INSTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI Publikacija št. 8 ALENKA ROSINA-ŠELIH 1,1 ll \J KRIMINALITETA TELESNIH POŠKODB na območju občine Slovenska Bistrica 1963 ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR j hstso \ Študija »Kriminaliteta telesnih poškodb na območju občine Slovenska Bistrica« je doktorska disertacija, ki jo je avtorica predložila pravni fakulteti v Ljubljani in jo javno obranila 23. I. 1963 pred komisijo, ki so jo sestavljali: dr. Peter Kobe, izredni profesor za kazensko pravo kot predsednik, in dr. Katja Vodopivec, višji znanstveni sodelavec, ter dr. Gorazd Kušej, redni profesor za predmet teorija države in prava, kot člana. ±35650 f f ( 0 /I k • •----< V ^ \ ' \ > \ ' v- * « ' "S L / A ' v \ S \ -n yrr o Po/jčan« O O ) J / « J / V ___/ j M A * 3 ' '«» J £ L i A * Karta 1. Območje občine Slovenska Bistrica I. OSNOVNI PODATKI O KOMUNI 1. Geografska lega Mesto Slovenska Bistrica leži ob glavni cesti Maribor-Celje ter kot upravno središče združuje občino, ki se danes razteza od vasi Zgornja Polskava na severovzhodu do Oplotnice na zahodnem delu ter od pohorskega grebena ob Ruški koči do Polj-čan pod Bočem. Komuna v tem obsegu je bila osnovana z zakonom o območju okrajev in občin LRS z dne 30. 6. 1955. Vendar je takrat obstajala še občina Poljčane, ki je bila kot samostojna občina odpravljena z zakonom o spremembah citiranega zakona z dne 2. 10. 1958 ter v celoti priključena slovenskobistriški občini. Z istim zakonom je bila kot samostojna občina odpravljena tudi občina Lešje v bivšem ptujskem okraju in je bil njen del — katastralne občine Makole, Štatenberg, Pečke, Stopno, Dežno in Sv. Ana — prav tako priključen Slovenski Bistrici. Komuna se je tako zaokrožila in zajema kraje, ki gospodarsko nedvomno težijo k njej. Okrajno sodišče, ki ima svoj sedež v Slovenski Bistrici, ima enak obseg. V trgovskem pogledu je Slovenska Bistrica skupaj z Oplot-nico središče za vse pohorsko območje, ki ga občina obsega, ter za nižinski del nekako do železnice Celje-Maribor, medtem ko je preostali del vzhodno od te proge trgovsko bolj navezan na bližnje Poljčane. Komuna obsega pravzaprav dve med seboj precej različni pokrajini; pohorsko območje do ceste Slovenske Konjice-Slo-venska Bistrica-Maribor, ki ga geografsko prištevajo še k pohorskemu Podravju, obsegajočemu vso koroško in štajersko porečje Drave, Mežiško dolino in Vitanjsko podolje1 in del Dravinjskih goric2, Id se razprostirajo ob porečju Dravinje ter segajo s svojimi najvzhodnejširni kraki ob Spodnji Polskavi do Dravskega polja, ob Dežnem in Stopnem pa do Haloz. Pohorsko območje je hribovito, pokrito z gozdovi, ki jih le tu in tam trgajo zanj tako tipično samotne kmetije. V nižinskem delu Dravinjskih goric pa srečujemo večja strnjena naselja. Prebivalstvo više ležečih samotnih kmetij je našlo zaposlitev predvsem pri gozdnih delih in pri spravilu lesa, kmetsko prebival- 1 Ivan Gams, Pohorsko Podravje, Ljubljana 1939, stran 7. 2 Vanda Puklavec, Geografska slika območja Slovenska Bistrica, Glasnik delovnih ljudi občine Slovenska Bistrica 1956, V'5; stran 5. stvo po podpohorskih slemenih zlasti v vinogradništvu, nižinsko pa v poljedelstvu, živinoreji in sadjarstvu. Neagrarni živelj se je zbral ob industrijskih središčih v Slovenski Bistrici ter v sosednji Zgornji Bistri cd, ki se z mestom združuje v enotno naselje, ob železniških križiščih v Pragerskem in Poljčanah ter v pod Pohorjem ležeči Oplotnici. Precej nekmečkega življa je tudi v vaseh okoli Pragerskega in Poljčan ter v Zgornji in Spodnji Polskavi. Delavci iz teh krajev pa so večinoma zaposleni v Mariboru. 2. Gospodarski položaj Občina Slovenska Bistrica je v industrijsko visoko razvitem mariborskem okraju ena izmed gospodarsko srednje razvitih občin z manjšo industrijo. Primerjava podatkov o družbenem bruto produktu, ki je gotovo eden najvidnejših pokazovalcev gospodarske moči med posameznimi občinami mariborskega okraja, nam pokaže naslednjo sliko: v 000 din Občina Družbeni bruto produkt 1957 1958 Dravograd 2,014.092 2,301.180 Lenart 2,068.951 2,232.870 Maribor-Center 35,363.869 37,822.951 Maribor-Košaki 5,935.522 6,878.378 Maribor-Tabor 13,539.218 14,335.099 Maribor-Tezno 23,332.376 27,006.775 Ormož 1,843.630 2,203.968 Ptuj 17,010.706 18,829.067 Rače 1,234.299 1,572.621 Radlje 4,048.120 5,115.996 Ravne 12,851.491 13,779.490 Ruše 8,249.185 9,233.681 Slovenj Gradec 3,854.138 4,935.389 Slovenska Bistrica 10,207.816 10,545.939 Skupaj 141,553.473 156,793.404 Tabela 1 Družbeni bruto produkt občin OLO Maribor za leti 1957 in 19583 3 Podatki zavoda za planiranje OLO Maribor. Podatki se nanašajo na upravno razdelitev v letih 1958 in 1959, tako da so podatki za občine, ki so bile kasneje odpravljene, pripojeni podatkom tistih občin, katerim so se priključile.4 V tabeli nas preseneča dokaj neenakomerna porazdelitev družbenega bruto produkta, tako da prihaja do izraza stopnja industrializacije posameznih občin. Mestne občine, zlasti Maribor- Center, Tabor, Tezno, izkazujejo najvišjo razvitost, za njimi pa se uvršča občina Ptuj, ki je teritorialno zelo razsežna, in industrijsko visoko razvite Ravne; sledita Slovenska Bistrica in Ruše. Med občine, ki ustvarjajo malo družbenega produkta, se uvrščajo Slovenj Gradec in Dravograd ter izrazito kmečka občina Lenart. Med tedanjimi 14 občinami mariborskega okraja je Slovenska Bistrica na šestem mestu — je torej med srednje razvitimi občinami, ker moramo upoštevati, da ima občina Maribor-Cen-. ter kar za 3 in V2-krat večji družbeni bruto produkt ter je razpon med gospodarsko močjo posameznih občin velik. Tudi analiza narodnega dohodka daje podobne rezultate kot primerjava družbenega bruto produkta. v 000 din Občina Narodni dohodek 1957 1958 Dravograd 875.376 985.195 Lenart 1,146.802 1,273.354 Maribor-Center 15,741.472 17,069.842 Maribor-Košaki 2,815.768 3,055.181 Maribor-Tabor 6,406.216 6,865.762 Maribor-Tezno 9,631.539 9,315.715 Ormož 1,036.234 1,126.651 Ptuj 7,147.480 7,525.637 Rače 485.297 633.617 Radlje 1,923.190 2,200.953 Ravne 5,216.325 6,233.330 Ruše 3,043.765 3,226.139 Slovenj Gradec 1,770.732 1,862.711 Slovenska Bistrica 3,230,258 3,279.975 Skupaj 60,470.454 64,654.062 Tabela 2 Narodni dohodek občin OLO Maribor za leti 1957 in 19585 4 Kot samostojni občini sta bili kasneje odpravljeni še občini Rače in Ruše. 5 Podatki zavoda za planiranje OLO Maribor. Kot pri ustvarjenem družbenem bruto produktu se tudi tu občina Slovenska Bistrica uvršča v krepko sredino, zaostaja pa za povprečnimi okrajnimi merili. Narodni dohodek, enakomerno porazdeljen po občinah, bi namreč znašal 4.290,746.000 din, česar pa slovenskobistriška občina ne dosega. Upoštevati je namreč treba, da je mariborski okraj eden tistih v republiki in državi, ki ustvarja zelo velik narodni dohodek. Naj otipljive je pokaže gospodarsko moč občine in življenjsko raven njenih prebivalcev nedvomno narodni dohodek na enega prebivalca. V okrajnem merilu znaša ta za leto 1956 156.910 din; za leto 1957 pa 177.510 din6. Občinski narodni dohodek Slovenske Bistrice na enega prebivalca pa je za isti leti občutno nižji: 113.218 din v letu 1956 in 116.691 din v letu 19577. Ta podatek kaže na to, da sta gospodarstvo nasploh in industrija kot tista njegova panoga, ki ustvarja največ narodnega dohodka, v razmerju do števila prebivalstva v Slovenski Bistrici še premalo razvita. Na splošno lahko trdimo, da je kmetijstvo za polovico prebivalstva komune osnovnega pomena. Ne smemo pa pozabiti na to, da je začela industrija, zlasti s svojim najmočnejšim predstavnikom »Impol« (Industrija metalnih polizdelkov), močno preobraževati agrarno okolico ter jd je že vtisnila svoj pečat. 3. Prometne žile Območje komune je v smeri severovzhod-jugozahod povezano z glavno cestno prometno žilo Maribor-Ljubljana, nižinske lokalne ceste pa vežejo Slovensko Bistrico z Oplotnico, Prager-skim, Ptujem in Poljčanami. Pohorsko območje ima relativno dobro razvito omrežje cest. Velikega pomena sta cesta na Šmartno na Pohorju, ki je podaljšana do Ruške koče, in cesta iz Oplotnice na Pesek, od koder vodi v Dravsko dolino (Šent-lovrenc). Je tudi cesta na Tinje, ki pa je zelo slabo vzdrževana, ker se pričakuje gradnja nove prometne zveze. Železnica Ma-ribor-Celje stopi pri Pragerskem na območje komune ter ga seka preko Črešnjevca do Poljčan. Slovenska Bistrica sama je od te prometne poti odmaknjena nekaj kilometrov ter vezana nanjo s posebno lokalno progo. 6 Odlok o družbenem planu okraja Maribor za leto 1958, II. pogl., I. člen (Uradni vestnik okraja Maribor 1958, III/3, str. 14). 7 Predlog družbenega plana občine Slovenska Bistrica za 1. 1958 Dokumentacija, str. 2. Cestne prometne zveze so ugodnejše kot železniške, saj je železniška proga od glavnih središč odmaknjena. Cestnemu omrežju daje še poseben pomen odcep ceste proti Ptuju, ki se sedaj mnogo uporablja, ker Impol tod dovaža svoj osnovni polizdelek, to je aluminij, v blokih iz Kidričevega. S svojim dovolj krepkim gospodarskim zaledjem tako v industriji kot v kmetijstvu, z ugodno lego med le 23 km oddaljenim Mariborom, h kateremu gospodarsko najbolj teži, in Celjem, ob glavni cesti in železniški prometni žili, tvori ta občina gospodarsko zdravo, močno skupnost, ki ima vse pogoje, da se iz leta v leto krepkeje razvija. Zemljo namakajo potoki Oplotnica, Bistrica z Ložnico in Pol-skava, ki se vsi izlivajo v Dravimjo ter povzročajo v spodnjem toku pogoste poplave. Njihov strmec je v dolini minimalen in voda skoraj ob vsakem večjem deževju prestopi bregove. Obsežno poplavno območje je ob potokih Bistrica in Ložnica med Slovensko Bistrico in Makolami, prav tako pa tudi ob Prager-skem.8 To so tako imenovani Čreti, ki bi z odmakanjem lahko postali sočni travniki,9 8 Prim. Puklavec, o. c., Glasnik V/6, stran 4. 9 Prim. A. Melik, Slovenija II, Štajerska, str. 301. / \ II. STRUKTURA PREBIVALSTVA, NJEGOVA SESTAVA IN POSEBNOSTI 1. Število Upravno-teritorialne spremembe občine so vzrok precej velikim razlikam v številu prebivalstva, ki je bilo šteto vedno v okviru občin. Te razlike pa ne morejo občutno vplivati na različne demografske značilnosti območja, ki jih lahko zato ugotavljamo za obseg občine, kakršnega je imela ob zbiranju podatkov. Po podatkih registra prebivalstva je imela občina 31. 3. 1957. leta 21.003 prebivalcev10, dve leti kasneje 31. 9. 1959 pa 29.937". Ta prirastek prebivalstva je v veliki meri posledica administrativnega ukrepa, s katerim je bila dne 2. 10. 1958 odpravljena občina Poljčane kot samostojna občina. Ta je imela 31. 3. 1957. leta 5930 prebivalcev.12 Obenem je bila kot samostojna občina odpravljena tudi občina Lešje, ki je bila občini Slovenska Bistrica le deloma priključena, medtem ko ji je bila občina Poljčane priključena v celoti. V okviru okraja Maribor je bila občina glede števila prebivalcev med močnejšimi, saj so imele od tedanjih 16 občin le tri občine več prebivalcev, toda to so vse mestne občine: Maribor-Center, Marifoor-Tabor in Maribor-Tezno. Mariborski okraj je štel 31. 3. 1957. leta 246.402 prebivalca, tako da znaša bistriški delež prebivalcev 8,52%. Nadrobnejši podatki z dne 31. 12. 1958, torej že po priključitvi občine Poljčane in dela občine Lešje, nam pokažejo takšnole sliko: Matični urad Prebivalci skupaj Moški Ženske Oplotnica 5.085 2.448 2.637 Poljčane 6.048 3.229 2.819 Pragersko 1.381 650 731 Slovenska Bistrica 10.642 .. Zgornja Polskava 2.461 1.181 1.280 Šmartno na Pohorju 1.576 781 795 Skupaj 29.832 •• •• Tabela 3 Število prebivalstva občine Slovenska Bistrica v letu 19581® 10 Osnovni statistični podatki po občinah LRS 1956, Zavod LRS ta statistiko, Ljubljana 1957, str. 26. Podatki za matični urad Slovenska Bistrica v letu 1958 niso deljeni po spolu. Iz primerjave za leto 1957 — skupno 10.621 prebivalcev, 5154 moških, 5467 žensk — pa vidimo, da je bilo tedaj v Slovenski Bistrici približno 300 žensk več kot moških. Naša komuna daje torej sliko, ki jo poznamo tudi iz okrajnega in republiškega merila; žensk je povsod nekaj več kot moških, razen na območju Poljčan, kjer je prebivalstvo v glavnem zaposleno v železniškem prometu in ženske teže najdejo zaposlitev. 2. Gostota Gostota prebivalstva na 1 km2 je nekoliko večja od republiškega povprečja, ki znaša za 1958. leto 75,3 prebivalca na km2. Gostota prebivalstva v občini je 77,3 prebivalca na km2, to pa je znatno pod okrajnim povprečjem, ki znaša 100,5 prebivalca na km2. Toda povprečna gostota daje v našem primeru le bledo sliko, ker je na eni strani gostota v dolinskih naseljih večja, v hribovitih krajih pa je zaradi obširnih gozdov in zaradi precejšnje nadmorske višine zelo majhna. Pa tudi v dolini so se naselja izognila obširnemu poplavnemu območju Čretov, ki prav tako ni naseljeno. Če upoštevamo to korekturo, vidimo, da je prebivalstvo gosto naseljeno v Slovenski Bistrici in njeni neposredni okolici, v Oplotnici ter v Poljčanah in Pragerskem, sicer pa je gostota manjša. Prav ta faktor redke naseljenosti po vinorodnih podpohorskih slemenih in gozdnih pohorskih pobočjih je močno vplival na tamošnjega človeka. Po sili razmer samoten, v družbi kmalu oživi in se skuša na en mah odško-dovati za samoto, ki traja včasih tudi po več tednov. Ljudje s samotnih kmetij in zaselkov le redko zaidejo v družbo. Ko pa so v njej, jo hočejo užiti do kraja. To pa je morda ena od posebnosti prebivalstva na proučevanem območju, ki lahko ustvari večjo možnost za različne patološke družbene pojave, bodisi za alkoholizem, prekrške zoper javni red in mir ali pa med kaznivimi dejanji, zlasti za delinkvenco telesnih poškodb. 3. Kmečko in nekmečko prebivalstvo Gospodarsko in socialno stran komune živo označuje razmerje med kmečkim in nekmečkim prebivalstvom. To razr- 11 Osnovni statistični podatki po občinah LRS 1958, Zavod LRS za statistiko, Ljubljana 1959, str. 12. 11 Kot opomba 10. " Podatki zbrani po posameznih matičnih uradih. 2* 1» jnerje je bilo ob popisu prebivalstva leta 1953 na današnjem območju občine takole: Občina Prebivalstvo skupaj Kmečko % Nekmečko % Slovenska Bistrica 28.512 12.884 45 15.629 55 Tabela 4 Delež kmečkega in nekmečkega prebivalstva v občini Slovenska Bistrica v letu 195314 Med kmečko prebivalstvo so šteti vsi tisti, ki delajo na kmetijskih gospodarstvih, ne glede na to, ali so samostojni ali pomagajoči družinski člani ali delavci oziroma uslužbenci, in ne glede na vrsto dela, ki ga opravljajo, ter otroci. Nekmečko prebivalstvo, zlasti industrijsko delavstvo, je v občini vodeče. Odstotek kmečkega prebivalstva pa se vendarle tako približuje polovici vsega prebivalstva, da ima občina kljub močnemu deležu nekmečkega prebivalstva le še trdno kmečko osnovo. V okrajnem merilu, kjer je kmečko prebivalstvo zaradi zelo razvite industrije, zlasti na nekaterih mestnih območjih, v manjšini (40,8 %), je slovenskobistriška občina zato med tistimi, ki imajo še dokaj močno kmečko obeležje. Razen tega je industrija koncentrirana v dolini, pohorsko in makolsko območje, ki sta sicer teritorialno zelo obsežna, pa sta še vedno težko dostopna in je tam delež kmečkega prebivalstva tudi največji. Vprav pri delitvi prebivalstva na ti dve veliki skupini ugotovimo zaznavno razliko današnje strukture s predvojno-. Po podatkih ljudskega štetja iz leta 1931 je bilo »precej občin (z več kot 90°/o kmečkega prebivalstva) v vinorodnem jugovzhodnem Pohorju in ob Dravinji proti Halozam«15 (Kalše 93.3%, Pretrež 90.5%, Ritoznoj 95,8 °/o, Sentovec 90,3%, podobno Gabernik, Ošelj, Stopno, Štatenberg, Vrhole). »Prevladuje ta podeželski tip občin (z 80—90% in 70—80 % kmečkega prebivalstva) tudi na južnovzhodnem Pohorju in ob Dravinji«18. Po tedanjih podatkih so se kraji Zgornja Polskava, Črešnjevec, Poljčane, Laporje, Kot in Oplotnica razvrstili v skupino, kjer 14 Kot opomba 11. 15 Ilešič Svetozar, Gospodarska struktura Slovenije, Ljubljana, 1938, str. 10. 16 Ilešič, o. c., str. 11. je bilo 60 do 70°/o prebivalstva kmečkega, Slovenska Bistrica sama pa z 18,1 °/o kmečkega prebivalstva v najbolj industrializirano skupino, ki ima manj kot 20 °/o kmečkega življa17. Po podatkih Zavoda LRS za statistiko se je socialna struktura prebivalstva do leta 1953 precej spremenila. Občina Slovenska Bistrica Skupaj naselij Odstotek nekmečkega prebivalstva Število naselij Število naselij 87 0—10 11—20 21—30 31—40 41—50 5 7 19 10 15 56 51—60 61—70 71—80 81—90 91—100 10 H 4 0 4 31 Tabela 5 Naselja po odstotku nekmečkega prebivalstva na podlagi popisa iz leta 195318 Iz primerjave, ki jo je sicer mogoče napraviti le v grobem, vidimo, da so leta 1953 že 4 naselja, kjer je nekmečkega prebivalstva nad 90 °/o. Tudi sicer je naraslo število naselij, kjer znaša število nekmečkega prebivalstva več kot 50°/o, saj je bila po podatkih predvojne statistike med taka naselja šteta le Sloven-. ska Bistrica. Trditev, da je kmetijstvo v komuni še vedno pomembna gospodarska panoga, nedvomno podpira dejstvo, da je število naselij s pretežno kmečkim prebivalstvom večje od-števila naselij s pretežno nekmečkim prebivalstvom (56:31). Ne more biti dvoma, da je razširjena industrijska delavnost; zapustila vidne sledove v tej, pred drugo svetovno vojno izrazito kmečki občini, kjer se je razmerje sedaj že prevesilo v; korist nekmečkega, predvsem industrijskega prebivalstva. Pri tem bi bilo morda prav opozoriti na neko značilnost, katere razlog je verjetno v razmeroma kratkotrajni intenzivni indu-, strializaciji in ki se nedvomno kaže tudi na drugih območjih, ki so glede industrijskega razvoja podobna območju slovensko-. bistriške občine. Precej je namreč nekmečkega življa, posebno 17 Ilešič, o. c., str. 13, 15. • 18 Osnovni statistični podatki .po občinah LRS za leto 1956, str. 16. industrijskih delavcev, ki žive bodisi doma na svojem kmečkem domu in sti — ker niso predvideni za dediče — iščejo dela izven njega ali pa so lastniki manjše hiše z nekaj zemlje, ki jo obdelujejo sami s svojimi družinskimi člani. To je plast polproleta-riata, ki še ni povsem odtrgan od svoje zemlje in si ravno z njeno obdelavo pomaga ustvarjati boljše življenjske razmere. V razmerjih med ljudmi pa prevladujejo še vedno pretekla maloposestniška miselnost, navade in običaji.19 4. Poklicna struktura in zaposlitev prebivalstva Prve podatke o podrobnejši zaposlitvi prebivalcev slovensko-bistriške komune nam daje popis prebivalstva iz leta 1953. Tu je vse prebivalstvo deljeno na tri velike kategorije: gospodarsko aktivni in vzdrževani prebivalci ter prebivalci z lastnimi dohodki.20 Bivše občine Prebivalstvo Oplot- Polj- Pra- Slov. Šmart- Zgor. Sku- nica 1 čane ; gersko Bistrica no Pol-skava paj Skupno prebival. 4.828 5.722 1.881 9.941 1.745 2.354 26.471 Kmečko prebival. 2.473 1.377 506 3.515 1.249 1.154 11.274 V odstotkih 51,2 41,5 26,9 35,3 71,5 49,0 42,5 rudarstvo 8 40 — 7 _ 6 61 industrija 375 273 178 1.168 30 163 2.187 « kmetijstvo 1.319 1.338 336 2.173 728 576 6.470 >33 gozdarstva 105 17 — 88 43 5 248 « C gradbeništvo 13 84 14 103 9 26 419 > > promet 9 139 140 105 — 26 419 . Vendar moramo upoštevati, da živi od kmetijstva velik del prebivalstva in da daje ravno to občini še vedno agrarno obeležje. Ugotovimo lahko tudi narodni dohodek na enega nekmečkega prebivalca, torej prebivalca, ki se ne preživlja s kmetijstvom, temveč s kakšno neagrarno panogo gospodarstva, največkrat z industrijo. Komuna v današnjem obsegu je imela, kot smo že ugotovili, 1953. leta 15.929 nekmečkega prebivalstva. To število se je, upoštevajoč splošne tendence gospodarskega razvoja, v kasnejših letih nekoliko povečalo. Vse neagrarne panoge so v letu 1957 ustvarile 2.552,333.000 din narodnega dohodka, od tega industrija 2.193,334.000 din.28 Narodni dohodek na enega 27 Podatki zavoda za planiranje OLO Maribor. 18 Podatki zavoda za planiranje OLO Maribor. nekmečkega prebivalca v cfoeinti leta 1957 znaša tedaj 162.666 dinarjev, narodni dohodek na enega prebivalca na območju občine pa za isto leto le 113.218 din. Tako znižanje povzroča kmetijstvo, katerega družbeni bruto produkt je razmeroma majhen. 2. Glavni industrijski objekti Gospodarsko moč občine nedvomno tvori njena industrija — predvsem njen najmočnejši predstavnik Industrija metalnih polizdelkov, ki je mnogo bolj znana pod imenom Impol. Tovarna ima za seboj dolgo zgodovino.29 Velik razvoj je doživela po letu 1945, zlasti ko se je preusmerila na predelavo aluminija, ki jti ga dobavlja le 17 km oddaljena Tovarna aluminija in gliinice Boris Kidrič v Kidričevem.30 Zadnjih nekaj let zaposluje podjetje okrog 1100 delavcev (1958. in 1959. leta 1104). Delovna sila prihaja v glavnem iz Slovenske Bistrice in njene okolice. Anton Melik ugotavlja, da »se povezanost najmočnejšega industrijskega podjetja — Im-pola s Slovensko Bistrico najlepše razvidi iz dejstva, da 72°/o 29 Začetki tovarne segajo v 17. stoletje, ko sta brata Stopar skupno s Francem Fludrom zgradila večjo kovačnico ob potoku Bistrica. Nekateri domnevajo celo, da je bila ustanovljena njena prva celica že v 16. stoletju, ko se v vasi Zgornja Bistrica, kjer tovarna leži, takrat omenja ime Štefan Kovač. (Koropec Jože, Slovenjebistriški svet v 16. stoletju, rokopis, str. 8.) Kovačnica je sprva izdelovala različno orodje. Mnogo je trpela za turških vdorov okrog leta 1680; po teh napadih je bila zgrajena znova in je dobila pomen večje obrtne delavnice. Poleg orodja je začela izdelovati tudi prve bakrene izdelke — kotle in žeblje — in je od leta 1825 zaslovela kot »Kovačnica bakrenih izdelkov«. To leto se šteje tudi za ustanovno leto sedanje tovarne. Proizvodnja in izbira njenih izdelkov sta se iz leta v leto širili, tako da je imela okrog 1860 že svojo topilnico, delavnico za obdelavo bakra in zlitin, izdelovala je bakreno žico, profile in palice. Ob prelomu stoletja je zaposlovala že okrog 200 delavcev in je do leta 1914 zlasti večala izbiro svojih produktov. Med prvo svetovno vojno je prešla v last firme Zugmayer & Gruber. Med obema vojnama je bila to edina tovarna te vrste v Jugoslaviji in je ime^ tako rekoč monopol na domačem trgu. Zaradi ugodne in lahke prodaje svojih izdelkov se je precej razširila — seveda ustrezajoč le trenutnim zahtevam trga. 30 To preusmeritev proizvodnje je terjalo več vzrokov. Po letu 1945 so v Sevojnem in v Svetozarevem zgradili veliki moderni to- njenih zaposlencev prihaja iz Slovenske Bistrice in njene neposredne okolice«.31 Prav to pa jim daje svojevrstno obeležje, ki je na neki način ostanek stare, močne ukoreninjen osti agrarnega življa; pretežni del v industriji zaposlenega delavstva, delavstva, ki se je tu zaposlilo šele po razširitvi tovarne od leta 1945 dalje, so delavci v prvi generaciji, ki prihajajo z domov, kjer je še vedno kak kos zemlje okoli hiiše in kjer je še vedno najti za te kraje skoraj nepogrešljivo brajdo, običajno samo-rodnico. Toda če se zaradi te delne povezanosti z zemljo še vedno niso popolnoma izvili iz kmečkega življenja starih rodov, je po drugi strani vpliv tovarne in vsega z njo povezanega novega, bolj dinamičnega življenja na oblikovanje njihovih medsebojnih razmerij in na njihovo reagiranje na zunanje dogodke znatno globlji in močnejši ter ustvarja iz njih skupaj z vsemi drugimi silnicami, ki polagoma oblikujejo današnjega človeka, resnične delavce, zavedajoče se sebe in -skupnosti. V podjetju Impol cenijo, da je bilo takih delavcev leta 1948 še okrog 80 °/o, da pa se je ta odstotek sedaj znatno znižal. Zaradi trdne navezanosti delovne sile podjetja na okolico fluktuacije skoraj ni. Tako po številu zaposlenih kot po gospodarski moči moramo šteti Impol za tovarno, ki daleč presega samo lokalni pomen. O preostali slovenskobastriški industriji bi to le težko trdili. varni za predelavo bakra in njegovih zlitin, katerih zmogljivosti so trenutno celo večje kot naša sedanja proizvodnja bakra in ležita tudi v bližini svoje surovinske baze. Bližina aluminijske surovinske baze v Kidričevem, vedno večje potrebe po aluminijskih izdelkih v sodobnem gospodarstvu in izkušnje kolektiva pri delu z aluminijem od prej so skupaj z okoliščino, da se gradita obe novi, moderno opremljeni tovarni, povzročili preusmeritev proizvodnje od bakra na aluminij. Zače^ se je leta 1955 in se je izvajala postopoma, tako da je tovarna leta 1957 predelala od skupne proizvodnje še' 24 % bakra, leto pozneje samo 8%, leta 1959 pa je bilo predelanega le še 3®/a bakra. Tovarna združuje .sedaj livarno, pločevinski in žični obrat, cevarno in obrat za montažo. V naslednjih fazah rekonstrukcije imajo v načrtu zgraditev nove valjarne in livarne, ki je ozko grlo produkcije. Podjetje izdeluje aluminijsko pločevino, trakove, pasove, rondele, valjano, vlečeno, stiskano in varilno žico, vrvi, palice, profile in cevi ter predela okrog 12.000 ton aluminija in bakra letno. Svoje izdelke pošilja v glavnem na domači trg — 30 %> proizvodnje. Podjetje se je v zadnjih letih zlasti uveljavilo na tržiščih v ZDA, Iranu, Vzhodni Nemčiji, Bolgariji, Avstriji in Libanonu. (Poročilo podjetja o poslovanju za 1959, str. 50.) 31 Melik, o. c., str. 357. Tovarna olja je mlado podjetje, ustanovljeno leta 1904, ki je prav do 1.10. 1958 zaposlovalo okrog 70 ljudi, odtlej pa okrog 130." Industrija se je v Slovenski Bistrici ustalila še v Tovarni steklenih izdelkov, ki ima začetke v letu 1950 ustanovljeni obrtni delavnici steklenih gumbov.33 Lesna predelovalna industrija se je združila v podjetje LIP Slovenske Konjice — lesnoindustrijsko podjetje Slovenske Konjice. Na območju s 1 o vensk obi s t r išk e občine ima to podjetje tri samostojne obrate: v Slovenski Bistrici, v Oplotnici in v Poljčanah.34 32 Tovarna dobiva del surovin iz štajerskega zaledja, v glavnem pa nakupuje oljnice po vsej državi. Pomanjkanje surovin je bilo vzrok, da je tovarna obratovala prvotno le sezonsko. Stanje pa se je glede tega sedaj izboljšalo, zlasti po rekonstrukciji podjetja (1955 do 1958), ko sta se produkcija in izbira močno povečali. Tovarna izdeluje belo in bučno jedilno olje ter tehnično olje. Njena produkcija je konec leta 1957 znašala 448,5 t jedilnega olja in 44,3 t tehničnega olja (podatki okrajnega zavoda za statistiko OLO Maribor). Z rekonstrukcijo je tovarna na novo zaživela ter se počasi rešuje iz finančnih težav, v katere je zabredla zaradi pomanjkanja surovin, deloma pa zaradi požara, ki je leta 1953 uničil skoraj ves proizvajalni obrat. 33 Leta 1953 se je — sedaj že tovarna — preselila v sedanje prostore in proizvodnja se je od gumbov (ki jih je bilo zaradi uvoza gumbov iz plastičnih mas težko prodati na trgu) preusmerila predvsem na izdelavo votlega razs veti javnega stekla, leč in okraskov za novoletno jelko. Medtem ko so v začetku surovino — steklo — dobavljali iz Hrastnika, se zalagajo zdaj sami iz treh lastnih topilnih peči. Tovarna je zaposlovala konec leta 1957 okrog 130 delavcev, sedaj pa se je to število povzpelo na 230. Konec leta 1957 je tovarna proizvajala 97,2 t votlega stekla in 26.651 grosov gumbov (podatki okrajnega zavoda za statistiko OLO Maribor). To tovarno je po vsej verjetnosti priklicala v življenje med drugim potreba po taki industriji, v kateri bi se mogla zaposliti predvsem ženska delovna sila. Medtem ko so moški laže našli zaposlitev v Impolu, je ženska delovna sila ostajala neizrabljena. 34 Vsi ti trije obrati so zrasli iz žag, ki so obratovale že med obema vojnama in so bile po letu 1945 zaplenjene ali nacionalizirane. Za razvoj lesne predelovalne industrije so v komuni podani ugodni pogoji zaradi bližine surovinske baze in zaradi delovne sile, ki ji je les že skozi stoletja surovina, ki daje zaslužek in kruh. Vsi trije obrati razžagajo letno okrog 26.500 m3 hlodovine. V glavnem je končni produkt obratov rezan les, iz katerega pa izdelujejo deloma tudi ladijski pod, stavbno in sobno pohištvo ter zaboje. Tako predelana količina Vsi trije obrati, ki so razmeščeni na območju slovensko-bistriške komune, zaposlujejo okrog 340 delavcev; ti so v veliki večini domačini in velja zanje isto, kot smo ugotovili za delavce po drugih podjetjih v komuni. Po komuni je izven njenega upravnega in gospodarskega središča raztresenih še nekaj manjših podjetij. Najpomembnejše med njimi je Granitna industrija Oplotnica, ki uporablja tako imenovani »pohorski granit« — tonalit in marmor v kamnolomu Cezlak.35 Rudarstvo ima v komuni zelo majhen pomen, saj je samo pod bočkim pogorjem neznaten rudnik »Šega« pri Maikolah.36 Tudi v drugem železniškem središču, v Pragerskem, ki veže Maribor s Ptujem in Čakovcem, se je razvilo samo eno večje industrijsko podjetje — opekarna.37 žaganega lesa znaša okrog 5.290 m3 na leto. Podjetje se v posameznih obratih polagoma razširja, zlasti z graditvijo novih zabojarn, medtem ko zmogljivost žag še celo presega surovinske možnosti. Obrata v Slovenski Bistrici in Oplotnici izdelujeta vse naštete vrste polizdelkov in izdelkov, obrat v Poljčanah pa je bolj usmerjen v izdelavo stavbnega pohištva. Podjetje nima težav s prodajo svojih izdelkov. Precej žaganega lesa izvaža v Zahodno Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Maroko, z njim zalaga tudi Jugoslovanske železnice ter razna gradbena in obrtna podjetja po republiki. Zaboje izvaža v glavnem v Izrael za pomaranče, domači kupci pa so Mariborske tekstilne tovarne, Zlatorog Maribor ter razna podjetja za odkup sliv v Bosni. Z ladijskim podom zadovoljuje podjetje predvsem potrebe na ožjem trgu komune, stavbno pohištvo pa gre predvsem v Vojvodino. Pri lesni predelovalni industriji pa je treba omeniti še, da so po občini raztreseni močni obrtni lesnopredelovalni obrati. Kolarska in mizarska delavnica Slovenska Bistrica, Splošno mizarstvo Spodnja Polskava, Zaga in mizarstvo Zgornja Bistrica zaposlujejo skupaj okrog 180 ljudi ter izdelujejo v glavnem iste sortimente kot obrati LIP Slovenske Konjice. Ta obrtna delavnost je v občini med vsemi gotovo najbolj razvita, 35 Medtem ko je bila njena proizvodnja sprva usmerjena v izdelavo tonalitnih kock in robnikov, izdeluje sedaj predvsem tonalitne polirane plošče in kocke ter marmor v blokih in ploščah. V letu 1957 je bilo tu zaposlenih 271 delavcev in to število se v naslednjih letih ni bistveno izpremenilo. (Družbeni plan občine Slovenska Bistrica za leto 1959, str. 100.) 38 Rudnik je tako z gospodarskega stališča kot po socialnem vplivu malo pomemben in mu ni uspelo, da bi mogel kakorkoli vplivati na svojo precej agrarno okolico. Na območju Poljčan je ta rudnik, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od njih, poleg obrata LIP Slovenske Konjice edini industrijski obrat, sicer pa sta glavni veji zaposlitve železnica in kmetijstvo. 37 Njen nastanek je vezan na surovino — ilovnato zemljo — ki je Precej delovne sile zaposluje edino gradbeno podjetje na območju občine — gradbeno podjetje Granit Slovenska Bistrica.38 IV. KMETIJSTVO 1. Gospodarska struktura a) Delež kmetijstva v celotnem gospodarstvu Ker združuje občina dve med seboj različni območji — pohorsko in nižinsko, se tudi kmetijske panoge, ki so se tu razvile, med seboj močno razlikujejo. Višinsko območje je v celoti domena gozdarstva in poljedelstva, ki pa, kolikor je tam razvito, zaradi geografskih in klimatskih okoliščin ne more biti rentabilno. Pod pasom gozdov leži vinogradniški pas goric, ki ga oživljajo zidanice in vini-čarije. Poljedelstvo in sadjarstvo pridobivata tem več pomena, čim bolj se svet spušča ter sta v dolini, nekako vzhodno od ceste Celje-Maribor, najpomembnejši kmetijski panogi. Tu se proti Pragerskem razprostirajo še Čreti, ki so teren za pašništvo. V preostalem delu proti Poljčanam in Makolam so osnovne kmetijske panoge poleg poljedelstva še živinoreja in sadjarstvo, čeprav seveda pokrajina ni brez trt, saj prav na tem delu že meji na Haloze. Ugotovili smo, da ustvarja industrija 75,9 % družbenega bruto produkta občine, kmetijstvo pa le 12,7 °/o. Takšno stanje ne daje posebno rožnate slike o stopnji razvoja kmetijstva. Ker je družbeni bruto produkt majhen, ne moremo pričakovati, da bo narodni dohodek vsaj na taki ravni kot narodni dohodek na enega prebivalca v občini povprečno (113.218 din v letu 1957, 116.691 din v letu 1958). Upoštevajoč že navedene podatke, je bilo leta 1953 v občini 12.884 kmečkega prebivalstva, kmetijstvo pa je ustvarilo 677,925.000 din narodnega dohodka.39 je na ozemlju Čretov dovolj. Kot Granitna industrija v Oplotnici je tudi opekarna izrazito sezonsko podjetje. Tržne razmere so zanjo zelo ugodne, saj proda vso svojo proizvodnjo brez težav. 33 Stroka podjetja je seveda močno sezonske narave. Podjetje iz- vršuje v glavnem vsa gradbena dela. namenjena družbenemu stan- dardu, medtem ko opravlja vsa dela kapitalne izgradnje, zlasti v to- varni Impol, gradbeno podjetje Gradiš. Delavnost podjetja zajema predvsem območje komune ter le redko in izjemoma kraje izven nje — zlasti Hoče, Rače in Maribor. 39 Podatki zavoda za planiranje OLO Maribor. Podatek o narodnem dohodku je preračunan na podlagi ocene kmetijskih površin in To torej pomeni, da je narodni dohodek na enega kmečkega prebivalca le 52.617 din letno. Ta številka kaže po eni strani na nerentabilnost kmetijstva, po drugi pa na nezavidljivo raven pohorskega in podpohorskega kmeta. b) Gozdarstvo Najbolj rentabilna in gospodarsko tudi najpomembnejša kmetijska panoga v slovenskobistriški občini je gotovo gozdarstvo. Uvrščanje te gospodarske panoge v kmetijstvo sicer ni običajno, ker jo navadno obravnavajo ločeno in samostojno. Vendar menimo, da je tako obravnavanje v našem primeru upravičeno, ker je les osrednja matica vsakega pohorskega — in s tem tudi večine slovenskobistriških — kmečkega gospodarstva, okrog katerega se sučeta njegov gospodarski uspeh ali neuspeh. Gozd pokriva ves pohorski del, kjer je »nič manj kot 66% celotne površine pokrite še vedno z gozdom; v osrednjem delu seveda mnogo več, a v nižjih obrobnih predelih nekaj manj, toda tudi tu preko polovice«.40 Pomen gozda za gospodarstvo pohorskega območja sloven-skobistriške komune je razviden tudi iz njegove razprostranjenosti po posameznih katastrskih občinah. ocene pridelkov ob upoštevanju tržnih cen. Zaradi tega tudi ni popolnoma zanesljiv. 40 Melik, o. c., str. 38. Pohorski gozd je predvsem iglast, vendar se splošno v literaturi domneva, da je to prej posledica človekovega delovanja kot naravnih pogojev. (Melik, o. c., str. 38; enako Gams, o. c., str. 80.) Gams navaja, da so bili v dobi oglarstva gozdovi fevdalcev nekajkrat na golo posekani in zasejani z iglavci (Gams, o. c., str. 130). Zgornja podnebna meja gozda poteka približno v višini 1500 m. Na slovenskobistriškem območju Pohorje te nadmorske višine ne dosega, zato so tudi vsi vrhovi večinoma še porasli z gozdom. Nekaj gozda, ki pa je predvsem listnat, ima komuna tudi na Boču in pod njim ter v nižinskem delu okrog Makol. Ta gozd pa še zdaleč nima takega gospodarskega pomena kot pohorski. ' 3 33 w 0b6na Karta 3 Gozdne površine v pohorskih katastrskih občinah slovensko-bistriške komune leta 194841 OBČINA ŠMARJ£ Odstotek gozdne površine je na karti označen na vseh katastrskih občinah do ceste Celje-Maribor. Prav razločno se vidi pomen gozda pri izrazito pohorskih katastrskih občinah, kjer dosega njegova površina vsaj 50%, običajno pa še več celotne površine. Pod tem pasom gozdna površina nekoliko pada tam, kjer se začenja vinogradniški pas in je tudii poljedelstvo že nekoliko bolj razvito. Vsa gozdna površina v občini znaša 18.973 ha42 od skupne površine 36.872 ha43, torej nekaj več kot polovico. Od gozdne površine odpade 7262 ha na splošno ljudsko premoženje, 11.711 ha pa na gozd v lasti zasebnih kmečkih proizvajalcev. Splošno družbeno premoženje so predvsem gozdovi, ki jih je imel v lasti grof Attems, ter tvorijo dokaj sklenjen kompleks od Šmartnega na Pohorju preko Treh kraljev do Ruške koče.44 Gozdarstvo pomeni v celoti za občino pomembno gospodarsko panogo tako po svoji gospodarski moči kot pio tem, da zaposluje poleg prebivalcev, ki so neposredno zaposleni pri poseku in spravilu lesa, še tiste, ki so zaposleni v lesni predelovalni industriji. 41 Karta je povzeta iz knjige Gams, Pohorsko Podravje, str. 163. 42 Podatki uprave za gozdarstvo OLO Maribor za leto 1959. 43 Osnovni statistični podatki po občinah LRS 1958, str. 15. 44 Pretežni del gozdov v splošni družbeni lasti — okrog 6770 ha — upravlja in izkorišča Gozdno gospodarstvo Maribor po samostojnih obratih v Oplotnici in Slovenski Bistrici, preostalo pa občina, agrarne skupnosti, kmetijska gospodarstva in Jugoslovanske železnice. Gozdno gospodarstvo poseka letno okrog 20.000 m3 lesa, ki ga kot hlodovino odpravlja Lesnoindustrijskemu podjetju Maribor in Lesnoindustrijskemu podjetju Slovenske Konjice, jamski in celulozni les pa podjetju za odkup tega lesa Gorjana v Ljubljani. Zasebni kmečki proizvajalci izrabljajo svoje gozdove na podlagi sečnih dovoljenj, ki jih izdaja organ za gospodarstvo občinskega ljudskega odbora v skladu z občinskim in okrajnim planom sečnje. Občinski sečni plan znaša letno 47.000 m3. (Podatki Gozdnega gospodarstva Maribor.) Prevoz lesa opravljajo do kamionskih cest vedno vozniki. Toda za te kraje značilni sloj »furmanov« izumira in danes se s prevozom lesa ukvarjajo kmetje, ki pač imajo vprežno živino. »Furmane« so izpodrinile predvsem nove ceste, s katerimi je ta del Pohorja precej preprežen. Spravilo lesa gre samo po teh cestah, zakaj »riža« — plovnica, ki je bila sicer tipičen rekvizit Dravske doline, je bila pred vojno na slovenskobistriškem območju samo ena, pa še ta je sedaj že razdrta. Kmetje običajno sami opravijo sečnjo in spravijo les v dolino. Poseben problem je pri njih sečnja »na črno«, to je nad dovoljeno količino, kar je precej pogost in običajen pojav, ki se neredko konča pred sodnikom za prekrške ali sodiščem. 