drugem proučevanem obdo-
bju je prisotnost fazana v naravi in izločitvah
praktično v celoti vezana na vsakoletna vlaganja
oziroma dodajanja v naravo. O stabilnih narav-
nih populacijah, naravnem prirastku praktično
ne moremo več govoriti, čeprav vrsto še vedno
najdemo v naravi. V južnih delih proučevanega
območja, v Vipavski dolini in Goriških brdih,
fazan izginja iz narave izključno zaradi velikih
sprememb v življenjskem okolju oziroma zaradi
spreminjanja kmetijske krajine (Dolgoročni načrt
za ., 2007b).
Jazbec, šoja in poljski zajec so vrste, ki so bile
v izločitvah v obeh obdobjih, njihove populacije
so se številčno zmanjšale, vendar so med obdo-
bjema ostale podobno prostorsko porazdeljene.
Med proučevanima obdobjema se je številčnost
poljskega zajca drastično zmanjšala z indeksom
6. Pri populacijski dinamiki poljskega zajca gre za
obraten proces kot pri srnjadi. V prvem prouče-
vanem obdobju o zajcu pišejo kot o pravi divjadi
našega lovca (Razni lovskogospodarski statistični
podatki lovišč ..., 1968). V tistem času je bila
številčnost populacije poljskega zajca v primerjavi
z zdajšnjimi časi velika, populacije pa stabilne z
dobrim naravnim prirastkom. Kljub temu so že v
prvem obdobju ugotavljali zmanjševanje številč-
nosti, zajca so neuspešno tudi vlagali. Posledica
številčnosti populacije je bil tudi pojav bolezni,
predvsem bruceloze. Nasprotno kot pri srnjadi
se je številčnost zajca začela bolj zmanjševati po
letu 1975, ko so se številni travniki začeli zaraščati
z gozdom. V kmetijski krajini Vipavske doline
in Goriških brd pa so k zmanjšanju številčnosti
pripomogle še spremembe v načinu in intenziv-
nosti kmetovanja, v arondacijah in komasacijah
kmetijskih površin. V drugem proučevanem
obdobju so zajci prisotni v kmetijskih in gorskih
habitatih, njihova številčnost je majhna. V gorskih
habitatih je populacija glede na nižinske habitate
stabilnejša in omogoča tudi trajen lov. (Dolgoročni
načrt za ., 2007a).
6.2 Raba prostora in vpliv na populacije
divjadi
6.2 Impacts of land cover composition on
wild game population
V primerjavi rab prostora med dvema proučeva-
nima obdobjema je največji fenomen intenzivnost
zaraščanja krajine z gozdom. V proučevanemu
območju, ki se prostorsko skoraj v celoti pre-
kriva s Tolminskim GGO, smo v obdobju 1951
do 1960 ugotovili 48,5 % gozdnatost, v obdobju
1994 do 2003 68,3 % gozdnatost. Eržen (2001) je
ugotavljal gozdnatost v enakih obdobjih, vendar
le za gozdno gospodarsko enoto Cerkno, ki pa
v celoti leži znotraj proučevanega območja. Za
prvo obdobje je ugotovil 34,0 % gozdnatost, za
drugo 61,9 % gozdnatost. Ugotovil je, da se gozd
zarašča predvsem v predelih, ki so bili neprimerni
za kmetijsko rabo oziroma v naravnih razmerah
velikega nagiba terena, saj gozd pokriva strmine
s 30 % in več nagiba, na katerih je mogoča samo
ročna obdelava kmetijskih površin, težavni pa
so tudi načini spravila pridelkov. Primerjava
zaraščanja GGE Cerkno z našo raziskavo je poka-
zala podobno povečevanje stopnje gozdnatosti
kljub večjim nihanjem v številu prebivalstva v
GGE Cerkno v prvi polovici 20. stoletja ter bolj
umirjeni rasti v novejšem času. Leban (1998) je
analiziral zaraščanje gozda v Tolminskem GGO z
digitalizacijo karte Carta corografica del Litorale
ter tako pridobil podatke o rabi tal za leto 1830.
Gozdnatost je bila 30 %, kmetijskih površin je
bilo 67 %, delež neplodnega sveta je znašal 3 %.
