Gospodarske stvari. Za nsnje. Draga reč je usnje in vsaka zima zahteva, da seže gospodar precej globoko v mošnjo. Ni se torej čuditi, če je iz tega vzroka zelo kočljiv in varčen pri usnju in obutalu. Če le ve in zna, ravna varčno in previdno, da si le ohrani škornje za dalje časa cele, nepoškodovane. Pri tem pa je v prvi vrsti svetovati, da naj se obutalo spremenjava tako, da se en dan ti, drug dan oni škornji nosijo. Po dnevu se namreč nabere v usnju toliko mokrote, da se v eni noči ne posuši, da ne vtegne izpuhteti. Ta mokrota prihaja iz zraka in od zemlje, a največ škode napravijo noge same. Pri vsakem človeku povzročuje noga vsaj nekoliko mokrote in ta gre večidel v obutalo, kar mu seveda ne dene dobro. Še več pa vplivajo na usnje noge, ki se močno potijo, posebno o vročem poletju. Usnje namreč največ trpi zavoljo potii, poka in razteguje se neprimerno in na ta način slabi od dne do dne. Če s>e pa pusiijo čevlji en dan ali vsaj pol dneva pri miru, spuhti nabrana mokrota do cela in sicer brez škode za usnje. A marsikomu šine nesrečna misel v glavo, da postavi premočene ali mokre škornje na toplo, celo na peč ali k peči, češ, da se bolj in hitreje posušijo. To se sicer res zgodi, obutalo ni le drugo jutro suho, ampak povrh še trdo ko »biškot«. Usnju pa to škoduje v toliki meri, da začne v kratkih dnevih pokati; ne mine dolgo, lepi in morebiti trdno in ukusno narejeni čevlji so po taki nepremisljenosti preč! Z mokroto vred se namreč odtegnejo usnju tudi vse druge snovi in tvarine, ki povzročujejo, da je gibčno, mehko in voljno. Če pa manjkajo, postane krhko in drobljivo, bodi-si usnje kakoršno koli. Zdaj pa naj se nekaj omeni, kar je sicer še malokateremu slov. gospodarjev znano, a velike imenitnosti za drago usnje. Obutalo je namreč dobro vsak teden po jedenkrat z milom ali žajfo oprati in sicer s toplo, a ne prevročo vodo in na to do dobrega namazati s kako maščobo. Take so večidel pri vsaki hiši n. pr. stara mast in dobiva se jih cela vrsta po štaeunah. Tudi ravnanje z usnjim črnilom je opazovanja vredno, ker ni najmanjšega upliva na kakovost in trpežnost obutala. Siccr dobi kmet le malokdaj to stvar v roke, k večjemu, da si čevlje malo počrni, & celo neznana mu le ni in tudi drugi ljudje, ki jo imajo vsak dan v rokah, vejo le malokdaj prav z njo ravnati. Kakor pri drugih stvareh, tako je tudi pri tej navada, da se prodaja po prodajalnicah prav slaba, stara ali pa spridena in pokvarjena. Žveplene kisline (H2 S04) to je zveze, obstoječe iz vode in žveplenega dvokisa (žveplo in kislec) nahaja se sicer v vsakem črnilu za čevlje nekoliko. A če je te tvarine preveliko, kar se na okusu lahko spozna, je vošč prehud in škoduje usnju. Sploh je svetovati onim, ki večkrat čevlje svetlijo, da naj večkrat z oljem pripomagajo, in usnje ostane jim krepko in trpežno. Koliko je te žveplene kisline v posameznih slučajih v vošču, da se sicer z drugimi tvarinami bolj natanko spoznati, ki se dobivajo v lekarnicah, a niso za navadne Ijudi, ki se ne pečajo s kemijo in z razkrojenjem sostavljenih snovij. Kogar pa ta stvar zanima, priskrbi si prav lahko iz vsake lekarne n. pr. nek papir, ki se pomoči v raztoplino, narejeno iz vošča in navadne vode. Ako postane zelo rudeč, je to znamenje, da je v črnilu prav veliko žveplene kisline ali po domače povedano, da ni za nič. Boljše znamenje je, ako je papir manje rudeč, ali celo pokazuje višnjevo barvo. Pri vsem tem pa ostane staro pravilo, da je treba od prvega začetka skrbeti, če češ imeti prav dobro in trpežno obutalo. Boljše, ko je namreč usnje, iz katerega se čevlji delajo, tem boljši in trdnejši so. Sejmovi. Dne 21. decembra v Laškem trgu. Dne 23. decembra na Bregu v Ptuju.