3* 35 c) Poljedelstvo O posameznih zemljiških kategorijah vodita podatke ločeno kataster in kmetijska statistična služba. Ti podatki se med seboj precej razlikujejo. Glede na to, da so podatki statistične službe novejši ter z večjo intenzivnostjo slede vsemu dogajanju kot kataster, lahko domnevamo, da so tudi zanesljivejši. Tudi Gams prihaja v svogem delu Pohorsko Podravje do podobnih sklepov.45 Po teh podatkih je bilo stanje posameznih zemljiških kategorij v slovenskobistriški komuni leta 1958 takole: Vsa površina 36.872 ha njive 5.787 ha sadovnjaki 904 ha vinogradi 613 ha travniki 5.567 ha senožeti 1.413 ha pašniki in planine 2.368 ha ribniki in močvirja 80 ha gozdovi 19.115 ha nerodovitno 1.025 ha Tabela 10 Zemljiške kategorije občine Slovenska Bistrica za leto 195848 Že ta razdelitev kaže na pomembnost treh osnovnih kmetijskih panog: gozdarstva, poljedelstva in živinoreje. Poljedelstvo je glede na geografske in podnebne razmere v nižinskem delu seveda bolj razvito kot v pohorskem. Osnovni njivski pridelki so žita, s katerimi je posejanih okrog 3400 ha njiv.47 45 Gams, o. c., str. 161. 48 Kot op. 43, o. c., str. 15. 47 Med žitom je v višjih krajih udomačen predvsem oves, pa tudi Požeta površina ha pše- » sor-nica rz žica Pridelek na ha q pše- sor-nica rz žica Ves pridelek q pše- sor-nica žica 1163 560 61 16,5 14,0 15,1 19.260 7.848 919 Tabela a Požete površine in pridelek pšenice, rži in soržice v občini Slovenska Bistrica za leto 1958 Glavne kulture, ki uspevajo na slovensikobistriškem območju, kažejo, da so pšenica, koruza in krompir48 — in v višinskih delih oves — osnovnega pomena in so tudi glavna hrana vsaj za kmečko prebivalstvo. , > d) Vinogradništvo Poljedelstvo je skoraj po vsem območju komune oziko povezano z vinogradništvom. Vinogradništvo je v vmesnem pasu med višinskim pohorskim in nižinskim delom osnovnega pomena ter je pomembna in rentabilna kmetijska panoga, katere pomen pa zmanjšuje neugodno razmerje med nasadi samorodnic in žlahtne vinske trte. Vzroki za tako razmerje so geografski jara pšenica, medtem ko se koruza pojavi niže, a v smeri proti vzhodu, to je proti Dravskemu polju, vedno bolj odstopa mesto pšenici. Pšenica je seveda najpogostejši posevek žita. Hektarski pridelek pšenice se zelo približuje okrajnemu povprečju, ki znaša 17 q na hektar, pa tudi pridelek rži in soržice se giblje v enaki višini kot povprečni okrajni pridelek. Od drugih kultur sta zelo razširjena krompir in koruza. Pospravljena Pridelek na ha Ves pridelek površina — ha q Q koruza krompir koruza krompir koruza krompir 854 1.232 20,4 172 17.650 211.740 Tabela b Pospravljene površine in pridelek koruze in krompirja v občini Slovenska Bistrica za leto 1958 Podatki o površini, na kateri je bila pospravljena koruza in požeta pšenica, diferirajo samo za 300 ha; razlika v celotnem pridelku obeh kultur pa je zaradi večjega hektarskega pridelka koruze še manj pomembna, saj znaša le 1610 q. To pa pomeni, da je koruza še vedno pomemben faktor v prehrani ljudi, čeprav ne smemo pozabiti na njeno uporabnost pri prašičereji. 48 S krompirjem je bila leta 1958 zasajena približno ena petina vseh njiv. (Po podatkih Zavoda za statistiko LRS se je ta površina leta 1959 povečala na 1260 ha.) Izmed vseh občin mariborskega okraja sta imeli samo ptujska in ormoška občina večjo površino zasajeno s to kulturo kot slovenskobistriška. Tudi hektarski pridelek koruze in krompirja se močno približuje okrajnemu povprečju: koruza 24,3 q na 1 ha, krompir 174 q na 1 ha. in gospodarski. Kmetovalci, ki nimajo primernega zemljišča, kjer bi mogel uspevati žlahtni trs, si zagotove domač pridelek vina s hibridnim trsom, ki je manj zahteven, njegov donos pa zanesljivejši in večji. Sadjarstvo, ki s svojim pridelkom presega lokalne potrebe, sega nekoliko više v Pohorje kot Vinogradništvo ter tudi niže od njega proti dolini. Vendar pa tudi tu skoraj ni kmečke hiše, ki ne bi imela vsaj brajde, proti Halozam pa začenja pomen vinogradništva že tako zinova naraščati. Od celotne površine zavzemajo vinogradi 613 ha ali 1,6 °/o.49 Vinogradi v okolici Slovenske Bistrice so stari in uživajo njihova vina dober sloves.50 Po zadnjih statističnih podatkih51 je rodnih 591 ha vinogradov, od tega 374 ha žlahtne trte in 217 ha samorodndce. To pomeni torej, da je nekaj več kot ena tretjina vseh nasadov zasajenih z nežlahtno trto-. Približno enako raz-merjie kot med površinami je tudi med žlahtnimi in nežlahtnimi trtami. v 000 Število trt Vinogradi vsi sektorji sektor zasebni | lastništva SPL sektor Vse trte vsi vinogradi 3.399 386 3.013 — rodni 3.175 383 2.792 — nerodni 224 3 221 Žlahtna trta vsi vinogradi 2.178 383 1.795 — rodni 2.002 380 1.622 — nerodni 176 3 173 Samorodnice vsi vinogradi 1.221 3 1.218 — rodni 1.173 3 1.170 — nerodni 48 — 48 Tabela 11 Število trt po vrsti in rodnosti ter sektorju lastništva v občini Slovenska Bistrica v letu 195952 49 V okrajnem merilu znaša ta odstotek 2,0%. Slovenskobistriška občina ne izstopa med občinami mariborskega okraja po obsežnosti svojih vinogradov, saj ima ptujska občina 2331 ha ali 3,6'% vinogradov, občina Maribor Košaki (po priključitvi občine Šentilj) 1254 ha ali 6,2% vinogradov, občina Ormož pa 1277 ha ali 6,0°/o celotne površine zasajene s trto. (Vsi podatki so povzeti po »Osnovni statistični podatki po občinah LRS 1958«, str. 15). Tem trem občinam sledi po obsežnosti vinogradov komuna Slovenska Bistrica, vendar je absolutna in relativna razlika med njimi precejšnja. Razmerje med številom žlahtnih in nežlahtnih (samorodnih) trt je samo po sebi sila neugodno, 2,002.000 : 1,173.000. Upoštevati pa je treba še, da je pridelek hibridnih vrst vina običajno znatno večji kot pridelek žlahtnih vin. Nadalje je v občini še 32.300 trt brajd in latnikov, ki so v pretežni večini tudi hibridni. Število hibridnih trt se s tem še poveča. Od vseh hibridnih trt je okrog 90% šmarnice. Splošno se sicer domneva, da je vino sa-morodnic za zdravje škodljivo zaradi metilnega alkohola, ki naj ga vsebuje, vendar ta domneva doslej še ni bila niti dokazana niti ovržena, tako da ne moremo z gotovostjo trditi, ali so posledice uživanja res škodljive ali ne. Gotovo pa tako razmerje med žlahtno in nežlahtno trto povzroča, da ostaja vse nežlahtno vino doma ter se doma tudi porabi. Iz prednje tabele je jasno razvidno še eino pomembno dejstvo. Na zemlji, ki je v splošni družbeni lasti, samiorodinioe skoraj ni, vsa je v vinogradih zasebnih kmečkih proizvajalcev, ki tega vina skoraj ne prodajajo, temveč je namenjeno bolj ali manj domači porabi. Kot povprečen hektarski pridelek računajo 20 hI53 ter cenijo povprečno letno produkcijo vina na približno 6000 hI; od tega ostaja po mnenju krajevnih faktorjev na terenu oikroig 3.300 hI, to je nekaj več kot ena polovica vsega pridelka. Ta količina se v glavnem tudi doma porabi. Skupaj z vinogradništvom se običaj no obravnava tudii sadjarstvo. Na območju slovenskoibistriške komune ima ta'kmetijska panoga v nižinskih krajih in v vinorodnem pasu precejšen pomen. Vseh sadovnjakov je 944 ha, od tega 131 ha v splošni družbeni lasti, 8 ha v upravljanju kmetijskih zadirug, 805 ha pa v zasebni lasti.54 Jablana je najpogostejše sadno drevo. Jablan je 50 Najstarejši se omenjajo že v začetku 14. stoletja. (Koropec, Slovenjebistriški svet v luči prvih deželnoknežjih urbarjev, CZN, leto V, št. 1, str. 20.) V urbarjih, pa tudi kasneje, večkrat čujemo o Ritoznoju, Kovači vasi in drugih bolj ali manj znanih krajih. Široka, položna in prisojna pobočja podpohorskih hribov imajo za razvoj vinogradništva zelo dobre pogoje. Zemlja in podnebje z razmeroma milo, toplo jesenjo pa ustvarjata še dodatne pogoje za uspešen razvoj te kmetijske panoge. 51 Podatki zavoda za statistiko OLO Maribor. 52 Podatki zavoda za statistiko OLO Maribor. 53 Podatki iz ustnega pogovora z upravnikom KG Slovenska Bi-strica 54 Podatki zavoda za statistiko OLO Maribor za leto 1959. Sadovnjaki so v glavnem stari in intenzivno obnavljanje bi bilo nujno bilo po oceni kmetijske statistične službe 1. 1957 okrog 118.895.55 Od tega je bilo 83.790 jablan rodnih. Ta podatek sam pove, kako nujno je načrtno in smotrno obnavljanje sadovnjakov.56 Sadja, zlasti jabolk, precej prodajo, mnogo pa jih predelajo v sadjevec, ki je tod okoli zelo priljubljena in pogosto pita pijača. Tudi statistični podatki kažejo, da je jablana najbolj razširjeno sadno drevo, jabolka pa po pridelku daleč prekašajo vse druge sadne vrste. Skupen pridelek v tonah * 1957 1958 1959 Jabolka 1.398 2.951 2.057 Hruške 138 599 228 . Češplje in slive 17 200 349 Češnje 19 60 29 Višnje 2 12 6 Breskve 18 24 22 Marelice 6 3 - 2 Orehi 4 33 5 Tabela 12 Pridelek sadja v občini Slovenska Bistrica v letih 1957, 1958 195957 Vinogradništvo je skupaj s sadjarstvom vsekakor najbolj rentabilna panoga kmetijstva v ožjem pomenu, to je, neupošte-vajoč gozdarstvo. Pri njegovi oceni pa ne smemo pozabiti, da je razmerje med žlahtno trto in samorodnico dokaj neugodno in da bi njegov gospodarski pomen s tem, da bi se ta struktura spremenila v prid žlahtne trte, zelo narasel. Ne more biti dvoma tudi o tem, da bi bila tudi kakšna drugačna predelava sadja — ne v sadjevec — bolj smotrna. Pri stanju, kakršno je, pa razdrobljena posest, predvsem v vinogradništvu, močno ovira obsežnejše posege in posege, ki bi zboljšali vrsto pridelka, povečali potrebno. Od vseh lastnikov oziroma upravljavcev pa je samo Kmetijsko gospodarstvo Slovenska Bistrica uvedlo plantažno gojenje sadja na dveh plantažah: na 19 ha veliki plantaži breskev in 21 ha veliki plantaži hrušk. 55 Podatki statistične službe za okraj Maribor, 1957, str. 19. 56 Izmed občin mariborskega okraja, kakršne so bile leta 1957 (Ptuj je bil tedaj še samostojen okraj), je bila slovenskobistriška občina med tistimi, ki so imele največ sadnega drevja, zlasti jablan: uvrstila se je za občinama Lenart in Maribor Košaki. 57 Podatki občinskega ljudskega odbora Slovenska Bistrica. donos ter s tem zagotovili uspešnejši razvoj teh dveh kmetijskih panog. e) Živinoreja Živinoreja na proučevanem območju je v pretekli dobi —• zlasti v dobi fevdalizma — igrala v primerjavi z drugimi panogami kmetijstva pomembnejšo vlogo kot danes. Gams navaja v svojem delu, »da je razvoj živinoreje dajal osnovo celotnemu kmetijskemu razvoju«.58'59 Na proučevanem ozemlju sta govedoreja in prašičjereja približno enako pomembni. Pomen govedoreje pa je večji zato, ker voli kot vprežna živina čedalje pogosteje nadomeščajo konje. Poudariti je treba, da sta obe svetovni vojni, posebno druga, živinorejo močno prizadeli, -pa tudi v prvih povojnih letih ne moremo reči, da bi bili tej kmetijski panogi posvečali posebno skrb. V zadnjem času uvajajo večja pi tališča telet in govedi, s čimer naj bi se povečalo število govedi. Podatki, ki jih je zbrala statistična služba, nam dajo precej natančno sliko o stanju živinoreje na območju slovenskobistri-ške komune. Vrsta živine 1957 Število živine 1958 1959 Govedo 10.100 10.300 10.200 Prašiči 10.700 10.800 10.800 Konji 545 540 525 Ovce 1.500 1.500 1.500 Tabela 13 Stanje živine v letih 1957, 1958 in 1959 v občini Slovenska Bistrica60 58 Gams, o. c., str. 110—111. 59 Domnevamo tudi, da so današnji goli kopasti vrhovi Pohorja prej posledica požigov kot naravno delo, ker je bilo planinsko pašništvo v dobi fevdalizma zelo razvito. Iz te dobe datirajo »švajge«, »v živinorejo usmerjeni kmetijski obrati s stalno naselitvijo« (Gams, o. c., str. 113), in »planine«, to je skupni planinski pašniki, ki so jih imele predvsem graščine, pa tudi večje skupine samotnih kmetij. Ta ugotovitev pa velja zlasti za zahodni del Pohorja, zakaj slovensko-bistriško območje pozna le malo pravih planinskih pašnikov — za-močvirjenost primernih terenov je poglavitni razlog za to. To pa ne izključuje možnosti, da je doba fevdalizma take obrate poznala, saj nas na našem območju in na območju, ki nanj meji, nanje spominja še ime Planina, ki ga najdemo nad Božjim, nad Tinjami, in ime Planica nad Framom. Te švajge in planine so začele propadati, ko je Podatki kažejo predvsem na majhno število konj, kar je verjetno med drugim tudi posledica okoliščine, da so bile po 1. 1945 zgrajene številne ceste in vozne poti in so zato kamioni nadomestili konjske vprege »furmanov«-. 2. Družben o-Las tninski odnosi Analiza kmetijstva bi ostala površna in nepopolna, če ne bi skušali vsaj označiti družbeno-lastninske odnose, ki v končni posledici oblikujejo vse druge -družbene odnose. Bolj kot kjerkoli drugje je ravno v kmetijstvu pomembno vprašanje lastnine in vprašanje razdelitve dobrin. Zasebna lastnina je tu še najbolj ohranjena in pomeni lastniku eksistenčno osnovo in sredstvo za preživljanje. Nadrobnejši vpogled v velikost zasebnih kmečkih proizvajalcev razkriva med drugim stopnjo razdrobljenosti posesti, ki je precejšnja ovira za napredovanje modernega, mehaniziranega obdelovanja zemlje. Podobne podatke nam daje tudi način parcelacije, ki lahko prav talko pokaže na razdrobljenost zemlje, poleg tega pa razkriva zanimive podatke o času in načinu kolonizacije proučevanega Območja. Z vprašanjem lastništva je ozko povezano tudi dedovanje, njegove oblike in načini, ki daljnosežno determinirajo obstoječe lastninsko stanje. Ob znanem opozarjanju iz časa med oibema vojnama o agrarni hiperp opula ca ji bo tembolj zanimivo pregledati stanje danes in današnje probleme delovne sile. Končno se moramo, vsaj bežno seznaniti še z vprašanji trga in s tržno prodajo kmetijskih presežkov s proučevanega območja. a) Lastnina Za lastninska razmerja v slovenskobistriški komuni je značilno dvoje: precej obsežni kompleksi gozdov, ki so v splošni družbeni lasti, in pa upoštevajoč naše zakonite predpise ter stanje v dolinskih krajih, dokaj veliko kmetij, ki presegajo z zakonom o zemljiškem maksimumu določeni splošni maksimum zemlje. Prva značilnost je posledica tega, da je prav do leta 1945 velik kompleks pohorskih gozdov in tudi gozdov v dolini pripadal družini Attems kot del njihovega veleposestva, ki je ob- začela naraščati vrednost lesa in se je vse gospodarstvo precej enostransko usmerilo v to panogo. 60 Podatki občinskega LO Slovenska Bistrica. segalo tudi minogo obdelovalne zemlje in .lmpozanten grad v Slovenski Bistrici. Ti gozdovi sio danes jedro tistih gozdov, ki so v splošni družbeni lasti pod upravo okraja Maribor, izkorišča pa jih Gozdno gospodarstvo Maribor. Število večjih kmetij, od katerih obsegajo nekatere nad 30 ha, pa je v zvezi s posebnimi naravnimi pogoji — z nerodovitnostjo, precejšnjo nadmorsko višino in obilico gozda. v ha Zemljiška kategorija Vsi | sektorji lastništva j SLP Zadružni sektor Zasebni sektor Skupna površina 36.871 8.445,5 197 28.288,5 Njive in vrtovi 5.917 185,5 21,5 5.710 Sadovnjaki 944 131 8 805 Vinogradi 618 54 — 564 Travniki 6.195 381 19 5.875 Obdelovalna površina 13.674 671,5 48,5 12.954 Senožeti 594 43 12 539 Pašniki in planine 2.451 32 12 2.407 Ribniki 9 1 0,5 7,5 Trstičja in močvirja 87 1 86 — Kmetijska površina 16.815 748,5 159 15.907,5 Gozdna zemljišča 18.976 6.792 37 12.147 Rodovitna površina 35.791 7.540,5 196 28.054,5 Nerodovitna površina 1.080 905 1 174 Tabela 14 Glavne zemljiške kategorije in njihova razdelitev po sektorju lastništva v občini Slovenska Bistrica za leto 195961 Obdelovalna površina, kot jo navaja tabela, obsega njive in vrtove, sadovnjake, vinograde in travnike. Kmetijska površina obsega razen tega še senožeti, pašnike in planine, ribnike ter trstičja in močvirja. Rodovitna površina zajema kmetijsko površino in gozdna zemljišča, Skupna površina pa vso1 rodovitno in nerodovitno zemljo. Iz tabele vidimo, da je pretežna večina zemlje v lasti zasebnih kmetijskih proizvajalcev — 77,5'%. V splošni družbeni 61 Podatki zavoda za statistiko OLG Maribor za leto 1959. Rubrika »zadružni sektor« sodi vsebinsko v sklop splošnega ljudskega premoženja in jo navajamo ločeno le, ker so podatki tabele povzeti po virih zavoda za statistiko OLO Maribor, kjer je ta rubrika izločena. lasti (SLP) je 22 % vse površine, preostalo pa je v zadružni lasti. Splošno družbeno premoženje tvorijo predvsem gozdovi, saj jih je kar 6.792 ha, vsa površina tega sektorja pa znaša 8.445,5 ha. Splošno družbeno premoženje upravljata v glavnem dva upravljalca: Kmetijsko gospodarstvo Slovenska Bistrica in Gozdno gospodarstvo Maribor. Nadalje sega na območje komune še kmetijsko gospodarstvo Dravsko polje — obrat Pragersko, ki obsega zemljo v okolici Makol.62 b) Velikost zasebnih kmečkih gospodarstev Več kot tri četrtine vse zemlje je v lasti kmetov, razdeljene na večja ali manjša posestva. Velikost teh posestev je deloma odvisna še od lastninske razdelitve, kakršno smo zatekli 1. 1945, nadalje od načina dedovanja, zakonitih omejitev, določenih po letu 1945, naravnih pogojev ter vseh drugih faktorjev, ki na določeni stopnji razvoja proizvajalnih sil vplivajo na lastninska razmerja v določeni družbi in jih pogojujejo. Za vso vinogradno Štajersko je bilo v času med obema vojnama — pa tudi pred njiim — značilno, da so imeli tujci, to je nedomačini, najlepše vinograde in tudi druge komplekse. Tako navaja dr. F. Žgeč v svoji študiji o Halozah, da je »na Dežnem (na območju današnje komune Slovenska Bistrica) vseh posestnikov 86, od teh 24 domačinov ali 27,9% in 19 posestnikov iz drugih haloških občin ali 22'%, skupno 49 °/o. Ti posestniki imajo 48,62% vse zemlje, na pota in vodovje odpade 1,7'%, vse ostalo 49,68% imajo tujci«.63 Za tujce šteje avtor vse posestnike, ki ne 82 Kmetijsko gospodarstvo Slovenska Bistrica upravlja 864 ha zemlje. V današnji obliki je bilo ustanovljeno leta 1959. Združuje predvsem zemljo bivših veleposestev, ki se je leta 1946 formirala v ekonomijo okrajne zadružne zveze Poljčane; ta je obstajala do leta 1952. Takrat je bilo prvikrat ustanovljeno kmetijsko gospodarstvo, ki pa se je leta 1954 pripojilo Zadružnemu kmetijskemu gospodarstvu Kovača vas, iz katerega je končno nastalo današnje Kmetijsko gospodarstvo. Gozdno gospodarstvo Maribor ima na območju komune dva samostojna obrata — v bližini Slovenske Bistrice in v Oplotnici. Podjetje se ukvarja z vzgojo, nego in izkoriščanjem gozdov in je bilo kot tako ustanovljeno leta 1952. Le majhen del skupne površine — 0,5% — upravljajo kmetijske zadruge. Le-te so v Slovenski Bistrici, Šmartnem na Pohorju, Oplotnici, Zgornji Ložnici, Laporju, Poljčanah, Makolah, Zgornji Polskavi in v Tinju s sedežem v Zgornji Bistrici. 63 Dr. Fran Zgeč, Haloze, Sodobnost 1936, IV/322—327. žive v Halozah, zlasti Ftujčane, ptujske okoličane in tujezemce. »Na Dežnem je 30,64 ha vinogradov, od tega imajo domačini 24,08 °/o, kmetje s polja in ostali tujci pa 75,92 %>.«64 Taika struktura je bila vsaj do neke mere odločilna tudi za današnjo posestno in lastninsko strukturo. Večina vinogradov in drugih zemljišč, ki so jih imeli nekmet je, je bila tem odvzeta na podlagi zakona o agrarni reformi in zakona o odpravi vini-čarskih in podobnih razmerij in v mnogih primerih dodeljena agrarnim interesentom. Zato je tudi danes na območju komune še zelo mnogo majhnih posestev, ki ne preživljajo sama svojih lastnikov, temveč so ti še zaposleni, najpogosteje v industriji. Velikost posestev v ha Koliko Skupna površina gospodarstev v ha število »/o število •/o 0— 1 2.342 38 992 3,8 1— 3 1.643 26 2.531 9,8 5 601 9,8 2.337 9,0 5— 7 368 6,0 2.490 9,6 7— 9 267 4,3 2.105 8,1 9—11 196 3,1 1.914 7,4 11—13 171 2,7 1.868 7,2 13—15 141 2,3 1.948 7,5 15—20 183 2,9 3.048 11,8 20—25 68 1,1 1.449 5,6 25—30 43 0,7 1.127 4,3 30— naprej 93 1,5 3.896 15,1 Skupaj 6.116 25.705 99,2 Tabela 15 Kategorizacija zasebnih kmetijskih gospodarstev po številu in velikosti v občini Slovenska Bistrica65 Razčlenitev posameznih gospodarstev po velikosti je v tabeli izdelana zelo nadrobno in nam daje vpogled v dokaj natančno diferencirana lastninska razmerja v proučevani komuni. V strukturi, kakršno kaže, lahko precej jasno opazimo, kakšne posledice so zapustile predvojne lastninske razmere. Skoraj dve petini vseh zasebnih kmečkih gospodarstev sta v skupini gospodarstev, ki imajo do 1 ha zemlje. V tej kategoriji 84 Zgeč, o. c., str. 322, prim. tudi T. Zupan, Posestna struktura Slovenije, Sodobnost 1940, VIII/157. 65 Tabelo je izdelal katastrski urad Slovenska Bistrica po naročilu občinskega komiteja ZKS. je nedvomno večina bivših viničarjev, dninarjev in huberjev; gotovo pa jih je nekaj prišlo v to skupino tudi zaradi drobljenja večjih posestev, ki so se cepila včasih pri dedovanju (to je sicer izjemen primer), nekatera pa pri odprodaji zaradi zadolženosti posestev. V drugo kategorijo, ki obsega kmečka gospodarstva od 1 do 3 ha, spada več kot ena četrtina vseh kmečkih gospodarstev. Med temi je gotovo mnogo agrarnih interesentov, seveda pa tudi malih kmetov, ki že iz roda v rod dedujejo svoj skopo odmerjeni kos zemlje. Če obravnavamo obe kategoriji skupaj, vidimo, da obsegata skoraj dve tretjini (64 °/o) vseh gospodarstev. V primerjavi s to kategorijo so vse druge — kar se tiče števila gospodarstev, ki jih obsegajo —manjšega pomena. Približno 10% vseh kmečkih gospodarstev je v kategoriji, ki obsega od 3 do 5 ha zemlje, 6°/o v tisti, ki obsega od 5 do 7 ha zemlje. Velika večina gospodarstev (79,8%) meri torej od 0 do 7 ha zemlje. S tako posestno strukturo lahko podkrepimo trditev, da je med slovenskofoistriškim industrijskim delavstvom še precej polproletarcev; ne moire biti namreč dvoma, da so ravno člani najmanjših kmečkih gospodarstev zaposleni še drugod in sestavljajo tisto prvo delavsko generacijo, na katero smo že opozorili. Med drugimi posestnimi kategorijami je precej gospodarstev, ki merijo več, kot pa jez zakonom določeni splošni zemljiški maksimum. Razlog za to so posebne naravne okoliščine:' nerodovitna zemlja, višinske lege, nedostopnost in vremenske neprilike. Med tako velika kmečka gospodarstva spadajo predvsem samotne kmetije, pri katerih je poljedelstvo odstopilo svoje mesto lesu, ki je poglavitni vir dohodkov. Pomembnost gozda lahko presodimo tudi po dejstvu, da ima 93 gospodarstev (ki merijo nad 30 ha) skupno 3896 ha zemlje, od tega 2482 ha — torej Skoraj dve tretjini gozda.66 2342 kmečkih gospodarstev, ki merijo do 1 ha zemlje, obsega skupno 992 ha ali 3,8 °/o vse površine. Tako razmerje že samo kaže, da je ravno ta skupina tista, ki se preživlja deloma z delom v industriji, deloma pa s kmetijstvom. Naslednja kategorija kmečkih gospodarstev — od 1 do 3 ha — obsega 26°/o vseh gospodarstev, ki imajo 9,8 % celotne na zasebna kmečka gospodarstva odpadajoče površine. 63 Vzeto iz podatkov, ki jih je zbral katastrski urad Slovenska Bistrica. Vse druge kategorije kmečkih gospodarstev obsegajo manjše število gospodarstev in več zemlje. To sio bolj ali manj trdne kmetije, ki žive edinole od kmetijstva, med kmetijskimi panogami pa predvsem od gozdarstva. Glede na vse naravne pogoje ne more biti namreč dvoma o tem, da so gozdarstvo in dohodki od njega osnovnega pomena za kmeta. Dohodki od te panoge pa so tudi najbolj zanesljivi, ker je ravno ta gospodarska panoga najmanj odvisna od vremenskih nepriliifc. Analiziramo lahko končno še razmerje"med številom gospodarstev in zemljo, ki j o obsegajo. Že iz doslej povedanega lahko sklepamo, da bo zaradi dokajšnje razdrobljenosti lastnine večina kmečkih gospodarstev zajela le manjiši del kmečke površine. Podatki tabele nam povedo, da meri eno gospodarstvo iz prve skupine (od 0 do 3 ha) povprečno le 0,42 ha. V naslednji kategoriji, ki obsega 1643 gospodarstev in 2531 ha, meri eno posestvo povprečno 1,5 ha. Povprečna velikost v prvi in drugi skupini daje slutiti, da je razdrobljenost posesti tudi v vsaki skupini precejšnja, saj zajema prva Skupina posestvo v razponu od 0 do 3 ha, povprečna velikost pa ne dosega niti 0,5 ha. Velikost povprečnega gospodarstva se je v teku stoletij nekoliko zmanjšala. V Dravski dolini je povpireček znašal v šestnajstem stoletju 203,43 a polja in 142,78 a travnika,67 medtem ko s podatki za gozdove sploh ne razpolagamo. Leta 1825 je znašala povprečna velikost kmetije 5,2 ha.68 Danes znaša ta povpreček 4,2 ha. Primerjava med posameznimi podatki je sicer nekoliko tvegana, ker so kot osnova za izračun rabile teritorialne upravne enote v različnem obsegu. Podatki kljub temu kažejo tendenco zmanjševanja velikosti povprečnega kmečkega gospodarstva; verjetno bo treba med drugim iskati razlog za to tudi v radikalni odpravi veleposestev po drugi svetovna vojni. c) Parcelacija Posestna razdrobijenost se v naravi pogosto kaže v trganju in nesmiselnem deljenju in drobljenju posameznih parcel, torej tudi v celotni poljska razdelitvi. Ta razdelitev daje pokrajini značilen videz, njeno barvitost, razgibanost, raznoterost ali pa tudi dolgočasno enoličnost. Iz 67 Gams, o. c., str. 135, cit. po D. Kraft: Das untersteierische Drau-land, Miinchen 1935. 68 Gams, o. c., str. 136. poljske razdelitve sklepamo na starost kolonizacije in na njen način. »Ce jo (poljsko razdelitev) študiramo, lahko tudi bolj tehtno, manj deskriptivno in površno, posvetimo v geografijo kmečkega naselja samega, v njegov tločrt, njegovo nekdanjo in današnjo strukturo, njegov način življenja in gospodarjenja.«69 Med posameznimi vrstami poljske razdelitve moramo omeniti štiri najpomembnejše,70 seveda s pridržkom, da je še mnogo vmesnih in prehodnih oblik in da je taka razdelitev lahko le shematska in ne more zajeti vse raznovrstnosti in živo-pisanosti oblik v življenju. Med te štiri glavne oblike poljske razdelitve štejejo geografi razdelitev na grude, kjer je posest posameznih kmetov razkosana in med seboj pomešana brez reda. Druga oblika je razdelitev na (pravilne ali nepravilne) delce, kjer je polje razdeljeno na več kompleksov, posamezni kmetje pa imajo v vsakem kompleksu po nekaj parcel. Tretja vrsta razdelitve je razdelitev na sklenjene proge. Kmetije so razporejene po vsem zemljišču, za vsakim od njih pa teče široka proga polja do gozda ali do skupnega pašnika. Vsak kmet ima torej vse svoje zemljišče v enem kosu. Četrti tip razdelitve so celki, kjer je zemljišče kmeta razporejeno okrog njegove domačije. Prva oblika razdelitve je na Slovenskem nasploh zelo razširjena in »zavzema vse široko območje med Savo, Sotlo, Savinjo in Dravinjo... Agrarna pokrajina tja do Donačke gore, Boča in Konjiške gore (kaže) zopet enolično lice zaselka za zaselkom in deloma razloženih naselij sredi gosto posejanih ploskev obdelane zemlje, razdeljene v glavnem po nepravilnih, grudastih parcelah.«71 »Zemljiška razdelitev je povsod v Halozah, ob Dravinji, na Savinjskem, v Pohorskem podgorju in visoko gori v jugovzhodna pobočja Pohorja tipična, močno razkosana stara delitev na grude.«72 Teoretiki so postavili domnevo, da so razdelitev polja na grude in zaselki, ki so za to delitev tako značilni, najstarejša oblika slovenske kolonizacije. S tem mnenjem se strinja tudi Ilešič, dodaja pa, da »je isti tip nastajal tudi pozneje«.73 Na grude so pogosto razdeljeni vinogradi in sadovnjaki. Tu najdemo 69 Ilešič, Sistemi poljske razdelitve po Slovenskem, str. 6. 70 Ilešič, o. c., str. 14. 71 Ilešič, 6. c., str. 22 in 23. 72 Ilešič, o. c., str. 23. 73 Ilešič, o. c., str. 26. Karta 4 Sistemi poljske razdelitve na območju komune Slovenska Bistrica (povzeto po Ilešiču, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, karta) Legenda: 1 = polje v pravih ali prvotnih grudah 2 = polje v prehodnih oblikah med grudami in delci 3 = polje v pravih ali pravilnih delcih 4 = polje v nepravilnih ali grudastih delcih 5 = polje v kombinaciji sklenjenih prog in pravilnih delcev 6 = polje v sklenjenih progah 3 j ~ polje v celkih 4 49 \ že velike bloke z bolj ali manj pravilnimi oblikami. Zanje ugotavlja Ilešič, da so »posebno veliki, če gre za nekdanjo nekmečko vinogradniško posest«.74 Ker je bilo na slovensko-bistriškem območju take posesti precej, najdemo tudi v tamkajšnjih vinorodnih krajih tipično razdelitev na grude. Tip razdelitve polj ina delce, katerega značilnosti smo že opisali, najdemo na Dravskem polju. Ta način razdelitve sega vise do močvirnatih Čretov, torej nekako do meje med slovensko-bistriško in ptujsko občino, tako da le redko sega na proučevano območj e. Med obema načinoma poljske razdelitve — na grude in na delce — je seveda mnogo vmesnih .oblik, izmed katerih najdemo eno —razdelitev na pravokotne grude, ki se zelo približuje razdelitvi na delce — v Oplotnici in njeni okolici. Poljske razdelitve na sklenjene proge ni najti na našem valovitem, gričevnatem območju. Mnogo pa je sveta, razdelje-nega v celke. Pri tej razdelitvi, ki jo najdemo po vsej Sloveniji dovolj pogosto, »ima kmetija vse zemljišče okrog doma v enem kosu«.75 Na slovenskobistriškem območju pripada tej razdelitvi, ki jasno kaže na avtarktičnost kmetij, vse pohorsko in v precejšnji meri tudi podpohorsko Območje. Cellkov ne najdemo vedno popolnoma čistih, ker so ponekod že razpadli v grude. Vzhodni del alpske Slovenije šteje Ilešič »za najobsežnejše področje celkov«.76 Klasična oblika poljske razdelitve na celike so samotne kmetije, ki oživljajo tako rekoč vse Pohorje. Vprašanje starosti teh kmetij je med teoretiki zelo sporno.77 Medtem ko so starejši menili, da so samotne kmetije ena najstarejših naselitvenih oblik, so danes na splošno drugačnega mnenja, čeprav dopuščajo možnost, da so se te kmetije naseljevale od dobe fevdalizma dalje. Na s 1 o vensk ob is tri šk e m območju sta najbolj razširjeni obliki razdelitev na grude in na celke; vsaka teh delitev ustvarja za današnje kmetijstvo posebne probleme. Grude kažejo pogosto veliko razdrobljenost, to pa je huda ovira za vsako moderno, zlasti strojno obdelavo. Celki zastavljajo prav nasprotne probleme. Ker jih je največ v goratem in hribovitem svetu, je strojno obdelovanje tam zelo težavno ali morda včasih kar ne- 74 Ilešič, o. c., str. 32. 75 Ilešič, o. c., str. 85. 76 Ilešič, o. c., str. 87. 77 Ilešič, o. c., str. 90—92. mogoče; Zaradi posebnih neugodnih naravnih razmer pa je tuidi letina manj zanesljiva in pridelek manjši kot v dolini. Prezreti tudi ne smemo, da je to tipičen izraz skrajnega indivi-dualizma v agrarnem gospodarstvu in »da se mora agrarna preoisnova v krajih s samotnimi kmetijami boriti z docela posebnimi usedlinami preteklosti«.78 d) Delovna sila Delovna sila z vso svojo živo in raznoliko problematiko je bila pogosto predmet proučevanja, zlasti v kmetijstvu. Njene probleme v tej panogi gospodarske delavnosti pa je vedno bilo in je tudi danes zlasti težko analizirati predvsem, zaradi visokega deleža zasebnih kmetovalcev, glede katerih razpolagamo le z dokaj skopimi podatki. Statistično izbranih zanesljivih podatkov o zaposlitvi na zasebnih kmečkih gospodarstvih ni. Precej natančno pa lahko ugotovimo stanje v družbenem sektorju, vsaj v največjem obratu — Kmetijskem gospodarstvu Slovenska Bistrica. Dokaj znana in konstantna je tožba kmetijskih strokovnjakov, da kmečke delovne sile, zlasti moške, ki je za ta dela bolj iskana, primanjkuje in da je fluktuacija velika. Po njihovi razlagi je treba iskati vzrok za tako stanje v tem, da mnogo zaposlenih gleda na to zaposlitev kot na nekakšno »odskočno desko« za zaposlitev v industrij i, ki je bolj stalna in več obetajoča ter — ne nazadnje —■ tudi bolje plačana. Po drugi strani drži tudi njihova trditev, da prihajajo v kmetijstvo slabši, predvsem nekvalificirani kadri, kar je glede na vrsto dela tudi zelo verjetno. Delovno silo v kmetijstvu sestavljajo predvsem nekdanji viničarji in kočarji — agrarni interesenti in skoraj vsi, ki so stalno zaposleni v družbenem sektorju kmetijstva, so lastniki manjšega posestva. Privezanost na zemljo je med poljedelskim delavstvom gotovo mnogo večj a kot med industrijskim. Razlike v nagrajevanju so med industrijo in kmetijstvom dokaj občutne. Po podatkih občinskega sindikalnega sveta v Slovenski Bistrici so znašale povprečne plače po posameznih panogah gospodarstva v letu 1960: 78 Ilešič, o. c., str. 93. Plače Panoga od din do din Industrija Kmetijstvo 12.000 8.000 10.000 12.000 11.000 35.000 15.000 25.000 22.000 20.000 Gradbeništvo Trgovina Gostinstvo Tabela 16 Povprečni mesečni prejemki po gospodarskih panogah v občini Slovenska Bistrica v I. polletju 196079 Upoštevajoč razlike, ki nam jih kaže prednja tabela, se ne moremo ubraniti vtisa, da so zapažanja kmetijskih strokovnjakov o prehajanju delovne sile v industrijo dokaj upravičena. Delo v kmetijstvu je velikokrat sezonsko in je zato manj stalno kot delo v industriji. Kmetijsko gospodarstvo Slovenska Bistrica je imela leta 1959 med povprečno 251 zaposlenimi 115 sezonskih delavcev.80 Ti prihajajo deloma iz okolice, deloma pa iz Prekmurja. Že samo dejstvo, da zaposluje kmetijstvo mnogo sezonske delovne sile, povzroča precejšnjo fluktuacijo. Ta pa se zaradi manj ugodnih pogojev pri delu in nagrajevanju še nekoliko poveča. Zato je razumljivo, da je fluktuacija med vsemi gospodarskimi panogami največja v kmetijstvu, vsaj v družbenem sektorju. V Kmetijskem gospodarstvu Slovenska Bistrica je leta 1959 od 136 redno zaposlenih delavcev zapustilo delo 37 ali skoraj 30%, na novo sprejetih pa jih je bilo 11. Tudi pri vprašanjih delovne sile pa moramo opozoriti še enkrat na polkmečko plast, ki dela v industriji, hkrati pa obdeluje ali pomaga obdelovati domače ali lastno posestvo. e) Dedovanje Analiza premoženja v splošni družbeni lasti in v lasti zasebnih kmečkih proizvajalcev je že pokazala, da je velika večina zemlje — 25.705 ha od skupne površine 34.745 ha — v rokah kmetov. Ne more biti zato dvoma, da dajejo njihova medsebojna razmerja sociološki sliki odnosov v kmečkih delih občine 79 Podatki občinskega sindikalnega sveta Slovenska Bistrica. 80 Podatki Kmetijskega gospodarstva Slovenska Bistrica. pomemben pečat. Eno najpomembnejših razmerij, ki daljnosežno oblikuje socialne odnose na vasi, je dedovanje: oblika in načini delitve (predvsem nepremičnin) ob prehodu lastništva od enega rodu na drugega. Na območju slovenskobistriške komune so običajne tako izročilne pogodbe, torej prehod lastninske pravice še za življenja prejšnjega lastnika, kot dedovanje v zapuščinskem postopku, torej prehod lastninske pravice in premoženja, na mlajši rod po smrti zapustnika. Prastara potreba, da se grunt kar najmanj deli, je povzročila, da dedovalni zakon »daje pravico do nasledstva posesti nad celim gruntom le enemu, najstarejšemu sinu, medtem ko morajo drugi otroci, če nočejo biti domači hlapci oziroma ,strici', po kruh drugam ali pa postati kočarji brez zemlje«.81 Temu načelu, vzniklemu iz nujnosti obstanka, so ostali zvesti tudi današnji rodovi in je zato običajen prehod lastništva ta, da prevzame zemljo eden od otrok v celoti, druge pa izplača v denarju ali v lesu. Ker je tak način dedovanja že vnaprej določen, si vsi otroci razen prihodnjega dediča poiščejo zaposlitev izven doma — v industriji, obrti ali kmetijstvu — in zato bolj redko nastajajo spori glede delitve dediščine v naravi. Takšen način dedovanja je po zdravi kmečki presoji praktičen še iz nekega drugega razloga: vsako lastništvo nepremičnin ima za posledico zmanjšanje otroških dodatkov in dedičem tudi zato ni do dedovanja nepremičnin in do delitve posestva. Prevzemnik posestva pa je tudi močno zavzet za to, da se posestvo ne deli, ker bi se s tem lahko ogrozil njegov obstoj, saj bi mu tako drobljenje posesti pomenilo razbitje njegove eksistenčne osnove. Pri izročilnih pogodbah so tudi preužitkarji proti delitvi posestva, •ker bi se jim s tem možnosti za redno dobivanje preužitka precej zmanjšale. Takšen način dedovanja je seveda običajen le tam, kjer pomeni zemlja dejanski vir in sredstvo za preživljanje tako izro-čevalca oziroma zapustnika kot prevzemnika oziroma dediča. Kjer je zemlje le toliko, da daje samo dopolnilni dohodek, in je lastnik zaposlen, pride tudi še do nadaljnjega drobljenja in cepljenja posesti. Pri načinu dedovanja, o katerem smo govorili, bi bilo prav omeniti tako rekoč edino obliko delitve: izven domačega posestva zaposleni dedič dobi pri dedovanju majhno parcelo, da 81 Gams, o. c., str. 117. si na njej zgradi hišo. Tako se posestvo skoraj ne okrne, dedič ni preveč prikrajšan pri prejemanju otroškega dodatka in njegova možnost, da dobi stanovanje — to pa je spričo splošne stanovanjske krize tudi v sloveniskobis t riški komuni pereč problem — se močno poveča. j > Trg Preostaja še, da se vsaj bežno seznanimo s trgom in s problemi, na katere naleti sio venskobistriško kmetijstvo, ko skuša tam prodati presežke svojih proizvodov. Že ob analizi posameznih kmetijskih panog smo ugotovili, da je gozdarstvo med vsemi najrentafoilnejše. Les je poleg vina tudi najlaže prodati na trgu. Odkupuje se na dva načina. Prodaja lesa iz gozdov, ki so v splošni družbeni lasti in ki jih upravlja Gozdno gospodarstvo Maribor, je dirigirana. Hlodovino odkupujeta podjetji LIP Slovenske Konjice in LIP Maribor, tehnični les (predvsem jamskega in celuloznega) pa specializirano podjetje za odkup tega lesa Gorjana v Ljubljani, ki ga nato posreduje potrošnikom, to je predvsem slovenskim rudnikom in papirnicam. Kmetje prodajajo svoj les — v glavnem je to hlodovina, ker se žaganje lesa dovoljuje le za tisti les, ki je namenjen za domačo uporabo in ne za prodajo — kmetijskim zadrugam, ki ga nato odpravljajo dalje. Količino lesa za posek določa vsakoletni plan sečnje za občino in se giblje okrog 55.000 m3 bruto lesne mase (to je približno 47.000 m3 neto lesne mase) na leto.82 Precej hlodovine se razžaga, v zvezi s tem pa ne moremo obiti vprašanja, ki je za slovenskobistrišiko komuno pereče in značilno, znano pa je po vseh pohorskih občinah. Gre za problem domačih žag — »veneti j ank«. Domača žagarska obrt je na vsem območju Pohorja ena najstarejših in tudi najbolj razširjenih. Le redko- se najde količkaj trdna kmetija, ki bi ne imela pri hiši majhne žage, bodisi na vodni, bodisi — v zadnjih letih — na električni pogon. »Ob koncu preteklega stoletja naj bi bilo na Pohorju 399 žag.