Do leta 1991 se je delež gozdov povečal za 29 %,
kmetijske površine so se zmanjšale za 35 %, delež
nerodovitnih površin se je povečal za 7 %. Število
prebivalcev na podeželju se je od leta 1969 do 1991
zmanjšalo za 21 %, na drugi strani se je povečalo
število prebivalcev v mestih. Leban ugotavlja, da
se je kmetijska raba prostora tako zmanjšala, da
velike površine v zaraščanju spreminjajo podobo
kulturne krajine. Fenomen zaraščanja opisuje tudi
Drole (2000), ki je analiziral spremembe rabe tal
v podobnem obdobju kot Leban, 1822 do 1991,
za katastrsko Občino Kneža, ki tudi leži v sever-
nem delu proučevanega območja. V obdobju od
1822 do 1991 se je krajina zelo spreminjala. Leta
1822 je bila krajina podrejena kmetijstvu, matico
krajine so tvorili travniki. Leta 1991 je bila matica
krajine gozd. Krajina je iz homogene agrarne
krajine z opuščanjem pašnikov in njiv prešla v
fazo heterogene sestave. Proces opuščanja agrarne
rabe se nadaljuje in kljub ohranjenim zaplatam
travnikov, sadovnjakov in pašnikov zasledujemo
proces homogenizacije krajine (Drole, 2000). V
naši analizi prostora smo ugotovili nekoliko večji
delež gozdnatosti kot Leban zaradi nepopolnega
prekrivanja območij proučevanja. Leban (2000)
je digitalizal tudi Jožefinske vojaške karte in
analiziral stanje gozda na območju Tolminskega
GGO, kakršno je bilo okoli leta 1760. Na Jože-
finski vojaški karti zavzema gozd le dobrih 32 %
območja, največ gozdov je bilo v dinarski regiji 66
%, najmanj pa v submediteranski regiji 16 %. Isti
avtor je s pomočjo digitaliziranih kart primerjal
tudi stanje gozda v letih 1760 in 1830 ter ugotovil
veliko skladnost obeh kart. Primerjava na nivoju
fitogeografskih regij je še vedno pokazala zelo
podobno sliko gozdnatosti (Leban, 2000).
Najzanimivejša je primerjava med primerljivimi
rabami prostora za obe proučevani obdobji, ko se
delež kmetijskih površin zmanjša za 20 %, za enak
delež pa se poveča delež gozda. Neproduktivne
površine se niso spremenile, kar je razumljivo,
saj so v večini površine visokogorja, nad gornjo
gozdno mejo. Zanimivejše pa je dejstvo, da se
med proučevanima obdobjema ni spremenil
delež zaraščajočih površin, ki znaša okoli 2 %
vseh površin. Proučevani obdobji sta bili tudi s
tega vidika posrečeno izbrani, saj se je v šestde-
setletnem obdobju med našima proučevanima
obdobjema zgodil ves proces zaraščanja kmetijskih
površin v gozd. Spremembe rabe prostora med
proučevanima obdobjema so značilno vplivale
tudi na dinamiko populacij enajstih vrst divjadi,
ki so bile lovne v obeh proučevanih obdobjih.
Sprememba deleža kmetijskih površin je najbolj
vplivala na populacijo gamsa, lisice, fazana, šoje,
jelena, kune, zajca, srne in jazbeca. Zanimivo
je, da sprememba deleža kmetijskih površin ni
značilno vplivala na številčnost divjega prašiča.
