Pisarna za zdravljenje naših bolnih stanovskih, družabnih, uradnih, književnih, narodnostnih in političnih razmer. VIII. Vprašanje. Šolska vodstva so bila lani dobila od odbora za prireditev loterije za gradbo novega šolskega poslopja v Vidmu po več loterijskih srečk s prošnjo, naj učiteljstvo te srečke v svoji šolskkobčini, oziroma pri prijateljih in znancih razpeča. Ali se ta dobrodelni namen ujema z dolžnostmi ondotne šolske občine i Ali je ono učiteljstvo, ki je sodelcvanje odklonilo, kršilo svojo narodno dolžnost? Kako se naj nasproti takim dobrodelnim namenom v prihodnje ravnamo? Sploh se naj blagovoli zadeva pojasniti z raznih stališč. Joško. Odgovor in pojasnilo z različnih stališč: 1.) Vobče. Sole ustanavljati je dobro delo narodove prosvete. Menda ni nikogar med nami, ki bi si upal trditf, da nismo dolžni doprinašati dobrih del, kakor in kje kdo more. Um in prosta volja narekujeta človeku, da si sam izbira dobra dela, ki jih hoče doprinašati. Iz občnega stališča posvečuje torej namen dotičnega odbora na Vidmu njegovo sredstvo loterije, da bi dosegel z njim novo šolsko poslopje in je sodelovanje učiteljstva vsekakor hvalevredno. 2.) S stališča občanskih dolžnosti. V zmislu §-a 62. državnega zakona z dne 14. maja 1869. in z dne 2. maja 1883. mora za potrebne ljudske šole skrbeti krajna občina. Ako bi se bile napominane loterijske srečke razpečavale le po krajih, ki so na Videm všolani, bi se to ravnanje popolnoma vjemalo s to postavno določbo. Razpečavanje teh srečk po drugih občinah sicer tudi ne nasprotuje tej določbi; zakaj občina sme sama voliti sredstva, s katerimi si naj zida šolo, a uprezati druge ljudi v to breme, četudi s prostovoljno loterijo, se s tega stališča ne more odobravati. Ljudje drugih občin imajo tudi svoje potrebe, in vsaka občina naj bo toliko zavedna, da si mora nekatere svoje kulturne zadeve, kakor cerkev, šolo, ceste, mostove i. t. d. sama urejevati in vzdrževati. V videmsko šolo všolane občine, oziroma kraji, kakor: Stara vas, Stari Grad, Anovec, Videm, Pesje, Sremič itd., so hoteli del te svoje dolžnosti prenesti s srečkajem na ramena neinteresovanih ljudi, kar se ne more imenovati umestno, dasi je vsa zadeva sama ob sebi poštena. Loterija se torej ni vjemala z dolžnostmi občine, pač pa z njenimi pravicami, zaradi katerih sme sama voliti sredstva in način, kako zidati šolsko poslopje. Toisto velja o cerkvah in sploh o vseh občinskih napravah. Približno pred 7. leti je ministrstvo dovolilo neki farni občini na Dunaju, da sme po vsem Dunaju in drugod nabirati milodare za zidanje cerkve. Nekateri meščani iz drugih farnih mestnih občin so se proti temu dovoljenju pritožili na upravno sodišče z obrazlogom, da si naj cerkev zida le farna občina, ne pa prebivalstvo vsega mesta. Upravno sodišče je dovoljenje ministrstva razveljavilo ter je omejilo nabiranje milodarov na domačo farno občino. Menda ga je navdajalo prepričanje, da sodi skrb za cerkev v dolžnosti domačih občanov. 3.) S stališča narodnosti. V krajih, osobito na jezikovih mejah, kjer so občine v nasprotnih rokah, ki nočejo ustanoviti slovenskih šol in skrbeti zanje, je umestno in potrebno, da se ustanavljajo šole s pomočjo dobrodelnosti bodisi po društvih (Družba svetega Cirila in Metoda) bodisi z nabiranjem prostovoljnih darov ali s prireditvijo loterij itd. Tu sem nas kliče narodna dolžnost, da sodelujemo s svojimi, četudi skromnimi prispevki, da pomagamo ohraniti svoj narod v boju za obstanek. Za Videm se to ne more trditi in bi bilo pravzaprav žalostno znamenje življenske impotentnosti naše, če bi morali ob kranjski meji hiteti na pomoč. 4.) S stališča praktičnosti. Zidanje šole s pomočjo prireditve loterije ali s pomočjo nabiranja milodarov v občinab, katerim ne preti germanizacija, oziroma poitalijančevanje, se tudi s stališča praktičnosti ne more odobravati. Kam pridemo, če bi tudi druge občine krenile na to pot ? Občine že tako ne skrbe preveč za šole, potem naj bi se še začele zanašati na sodelovanje drugih ljudi in na takozvano beračenje po deželi 1 Ni čuda, če bi se šola ljudem še bolj omrzila. A tudi narodnost ob mejah bi trpela še več, zakaj dosedanji, tja se stekajoči milodari bi se znatno skrčili, posrebalo bi jih moledovanje za podporami po občinah za šole v notranjosti naroda. 5.) S političnega stališča. Državna ustava daje občinam avtonomijo, da si smejo cerkev, šolo in druge občinske zadeve v okviru zakonov po svoje urediti. Malo je našib občin, ki bi ss svoje avtonomije docela zavedale. Podobno postopanje bi moglo avtonomijo občine kolikortoliko kršiti. Jasno je, da bi si izven krajnega šolskega sveta stoječi odbori za gradbo šole lastili v njem svoj posredni »votum« v toliko večji meri, kolikor večjo vsoto bi v ta namen nabrali, s čimer bi se avtonomija celo tiste občine, ki se svoje moči popolnoma zaveda, v tej zadevi znatno oslabila. 6.) S stališča jezikovne veljave. Srečke imenovane loterije v Vidtnu niso priznavale, da biva v Vidmu samo slovenski narod; zakaj bile so dvojezične. S svojo dvojezičnostjo so oznanjali vladi in javnosti, da priznavamo na Slovenskem dvojezičnost tudi tam, kjer tvorimo kompaktno slovensko narodnost. Ako bi se ravnali vsi po tem načinu, bi kazali javno, da se ne smatramo resno za slovensko narodnost, temveč za nekako smešno zmes — za nemško-slovenski narod. Ako so se te srečke morda le zato ogrnile s plaščem dvojezičnosti, da bi se za loterijo tembolj gotovo doseglo pri vladi potrebno dovoljenje, je zmota toliko večja, kolikor manj so se proponenti zavedali, da ima slovenski jezik tudi brez nepotrebnega spremstva nemščine v vseh uradih in v javnem življenju zakonito zajamčeno ravnopravnost in veljavo (Člen XIX. drž. osnovnega zakona z dne 21. grudna 1867.) in kolikor bolj so s tem vlado prepričali, da na blovenskem ni nujne potrebe slovensko uradovati, ker se sami v praksi potezamo za dvojezičnost. Ako pa si je odbor s svojo dvojezičnostjo hotel pridobiti podporo Nemcev in takozvanih nemškutarjev, znači to, da iztezamo roke po pomoči onih, ki sicer dajo pomoč, a obenem zahtevajo, da se odrečemo njim na ljubo vsem svojim narodnim in jezikovim pravicam, ki bi jim morali za skledico borne leČe prepustiti prvenstvo v lastni družini. Zdaj veš, Joško, kako se boš v prihodnje ravnal, če bi si kje na Slovenskem izmislili, zidati šolo potom srečkanja ter si boš lahko sam dal odgovor na svoja vprašanja. Dohtar Rovan.