«83 Med obema vojnama jih je bilo samo ob potoku Oplotnica okrog 80, ob Dravinji pa okrog 90.84 Žaganje na teh žagah ni dovoljeno in ta prepoved je verjetno najpogosteje kršena prepoved sploh. 82 Podatki Gozdnega gospodarstva Maribor. 83 Gams, o. c., str. 149. 84 Isto kot op. 83. Pritrditi pa je treba mnenju, »da se je razvoj {koncentracije malih obratov v večje uveljavil tudi v žagairstvu«.85 Interes posameznika, da si žaga les sam, je precejšen, če upoštevamo znatno razliko v cenii hlodovine in rezanega lesa, posebno še takrat, kadar gre za »črno sečnjo« in prav takšno prodajo. Zato je povsem razumljivo, da kaznivo dejanje nedovoljene trgovine iz 226. člena KZ sodišča precej pogosto obravnavajo. Poljedelski produkti ostajajo v glavnem na območju občine, deloma pa slovenskobistriška komuna z njtimi zalaga bližnje mestno središče v Mariboru. Nekaj industrijskih rastlin — hmelj, sladkorna pesa — ki jih goji Kmetijsko gospodarstvo Slovenska Bistrica, odhaja na trg izven Območja mariborskega okraja, vendar so to le manjše količine. Na.trgu pa se slovenskobistriška komuna močno uveljavlja s svojim vinom in sadjem. Glavni odkupovalec vina od zasebnih kmečkih proizvajalcev je Kmetijska proizvajalna poslovna zveza. Pri vinih teh proizvajalcev je poglavitni problem razdrobi j enost posesti, zato ni mogoča vzgoja večjih količin žlahtnih vin, prav tako pa je onemogočeno ali vsaj zelo oteženo mehanizirano obdelovanje. Prodaja vina s posredovanjem Kmetijske proizvajalne poslovne zveze j, o njegovi razširjenosti na določenem območju le malo in da je »črna številka« tu-pač izredno velika. Značilno je, — in to nas ne more presenetiti — da je število bolnikov te vrste zelo majhno. Z alkoholizmom so včasih povezane nekatere vrste duševnih motenj, zaradi katerih prihajajo bolniki iskat zdravniško pomoč, sicer pa prihajajo alkoholiki v ambulante le, če so v največji stiski. Poleg obolevanj bi želeli označiti še umrljivost na območju slovenskobistriške komune. Ta pojav lahko ocenjujemo z dveh gledišč: z gledišča njegove relativne pogostosti in z vidika vzrokov smrti. Koeficient umrlih na 1000 prebivalcev j e v slovenskObistriški občini leta 1958 znašal 10,5 prebivalca, kar je nad republiškim povprečjem (8,9 prebivalcev) in tudi nad okrajnim povprečjem, ki je celo nižje od republiškega (8,7 prebivalcev).93 Ta koeficient slovenskobistriške komune je poleg občine Dravograd (11,9 prebivalcev) v okraju najvišji. Kot smo opazili pri naitaliteti, je ta visoki koeficient znižal naravni prirastek prebivalstva. Pri številu smrti je bistvenega pomena vprašanje, kakšna je bila starost umrlih. Statistični podatki povedo, da je bilo v vsej Sloveniji 1958. leta 7,9 % vseh umrlih dojenčkov, 48,5% pa ljudi, starih nad 27 let. Ze pri okrajnem povprečju se je delež prvih zvišal na 11,2%, delež drugih pa znižal na 43,5 °/o. V slovensko-bistriški komuni je bilo istega leta med umrlimi 10,5% dojenčkov in 46,3 % ljudi, starih naid 70 let. Razmeroma velik delež umrlih dojenčkov je morda povezan s slabšimi splošnimi higienskimi razmerami, verjetno pa tudi z dejstvom, da rodi v slovenskobistriški komuni 6 °/o porodnic brez strokovne pomoči (LRS 1,8 %>, okraj 3,9%), izven zdravstvene ustanove pa 53,5 % (LRS 21,4%, okraj 31,4 %).94 93 Naravno gibanje in selitve prebivalstva ter vzroki smrti, Ljubljana, 1958, str. 11, 12. 94 Isto kot op. 93 na str. 17—21. Stopnjo življenjske in splošne kulturne ravni kažejo, tudi podatki o zdravstveni oskrbi pred smrtjo in ob njej. Republiško povprečje za bolnike, ki te oskrbe niso bili deležni, je 29,6°/o, okrajno pa 29,2%. Skoraj proti pričakovanju je ta delež v slovenskobistriški občini le 25,2 °/o; to pomeni ne samo, da je razmeroma dobro razpredena mreža zdravstvenih ustanov, temveč tudi, da se zateka po zdravniško pomoč tudi socialno nezavarovano prebivalstvo, ki ga tvorijo predvsem kmetje, teh pa je v slovenskobistriški občini še skoraj ena polovica. Med najpogostejše vzroke smrti so se v republiškem in okrajnem merilu in tudi v Slovenski Bistrici leta 1958 uvrščala nerevmatična obolenja srca in ožilja: LRS 27,9%, okraj Maribor 26,3%, občina Slovenska Bistrica 32,6%. Delež teh obolenj je precej nad okrajnim in republiškim povprečjem. Kot v Sloveniji in v okraju so tudi v slovenskobistriški komuni drugi najpogostejši vzrok smrti novotvorbe (15,1% : 14,4% : 12,5%). Slede jim živčne bolezni in psihonevrotične motnje, katerih pogostost se v slovenskobistriški komuni le malo razlikuje od republiškega ali okrajnega povprečja, saj znaša 11,2%, medtem ko je ustrezni delež v republiki 12,3%, v okraju pa 11,8%. Živčnih bolezni torej ne gre zapostavljati niti kot vrste obolenj niti kot vzroka smrti. V slovenskobistriški komuni povzročajo te bolezni enako pogostokrat smrt kot bolezni dihal.95 3. Rast in migracija prebivalstva Rast prebivalstva je proces, ki gre roko v roki z razvojem celotnega gospodarstva, predvsem z razširjenjem industrije. Predaleč bi nas zato zapeljalo, če bi skušali zajeti ta mnogo-stranski problem do podrobnosti. Gre le za to, da v osnovnih obrisih označimo glavne smernice, po katerih je šel razvoj prebivalstva, in osnovna gibala, ki so ta razvoj povzročila. ' Na obravnavanem območju je bil prvi uradni popis prebivalstva v Avstro-Ogrski leta 1869. Pokazal je, da so se v Dravinjskih goricah krepili industrijski kraji v dolini, to sta bili predvsem Zgornja in Slovenska Bistrica. Pohorsko glažutarstvo pa je povzročilo, da se je množilo tudi prebivalstvo nekaterih 95 Vsi podatki o vzrokih smrti so povzeti po: Naravno gibanje in selitve prebivalstva ter vzroki smrti 1958, str. 25—30. pohorskih območij, in sicer Planina in Kot.96 Konec XIX. stoletja je sod oživljal prepad glažut in fužin, s tem v zvezi pa tudi depopulacijo, ki je zajela pohorske kraje s to obrtjo. Prebivalstvo so vsrkali predvsem dolinski kraji, ki so od preloma stoletja dalje tja do druge svetovne vojne bolj ali manj stagnirali. Vojna je prinesla s seboj nasilen val preseljevanja, ki pa se je, če upoštevamo splošne obrise, leta 1945 vrnil. V času, ki sledi vojni, opažamo konstantno rast nižinskih krajev; to je skoraj izključno posledica razvijanja industrije. Prirastek agrarnih krajev znaša 3 do 7°/o, povečanje nad 10°/o pa je vedno v zvezi z razširitvijo gospodarstva.97 Primerjava rasti naselij nam je to jasno pokazala. Migracija prebivalstva kaže trenutno preseljevanje prebivalstva in ji zaradi pomanjkljivih podatkov ni mogoče slediti skozi daljšo dobo. Najintenzivnejša je v okviru občine same, kjer industrija v dolini privlačuje prebivalstvo pohorskih krajev. Statistično registrirana je migracija med občinami. Podatki, ki so nam na razpolago za leto 1957-in za leto 1958, nakazujejo sklep, da je sicer razlika v prid odselitvam, vendar je malenkostna. Leta 1957 se je v slovenskobistriško občino v današnjem obsegu priselilo 779 prebivalcev, odselilo pa 761.98 Vendar se jih je v tem času iz takratne občine Slovenska Bistrica (brez občine Poljčane) več odselilo., kot pa priselilo. Podoben je bil položaj tudi leta 1958, ko je bilo 43 odselitev več kot priselitev.99 To sicer ne pomeni depopulacije, saj je prirastek (naravni in selitveni) v tem letu še vedno znašal 9,9 prebivalcev na 1000 prebivalcev. Odselitve pa govore morda v prid domnevi, da gre migracija prebivalstva v smeri vas — manjše mesto — večje mesto ali v našem primeru: pohorske in podpohorske vasi — Slovenska Bistrica — Maribor. Koeficienta priseljenih in odseljenih — 26,5 in 27,9 prebivalcev na 1000 — pa se razlikujeta le malo. Tam, kjer odhaja delovna sila v večjem obsegu,.kar se v Sloveniji dogaja v Prekmurju, je razlika med njima 10 ali več prebivalcev. 96 Gams, o. c., str. 169—171. 87 Gams, o. c., str. 177. 98 Naravno in selitveno gibanje prebivalstva ter vzroki smrti 1957, str. 4. 99 Naravno gibanje in selitve prebivalstva ter vzroki smrti 1958, str. 12. 4. Izobrazba in kulturne organizacije Precejšen del s 1 ovenskobiistriškega območja leži dokaj visoko pod Pohorjem. Ker že to samo zase povzroča težave pri ustanavljanju in obiskovanju šol, je vprašanje razširjenosti šolstva in stopnje izobrazbe prebivalstva izredno pomembno. Vsa komuna je imela leta 1958 štiri osemletke, devet osnovnih šol in pet kmetij sko-gospodarskih šol. Medtem ko so tri popolne osemletke v nižinskih krajih — dve v Slovenski Bistrici in ena v Spodnji Polskavi — je četrta v Oplotnici. Štiri osnovne šole — Šmartno na Pohorju, Kebelj, Tinje in Lulkanja — leže v izrazito visoko ležečih pohorskih vaseh in sestavljajo skupaj z oplotniško osemletko vse šolstvo bistriški komuni pripadajočega pohorskega območja. Ubijajo se s podobnimi težavami kot take šole kjerkoli drugje —na drugih pohorskih ali koban-skih grebenih, pod Karavankami aH pod Alpami; pogosti izostanki — poleti zaradi dela, pozimi zaradi vremenskih neprilik — in pogosto menjavanje učiteljskega kadra. Te šole seveda zlasti nimajo vsaka po osem razredov, zato ne moremo pričakovati, da bi imela večina prebivalcev popolno osemletko. To nazorno kažejo podatki, (ki j ih j e statistična služba zbrala za leto 1956. 1956 1958 Učenci Sole Oddelki vsi od I. do IV. razr. od V. do VIII. razr. Sole Oddelki Učenci 12 67 2266 2001 265 17 135 4558 Tabela 18 Število šol, oddelkov in učencev v občini Slovenska Bistrica v letih 1956 in 1958100 Povečanje števila šol, oddelkov in učencev v letu 1958 je posledica povečanega teritorija občine, ki se je tega leta razširila. Dejstvo, da je od 2266 učencev v letu 1956 le 265 obiskovalo peti ali višji razred osemletke, govori samo zase. Kot skromen podatek o splošni izobrazbi prebivalstva občine nam lahko rabijo rezultati popisa prebivalstva iz leta 1953 o pismenosti prebivalstva. 100 Osnovni statistični podatki po občinah LRS za leto 1956, str. 91, in za leto 1958, str. 64. Občina Prebivalstvo skupaj Prebivalstvo staro nad 10 let, ki piše in bere Nepismeni, samo berejo in neznano Otroci stari do 10 let Oplotnica 4.828 3.691 110 1.027 Poljčane 5.722 4.561 88 1.073 Pragersko 1.881 1.510 10 361 Slov. Bistrica 9.941 7.647 152 2.142 Šmartno n/P 1.745 1.284 93 368 Zg. Polskava 2.354 1.871 34 449 Skupaj 26.471 20.564 487 5.420 Tabela 19 Število pismenega in nepismenega prebivalstva ter otrok, starih do 10 let v občini Slovenska Bistrica leta 1953101 Med nepismene iso šteti tudi tisti prebivalci, ki samo berejo, in tudi tisti, o katerih niso znani podatki. Število vseh teh pa je zelo majhno, saj obsega le 1,8% vsega prebivalstva in še to so v glavnem starejši letniki. Zato lahko sklepamo, da se j e njihovo število do danes še skrčilo. V Sloveniji je znašal odstotek nepismenih ob popisu prebivalstva 1953. leta 2,1%, tako da je s 1 o v enskob is tri šk a komuna pod tem povprečjem, torej je delež nepismenih manjši. Med posameznimi tedanjimi občinami — sedanjimi krajevnimi uradi — izstopa predvsem Šmartno na Pohorju, kjer je odstotek nepismenosti večji kot 5% od vsega prebivalstva, za njim se uvršča Oplotnica, kjer je takega prebivalstva več kot 2%, sledi pa ji Zgornja Potekava. Čeprav poglobljena analiza izobrazbe prebivalstva ni mo-goča, lahko iz razpoložljivih podatkov sklepamo, da je povprečna raven izobrazbe na splošno četrti razred osemletke in da je še vedno nekaj nepismenega prebivalstva. Ne more biti dvoma, da je prvo in drugo tudi posledica posebnih geografskih razmer v občini. Vsaj v najbolj splošnih in širokih obrisih se bomo dataknili tudi kulturnoprosvetne delavnosti v občini, razširjenosti takih društev, njihove aktivnosti in vrste dela. Že to, kar srno doslej ugotovili o geografskih razmerah, prebivalstvu in gospodarstvu, nam tudi kaže, kaj lahko pričakuj emo na tem področju. Tisti kraji, kjer bi bila kulturnoprosvetna delavnost v čim širšem pomenu najbolj potrebna, glede tega le 101 Podatki popisa prebivalstva iz leta 1953, popisne pole po občinah in arhiv Zavoda LRS za statistiko. nekako životarijo. Intenzivnost različnih delavnosti te vrste je najmočnejša v večjih naseljih, kar je seveda razumljivo, nato pa pada skoraj sorazmerno z večanjem oddaljenosti od takih naselij. Kulturnoprosvetna delavnost poteka v okviru kulturno-umetniških društev in delavsko-prosvetnih društev »Svoboda«. Obojih je v občini 17, vendar mnoga od njih delujejo le na papirju. Med posameznimi sekcijami so najštevilnejše in tudi najbolj aktivne dramske in pevske. Repertoar prvih je zelo pisan in neposredno-kaže raven okolja, v katerem ta delavnost živi: medtem ko se slovenskobistriška sekcija ukvarja z Borovo dramo »Zvezde so večne«, doživlja v pohorskih Tinjah uspeh komedija »Micki je potreben mož«. Vsa društva uprizore letno okrog 80 predstav v občini; k temu je treba prišteti še različna gostovanja iz drugih občin, pa tudi gostovanja mariborskega in ptujskega gledališča. Kot drugod pa ostaja tudi v slovenskobistriški komuni najbolj privlačna zabava kino. V občini, ki ima okrog 30.000 prebivalcev, so štirje stalni kinematografi — seveda v večjih naseljih v dolini. Kot nekakšna nasprotna utež pa je, da imajo vsa pohorska KUD (Tinje, Šmartno, Kebelj) in še nekaj drugih svoj televizor. Razen tega je v zadnjem , času delavska univerza organizirala potujoči kino. Največja kino dvorana, to je tista v Slovenski Bistrici sami, ima letno okrog 73.000 obiskovalcev, ki prihajajo zlasti ob nedeljah iz okoliških vasi in se navdušujejo posebno nad vesterni in kavbojkami. Pri kratkem orisu kulturnoprosvetne delavnosti se moramo vsaj bežno seznaniti še s knjižnicami in z njihovim delom. Organizirane so v okviru KUD ter imajo v vsej občini okrog 10.000 knjig. Število evidentiranih bralcev je skoraj enako temu številu. Čeravno to ni veliko, pa le pomeni, da je bila tretjina vseh prebivalcev vsaj enkrat v knjižnici. Videti pa je, da je v večini primerov ostalo samo pri tem enkratnem obisku, ker je povprečno število izposojenih knjig nekoliko manjše kot 2000. Nekaj podatkov o kulturnoprosvetnih, predvsem pa o zabavnih prireditvah dobimo tudi v podatkih oddelka za notranje zadeve občinskega ljudskega odbora, ki vodi evidenco o vseh prireditvah. Število tam evidentiranih prireditev se giblje okrog 200 na leto; od tega je plesov več kot polovica. »Zabava s plesom« je pogosto tudi zaključek različnih drugih prireditev. Kot oblika samostojne prireditve in kot del kakšne druge prireditve pa se take zabave pogosto končujejo s pretepi. Poleg tega, da obravnava takšne primere sodišče ali sodnik za prekrške, je običajno posledica tudi to, da se ne dovolijo nadaljnje prireditve v istem kraju. 5. Družbeno-politične razmere102 Slovenska Bistrica je bila v začetku stoletja trdnjava nem-štva in nemškutarstva. Vojašnica avstro-ogrske vojske v mestu je pri tem odigrala pomembno vlogo. Vpliv nemštva, ki ga nova državna oblast ni izkoreninila in ki je imelo v rokah vso tedanjo industrijo (Impol — Zugmayer & Cfruber, Tovarna olja — Stieget), trgovino, večino obrti in skoraj vse gostinstvo, je bil zaradi tega odločujoč. Slovenska buržoazija, ki je bila v bistvu omejena na intelektualce, je zato vsaj ob razsul u stare Avstro-Ogrske pozabila — ali pravilneje, bila prisiljena pozabiti — na svoje strankarske razprtije in je skušala konsolidirati svojo oblast. Nacionalni boj, ki je na Štajerskem zaradi posebnih okoliščin vsaj na zunaj združeval obe glavni nasprotujoči si struji — liberalce in klerikalce, je to vlogo odigral tudi v Slovenski Bistrici. Čeprav je dejansko samo zamenjal nemško garnituro buržoazije s slovensko, je dosegel vsaj nacionalno osamosvojitev. Notranja nasprotja v vrstah buržoazije pa so se pokazala takoj, ko je dobila oblast trdno v roke, in so jo razdejala prav do takrat, ko so jo izgubili. V kratkotrajni dobi med obema vojnama sta se v občini Slovenska Bistrica, ki je bila manjša od današnje, menjavali dve stranki: demokratska, ki jo je vodil odvetnik dr. Pučnik, in Slovenska ljudska stranka, ki jo je vodil odvetnik dr. Šaubah, za katerim je stal njen resnični vodja — vsakokratni župnik. Medtem ko je imela prva večjo moč v mestu, je druga obvladovala s pomočjo župnišč podeželje, ki je bilo izrazito klerikalno. Precejšen vpliv v mestu je imel tudi Sokol; vanj so bili včlanjeni zlasti slovenski intelektualci. V letih pred začetkom druge sve- 102 Podatki za to poglavje so iz naslednjih virov: Meščanske stranke, sindikalno gibanje, nemštvo, vpliv cerkve — arhiv občinskega komiteja ZKS in občinskega odbora ZB ter podatki, ki so jih posredovali Vinko Gornjak, dr. Simon Jagodič in nekateri drugi Bistričani; okupacija in NOB — arhiv občinskega komiteja ZKS in občinskega odbora ZB; družbene organizacije in njihova problematika — arhiv občinskega komiteja ZKS in občinski odbor SZDL. 5 65 tovne vojne so se precej pomnožila tudi društva Zveze kmečkih fantov in deklet, ki so se zavzemala za bolj napreden in demokratičen program kot tradicionalne politične stranke in organizacije. Razpoložljivih podatkov o tem, da bi bila organizirana kakšna celica KP, ni, pač pa je bilo nekaj njenih simpatizerjev v Sokolu. Socialisti so bili združeni predvsem v strokovni organizaciji, ki je bila v današnjem Impolu, vodil pa jo je ključavničar Sovič. Vključevala je dve tretjini vseh delavcev in je bila dobro organizirana. V tem času so ostali nerešeni številni problemi, ki so se začenjali pri agrarni reformi in končavali pri nacionalnem vprašanju. Vprašanje kmečkega proletariata in polproletariata, ki je bil na območju današnje komune številen, saj je samo Attem-sovo veleposestvo obsegalo več tisoč hektarov zemlje, ki so jo obdelovali dninarji, huberji, viničarji in kočarji, je bilo akutno. Agrarna hiperpopulacija je bila zelo velika in odtok delovne sile v Maribor ali še dalj je bil običajen. Domača industrija je zaposlovala samo okrog 400 delavcev. Če to stanje primerjamo z današnjim, ko samo trije glavni industrijski objekti v Slovenski Bistrici sami zaposlujejo okrog 1400 delavcev, se v polni meri zavemo razvoja, ki ga je komuna v tem pogledu doživela. Poleg razrednih nasprotij, ki so razdvajala takratno družbo, j e v slovenskobistriški občimi traj al ves čas med obema vojnama tudi tih, a zagrizen nacionalni boj. Ni mogoče spremeniti dejstva, da so bili Slovenci gospodarsko v mnogočem odvisni od Nemcev, ki so še vedno obvladovali industrijo, trgovino, gostinstvo in imeli pomembno vlogo tudi v kmetijstvu. Njihova moč se je jasno pokazala, ko so leta 1938 organizirali zloglasni Kulturbund, ki je okupatorja ob zlomu države pričakal s pripravljenimi seznami vseh, ki jih je bilo treba odstraniti zato, da se slovenstvo izkorenini. Vendar je razvoj šel drugo pot. Slovenci so se organizirali v OF že 1941. leta. Njeno delo se je začelo z zbiranjem in od-pošiljanjem sanitetnega materiala na Pohorje in steklo preko organiziranja aktivistov-ilegalcev do množičnih sestankov članov OF, LM in SKOJ ter mobilizacij za partizanske oddelke. 10. januarja 1944 so partizani napadli Slovensko Bistrico in nekaj ur ostali v njej ter pridobili precejšnje količine orožja, živil, oblek itd. Leto 1945 je prineslo nove naloge. Nacionalizacija in agrarna reforma sta korenito spremenili odnose v komuni. Prva leta po osvoboditvi so utrdila ljudsiko oblast, ki je postopoma reševala problem za problemom. Razširitev industrijskih zmogljivosti in ustanavljanje novih, kjer je našlo zaposlitev mnogo odvečne delovne sile, in zagotovitev boljših življenjskih razmer vini-čarjem in dninarjem so izraz skrbi, posvečene človeku. Delavsko in družbeno samoupravljanje je poglobilo povezavo med splošnim družbenim razvojem in njegovimi nosilci — delavci — ter utrdilo načela, ki so osnova našega družbenega sistema, Pri vsem tem razvoju so odigrale pomembno vlogo družbene organizacije; med njimi je najštevilnejša SZDL, ki ima 20 krajevnih organizacij in okrog 11.000 članov. Krajevne organizacije rešujejo predvsem komunalne zadeve, ki so posebno pereče v manjših in bolj odmaknjenih krajih. Pogosto se ukvarjajo tudi z zadružnimi problemi in prevzemaj o s tem, ko posegajo v sredo najbolj pereče problematike, na svoj način funkcije krajevnih odborov. Posebno težavo pomeni seveda razhitost terena, ki pogosto zelo otežuje komuniciranje. Vodstva posameznih krajevnih organizacij morda niso znala vedno aktivizirati članov, ki pa se po drugi strani včasih preveč zanašajo na pomoč komune in stavljajo prevelike zahteve. Krajevne organizacije SZDL so v odročnih krajih bolj delavne kot v večjih, očitno zato, ker rešujejo zadeve, ki so za vsakega člana posebej pomembne (ceste, napeljava elektrike, vodovodov in pod.) in za katere ta ve, da jih sam ne bo mogel rešiti. VI. POJAVI DRUŽBENEGA NEREDA Ko se družba razvija, poraja poleg številnih pozitivnih izrazov in pojavov svojega dinamičnega življenja tudi vrsto bolj ali manj negativnih, patoloških oblik, ki so v okoliščinah, v katerih nastajajo, nujne in so izraz konkretnih družbenih razmer. Ker pa je »družbena bit celota realnih, konkretnih oblik družbenega življenja in... (tista) širša kategorija, ki je (tisti) činitelj, ki neposredno določa družbeno zavest«,103 ne moremo brez poznavanja te osnove niti razlagati niti razumeti pojavov, ki iz nje rastejo bodisi v pozitivnem, bodisi v negativnem pomenu. 103 Jože Goričar, Sociologija, str. 124, Ljubljana 1959. 5* 67 Iz družbene biti, konkretno torej iz gospodarskih razmer v industriji in kmetijstvu, iz tržnih razmer in življenjskih razmer ljudi, ki v teh razmerah stopajo v družbeno-proizvajalna razmerja, raste to, kar pogosto imenujemo družbene odnose, z vso raznolikostjo in odtenki. Če smo doslej skušali vsaj grobo označiti družbeno bit v njenem najširšem pomenu ter nekaj najpomembnejših pozitivnih manifestacij družbene zavesti na proučevanem območju, se bomo sedaj ustavili ob problematiki, ki nas pri naši analizi najbolj zanima, pri patoloških pojavih družbene zavesti, ki so nekak most, vodeč k jedru analize — h kriminaliteti telesnih poškodb. Negativne pojave v družbi smo označili kot pojave družbenega nereda, želeč zajeti s tem izrazom širšo kategorijo, ki bi ne vključevala samo najbolj perečih družbenopatoloških pojavov, kot so npr. alkoholizem, prekrški in kriminaliteta. Vsak izmed problemov, ki jih bomo posamično načeli, je svojevrsten, problematičnost nekaterih izmed njih pa večja kot pri drugih. Vendar ne gre podcenjevati nobenega, ker jim je skupno to, da tvori vsak izmed njih le en člen v verigi perečih družbenih problemov. Naš namen ni — in v tem okviru tudi ne more biti — analizirati vso družbeno problematiko komune; gre le za to, da označimo tiste pojave, ki se nam zde za našo raziskavo najbolj značilni in bi mogli prispevati k temu, da bi bili njeni izsledki popolnejši. 1. Nekatere oblike civilnopravnih sporov in nj i-hova vsebina Pravdanje je po svoji vsebini odsev trenj in nasprotij med ljudmi, ki skušajo doseči svoje dejanske ali namišljene pravice pred sodiščem. Veliko število pravd pomeni pogostokrat, da okolje, iz katerega prihajajo, ni homogeno, temveč ga razdvajajo nasprotujoče si koristi, od katerih je le majhen korak do resnih nesporazumov in sovraštva. Zasebna lastnina proizvajalnih sredstev ustvarja med drugim tudi pogoje za človekov položaj v življenju in v družbi. Razdrobljenost lastnine teh sredstev pa utegne porajati po obsegu manjše, a po vsebini nič manj napete spore. Takšni spori, ki pogosto dobe formalno obliko v civilnopravnih pravdah, so nedvomno ena izmed oblik družbenega nereda — so negativni družbeni poj av, ki nasta j a v danih družbenih razmerah ali točneje v nasprotjih, ki v dani družbi obstoje. Materialne in družbene razmere, ki so predmet naše analize, nosijo v sebi nekatera nasprotja, ki so na današnji stopnji razvoja družbenih sil še nujna in moramo z njimi računati kot z dejstvom. Velika razdrobljenost posesti, polproletarsko oziroma polkmečko prebivalstvo in njegova močna migracija, pospešena industrializacija in z njo povezana stanovanjska stiska — to so pogoji, ki v njih deloma živi prebivalstvo analiziranega območja in ki so v mnogih primerih osnova civilnopravnim sporom. Te spore, ki so po vsebini zelo različni, je v glavnem obravnavalo na s 1 ovensk ob Istri šk em območju okrajno sodišče. Vseh pravdnih zadev je bilo v 1959. letu 823, leta 1960 pa le 770. Pri teh sporih moramo ločiti tako imenovane plačilne naloge, ki jih je največ (357 leta 1959, 407 leta 1960) in ki so največkrat le formalna oblika iztoževanja pripoznanih zneskov. Za nas so mnogo bolj zanimivi drugi spori (446 leta 1959, 363 leta 1960), ki so pravi civilnopravni spori in katerih vsebina osvetljuje ljudi, ki v njih nastopajo, in okolje, iz katerega prihajajo. Stanovanjska kriza je dobila v teh pravdah zelo konkreten izraz: med posameznimi vrstami sporov je tožb zaradi odpovedi stanovanjske pogodbe in izpraznitve stanovanja največ. Demografska analiza je pokazala, da je zlasti na pohorskem območju mnogo nezakonskih otrok. Ta pojav ima pogostoma za posledico tožbe zaradi preživnin in zaradi njihovega zvišanja. Po podatkih sodišča pa je takih tožb manj, kot bi pričakovali glede na delež nezakonskih otrok. Tožbe zaradi ugotavljanja očetovstva, ki jih prav tako porajajo isti vzroki, lahko v naši analizi le omenimo: obravnavajo jih okrožna sodišča in zato izpadejo iz okvira podatkov, ki smo jih zajeli. Te tožbe obsegajo običajno tudi zahtevke za preživnino, ki jih je zato manj pred okrajnim sodiščem. Za območje, ki je predmet naše analize, so bile značilne preužitkarske pravde in pravde zaradi razveze izročilne pogodbe. Število sporov te vrste stalno pada; to je po eni strani posledica spremenjenih družbenih odnosov na vasi in se tako zaradi večjega odtoka prebivalstva v industrijo zmanjšuje intenziteta teh problemov. Spremembe, ki so precej globoko vplivale na sociološko strukturo naše vasi, pa se verjetno najbolj jasno kažejo v tistih civilnih sporih, ki so bili od nekdaj zanjo najbolj značilni: to so spori zaradi motenja posesti in zaradi služnosti. Sodišče je obravnavalo samo deset takih tožb, kar očitno kaže na njihov manjši pomen. Vpliv novih družbenih odnosov in spremenjenih razmer pri zasebni lastnini proizvajalnih sredstev se kaže tudi pri tistih sporih, katerih jedro je povezano z dednimi pravicami. Takih sporov je sodišče obravnavalo samo sedem. 'Pogosto so predmet civilnopravnih sporov odškodninske zadeve; njihovo ozadje pa je običajno tako raznoliko, da jih ni mogoče označiti v večjih skupinah, ki bi nam njihovo problematiko bolj približale. V okviru teh sporov je treba vsaj mimogrede omeniti tudi njihov zaključek — izvršbo. Največ je premičninskih izvršb in izvršb na prejemke. Zlasti tukaj prihaja znova do izraza velik delež nezakonskih otrok, zakaj prisilne izterjave preživnin so najbolj pogost vzrok takim izvršbam. Nepremičninske izvršbe, zlasti dražbe, so bolj redke (18). Zanimivo je, da je predlagatelj v večini primerov občinski ljudski odbor, in sicer zaradi izterjave neplačanih davkov od kmetov. Večina teh izvršb pa se ustavi bodisi zaradi naknadnega plačila ali zaradi priznanja davčnih olajšav. Dražba postaja tako le redko uporabljeno sredstvo za izterjavo dajatev. Kot pri pravdnih zadevah se stanovanjska stiska kaže tudi med izvršbami, kjer zahtevajoča stranka razmeroma pogosto zahteva prisilno izpraznitev stanovanja. Taka slika civilnopravnih sporov in izvršbe postavlja v ospredje stanovanjsko krizo kot pomemben problem. Kaže pa izrazito upadanje za kmete prislovičnega pravdanja za mejo, za pešpoti, za veje sosedovega drevja in pod., to- pa nedvomno kaže, da so odnosi in razmere kmečkega življa doživeli kvalitativne spremembe,104 2. Problemi socialnega varstva Delovno področje socialnovarstvenih organov komune zajema del problemov družbenega nereda. Ti organi so leta 1957 uporabili za izplačilo podpor ogroženi mladini, za oskrbnine v domovih, za rejnine, podpore starim in onemoglim in za zdravstveno varstvo 36,000.000 din, leta 1958 pa 35,800.000 din.105 104 Vsi podatki so povzeti po letnem poročilu okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici za leto 1960. 105 ys| podatki so povzeti iz poročila socialnovarstvenih organov občinskega ljudskega odbora Slovenska Bistrica. V domski oskrbi je letno okrog 80 otrok in mladoletnih; poleg tega podpira občina še okrog 50 otrok padlih borcev, žrtev fašističnega nasilja, vajencev in pod. ter iSkrbi približno za 20 rejencev. Občinski ljudski odbor je zbral podatke o družinah, kjer so otroci vzgojno ali zdravstveno zanemarjeni, in ugotovil, da je takih družin 48 ter da imajo 125 otrok. Otrok torej, ki je zanje že socialnovarstveni upravni organ ugotovil, da so zdravstveno1, socialno ali vzgojno problematični, je okrog 275. To število seveda ni dokončno, saj so to verjetno le najbolj očitni primeri in je dejansko število take mladine večje. Vzrok za vzgojno zanemarjenost otrok je največkrat alkoholizem, pogosto pa se mu pridružijo delomrznost, nemorala, bolezen in podobni spremljevalci. Posebne težave povzročajo občinskim organom nezakonski očetje, pa tudi razvezani starši, ki se na vse mogoče načine izmikajo spolnjevanju svojih obveznosti. Ugotovljenih je bilo tudi nekaj primerov, ko nezakonska mati, ki je prejemala socialno podporo, sploh ni iskala zaposlitve in je vsa skrb za njeno in otrokovo preživljanje prišla v breme družbe. Nekaj mater je po porodu prosilo za sprejem otroka v materinski dom, nato pa so izginile ter je skrb za otroke v celoti prevzela občina. Socialnovarstveni organi se pri svojem delu v glavnem ukvarjajo z dvema velikima skupinama ljudi: z otroki in mladoletniki, torej s tistimi, ki v aktivno življenje vstopajo, in s starejšimi osebami, onemoglimi in upokojenci, torej s tistimi, ki izstopajo iz njega. Kot občina z dokaj močnim kmečkim zaledjem ima Slovenska Bistrica na tem področju probleme, ki spremljajo vse kmečke generacije in so že večkrat našle odsev tudi v literaturi. Gre za položaj Kersnikovih »Mačkovih očetov«, ki je še vedno dovolj pogost. Preužitkarji, sprti z mladimi, nočejo živeti skupno z njimi »pri odprtem kruhu in vinu«, kot običajno v nelepi slovenščini določajo prevzemne pogodbe, otroci pa se močno upirajo, da bi jim preužitek izplačevali v denarju, saj bi bila to zanje večja obremenitev. Tako romajo ti ljudje od občinskih organov za socialno varstvo nazaj k otrokom, nato v kakšen dom za onemogle in zopet domov. Po raznih domovih oskrbuje občina okrog 50 ljudi (1957: 53, 1958: 45, 1959: 62), precej pa še v domači oskrbi (1957: 235, 1958: 240, 1959: 372). Po socialnem izvoru so to predvsem gospodarski pomočniki in gospodinjske pomočnice (35'°/o) ter dninarji, kočarji in hubarji (30%). Skoraj dve tretjini je torej ljudi, ki pomenijo težko dediščino iz predvojnih let. Predvojni zakon o zavarovanju delavcev je sicer določal, da morajo biti zavarovani tudi poljski delavci za primer bolezni, nezgod in starosti, izvajanje tega pa je začasno odložil in Filip Uratnik je moral leta 1938 zapisati, da se »danes na izvršitev tega zakona komaj še misli«.106 15% podpirancev oziroma oskrbovancev je podvrženih klateštvu, delomrznosti in brezposelnosti, 18 °/o pa jih je treba podpirati zaradi slabega zdravstvenega stanja in duševne defektnosti. 3. Alkoholizem Čezmerno uživanje alkoholnih pijač je od nekdaj pomenilo eno najhujših socialnih bolezni družbe. Alkoholizem je postal predmet številnih razprav z zelo različnih področij, ki so pre-pričlj ivo opisovale, da škodljivo vpliva na človekovo osebnost tako v splošnem zdravstvenem kot psihičnem pogledu in da utegne po tako omajanih ljudeh škodovati skupnosti in njenim moralnim normam. Res je, da ima uživanje alkoholnih pijač dolgo in globoko tradicijo in da spremlja človeka skoraj na vsakem pomembnejšem življenjskem koraku — od rojstva preko poroke pa tja do sedmine. Uživanju alkohola v družinskem krogu se pridružuje uživanje ob vsaki večji slovesnosti, prazniku, zabavi, veselici, izletih in pod. Pogosto pa ga človek uživa prav z določenim namenom, namreč zato, da bi dosegel relaksacijo in se z njim vsaj začasno rešil napetosti in trenj, ki jih prinašata s seboj vsakdanje življenje in delo. Od tod do alkoholizma ni daleč. Vendar so potrebni določeni pogoji, da se alkoholizem lahko razvije in ustali. E. Lernert uvršča mednje kot prvega razpoložljivost in cenenost alkoholnih pijač.107 Ta objektivni pogoj pa ne more biti edini, saj poznamo nekatere vinorodne pokrajine, kjer je kljub temu alkoholizem le malo znan. Potreben je torej še subjektivni, družbeni faktor, katerega bistvo je popustljivost glede uživanja alkohola v družbi. Tam, kjer moralne norme ostro obsojajo alkoholizem, se ta tudi redkeje pojavlja. Drug subjektivni faktor, ki omogoča in povečuje alkoholizem, so notranje napetosti in 106 Filip Uratnik, Poljedelsko delavstvo v Sloveniji, Socialni problemi slovenske vasi, I. del, str. 37. 107 E. M. Lernert, Social Pathology, str. 348. nasprotja, ki obstoje v družbi, v razmerju med posamezniki in pred katerimi žele alkoholiki pobegniti. Daljše, kontinuirano in čezmerno uživanje alkoholnih pijač, ki je osnovni znak alkoholizma, povzroča določene organske spremembe na človeškem organizmu, zaradi česar slabi človekova organska osnova za vedenje in ravnanje, predvsem za socialno vedenje in ravnanje. Zato postanejo stalni spremljevalci alkoholizma zanemarjanje družine in poklica, spolna nemorala, prometne nesreče, ogrožanje javnega miru, uničevanje premoženja — in predvsem tudi kriminaliteta. Ko govorimo o alkoholizmu, mislimo pri tem predvsem na enoten pojav, pa tudi na njegove posamezne različne oblike. Pojave alkoholizma bi lahko pri nas razdelili »nekako na tri vrste: prva, ki bi jo imenovali priložnostno, sicer lahko povzroči tudi razne nevšečnosti (toda navadno lažje narave), ni pa družbi nevarna, ker jo zagreše navadno povsem neoporečni ljudje; druga, ki jo označuje večkratno ponavljanje in ki bi jo imenovali alkoholizem iz navade, in tretja — kronični alkoholizem ali alkoholomanija«.108 Podobno kategorizira alkoholike tudi L. Milčinski, ko govori o »veliki množici zmernih pivcev... iz (katerih) se rekrutira bistveno manjša skupina ekscesivnih pivcev, od katerih nekateri postanejo alkoholomani«.109 Glede na namen te študije je najbolj zanimiva oblika alkoholizma alkoholizem iz navade; njegovi »vzroki so gotovo predvsem družbeni« in njegova »označba je, da sicer zdrav človek zavestno ali malomarno zlorablja alkohol. Tako občasno in habitualno pijančevanje ni nobena bolezen, ne telesna ne psihična, in le deloma posledica slabih socialnih razmer.«110 V primerih te vrste alkoholizma bi zato, če pride do storitve kaznivega dejanja, ne bilo niti potrebno zastavljati vprašanja, ali gre za prištevnega ali neprištevnega storilca — »pijanost praviloma ne bi smela biti opravičilo za kaznivo dejanje«.111 Na vzročno povezanost med alkoholizmom in kriminaliteto je opozorila že vrsta kriminologov od začetka 20. stoletja dalje. Zanjo so se zanimali tudi psihiatri, psihologi, sociologi in prav- 108 Ljubo Bavcon, O obravnavanju delikventnih alkoholikov, Pravnik 1955/7-9, str. 308. 109 Lev Milčinski, Etiologija in patogeneza alkoholizma, Zbornik razprav o alkoholizmu, Ljubljana 1961, str. 33. 110 Ljubo Bavcon, o. c., str. 309. 1,1 Ljubo Bavcon, o. c., str. 309. niki. Sprva so alkoholizmu pripisovali skoraj vseodločujoč pomen med vzroki kriminalitete, danes pa se ta problem zastavlja bolj kompleksno. Čeravno se v teoriji zastopa tudi stališče, da je kriminaliteta alkoholikov le lažje vrste (petty crirne), pa ni dvoma o tem, da ima pri nekaterih vrstah delinkvence večji vpliv, na druge pa komaj ali pa sploh ne vpliva.112 V prvo vrsto lahko štejemo zlasti nasilna kazniva dejanja, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, kazniva dejanja ogrožanja prometa in pogosto tudi seksualne delikte. Zlasti pri nasilnih kaznivih dejanjih, torej predvsem pri kriminaliteti, naperjeni zoper življenje in telo, lahko alkoholizem prištevamo med najpomembnejše kriminogene faktorje. Območje, ki je predmet naše analize, spolnjuje pogoje, ki so zelo ugodni za razvoj alkoholizma. Zelo težko pa je ugotoviti, kolikšna je dejanska poraba alkoholnih pijač.113 Podatki v gostinstvu in v trgovini na drobno prodanih alkoholnih pijač še zdaleč ne pokažejo prave slike. Po njih so v letu 1958 v vsej slovenskobastriški občini popili okrog 2350 hI vina, to se pravi za vsakega nad 20 let starega prebivalca okrog 14 1 na leto. Ta podatek pa očitno ni točen, saj znaša isto povprečje za vso Slovenijo 1956. leta 54,4 1. Problem je namreč v domači porabi vina, ki je tu posebno velika, a jo lahko le ocenimo. Prodaje pridelka ni mogoče natančno ugotoviti, pač pa pridelek sam. Glede tega pa lahko upravičeno domnevamo, da ostaja vino sani orodnic doma in se doma tudi použije. hI q Iz sliv predelana slivovka 207 Pridelek grozdja 23.040 žlahtna trta 14.480 samorodnica 8.560 Dobljeno vino 16.188 žlahtna trta 10.110,4 samorodnica 6.077,6 tropinovec 112 Iz sadja predelan sadjevec 11.169 Tabela 20 Pridelek in predelava grozdja, predelana slivovka in tropinovec ter sadjevec v občini Slovenska Bistrica 1958114 112 Lemert, o. c., str. 340; Sutherland, o. c., str. 113, Vončina, Kri- Leta 1958, ko je bila letina izredno dobra, so v Slovenski Bistrici pridelali 16.188 hI vina, 11.169 hI sadjevca in 319 hI sli-vovke oziroma tropinovca. Ce dopustimo možnost, da so prodali vse žlahtno vino izven občine, upoštevamo pa prodaj o vina v gostinstvu za isto leto — 2350 hI — so prebivalci popili 8427 hI vina ali 52,6 1 na enega odraslega prebivalca. S tem slovenskobi-striška komuna torej že dosega slovensko povprečje, vendar ne more biti dvoma, da spijejo nekaj vina žlahtne trte tudi domačini, saj ga po lokalni cenitvi prodajo le okrog 8000 hI. Količina vina, ki jo povprečno popije odrasel prebivalec komune, je torej večja od slovenskega povprečja. Temu moramo prišteti še popito pivo — 1634 hI leta 1958 ali 12 1 na enega odraslega prebivalca, medtem ko je slovensko povprečje za leto 1956 znatno manjše — 5,7 1. Na terenu ostaja tudi še okrog 3000 hI sadjevca, ker se računa, da ga prodajo okrog 8000 hI. Leta 1958 je znašal komsum žganja in drugih žganih pijač v gostinstvu 550 hI ali 3,4 1 na enega odraslega prebivalca, medtem; ko je republiško povprečje za leto 1956 4,7 1. Upoštevati pa je treba, da domača poraba v količini 3,4 1 sploh ni vključena. Ne glede na to, da ne moremo natančno določiti količine popitih pijač, lahko iz razpoložljivih podatkov sklepamo, da prebivalci slovenskobistriške komune použijejo več teh pijač kot povprečno en odrasli prebivalec Slovenije. Poraba v Sloveniji je sicer v primerjavi z državami, kot so Francija, Švedska in ZDA115, manjša, vendar je po drugi strani »reakcija na alkohol v veliki meri odvisna tudi od gospodarskih razmer, kulturne stopnje prebivalstva, tradicij itd«.116 Doslej pa smo morali ugotoviti, da kulturna stopnja prebivalstva v vsej komuni ni posebno visoka, tradicije pa so več kot popustljive do alkoholizma. Gledan v tej luči, dobi alkoholizem na proučevanem območju šele svojo pravo, vznemirjujočo obliko in pomen. 