Ta sprememba tudi na raco mlakarico ni zna-
čilno vplivala, kar je zaradi ekologije te vrste tudi
razumljivo, saj vrsta najpogosteje izbira vodne in
obvodne habitate (Černe, 1979). Povečanje deleža
gozda med proučevanima obdobjema je zelo in
značilno vplivalo na populacijo srnjadi, jelenjadi
in gamsa ter nekoliko manj na lisico in fazana. Na
druge vrste povečanje deleža gozda ni značilno
vplivalo. Za srno, gamsa in tudi jelena je značilno,
da so se njihove populacije začele povečevati v
prostorskem in številčnem pomenu nekako po
letu 1975, ko se je začelo opuščati košnjo višje
ležečih senožeti, pozneje pa tudi drugih kmetijskih
površin. Zaraščene površine, pionirski stadij gozda,
ki je nastal, je nudil omenjenim vrstam ugodno
življenjsko okolje glede dostopne hrane pa tudi
kritja. Že omenjena faza prehoda iz kmetijskih
površin v gozd, torej faza zaraščanja, je v pozi-
tivnem pomenu najbolj vplivala na populacijo
srne, gamsa in jelena (Dolgoročni načrt za ...,
2007a). Nasprotno pa so isti procesi negativno
vplivali na populacijo poljskega zajca in druge male
divjadi (Dolgoročni načrt za ..., 2007b). Majhna
sprememba deleža neproduktivnih površin je
kljub temu zelo vplivala na populacijo gamsa,
kar kaže, kako je gams zelo odvisen od strukture
visokogorskega sveta (Knaus in Schroeder, 1978).
V	manjši meri kot na gamsa taka sprememba rabe
vpliva tudi na srnjad in divjega prašiča. Majhna
sprememba deleža zaraščenih površin podobno
delno vpliva tudi na populacije gamsa, lisice, fazana
in šoje. Raca mlakarica je med enajstimi lovnimi
vrstami edina, na populacijo katere niso vplivale
spremembe rabe prostora. Raca je vezana na vodno
življenjsko okolje (Černe, 1979), ki v primerjavi rab
med dvema obdobjema ni posebej izkazano. Poleg
race je zanimivo, da proti pričakovanju spremembe
rabe niso vplivale na populacijo divjega prašiča,
razen šibkega vpliva spremembe neproduktivnih
zemljišč. Ugotovitve drugih avtorjev namreč
kažejo na velik vpliv različnih rab prostora na
populacijo divjega prašiča (Jerina, 2006; Virgos
2002, Meriggi in Sacchi, 2001; Hell in sod., 1984;
Howells in Edwards-Jones, 1997 ... )
7 ZAKLJUČKI
7 CONCLUSIONS
V	dveh primerjalnih obdobjih od 1951 do 1960 ter
od 1994 do 2003 se lovne vrste divjadi razlikujejo.
V	obeh obdobjih so lovili trinajst vrst divjadi.
Razlike med prisotnostjo vrst v dveh obdobjih
so posledice stanja v naravi, predvsem sprememb
rabe prostora, pa tudi lovske in naravovarstvene
zakonodaje, predvsem prepovedi lova določenih
vrst ter naseljevanja in vlaganja novih vrst. Med
dvema proučevanima obdobjema se je značilno
zmanjšala številčnost populacije poljskega zajca
(I = 6), manj šoje (I = 26) in jazbeca (I = 50). Naj-
večje in značilno povečanje številčnosti populacije
beležimo pri jelenu (I = 6.806), divjem prašiču (I
= 3.072) in raci mlakarici (I = 7.251). Nekoliko
manjše je povečanje številčnosti populacije srne
(I = 907) in gamsa (I = 898) ter kune (I = 245).
Številčnost lisice in fazana se med obdobjema ni
značilno spremenila.
V prvem proučevanem obdobju, od 1951 do
1960, smo opredelili devet rab prostora. Prevla-
dovale so kmetijske površine z 41 %, gozda je bilo
49 %, neproduktivnega sveta 8 % in zaraščenih
površin 2 %. V drugem proučevanem obdobju, od
1994 do 2003, smo opredelili petnajst rab prostora.
Prevladoval je gozd z 68 %, kmetijskih površin je
bilo 21 %, neproduktivnega sveta 9 % in zaraščenih
površin 2 %. V primerjavi med proučevanima
obdobj ema se je delež kmetijskih površin zmanjšal
za 20 %, delež gozda se je povečal za 20 %, deleža
zaraščenih in neproduktivnih površin pa sta se
med obdobjema le malo spremenila.
Med spremembami rab prostora med dvema
proučevanima obdobjema na številčnost skoraj
vseh vrst divjadi najbolj vpliva sprememba oziroma
zmanjšanje kmetijskih površin, razen pri divjem
prašiču in raci mlakarici. Sprememba deleža
gozda najbolj vpliva na številčnost srne, jelena in
gamsa, manj na številčnost lisice in fazana. Čeprav
se deleža zaraščenih in neproduktivnih površin
med obdobjema nista bistveno spremenila, obe
rabi vplivata tudi na številčnost nekaterih vrst.
Na številčnost gamsa najbolj vplivajo nepro-
duktivne površine. Ob predpostavki, da se med
proučevanima obdobjema raba prostora ne bi
spreminjala, se med obdobjema tudi ne bi spre-
menila številčnost jelena, gamsa, jazbeca, fazana
in šoje. Nasprotno pa bi se povečala številčnost
srne, divjega prašiča, lisice, kune in race mlakarice.
Številčnost poljskega zajca bi se zmanjšala.
8 SUMMARY
The development of wild game populations
was studied in the North-west of Slovenia in
two comparative periods 1951-1960 and 1994-
2003. In addition to the wild game populations,
their dependence on the environment and uses
of space were studied as well. In our work we
used a control method and the method of wild
game elimination, when the condition and
development of the whole population of this
species may be anticipated on the evidence of
the elimination of the defined animal species
from nature. A special method based on inter-
polation of the areas was used for determining
the spatial distribution of uses of space for the
period 1951-1960.
There is a difference between the number of
wild game species in two comparative periods and
no association (W=17.37) is displayed regarding
emergence of wild game species. Association
is displayed within individual species like the
roe deer (Capreolus capreolus), the fox (Vulpes
vulpes), the marten (Martes sp.) the badger (Meles
meles), the brown hare (Lepus europaeus), the jay
(Garrulusglandarius) (complete association) and
the pheasant (Phasianus colchicus) (p < 0.001).
The two periods do not display association
with the red deer (Cervus elaphus), the chamois
(Rupicapra rupicapra), the wild boar (Susscrofa),
and the mallard duck (Anas platyrhynchos) (p >
0.05). The differences in the presence of species
in the two periods are due to the conditions in
nature, and above all, to the changes of uses of
space, hunting and nature conservancy legislation.
Eleven kinds of wild game were hunted in both
periods. Between the two periods considered, the
abundance of the hare reduced most (I = 5.8; p =
0.000), smaller reduction can be noticed with the
jay and the badger (I = 25.8; I = 50.0; p= 0.000).
The biggest increase is noted in the abundance of
the red deer, the wild boar, and the mallard duck.
(I = 6,806.2; I = 3,071.6; I = 7,250.6; p = 0.000).
There is a slightly lower increase in the abundance
of the roe deer, the chamois and the marten (I =
907; I = 897.7; I = 244.9; p= 0.00). The abundance
of the fox (p = 0.168) and the pheasant (p = 0.141)
did not change between the two periods.
In the first period examined, 1951-1960, nine
uses of space were defined. Farmland prevailed
with 41%; there was 49% of forest, 8% of unpro-
ductive land and 2% of overgrown areas. In the
second period examined, 1994-2003, fifteen uses
of space were defined. Forest prevailed with 68%;
there was 21% of farmland, 9% of unproductive
land and 2% of overgrown areas. There is a diffe-
rence in land use between the two periods exami-
ned. Between the two periods the proportion of
farmland was reduced by 20%, the proportion of
forest increased by 20%, while the proportions of
overgrown land and unproductive areas remained
unchanged. The changes in uses of space have an
impact on almost all kinds of wild game, the largest
impact being caused by the reduction of farmland
(p < 0.05); but this is not the case with the boar
and the mallard duck (p > 0.05). The change in
the proportion of forest has the largest impact on
the abundance of the deer, the red deer, and the
chamois (all p < 0.001), while the impact on the
abundance of the fox and the pheasant is smaller
(p < 0.05). Although there was no change in the
proportions of overgrown areas and unproductive
land, these two uses of space affect some species.
The unproductive areas have the largest impact
on the abundance of the chamois (p < 0.001).
If there had been a controlled impact of uses of
space, the abundance of the red deer (p = 0.157),
the chamois (p = 0.374), the badger (p = 0.126),
the pheasant (p = 0.102) and the jay (p = 0.241)
would not have changed between the two periods.
The abundance of the roe deer, the wild boar, the
fox, the marten, and the mallard duck would have
increased (all p < 0.003). The abundance of the
hare would have decreased (p = 0,001).