4. Samomori Med družbenimi problemi so bili samomori deležni izredne pozornosti teoretikov, saj so jih obravnavali z zdravniškega, minogeni pomen alkoholizma, Zbornik razprav o alkoholizmu, Ljubljana 1961, str. 107 in nasl. 113 Vse podatke o pridelku in porabi alkoholnih pijač je posredoval Zavod LRS za statistiko. 114 Arhiv Zavoda LRS za statistiko, popisne pole po občinah. 115 Prim. L. Bavcon, o. c., str. 299. 118 L. Bavcon, o. c., str. 299. psihiatričnega, socialnega, psihološkega, religioznega, etičnega in pravnega gledišča tako pogosto, da je H. Ros t že leta 1927 naštel 3770 del, ki so obravnavala ta predmet.117 Samomor so naj različne je presojali in ga definirali filozofi vseh časov in vseh tokov. Medtem ko so ga eni obsojali, so ga drugi skušali opredeliti moralno indiferentno. Suicid je od nekdaj pomenil tudi zakonodajni problem. Medtem ko so Atenci samomorilce kaznovali po smrti, je rimsko pravo stalo na stališču »mori licet cui vi vere non placet«. Fevdalno pravo, zlasti kanonsko, je samomor ostro obsojalo, saj je bil v nasprotju z najbolj osnovnimi tedaj veljavnimi moralnimi normami, in šele francoska revolucija je leta 1789 s priznanjem, da človek sam razpolaga s svojim življenjem, odpravila posmrtno represijo zoper samomorilce in njihove družine. Francoskemu Code penal iz leta 1810 je sledila nato večina drugih evropskih zakonodaj, tako da štejejo samomor za delikt v nekaterih državah ZDA, kjer je razvoj šel drugo pot. Pomoč pri samomoru in napeljevanje k njemu pa sta pena-lizirana skoraj v vseh državah, med drugim tudi pri nas. Ne bi se spuščali v problematiko samomora samega; skušali bomo ugotoviti samo osnovne značilnosti tega problema na območju, ki ga proučujemo, in jih primerjati s stanjem v okraju in republiki. Med posameznimi republikami FLRJ Slovenija v zadnjih letih krepko prednjači po številu samomorov. »Medtem ko je v vsej FLRJ v petletju 1950—1955 odpadlo na 1000 smrtnih primerov 6,3 do 9,9 samomora, je v Sloveniji ta delež bistveno večji, in sicer se giblje od 12,5 do 23,7.«118 S koeficientom 19,1 samomora na 10.000 prebivalcev povprečno v letih 1950-54119 pa se Slovenija uvršča tudi v evropskem merilu v isto vrsto z državami z zelo visokim koeficientom, saj je demografski letopis OZN za 1957 prinesel tele podatke o samomorih v letu 1954 (koeficient na 100.000 prebivalcev): Danska 23,3, Avstrija 23,1, Švica 22,6, Zahodna Nemčija 19,4, Madžarska 17,8 itd.120 Medtem ko imamo precej natančne podatke o dokončanih samomorih, vemo seveda le malo ali nič o poskušenih. Teore- 117 Prim. E. Dumont: La Repression du Suicide, Revue de Droit Pčnal et de Criminologie, 1959/60-6, str. 550. 118 Stane Zrimec, Nasilne smrti v LRS v letih 1950—1954, Prikazi in študije, letnik II, št. 10, Zavod LRS za statistiko, Ljubljana, 1956. Stane Zrimec, o. c., str. 11. 120 Cit. po E. Dumont, o. c., str. 550. tiki121 na splošno cenijo, da je poskušendh samomorov petkrat več kot uspelih. Primerjalni podatki za posamezne upravne teritorialne enote niso povsem zanesljivi zaradi pogostih sprememb območja teh enot. Upravne teritorialne Koeficient samomorov enote na 10.000 ljudi LRS1 1,91 Okraj Maribor-mesto1 2,30—2,49 Okraj Maribor-okolica1 1,90—2,09 Občina Slovenska Bistrica2 3,00 Tabela 21 Koeficient samomorov na 10.000 prebivalcev v LRS, okraju Maribor in občini Slovenska Bistrica122 1 Podatki pomenijo povprečje za leta 1950—1954 (upravna razdelitev iz teh let). 2 Podatki se nanašajo na leto 1959 (upravna razdelitev iz tega leta). Koeficient slovenskobistriške občine je izredno visok in ga moramo obravnavati previdno. Na razpolago imamo namreč samo podatek za eno leto — 1959 (9 samomorov na 30.000 prebivalcev) in zato ne moremo ugotoviti razvojne tendence. Ni izključeno, da gre samo za enkraten pojav, toda tudi v tem primeru moramo računati s tem, da je koeficient samomorov v povprečju gotovo razmeroma visok. Predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli raziskati vzroke teh samomorov; omejiti se moramo le na ugotovitev, da je problem zelo pereč ter močno opozarja nase. Četudi lahko sklepamo, da je alkoholizem vsaj do neke mere vzrok nekaterih samomorov (samomorilci so bili v večini primerov vinjeni), je število samomorilcev na tako majhnem območju le zaskrbljujoče veliko in bi moral biti ta problem deležen posebne pozornosti organov socialnega varstva in zdravstvenih organov, zlasti še če upoštevamo, kako veliko bi utegnilo biti — po' teoretičnih ocenah — število poskušenih samomorov. 5. Prekrški Prekrške imenujemo lažje oblike kršitve družbenih pravil vedenja in ravnanja, ki jih družba predpisuje kot obvezne. Po 121 Prim. L. Milčinski, O suicidentih, rokopis, str. 3, in Dumont, o. c., str. 549. 122 Podatki tabele povzeti po: Stane Zrimec, o. c., str. 11 in 13, in po poročilu postaje LM Slovenska Bistrica. formalni plati zakoniti predpisa ločijo to obliko družbenega nereda od kriminalitete, ker jo — vsaj pri nas — obravnavajo v posebnem zakonu, postopek zoper te storilce pa vodijo posebni organi, ki so ločeni od sodišč. S kriminološkega stališča je razlika med obema kategorijama predvsem količinska: prekrški so milejša oblika storilčevih dejanj, ki pa je lahko zelo trdovratna. Dejstvo je, da v mnogih primerih roma od sodnika k sodniku za prekrške in zopet nazaj ista populacija, le da te kršilce enkrat označujemo kot »delikvente«, drugič pa kot »prekrškarje«. Ce ocenjujemo prekrške kot milejšo obliko deviacije njihovih storilcev, pomeni to, da so prekrški, vzeti kot celota, v danih okoliščinah in na danem območju na svoj način le prva stopnja v kriminaliteti. Na splošni lestvici posameznih pojavov družbenega nereda tvorijo torej prehod k najbolj akutni obliki tega nereda — kriminaliteti. Splošne določbe o prekrških ter njihove osnovne kategorije določa temeljni zakon o prekrških, na podlagi katerega je bil izdan tudi okrajni odlok o javnem redu in miru. Prekrški, ki v ožjem pomenu ogrožajo javni red in mir, pa so tisti, ki nas najbolj zanimajo. S kriminaliteto telesnih poškodb, ki je osnovni predmet naše analize, so tesno povezani. Odsek za notranje zadeve, ki vodi evidenco posameznih skupin prekrškov, je za občino Slovenska Bistrica za leti 1959 in 1960 posredoval naslednje podatke: Število ovadb zoper kršilce javnega reda in miru 1959 1960 Pretepi 58 79 Razgrajanje 61 149 Nedostojno vedenje 205 73 Pijančevanje 98 78 Drugo 226 119 Skupaj 648 498 Tabela 22 Število ovadb zoper kršilce javnega reda in miru v občini Slovenska Bistrica v letih 1959 in 196012S 123 Podatki odseka za notranje zadeve ObLO Slovenska Bistrica; podatkov za leto 1958 ni imel na razpolago. Razlike glede pogostosti vrst posameznih prekrškov so v obeh letih velike. Ni izključeno, da je vzrok temu različno kvalificiranje posameznih oblik, zakaj izredne padce oziroma dvige bi si le težko razložili kot normalne in običajne. Prekrški v celoti kažejo leta 1960 znaten padec v primerjavi z letom 1959. Najbolj očiten je pri prekršku razgrajanja in nedostojnega vedenja. Dokaj manjše je tudi število »drugih« prekrškov, v katero so uvrščeni med drugim prodajanje izven tržnega prostora, nedovoljeno točenje alkoholnih pijač in podobno. Padec opazimo tudi pri prekršku pijančevanja, kar bi moglo biti povezano s padcem prekrška nedostojnega obnašanja oziroma razgrajanja, ki je zelo pogosto le posledica prvega. Kljub splošnemu upadu prekrškov pa so pretepi v naraščanju. Razgrajanje in nedostojno vedenje sta leta 1959 tvorila približno 40°/o vseh prekrškov, leta 1960 pa 44°/o. Razgrajanje, ki obsega razbijanje, prepiranje, nočno petje in podobno, je zelo pogosto samo ena izmed uvodnih stopenj v pretep, ki nas kot posebna vrsta prekrška najbolj zanima. Pretepi so leta 1959 dosegli podobno kot razgrajanje 9°/o, leta 1960 pa se je njihov delež povzpel skoraj na 16 °/o. Sodelovanje pri pretepu je lahko kaznivo dejanje, če gre za pretep, v katerem je bil kdo hudo telesno poškodovan ali ubit; kaznivo dejanje je tudi ravnanje tistega, ki v pretepu ogroža z nevarnim orodjem. V tistih primerih pa, kjer je bila pri pretepu prizadejana le lahka telesna poškodba ali pa kaznivega dejanja telesne poškodbe sploh ni bilo, odgovarjajo udeleženci pretepa za prekršek. Kot vidimo, so torej nekatera izmed dej anj, ki so predmet naše analize, deloma obravnavali tudi organi za notranje zadeve. Znatno naraščanje tega prekrška v letu 1960 kaže na to, da gre za precej hud družbeni problem. To naraščanje je prvo opozorilo, ki ga daje naš material. Nedvomno kaže na to, da najhujša vrsta družbenega nereda in njene specifične pojavne oblike niso ločene od drugih pojavov družbenih deviacij, temveč tvorijo z njimi ter z drugimi ekonomskimi in družbenimi okoliščinami v danem okolju nerazdružljivo celoto in da rastejo, se razvijajo in dobivajo za to okolje značilne oblike prav iz teh okoliščin. 6. Kriminaliteta Pojavi družbenega nereda, ki smo jih obravnavali doslej, so organsko povezani s tistim negativnim družbenim pojavom, ki ga štejemo za najbolj pereč problem vsake družbe, za eno njenih najhujših »socialnih ran«. Govorimo o kriminaliteti, ki je bila kot poseben družbeni pojav deležna velike pozornosti pri teoretikih ter imamo o njej, njenem bistvu in vzrokih, ki jo povzročajo, skoraj toliko pojmovanj, kot je avtorjev. Kriminaliteta je vsekakor družbeno negativen pojav, ki poraja za družbo škodljive, neugodne posledice.124 Družbene materialne razmere v širšem pomenu družbene biti in nasprotja, ki se iz njih porajajo, so tista gonilna sila, ki v zadnji instanci ustvarja pogoje za kriminaliteto nasploh. Ker določena stopnja razvoja proizvajalnih sil in produkcijskih odnosov v osnovi — in ultirna linea — ustvarja pogoje za kriminaliteto, pomeni to, da tudi kriminaliteta pri nas raste iz današnjih splošnih družbenih razmer, se prepleta s posebnimi razmerami določenega ekonomskega, kulturnega in moralnega okolja ter se kaže v kaznivih dejanjih posameznika, ki je k njeni vsebini prispeval z osebnimi, psihološkimi in biološkimi lastnostmi svoj delež.125 Razlog za to, da so se ljudje od nekdaj ukvarjali s tem problemom, ga skušali definirati in mu prodreti v bistvo ter najti in razložiti njegove vzroke, je preprosto v tem, da se je šele z razumevanjem njegovih vzrokov mogoče lotiti poskusov za zmanjšanje tega neželenega spremljevalca konkretne družbene ureditve. Če bomo ugotavljali kriminaliteto na območju, ki ga proučujemo, ter jo primerjali s stanjem v večjih upravnih teritorialnih enotah, bomo to storili zato, da bomo poskušali ugotoviti morebitne posebnosti tega pojava na ožjem geografskem in socialnem področju, na katerega vplivajo posebne razmere okolja, v katerih kriminaliteta nastaja. Kriminaliteto na območju slovenskobistriške komune bomo skušali najprej opredeliti v njenem razmerju do kriminalitete vse republike. Kot merilo za to oceno lahko uporabimo število polnoletnih obsojencev na 10.000 polnoletnih prebivalcev v vsej Sloveniji in v komuni posebej. 124 Prim. Milutinovič, Kriminalitet kao društvena pojava, str. 21. 125 prim. Milutinovič, o. c., str. 161, in Bavcon, Problemi naše kriminalne politike, Pregled XII/9, str. 138. Vsi polnoletni LRS Občina Slovenska Bistrica 1961 1,078.000 19.219 Polnoletni obsojenci 1957 1958 1959 1960 14.007 12.335 12.126 10.595 266 201 266 257 Polnoletni obsojenci na 10.000 polnoletnih prebivalcev 1957 1958 1959 1960 129,9 114,4 112,6 98,3 138,4 104,0 138,4 133,7 Tabela 23 Število polnoletnih obsojencev po storitvi kaznivega dejanja v LRS in občini Slovenska Bistrica ter število polnoletnih obsojencev na 10.000 polnoletnih prebivalcev126 Podatki tabele kažejo, da število obsojenih polnoletnih oseb v vsej Sloveniji tako absolutno kot relativno stalno pada, medtem ko v občini niha in je, razen v letu 1958, nad slovenskim povprečjem. Hujša obremenjenost je očitna zlasti v zadnjih dveh letih, ko je padec v Sloveniji precejšen, v občini pa je opaziti leta 1959 znaten dvig, leta 1960 pa majhen upad, ki pa ostaja še vedno visoko nad slovenskim povprečjem. Po merilu števila obsojenih polnoletnih oseb na 10.000 prebivalcev lahko torej sodimo, da je kriminaliteta v slovensko-bistriški občini večja in glede na pogostost tudi družbeno bolj nevarna kot pa v vsej Sloveniji. Njene značilnosti pa lahko ocenimo tudi glede na drugi subjektivni faktor — predkaznovanost storilcev, ki sestavljajo kot posebna kategorija tisti del delin-kventne populacije, na katero je prestana kazen ostala vzgojno brez učinka. Za leti 1959 in 1960 kažejo relativni podatki za LRS, okraj Maribor in občino Slovenska Bistrica zanimivo sliko. 126 Podatki Zavoda LRS za statistiko. o 81 Upravno teritorialne enote Vsi obsojenci Nekaznovani Istovrstno in drugovrstno pred-kaznovani Drugovrstno pred-kaznovani 1959 | 1960 1959 | 1960 | 1959 | 1960 LRS 100 74,3 75,6 14,6 12,8 11,1 11.6 Maribor 100 74,2 77,1 14,9 12,1 10,9 10,8 SI. Bistrica 100 71,4 73,9 17,3 11,0 11,3 15,1 Tabela 24 Struktura polnoletnih obsojencev v LRS, okraju Maribor in občini Slovenska Bistrica glede na prejšnje obsodbe127 Podatki za leti 1959 in 1960 kažejo na večjo obremenjenost slovenskobistriške komune, tako glede na vso republiko kot v primerjavi z okrajem, V slo vensk ob i str išk i komuni je bilo leta 1959 za približno 3 °/o več povratnikov kot v vsej Sloveniji oziroma v mariborskem okraju, leta 1960 pa je razlika med republiko in komuno nekoliko manjša. Pri posameznih vrstah predkaznovanosti vidimo, da je povratnikov zaradi istovrstnih in drugovrstnih kaznivih dejanj več kot v republiki in okraju. V tej skupini je delež istovrstno predkaznovanih večji od deleža drugovrstno predkaznovanih. Na splošno lahko vsekakor ugotovimo, da je kriminaliteta v slovenskobistriški komuni, presojena glede na povratništvo, družbeno bolj nevarna kot v Sloveniji oziroma v mariborskem okraju. Kriminaliteto na proučevanem območju poskusimo oceniti tudi glede na težo posameznih kaznivih dejanj. Pri tem nas bo vodilo število polnoletnih obsojencev, ki jih je obravnavalo okrajno sodišče in katerih dejanja so glede na stvarno pristojnost sodišč lažja, in število tistih, ki jih je obravnavalo okrožno sodišče. Leta 1959 sta obe sodišči skupaj izrekli kazni 281 polnoletnim storilcem. Od tega jih je okrajno sodišče obravnavalo 219 (77%), okrožno pa 62 (23fl/o). Storilci, ki so bili v postopku pred okrajnim sodiščem, so storili lažje premoženjske delikte, delikte zoper čast in dobro ime in lažja kazniva dejanja zoper življenje in telo. Okrožno sodišče je obravnavalo med 62 storilci eno tretjino takih, ki so storili kazniva dejanja zoper življenje in telo, in sicer predvsem hude telesne poškodbe, 1 primer hude telesne poškodbe s smrtnim izidom ter 3 primere uboja. Precej 127 Podatki Zavoda LRS za statistiko. je bilo tudi kaznivih dejanj ogrožanja javnega prometa (11), medtem ko je bilo med hujšimi premoženjskimi delikti (19) največ velikih tatvin. Hujši delinkvenci dajejo tedaj osnovno značilnost kazniva dejanja zoper življenje in telo. V neposredni zvezi z vrsto in težo kaznivega dejanja so tudi izrečene sankcije, v katerih višini se poleg teže kaznivega dejanja kaže tudi družbena moralna obsodba kaznivega dejanja in storilca. Podatki, s katerimi razpolagamo, se nanašajo na polnoletne obsojence v LRS v letu 1958 in na polnoletne obsojence na območju slovenskobistriiške komune v letu 1959. Upravno-teritorialna enota Vrsta kazni LRS — 1958 občina Slov. Bistrica število V. število | »/. Denarna kazen 3.486 28,0 95 33,9 Zapor do 3 mesecev 5.818 47,0 127 45,0 Zapor nad 3 do 6 mesecev 1.772 14,2 33 11,8 Zapor nad 6 do 12 mesecev 528 4,5 14 5,0 Zapor nad 1 do 5 let 145 1,8 1 0,4 Strogi zapor do 1 leta 297 2,4 4 1,4 Strogi zapor nad 1 do 20 let 261 2,1 7 2,5 Skupaj 12.307* 100 281 100 Tabela 25 Višina in vrsta izrečenih kazni v LRS in občini Slovenska Bistrica128 * Upoštevani nista kazni dveh polnoletnih obsojencev, ki sta bila obsojena na dosmrtni strogi zapor, in 26 polnoletnih obsojencev, ki jim je bila kazen odpuščena. Iz tabele je razvidno, da so denarne kazni v slovenskobistriški komuni bolj pogoste kot v vsej Sloveniji, zaporna kazen do treh mesecev pa se izreka nekoliko redkeje kot povprečno v vsej republiki. Obe ti dve naj milejši kazni zavzemata v slovenskem povprečju 75°/o vseh kazni, v slovenskobistriški komuni pa 78,9 %. Tudi pri skoraj vseh drugih vrstah kazni oziroma pri različnih višinah iste vrste kazni je slovenskobistriška komuna pod slovenskim povprečjem, kolikor pa je nad njim, so razlike majhne. Če izrečene sankcije okvirno primerjamo s podatki o teži kaznivih dejanj, tedaj vidimo, da delež najmilejših kazni pri- 128 Podatki Zavoda LRS za statistiko. 6* 83 bližno ustreza deležu tistih storilcev, ki so bili v posto-pku pred okrajnim sodiščem. Upoštevajoč dejstvo, da obravnava okrožno sodišče glede na svojo stvarno pristojnost le težja kazniva dejanja, lažja kazniva dejanja pa le, če se postopek iz tega ali onega razloga vodi pred tem sodiščem, lahko sklepamo, da okrožno sodišče le redko izreka denarne kazni ali kazni zapora do treh mesecev. To torej pomeni, da sega po teh kaznih predvsem okrajno sodišče, ki izreka ostrejše sankcije le zelo izjemno in redko. Dejansko je okrajno sodišče leta 1959 med 219 storilci, ki jih je obsodilo, samo štirinajstim izreklo kazen zapora v višini nad 3 do 6 mesecev, medtem ko višjih kazni sploh ni izreklo. Pokazovalci, s katerimi smo poskusili označiti kriminaliteto na območju, ki ga analiziramo, so po eni strani pokazali, da je slovenskobistriška komuna glede na relativno pogostost obsojenih in glede na povratnike huje obremenjena kot povprečno vsa republika. Po drugi strani pa se v kaznih — tako glede na Skupina kaznivih dejanj Upravno-teritorialna enota LRS Maribor* Slovenska Bistrica** 1957 1958 1957 1958 1957 1958 Zoper ljudstvo in državo 0,2 0,1 0,2 0,1 _ _ Zoper življenje in telo 20,8 22,0 20,2 22,0 26,7 31,9 Zoper svobodo in pravice državljanov 1,2 1,6 0,7 1.2 1,1 1,0 Zoper čast in dobro ime 13,9 14,7 10,9 12,0 17,7 12,9 Zoper zakonsko zvezo in rodbino 1,8 1,6 2,4 2,1 2,6 2,0 Zoper narodno gospodarstvo 6,8 5,4 5,4 4,1 9,8 3,9 Zoper premoženje 25,2 26,1- 25,3 24,5 25,6 32,4 Zoper pravosodje, javni red in pravni promet 16,9 14,7 24,0 21,2 4,9 2,9 Zoper uradno dolžnost 5,4 4,6 4,5 4,4 6,4 6,5 Druga kazniva dejanja 7,8 9,2 6,4 8,4 5,2 7,5 Skupaj 100 100 100 100 100 100 Tabela 26 Struktura polnoletnih obsojencev po storitvi kaznivega dejanja in skupini glavnega kaznivega dejanja v LRS, okraju Maribor in občini Slovenska Bistrica v letih 1957 in 1958129 * Podatki za okraj Maribor in okraj Ptuj so za leto 1957 sešteti. •* Podatki za občino Slovenska Bistrica in Poljčane so za obe leti sešteti. 129 Kazenska sodna statistika, 1957, str. 25, 27, 28; isto za leto 1958; str. 27—29. vrsto kot na višino — ne kaže ta višja stopnja nevarnosti analizirane kriminalitete. Poleg teh splošnih sklepov o obsegu in družbeni nevarnosti kriminalitete na slovenskobistriškem območju bomo poskušali ugotoviti tudi njeno nadrobnejšo strukturo tako glede na obsojence kot glede na kazniva dejanja, in sicer v okviru upravnih teritorialnih in sodnih teritorialnih enot. Pri tem moramo seveda upoštevati, da je mogoče tendenco zviševanja ali padanja kriminalitete ocenjevati pri sodni statistiki samo na daljša razdobja, ker na podatke bistveno vpliva število rešenih oziroma nerešenih zadev. V tabeli vsebovana upravna teritorialna razdelitev ustreza skoraj v celoti današnjemu stanju. Za leto 1957 so podatki za tedaj še obstoječi okraj Ptuj priključeni podatkom za mariborski okraj, za obe obravnavani leti pa so podatki tedaj še obstoječe občine Poljčane prišteti občini Slovenska Bistrica. Tabela torej ne upošteva le tistih naselij, ki so bila priključena slovenskobistriški komuni po odpravi občine Lešje kot samostojne občine. Vendar ta pomanjkljivost ni taka, da bi mogla bistveno vplivati na strukturo podatkov, ki jih prinaša prednja tabela. Če pogledamo posamezne kategorije obsojencev po skupini kaznivih dejanj ter skušamo ugotoviti položaj slovenskobistriške komune v okrajnem in republiškem merilu, pritegneta našo pozornost seveda najprej najpomembnejši skupini — skupina obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter skupina obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje. V vseh treh obravnavanih upravnih teritorialnih enotah sta to najmočneje zastopam skupini, le da so razmerja med njimi različna. Medtem ko je razlika med deležem takih obsojencev v republiškem merilu znatna (1958 — 22,0 % : 26,1 %), se v okrajnem merilu zmanjša (1958 — 22,0 %: 24,5 %), v merilu komune pa postane povsem neznatna (1958 — 31,9 %: 32,4 %). Te številke povedo tudi, da sestavljata obe ti skupini obsojencev v republiškem merilu 48,1% obsojencev, v okrajnem 46,5%, v občini pa 64,3 %, v republiki torej niti ne polovice vseh obsojencev, v občini pa skoraj dve tretjini. Sklep je torej na dlani: število obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo in zoper premoženje je v slovenskobistriški komuni tako veliko, da sta ti dve skupini kaznivih dejanj gotovo najbolj pereč problem. Najmočneje sta sicer zastopani tudi v okrajnem in republiškem merilu, vendar je precejšnja razlika med tem, ali dosegata 48,1 °/o (kot v republiki) oziroma 46,5fl/o (kot v okraju) vseh obsojencev ali pa seže njun delež do 64,3 % in ga sestavljata obe skupini vsaka skoraj do polovice. Podatki pa omogočajo še en sklep, da namreč delež obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo mnogo bolj odstopa od republiškega in tudi od okrajnega povprečja kot delež obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje. Sodeč po tem je problematika teh obsojencev — in zato tudi teh dejanj — najbolj pereča. Te suhe številke povedo torej tisto, kar je med ljudmi splošno znano, kot neka — sicer dokaj žalostna — »lokalna značilnost« te in še nekaterih drugih štajerskih občin, da se namreč tod okoli radi pretepajo in da bi nedelj a izgubila precej svojega čara, če bi ne bilo vsaj enega »zaštiha-nega«. Pri obsojencih zaradi drugih skupin kaznivih dejanj so sicer odstopi od republiškega oziroma od okrajnega povprečja, vendar so mnogo manj bistveni kot tisti, ki smo jih pravkar opisali. Izjema pri tem je le skupina obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper pravosodje in zoper javni red in pravni promet, kjer je razlika več kot značilna, in sicer v ugodnem smislu za občino. V to skupino je namreč všteto kaznivo dejanje nedovoljenega prehoda čez državno mejo in je zato razumljiv velik odstotek obsojencev te vrste tako v republiki kot v okraju. Z uveljavitvijo novele kazenskega zakonika, ki je spremenila inkriminacijo 303. člena, se je tudi struktura teh obsojenoev v republiki in okraju bistveno spremenila. Analiza kriminalitete glede na obsojence seveda še ne more biti popolna, ker z njo ne dobimo vpogleda v posamezna kazniva dej anj a in kraj storitve, ki je po naših zakonitih predpisih kriterij za pregonljivost. Podatki o kaznivih dejanjih in podatki o obsojencih se ne morejo povsem ujemati, saj lahko en obsojenec stori več kaznivih dejanj, lahko pa tudi več obsojencev stori eno samo kaznivo dejanje. Skupno s podatki o obsojencih nam bodo podatki o kaznivih dejanjih posredovali natančnejšo sliko o kriminaliteti proučevanega območja, zlasti v primerjavi z mariborskim okrajem in vso republiko, laže pa bomo ugotovili tudi tendence, ki jih ta kriminaliteta kaže. Podatki te tabele so po tendencah, ki jih izražajo, precej podobni tistim, ki se nanašajo na obsojence. Struktura pokaže podobno sliko kot struktura podatkov o obsojencih. Skupina glavnega kaznivega dejanja LRS Maribor* Slovenska Bistrica** 1957 1958 1957 1958 1957 1958 Zoper ljudstvo in državo 0,2 0,1 0,2 0,09 _ _ Zoper življenje in telo 17,6 17,4 17,2 17,7 20,5 28,4 Zoper svobodo in pravice državljanov 1,4 1,8 1,05 1,5 1,0 0,2 Zoper čast in dobro ime 13,5 14,8 11,4 12,3 17,1 11,0 Zoper zakonsko zvezo in rodbino 1,5 1,4 2,0 1,7 2,3 Os 7 Zoper narodno gospodarstvo 5,9 4,5 4,8 3,2 8,5 4,5 Zoper premoženje 29,8 31,8 28,0 31,4 29,5 38,2 Zoper pravosodje, javni red in pravni promet 16,5 13,8 24,2 19,0 6,9 3,0 Zoper uradno dolžnost 8,2 6,7 5,8 6,1 9,5 8,7 Druga kazniva dejanja 6,9 7,7 5,4 7,1 4,7 5,3 Skupaj 100 100 100 100 100 100 Tabela 27 Struktura kaznivih dejanj po kraju storitve in skupini glavnega kaznivega dejanja v LRS, mariborskem okraju in občini Slovenska Bistrica v letih 1957 in 1958130 * Podatki za okraj Maribor in okraj Ptuj so sešteti za leto 1957. ** Podatki za občino Slovenska Bistrica in občino Poljčane so sešteti za leti 1957 in 1958. Skupini kaznivih dejanj zoper življenje in telo in zoper premoženje sta zaradi svojega dominantnega položaja najpomembnejši. Ta položaj je zelo značilen prav v občini Slov. Bistrica. Medtem ko mariborski okraj le malo ali nič ne odstopa od republiškega povprečja, je to odstopanje v občini precej izrazito. Izredno velik je leta 1958 tudi delež kaznivih dejanj zoper premoženje, saj so krepko nad republiškim in okrajnim povprečjem. Vsa druga kazniva dejanja so v primerjavi s tema dvema skupinama zastopana le zelo skromno. Preseneča zlasti dejstvo, da so kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, ki so običajno zvest spremljevalec kaznivih dejanj zoper življenje in telo, padla celo pod republiško in okrajno povprečje. Ni izključeno, da je tu povzročilo padec povečanje števila kaznivih dejanj zoper življenje in telo, z drugimi besedami, da so ljudje od verbalne ali realne in j uri je segli po »učinkovitejših« sredstvih. 130 Kazenska sodna statistika 1957, str. 51—53; isto za leto 1958, str. 55—57. Vsi podatki, ki smo jih obravnavali doslej, se nanašajo na posamezne upravne teritorialne enote, ki niso vedno identične s sodnimi območji okrajnih ali okrožnih sodišč. Zato nastaja vprašanje, ali veljajo prednji podatki tudi za posamezna sodišča ali ne. Sodišče Obsojenci po skupinah okrožno okrajno kaznivih dejanj LRS Maribor J Slov. Bistrica 1957 1958 1957 1958 1957 1958 Zoper življenje in telo 20,8 22,0 22,4 24,5 25,5 26,6 Zoper čast in dobro ime 13,9 15,2 12,2 13,1 21,4 18,6 Zoper premoženje 25,0 26,2 23,6 23,8 25,5 36,8 Druga kazniva dejanja 40,3 36,6 41,8 38,6 27,6 18,0 Skupaj 100 100 100 100 100 100 Tabela 28 Struktura polnoletnih obsojencev po skupini glavnega kaznivega dejanja in sodnih območjih (LRS, okrožno sodišče Maribor, okrajno sodišče Slovenska Bistrica) v letih 1957 in 1958131 Okrožno sodišče v Mariboru je leta 1957 in 1958 obsegalo še območje devetih okrajnih sodišč, torej tudi celotno območje kasneje ustanovljenega okrožnega sodišča v Murski Soboti. Njegovo območje se zato bistveno razlikuje od območja mariborskega okraja. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je imelo leta 1958 skoraj enak obseg, kot ga ima danes, ter ima enako območje kot občina. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je glede obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo vedno nad slovenskim povprečjem in tudi nad povprečjem okrožnega sodišča v Mariboru, čeprav ne tako izrazito. Mariborsko okrožno sodišče vključuje namreč okrajna sodišča, kot so Ormož, Lendava, Ljutomer, kjer znaša število teh obsojencev 40%, in ta sodišča nujno dvigujejo povprečen delež obsojencev iz te skupine, ki je sicer v mestu samem in na območju slovenjegraškega okrajnega sodišča nižji od republiškega povprečja (leta 1958 — 19,1 — 19,0%). Nad slovenskim povprečjem je na območju slovenskobistri-škega sodišča tudi delež obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper 131 Kazenska sodna statistika 1957, str. 36, 37; isto za leto 1958, str. 43, 44. premoženje. Ti tvorijo leta 1958 kar 36,8% vseh obsojencev, medtem ko doseže republiško povprečje 26,2%, povprečje za okrožno sodišče v Mariboru pa celo le 23,8%. Skupina obsojencev, ki običajno spremlja obsojence zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo ali pa pomeni uvod k le-tem, so obsojenci zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Statistični podatki kažejo, da so žaljivke in obrekovanja zelo pogosto uporabljena sredstva za reševanje osebnih konfliktov na območju sio venskobistriškega sodišča. Primerjalni podatki med republiko, okrožnim sodišče in okrajnim sodiščem pokažejo za leto 1958 takšno sliko: 15,2% : 13,1% : 18,6 %>. Zaradi popolnosti navajamo končno še podatke o kaznivih dejanjih po skupini glavnega kaznivega dejanja in sodnih teritorialnih enotah. Upravičeno pričakujemo, da se bodo tudi tu pokazala enaka razmerja kot v prejšnjih primerjavah. Kazniva dejanja po skupini Sodišče LRS okrožno Maribor okrajno Slov. Bistrica 1957 1958 1957 1958 1957 1958 Zoper življenje in telo 17,6 17,4 19,0 20,1 19,4 23,2 Zoper čast in dobro ime 13,5 14,8 12,1 13,1 26,0 29,6 Zoper premoženje 29,8 31,8 26,5 30,0 27,7 37,0 Druga kazniva dejanja 39,1 36,0 42,4 36,8 26,9 10,2 Skupaj 100 100 100 100 100 100 Tabela 29 Kazniva dejanja po skupini glavnega kaznivega dejanja in po sodnih teritorialnih enotah (LRS, okrožno sodišče Maribor, okrajno sodišče Slovenska Bistrica) v letih 1957 in 1958132 Tako kot delež kaznivih dejanj zoper življenje in telo, kažejo tudi ostala kazniva dejanja enake značilnosti, kot smo jih opazili doslej, bodisi pri obsojencih, bodisi pri kaznivih dejanjih. Tri skupine kaznivih dejanj, za katere smo že doslej ugotovili, da so med vsemi najbolj številne, obdrže svoje vodstvo tudi tu. Vsi podatki, ki smo jih doslej analizirali, kažejo še eno tendenco, ki je nismo omenili, je pa nedvomno najpomembnejša. Tako število kaznivih dejanj kot število obsojencev, bodisi v 132 Kazenska sodna statistika 1957, str. 36, 37; isto za leto 1958. str. 43, 44. okviru upravnih teritorialnih ali v okviru sodnih teritorialnih enot, je po absolutnem številu v letu 1958 v primerjavi z letom 1957 znatno padlo. To torej pomeni, da je kriminaliteta leta 1958 v primerjavi z letom 1957 padla, toda struktura kriminalitete se je spremenila takoi, da se je relativno število kaznivih dejanj in obsojencev zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo močno povečalo. Takšen padec kriminalitete moramo vrednotiti previdno, ravno tako kot tudi kakšno izredno povečanje. Previdnost je tu na mestu zlasti še zato, ker so bila kazniva dejanja v Sloveniji nasploh v upadu do leta 1958, leta 1959 pa šo opazno narasla,133 Ze iz doslej povedanega izhaja, zakaj smo se odločili vprav za analizo kriminalitete telesnih poškodb na območju slovenskobistriške komune. Ta dejanja in ti storilci pomenijo največji kriminalnopolitični in pravosodni problem, pomenijo pa tudi enega najhujših družbenih problemov sploh. Za vso vzhodno Slovenijo je no t orno, da so ta kazniva dejanja posebno pogosta in da njihovo število — absolutno in relativno — raste nekako od Celja do Ptuja, v Prekmurju pa doseže svoj višek. Ta dejanja in njihovi storilci kažejo tudi izredno trdovratnost: medtem ko v vsej Sloveniji (in v skladu s tem tudi po manjših upravnih teritorialnih enotah) kriminaliteta do leta 1959 na splošno upada, kazniva dejanja zoper življenje in telo ves čas naraščajo — vsaj relativno, pogosto pa tudi absolutno. V zveznem merilu je več kot petina vseh obsojencev obsojena zaradi teh kaznivih dejanj in, medtem ko Slovenija v povprečju tega odstotka do nedavnega ni dosegala, ga je v letih 1957 in 1958 že dosegla (prim. tabelo 26 in 27), leta 1959 pa, po prvih podatkih sodeč, tudi presegla. Razširjenost kaznivih dejanj zoper življenje in telo po občinah LRS nazorno prikazuje naslednja karta: 133 prim. Janez Pečar, Po nekaj letih so kazniva dejanja v Sloveniji zopet narasla, Revija 1960/2, str. 73 in nasl. Podatki, ki jih avtor navaja, se nanašajo na kriminaliteto, kakor so jo ugotavljali organi za notranje zadeve, in se nujno razlikujejo od sodne statistike. Jasno se vidi razširjenost teh dejanj v vzhodni Sloveniji, kjer dosega največjo pogostost v prekmurskih občinah. Slovenskobistriška občina ne sodi sicer v najbolj obremenjeno skupino, uvršča pa se takoj za njo s koeficientom nad 35 do 40 obsojencev na 10.000 polnoletnih prebivalcev. Ker je tudi sicer glede drugih pogojev — razvoja industrije, kmetijstva, kulturnega in moralnega okolja, stopnje izobrazbe in podobno — podobna drugim štajerskim (ne pa tudi prekmurskim) občinam, ki so enako ali- huje obremenjene s kriminaliteto telesnih poškodb, lahko štejemo analizo teh kaznivih dejanj za reprezentativno za Štajersko. 134 Povzeto po: I. Glonar, Obsojene osebe po prebivališču. Prikazi in študije, VI/2, str. 18. ■ N II. DEL KAZNIVA DEJANJA TELESNIH POŠKODB I. RAZMEJITEV PREDMETA Predmet opazovanja v naši analizi so kazniva dejanja lahkih in hudih telesnih, poškodb, kakor so jih opredeljevali zakoniti predpisi v 141. in 142. členu kazenskega zakonika iz leta 1951, in storilci teh dejanj. Analiza je torej usmerjena na določeno skupino kaznivih dejanj in storilcev, ki jih skuša zajeti v njihovem širšem in ožjem okolju. Izhajajoč iz kaznivega dejanja kot simptoma, ki družbo opozori na storilca in je izraz njegove neprilagojenosti, smo skušali analizirati kazniva dejanja. Pri tem smo se osredotočili na posamezne vrste telesnih poškodb in na zunanje okoliščine dejanja. Analiza obravnava nato storilce in oškodovance teh dejanj, ki jih analizira po kolikor mogoče enakih kriterijih. Poskušali smo prodreti v razmerje med obema nasprotujočima si poloma kaznivega dejanja. Končno pa se študija ukvarja še s kazensko-pravnimi sankcijami, z njihovo višino in pogojno odložitvijo izvršitve ter v zvezi s tem s primernostjo izrečenih sankcij. Posebej so obravnavani kriminalnopolitični problemi. Analiza obravnavane kriminalitete se nanaša na sodno območje okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, ki ima enak obseg kot občina. Z ekonomsko in socialno analizo območj a smo skušali posredovati sliko gospodarskega razvoja in družbenega okolja, iz katerega raste kriminaliteta, ki je predmet našega opazovanja. Analiza kaznivih dejanj obsega dobo dveh let — 1957 in 1958. Naslednje leto so začeli ustanavljati na občinah in krajevnih uradih poravnalne svete, ki so živo posegli v to problematiko. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je obravnavalo 1957. leta 438 kaznivih dejanj, od tega 77 kaznivih dejanj zoper življenje in telo; leta 1958 pa je obravnavalo 425 kaznivih dejanj, od tega 98 kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Glede na stvarno pristojnost okrajnega sodišča obsega ta skupina kaznivih dejanj poleg lahkih telesnih poškodb predvsem sodelovanje v pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali hudo telesno poškodovan (143. člen KZ) in ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru (144. člen KZ). V obeh letih, za kateri analiziramo telesne poškodbe, pa ni bil pred okrajnim sodiščem obravnavan noben primer teh dveh kaznivih dejanj. Na analiziranem območju je bilo torej v letih 1957 in 1958 izvršenih skupno 175 kaznivih dejanj lahkih telesnih poškodb, ki jih je obravnavalo okrajno sodišče, poleg tega pa še 33 hudih telesnih poškodb, ki jih je obravnavalo okrožno sodišče v Mariboru. Analiza ne zajema vseh teh dejanj, temveč med lahkimi telesnimi poškodbami samo tista, ki so bila prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem ali z drugim sredstvom, s katerim se telo lahko hudo poškoduje ali zdravje hudo pokvari (2. odstavek 142. člena KZ). Tako imenovanih »navadnih« lahkih telesnih poškodb, ki niso predmet opazovanja, je bilo 117. Ta dejanja so zaradi možnosti poravnave med oškodovancem in storilcem manj zanimiva. Pri njih se kazenski postopek pogosto konča z ustavitvenim sklepom ali z zavrnilno sodbo, ker je oškodovanec umaknil predlog za kaznovanje. Njih pomen zmanjšuje še dejstvo, da ta dejanja v zadnjih letih obravnavajo najprej poravnalni sveti, kjer so poravnave med storilcem in oškodovancem še posebej pogoste. Zato so obsodbe storilcev teh dejanj bolj redke. Ne more biti dvoma, da je s kriminalnopolitičnega stališča tako obravnavanje lažjih oblik kriminalitete povsem utemeljeno, saj gre pogosto le za manjše spodrsljaje, kjer odnosi med ljudmi še niso močno načeti in bi lahko morebitne\)bsodbe v takih primerih slabo vplivale na storilca in njegovo okolico ter na razmerje med njim in oškodovancem. Gradivo, s katerim razpolagamo, obsega skupaj 91 lahkih in hudih telesnih poškodb. Od teh je sodišče kvalificiralo za lahke poškodbe 57 dejanj, za hude 33, 1 dejanje pa je kvalificirano kot poskus uboja. Ker pa je bila objektivna posledica dejanja huda telesna poškodba, smo tudi. to dejanje uvrstili v raziskovalno gradivo.1 Pravna kvalifikacija, ki smo jo upo- 3 Na območju okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici v letih 1957 rabili kot kriterij za razvrstitev materiala, je kvalifikacija, kakor jo je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi. Pri tem je sodišče v treh primerih na glavni obravnavi spremenilo pravno kvalifikacijo obtožbe. Medtem ko se je namreč obtožba glasila, da je storilec izvršil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe (1. odstavek 141. člena KZ), je sodišče ugotovilo, da se izvršeno dejanje ujema z zakonitim opisom kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (2. odstavek 142. člena KZ). II. DEJANJE 1. Vrste telesnih poškodb Ugotovili smo, da je sodišče izmed 91 kaznivih dejanj kvalificiralo za lahke telesne poškodbe 57 dejanj, za hude 33, eno kaznivo dejanje pa je kvalificiralo drugače. Izvedenci so iste telesne poškodbe klasificirali takole: 54 so jih označili kot lahke, 33 kot hude — pri 4 kaznivih dejanjih pa ni bilo niti zdravniškega izvida niti njegovega mnenja. Klasifikaciji sodišča in zdravnikov se v celoti-ne krijeta, ker sodišče na kvalifikacijo zdravnika ni vezano in jo lahko spremeni. Presenetljivo pa je, da so bile vse štiri zadeve, kjer ni bilo niti zdravniškega izvida niti njegovega mnenja, obtožene — dve kot lahki telesni poškodbi, dve kot hudi telesni poškodbi, storilci pa so bili tudi pravnomočno obsojeni. Javni tožilec in sodnik sta se oprla samo na opis poškodbe v ovadbi; tak postopek pa ni samo pomanjkljiv, temveč je tudi v nasprotju z zakonikom o kazenskem postopku, ki določa v 245. členu, da »se pri telesnih poškodbah pokličeta po potrebi eden ali dva izvedenca, da pregledata poškodovanca«. Po tej določbi je pregled — in nanj se opirajoča izvid in mnenje — obligatoren2 in njena kršitev je bistvena kršitev formalnega prava, torej izpodbojni razlog za sodbo, ki temelji na tako nepopolno izpeljanem postopku. Kot je bilo pričakovati, je lahkih telesnih poškodb znatno več kot hudih. Pri tem je treba upoštevati še, da so tu obravnavane le tiste lahke telesne poškodbe, ki so bile povzročene in 1958 ni bilo izvršeno ali poskušeno nobeno drugo kaznivo dejanje iz členov lo5, 136, 137 KZ. 2 Prim. Milčinski J., Izvedensko ocenjevanje telesnih poškodb, Revija, 1959/4, str. 16 in tam cit. z orožjem, orodjem oziroma nevarnim sredstvom. Kot smo videli, je celotno število lahkih telesnih poškodb znatno večje (175 za leti 1957 in 1958). Razmerje med lahkimi in hudimi telesnimi poškodbami v analizirani skupini znaša 62,8°/o proti 36,3 °/o in odkriva v precejšnji meri tudi naravo te (kriminalitete: lahke telesne poškodbe, povzročene z nevarnim sredstvom, so običajno posledica bolj kratkotrajnih prepirov, umetno izzvanih, pogosto zato, da pokaže storilec — večkrat pa tudi oškodovanec sam — svojo moč. . Zdravniški izvid Pravna kvalifikaci a sodišča Skupaj V °/o 142. člen 2. odst. 141. člen drugo Odrgnine 7 _ — 7 7,7 Raztrganine 9 — — 9 9,9 Udarnine 17 — — 17 18,7 Vsekanine 1 2 1 4 4,4 Vbodnine 13 11 — 24 16,4 Zlomi 1 15 — 16 17,6 Drugo 7 3 — 10 10,9 Neznano 2 2 — 4 4,4 Skupaj 57 33 1 91 v °/o 62,6 36,3 1,1 100 Tabela 1 Telesne poškodbe glede na zdravniški izvid in pravno kvalifikacijo Razmerje med vsemi lahkimi telesnimi poškodbami (1., 2., 3. odstavek 142. člena KZ) in hudimi telesnimi poškodbami je 84,5 °/o proti 15,5 °/o.3 Pogostost lahkih telesnih poškodb je tu še bolj očitna. Gospodarska osnova in splošni kulturni milje, kakor smo ju analizirali, v veliki meri dopuščata take prepire oziroma pretepe. Mešano industrijskofcmečko okolje, kjer se v bistvu le v enem središču tvorno uveljavlja še kakšna druga delavnost poleg gostilniške, daje zlasti mlajšim moškim, ki žive na domači kmetiji, delajo pa v industriji, dovolj priložnosti za to, da preživljajo prosti čas pri edini zabavi, ki jo je najti — v družbi sebi enakih ob alkoholu. Prepiri, ki pogosto izhajajo iz take zabave, ne morejo imeti globokega ozadja, in to je verjetno eden izmed razlogov, da tudi poškodbe, ki tako pogosto spremljajo to fan- 3 Pri izračunu tega razmerja so upoštevane tudi tiste lahke telesne poškodbe, ki niso predmet te analize. tovsko junačenje, niso posebno hude. Ni dvoma, da bi hujša, dolgotrajnejša in globlje zasidrana nasprotja med storilci in oškodovanci povzročala hujše posledice, torej tudi hujšo kriminaliteto. Čeprav sedaj ugotavljamo, da je kriminaliteta v povprečju lažje vrste, pa ne smemo pozabiti, da je njena posebna družbena nevarnost v njeni pogostosti. Ugotovitev, da je lažja, lahko rabi le zato, da jo skušamo razložiti tudi s te strani, ne pa morda zato, da bi jo zaradi razmeroma lahkih posledic kot celoto podcenjevali. Na to je treba posebej opozoriti, ker je tako podcenjevanje v praksi pogosto in pripelje do nepravilne ocene družbene nevarnosti tega pojava. Četudi se utegne zdeti posamezen primer zaradi svojih vzrokov morda nekoliko zabaven ali celo smešen, bi morali imeti vedno pred očmi, da je celota drugačna, ker povzroča iz leta v leto večjo zaskrbljenost, in da so taka dejanja posamezniku in družbi lahko- hudo nevarna. Ko analiziramo težo telesnih poškodb, nas razen pravne kvalifikacije in zdravniške klasifikacije zanima tudi vprašanje, kateri načini izvrševanja povzročajo lažje oziroma hujše poškodbe. Zdravniško mnenje Zdravniški izvid lahka huda | telesna telesna , brez skupaj poškodba poškodba Odrgnine 7 7 Raztrganine 9 9 Udarnine 17 17 Vsekanine 1 3 4 Vbodnine 13 11 24 Zlomi 16 16 Drugo 7 3 10 Neznano 4 4 Skupaj 54 33 4 91 v '% 59,3 36,3 4,4 100 Tabela 2 Telesne poškodbe glede na zdravniški izvid in mnenje Odrgnine, raztrganine in udarnine povzročajo praviloma samo lahke telesne poškodbe, vsekanine in vbodnine pa približno prav tako pogostoma lahke in hude telesne poškodbe. Skoraj samo hude telesne poškodbe pa povzročajo zlomi. Ne glede na to, kakšne poškodbe povzročajo, pa so vbodnine gotovo najbolj nevarne. Sestavljajo 26,4°/o vseh telesnih poškodb, to je več kot ena četrtina, in s tem tudi tisto skupino poškodb, ki je najbolj pogosta. Podatek o vbodninah razkriva še drugo značilnost te kriminalitete: vbodnine so v večini primerov posledica poškodb, povzročenih z nožem. Že kar v začetku lahko torej ugotovimo, da igra to sredstvo odločujočo vlogo pri kriminaliteti telesnih poškodb. Nevarnost kriminalitete, ki jo proučujemo, lahko presojamo tudi po tem, kateri del telesa je najbolj ogrožen 'oziroma kaj je najpogostejši cilj storilčevega protipravnega napada. Vrste telesnih poškodb Mesto telesnih poškodb glava roke noge telo skupaj Absolutni podatki Odrgnine 5 1 2 — 8 10 Raztrganine 10 — — — Udarnine 11 3 1 4 19 Vsekanine 2 2 — — 4 Vbodnine 5 4 1 13 23 Zlomi 3 6 2 5 16 Ostalo 7 1 2 1 11 Skupaj 43 17 8 23 91 Struktura v odstotkih zlomi 24 60 78 46 Odrgnine, raztrganine, 22 54 udarnine, ostalo 76 40 Skupaj 100 100 100 100 X2 — 20,44; značilen na nivoju a — 0,001 Tabela 3 Telesne poškodbe glede na vrsto in mesto izvršitve Podatki povedo, da je oškodovančeva glava najpogosteje iz-, postavljena, saj je poškodovana kar pri 47,2 °/o vseh poškodb: vendar so to predvsem lahke poškodbe. Med posameznimi vrstami poškodb na glavi so udarnine najbolj pogoste. Večina udarcev, s katerimi so storilci izvršili kaznivo dejanje, je bila namenjena glavi. Mnogo manj kot glava je izpostavljeno telo, ki je bilo poškodovano v eni četrtini vseh primerov. Najpogostejše poškodbe na telesu so vbodnine; iz tega lahko sklepamo, da je nož največkrat naperjen zoper telo samo, čeprav ne smemo prezreti, da je precej teh poškodb naperjenih tudi proti glavi. Udi so manj ogroženi kot glava in telo, saj so roke poškodovane v 18,7 °/o vseh poškodb, poškodbe na nogah pa sestavljajo le 8,8% vseh poškodb. Pri poškodbah na spodnjih okončinah pa ne izstopa značilno nobena vrsta. Glede na majhen odstotek poškodb na nogah lahko domnevamo, da so noge le bolj ali manj slučajno poškodovane. Ker so bili absolutni podatki, kakor so navedeni v tabeli 3, precej razdrobljeni, smo jih združili tako, da smo analizirali hujše vrste telesnih poškodb (vsekanine, vbodnine, zlome) in lažje vrste telesnih poškodb (udarnine, odrgnine, raztrganine in ostalo), kategoriji rok in nog pa smo združili (okončine). S preskusom X2 smo skušali ugotoviti, ali so razlike med vrstami telesnih poškodb in mestom poškodb značilne. Preskus je pokazal, da so visoko značilne. Hujše vrste telesnih poškodb so naperjene predvsem proti telesu (78%), lažje vrste pa proti glavi (76°/o). Okončine so ogrožene sicer enakomerneje s hujšimi in z lažjimi vrstami telesnih poškodb, vendar so razlike še vedno znatne. 2. Zunanje okoliščine dejanja a) Kraj storitve Kraj storitve kaznivega dejanja je lahko za izvrševanje nekaterih kaznivih dejanj tipičen in kaže na okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Kot kraje, kjer se kazniva dejanja telesnih poškodb izvršujejo, smo posebej opazovali: gostilno ali veselični prostor, oškodovančev oziroma storilčev dom in javni kraj, zlasti cesto. Več kot eno tretjino vseh dejanj so storilci izvršili na javnem kraju. Najpogosteje je bila to cesta, večkrat cesta pred gostilno ali pred oškodovančevim ali storilčevim domom., tako da je večina na javnem kraju storjenih dejanj krajevno povezana z drugimi kraji storitve v tabeli. To trditev potrjuje tudi dejstvo, da je bilo pri skupno 33 deliktih, storjenih na javnih krajih, 15 storilcev, torej skoraj polovica, vinjenih, kar je seveda tesno povezano s poprej v gostilni storjenimi dejanji. H. Bliihm ugotavlja v svoji monografiji o naklepnih ubojih prav tako, da se tudi ti delikti, naperjeni zoper oškodovančevo življenje, pogosto storijo na cesti.4 4 Prim. H. Bliihm, Di^Kriminalitat der vorsatzlichen Totungen, Bonn 1958, str. 37, 38. Vinjenost storilca Gostilna ali veselični prostor Oškodovančev dom Obdolženčev dom Javni kraj Ostalo i Skupaj Absolutni podatki da 18 8 4 15 ne — 19 8 17 neznano — — — 1 Skupaj 18 27 12 33 Struktura v odstotkih da 100 25 45 ne — 75 55 Skupaj 100 100 100 45 44 2 91 51 49 100 X2 = 23,9, značilen na nivoju a = 0,001 Tabela 4 Telesne poškodbe glede na kraj storitve kaznivega dejanja in storilčevo vinjenost Druga najmočnejša skupina so storilci, ki so dejanje izvršili na oškodovančevem domu; teh je 29,6%>. Če primerjamo to skupino z ono, kjer so storilci dejanje izvršili na svojem domu, vidimo, da je slednja znatno manjša, saj obsega le 13,2 % vseh dejanj. Sodeč po razpoložljivih podatkih to ni značilno samo za naše delinkvente, temveč gre za pojav, ki ima širši pomen.5 Oškodovanec je torej v lastnem domu pogosteje ogrožen, storilec pa je tam tudi bolj napadalen. Seveda ni izključeno, da je storilčevo dejanje včasih le (sicer premočan) odgovor na kakšno poprejšnje oškodovančevo ravnanje, na katero je storilec ostro reagiral ter hotel oškodovanca z gotovostjo doseči, najbolj zanesljivo torej doma. Ta dejanja moremo v znatno manjši meri pripisati vplivu alkohola, saj je vinjenih storilcev v tej skupini (oškodovančev in storilčev dom) le okrog ena četrtina, v vsej naši populaciji pa znatno več. Seveda se moramo zavedati, da je tudi tak odstotek sam po sebi dovolj velik in pomeni drugod splošno povprečje vinjenih storilcev kaznivih dejanj telesnih poškodb.8 Skoraj eno petino vseh telesnih poškodb so storilci prizade- 5 Prim. H. Bluhm, o. c., str. 38. • Prim. Scholz, Motive und Ursacheif bei Korperverletzungen, Bonn 1958, str. 55. j ali v gostilni. V pojem gostilne je zajet tudi veselični prostor, kjer so vinotoči, zabave kolektivov in podobno. Vsak peti storilec je torej zadal telesno poškodbo na kraju, kjer je bil v družbi z drugimi ter vsaj praviloma užival alkohol. Upoštevajoč geografske in socialne razmere na proučevanem območju, postane to dokaj razumljivo. Število razloženih naselij in samotnih kmetij, kjer ljudje le redko prihajajo v stik z drugimi in nimajo možnosti, sproščati svojih majhnih trenj v dnevnem stiku s širšim krogom ljudi, je precej veliko in pogosto vprav prebivalci teh krajev zagrešijo kazniva dejanja telesnih poškodb po gostilnah. Po podatkih posameznih anketnih listov je takih storilcev 8 od 18. Zanimiva je ugotovitev, da je bilo od 18 dejanj kar 5 storjenih v Poljčanah. Storilci niso bili vedno domačini in ravno to ter razmeroma veliko število (višje kot v mnogo večji Slovenski Bistrici) poškodb kaže, da so zaledje Poljčan — Haloze — eno najbolj zaostalih in kulturno najmanj razvitih območij, za katero so značilne prave »pretepaške vasi«. Ta pojav, nekdaj precej pogost, postaja sicer bolj redek,7 vendar še živi in bi mu bilo treba posvetiti vso pozornost. Take vasi niso tipične samo za Slovenijo, saj poročajo tudi drugod o podobnih primerih.8 Pri analizi povezanosti med vinjenostjo storilca in krajem storitve kaznivega dejanja smo zaradi preskusa s X2 združili kategoriji oškodovančevega in storilčevega doma in zanemarili oba neznana primera glede vinjenosti. Razlike med vinjenostjo in krajem storitve kaznivega dejanja so se pokazale kot visoko značilne. Struktura kaznivih dejanj je pokazala, da so bili storilci, ki so kaznivo dejanje izvršili v gostilni, vsi vinjeni (100%), pri tistih, ki so ga izvršili na javnem kraju, je bilo vinjenih 45°/o, medtem ko je bilo takih storilcev med tistimi, ki so dejanje izvršili na oškodovančevem ali svojem domu, le 25%. Očitno je torej, da je pri poškodbah, storjenih v gostilni, odigral odločujočo vlogo alkohol.9 b) Čas storitve Čas storitve kot zunanja okoliščina kaznivega dejanja je vzbudila že zanimanje prvih kriminologov, ki so skušali ugo- 7 Prim. Poročilo F. Venturinija na konferenci predsednikov sodišč LRS oktobra 1959 v Ljubljani o kaznivih dejanjih zoper življenje in telo v mariborskem okraju, str. 7, in Šalamun, Zanemarjeno vprašanje, Ljubljanski zvon 1937, str. 396—400. 8 Prim. Scholz, o. c., str. 16, kjer navaja kot tako vas Alfter. 9 Prim. Scholz, o. c., str. 32. tavljati vpliv podnebja in letnega časa na kriminaliteto.10 Čeprav so vplive podnebja in letnih časov mnogi presojali preveč enostransko, jih nekateri avtorji tudi še danes omenjajo, a so zelo previdni pri njihovem vrednotenju. Sutherland ugotavlja, da so si statistični podatki edini v tem, da so kazniva dejanja zoper osebo in moralo najbolj pogosta v poletnih mesecih, pripominja pa, da »razlike v odstotkih za različne tipe deliktov niso velike«.11 Soglasno s Hurwitzom12 meni, da so glavni vzroki takšne razporeditve kriminalitete, kot jo je ugotovil že Guerry in jo soglasno potrjuje skoraj vse statistike, sociološke narave. V poletnih mesecih prihajajo ljudje pogosteje v medsebojni stik, s tem pa se možnosti za nastajanje in urejanje medsebojnih trenj povečajo. Poleti, zlasti pa v prvih jesenskih mesecih, se poveča tudi uživanje alkoholnih pijač. Alkohol se pelkou&š Grafikon 1 meseci Distribucija telesnih poškodb po mesecih 10 Prim. Aschaffenburg, Das Verbrechen und seine Bekampfung, Heidelberg 1923, str. 33; Bonger, An Introduction to Criminology, London 1936, str. 106; Exner: Kriminologie, Berlin 1949, str. 58 in nasl. 11 Sutherland, Principles of Criminology, Chicago 1938, str. 82. 12 Hurwitz, Criminology, London 1952, str. 249. pogosteje uživa v družbi, to pa seveda povečuje možnost nasprotij . Naša populacija z majhnim odklonom potrjuje splošno priznane trditve, da so kazniva dejanja zoper osebo — med njimi torej zlasti telesne poškodbe — v poletnih mesecih najpogostejša. Grafikon kaže maksimum telesnih poškodb poleti in jeseni v mesecih juliju, septembru in oktobru. V zimskih mesecih število deliktov pada tja do februarja, ko se nenadoma dvigne izredno visoko in doseže v skupni razdelitvi drugi modus. To si lahko razlagamo s pustnimi običaji, ki so zlasti na vzhodnem območju občine še živi. Če razdelimo leta v tri štirimesečja, ne oziraje se na koledarski začetek leta, potem dobimo tole sliko: I. štirimesečje (julij, avgust, september, oktober) 40,7% II. štirimesečje (november, december, januar, februar) 27,4 °/o III. štirimesečje (marec, april, maj, junij) _ 31,9% Vse leto 100,0% Najhuje so torej obremenjeni meseci, ko se opravljajo glavna dela na polju, v vinogradih in sadovnjakih, najmanj pa zimski meseei, razen februarja, ko je med ljudmi najmanj stikov. Vendar razlike med meseci statistično niso značilne. Podobno razporeditev je ugotovil tudi Ured za kriminološka ispitivanja NRH v svoji kolektivni študiji o ubojih na območju te republike.13 Poleg že naštetih vzrokov navaja študija še to, da je ekonomska moč vasi v jesenskem času največja, da so alkoholne pijače zaradi trgatve in kuhanja žganja dostopne najširšemu krogu ljudi, razen tega pa so ravno v tem času tudi najcenejše. Vse te vzroke lahko povzamemo tudi za primere, obravnavane v naši študiji, saj gre tudi tu za še dokaj kmečko okolje, ki je vrhu tega tipično vinogradniško. Hrvaška študija proučuje sicer kazniva dejanja odvzema življenja, vendar so ta dejanja kaznivim dejanjem telesnih poškodb v nekaterih pogledih podobna, tako da lahko izsledke obeh študij deloma primerjamo med seboj. Primerjava z rezultati Scholzove študije pokaže, da je ta napravil podobne sklepe.14 Kazniva dejanja, ki jih je analiziral, 13 Prim. Krivična djela lišenja života na području NRH, Zagreb 1959, str. 212. 14 Prim. Scholz, o. c., str. 78—79. imajo dva viška, v juliju in v septembru, v avgustu pa zaznamujejo zelo močan padec. Ni pa pri njem zaslediti viška, ki ga dosežejo naši podatki v februarju. V celoti so na razporeditev po mesecih vplivale predvsem okoliščine, ki ,so v zvezi z načinom dela in življenja ljudi na proučevanem območju. Ker je kriminaliteta telesnih poškodb predvsem kriminaliteta ruralnih območij, je razumljivo, da so ta dejanja narasla posebno v mesecih, ko prihajajo ljudje najpogosteje v stik drug z drugim in se najpogosteje srečujejo. S pojmom čas storitve kaznivega dejanja ne označujemo samo razporeditve izvrševanja dejanj po mesecih in letnih časih. Ta pojem obsega še drugo kategorijo, ki utegne biti zlasti pri kriminaliteti, obravnavani v naši analizi, tudi zanimiva. Gre za razporeditev izvršitve kaznivih dejanj po posameznih dnevih v tednu. Teden ni naravna časovna enota, temveč jo je določil človek in je v tesni zvezi z načinom njegovega življenja in dela. Gostilne so najbolj obiskane v soboto in nedeljo ter ob praznikih, zato je razumljivo, da naletimo na telesne poškodbe, pri-zadejane v gostilni pod vplivom alkohola, predvsem ob teh dnevih.15 S koncem tedna je v tesni zvezi še ponedeljek, ki pomeni pogostoma nadaljevanje in konec nedeljskega popivanja. Vinjenost storilca Dan storitve kaznivega dejanja sobota, nedelja, ponedeljek ostali dnevi skupaj Absolutni podatki da 32 13 45 ne 22 22 44 neznano 2 — 2 Skupaj 56 35 91 Struktura v odstotkih da 59 37 51 ne 41 63 49 Skupaj 100 100 100 X* = 13,0, značilen na nivoju a — 0,001 Tabela 5 Telesne poškodbe glede na dan storitve in storilčevo vinjenost 15 Prim. Hurwitz, o. c., str. 251; von Hentig, Criminal and his Victim, str. 372; Mezger, Kriminologie, str. 204. Podatki so zelo zgovorni. Skoraj dve tretjini dejanj je bilo storjenih na soboto, nedeljo ali ponedeljek. Nedelja zajema v našem primeru tudi praznike. Največ dejanj je bilo storjenih prav na nedeljo oziroma praznik (21), sobota in ponedeljek pa sta si z 18 oziroma 17 primeri zelo blizu skupaj. Razlike med pogostostjo kaznivih dejanj ob koncu tedna in med tednom so tudi statistično značilne. Na dan pred praznikom ali po njem je bilo storjeno samo dvoje dejanj. Ob takem razmerju pri razporeditvi kaznivih dejanj se nehote vsiljuje vprašanje, ki so ga načeli teoretiki o bistvu kaznivih dejanj telesnih poškodb — ali gre za tako imenovane »Wohlstandsdelikt« ali pa »Notstands-delikt«. Prvi bi naj nastali kot posledica delinkventove (in splošne) blaginje in iz tega izvirajoče objestnosti, druge pa naj bi povzročil slab življenjski položaj in iz njega izvirajoča stalna medsebojna trenja.16 Takšna razdelitev je sama po sebi sporna, ker lahko povzroči — kot vsaka shematična razdelitev — vsaj poenostavljenje problema zaradi enostranskega gledanja nanj in zaradi enostranske presoje. Dejstvo, da je bilo kar 61,5% dejanj storjenih ob koncu tedna in v ponedeljek, bi oh površni presoji res moglo govoriti v prid tezi, da gre za »Wohlstandsdeliikt«, zlasti še tam, kjer se plače delavcem izplačujejo tedensko. Verjetno pa je pravilnejša trditev, da se je vprav te dni izvršilo največ kaznivih dejanj zoper življenje in telo zaradi tega, ker so ljudje bolj prosti, v večini krajev, kjer so bila storjena ta dejanja, pa je gostilna in z njo povezano uživanje alkoholnih pijač edino razvedrilo. Marsikatero izmed dejanj bi verjetno odpadlo, če bi se zanimanje posameznika usmerjalo drugam, v druge delavnosti, ki bi zanj pomenile spremembo, razvedrilo in oddih — pa tudi porabo prostega časa in energije. Ko smo podrobneje analizirali vinjenost in dan storitve kaznivega dejanja, smo podatke za ponedeljek združili s podatki za ostale dneve v tednu in ločeno obravnavali samo soboto in nedeljo, ker se je pokazalo, da so bili storilci v ponedeljek enako pogosto vinjeni kot pri kategoriji »ostali dnevi«. Preskus X2 je pokazal, da so razlike med vinjenostjo storilcev in dnevom storitve kaznivega dejanja statistično visoko značilne. Tako je bilo ob sobotah in nedeljah vinjenih 70% storilcev, ob ostalih dnevih pa samo 36%. Takšno razmerje ni docela v skladu s tem, 18 Prim. Scholz, o. c., str. 28 in 70. 17 Prim. Scholz, o. c., str. 83. kar ugotavlja Scholz, ko pravi, da nazadujejo kazniva dejanja telesnih poškodb, izvršenih pod vplivom alkohola, šele v torek.17 Do precej podobnih rezultatov, kot so naši podatki, nanašajoči se na vinjenost storilcev, ki so storili kazniva dejanja ob koncu tedna, prihaja tudi študija Ureda za kriminološka ispitivanja glede uboja v NRH.18 Avtorji so zlasti nadrobno obdelali vpliv Vinjenost storilca Dan storitve kaznivega dejanja sobota, nedelja | ostali dnevi skupaj Absolutni podatki da 26 19 45 ne 11 33 44 Skupaj 37 52 89 Struktura v odstotkih da 70 36 51 ne 30 64 49 Skupaj 100 100 100 X- — 8,54, visoko značilen na nivoju a = 0,01 Tabela 6 Telesne poškodbe glede na dan storitve in storilčevo vinjenost alkohola na izvrševanje teh deliktov in v zvezi s tem ugotovili »znaten kriminogeni vpliv akutne pijanosti storilcev pri genezi tistih ubojev, ki so bili izvršeni v dneh različnih prireditev oziroma v dneh, ko so bile različne zabave in razvedrila«.19 Tudi Bluhm podčrtava nakopičenje teh deliktov na koncu tedna in prav tako tudi dejstvo, da so bili storilci v tem času izrazito in zelo pogosto pod vplivom alkohola.20 Raziskave z geografsko zelo različnih območij so torej prinesle med seboj dokaj skladne ugotovitve. Vse poudarjajo velik vpliv alkohola na razvrstitev kriminalitete zoper življenje in telo med tednom. Kriminaliteta, ki je predmet te analize, kaže isto tendenco. 18 Prim. Krivična djela lišenja života, str. 216, 150. 18 Prim. Krivična djela lišenja života, str. 152. 20 Bluhm, o. c., str. 41. c) Način storitve Način storitve večkrat odkrije stopnjo storilčevega naklepa, pa tudi njegov motiv. To je seveda mnogo bolj očitno pri hujših kaznivih dejanjih zoper življenje in telo, zlasti pri ubojih. Pri takih dejanjih je način pogosto odvisen od motiva in naklepa storilca.21 Mesto telesne poškodbe Način storitve udarci vbodi ostalo in r\eznano skupaj Absolutni podatki Glava 32 4 7 43 Roke 12 4 1 17 Noge 5 1 2 8 Te. o 10 13 — 23 Skupaj 59 22 10 91 Struktura v odstotkih Glava 54 - 18 — 45 Okončine 29 23 — 27 Telo 17 59 — 28 Skupaj 100 100 — 100 X2 = 15,0, značilen na nivoju a = 0,001 Tabela 7 Telesne poškodbe glede na mesto poškodbe in način storitve Načini izvrševanja telesnih poškodb niso tako različni, kot so npr. pri ubojih. Storilci uporabljajo predvsem udarce in vbode, včasih pa tudi mete, zlasti kozarce. Za način izvršitve kaznivega dejanja z udarci smo šteli taka kazniva dejanja, ki so bila storjena z enim samim udarcem, in tudi taka, kjer jih je storilec zadal več. Udarci so med načini izvršitve najpogostejši — uporabilo jih je 65 °/o storilcev. Najpogosteje so bili namenjeni glavi, saj je bila poškodovana v 32 primerih od skupno 59, torej v več kot polovici primerov. Drugi deli telesa so v primeri z glavo le malokrat prizadeti. Druga najštevilnejša skupina načina izvršitve so vbodi. Tako so storilci povzročili skoraj eno četrtino vseh telesnih poškodb. 21 Prim. Krivična djela lišenja života, str. 246. Vendar je očitna razlika med obema načinoma izvršitve: medtem ko so udarci predvsem naperjeni proti glavi, so vbodi izvršeni predvsem na telesu, saj je več kot polovica vseh vbodov poškodovala telo. Okončine so bile izpostavljene v znatno manjši meri. Druge načine izvršitve kaznivih dejanj so storilci uporabili le pri 10 telesnih poškodbah, tako da tvorita prvi dve skupini veliko večino, saj obsegata kar 89 % vseh telesnih poškodb in so drugi načini torej precej nepomembni. Ko smo ugotavljali, ali obstoje statistično1 značilne razlike med mestom telesne poškodbe in načinom izvršitve, smo združili podatke za okončine, zanemarili pa smo kategorijo »ostalo in neznano«. Rezultati so pokazali, da so te razlike visoko značilne. Izračunana struktura teh podatkov kaže, da je bilo 54 % vseh udarcev namenjeno glavi, telesu pa le 17%, medtem ko je pri Vbodih razmerje ravno obratno: samo 18% jih je poškodovalo glavo, 59 % pa telo. Z lažjim načinom izvršitve telesnih poškodb je torej ogrožena predvsem glava, s hujšim pa telo. Analiza načina izvršitve kaznivih dejanj kaže, da so storilci z obema najpogosteje uporabljenima načinoma izvršitve najbolj ogrožali glavo in telo, medtem ko so bile roke in noge napadene v znatno manjši meri. Druga značilnost je, da je bilo z vbodom povzročenih skoraj ena četrtina vseh poškodb. Manj karakteristično j e, da so udarci tako pogosti. Povzročeni pa so lahko z zelo različnimi sredstvi in sami prav tako povzročajo različne vrste poškodb. Tako so povzročili na glavi predvsem udarnine (10), pa tudi raztrganine (7), odrgnine (4) in zlome (3), na rokah prav tako vse vrste poškodb, na nogah odrgnine (2) in zlom (1), na telesu pa udarnine (4) in zlome (5). Mnoge od teh poškodb so storilci prizadej ali z enim samim udarcem in so potem odnehali. Položaj je drugačen pri vbodih. Ti povzročajo eno saimo vrsto poškodb — vbodnino in uporablja se tako rekoč le eno samo sredstvo — nož. S tem pa prehajamo na razmerje med načinom izvršitve in sredstvom. d) Sredstva kaznivih dejanj Sredstvo je pri kaznivem dejanju telesne poškodbe po določbah našega kazenskega zakonika lahko kriterij za strožjo kvalifikacijo dejanja zaradi posebne družbene nevarnosti, ki jo j e storilec pokazal s tem, da j e segel po njem. Ker obravnavamo tista dejanja med kaznivimi dejanji lahkih telesnih poškodb, pri katerih je storilec uporabil kakšno sredstvo, je tembolj primerno analizirati posamezne vrste sredstev. Kot pri drugih zunanjih okoliščinah dejanja se tudi tukaj kažejo nekatere družbeno pogojene značilnosti okolja, v katerem ta kriminaliteta nastaja, prav tako pa tudi določene značilnosti prebivalstva. Način izvršitve Sredstvo nož kol in palica kmečko orodje roke in noge kamen drugo neznano skupaj Udarci 3 19 16 7 4 7 3 59 Vbodi 21 1 22 Drugo in neznano 1 2 2 5 10 Skupaj 25 19 17 9 6 12 3 91 v '% 27,5 20,8 18,6 33,1 100 Drugo: stekleni predmeti (steklenice, kozarec, pepelnik) in še stol, puška, dvokolo, ročna svetilka, železen drog, opeka. Tabela 8 Način in sredstva izvršitve telesnih poškodb* * Preskus s X2 ni pokazal značilnih razlik. Med posameznimi sredstvi nedvomno prevladuje nož; z njim je bilo povzročenih kar 27,5% vseh telesnih poškodb. Kategorija, ki se uvršča za njim, je precej manjša, vendar razlike med obema niso statistično značilne. Nož so storilci uporabili predvsem pri vbodninah. Kot sredstvo za udarec je bil uporabljen le zaprt in jim je rabil v bistvu namesto »bokserja«.22 Nož je tako tipičen pripomoček prebivalcev štajerskih vasi, da lahko že samo k pretepu spodbujajoč klic »auf« povzroči, da cela vrsta fantov potegne nož. Težko je ugotoviti vzrok za tako stanje. Gotovo je, da je nož skozi stoletja igral pomembno vlogo kot orodje v vinorodnih krajih. Več ali manj ga je kmet uporabljal pri svojih delih vsak dan skozi vse leto. Zato je razumljivo, da ga je stalno imel pri sebi — tudi ob nedeljah in praznikih — in ga je uporabil tudi za svojo »obrambo«.23 22 Pri tem je zanimivo, da bokserja sploh ni bilo najti med sredstvi kaznivih dejanj telesnih poškodb. Očitno se mnogo pogosteje uporablja v mestu. 23 Znano je, da se pretepači, ki imajo v rokah nož, zelo pogosto zagovarjajo s silobranom. V današnji zavesti ljudi je nož predvsem znamenje možatosti, dozorelosti in samozavesti. To je ostanek stare mentalitete, ki je sodobni način življenja še ni mogel odpraviti. Za primerjavo naj navedemo, da je bilo po podatkih študije Krivična djela lišenja života na području NRH izvršenih 31,3°/o vseh ubojev z nožem.24 Vendar je treba upoštevati, da je v teh primerih storilec največkrat vnaprej izbral sredstvo in način, medtem ko je posegel pri telesnih poškodbah, največkrat med prepirom po sredstvu brez poprejšnjega, dalj časa dozoreva-jočega naklepa. Pri pogostosti uporabe se za nožem uvršča kol oziroma palica. Prvi je bil uporabljen 15-krat, palica pa 4-krat. Z obema sredstvoma je bilo povzročenih 20,8 % raziskovanih telesnih poškodb. Kol je prav tako kot nož vinogradniško orodje, vendar se po vrednotenju zelo razlikujeta. Kol se pri pretepih uporablja le, če je slučajno pri roki — to pa je seveda dovolj pogostokrat. Od 15 kaznivih dejanj, kjer je storilec uporabil kol, so bila l4 tri storjena v gostilni ali pred njo, vsa druga pa na obdolženčevem oziroma oškodovančevem ali na njunem skupnem domu. Storilec je bil le trikrat vinjen. Če primerjamo naše podatke s tistimi iz NRH, vidimo, da so storilci pri kaznivem dejanju uboja uporabili kol le pri 11% vseh kaznivih dejanj.25 Obe kategoriji skupaj, torej nož in kol, sta bili uporabljeni pri 48,3 % vseh raziskovanih telesnih poškodb. Ta podatek jasno kaže, kako nadvse važno je »izbiti storilcem nož iz rok«. Kako pomembno vlogo odigrata kot sredstvi v raziskovani kriminaliteti nož in kol, vidimo tudi iz tega, da je kmečko orodje uporabljeno kot sredstvo za telesno poškodovanje le 17-krat. Med kmečko orodje smo šteli lesene in železne vile, grablje, motike in lopato ter sekire. Z vsemi temi različnimi orodji je bilo prizadejanih 18,6% vseh poškodb, to je manj, kot jih je bilo povzročenih z enim samim kmečkim orodjem, ki smo ga analizirali posebej, s kolom. Iz splošnega okvira sredstev kaznivih dejanj izpadejo tista kazniva dejanja, ki so jih storilci izvršili neposredno z rokami in nogami. Posledice teh dejanj so bile včasih prav hude: zlom nosne kosti, perforacija bobniča, zlom reber in podobno. Zato je prav, da jih obravnavamo ločeno, zavedajoč se seveda, da v bistvu ne gre za »sredstvo«, s katerim je bilo dejanje storjeno. 24 Prim. Krivična djela lišenja života, str. 241. 25 Prim. Krivična djela lišenja života, str. 241. Storilci so pogosto udrihali s pestmi, pogosto pa tudi z nogami. Ker analiza ne obsega navadnih lahkih telesnih poškodb iz člena 142/1 KZ, ki so povzročene praviloma brez kakšnega posebnega sredstva za izvršitev, to je največkrat z roko ali nogo, pomeni, da so dejanja, ki jih obravnavamo v tej skupini, imela za posledico hudo telesno poškodbo. Sredstvo kaznivega dejanja je sicer element dejanskega stana lahke telesne poškodbe iz 2. odstavka 142. člena KZ, ne pa tudi element inkriminacije hude telesne poškodbe, ki je prav tako lahko povzročena samo z roko ali nogo. Večkrat je sredstvo izvršitve kaznivega dejanja kamen. To je precej razumljivo, saj je analiza kraja storitve kaznivih dejanj pokazala, da jih je bilo mnogo izvršenih na cesti, v bližini njih in podobno, kjer je bil kamen storilcu kaj hitro pri roki. Slika sredstev izvršitve bi ne bila popolna, če ne bi vsaj malo konkretizirali tistih sredstev, ki so zbrana v rubriki »drugo«. Enkrat je bila uporabljena steklenica, dvakrat kozarec, enkrat pepelnik in enkrat stol. Vse to so značilni rekviziti gostilniških prepirov, ki se končajo z eno ali več telesnih poškodb. Med sredstvi, naj demo še opeko, železen drog, ročno svetilko, celo puško in dvokolo. Vsa ta sredstva so storilci uporabili z udarci. Edina izjema so, kot smo že ugotovili, noži, ki so jih storilci uporabili pri vbodih. Kot izredno redek način izvršitve naj omenimo strel iz lovske puške, ki je povzročil hudo telesno poškodbo. Zanimiva je tudi udeležba spolov pri različnih sredstvih izvršitve telesnih poškodb. Spol storilca Sredstvo nož kol in • palica kmečko orodje roke in noge kamen drugo neznano skupaj Moški 24 15 13 7 5 12 2 78 86 Ženske 1^ 4 4 2 1 1 13 14 Skupaj 25 19 17 9 6 12 3 91 100 Tabela 9 Telesne poškodbe glede na spol storilca in sredstvo izvršitve Predvsem je treba ugotoviti, da je udeležba žensk pri tej vrsti kaznivega dejanja zelo majhna, tako da je težko delati sklepe- na podlagi majhnega števila. Preoej jasno pa izhaja iz tabele, da so ženske segale po kolu, palica in poljedelskem orodju v razmeroma znatno večji meri kot moški. V tesni zvezi s sredstvom izvršitve je tudi vrsta telesne poškodbe in mesto, kamor je bil storilčev napad usmerjen. Ni namreč vseeno, ali je bil ta napad usmerjen na okončine ali pa na človekovo glavo ali telo, torej na dele, ki so- za življenje mnogo večjega pomena. Mesto telesne poškodbe Sredstvo nož kol in palica kmečko orodje roke in noge kamen drugo neznano skupaj Glava 8 10 6 4 5 9 1 43 Roke 3 5 7 1 17 Noge 12 3 2 8 Telo 13 2 1 2 1 3 2 23 Skupaj 25 19 17 9 6 12 3 91 Tabela 10 Talesne poškodbe glede na sredstvo in mesto Kol (oziroma palica) je tisto sredstvo, ki glavo največkrat ogroža, kar je tudi statistično značilno (X2 — 9,0, značilen na nivoju a — 0,05). če upoštevamo rezultate razdelitve po spolih, vidimo, da so napadi moških storilcev (izvršeni predvsem z nožem in usmerjeni na telo, napadi žensk pašo izvršeni predvsem s kolom oziroma s palico in usmerjeni na glavo. Ti dve vrsti sredstev in načina izvršitve povzročata najhujše posledice. Upravičena je domneva,, da je pri teh storilcih naklep dokaj močan. S precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da gre pri takih storilcih skoraj vedno za direktni naklep, medtem ko je pri drugih vsaj teoretično mogoč tudi obstoj samo eventualnega naklepa. Kot pri vseh nasilnih deliktih pa je seveda tudi pri teh pomemben delež, ki ga oškodovanec-žrtev doprinese k dejanju. Na storilčev naklep lahko odločilno vpliva oškodovančevo vedenje pred storitvijo kaznivega dejanja, ki je pogostokrat izzivajoče ter vse drugo prej kot neoporečno. Druga sredstva dajejo v zvezi z mestom izvršene telesne poškodbe manj jasno sliko, ker so razvrščena dokaj enakomerno, vendar je pri vseh glava najpogostejše mesto telesne poškodbe. 