9 VIRI
9 LITERATURE
ADAMIČ, M., 1974. Gibanje številčnosti populacij
nekaterih vrst divjadi v Sloveniji v zadnjem stoletju
sodeč po gibanju številčnosti odstrela. Zbornik
Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani -
veterinarstvo, 11, 1/2: 15-53
ADAMIČ, M., JERINA, K., 2006. Monitoring - integralna
sestavina odzivnega upravljanja s populacijami
prostoživečih živali. V: Monitoring gospodarjenja z
gozdom in gozdnato krajino. Hladnik, D. (ur.). (Studia
forestalia Slovenica, št. 127) Ljubljana, Biotehniška
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne
vire: 247-259
ADAMIČ, M., KOREN, I., 1997. Brown bear - sheep
interactions, unresobstacle for futher recovery of
teh population of brown bear in the Slovenian Alps.
V: Zbornik referatov z mednarodnega posvetovanja:
Eleventh International Conference on bear management
& research, Graz (A), 1-4. september 1997: 34 str.
ADAMIČ, M., KOREN, I., 1998. Možnosti povratka
velikih zveri v Alpe. V: Zbornik referatov: 19.
gozdarski študijski dnevi, Gorski gozd. Logarska
dolina, 26-27. marec 1998. Diaci, J. (ur.). Ljubljana,
Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire: 53-64
ADAMIČ, M., MARENČE, M., 1997. Trideset let po
prvi naselitvi kozoroga (Capra ibex L.) v Triglavskem
narodnem parku. V: Alpski kozorog (Capra ibex
Linneaus, 1758) v Triglavskem narodnem parku in
drugod po Sloveniji. (Razprave in raziskave, 5). Bled,
Triglavski narodni park: 23-33
BADIA, J., SPITZ, F., VALET, G., 1991. Estimate of the
size of hunted population. Ecological modeling, 55,
1/2: 113-122
BIDOVEC, A., KOTAR, M., 1998. Morfološki kazalci rasti
razvoja gamsov v dveh različnih biotopih v Sloveniji.
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 55: 29-62.
BOITANI, L., TRAPANESE, P., MATTEI, L., 1995.
Methods of population estimates of a hunted wild
boar (Sus scrofa L.) population in Tuscany (Italy).
IBEX journal of mountain ecology, 3: 204-208
Catastro Forestale Compartimento della Venezia
Giulia e Zara provincia di Gorizia. 1940. Roma,
Istituto Centrale di Statistica del Regno D'Italia: 27
str.
ČERNE, A., 1979. Mala divjad. Zlatorogova knjižnica
10. Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 347 str.
ČERNE, R., 2007. Analiza prisotnosti velikih zveri na
obmejnem območju in možnosti za njihovo širitev
v Italijo: visokošolsko diplomsko delo (Biotehniška
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne
vire). Ljubljana, samozal.: 113 str.
DEBERNARDI, P., MACCHI, E., PERRONE, A.,
SILVANO, F., 1995. Distribution of wild boar (Sus
scrofa) in Piedmont and Aosta valley (NW Italy).
IBEX journal of mountain ecology, 3: 141-144
Dolgoročni načrt za XI Triglavsko lovsko upravljavsko
območje za obdobje 2007-2016. 2007a. Tolmin, Zavod
za gozdove, Območna enota Tolmin: 136 str.
Dolgoročni načrt za XII Zahodno visokokraško lovsko
upravljavsko območje za obdobje 2007-2016. 2007b.
Tolmin, Zavod za gozdove, Območna enota Tolmin:
140 str.
DROLE, M., 2000. Analiza sprememb rabe tal v k. o.
Kneža v obdobju 1822-1991: seminarska naloga.
(Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 14 str.
DURIO, P., GALLO ORSI, U., MACCHI, E., PERRONE,
A., 1995. Structure and monthly birth distribution
of wild boar population living in mountainous
environment. IBEX journal of mountain ecology,
3: 202-203
ERŽEN, D., 2001. Analiza zaraščanja v gozdnogospodarski
enoti Cerkno: višješolska diplomska naloga
(Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 63 str.