3. Druge okoliščine dejanja a) Pomoč in napeljevanje Teh dveh oblik udeležbe nismo zasledili pri kaznivih dejanjih, ki jih raziskujemo. To seveda še ne pomeni, da sploh nista obstajali. Vendar si napeljevanje pri kaznivih dejanjih telesnih poškodb, storjenih v okolju, kakršno je analizirano, težko zamislimo. Z drugimi besedami: napeljevanje običajno- sploh ni potrebno in zanj navadno ni razloga. Iz podatkov posameznih sodnih spisov pa je razvidno, da je precej pogosto izpodbujanje k pretepu (»auf«). Pomoč v običajnem, ne pravnodogmatičnem pomenu je dovolj pogosta. Le redkokdaj se fizičen obračun med dvema konča brez intervencije na eni ali drugi strani, če je izvršen le kolikor toliko javno. Upoštevajoč dejstvo, da je bilo med analiziranimi dejanji 56% storjenih v gostilni ali na javnem prostoru, je očitno, da to niso bili tihi, zagrizeni obračuni nekje na samem niti ne zahrbtni napadi na prav takih krajih, temveč je bilo dejanje storjeno javno in vsem na očeh. Razumljivo je, da se je v takih okoliščinah pogostokrat našel kdo, ki se je vmešal v pretep. To se kaže tudi v podatkih o pretepih kot prekrških zoper javni red in mir26 in v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj sodelovanja pri pretepu iz 143. člena KZ. Iz števila prekrškov lahko sklepamo, da je bilo precej pretepov, kjer je eden ali več storilcev odgovarjalo pred sodnikom zaradi lahke telesne poškodbe, drugi pa pred sodnikom za prekrške zaradi pretepa, Kazenskih postopkov zaradi sodelovanja pri pretepu, v katerem je bil kdo hudo telesno poškodovan ali ubit, je bilo med prebivalstvom, ki ga zajema naša analiza, pet. Storilci pa so odgovarjali le za sodelovanje pri takih pretepih, kjer je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan. III. STORILEC 1. Osebne lastnosti storilcev a) Starost S pojmom starost označujemo fiziološko stopnjo razvoja vsakega posameznika. Dasi ne moremo trditi, da je sama zase 28 Prim. stran 77 in nasl. kriminogeni faktor, lahko vpliva na delinkvenco, če jo presojamo povezano z eksogenimi, zunanjimi okoliščinami.27 S pravnodogmatičnega stališča lahko starost vpliva na kazensko odgovornost storilca, s kriminološkega pa na pogostost in vrsto kaznivih dejanj. Starost človekove zgodnje zrele dobe je po podatkih mnogih kriminologov, ki se naslanjajo na statistične izsledke, tista, iz katere je največ storilcev kaznivih dejanj. Sutherland ugotavlja, da delinkvenca narašča v starosti od 10. do 19. leta, kjer se ustali in ostane na enaki ravni do 27. leta, nato pa začne upadati sorazmerno s starostjo-.28 Do podobnega sklepa prihaja tudi Thorsten Selim, ko pravi, da anti-socialno vedenje in ravnanje narašča v šolskih letih, doseže višek med 20. in 25. letom, nazaduje nato tja do 40. leta starosti, tedaj pa upade nenadoma in končno povsem izgine. Ta krivulja se po mnenju teh piscev prav nič ne razlikuje od drugih krivulj, odvisnih od človekove vitalnosti.29 Do teh izsledkov o kulmina-cijski dobi delinkvence, temelječih na statističnih podatkih, je zelo skeptičen von Hentig, ki opozarja na to, da je treba ocenjevati take podatke zelo previdno, češ da »primerjamo pojave, ki jih v precejšnji meri ne bi smeli primerjati«.30 Iz podatkov, ki jih navaja, pa prav tako kot pri drugih avtorjih izhaja, da je število obsojencev v starosti od 19 do 21 let največje, čeprav so vzroki za to številni in različni, je eden med njimi verjetno tudi ta, da je mladost doba močnejših želja in zahtev, katerih mladi ljudje ne morejo zadovoljiti na družbeno dopusten način. Teoretiki so skušali starostne krivulje oseb, ki so izvršile kazniva dejanja, razložiti na različne načine. Eni vidijo v njih izraz fizioloških vplivov. Človekova starost vpliva na njegov položaj v družbi in na njegovo aktivnost, ki je odvisna tudi od fizioloških pojavov. Druga skupina piscev ugotavlja pomembne spremembe za določene starostne skupine storilcev v okolju, v katerem živijo storilci kaznivih dejanj in ki lahko pogojujejo njihovo pot v delinkvenco. Nekateri pisci pa pripisujejo močnejšo delinkvenco mlajšim generacijam storilcev zaradi večje brezobzirnosti, ki je za to starost značilna. Zdi se, da je težko pripisati gibanje starostne krivulje sto- 27 Prim. Hurwitz, o. c., str. 259; Hentig, Zločin, uzroci i uslovi, Sarajevo 1959, str. 158. 28 Prim. Sutherland, o. c., str. 95—96. 29 Cit. po Hurwitz, o. c., str. 265. 30 Hentig, o. c., II, str. 160. rilcev kaznivih dejanj enemu samemu vzroku. Kot pri vseh pojavih v življenju, zlasti pa pri vseh družbenih pojavih, moramo tudi tu upoštevati medsebojno delovanje različnih vzrokov in njihovo medsebojno prepletanje. Vsi podatki, ki jih uporabljamo za ugotavljanje starosti dte-linkventov, so nujno shematizirani, razdeljeni na določena časovna razdobja. Pri taki delitvi ne morejo priti do veljave individualni vplivi, predvsem posebnosti, ki jih označujemo s pojmom zrelosti. Razvoj in nastop zrelosti v psihičnem in fizičnem pomenu se razlikuje pri vsakem posamezniku, zato pomeni uvrščanje teh med seboj različnih individuumov v enotne starostne skupine neko pomanjkljivost, ki pa se ji v številčnem prikazu ni mogoče izogniti. Najbolj splošen sklep, ki izhaja iz statističnih podatkov in iz monografij, je ta, da so nasilni delikti delikti razmeroma mladih storilcev. Storilci telesnih poškodb, ki so predmet naše raziskave, so glede na starost razvrščeni v tele skupine: Starost storilca Število storilcev 14 do 18 let 2 19 let 2 20 do 24 let 18 25 do 29 let 21 30 do 34 let 14 35 do 39 let 16 40 do 44 let 2 45 do 49 let 5 50 in več let 11 Skupaj 91 Tabela 11 Storilci kaznivih dejanj telesnih poškodb glede na starost Podatki zelo jasno kažejo, iz katerih starostnih skupin prihaja največ storilcev kaznivih dejanj telesnih poškodb. Kar pri tej razvrstitvi preseneča, je, da je delež mladoletnikov in tistih, ki so polnoletnost pravkar dosegli (19 let), zelo majhen. Obe kategoriji skupaj dosežeta le okrog 4°/o. Toliko hitrejši pa je dvig delinkvenoe pri naslednji starostni skupini, ki obsega storilce od 20. do 24. leta. Delež te skupine je ena petina vseh sto- rilcev. Še večji je delež naslednje starostne skupine, to je od 25. do 29. leta starosti; le-ta daje 23% vseh storilcev. Če primerjamo te podatke s podatki, kakršne so ugotovili avtorji nekaterih drugih podobnih analiz, vidimo, da so storilci iz naše opazovane skupine starejši. Scholz ugotavlja večjo udeležbo mladoletnih storilcev, in sicer tistih v starosti od 15 do 17 let, in zlasti večjo udeležbo starostne skupine od 18 do 20 let. Po njegovih podatkih pogostost deliktov pada od tega časa pa tja do 30. leta, ko začne znova naraščati in doiseže drugi višek pri 38. letu. Ta pa je mnogo manj izrazit kot prvi. Zal razvršča avtor proučevano prebivalstvo v grafikonu, tako da ne moremo zanesljivo ugotoviti na absolutne številke vezanega relativnega deleža.31 Iz njegove študije pa lahko ugotovimo, da so dejanja telesnih poškodb najpogosteje izvrševali mladoletni storilci in storilci v starosti od 18 do 20 let. Bliihm je v svoji raziskavi o ubojih ugotovil najpogostejšo starost storilcev od 20 do 25 let.32 Vendar je primerjava njegovih podatkov z našim gradivom glede starosti tvegana, ker je zelo verjetno, da mladoletniki in njim sledeča starostna skupina tudi zaradi svoje mladosti ter psihične in socialne nedozorelosti ne nastopajo pogosto kot storilci kaznivih dejanj uboja. Scholz ugotavlja ob analizi starosti delinkventov, da je delež mladoletnikov sedaj mnogo večji, kot je bil ob začetku 20 stoletja33, in da ni izključeno, da je to posledica večje zrelosti oziroma hitrejšega dozorevanja novih generacij. Če upoštevamo, da so zdravniki praktiki na terenu34, ki ga analiziramo, prišli do sklepa, da se prebivalci bolj odročnih krajev počasnej e razvijaj o ter ostaja njihovo obzorje ozko, potem bosta porazdelitev storilcev na posamezne starostne skupine in njihova relativna starost bolj razumljivi. Mnogo faktorjev, ki smo jih omenili pri poskusu sociološke analize, gotovo utemeljuje to domnevo: samo tn os t kmetij, majhna mobilnost ljudi, redko komuniciranje 51 Prim. Scholz, o. c., str. 94. " Prim. Bliihm, o. c., str. 54. ss Th. Wurtenberger in Ch. Scholz pa nasprotno poročata, da je število mladoletnih obsojencev v letih 1954 do 1957 za nasilne delikte manjše kot med obema vojnama in celo manjše kot pred prvo svetovno vojno; prim. Wurtenberger-Scholz: La role de la famille dans 1'etiologie criminelle, Bulletin de la Socičtč Internat, de Crim., 1960/1, str. 57. 84 Prim. stran 58. med njimi, majhno število kakršnihkoli prireditev, omejena družbena dejavnost in pod. Videli smo, da se na splošno postavlja, trditev, da kriminaliteta ljudi približno od 30. leta starosti pada. To potrjujejo tudi naši podatki. Padec kriminalitete, če primerjamo starostno skupino od 25. do 29. leta in starostno skupino od 30. do 34. leta, je občuten. Navidezno preseneti povečanje v naslednji starostni skupini. Številke pa so premajhne za kakšne bolj utemeljene sklepe in zato ne moremo izključiti možnosti, da je to povečanje samo slučajno. Povečanje, ki ga kaže zadnja starostna skupina (50 let in starejši), je posledica tega, da je razpon te skupine znatno večji kot pri drugih. Če združimo podatke za posamezne starostne skupine, vidimo, da 77,2 °/o vseh storilcev pripada starostnim skupinam od 20 dO 40 let. Ob tej ugotovitvi zbledi pomembnost drugih starostnih skupin. Pogostost izvrševanja določenih kaznivih dejanj v določeni starostni skupini lahko pravilno ocenimo šele, če poznamo delež take skupine v vsem kazensko odgovornem prebivalstvu. Podatki take primerjave so prav zanimivi. Starostna skupina Storilci analiziranih kaznivih dejanj Kazensko odgovorno prebivalstvo občine Slovenska Bistrica 14 do 24 let 24,2 25,0 25 do 44 let 58,2 34,3 45 let in starejši 17,6 39,7 Skupaj 100,0 100,0 Tabela 12 Struktura starostnih skupin v celotni populaciji občine Slovenska Bistrica in v analizirani skupini Na prvi pogled so razlike med analizirano skupino in vso populacijo v prvi starostni skupini majhne. Vendar to ne drži popolnoma, ker je večina teh storilcev stara od 20 do 24 let in je delež mlajših storilcev dokaj nepomemben, tako da je dejansko skupina od 20 do 24 let znatno bolj obremenjena kot skupina od 14 do 20 let. Najhuje obremenjena je naslednja starostna skupina. V analizirani skupini storilcev kaznivih dejanj spada k tej skupini kar 58,2 '%> vseh storilcev, torej 23,9 % več kot v isti starostni skupini vsega kazensko odgovornega prebival- stva. Ker je ta skupina izredna močna, je razumljivo, da je naslednja skupina mnogo manjša, kot med vsem kazenskopravno odgovornim prebivalstvom. Avtorji raziskave o kaznivih dejanjih ubojev so ugotovili znatno večji delež mlajšega prebivalstva.35 b) Spol Splošno ugotovljeno in pogosto zatrjevano je dejstvo, da je kriminaliteta moških večja kot kriminaliteta žensk. Kot vzrok takemu stanju navaja del avtorjev biološke posebnosti ženskega organizma, drugi del piscev pa skuša iskati vzroke v socioloških okoliščinah, ki so za žensko drugačne kot za moškega. Ločeno obravnavanje obeh teh vrst vzrokov pa pripelje do enostranskih sklepov, ki pripisujejo prevelik pomen bodisi enemu, bodisi drugemu aspektu. Delež moških storilcev je pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo znatno večji od deleža žensik. To je tembolj razumljivo, ker gre pri teh deliktih za nasilna dejanja^ za katera je znano, da se jih ženske izogibljejo. Tako npr. navaja R. Cava-nova v svojem delu Criminology, da je v ZDA za napad na osebo (assault), kar približno ustreza lahki telesni poškodbi, kakor jo pozna naš kazenski zakonik, na eno žensko aretiranih 10,3 moških, torej da je moških storilcev desetkrat več kot žensk.36 Podobna razmerja srečujemo tudi v nekaterih drugih raziskavah. Podatki naše analize v precejšnji meri sovpadajo s pravkar navedenimi. Populacija Spol ženske moški skupaj Analizirana skupina delinkventov Populacija okraja Maribor 1953 14 53 86 47 100 100 X2 = 54,0, značilen na nivoju a = 0,001 Tabela 13 Delež moških in žensk v analizirani skupini delinkventov in v vsej populaciji mariborskega okraja — v odstotkih 35 Prim. Krivična djela lišenja života, str. 131. 38 Prim. R. Cavan, Criminology, New York, str. 51. Če primerjamo naše delinkventno prebivalstvo s prebivalstvom mariborskega okraja v letu 1953, lahko ugotovimo, da so razlike med deležem žensk v vsej populaciji in v naši delin-kventni skupini statistično visoko značilne. Vinjenost I Spol storilca storilca 1 ženske | moški j skupaj Absolutni podatki da 1 44 45 ne 12 32 44 Skupaj 13 76 89 Struktura v odstotkih da 8 58 51 ne 92 42 49 Skupaj 100 100 100 X2 = 9,2, značilen na nivoju a — 0,01 Tabela 14 Telesne poškodbe glede na vinjenost in spol storilca Kot smo pričakovali, je število ženskih storilk majhno in zajema samo 14,2 % vseh storilcev. Vzroke za to lahko do neke mere pripišemo biološkim faktorjem: ženska nerada s silo ureja svoje spore, ker je sama fizično šibkejša. Utemeljena je zato lahko domneva, da kompenzira to svojo šibkost tako, da z žalitvami vrača udarce ali pa jih deli.37 V analiziranem prebivalstvu igra pomembno vlogo tudi sociološki moment. Kmečko ali napolkmečko okolje, iz katerega prihajajo ti storilci, še zdaleč ne priznava žene za enakopravnega partnerja v življenju. Domača vzgoja, naij je še tako rudi-mentarna, je posvečena bolj hčeram kot sinovom. Zaposlitev izven doma je pri dekletu ali ženi razmerama redkejša kot pri moškem. Njena delavnost izven ozkega družinskega kroga je več ali manj izjemna. V zvezi s sociološkimi vzroki udeležbe žene v kriminaliteti je tudi drug podatek, ki naim ga pokaže tabela: podatek o vinjenosti. Izmed vseh storilk je bila samo ena vinjena, od vseh moških storilcev pa več kot polovica. Razlike v stopnji vinje- 37 Statistični godišnjak za 1. 1960 navaja 46,5,0/'o žensk med storilci kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, str. 283. nostii so tudi statistično visoko značilne. Skoraj z gotovostjo lahko sklepamo, da so bila dejanja vinjenih storilcev storjena v gostilni, na veselici, v vinotoču in pod., torej v družbi. Do podobnih sklepov je prišel v svoji analizi telesnih poškodb tudi Scholz. Med prebivalstvom, ki ga je raziskoval, je ugotovili 11,1% storilk kaznivih dejanj. V približno enakem razmerju sodeluje ženska tudi pri kaznivih dejanjih odvzema življenja, kakor sta ugotovili Bluh-mova študija za območje okrožnega sodišča v Duisiburgu v Nemčiji, študija Ureda za kriminološka ispitivanja pa za območje NRH.38 Znova pa moramo poudariti, da so rezultati le delno primerljivi, ker gre za drugačno (kriminaliteto, kjer se lahko poleg teže in posledice kaznivega dejanja razlikuje zlasti motivika. 2. Poklic storilcev Sistematika poklicev se močno spreminja in ima v različnih študijah tako različen pomen, da je njihova vrednost relativna. Druga ovira, ki nastaja pri analiziranju poklicev, je njihovo pomanjkljivo navajanje. V sodnih spisih, ki so osnova tej analizi, so poklici navedeni samo zelo splošno, kot npr. delavec, uslužbenec in pod. Običajno šele podatki v spisu nadrobneje in natančneje opišejo določen poklic. Zaradi različne sistematike posameznih poklicev je nekoliko tvegano nadrobno primerjati poklicne strukture v dveh populacijah. Kriteriji za opredelitev poklica se običajno razlikujejo in ugotovimo lahko le glavne smernice gibanja. 88 Prim. Bliihm, o. c., str. 53, in Krivična djela lišenja života, str. 113 in nasl. Poklic storilca Kmetovalci Rudarji Predelovalci snovi v industriji in obrti Upravljalci s prometnimi sredstvi Prodajalci na debelo in na drobno Uslužbenci v upravi Nekvalificirani delavci Osebe z lastnimi dohodki in vzdrževane osebe 31 2 13 3 2 1 24 15 91 Skupaj Tabela 15 Telesne poškodbe glede na Doklic storilcev Prvo in tudi najmočneje zastopano skupino sestavljajo kmetovalci in gozdni delavci. Med kmetovalce smo poleg samostojnih kmetov šteli tudi kmečke sinove, ki delajo na domačem posestvu. Pač pa niso šteti v to kategorijo poljski oziroma kmečki delavci, ki opravljajo kmečka 'dela v kmetijskih gospodarstvih, zadrugah ali pri kmetih. Tretjina vseh storilcev prihaja, kot kažejo podatki tabele, iz vrst kmečkega prebivalstva. Vzroke tA tako veliko obremenitev prav te skupine bi morda lahko iskali in našli med' faktorji, analiziranimi v poskusu ekonomske in sociološke analize. Naj omenimo le najbolj značilne: med prvimi bodejo v oči slabe ekonomske razmere precejšnjega dela kmečkega prebivalstva zaradi razdrobljenosti kmečkih gospodarstev,39 oddaljenosti od centra in glavnih komunikacijskih poti in zaradi težko dostopnega terena, nizka raven izobrazbe in vpliv tradicije. Vprav v tej skupini se najbolj jasno kaže moč navade »junačenja« z nožem v roki. Pozabiti ne smemo še na vpliv alkohola, ki igra pomembno vlogo. Čeravno je nemogoče ugotoviti vse silnice, ki sopovzročajo delinkvenco, pa lahko vendar vsaj »medlo razsvetlimo kombinacijo faktorjev in okoliščin, ki so v zvezi z delinkvenco«.40 Naslednja najmočneje zastopana skupina so nekvalificirani delavci. Obsega pretežno ljudi, ki so zaposleni v industriji in obrti, pa tudi kmečke delavce (3). Upravičeno lahko domnevamo, da je ta skupina po svojih nazorih, kulturni stopnji in morali ter splošnih življenjskih načelih zelo podobna pravkar obravnavani, ker so v njej zajeti predvsem delavci v prvi generaciji, ljudje, ki z eno nogo še trdno stoje sredi kmečkega okolja in kmečkih tradicij. Manjša kot udeležba obeh navedenih skupin, ki stojita ekonomsko, socialno in kulturno na naj nižji stopnji socialne lestvice, je udeležba predelovalcev snovi v industriji in obrti (14,2 °/o), čeprav ni izključeno, da je mnogo teh storilcev izšlo iz podobnega okolja kot storilci iz obeh prej obravnavanih skupin. Predelovalci snovi v industriji in obrti so kvalificirani ali visoko kvalificirani delavci, obrtniki in pod. 'Pri obravnavanju te skupine seveda ne smemo prezreti, da je njen delež v prebivalstvu manjši —po oceni znaša približno 12,4 %>. Dasi bi pričakovali, s* Prim. str. 44 in nasl. 40 Prim. Leon Radzinowicz, Kriminološko in penološko raziskovanje, Revija 1961/1, str. 2. da je pri izvrševanju telesnih poškodlb v tej skupini odigrala pomembno vlogo izobrazba, ki so je bili storilci glede na svoj poklic nedvomno deležni, moramo ugotoviti, da je njihov delež v analizirani delinkventni skupini celo nekoliko višji kot delež v vsem prebivalstvu. Ker naletimo v literaturi znova in znova na naziranje, da je kriminaliteta nasilnih deliktov kriminaliteta primitivnih storilcev, lahko visoko udeležbo te skupine poskusimo razložiti s tem, da gre za ljudi iz okolja, ki dopušča in celo odobrava nasilje kot posebno vrednoto. Končno moramo omeniti še skupino oseb z lastnimi dohodki in vzdrževane osebe, katerih delež v analizirani kriminaliteti ni majhen. V skupini so najpogosteje zastopane gospodinje, ki jih je 9 (vseh ženskih storilk pa je 13). Preostale poklicne skupine so zastopane skoraj neizrazito, saj obsega doslej obravnavane štiri kar 91,2 °/o vse populacije. Starost storilcev Poklic storilcev xy .47 Ce pomislimo na to, da poleg ostalih pogojev, ki vplivajo na povratek, tudi uporabljene prevzgojne metode pri četrtini vseh storilcev niso bile učinkovite, vidimo, da je ta delež neglede na mednarodne statistične podatke dovolj velik. V naslednji tabeli so starostni razredi zaradi večje preglednosti združeni, storilci v starosti od 14 do 19 let (skupno 4), med katerimi še ni bilo povratnikov, pa sploh niso upoštevani. Predkaznovanost Starost storilca 20—29 let 30—39 let 40—49 let 50 in več let skupaj v*/. Predkaznovan 7 10 2 3 22 25,3 Ni kaznovan 31 20 4 ; 7 62 71,2 Neznano 1 — 1 1 3 3,5 Skupaj 39 30 7 11 87 V odstotkih 44,7 34,6 8,1 12,6 100 Tabela 20 Telesne poškodbe glede na predkaznovanost in starost storilca Pri ocenjevanju podatkov o povratništvu je treba upoštevati, da je možnost recidivizma pri starejših letnikih objektivno večja, vendar nas. pri analizirani skupini preseneti dejstvo, da je velika večina povratnikov razmeroma mladih: od 22 jih je 17 v starostnih skupinah od 20 do 39 let. Seveda vpliva na to število velikost posameznih skupin in skupine mlajših storilcev so znatno večje kot skupine starejših. V okviru posameznih skupin lahko opazimo, da je pri najmlajši skupini (od 20 do 29 let) tudi največ nekaznovanih (79%) in da ta delež pada pri naslednjih starostnih skupinah, pri zadnji pa se znova dvigne. Slika postane bolj kritična, če ugotavljamo vrsto predkazno- 47 B. Uderman, Povrat kod punoletnih osudenih osoba u NR Sloveniji, Problemi povrata, str. 179, študija Inštituta za kriminologijo (rokopis). vanosti. Enakovrstna pred/kaznovanost kaže na nagnjenost storilcev k izvrševanju določenih kaznivih dejanj, raznovrstna pa je lahko družbeno mnogo manj nevarna. V analizirani skupini je bilo od skupno 22 predkaznovanih kar 10 storilcev, ki so bili predkaznovani zaradi enakega oziroma istovrstnega kaznivega dejanja. Analiza predkaznovanosti storilcev je pokazala, da je le-ta precej visoka. Zlasti pa je odkrila precejšnji delež predkaznovanih oseb za istovrstna kazniva dejanja. Vprašanja sankcij, ki jih je sodišče uporabilo proti povratnikom, bomo obravnavali pri poglavju, ki se ukvarja s tem vprašanjem.48 4. Vinjenost storilcev Alkoholizem je eden izmed kriminogenih faktorjev, katerega pomen je nesporno priznan. Presojajo ga različno. Tako npr. meni Sutherland49, da se pod vplivom alkohola izvrši razmeroma majhen del hujše kriminalitete. Analiza kaznivih dejanj odvzema življenja v Hrvatski kaže za naše razmere drugačne rezultate.50 Celoten problem alkoholizma je seveda znatno širši in ga je mogoče ocenjevati tudi z zdravstvenega in socialnega gledišča. Področja, na katera segajo škodljive posledice tega pojava, so zelo različna: človekovo telesno in duševno zdravje, družinsko življenje, ekonomski pogoji življenja, vzgoja otrok. Alkoholizem lahko vpliva zelo neposredno tako na storilca kot na oškodovanca. Vinjenost oškodovanca je lahko v določeni kriminalni situaciji zelo pomembna in je zato lahko oškodovančev doprinos k izvršitvi dejanja samega precejšen. Na določena kazniva dejanja, med njimi zlasti na telesne poškodbe in sodelovanje pri pretepu, je vpliv alkoholizma še prav posebno močan. Njegovo delovanje je dvojno. Omogoča zmanjšanje sposobnosti posameznika, da nadzoruje lastno vedenje in ravnanje, vpliva pa tudi kot dražilo, ki potencira določene človekove lastnosti.51 48 Prim. str. 164 in nasl. 49 Prim. Sutherland, o. c., str. 113. 50 Jemrič M., Alkoholizam i ubojstva, Priručnik 1959, VII/6, str. 641. 51 Prim. Badonnel, Alkoholizam i opasno stanje, predavanje na II Mednarodnom kursu kriminologije, cit. po Pinatel, Alkoholizam i kriminalitet, Izbor članaka 1959/1, str. 45. Močan vpliv alkoholizma na slovenskofoistriškem območju smo že omenili. Preostaja le, da v okviru danih podatkov proučimo še vpliv tega družbenega zla na izvrševanje kaznivih dejanj telesnih poškodb. To smo deloma že storili, ko smo govorili o razvrstitvi te kriminalitete po mesecih in po dnevih v tednu in ko smo analizirali kraj storitve kaznivega dejanja. Doslej je bila nakazana torej zveza med alkoholizmom in dejanjem, preostaja le še analiza povezanosti med storilcem in njegovo osebnostjo ter alkoholizmom. Kar se tiče vrst alkoholizma lahko ugotovimo- le vpliv pij a-nosti na kriminaliteto telesnih poškodb vobče. Razmejitve med različnimi vrstami alkoholizma, zlasti med akutnim in kroničnim, bodo ostale neraziskane, ker za te oblike alkoholiziranosti ni podatkov, ki bi jih mogli dati sodni spisi.. Uvodoma je treba poudariti posebno pomanjkljivost podatkov, ki jih uporabljamo in analiziramo. Stopnja vinjenosti se v kazenskem postopku ne ugotavlja, vsaj praviloma ne. Sodišče je pri analizirani kriminaliteti vezano le na izjave obdolženca oziroma obtoženca, oškodovanca in prič ter na ugotovitve organov ljudske milice in preiskovalnih organov. Podatki zato po vsej verjetnosti niso popolnoma točni. Domnevamo lahko, da je dejanski delež vinjenih storilcev večji od izkazanega, zlasti ker v mnogih delih Štajerske uporabljajo označbo »pijan« šele in predvsem za tistega, ki je že zelo daleč presegel stopnjo lastne tolerance za alkohol — dotlej so ljudje samo »dobre volje« ali kaj podobnega. To povzroča seveda nezanesljivost v presoji vinjenosti. Pa tudi če bi bila presoja bolj zanesljiva, ostaja vendarle samo presoja; ta pa po dosedanjem načinu ugotavljanja ne more biti objektivna. Pomanjkljivost podatkov moramo upoštevati pri njihovi analizi. Glede na stopnjo alkoholizma in razpoložljivosti alkoholnih pijač lahko domnevamo, da bi bil delež vinjenih storilcev, če bi se vinjenost ugotavljala objektivno, laboratorijsko, še večji. Zlasti pa bi se ta delež povečal ob upoštevanju kroničnega alkoholizma ter posrednih vplivov alkoholizma na kriminaliteto. Skoraj ena polovica storilcev je bila po ugotovitvah iz sodnih spisov ob storitvi kaznivega dejanja vinjena. Podoben delež (46,4 o/o) akutne pijanosti ob storitvi kaznivega dejanja ugotavlja tudi publikacija Krivična djela lišenja života na području 9* 131 NRH.52 To pomeni, da je bil ob storitvi kaznivega dejanja bolj ali manj vinjen skoraj vsak drugi storilec. F. P. navaja v svoji študiji še večji odstotek takih storilcev. Avtor je za svojo analizo izbral nekatere tedanje okraje (1955. leta), in sicer tri vinorodne, tri nevinorodne in tri okraje, ki so glede na pridelovanje Starost storilcev Vinjenost storilca vsi storilci vinjeni storilci N | °/o N | % 15 do 19 let 4 4,4 2 4,5 20 do 29 let 39 43,0 23 51,0 30 do 39 let 30 33,0 14 31,0 40 do 49 let 7 7,6 2 4,5 50 in več let 11 12,0 4 9,0 Skupaj 91 100 45 100 Tabela 21* Telesne poškodbe glede na storilčevo starost in vinjenost * Preskus s X2 ni pokazal značilnih razlik. vina in glede na alkoholizem na slovenskem povprečju. Analiziral je kriminaliteto določenih kaznivih dejanj, predvsem zoper življenje in telo, posilstva, poškodovanja tuje stvari in povzročitve nevarnosti za življenje in premoženje s splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom, ogrožanja javnega prometa in še nekaj drugih. Ugotovil je, da je bilo po različnih okrajih storjenih takih kaznivih dejanj v vinjenosti od 71,8% (Novo mesto) do 33,3% (Murska Sobota).53 V okraju Maribor okolica, ki je obsegal tudi sedanjo občino Slovenska Bistrica, je bilo takih kaznivih dejanj, storjenih v vinjenosti, 43,1 %.54 Ta podatek ni povsem realen, ker je okraj Maribor-okolica obsegal takrat tudi del mesta, kjer so razmerja drugačna. Če upoštevamo to korekturo, vidimo, da bi se delež vinjenih storilcev po tej analizi precej približal našemu. Isti avtor navaja po vrstah kaznivih dejanj tudi podatke o vinjenosti storilcev pri izvršitvi istih kaznivih dejanj in ugotavlja, da je bila huda telesna poškodba v 72% primerov prizadejana v vinjenosti, lahka telesna 52 Prim. Krivična djela lišenja života, str. 148. 53 F. P. Alkoholizem in zločinstvenost, Kriminalistična služba 1955, maj — julij. - » 54 Prim. F. P., o. c., str. 196. poškodba pa v 54,1% primerov.55 Ti podatki se nanašago na vseh 9 okrajev in so zato le delno primerljivi. Značilna za vpliv vinjenosti na kriminaliteto je starost storilcev. Povezava med tema dvema podatkoma pove, kdaj so storilci začeli vinjeni izvrševati kazniva dejanja telesne poškodbe in na katero starostno skupino odpade največ vinjenih storilcev. Storilci, ki so predmet naše raziskave, se začenjajo zgodaj opijati. V starostni skupini od 14 do 19 let sta bila med štirimi storilci dva vinjena, eden v starosti 18, drugi pa 19 let. Največ vinjenosti je bilo moč ugotoviti v naslednji starostni skupini od 20 do 29 let (59%). Ce to starostno skupino razdelimo, vidimo, da je stopnja vinjenosti pri storilcih v starosti od 20 do 24 let še višja (61%), pri storilcih starostne skupine od 25 do 29 let pa nekoliko nižja (57%). Največji delež vinjenosti storilcev smo upravičeno pričakovali prav v teh skupinah: storilci so v glavnem še neporočeni, niso se še umirili in si uredili življenja, največ časa — in tudi največ možnosti — imajo za veseljačenje, ki je v večini primerov uvod v pretep. Delež takih storilcev v naslednji starostni skupini (od 30 do 39 let) pade na 46,6%, nato v naslednji skupini (od 40 do 49 let) na 28,5%, v zadnji starostni skupini (50 let in več) pa se nepričakovano povzpne na 36,5%. Zaradi majhnih številk, s katerimi operiramo, je verjetno, da je ta vzpon samo slučajen. Gibanje vinjenih storilcev glede na starost ponazoruje grafikon na naslednji strani. Opaziti je, da poteka krivulja vinjenih storilcev v mlajših starostnih letnikih nad krivuljo treznih, kasneje pa pod njo. Scholz ugotavlja največji delež vinjenih storilcev prav tako v starosti od 18 do 29 let, toda krivulja, ki jo ugotavlja, od te starosti dalje konstantno pada.56 Utemeljeno ugotavlja tudi, da postane alkohol zlasti pomemben kriminogeni faktor, če se poveže z razboritostjo mlajših storilcev. Posredno kaže na to tudi razmerje med vinjenostjo in podatki zdravniškega izvida o telesnih poškodbah, ki posredujejo med drugim tudi delež vbod-nin, ki so jih večinoma izvršili mlajši, vinjeni storilci (gl. tab. 22). Zveza med vinjenostjo in vrsto poškodbe je statistično značilna, tako da vinjeni storilci pogosteje izvršujejo hujše vrste telesnih poškodb (vbode, zlome, raztrganine). Izredno pogosto so vinjeni storilci prizadejali vbodnine. Vinjena storilci so v 42% 55 F. P., o. c., str. 197. 66 Prim. Scholz, o. c., str. 94 in 95. starost po MiM Distribucija storilcev telesnih poihodb glede rta vinjenost povzročili vbodnine. Ker je sredstvo, po katerem so storilci pri tem segli, nož, vidimo, kako močno vpliva alkohol prav na poškodbe, prizadejane z nožem. Izmed petiih takih poškodb so štiri prizadejali vinjeni storilci. V okolju, ki kakor analizirano, odobrava nasilje, dobi nošenje noža globlji, simbolični pomen; praktično pa pomeni stalno pripravljenost odgovoriti na neprijeten dražljaj nasilno.57 Nadaljnji kategoriji poškodb, ki so jih storilci pogosto prizadejali v vinjenosti, so zlomi in raztrganine. Medtem ko so prvi povzročeni na najrazličnejše načine, so raztrganine povzročene z udarci steklenic, kozarcev, tudi z noži, s topim delom sekire in pod. — predvsem torej s predmeti, na katere naleti storilec v gostilni, na veselici, vinotoču, skratka tam, kjer se uživa alkohol. Skoraj nobenega vpliva nima alkohol na tiste storilce, ki so povzročili udarnine. Te tvorijo tudi najlažje oblike lahkih telesnih poškodb.58 57 Prim. Wolfgang-Ferracuti: Podkultura nasilja, Revija 1961/2, str. 107. Schafer je prišel do podobne ugotovitve glede istih deliktov na Bavarskem. Prim. Schafer, Die Volltrunkenheit, Bonn 1958. 58 Prim. str. 99. Zdravniški izvid Vinjenost storilca da ne skupaj Absolutni podatki vbodnine 19 4 23 zlomi 7 9 16 raztrganine 6 3 9 odrgnine, vsekanine 5 6 11 udarnine 3 13 16 ostalo 4 • 6 10 Skupaj 44 41 85 Struktura v odstotkih vbodnine 42 10 27 zlomi 16 22 19 raztrganine 14 7 10 odrgnine, vsekanine 12 15 13 udarnine 7 31 19 ostalo 9 15 12 Skupaj 100 100 100 X2 = 17,6, značilen na nivoju a = 0,005. Tabela 22 Telesne poškodbe glede na vinjenost storilca in zdravniški izvid O vplivu vinjenosti na variacije kriminalitete po dnevih v tednu smo že govorili.59 Notorna pa je zveza med vinjenostjo in plačilnimi dnevi. Datum storitve Vinjenost storilca plačilni dnevi skupaj (30.—2. vmes 12,—16.) Absolutni podatki da 19 26 45 ne 5 39 44 neznano 1 1 2 Skupaj 25 66 91 Struktura v odstotkih da 79 40 51 ne 21 60 49 Skupaj 100 100 100 X2 = 9,3, značilen na nivoju a = 0,005 Tabela 23 Telesne poškodbe glede na vinjenost storilca in datum storitve 59 Prim str. 106. Datum storitve kaznivega dejanja smo omenili že pri analizi poklicev in zaposlitve storilcev. Tam nas je zanimal delež posameznih poklicnih skupin in zaposlitev pri vseh kaznivih dejanjih, storjenih ob plačilnih dneh.60 Ugotovili smo, da na celotno razvrstitev kriminalitete plačilni in njim sledeči dnevi ne vplivajo izrazito. Tu nas zanima vpliv teh dni na tista kazniva dejanja, katerih storilci so bili ob storitvi vinjeni. Tabela daje jasen odgovor: 79% storilcev, ki storijo kaznivo dejanje takrat, ko prejmejo svoj mesečni zaslužek, je vinjenih. Vinjenost storilcev, ki dejanje store na neplačilni dan, je manjša. Zveza med vinjenostjo in storitvijo kaznivih dejanj je statistično visoko značilna. Storilcev, ki ob storitvi kaznivega dejanja niso bili vinjeni, je bilo v plačilnih dneh 21%. Med vinjenimi storilci je skoraj vsak drugi storil kaznivo dejanje med plačilnimi dnevi, za katere smo šteli čas od 30. do 2. in od 12. do 16. v mesecu: skoraj ena polovica vseh vinjenih storilcev je torej storila kazniva dejanja v teku 8 dni ali približno v eni četrtini meseca. Pri tej skupini se kaže zveza med plačilnim dnevom in storjenim kaznivim dejanjem zelo jasno. »Neposredna alkoholna kriminaliteta«, kot imenuje kriminaliteto ob plačilnih dnevih in na koncu tedna E. Seelig, prihaja pri naši skupini močno do izraza.61 Analiza vpliva vinjenosti je nedvomno pokazala, da gre za zelo pomemben kriminogena faktor. Seveda pa »alkoholizem kot tudi večina drugih kriminogenih faktorjev ne deluje izolirano od drugih. Prepleta se z drugimi činitelji in ima bodisi samo pomožno vlogo ali pa je opora ljudi s šibkim značajem, ki iščejo v alkoholu stimulans, ali pa depraviranih oseb, ki najdejo v njem zabavo aH začasno pozabo«.62 V naši populaciji je odigrala gotovo veliko vlogo razpoložljivost alkoholnih pijač. Toda v Sloveniji je mnogo zelo vinorodnih območij (npr. vsa Goriška), pa vendar kriminaliteta telesnih poškodb tam sploh ni problematična. Vzroki za posebno pogostost te kriminalitete morajo torej tičati globlje, tako v okolju kot v osebnosti storilcev. Preventivo, ki nas mora pri tem vprašanju predvsem zanimati, so 80 Prim. str. 125. 61 E. Seelig, Lehrbuch der Kriminologie, Graz 1951, str. 158. •2 Badonnel, o. c., cit. po Pinatel, Alkoholizam i kriminalitet, Izbor članaka 1959/1, str. 49. doslej na opazovanem območju v tej smeri izvajali le v zelo omejenem obsegu. Priznati je sicer treba po drugi strani, da je omejitev porabe alkoholnih pijač — eden izmed pogosto uporabljenih preventivnih ukrepov63 — posebno na vinorodnem območju zelo težko izvedljiva. Uspešnejša kot to bi bila morda večja zavzetost raznih društev, ki bi organizirala predvsem zdravo zabavo. Kino, amaterske gledališke predstave, plesi in pod. bi verjetno za ljudi odročnih krajev prav tako pomenili oddih in zabavo, kot jim ga sedaj pomeni gostilna. Organizacija široke družbene pre-vencije pa bi zahtevala poleg sredstev tudi mnogo pripravljenosti subjektivnih sil. Takšen proces ne more biti enostaven ali kratkotrajen — izkoreniniti mora tradicijo, načela in navade, ki so zrasle v ljudeh v teku mnogih generacij. 5. Motivika Motiv odkriva tisto stran človekovega notranjega življenja, ki je ne kontrolira samo razum, temveč tudi njegov čustveni svet. Taft zato utemeljeno pripominja v svoji Kriminologiji: » Če bi človek ravnal samo razumsko, bi verjetno izvrševal nekatere delikte, ki jih sedaj ne izvršuje, izognil pa bi se precejšnjemu številu tistih, ki jih sedaj izvršuje.«64 Vzrok, da ljudje različno reagirajo na podobne situacije zunanjega sveta, je tudi v različnosti notranjih dispozicij. Pojasniti določeno kriminaliteto pomeni razumeti njene vzroke, toda ne samo vzroke v objektivnem pomenu, temveč tudi notranje psihološke silnice človeka.65 Zato je analiza motivov kaznivih dejanj bistvena naloga kri-minoloških monografij. Pri posploševanju, ki je pri številčnem prikazu določenega družbenega pojava nujno, se izgube tiste nianse, ki dajejo značilnost vsaki posamični obliki pojava. Če zato združujemo motive za izvrševanje telesnih poškodb v večje skupine, lahko 63 J. Pinatel, o. c., str. 52—53, navaja Seeligove ugotovitve na Norveškem, kjer je točenje alkoholnih pijač ob sobotah in nedeljah prepovedano in se je ta ukrep obnesel. Kriminaliteta je od leta 1950, ko je bil uveden, do danes padla od 249 na 180 storilcev na 100.000 prebivalcev. 64 Taft, Criminology, New York 1953, str. 57. 