HAFNER, M., 1997. Vpliv nekaterih ekoloških dejavnikov
na razširjenost jelenjadi (Cervus elaphus Linnaeus,
1758) na Jelovici: specialistično delo (Biotehniška
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne
vire). Ljubljana, samozal: 98 str.
HAFNER, M., 2002. Primerjava habitatov jelenjadi
(Cervus elaphus L.) in srnjadi (Capreolus capreolus
L.) glede na nekatere ekološke dejavnike v južnem
delu Jelovice z obrobjem. Gozdarski vestnik, 60,
5/6: 266-277
HELL, P., HRNČIAR, M., ŠIMIAK, M., 1984. Rozširenie
a rajonizacia chovu svine divej (Sus scrofa L.) na
Slovensku. Folia venatoria, 14: 71-88
HOWELLS, O., EDWARDS-JONES, G., 1997. A feasibility
study of reintroducing wild boar Sus scrofa to
Scotland: are exsisting woodlands large enough to
support minimum viable populations. Biological
conservation, 81: 77-89
JERINA, K., 2006. Vplivi okoljskih dejavnikov na
prostorsko razporeditev divjega prašiča (Sus scrofa
L.) v Sloveniji. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 81:
3-20
KNAUS, W., SCHROEDER, W., 1978. Gams. (Zlatorogova
knjižnica, 9). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije:
240 str.
KOREN, I., 1990. Nekaj misli o gospodarjenju z gamsi.
Lovec, 73, 7/8: 199-201
KOREN, I., 1992. Nekaj zanimivosti o telesnih težah
gamsov. Lovec, 75, 4: 101-103
KOREN, I., 1997a. Model dinamike razvoja populacije
gamsov. Lovec, 80, 7/8: 302-305
KOREN, I., 1997b. Razvojna dinamika in stanje populacije
jelenjadi v zahodno visokokraški regiji. Lovec, 80,
1: 13-16
KOREN, I., 1998. Populacija gamsov v Triglavskem
pogorju, njena dinamika, stanje in način gospodarjenja.
V: Zbornik referatov z mednarodnega posvetovanja.
Gams (Rupicapra rupicapra L. 1758) varstvo in
upravljanje na zavarovanih območjih Alp in v
Sloveniji, Bled, 22-23 okt. 1998. Bizjak, J. (ur.).
(Razprave in raziskave. 7). Bled, Triglavski narodni
park: 33-48
KOREN, I., 1999. La popolazione dei camosci del
Triglav, la sua dinamica e la modalita di gestione. V: Il
camoscio, Gestione e sanita: Atti dell'Euroconvegno:
Auronzo di Cadore, 26-27. feb. 1999. Belluno,
Provincia di Belluno in Universita degli Studi di
Torino: 117-122
KOREN, I., 2005. Divji prašič (Sus scrofa L.) v severozahodni
Sloveniji: seminarska naloga. (Biotehniška fakulteta,
Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire).
Ljubljana, samozal.: 73 str.
KOREN, I., 2006. Gospodarjenje z gamsom v Sloveniji
s poudarkom na strategiji gospodarjenja v gozdnatih
predelih. Lovec, 89, 9: 412-415
KOREN, I., JONOZOVIČ, M., KOS, I., 2006. Status and
distribution of the Eurasian lynx (Lynx lynx L.) in
Slovenia in 2000-2004 and comparison with the years
1995-1999. Acta biologica Slovenica, 49, 1: 27-41
KOTAR, M., 2004. Statistične metode v ekologiji.
Študijski material za podiplomske študente. Interno
gradivo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne
vire: 90 str.
LEBAN, F., 1998. Analiza zaraščanja v Območni enoti
Tolmin: višješolska diplomska naloga (Biotehniška
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne
vire). Ljubljana, samozal.: 49 str.
LEBAN, F., 2000. Digitalizacija in analiza gozdnega roba
na Jožefinskem vojaškem zemljevidu (1763-1787):
strokovna naloga. Tolmin, Zavod za gozdove Slovenije,
Območna enota Tolmin: 15 str.