65 Prim. Exner, Kriminologie, Berlin-Gottingen-Heidelberg 1949, str. 6 in naslednje. s tem označimo samo glavni motiv. Pri storilcu kaznivih dejanj je to običajno le najmočneje izražena, vidna in zadnja spodbuda v kompliciranem ustroju človekove notranjosti, vendar ne more biti to obenem edini motiv, ki je vplival na njegovo odločitev. Pri združevanju sorodnih spodbud ni mogoče upoštevati odtenkov v intenziteti motiva niti individualnih razlik med njimi. Med seboj na videz podobne motive je bilo zato treba združiti v skupine, ki so se pokazale kot najbolj značilne. Glavne skupine motivov, ki jih pokaže naša analiza, so predvsem tri: trenutna jeza in razburjenost, dolgotrajen nesporazum med storilcem in oškodovancem ter maščevanje. Motiv trenutne jeze smo obravnavali še posebej glede na to, ali jo je povzročilo storilčevo alkohalizirano stanje. Med storilci, ki jih je vodil ta motiv, je zelo mnogo takih, ki jim je bil potreben le najmanjši povod za začetek pretepa. Scholz je ta motiv označil kot »Rauf-lust«, torej pretepaška žilica.66 V našem gradivu je bil ta motiv tako tesno povezan z jezo, zlasti če je na storilca vplival alkohol, da ju nismo mogli ločiti. Starost storilca Motiv trenutna jeza dolgotrajen nesporazum maščevanje ljubosumje drugo skupaj 14 do 19 let 3 — 1 — — 4 20 do 29 let 24 4 7 2 2 39 30 do 39 let 14 8 6 1 1 30 40 do 49 let 2 1 1 1 2 7 50 in več let 4 5 1 — 1 11 Skupaj 47 18 16 4 6 91 v % 51,6 19,8 17,6 4,4 6,6 100 Tabela 24 Telesne poškodbe glede na storilčevo starost in motiv Iz tabele je razvidno, kako velik je delež tistih, ki jih je kratkotrajna jeza pripravila do storitve kaznivega dejanja. Kratkotrajna jeza, povezana s pretepaško žilico, je lahko afekt, ki na hitro vzburi človekovo osebnost. Pretepačem je tako vsak najmanjši povod zadosten vzrok fi6 Prim. Scholz, o. c., str. 43. za jezo — pogosto se zagovarjajo, da so bili izzvani in tako rekoč »niso imeli drugega izhoda«. Vzrok za začetek prepira si znajo vedno poiskati. Pretepaču gre predvsem za to, da s pestmi ali z nožem pokaže svojo možatost, zato se običajno spopade s sebi enakimi. Ves pretep pa bi izgubil mikavnost, če bi nasprotnik prehitro obležal. Pri storilcu gre v nekem smislu za željo, da bi se med sovrstniki uveljavil in izkazal. Zelo sporno je, če bi se ta pretepaška žilica dala preusmeriti v športno uveljavljanje. Na območju, ki je predmet naše analize, bi to bilo oteženo tudi zaradi relativnega nezanimanja za šport, ki je za kmečke kraje značilno in tudi razumljivo. Izkušnje v mestih pa kažejo tudi, da se teoretično obvladanje raznih športnih veščin pogosto preizkuša (npr. boks, judo) prav v pretepu. Motiv kratkotrajne jeze je zlasti izrazito zastopan pri mlajših starostnih skupinah: dve tretjini storilcev od 14 do 29 let je bilo tako motiviranih. Pogostost tega motiva pri mlajših letnikih ne preseneča, ker gre v mnogih primerih za izrazite pretepače. Za dolgotrajne nesporazume ti storilci še niso imeli mnogo časa. Ker lahko vzamemo, da si večina še ni osnovala družin in da se še niso ustalili, imajo za take nesporazume tudi manj pogojev kot starejši storilci. Dolgotrajen nesporazum je po pogostosti naslednji izmed motivov, . ki smo jih ugotovili. Ena petina vseh storilcev je ravnala iz tega motiva. V primerjavi s prvim — kratkotrajna jeza (51,6%) — je ta seveda manj pomemben. Med storilci, katerih motiv je bil dolgotrajen nesporazum z oškodovancem ali z osebo iz njegove najožje družine, je bilo mnogo takih, ki so ravnali v prepričanju, da delajo prav. Ta motiv je močneje zastopan v starejših starostnih skupinah, kjer je takih storilcev v skupini od 30 do 39 let več kot ena četrtina, v starostni skupini nad 50 let pa skoraj ena polovica. Kot tretji najmočnejši zastopani motiv nam analiza pokaže maščevanje. Storilcev, ki so ravnali iz tega motiva, je skoraj ena petina in velika večina (13 od 16) jih pripada starostnim skupinam od 20 do 40 let. Kaže, da po tej dobi nastopi večja umerjenost v odnosih do soljudi ali pa se vsaj izgubi želja po njihovem nasilnem urejanju. Od drugih motivov je še močneje, a vendar razmeroma skromno zastopan motiv ljubosumja — 4,4 %. Na storilčev motiv odločilno vpliva razmerje storilca do oškodovanca pred storitvijo kaznivega dejanja. To razmerje smo Skušali posebej osvetliti. Razmerje storilca do oškodovanca Motiv kratkotrajna jeza dolgotrajen nesporazum maščevanje ljubosumje drugo skupaj prijateljsko 6 — — — — 6 sovražno 9 18 14 3 4 48 .indiferentno 32 — 2 1 2 37 Skupaj 47 18 16 4 6 91 Tabela 25 Telesne poškodbe glede na motiv storilca in razmerje med njim in oškodovancem Motiv, ki ga je mogoče ugotoviti največkrat — kratkotrajna jeza — je v večini primerov vodil storilce pri takih oškodovancih, do katerih so bili indiferentni (32 od 47 primerov). Po objektivnih in tudi po nekaterih subjektivnih okoliščinah so to sicer lahka dejanja, problematična postanejo takrat, ko ugotovimo njihovo pogojenost v okolju. Glede na motiv bi s stališča preventive morda lahko sklepali, da so kazniva dejanja, storjena iz kratkotrajne jeze, najlažja, vendar so zaradi subjektivnih faktorjev v okolici, kjer se izvršujejo in ki jih na svoj način celo odobrava, zelo problematična. Iz motiva kratkotrajne jeze je ravnalo tudi nekaj storilcev, katerih razmerje do oškodovanca je bilo sovražno. Takih storilcev je bilo 9, štirje od njih so bili oškodovančevi sorodniki. Končno je v skupini tega motiva tudi nekaj takih storilcev, katerih razmerje do oškodovanca je bilo prijateljsko. Pri vseh teh storilcih (6) je odigral odločilno vlogo alkohol. Razmerje med oškodovanci in tistimi storilci, katerih motiv je bil dolgotrajen nesporazum, je sovražno — kar je bilo pričakovati. Delež sorodnikov (5 od 18) je pri tej skupini motiva največji, vendar razlike niso značilne. Razmerje med storilcem in oškodovancem je postalo sovražno zaradi lastninskih sporov (4), zaradi stanovanjske stiske (3), iz erotičnih razlogov (4) in iz razlogov, ki so ostali neznani (7). Lastninski spori so bili predvsem spori o pravici prehoda čez zemljišča in mejni spori. Iz stanovanjske stiske izvirajoči spori so precej tipični za povojno dobo in za mesto Slovenska Bistrica ter njegovo najbližjo okolico. To je razumljivo ob upoštevanju precejšnjega razvoja in- dustrije, ki v začetku ni obenem z osnovno izgradnjo zidala tudi objektov družbenega standarda.07 Storilci, katerih motiv je bilo maščevanje, so vsi izvršili svoja dejanja zoper nesorodnike. Razmerje med veliko večino storilcev (14 do 16) in oškodovancev je bilo sovražno. Najbolj pogost razlog sovraštva (5) je bil lastninski spor, približujejo pa se mu erotični spori (4). Tudi razmerje storilcev, ki so ravnali iz ljubosumja, do oškodovancev je bilo predvsem sovražno. Nobeden izmed njih ni dejanja izvršil zoper sorodnika. Globlji in trajnejši motivi storilca — dolgotrajen nesporazum, maščevanje, ljubosumje — se kažejo očitno že pred storitvijo dejanja samega v napetih odnosih z oškodovancem. Iz njih izvirajo dejanja, ki bi jih bilo verjetno najlaže vnaprej preprečevati, če bi jih opazili dovolj zgodaj. Druga dejanja, katerih storilci so ravnali iz kratkotrajne jeze, in njihov pomen smo že omenili. Tudi iz dejstva, da so jih naperili zoper tiste, do katerih so indiferentni, se vidi zlasti, da so jih izvršili zaradi dejanja samega in ne zaradi oškodovančeve osebe, da bi torej oškodovanec mogel biti tudi kdorkoli drug. V tej hitri vzdraž-ljivosti, ki je pogosto samo znak pretepašfce žilice, je tudi njihova problematičnost. Vzdražljivost se gotovo še povečuje z alkoholom, ki ga zlasti tako motivirani storilci posebno pogosto uživajo. V vsej populaciji je bilo vinjenih ena polovica. Storilcev, katerih motiv je bil kratkotrajna jeza, je bilo vinjenih 70°/o. Razlike med motivom kratkotrajne jeze in drugimi motivi so glede na vinjenost tudi statistično značilne. Upoštevajoč, da je delež vinjenih pri storilcih iz maščevanja 44°/o, iz ljubosumja 25 %> in zaradi dolgotrajnega nesporazuma 17°/o, vidimo, kako odločilno vlogo odigra alkohol pri tako motiviranih storilcih, za katere smo tudi ugotovili, da se rekrutirajo iz mlajših starostnih razredov. Glede vinjenosti ugotavlja zelo podoben odstotek pri pretepačih (Die Rauflustigen), in sicer 69,7 °/o tudi Scholz, medtem ko je ugotovil kot povprečno stopnjo alkoholiziranih storilcev le 26°/o.68 67 Po podatkih občinskega sindikalnega sveta Slovenska Bistrica je leta 1960 samo v Slovenski Bistrici primanjkovalo okrog 400 stanovanj. 88 Prim. Scholz, o. c., str. 55. Vinjenost storilca \ M o t i v s t o r i 1 c a kratkotrajna jeza dolgotrajen nesporazum maščevanje i ljubosumje drugo skupaj Absolutni podatki da 33 3 7 1 1 45 ne 14 15 9 3 3 44 Skupaj 47 18 16 4 4 89 Struktura v odstotkih da 70 17 44 25 51 ne 30 83 56 75 49 Skupaj 100 100 100 100' 100 X2 = 17,7, značilen ha nivoju a = 0,001 Tabela 26 Telesne poškodbe glede na vinjenost in motiv storilca Analiza motivov, ki so storilce vodili pri izvrševanju kaznivih dejanj, je pokazala, da več kot ena polovica storilcev ni globlje motiviranih, da pa prav ta del povzroča, da je kriminaliteta telesnih poškodb na slovenskobistriškem območju močna in zanj značilna. Pomembnost alkohola kot kriminogenega. faktorja se je pokazala zlasti očitno prav pri tej skupini storilcev. Alkohol pa je le eden izmed njih, zakaj celotno okolje, odnosi med ljudmi ter njihove moralne in etične maksime dopuščajo ali pa celo odobravajo pogostost pretepaštva, ki je predvsem izraz neke vrste navidezne možatosti. Medtem ko- so konflikti, ki so osnova drugim, v manjši meri zastopanim motivom, sicer globlji, ostaja pretepaštvo zaradi svoje subjektivne in miljejsike pogojenosti najtežavnejši problem kriminalne preventive. Razlike med vinjenostjo in motivom storilca so se pokazale pri preskusu z X2, kjer smo združili motiv ljubosumja in druge motive, kot statistično značilne. Struktura podatkov kaže, da je bila vloga alkohola najmanjša pri motivu dolgotrajnega nesporazuma (17 °/o vinjenih storilcev) in v kategoriji drugih motivov (25% vinjenih storilcev), pa tudi pri maščevanju (44% vinjenih storilcev) je znatno pod deležem, ki se kaže pri skupini motava kratkotrajne jeze (70% vinjenih storilcev). 6. Povod Povod kaznivega dejanja je zadnja okoliščina, ki je storilca pripravila do njegove izvršitve. Kot nekak vzvod je, ki povzroči verižno reakcijo, katere posamezni deli so bili že pripravljeni in so čakali le še na sprožitev. Podatki o povodu, ki ga je imel storilec za izvršitev dejanja, pokažejo obliko in način, ki si ga storilci izberejo. Neposredni povod kaznivega dejanja Starost storilca prepir izzivanje oškodovanca slučajno srečanje poseg storilca v pretep drugo skupaj 14 do 19 let 2 1 1 _ _ 4 20 do 29 let 20 5 8 5 1 39 30 do 39 let 19 2 4 2 3 30 40 do 49 let 1 1 3 — 2 7 50 in več let 6 — — 1 4 11 Skupaj 48 9 16 8 10 91 Tabela 27 Telesne poškodbe glede na povod in starost storilca Kot vrste povoda smo izbrali predvsem prepir, izzivanje oškodovanca., slučajno srečanje in poseg storilca v pretep med tretjimi osebami. Kriterij, ki nam je rabil za razvrstitev posameznih vrst povodov, je bil predvsem storilčev oziroma oškodovančev delež pri začetku konflikta, Tako je pri prepiru izzival konflikt predvsem storilec, pri izzivanju oškodovanca ta sam. Pri slučajnem srečanju je aktivno izzivanje storilca ali oškodovanca manjše ali skoraj povsem eliminirano. V to skupino smo uvrstili take primere, kjer je bilo objektivno ugotovljeno, da je bilo srečanje slučajno. Prepir je največkrat povod za izvršitev kaznivega dejanja. Več kot ena polovica storilcev ga je uporabila za nekakšen »uvodni štadij« k izvršitvi sami. Zelo pogosto so bili storilci pri prepiru tudi vinjeni — 29-krat v 48 primerih. Storilce, ki so posegli v pretep med tretjimi osebami, smo uvrstili v posebno kategorijo. Vendar je treba pri tem upoštevati, da je bistvo takega posega sporno; zelo pogosto se za njim skriva želja po pretepu in takemu storilcu je pretep med dru- grmi zelo dobrodošel. Naslednja kategorija povoda, ki je bil posebno pogost, je slučajno srečanje. Takšnih primerov je bilo 16 in kar sedemkrat je bil storilčev motiv maščevanje. Očitno je, da je v teh primerih storilec samo čakal na to, da se mu ponudi prva priložnost za povračilo. Precejšen je končno delež oškodovancev, ki so z izzivanjem začeli prepir in s tem ustvarili osnovo za pretep. Na ustvaritev primerne atmosfere za izvršitev kaznivega dejanja je odločilno vplivala vinjenost storilcev. Zato smo skušali osvetliti povezanost med tema dvema pojavoma. Storilec vinjen Povod prepir oškodovančevo izzivanje slučajno srečanje poseg v pretep tretjih oseb drugo skupaj Da 29 4 5 3 4 45 Ne 19 5 10 5 5 44 Neznano — — 1 — 1 2 Skupaj 48 9 16 8 10 91 Tabela 28 Telesne poškodbe glede na povod in vinjenost storilca* * Preskus s Xs ni pokazal značilnih razlik Skoraj 2/3 vseh vinjenih storilcev je dal povod prepir, vendar razlike glede posameznih motivov niso značilne. Ta delež se še poveča, če upoštevamo oškodovančevo izzivanje, kjer je bil začetek pretepa tudi prepir, le da ga je začel oškodovanec sam. Tudi pri treznih storilcih prepir izrazito izstopa (43%), vendar ne tako močno kot pri vinjenih. Zelo močno pa je med treznimi storilci zastopano slučajno srečanje kot povod za izvršitev kaznivega dejanja. Pri teh storilcih je bil motiv pogosto bodisi maščevanje ali pa dolgotrajni nesporazum. IV. OŠKODOVANEC IN RAZMERJE MED NJIM IN STORILCEM Oškodovanec je kot sestavni del delinkventne delavnosti začel šele pozno zanimati strokovnjake, ki so se ukvarjali s problemi kriminalitete. Vsa njihova pozornost, ki je bila sprva osredotočena na dejanje, se je kasneje, od Lombrosa in Ferrija dalje, preusmerila na storilca. Šele v zadnjem času se uveljavlja mnenje, da žrtev ni samo pasiven faktor v genezi delikta in zlasti, da ji doslej niso posvečali dovolj pozornosti.69 Mendelsohn opozarja, da pomeni »obravnavati, opazovati in presojati samo storilca ter zanemarjati žrtev enostransko obravnavanje, ki zmanjšuje možnosti za končni uspeh, ker išče rešitev delikta rxa napačni poti, upoštevajoč samo en faktor«.70 Čeprav je trditev, da je obravnavanje delinkventa samega napačen način (ime fausse piste), verjetno pretirana, pa je gotovo upravičena zahteva, da se poleg storilca obravnava in analizira tudi oškodovanec ter njuno medsebojno razmerje. Pri nekaterih kaznivih dejanjih ostaja storilec glede razmerja do oškodovanca dokaj neoseben; to so v glavnem premoženjski delikti, kjer je lahko žrtev izbrana povsem slučajno (žeparji). Nasilna kazniva dejanja, med katere štejemo tudi telesne poškodbe, se od takih kaznivih dejanj močno razlikujejo. Storilec in oškodovanec se običajno poznata, razmerje med njima je večkrat odločilno za izvršitev kaznivega dejanja. Pri vprašanju oškodovanca in njegove vloge v genezi delikta ne gre samo za razmerje med subjektom in objektom dejanja samega. Važne so tudi osebne in poklicne karakteristike oškodovanca, nastane vprašanje, ali je kakšna posebna skupina glede na starost, poklic, spol ali morda glede na kakšen drug skupen znak bolj ogrožena kot druge. S tem nikakor ne zatrjujemo, da je med ljudmi del takih, ki jih že »psihofizična konsti-tucija«71 predestinira za žrtve. So pa gotovo neke naravne oko- 69 Prim. Mendelsohn B., Victimologie, Revue Internat, de Crimi-nologie et de Police technique 1956/2, str. 95 in nasl.; Hentig H. The Criminal and his Victim, New Haven, Yale Univ. Press 1948; Wolf-gang M., Patterns in Criminal Homicides, Philadelphia, Univ. of Pennsylvania 1948; Panta Marina: Nekoi novi aspekti na krimino-loškite istražuvanja, Pravna misla 1960/1-2, str. 32, Skopje. 70 Mendelsohn, o. c., str. 98—99. 71 Prim. Panta Marina, o. c., str. 39. 10 145 liščine, ki lahko povzroče, da se več žrtev rekrutira iz določene skupine ljudi (npr. otroci in stari ljudje pri prometnih nesrečah). V sklop viktimološke analize šteje končno tudi delež, ki ga je oškodovanec sam doprinesel k izvršitvi dejanj,a. Tega momenta kazenski zakonik iz leta 1953 pri kaznivem dejanju telesnih poškodb ni upošteval, novela pa je v 3. odstavku 142. člena jasno določila, »da sme sodišče storilcu dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena izreči sodni opomin, zlasti v primeru, če je bil storilec izzvan z nedostojnim ali surovim obnašanj em oškodovanca« .72 Za primer take oškodovančeve vloge pri izvršitvi dejanja lahko vsaj deloma veljajo besede D. Lagacha, ki jih je napisal v zvezi s študijo E, D. Greefa o deliktih iz strasti: »Dokler nimam občutka, da moj jaz kdo drug zanika, nimam razloga, da bi sam njega zanikal.«73 Oškodovančev delež pri izvršitvi dejanja je lahko znaten. Zlasti med pretepači bomo lahko ugotovili primere, kjer je oškodovanec postal žrtev dokaj slučajno in bi prav tako lahko bil tudi storilec. »Credit« in »debiit« je pogosto nemogoče razločevati v dolgotrajnem procesu, ki postopoma vodi do protizakonite posledice.74 1. Osebne lastnosti oškodovancev Pri analizi oškodovancev bomo skušali gbdržati enako siste-matiko kot pri analizi storilcev. Zato- jih bomo razvrstili po starosti in spolu, pozneje pa še glede na mladoletne in nedo-letne oškodovance. a) Starost Kot pri starosti storilcev nas tudi pri oškodovančevi starosti zanima, kateri starostni razredi so z določenimi vrstami kaznivih dejanj bolj obremenjena in kateri manj. Mendelsohn73 ugotavlja na primer, da je pri prometnih nesrečah najmanj ogrožena starostna skupina od 15 do 24 let, slede ji skupine od 25 do 44, od 0 do 5 let, od 5 let do 14, od 45 do 65 in skupina nad 72 Naš KZ upošteva viktimološki moment še v členih 11/3, 136, 173/a, 289/4. 73 D. Lagache, Reflexions sur De Greef et le Crime passionel, v zbirki: Autour de 1'Oeuvre de E. De Greef, Louvain 1956, str. 70. 74 Hentig, The Criminal and his Victim, str. 348. 75 Prim. Mendelsohn, o. c., str. 104. 65 let. Ker obravnavamo v naši analizi naklepna kazniva dejanja, so primerjave med osebnostnimi znaki storilcev kaznivih dejanj in žrtev še mnogo bolj pomembne. Starost storilca Starost oškodovanca 14—19 20—29 30—39 40—49 50 in ' sku- let let let let več let paj V «/o dO 14 let _ _ _ 2 _ 2 2,2 14—19 let — —• 2 1 1 4 4,4 20—29 let 1 15 7 1 1 25 27,5 30—39 let 1 9 7 2 5 24 26,4 40—49 let 1 4 7 — 1 13 14,3 50' in več let 1 11 7 1 3 23 25,2 Skupaj 4 39 30 7 11 91 V odstotkih 4,4 42,9 33,0 7,7 12,0 100 Tabela 29 • Telesne poškodbe glede na starost storilca in oškodovanca 2e na prvi pogled j e razvidno, da se razdelitev oškodovancev precej razlikuje od razdelitve storilcev. Oškodovanci prihajajo iz posameznih starostnih razredov mnogo bolj enakomerno kot storilci. Starostni razredi od 20 do 29 let, od 30 do 39 let in nad 50 let so skoraj povsem enako obremenjeni (od 25,2 do 27,5'%>), medtem ko med storilci zlasti izstopa skupina od 20 do 29 let (42,9 %). Glede posameznih starostnih razredov je za najmlajše oškodovance značilno, da so postali žrtve starejših storilcev: pri štirih izmed oškodovancev obeh najnižjih starostnih skupin so bili storilci stari nad 40 let. Starejši ljudje so mladim očitno hoteli dati »lekcijo« in so se znesli nad njimii. Položaj oškodovancev naslednje starostne skupine (od 20 do 29 let) je drugačen: tri petine oškodovancev so poškodovali storilci iz iste starostne skupine. Skoraj ne more biti dvoma, da gre tu za prave prete-paške obračune. Več kot petino oškodovancev iz te skupine so poškodovali starejši storilci v starosti od 30 do 39 let. Tudi v starostni skupini oškodovancev od 30 do 39 let je največ (9 od 24) takih, pri katerih so bili storilci iz starostne skupine od 20 do 29 let, za katero smo že ugotovili, da je z dejanji te vrste najbolj obremenjena. V tej skupini oškodovancev pa se kot storilci močno uveljavijo tudi tisti, ki so stari nad 50 let. Tu gre za dejanja, katerih storilci so globlje motivirani. Dolgotrajen nesporazum, izvirajoč iz lastninskih sporov ali stanovanjske stiske, je tu precej razumljiv, ker gre za oškodovance, ki so si že osnovali družine in, če žive v skupnem gospodinjstvu s starši, je konflikt lahko blizu. Podoben je položaj na kmetijah, kjer »stari« še žive, pa nočejo prepisati lastninske pravice na otroke ali pa so to storili in so kot preužitkarji nezadovoljni. Oškodovanci v starosti od 40 do 49 let so bili najpogosteje žrtve storilcev v starosti od 30 do 39 let, torej mlajših od sebe. Kakor so bili (Storilci od 20 do 29 let proti oškodovancem od 30 do 39 let na-padalnejši, so napadalnejši proti starejšim oškodovancem tudi storilci naslednje starostne skupine. Preostaja končno še zadnja starostna skupina, to so oškodovanci, stari nad 50 let. Hentig78 šteje starejše ljudi za posebno kategorijo oškodovancev ter utemeljuje to s pojemanjem telesne moči in duševnih sposobnosti pri starem človeku. Delež oškodovancev te starostne skupine je precej velik, saj četrtina vseh Oškodovancev pripada temu starostnemu razredu. Največjo napadalnost proti starim ljudem kažejo mladi storilci, stari od 20 do 29 let, ki so poškodovali skoraj polovico oškodovancev tega starostnega razreda. Pogostokrat so postali starejši oškodovanci tudi žrtve storilcev od 30 do 39 let. Če skušamo podatke tabele razložiti s stališča storilcev, ugotovimo, da so mlajši storilci izvrševali kazniva dejanja proti starejšim oškodovancem, storilci srednjih starostnih obdobij proti mlajšim in starejšim; starejši storilci pa predvsem proti mlajšim oškodovancem. V naši populaciji sta dva nedoletna oškodovanca, dva mladoletna, dva pa sta kazenskopravno mejo polnoletnosti pravkar prekoračila — cb storitvi dejanja sta imela 19 let. Izmed šestih storilcev, ki so dejanje izvršili proti tem oškodovancem, sta bili dve ženski in sta se obe spravili nad nedoletnega oškodovanca. V treh primerih je bilo razmerje med storilcem in oškodovancem podobno ali istovetno z roditeljskim; pastorek — mačeha, posvojenec — posvojitelj, vajenec — mojster. Nedoletni oziroma mladoletni oškodovanci so torej postali žrtve v ožjem družinskem oziroma delovnem okolju in so s svoje strani doprinesli h genezi delikta s tem, da so storilce zmerjali ali ogovarjali. V obravnavani kategoriji oškodovancev je bilo mogoče našteti le nekaj bolj ali manj karakterističnih označb. Njihovo 76 Hentig, o. c., str. 408. število pa je premajhno, da bi iz razpoložljivih podatkov lahko napravili splošne sklepe. b) Spol oškodovancev Spol oškodovancev je zanimiv predvsem zato, ker se splošno domneva, da ženske kot šibkejši spol laže in pogosteje postanejo žrtve kaznivih dejanj. Tako naziranje se kaže tudi v nekaterih kazenskopravnih predpisih, ki z določenimi normami inkriminirajo kazniva dejanja zoper družino in moralo, katerih žrtev so najpogosteje ženske. Med posebnimi kategorijami žrtev, ki jih navaja Hentig, najdemo tudi ženske.77 Kazniva dejanja, ki so predmet naše analize, so, kot smo ugotovili, predvsem »moška kazniva dejanja«. Ženske so bile le redke storilke. Delež ženskih oškodovank nam kaže tale tabela. Spol oškodovanca Spol storilca moški | ženske j skupaj Absolutni podaki Moški 67 6 73 Ženske 11 7 18 Skupaj 78 13 91 Struktura v odstotkih Moški 86 46 80 Ženske 14 54 20 Skupaj 100 100 100 X2 — 8,6, značilen na nivoju a = 0,01 Tabela 30 Telesne poškodbe glede na spol storilca in oškodovanca Ženske so bile oškodovanke v petini primerov vseh kaznivih dejanj. Njihov delež je glede tega večji kot delež storilk. Nadrobnejši podatki povedo, da so večino oškodovank poškodovali moški storilci, in sicer od 18 oškodovank 11. Vendar je približno polovica storilk izvršila svoje dejanje nad žensko (54%), medtem ko so si moški storilci pogosteje izbrali moške nasprotnike (86%). Ta zveza med spoloma je tudi statistično značilna. Iz podatkov o spolu oškodovancev ni mogoče sklepati na ta, 77 Hentig, o. c., II, str. 406. da bi bila ženska s kaznivimi dejanji telesnih poškodb bolj ogrožena kot moški. To je verjetno posledica tega, da gre v tem primeru ne samo za izrazito moško delinkvenco, temveč za de-linkvenco, pri kateri je pretežno tudi oškodovanec moški. V pretepe se ženska le redko vmešava. 2. Poklic oškodovancev Pri analizi poklicev storilcev smo skušali ugotoviti, od kod storilci najpogosteje prihajajo in ali- so kakšni poklici, ki so zlasti obremenjeni s kaznivimi dejanji telesnih poškodb. Na podobna vprašanja bomo skušali odgovoriti tudi glede oškodovancev. Splošni podatki, ki smo jih navedli o poklicih storilcev, veljajo tudi za oškodovance. Glede na to, da prihajajo ljudje v stik — in tudi v konflikt — predvsem z ljudmi iz istega ali podobnega socialnega okolja, ni mogoče pričakovati, da bi se poklicna struktura storilcev in oškodovancev bistveno razlikovala. Starost oškodovanca Poklic oškodovanca Q ig let 20—29 let 30—39 let 40—49 let 50 in več let skupaj ' Kmetovalci, gozdni delavci — 4 5 3 12 24 Predelovalci v industriji in obrti — 6 4 1 _ 11 Nekvalificirani delavci 1 12 7 5 1 26 Osebe z lastnimi dohodki in vzdrževane osebe 4 _ 5 1 9 19 Drugi poklici — 2 3 3 1 9 Poklic neznan 1 1 —' — — 2 Skupaj 6 25 24 13 23 91 Tabela 31 ' Telesne poškodbe glede na starost in poklic oškodovanca Starostna razdelitev oškodovancev se po posameznih poklicih precej razlikuje. Skupina kmetovalcev in gozdnih delavcev je najpogosteje zastopana v najstarejši starostni skupini: polovica oškodovancev te poklicne skupine je bila stara nad 50 let. Drugačen je položaj pri poklicni skupini nekvalificiranih delavcev, v kateri je število oškodovancev največje. Skoraj polovica vseh oškodovancev (12 do 26) izhaja iz starostnega razreda od 20 do 29 let. Iz tega podatka bi lahko sklepali, da gre predvsem za oškodovance, ki so postali žrtve storilčeve pretepaške žilice, in ni izključeno, da bi se tudi sami lahko znašli na strani storilcev. Od drugih poklicnih skupin so najpogosteje zastopani predelovalci snovi v industriji in obrti ter osebe z lastnimi dohodki in vzdrževane osebe. Kakor nekvalificirani delavci prihajajo tudi predelovalci snovi v industriji in obrti, torej kvalificirani ali visoko kvalificirani industrijski in obrtni delavci, iz mlajših starostnih skupin — več kot polovica jih je bilo starih od 20 do 29 let. Zanje velja prav isto kot za nekvalificirane delavce. Skupina vzdrževanih oseb in oseb z lastnimi dohodki je mnogo boilj heterogena. Ta skupina vključuje predvsem večino nedoletnih oziroma mladoletnih oškodovancev iz vseh skupin, največ pa je v njej oškodovancev, starih nad 50 let: to so zlasti upokojenci, preužitkarji ter nekaj gospodinj. Večina gospodinj (6 od skupno 10) je bila stara od 30 do 50 let. Druge poklicne skupine oškodovancev so maloštevilne in glede na starost raztresene po vseh razredih, tako da ne pokažejo nobene značilnosti. Pri presoji vloge oškodovanca v genezi kaznivih d^j anj telesnih poškodb je treba posvetiti pozornost zlasti različnim medsebojnim odnosom in zvezam, ki so povezovali oškodovanca s storilcem. Mednje sodi prav gotovo povezanost poklicne strukture storilcev in oškodovancev. Poklic storilca Poklic oškodovanca Kmetovalci, gozdni delavci Kvalificirani in nekvalifi- 10 9 3 2 24 cirani delavci ter rudarji Osebe z lastnimi dohodki 14 17 5 2 38 in vzdrževane osebe Drugi poklici Skupaj 5 8 2 i 5 31 39 5 "2 15 1 19 1 10 6 91 Tabela 32 Telesne poškodbe glede na poklic storilca in oškodovanca Podatki tabele so pri manj pogosto zastopanih poklicnih skupinah razpršeni in prepičli, da bi jih bilo mogoče vrednotiti. Poklicno povezanost med obema skupinama bomo ocenjevali predvsem s stališča storilca. Čeravno oškodovanec v mnogih primerih ni bil samo pasiven, pa je »izbira« žrtve le stvar storilca samega. Povezanost poklicev se precej očitno vidi pri vseh specificiranih poklicnih skupinah. Kriterij za uvrščanje kmečkih in gozdnih delavcev je bil glede storilcev in oškodovancev enak: kmečke sinove, ki so delali na domačem posestvu, smo šteli v prvo skupino, tiste kmečke delavce, ki so delali pri kmetijskih zadrugah, na kmetijskih gospodarstvih in pri drugih kmetih, pa smo uvrstili med nekvalificirane delavce. Kmetovalci in gozdni delavci so kot storilci izvršili kazniva dejanja proti sebi enakim v tretjini primerov. Če pa upoštevamo še, da so osebe z lastnimi dohodki in vzdrževane osebe pogosto gospodinje, pre-užitkarji in pod. in da torej pripadajo istemu ali zelo podobnemu socialnemu okolju, se ta delež še poveča. Še izrazitejši je ta položaj pri poklicni skupini kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev: skoraj polovica oškodovancev je iz iste poklicne skupine kot storilci. Pri drugih poklicnih skupinah storilcev so podatki v povezavi s posameznimi poklicnimi skupinami oškodovancev preveč razdrobljeni, da bi jih mogli obravnavati. Celotna slika kaže torej precejšnjo povezanost najmočneje zastopanih poklicnih skupin storilcev in oškodovancev. Poglobiti jo je mogoče še z ugotavljanjem povezanosti položaja v poklicu. Položaj v poklicu Struktura v odstotkih storilci oškodovanci Delavec 60,5 51,7 Samostojen 14,2 24,1 Brez zaposlitve 19,8 15,4 Ostalo in neznano 5,0 8,8 Skupaj 100,0 100,0 Tabela 33 Struktura telesnih poškodb glede na storilčev in oškodovančev položaj v poklicu Iz tabele izhaja, da je bilo več delavcev storilcev kaznivih dejanj kot oškodovancev. Obratno je razmerje pri samostojnih, kjer je oškodovancev več kot storilcev. V skupini brez zaposlitve je storilcev več kot oškodovancev. Kot posebna skupina zaposlencev so torej delavci in osebe brez zaposlitve bolj agresivni kot ostale skupine. Oškodovančev položaj v poklicu Storilčev položaj v poklicu j delavec samostojen brez zaposlitve drugo in neznano skupaj Delavec 32 8 5 3 48 Uslužbenec — — — — — Samostojen 14 3 5 — 22 Brez zaposlitve 4 2 6 1 13 Drugo in neznano 5 — 2 1 8 Skupaj 55 13 18 5 91 Tabela 34 Telesne poškodbe glede na storilčev in oškodovančev položaj v poklicu Zanimivo je še razmerje posameznih skupin zaposlenih storilcev do zaposlenih oškodovancev iste skupine ali drugih skupin. Delavci storilci so najpogosteje (več kot polovico dejanj) izvršili dejanje zoper delavce. Pri skupini samostojnih tega razmerja ni, zoper to skupino so bili delavci najbolj agresivni. Osebe brez zaposlitve so svoja dejanja izvršile zoper pripadnike vseh drugih skupin, vendar najbolj pogosto zoper sebi enake. Zveza med istimi poklicnimi skupinami je tudi statistično značilna. (X2 = 18,8, značilen na nivoju a = 0,001.) 3. Vinjenost oškodovancev Vinjenost storilcev smo že Skušali analizirati78 Ugotovili smo, da ima pomemben kriminogeni vpliv, zlasti če upoštevamo okoliščine, v katerih se poraja delinkvenca, ki je predmet naše analize. Prav v teh okoliščinah pa je pomemben tudi vpliv, ki ga je imel alkohol na oškodovance. Razširjenost alkoholizma je na obravnavanem območju precejšnja in, če je vinjenost vplivala na storilca tako, da je postal bolj napadalen, je mogla 78 Prim. str. 130 in naslednje. vplivati tudi na oškodovanca in njegovo napadalnost. Upoštevajoč posebne razmere območja, zlasti tradicionalno razširjenost pretepaštva v pijanosti, lahko trdimo, da je med primeri, kjer sta bila storilec in oškodovanec vinjena, mnogo takih, kjer je oškodovanec le slučajno postal žrtev kaznivega dejanja. V literaturi, ki se je ukvarjala z analizo posameznih kaznivih dejanj, storjenih na določenem območju, najdemo le redko obravnavano tudi to vprašanje. To je razumljivo, saj je vikti-mologija, ki je usmerila zanimanje vprav na oškodovanca, zelo mlada veda. Kolikor pa so se posamezne monografije s tem ukvarjale, so odkrile precejšnjo povezanost med oškodovančevo vinjenostjo in izvršitvijo kaznivih dejanj. V publikaciji Krivična djela lišenja života na području NRH79 je ugotovljeno, da je bilo 34% vseh žrtev, predvsem pri kaznivih dejanjih ubojev in hudih telesnih poškodb s smrtnim izidom, kroničnih pijanoev. 2,5 % vseh žrtev pa je v vinjenosti izzvalo storilca. Deleža vinjenih Oškodovancev ne glede na izzivanje pa monografija ne ugotavlja,. Marvin Wolfgang ugotavlja v svoji vikti-m o loško usmerjeni študiji, da sta bila storilec in oškodovanec pri uboju alkoholizirana v 44 %.80 Vinjenost oškodovanca Vinjenost storilca da ne neznano skupaj da Absolutni podatki 28 1 — 29 ne 14 41 1 56 neznano 3 2 1 6 Struktura v odstotkih Skupaj 45 44 2 91 da 67 3 — 35 ne 33 97 — 65 Skupaj 100 100 — 100 X2 = 35,6, značilen na nivoju a = 0,001 Tabela 35 Telesne poškodbe glede na vinjenost storilca in oškodovanca Očitno je, da je alkohol v manjši meri vplival na oškodovance kot na storilce. Vendar je bilo ob izvršitvi dejanja vinje- 7» Prim. o. c., str. 145 in 160. 80 Prim. Wolfgang, o. c., str. 134. nih 35 % vseh oškodovancev. Čeravno je ta delež nižji od stopnje vinjenosti storilcev, je vendar še znaten. Delež neznanih primerov je med oškodovanci večji kot med storilci. Vzrok temu je, da se vinjenost oškodovancev v kazenskem postopku ne ugotavlja enako pogosto kot vinjenost storilcev. Krimiinogeni vpliv alkohola se posebno jasno pokaže v primerih, kjer sta bila oba, oškodovanec in storilec, vinjena. Zveza med vinjenostjo oškodovanca in storilca je tudi statistično visoko značilna. Pri preskusu s X2 nismo upoštevali kategorije neznano. Rezultati so pokazali, da je zveza med vinjenostjo storilca in oškodovanca zelo značilna (67% vinjenih storilcev je izvršilo dejanje proti vinjenim oškodovancem), prav tako pa tudi med treznostjo storilcev in oškodovan cev (97% treznih storilcev je izvršilo kaznivo dejanje proti treznim oškodovancem). Kot kaže tabela, so vsi vinjeni oškodovanci razen enega postali žrtev vinjenega storilca. Vendar je bilo največ kaznivih dejanj telesnih poškodb storjenih med treznimi storilci in oškodovanci (45% vseh kaznivih dejanj). Precej velik pa je tudi delež tistih storilcev, ki so vinjeni storili svoje dejanje zoper trezne oškodovance (15,4% vseh kaznivih dejanj). Zanimalo nas je tudi razmerje med vinjenostjo oškodovanca in motivi storilca. Razmerje med vinjenostjo in motivom storilca smo že analizirali ter ugotovili, da je vinjenost posebno odločilno vplivala na tiste storilce, katerih motiv je bila kratko- Motiv storilca Vinjenost oškodovanca kratkotrajna jeza dolgotrajen nesporazum maščevanje ljubosumje ostalo skupaj Absolutni podatki da 21 2 4 1 1 29 ne 23 15 11 3 4 56 neznano 3 1 1 — 1 6 Skupaj 47 18 16 4 6 91 Struktura v odstotkih da 48 19 34 ne 52 81 * 66 Skupaj 100 100 100 X2 = 6,3, značilen na nivoju a = 0,05 Tabela 36 Telesne poškodbe glede na vinjenost oškodovanca in motiv storilca trajna jeza.81 Tabela o razmerju med vinjenostjo oškodovanca in motivi storilca odkriva drugo stran dogodka. Kot so pokazali ustrezajoči podatki za storilce, je vinjenost povezana s kratkotrajnimi motivi, ki ne segajo globlje v storilčevo osebnost. Ta zveza je tudi statistično značilna.. Globlie motivirani storilci so bili pri izvršitvi dejanja trezni. Če projiciramo to sliko na oškodovanca, vidimo, da so oškodovanci pri kaznivih dejanjih, kjer gre za rahlejše motive, vinjeni v mnogo večji meri kot tisti, pri katerih so bili storilci globlje motivirani. Od vseh 47 primerov, v katerih je bil motiv storilca kratkotrajna jeza, je samo 14 primerov (29,7%), kjer vinjenost ni bila ugotovljena pri nobenem izmed udeležencev. Pri preskusu s X2 smo analizirali motiv kratkotrajne jeze in združili vse druge motive, zanemarili pa smo kategorijo »neznano«. Rezultat kaže značilno strukturo: medtem ko je pri motivu kratkotrajne jeze skoraj ena polovica vseh oškodovancev vinjenih, jih je pri drugih motivih samo ena petina. Očitno je, da vinjenost storilcev in oškodovancev močno vpliva na nastanek najpogosteje zastopanega motiva, s tem pa tudi na celotno analizirano delinkvenco, 4. Razmerje med storilcem in oškodovancem To razmerje obsega v bistvu dva stadija, ki se na zunaj izredno jasno kažeta: razmerje pred izvršitvijo kaznivega dejanja in razmerje po njej. Razmerje pred izvršitvijo kaznivega dejanja lahko pojmujemo v širšem in ožjem pomenu, ker obsega tako razmerje med obema antagonističnima poloma med potekom daljše dobe pred dejanjem, kot tudi tisti prav kratki čas tik pred storitvijo dejanja, v katerem se je sprožil za storilca povod za storitev dejanja samega. Razmerje med storilcem in oškodovancem pred dejanjem je lahko zelo različno. Mendelsohn navaja, da je pri nekaterih kaznivih dejanjih povsem indiferentno (kazniva dejanja v prometu),82 Marvin Wolfgang pa utemeljeno ugotavlja, da so kazniva dejanja odvzema življenja prav zaradi tega razmerja najbolj personalizirani delikti.85 Izrazito personalizirana kazniva dejanja so tudi telesne po- 81 Prim. str. 141. 82 Prim. Mendelsohn, o. c., str. 99. 85 Prim. Wolfgang Marvin, o. c., str. 201. škodbe, ki so v marsičem podobna kaznivim dejanjem odvzema življenja. Zato je razmerje med storilcem in oškodovancem tembolj pomembno, pa tudi razmeroma lahko ugotovljivo. Pri analizirani skupini storilcev smo to razmerje skušali ugotoviti na podlagi sodnih spisov. To sicer niso najbolj zanesljivi in tudi ne najbolj izčrpni podatki, vendar bi bil drug način — npr. anketiranje — le težko izvedljiv. Pri analizi odnosov smo storilce in oškodovance glede na ta kriterij razdelili v dve veliki skupini: eno so sestavljali tisti, ki so bili z oškodovancem v sorodu, drugo pa tisti, ki z oškodovancem niso bili v takem razmerju. Znotraj vsake izmed teh dveh skupin pa smo ugotavljali, ali je bilo medsebojno razmerje prijateljsko, sovražno — in zakaj — ali indiferentno. Razmerje med storilci in oškodovanci Sorodstveno j Nesorodstveno Skupaj Absolutni podatki Sovražno 11 37 48 Prijateljsko ali 43 indiferentno 2 41 Skupaj 13 78 91 * Struktura v odstotkih Sovražno 85 47 53 Prijateljsko ali 47 indiferentno 15 53 Skupaj 100 100 100 X* = 4,7, značilen na nivoju a = 0,05 Tabela 37 Telesne poškodbe glede na odnos med oškodovancem in storilcem Delež sorodnikov je med storilci in žrtvami mnogo manjši kot delež nesorodnikov, kar je razumljivo, ker je njihov delež v celotni masi prebivalstva manjši. Očitno je tudi, da se storilci laže spozabljajo zoper take oško-- dovance, s katerimi niso v sorodstvenem razmerju in so do njih indiferentni. Medtem ko je med sorodniki samo en tak primer (od 13), jih je med nesorodniki 36 (od 78) ali 46%>. Ce pa ocenimo razmerje med storilci in oškodovanci ne glede na sorodstvo, vidimo, da je v šestih primerih (6,5 %>) prijateljsko, v 48 primerih (52,8%) sovražno in v 37 primerih (40,7 °/o) indiferentno. Med temi zadnjimi je nedvomno večina tistih storilcev, ki so ravnali iz. motiva kratkotrajne jeze in v vinjenosti. Preskus X2 je pokazal, da je razmerje med storilcem in oškodovancem označeno kot sovražno, prijateljsko ali indiferentno, povezano s sorodstvenim oziroma nesorodstvenim razmerjem med obema. Razmerje j e bilo med sorodniki sovražno kar v 85 °/o, med nesorodriiki pa je pri 47 '°/o. Označba »sovražno razmerje« skriva v sebi celo vrsto odtenkov, ki smo jih vsaj v glavnem želeli ugotoviti. To razmerje smo razčlenili na sovražna razmerja zaradi lastninskih sporov, zaradi stanovanjskih sporov, iz erotičnih razlogov in iz neznanega razloga. Vzrok sovraštva Sovražno razmerje med storilcem in oškodovancem sorodstveno | nesorodstveno | skupaj Lastninski spori 4 8 12 Stanovanjski spori 2 5 7 Erotični razlogi 1 13 14 Neznano 4 11 15 Skupaj 11 37 48 Tabela 37 a Sovražno razmerje med storilci in oškodovanci glede na vzroke Zanimivo je, da so sorodniki mnogo pogosteje kot nesorod-niki molčali o vzroku sovraštva. Pri njihovi skupini je zato neznan razlog sovraštva najpogosteje omenjan (v 5 od 11 primerov). Od drugih vzrokov sovraštva izstopajo pri tej skupini lastninski spori. Pri skupini nesorodnikov so vzroki sovraštva razporejeni drugače. Najmočneje so zastopani erotični nesporazumi (13 od 37 primerov ali 35°/o), sledi jim sovraštvo' iz neznanega razloga (11 primerov), lastninski spori (8 primerov) in stanovanjski spori (5 primerov). Pri obeh skupinah — sorodstveni in nesorodstveni — preseneča dejstvo, da so stanovanjski spori razmeroma redko vzrok sovraštvu; zlasti zato, ker vemo, da gre za območje, kjer je stanovanjska stiska pereč problem. Kategorija erotičnih nesporazumov ne obsega samo nesporazumov med partnerjema, temveč zlasti tiste nesporazume, ki nastanejo med enim izmed partnerjev (navadno moškim) in tretjo osebo, ki se vmeša v razmerje obeh partnerjev, ali zaradi katerega se to skali. Doslej smo obravnavali samo razmerje med storilcem in oškodovancem pred dejanjem v širšem pomenu. Ugotovili smo, da je bilo pri več kot eni polovici primerov sovražno. Zato seveda ni izklj učeno, da j e oškodovanec, ki je sovražno razpoložen proti storilcu in zato bolj Občutljiv in razdražljiiv, tudi sam doprinesel k izvršitvi dejanja-. Izzivanje in prepiranje je pač najvidnejše znamenje takega položaja. Zlasti pri prepiru pa je nevarnost, da ga začne in podžiga tudi storilec, zato smo se omejili na take primere, kjer je. oškodovanec kršil kakšno storilčevo pravico ali napadel koga iz storilčeve okolice. Pri prepiru je oškodovanec prispeval k storitvi dejanja v manjši meri. Delež oškodovanca pri storitvi dejanja Izzivanje oškodovanca 15 Kršenje storilčeve pravice, napad na tretjo osebo 10 Delež oškodovanca skupaj 25 27,5 Drugi primeri 66 72,5 Skupaj 91 100 'T;?bela 38 Telesne poškodbe glede na oškodovančev doprinos k storitvi Pri eni četrtini primerov je bil oškodovančev doprinos znaten. Večinoma je bilo izzivanje izrečeno v vinjenosti. Ni sicer izključeno^, da je bil oškodovanec tudi pri prepirih bolj ali manj aktiven, vendar na podlagi podatkov sodnih spisov ni bilo mogoče narediti takega sklepa. Sicer pa je že delež 27,5% oškodovancev, ki so izzvali konflikt, velik in gotovo potrjuje ugotovitev, da je marsikateri izmed oškodovancev postal le slučajno žrtev kaznivega dejanja in bi bil prav tako lahko njegov storilec. V. KAZENSKOPRAVNE SANKCIJE IN PROBLEMI KAZNOVALNE POLITIKE Pri obravnavanju kazenskih sankcij, ki jih je sodišče izreklo zoper storilce analizirane skupine, se bomo omejili na zakonite predpise, ki so bili v veljavi v letih 1957 in 1958, ne bomo pa upoštevali sprememb, ki jih je prinesla novela iz leta 1959. Za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe je zagrožena kazen zapora najmanj 6 mesecev ali strogi zapor do 5 let. Pri kvalificirani obliki tega dejanja pa je maksimum zvišan na 8 let, če je njegova posledica nevarnost za življenje poškodovanega, uničenje ali stalna oziroma znatna oslabljenost pomembnega dela njegovega telesa ali pomembnega organa, stalna nezmožnost za delo, stalna ali huda okvara zdravja ali skaženost. Ostrejša kazen — in sicer strogi zapor do 12 let — je določena za primer, če je poškodovani zaradi storilčevega dejanja umrl. Lahko telesno poškodbo je zakonodajalec penaliziral mileje. Glede na analizo nas zanima predvsem kvalificirana oblika, opisana v drugem odstavku 142. člena, ki obravnava primer, ko je lahka telesna poškodba prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem ali z drugim sredstvom, s katerim se telo lahko hudo poškoduje ali zdravje hudo pokvari. Za tako kaznivo dejanje zagroža kazenski zakonik kazen zapora do dveh let. To pomeni torej, da je bilo mogoče izreči zaporno kazen od 3 dni, kar je splošni zakoniti minimum zaporne kazni, do 2 let, kar je bil v našem primeru posebni maksimum.84 Denarne kazni, ki jo je sodišče tudi uporabljalo zoper storilce analizirane skupine, zakonodajalec za ta kazniva dejanja sploh ni zagrozil. Izreči jo je bilo torej mogoče le v primerih omilitve kazni, kakor to določa 42. člen kazenskega zakonika. Določbe tega instituta pa sme sodišče uporabiti le takrat, če ugotovi take olajševalne okoliščine, ki kažejo, da se da namen kaznovanja doseči tudi z omiljeno kaznijo. 