LESKOVIC, B., 1994. Divji prašič. Lovec, 77, 3: 107-109
LIČER, F., 1999. Uspešnost naselitve in populacijska
dinamika muflona (Ovis amon musimon S.) na
Tolminskem in v Trnovskem gozdu: višješolska
diplomska naloga (Biotehniška fakulteta, Oddelek
za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire). Ljubljana,
samozal.: 86 str.
MARENČE, M., 1999. Rjavi medved (Ursus Arctos
Linnaeus, 1758) v Triglavskem narodnem parku.
(Razprave in raziskave, 9). Bled, Triglavski narodni
park: 78 str.
MARENČE, M., 2000. Gams (Rupicapra rupicapra L.)
v lovsko-upravnem območju Triglav: visokošolsko
diplomsko delo (Biotehniška fakulteta, Oddelek za
gozdarstvo in obnovljive gozdne vire). Ljubljana,
samozal.: 91 str.
MARKOVIĆ, D., 2002. Rjavi medved (Ursus arctos L.)
v zgornjem Posočju: visokošolsko diplomsko delo
(Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 79 str.
MAROLT, T., 2004. Divji prašič v gorenjskem
lovskogojitvenem območju: visokošolsko diplomsko
delo (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 70 str.
MARTINOLI, A., ZILIO, A., CANTINI, M., FERRARIO,
G., SCHILLACI, M., 1997. Distribution and biometry
of the wild boar (Sus scrofa) in the Como and Varese
provinces. Hystrix, 9, 1/2: 79-83
MAZZONI DELLA STELLA, R., CALOVI, F., BURRINI,
L., 1995. The wild boar management in a province of
the central Italy. IBEX journal of mountain ecology,
3: 113-116
MERIGGI, A., SACCHI, O., 2001. Habitat requirements
of wild boars in the northern Apennines (N Italy):
a multi - level approach. Italian journal of zoology,
68, 1: 47-55
MIKLAVČIČ, E., 1999. Vpliv okolja na biomaso srnjadi
(Capreolus capreolus L.) v idrijskem lovskogojitvenem
območju: višješolska diplomska naloga (Biotehniška
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne
vire). Ljubljana, samozal.: 69 str.
MUZNIK, D., 1999. Širitev jelenjadi (Cervus elaphus
L.) na širšem območju Cerkljanske in Tolminske:
višješolska diplomska naloga (Biotehniška fakulteta,
Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire)
Ljubljana, samozal.: 63 str.
MYSTERUD, A., LANGVATN, R., YOCCOZ, N. G.,
STENSETH, N. C., 2001a. Plant phenology, migration
and geographical variation in body weight of large
herbivore: the effect of a variable topography. Journal
of animal ecology, 70: 915-923
MYSTERUD, A., PEREZ-BARBERIA, F. J., GORDON,
I. J., 2001b. The effect of season, sex and feeding style
on home range area versus body mass scaling in
temperate ruminants. Oecologia, 127: 30-39
NEET, C. R., 1995. Population dynamics and management
of Sus scrofa in western Switzerland: a statistical
modeling approach. IBEX journal of mountain
ecology, 3: 188-191
Odlok o loviščih v RS in njihovih mejah. Ur. l. RS,
št. 128/2004
Odlok o lovsko upravljavskih območjih v Republiki
Sloveniji in njihovih mejah. Ur. l. RS, št. 110/2004
Ohranitveno stanje velikih zveri in divjadi na mejnem
področju med Slovenijo in Italijo. 2006. Direzione
centrale risorse agricole, naturali e forestali-Ufficio
studi faunistici: 133 str.
Organizacijsko lovsko-gospodarsko poročilo za leto
1959-60. 1960. Nova Gorica, Lovska zveza Gorica:
41 str.
Organizacijsko lovsko-gospodarsko poročilo za leto
1963-64. 1964. Nova Gorica, Lovska zveza Gorica:
81 str.
PAPEŽ, J., 1987. Analiza gospodarjenja s srnjadjo v
Trnovskem gozdu v obdobju 1965-1984. Gozdarski
vestnik, 55, 4: 179-200
PAPEŽ, J., PERUŠEK, M., KOS, I., 1997. Biotska raznolikost
gozdnate krajine z osnovami ekologije in delovanje
ekosistema. Ljubljana, Zavod za gozdove: 161 str.
PERAT, J., 1955. Divji prašiči na Tolminskem. Lovec,
38, ?:112.
PERAT, J., 1983. Človek - lovec. V: Divjad. Černač J.
(ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga: 14-23
Pravilnik o vsebini in načinu vodenja zbirke podatkov
o dejanski rabi prostora. Ur. l. RS, št. 9/2004
Pravilnik za izvajanje zakona o lovu (s spremembami
in popravki). Ur. l. LRS, št. 33-194/1950
Pravilnik za izvajanje zakona o lovu. Ur. l. LRS, št.
26-152/1950
Razni lovskogospodarski statistični podatki lovišč
in lovskih družin Lovske zveze Gorica za obdobje
let 1951/52 do 1966/67. 1968. Nova Gorica, Lovska
zveza Gorica: 142 str.
RAZPET, G., 1990. Analiza primernosti habitatov gamsa
(Rupicapra rupicapra L.), divjega petelina (Tetrao
urogallus L.) in ruševca (Lyrurus tetrix L.) na območju
Porezna: visokošolsko diplomsko delo (Biotehniška
fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne
vire). Ljubljana, samozal.: 64 str.
SIMONIČ, A., 1982. Kontrolna metoda v gospodarjenju
z divjadjo. V: Zbornik Gozd divjad. Acceto, M. (ur.).
Ljubljana, Biotehniška fakulteta: 161-213
SNEDECOR, G. W., COCHRAN, W. G. 1971. Statistički
metodi (prevedel Đ. Krstić). Beograd, Vuk Karadžić:
511 str.
SODEIKAT, G., PAPENDIECK, J., RICHTER, O.,
SONDGERRATH, D., POHLMEYER, K. 2005.
Modelling population dynamics of wild boar (Sus
scrofa) in Lower Saxony, Germany. V: 27th Congress of
IUGB, Hannover 2005: extended abstracts. Pohlmeyer
K. (ur.): 488-489
STANIŠA, C., KOREN, I., ADAMIČ, M., 2001. Situation
and distribution of the Lynx (Lynx lynx L.) in Slovenia
from 1995-1999. Hystrx, 12, 2: 43-51
Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus
arctos L.) v Sloveniji. 2002. Ljubljana, Vlada RS, EVA:
2002-2511-0076
ŠIROK, R., 2007. Divji prašič (Sus scrofa L.) v zahodni
Sloveniji s poudarkom na škodi v kmetijskem
prostoru: diplomsko delo - visokošolski strokovni
študij (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 72 str.
ŠTRUMBELJ, C., KOTAR, M., 1974. Prispevek k poznavanju
morfologije jelenjadi (Cervus elaphus L.) na visokem
krasu v Sloveniji. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze
v Ljubljani - veterinarstvo, 11, 1/2: 69-90
Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o
zavarovanju ogroženih živalskih vrst. Ur. l. RS, št.
69/2000
Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah.
Ur. l. RS, št. 46/2004
Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst. Ur.
l . RS, št. 57/1993 (61/1993 popr.)
VAN DYKE, F. G., KLEIN, W. C., STEWART, S. T. 1998.
Long-term range fidelity in Rocky mountain elk.
Journal of wildlife management, 62, 3: 1020-1035
VIDIC, J., 1994. Alpski svizec (Marmota marmota L.
1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po
Sloveniji. (Razprave in raziskave, 3). Bled, Triglavski
narodni park: 94 str.
VIRGOS, E., 2002. Factors affecting wild boar (Sus scrofa)
occurrence in highly fragmented Mediterranean
landscapes. Canadian journal of zoology, 80, 3:
430-435
VONČINA, R., KOREN, I., 1986. Kontrolna metoda -
način gospodarjenja z divjadjo in njenim življenjskim
okoljem v Idrijskem LGO. Lovec, 69, 7/8: 194-196
Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov - 1). Ur. l. RS, št.
16/2004
Zakon o gozdovih. Ur. l. RS, št. 30/1993
Zakon o lovu. Ur. l. LRS, št. 16-91/1949
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o divjadi
in lovstvu (ZDLov-1A). Ur. l. RS, št. 17/2008
Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju
lovišč. Ur. l. RS, št. 25-1142/1976