1. Višina in vrsta izrečenih kazni Zakonodajalčevi predpisi o vrstah in višini kazni so zanimivi predvsem zato, ker pomagajo primerjati intencije zakonodajalca z izrečenimi in uporabljenimi kaznimi v sodni praksi. Splošna določila v pravnih predpisih odsevajo stopnjo zavarovanja, ki ga dajeta država in družba zavarovani dobrini, izrečene kazni pa odražajo to stopnjo v danem okolju, vendar skušajo obenem upoštevati tudi načelo individualizacije kazni. Kazen zapora so sodišča uporabljala najpogosteje. 85 % vseh storilcev je bilo kaznovanih s to kaznijo. Deleža drugih dveh možnih kazni sta zato seveda majhna. Vendar preseneča, da je bilo storilcev, pri katerih so sodišča ugotovila posebne olajše- 84 Novela določa v 2. odstavku 142. člena kazen zapora. Vrsta kazni Pravna kvalifikacija kaznivega dejanja člen 141 člen 142 | drugo skupaj •/o Denarna kazen _ 10 10 11,0 Zapor 30 47 —- 77 85,0 Strogi zapor 3 — 1 4 4,0 Skupaj 33 57 1 91 100 Tabela 39 Telesne poškodbe glede na izrečene vrste kazni in pravno kvalifikacijo dejanja valne okoliščine in zato izbrala najmilejšo vrsto kazni — denarno kazen, 11%, tistih, zoper katere so izrekla kazen strogega zapora, pa 4°/o. Majhno število storilcev, zoper katere je bila izrečena ta kazen, preseneča tudi glede na to, da je bilo hudih telesnih poškodb, za katere se lahko izreče ta vrsta kazni, 36,3%. Ne bi mogli torej trditi, da je delež te sankcije v sorazmerju z deležem storilcev hudih telesnih poškodib. Značilnosti izrečenih kazenskopravnih sankcij niso izčrpane samo z označbo vrste kazni, ki so jih sodišča izrekla. Bistvenega pomena je tudi višina izrečenih kazni, ki poleg tega, da nanje vplivajo kaznivo dejanje samo in načela o individualizaciji kazni, izraža tudi načela in vodila kaznovalne politike, ki je usmerjala sodnikovo delo na določenem območju. Višina denarne kazni 1000 do 2000 din 1 2001 do 3000 din 4 3001 do 4000 din — 4001 do 5000 din 3 nad 5000 din 2 Skupaj 10 Tabela 40 Telesne poškodbe glede na višino denarne kazni Najnižja denarna kazen je bila izrečena v višini od 1000 do 2000 din, najvišja pa nad 5000 din, in sicer v obeh primerih v znesku 10.000 din. Najpogosteje pa je bila ta kazen izrečena v višini 3000 din, kar je očitno bila pri tej vrsti kazni »povprečna tarifa«. Denarne kazni je sodišče v vseh primerih izreklo storilcem lahkih telesnih poškodb. Pogojno je odložilo izvršitev kazni le v enem primeru, ko je bila storilka mladoletna. V večini primerov je oškodovanec tudi sam nekaj doprinesel k izvršitvi dejanja, bodisi s tem, da se je prepiral z možem oziroma ženo storilca, z njegovimi otroki in pod., vendar je bilo mogoče ugotoviti samo v enem primeru, da je neposredno izzival storilec. Dva izmed storilcev, zoper katere je sodišče izreklo to vrsto kazni, sta bila predkaznovana, in sicer eden enkrat, eden pa dvakrat. Vendar nobeno od prejšnjih kaznivih dejanj ni bilo iste vrste kot tisto, zaradi katerega sta bila obsojena. Izmed 10 so bili vinjeni 3 storilci — med temi oba predkaznovana. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da so se sodišča odločala za izrek omiljene kazni zlasti pri kaznivih dejanjih lahke telesne poškodbe, ki so jih storili predvsem trezni storilci, ki niso bili v specialnem povratku. Podatki, ki bi pokazali, kakšen motiv je vodil storilce pri izvršitvi kaznivega dejanja, so zaradi majhnega števila na denarno kazen obsojenih storilcev preveč razdrobljeni, da bi jih bilo mogoče vrednotiti. Mnogo bolj zanimiva in tudi številnejša so tista kazniva dejanja, ki so imela za posledico, da so bili njihovi storilci obsojeni na kazen zapora ali strogega zapora. Starost storilca o <1) a; 0) JZ S o m T5 O Višina prostostne kazni 05 i—l O T5 OS (M O TJ CTJ CO O TJ Oi o -d >o d) > .2 ca a i r-l O CM O CO o ^ o m ^ m > od 3 do 15 dni _ 8 6 2 1 17 21,0 nad 15 dni do 1 meseca 2 5 12 — 4 23 28,4 nad 1 mesec do 3 mesecev — 10 5 2 1 18 22,2 nad 3 mesece do 6 mesecev — 10 2 1 3 16 19,8 nad 6 mesecev 1 4* — 2** — 7 8,6 skupaj 3 37 25 • 7 9 81 100 Tabela 41 Telesne poškodbe glede na starost storilca in višino prostostne kazni * 2 strogi zapor ** oba strogi zapor Na prvi pogled opazimo, da je skoraj tri četrtine zapornih kazni izrečenih le do višine treh mesecev, več kot 90 °/o kazni pa do višine šestih mesecev. Od vseh kazni zapora in strogega zapora jih je le 8,6°/o takih, ki dosegajo dobo, za katero se v literaturi sploh dopušča izvajanje prevzgojnega procesa.85 Tudi Scholz86 ugotavlja, da so bile izrečene zaporne kazni praviloma kratke. Med izrazito kratkimi prostostnimi kaznimi jih je ena petina izrečenih do višine 15 dni. Med posameznimi starostnimi skupinami je bilo največ takih kazni izrečenih najbolj agresivni skupini — v starosti od 20 do 29 let. Naslednja skupina kazni obsega glede na višino tiste, ki so bile višje od 15 dni, predvsem v višini enega meseca. Storilcev, ki so bili obsojeni točno na en mesec zapora, je največ (17 od 23). Najpogosteje je bila izrečena skupini v starosti od 30 do 39 let. Pa tudi v okviru te starostne skupine same je ta višina najpogostejša: izrečena je bila 12 storilcem izmed 25. Tudi med vsemi drugimi kaznimi je kazen 15 dni do enega meseca zapora najmočneje zastopana: 28,4%>, torej več kot ena četrtina vseh zapornih kazni spada v to skupino. Pri naslednji višji skupini odmere kazni se težišče kaznovanih glede na starost znova premakne k mlajši skupini, tisti od 20 do 29 let, ki ji je bila talka kazen izrečena v 10 od 18 primerov. To prvenstvo je ista starostna skupina obdržala tudi pri naslednji skupini kazni, tisti, ki obsega kazni zapora nad tri do šest mesecev. Tudi med storilci, zoper katere so bile uporabljene najhujše izmed izrečenih kazni (nad šest mesecev zapora oziroma strogega zapora), je največ storilcev iz starostne skupine od 20 do 29 let, in sicer štirje od sedmih. Med temi štirimi pa so trije storilci stari od 25 do 29 let. Pri tej skupini kazni je treba posebej omeniti, da obsega tudi štiri primere, v katerih je bil storilec kaznovan s kaznijo strogega zapora. Dva izmed teh storilcev sta bila iz starostne skupine od 20 do 29 let, dva pa iz skupine od 40 do 49 let. To pomeni torej, da je bila samo zoper tri storilce lahke telesne poškodbe, kakor jo opisuje 2. odstavek 142. člena KZ, v katerem je zagrožena kazen do dveh let zapora, izrečena kazen daljša od šest mesecev. Utemeljena je ugotovitev, da je starost kot osebna lastnost storilca vplivala na višino kazni v tem smislu, da je sodišče iz- 85 Prim. Les Courtes Peines de Prison, Extrait de la Revue de Droit penal et de Criminologie, str. 12. 86 Prim. Scholz, o. c., str. 116. li* 163 rekalo ostrejše prostostne kazni storilcem, ki nastopajo v našem primeru najbolj pogosto, to je proti storilcem od 20 do 29 let. Druga osebna lastnost, ki bi utegnila vplivati na vrsto in višino sankcije, ki jo sodišče izreče storilcu, je spol. Višina prostostne kazni Spol storilca moški | ženske skupaj od 3 do 15 dni 12 5 17 nad 15 dni do 1 meseca 19 4 23 nad 1 mesec do 3 mesecev 16 2 18 nad 3 mesece do 6 mesecev 16 — 16 - nad 6 mesecev 7 — 7 skupaj 70 11 81 Tabela 42 Telesne poškodbe glede na višino kazni zapora in strogega zapora in spol storilca Od 13 storilk v vsej analizirani populaciji jih je bilo 11 kaznovanih z zaporno kaznijo, od 78 storilcev pa 70. Relativno razliko v izbiri kazenske sankcije zaradi premajhnega števila storilk težko ugotavljamo: približno 15 °/o storilk in 11% storilcev je bilo kaznovanih z denarno kaznijo. Bolj značilna kot ta razlika je graduacija v višini izrečenih kazni. Skoraj ena polovica storilk, zoper katere je bila izrečena kazen odvzema prostosti, se uvršča v skupino najnižjih kazni — od 3 do 15 dni; nobeni izmed storilk pa ni bila izrečena kazen odvzema prostosti nad tri mesece. Domnevamo lahko, da je bila kriminaliteta storilk sicer lažja kot kriminaliteta storilcev, možno pa je tudi, da je bil vpliv spola na višino izbrane kazenskopravne sankcije precej velik. Pri prebivalstvu, ki ga je analiziral Scholz, je ugotovljeno, da je spol vplival ne le na višino, temveč tudi na vrsto kazni, tako, da je bilo.razmeroma več storilk kot storilcev kaznovanih z denarno kaznijo. Med okoliščinami, ki lahko odločilno vplivajo na izbiro kazenske sankcije in njeno odmero, je predkaznovanost storilca posebno pomembna. Sodišče je storilcem izrekalo denarno kazen, kazen zapora in strogega zapora. Kazen zapora je bila izrečena najpogosteje. Natančnejši podatki pokažejo, da je sodišče izreklo tistim predkaznovanim, ki jim je odmerilo denarno kazen, bolj ali Sankcije Predkaznovanost predkaznovan ni kaznovan neznano skupaj v °/o Denarna kazen 2 8 _ 10 11,0 Zapor 18 56 3 77 84,6 Strogi zapor 2 2 — 4 4,4 Skupaj 22 66 3 91 v % 24,1 72,7 3,1 100 Tabela 43 Telesne poškodbe glede na predkaznovanost storilcev in vrsto zadnje izrečene sankcije* * Preskus s X! ni pokazal značilnih razlik manj enake kazni kot nekaznovanim. Oba predkaznovana, katerih eden je bil enkrat, drugi pa dvakrat predkaznovan zaradi neis tovrstnih kaznivih dejanj, sta bila kaznovana z denarno kaznijo od 4000 do 5000 din. Od tistih, ki so bili prvikrat v kazenskem postopku, pa jih je bilo pet kaznovanih z denarno kaznijo od 1000 do 4000 din, eden z denarno kaznijo od 4000 do 5000 din, dva pa z denarno kaznijo nad 5000 din. Pri izbiri te sankcije in odmeri njene višine storilčeva predkaznovanost skoraj ni prišla do izraza. Predkaznovanost v bistvu tudi ni vplivala na odmero kazni zapora. Od 18 storilcev, ki so bili že predkaznovani in jim je sodišče izreklo kazen zapora, je sodišče devetim (50%>) odmerilo to kazen v višini do enega meseca. Pri 56 nekaznovanih pa je sodišče kazen zapora v isti višini odmerilo 28 storilcem (50°/o). Preostalim predkaznovanim (9 ali 50%) je sodišče odmerilo kazen zapora, ki je bila višja od dveh mesecev, kazen zapora v isti višini pa je odmerilo tudi 23 (41 %) nekaznovanim storil-oem, medtem ko je petim nekaznovanim odmerilo kazen v višini nad en do dva meseca. Strožje je sodišče presojalo samo specialni povratek. Od osmih storilcev, ki so bili v specialnem povratku, jih je bilo šest (75%) kaznovanih s kaznijo zapora več kot dveh mesecev. Strogi zapor so sodišča le redkokdaj uporabila: dvakrat zoper povratnike, ki so bili predkaznovani zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, dvakrat pa zoper dotlej nekaznovane storilce. Celoten pregled predkaznovanosti in kazenskih sankcij je pokazal, da ta okoliščina ne vpliva odločilno niti na izbiro sank- cij niti na njihovo višino. Sodišče pa sega po drugi možnosti zato, da postanejo izrečene kazni bolj učinkovite, in sicer z izrekom o pogojnosti oziroma nepogojnosti kazni. Merila za pogojno odložitev izvršitve kazni je določal 48. člen kazenskega zakonika,87 ki pravi, da »sodišče odredi pogojno odložitev izvršitve izrečene kazni, če glede na okoliščine dejanja, obnašanje storilca po storjenem -dejanju in glede na njegovo prejšnje življenje spozna, da se da utemeljeno pričakovati, da se bo obsojeni v prihodnje varoval kaznivih dejanj, tudi če se kazen ne izvrši, in da se bo namen kaznovanja v danem primeru dosegel že s samo obsodbo« (3. odstavek). Odločilnega pomena je torej preventivni učinek obsodbe na posameznika. Pri podatkih, ki so na razpolago, v tej zvezi ne gre presojati pogostosti uporabe pogojne obsodbe in njene upravičenosti. Predmet analize je le pogojna obsodba v razmerju do predkaznovanih in nekaznovanih. Predkaznovanost storilca Sankcije po pogojnosti pogojna kazen nepogojna kazen skupaj predkaznovan 10 10 20 ni kaznovan 42 22 64 neznano 2 1 3 skupaj 54 33 87 v °/o 62,0 38,0 100 Tabela 44 Telesne poškodbe glede na predkaznovanost storilca in pogojnost sankcije* * Preskus s X2 ni pokazal značilnih razlik. Medtem ko razlike pri izbiri in odmeri kazni obema kategorijama storilcev niso bile posebno izrazite, je položaj pri pogojni odložitvi izvršitve kazni drugačen. Pri vsej skupini je pogojnih obsodb 59,2 °/o, pri predkaznovanih 45,5 °/o, pri nekaznovanih pa 63,5 °/o. To torej pomeni, da je skoraj polovica povratnikov (od katerih jih je.bila prav tako skoraj polovica predkaznovana 87 Novela iz leta 1959 je v precejšnjem obsegu spremenila zlasti objektivne pogoje tega inštituta. Vendar se bomo omejili na predpise, ki so veljali v času, ko je tekel postopek zoper storilce v analizirani skupini. zaradi istovrstnih kaznivih dejanj) obsojena pogojno. Vprašanje je že, če je pri tako velikem delu nekaznovanih storilcev res mogoče doseči namen kaznovanja s pogojno obsodbo. Tembolj je dvomljivo in sporno, ali je ta ukrep primerno sredstvo za to, da se odvrne s poti kriminalitete takega storilca, ki je recidiven. Razlike v uporabi pogojne obsodbe pri povratnikih in nekaznovanih statistično niso značilne, kar pomeni, da sodišče pri naši populaciji nekaznovanosti oziroma predkaznovanosti pri uporabi pogojne obsodbe ni upoštevalo v takšni meri, da bi naše rezultate lahko posplošili. V zgornji tabeli navedeni najbolj okvirni podatki pa vendar še ne dajejo prave slike o"razmerju med pogojno in nepogojno obsodbo glede na enkratne storilce in povratnike, število nepogojnih obsodb je namreč znatno višje pri obsodbah na denarne kazni kot pri obsodbah na kazni zapora. Od desetih obsodb na denarne kazni je samo ena pogojna, od 77 zapornih kazni pa jih je bilo 53 (69%) izrečenih pogojno. Podrobnejša slika je naslednja: Predkaznovanost Kazen zapora po pogojnosti Zaporna kazen pogojna nepogojna 1 skupaj enkratna 7 4 11 dvakratna 2 3 5 večkratna 1 1 2 ni predkaznovan 41 15 56 neznano 2 1 3 skupaj 53 24 77 v odstotkih 69 31 100 Tabela 45 Telesne poškodbe glede na kazen zapora po pogojnosti in predkaznovanosti storilca* * Preskus s X2 ni pokazal značilnih razlik V gornji tabeli niso upoštevani storilci, obsojeni na denarno kazen (10), in tisti, ki so bili obsojeni na strogi zapor (4), ker so oboji obsojeni skoraj izključno na nepogojne kazni (razen ene denarne kazini). Od predkaznovanih (skupaj 18) jih je 10 obsojenih na po- gojilo zaporno kazen, torej več kot polovica. Skoraj trem četrtinam nekaznovanih je izvršitev kazni odložena na enak način. Podobno je razmerje tudi pri enkratnih povratnikih, le pri istovrstnih povratnikih je sodišče nekoliko redkeje uporabilo 48. člen kazenskega zakonika. Izmed 10 storilcev, ki so bili v specialnem povratku, je sedmim izreklo kazen nepogojno, trem pa pogojno. Med monografijami, ki se ukvarjajo s podobno problematiko kot naša, ugotavlja Scholz88 pri populaciji enake vrste storilcev 27,1% povratništva ter navaja, da je ta delež v letih 1907 do 1911 znašal v Nemčiji še 44%, v letih 1932 do 1939 pa 40,3 %89. Žal nimamo ustreznih primerjalnih "podatkov za naše območje. Ugotovimo pa lahko, da je stopnja povratništva v sedanjih okoliščinah dokaj enaka, vendar Scholz ugotavlja, da je v Nemčiji ta stopnja od leta 1950 dalje začela postopoma zopet rasti. ■ Preostaja še, da poskušamo ugotoviti, ali je kakšna povezava med vinjenostjo kot enim izmed najmočnejših kriminogenih faktorjev in vrsto oziroma višino kazenskopravne sankcije. Prostostne kazni ' po višini da Vinjenost storilca | ne | neznano | skupaj Absolutni podatki od 3 do 15 dni 3 14 — 17 nad 15 dni do 1 meseca 10 12 1 23 nad 1 mesec do 3 mesecev 14 4 — 18 nad 3 mesece do 6 mesecev 9 7 — 16 nad 6 mesecev 6 — 1 7 Skupaj 42 37 2 81 Struktura v odstotkih od 3 do 15 dni 7 38 — 21 nad 15 dni do 1 meseca 24 32 — 28 nad 1 mesec do 3 mesecev 33 11 — 23 nad 3 mesece 36 19 — . 28 Skupaj 100 100 — 100 X2 =» 15,6, značilen na nivoju a = 0,01 Tabela 46 Telesne poškodbe glede na kazni zapora in strogega zapora in vinjenost storilcev 88 Prim. Scholz, o. c., str. 107. 89 Prim. Aschaffenburg, Das Verbrechen und seine Bekampfung Heidelberg 1923, str. 240, cit. po Scholz, o. c., str. 106. Zveza med vinjenostjo in višino kazni je vsekakor e viden tna in tudi statistično značilna. Očitno je torej, da je vinjenost okoliščina, ki ima za posledico, da je sodišče dejanje in storilca ostreje ocenjevalo, čeprav ne gre prezreti, da so kazniva dejanja alkoholikov lahko hujša. Po drugi strani kaže struktura kazni glede na višino, da so sodišča izrekla vinjenim storilcem ostrejše kazni. Struktura kazni po višini odkriva porast pri vinjenih storilcih in padec pri nevinjenih. Iz naših zakonitih predpisov izhaja, da je tudi motiv-nagib, ki je storilca vodil pri izvršitvi dejanja, okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni. Motiv storilca Prostostne kazni kratkotrajna jeza dolgotrajen nesporazum maščevanje S M o <5 -M m O rt P. 3 m Absolutni podatki od 3 do 15 dni nad 15 dni do 1 meseca nad 1-mesec do 3 mesecev nad 3 mesece do 6 mesecev nad 6 mesecev 6 8 11 13 5 4 6 2 2 4 6 3 2 1 -1 - 1 3 2 17 23 18 16 7 Skupaj 43 15 13 4 6 Struktura v o^tn+lHh 81 od 3 do 15 dni nad 15 dni do 1 meseca nad 1 mesec do 3 mesecev nad 3 mesece 14 19 25 42 29 40 18 13 21 28 23 28 Skupaj 100 100 100 X2 = 11,5, značilen na nivoju a — 0,01 Tabela 47 Telesne poškodbe glede na kazen zapora in strogega zapora in motiv storilca Kratkotrajno jezo, ki sicer kot motiv storilca ne prizadene globlje, so sodišča očitno vrednotila kot motiv, zaradi katerega je dejanje lahko družbeno precej nevarno. Vzrok temu je dejstvo, na katero smo že opozorili, da je namreč vprav med tako motiviranimi storilci mnogo vinjenih (28) in da so v tej skupini ravno tisti storilci, ki dvigujejo stopnjo kriminalitete telesnih poškodb na obravnavanem območju nad splošno povprečje. Ta značilnost se je pokazala tudi pri preskusu s X2. Pri tem smo združili vse motive razen kratkotrajne jeze, pri sankcijah pa skupina kazni nad 3 mesece do 6 mesecev zapora in nad 6 mesecev zapora oziroma strogega zapora. Kot kaže struktura kazni glede na motiv je kratkotrajna jeza očitno povzročala ostrejšo presojo dejanja. Pri drugih motivih, analiziranih kot celota, te tendence ni opaziti. Dolgotrajen nesporazum je sicer globok motiv, ki ga je težko izkoreniniti, sodeč po višini izrečenih kazni pa je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo tudi udeležbo oškodovanca pri takem nesporazumu. Dve tretjini storilcev iz te skupine je bilo obsojenih na kazen zapora do 1 meseca. Še bolj izrazito prihajajo ti momenti do izraza pri motivu maščevanja. * Pod »drugo« smo uvrstili 6 storilcev; 4 izmed njih so za svoja dejanja prejeli izrazito kratkotrajne kazni, njihovi motivi pa so bili predvsem pomoč tretjim osebam. Dva storilca iz te skupine se uvrščata glede kazni v najtežjo skupino: kazni teh dveh storilcev sta izmed vseh izrečenih kazni najvišji. Za enega izmed njiju, čigar dejanje je sodišče kvalificiralo kot hudo telesno poškodbo s smrtnim izidom in mu izreklo kazen 10 let strogega zapora, motiva sploh ni bilo mogoče ugotoviti: storilec oškodovanca niti poznal ni, slučajno ga je srečal v sadovnjaku in ga zabodel. Drugi storilec, ki mu je sodišče za dejanje, kvalificirano kot poskus uboja (objektivna posledica je bila huda telesna poškodba), odmerilo kazen dveh let zapora., je želel s tem rešiti svoje družinske in osebne probleme: oškodovanec, ki ga je storilec navajal k homoseksualnim odnosom, je bil njegov pastorek, storilec pa je zaradi tega živel v stalnem sporu z ženo. Preostaja končno še vprašanje, ali je vloga, ki jo je v celotnem dogajanju odigral oškodovanec, vplivala na višino izrečene sankcije. Skušali smo ugotoviti zlasti oškodovančevo neposredno izzivanje in primere, v katerih je oškodovanec kršil storilčevo pravico ali izvršil napad na tretjo osebo. Bolj nejasen je položaj tam, kjer je bil povod dejanja prepir, ki ga je največkrat izzval storilec, a je vendarle tudi oškodovanec prispeval k storitvi dejanja. Zato smo s tem pridržkom druge oškodovance uvrstili v kategorijo, kjer oškodovanec ni bistveno vplival na izvršitev dejanja. 170 ..... t Prostostne kazni Vloga oškodovanca neposredno izzivanje kršenje storilčevih pravic, napad na tretjo osebo oškodovanec ni bistveno doprinesel k dejanju skupaj od 3 do 15 dni 2 3 12 17 nad 15 dni do 1 meseca 4 3 16 23 nad 1 mesec do 3 mesecev 3 1 14 18 nad 3 mesece do 6 mesecev 4 3 9 16 nad 6 mesecev 1 — 6 7 Skupaj 14 10 57 81 Tabela 48 Telesne poškodbe glede na kazni zapora in strogega zapora in vlogo oškodovanca Sodeč po podatkih, s katerimi razpolagamo, oškodovančevo vedenje tik pred dejanjem ni bistveno vplivalo na odločitev sodišča o višini izbrane kazenske sankcije. Za kazniva dejanja, h katerim je oškodovanec prispeval z izzivanjem ali s kršitvijo kakšne storilčeve pravice, so sodišča izrekala kazni v podobnih razmerjih kot za tista dejanja, kjer takega oškodovančevega obnašanj a ni bilo mogoče ugotoviti. Kljub ločenemu obravnavanju vplivov posameznih faktorjev — starosti, spola, vinjenosti, motiva in oškodovančeve vloge — na višino kazni odvzema prostosti, je treba poudariti, da lahko omogoči popolnejšo razlago o odmeri konkretne kazni le upoštevanje vseh teh faktorjev skupaj; ločeno jih je bilo obravnavati na tem mestu le zaradi tehnične poenostavitve. Povezanost med njimi se je pokazala zlasti ob analizi vpliva vinjenosti in motiva na višino kazni, kjer se vinjenost izrazito povezuje z motivom kratkotrajne jeze. 2. Pogojno izrečene kazni Za ugotovitev strukture kazenskih sankcij ne zadošča samo analiza izrečenih vrst in višine kazni. V modernem kazenskopravnem sistemu se je uveljavil poseben regulator kaznovalne politike, ki občutno vpliva na sestavo, zlasti pa na izvrševanje izrečenih kazenskih sankcij — pogojna obsodba. Kazenski zakonik iz leta 1951 je obravnaval pogojno obsodbo v 48. členu. Novela kazenskega zakonika je sicer bistveno spre- menila pogoje za to vrsto obsodbe, vendar bomo upoštevali le tiste predpise, ki so bili v veljavi ob izvrševanju kaznivih dejanj, ki so predmet te analize. Po teh predpisih je bilo mogoče izreči pogojno obsodbo v primeru, če je bila izrečena kazen zapora do dveh let ali denarna kazen. Izvršitev kazni se je lahko odložila za rok 1 do 5 let. Osnovni pogoj, ki ga je moral spolniti pogojno obsojeni, pa je bil, da v tem roku ni storil novega naklepnega kaznivega dejanja, ki bi bilo enako hudo ali hujše od prvega. Od drugih pogojev je bilo takemu obsojencu mogoče naložiti povrnitev škode oškodovanemu. Osnovna predpostavka pogojne obsodbe je bila ugotovitev sodišča, da bo dosegla namen kaznovanja tudi kazen, katere izvršitev je pogojno odložena. Kazenski postopek in v njem izrečena kazen, ki imata oba predvsem zastraševalni učinek, pa sta v bistvu edini sredstvi — poleg subjektivnih okoliščin na storilčevi strani — ki naj storilca odvračata od ponavljanja kaznivih dejanj. Pogojno obsodbo uporabljajo sodišča v precejšnjem obsegu, in sicer v Sloveniji mnogo pogosteje kot v drugih republikah. Po podatkih, navedenih na II. kongresu pravnikov FLRJ, je bilo leta 1958 v Sloveniji izrečenih 38,7% pogojnih obsodb; to je najvišji delež v Jugoslaviji, najmanj pa jih je bilo izrečenih v Črni gori — 5,8 %.90 Posebno značilni so podatki o tem, za katera kazniva dejanja so sodišča zlasti pogosto uporabljala ta ukrep. V Sloveniji so izrekla sodišča za kazniva dejanja lahkih telesnih poškodb 76,4% pogojnih obsodb, za kazniva dejanja razžalitve 27,5%, za kazniva dejanja tatvine 42,4% itd.91 Ze ti okvirni podatki odkrivajo, da so predvsem lahke telesne poškodbe med tistimi delikti, pri katerih sodišča najpogosteje sežejo po inštitutu pogojne obsodbe. V primeru naše populacije je sodišče izrekalo denarne kazni ekoro vedno nepogojno (v 9 od 10 primerov). 'Pri zapornih kaznih pa je razmerje obratno: od 81 prostostnih kazni (zapora in strogega zapora) jih je 28 (34,7 %) izrečenih nepogojno, 53 (65,3 %) pa pogojno. Če upoštevamo, da obsegajo ti podatki tudi hude telesne poškodbe, je delež pogojnih obsodb gotovo velik. Prim. Problemi i principi kaznene politike, Arhiv 1958/2-4, str. 316. 81 Prim. isto, str. 316. Sankcije po pogojnosti Vrsta kazni denarne kazni kazen zapora skupaj Absolutni (podatki pogojne 1 53 54 nepogojne 9 24 . 33 Skupaj 10 77 87 Struktura v odstotkih pogojne 10 69 62 nepogojne 90 31 38 Skupaj 100 100 100 X2 = 10,6, značilen na nivoju a = 0,01 Tabela 49 Izrečene kazni glede na vrsto in pogojnost Sodišča so pogojnost uporabljala pogosteje prti zaporni kazni in razlike med uporabo pogojne obsodbe pri denarni kazni in kazni zapora so statistično značilne. Pri preskusu s X2 nismo upoštevali kazni strogega zapora. Iz strukture denarnih kazni in kazni zapora je razvidno, da so sodišča izrekla pogojno le 10% denarnih kazni in kar 69 % zapornih kazni. Očitno je, da so se sodišča mnogo laže odločila za nepogojno denarno kazen kot za nepogojno prostostno kazen. Zanimivi so tudi rezultati, ki jih daje primerjava med pogojnostjo kazni in višino zaporne kazni. Domneva se namreč, da se sodnik najprej odloči za to, ali bo izrekel kazen pogojno ali ne, šele potem pa tudi glede višine kazni. Posledica tega psihološkega procesa pri sodniku bi naj bilo dejstvo, da so pogojno odložene zaporne kazni višje kot nepogojne. Zveza med višino in pogojnostjo (gl. tab. 50) se je pri preskusu s X2 pokazala res signifikantna — vendar v nasprotni smeri, kot bi to pričakovali. Velika večina (skoraj dve tretjini) pogojnih kazni je bila izrečena v višini do enega meseca, nepogojnih kazni do te višine pa je znatno manj. Obratno je sorazmerje pri skupini kazni, izrečenih v višini nad en mesec do treh mesecev. Kazen zapora po višini Kazen zapora po pogojnosti pogojno nepogojno skupaj Absolutni podatki od 3 dni do 1 meseca 33 7 40 nad 1 mesec do 3 mesecev 9 10 19 nad 3 mesece » 12 6 18 Skupaj 54 23 77 Struktura v odstotkih od 3 dni do 1 meseca 61 31 52 nad 1 mesec do 3 mesecev 17 43 25 nad 3 mesece 22 26 23 Skupaj 100 100 100 X2 — 11,85, značilen na nivoju a = 0,01 Tabela 50 Telesne poškodbe glede na zaporne kazni po pogojnosti in višini Struktura uporabe inštituta pogojne obsodbe je vsekakor bolj jasna, če si pogledamo njegovo uporabo glede na pravno kvalifikacijo dejanja oziroma njegovo težo. Zaporne kazni in pogojnosti Vrsta telesnih poškodb po teži člen 142/11 KZ člen 141/I-II1 KZ in ostalo skupaj pogojne Absolutni podatki 38 15 53 nepogojne 9 15 24 Skupaj 47 30 77 Struktura v odstotkih pogojne 81 50 69 nepogojne 19 50 31 Skupaj 100 100 100 X2 — 6,78, značilen na nivoju a = 0,01 Tabela 51 Telesne poškodbe glede na zaporne kazni po pogojnosti in pravno kvalifikacijo Očitno je, da splošno raven pogojnih obsodb pri lahkih in hudih telesnih poškodbah, ki je dokaj visoka, diktirajo pogojne obsodbe pri lahkih telesnih poškodbah. Zvezo med vrsto telesnih poškodb in pogojnostjo kazni je potrdil tudi preskus s X2. Pri tem se je pokazalo, da je pri kaznivih dejanjih lahke telesne poškodbe pogojnih obsodb 81 %, pri hudih telesnih poškodbah pa le 50 %. Posebej velja opozoriti, da se ti podatki nanašajo le na hujšo obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, namreč na obliko, določeno v 2. odstavku 142. člena KZ. Domnevamo lahko tedaj, da je delež pogojno obsojenih pri navadni, lahki telesni poškodbi večji. Kot smo pri višini izrečenih sankcij skušali ugotoviti, kako so nanje vplivali posamezni subjektivni oimtelji storilca in nekatere okoliščine dejanja, bomo poskusili ugotoviti tudi tiste okoliščine, ki so povzročile, da se je sodišče odločilo za pogojno obsodbo. Prva izmed okoliščin, ki utegne vplivati na izrek pogojne odložitve izvršitve kazni, je storilčeva starost. Tu prihaja do izraza posebna ocena dejanj mladoletnih storilcev, pri katerih mora biti izbira sankcije posebej pretehtana. Pri mladih storilcih, zlasti če so delinkventi začetniki, mora sodišče posebej upoštevati možnost kvarnega vpliva kratkotrajne zaporne kazni, zlasti ker teh storilcev zelo pogosto med prestajanjem kazni ni mogoče povsem ločiti od starejših, morda bolj izkušenih delinkventov. Zaporne kazni po pogojenosti Starost storilca 14—19 let 20—29 let 30—39 let 40—49 let 50 in več let skupaj pogojna 2 nepogojna 1 Skupaj 3 24 17 3 7 53 11 8 2 2 24 35 25 5 9 77 Tabela 52 Telesne poškodbe glede na zaporne kazni po pogojnosti in starost storilca Prve tri starostne skupine, torej od 14. do 19., od 20. do 29. in od 30. do 39. leta, je sodišče glede pogojne obsodbe obravnavalo precej enako. Pri prvi starostni skupini je bil samo en mladoletnik in ta je bil obsojen na nepogojno kazen v višini 1 meseca zapora. Druga dva storilca sta bila staira 19 let in pogojno obsojena. Pri naslednji starostni skupini (20.—29. leta) je sodišče očitno upoštevalo, da so med temi storilci pogosto pretepači in da so večinoma taki, ki še nimajo- družine in je njihova odsotnost zato manj problematična, V tej skupini sta tudi dva storilca, ki jima je sodišče izreklo kazen strogega zapora. Skupina storilcev, starih od 30 do 39 let, izkazuje v celoti nekoliko manjši delež nepogojnih obsodb kot prejšnja skupina. Vendar gre to izključno na račun storilcev v starosti od 30 do 34 let, storilci od 35 do 39 let pa so bili skoraj v polovici primerov obsojeni nepogojno. Starost storilcev je, kot kaže, imela vpliv tudi pri storilcih, starih nad 50 let, pri katerih je bilo izrečenih razmeroma največ pogojnih obsodb. V celoti torej lahko ugotovimo, da starost bistveno ne vpliva na izrek pogojne obsodbe, razen pri najstarejših storilcih, ki se jim ta obsodba izreka pogosteje kot drugim. Spol je okoliščina, ki utegne vplivati tako na vrsto in višino kot tudi na pogojnost kazni. Njen vpliv na pogojnost je zlasti velikega pomena, ker je materina odsotnost zdoma verjetno bolj problematična kot očetova. Zaporne kazni po pogojnosti Spol storilca moški | ženske skupaj pogojna 45 8 53 nepogojna 21 3 24 Skupaj 66 11 77 Tabela 53 Telesne poškodbe glede na zaporne kazni po pogojnosti in spol storilca* * Preskus s X2 ni pokazal značilnih razlik. Razlike med deležem žensk in moških glede na pogojno obsodbo statistično niso značilne, čeravno so tu analizirana dejanja žensk praviloma lažje narave kot taka dejanja moških. Glede na ugotovljeni pomembni delež, ki ga igra pri nastajanju deliktov analiziranega prebivalstva vinjenost, se skoraj Zaporne kazni po pogojnosti Vinjenost storilca da ne neznano j skupaj ......./ pogojna 24 28 1 53 nepogojna 15 9 — 24 Skupaj 40 37 1 77 Tabela 54 Telesne poškodbe glede na pogojnost zapornih kazni in vinjenost storilca* * Preskus s X2 ni pokazal značilnih razlik. samo po sebi zastavlja vprašanje, ali je tako stanje vplivalo na izrek pogojne obsodbe. Sodišča so vinjenost storilcev presojala kot eno izmed okoliščin, zaradi katerih glede storilca ni mogoča pozitivna pro-gnoza, to je prepričanje in ugotovitev sodišča, da bo namen ~ kaznovanja pri določenem storilcu dosežen že s samim izrekom kazni, ne da bi jo bilo treba izvršiti. Vinjenost je sodišče v večini primerov štelo za obteževalno okoliščino, utemeljujoč to z dejstvom, da je zlasti glede na lokalne običaje znano, da se v vinjenosti začno prepiri in pretepi. Nasprotno ugotavlja v svoji študiji Scholz, da so nemška sodišča vinjenost v nekaterih primerih štela za olajševalno okoliščino. Vendar ta ugotovitev ni bistveno vplivala na izrek o pogojnosti kazni, ker se razlike med pogojnostjo in vinjenostjo storilcev pri preskusu s X2 niso pokazale kot statistično značilne. Na izrek o pogojnosti ali nepogojnosti kazni vpliva tudi storilčev motiv. Ta je — ali bi vsaj moral biti — eno izmed meril, ki soodloča tako o višini kazni kot o njeni pogojnosti. Motiv storilca Zaporne kazni po pogojnosti kratkotrajna jeza dolgotrajen nesporazum maščevanje ljubosumje ostalo fcdn^s pogojne 25 11 10 3 4 53 nepogojne 16 4 3 1 — 24 Skupaj 41 15 13 4 4 77 Tabela 55 Telesne poškodbe glede na pogojnost zapornih kazni in motiv storilca* * Preskus s X« ni pokazal značilnih razlik Večji odstop kot pri drugih motivih se kaže pri motivu kratkotrajne jeze, kjer je delež" pogojno obsojenih storilcev manjši od povprečja, vendar so te razlike statistično neznačilne. Toda sodeč po tem, da je bilo od tako motiviranih 41 storilcev 26 vinjenih, lahko domnevamo, da je nepogojno obsodbo povzročilo predvsem to dejstvo. Po drugi strani je seveda res, da je ta motiv tipičen ravno za vinjene storilce. Oba faktorja se tako prepletata med seboj ter tvorita celoto šele skupaj z drugimi okoliščinami. is ' 177 Drugi motivi so na pogojnost oziroma nepogojnost kazni vplivali precej enakomerno: pri vseh se delež pogojno obsojenih suče med 73,5 % in 77,0 °/o. Z izjemo motiva kratkotrajne jeze ne bi mogli trditi, da kateri izmed motivov bistveno vpliva na uporabo določb o pogojnosti obsodbe. Preostaja končno še, da ocenimo pogostost pogojne oziroma nepogojne obsodbe s stališča vloge, ki jo je odigral pri izvršitvi dejanja oškodovanec. Zanima nas torej vprašanje, ali je sodišče pri izreku o pogojnosti ali nepogojnosti kazni upoštevalo oškodovančevo obnašanje in, če ga je, kako ga je vrednotilo. Zaporne kazni po pogojnosti Vloga oškodovanca neposredno izzivanje" oškodovanca kršenje storilčeve pravice, napad na tretjo osebo oškodovanec ni bistveno doprinesel k dejanju skupaj pogojne 10 8 35 53 nepogojne 4 2 18 24 Skupaj 14 10 53 77 Tabela 56 Telesne poškodbe glede na pogojnost zapornih kazni in vlogo oškodovanca* * Preskus s X2 ni pokazal značilnih razlik. Najsi že imenujemo viktimologijo zelo mlado znanost in so njena načela še neizdelana, bi vendar, sodeč po teh podatkih, lahko rekli, da se njena načela v praksi vsaj deloma uporabljajo na podlagi vsestranske ocene dogodka in na podlagi zdrave presoje. Sodišče je praviloma ocenjevalo tudi oškodovančev doprinos k dejanju. To je tembolj razumljivo, ker gre za izrazito oseben delikt, kjer utegne oškodovančevo obnašanje bolj kot pri drugih kaznivih dejanjih vplivati na potek dogodkov. Vendar razlike med pogojnostjo kazni in oškodovančevo vlogo niso statistično značilne. Pri podatkih, ki jih analiziramo, preseneča to, da je v skupini dejanj, pri katerih je oškodovanec kršil kakšno storilčevo pravico ali napadel tretjo osebo, storilec pa je nato nastopil proti njemu, relativno več pogojnih obsodb kot v skupini, kjer je oškodovanec storilca neposredno izzival. Vendar so sodišča storilca v takih okoliščinah pogosteje kaznovala pogojno kot tam, kjer oškodovanec s svojim ravnanjem ni bistveno doprinesel k dejanju oziroma tega vsaj ni bilo mogoče ugotoviti. Nepogojnih obsodb je bilo v vsej populaciji 31,5%, pri storilcih, ki so jih oškodovanci neposredno izzvali, 28,7'%, pri tistih, kjer so oškodovanci kršili kakšno storilčevo pravico, 20% in končno pri tistih, kjer oškodovanec ni prispeval k dejanju, 34,0%. Natančnejši pregled pogojnih obsodb v analizirani populaciji je pokazal, da so sodišča, ki so vodila postopek zoper storilce te skupine, uporabljala ta inštitut pri kaznivih dejanjih lahke telesne poškodbe pogosteje, kot je slovensko povprečje. Sodišča so upoštevala predvsem težo kaznivega dejanja, kjer je bila zveza med lahko telesno poškodbo in pogojno obsodbo statistično značilna. Domnevamo pa lahko, da nanjo niso vplivale v zadostni meri subjektivne okoliščine, kot so spol, starost storilca iin vloga oškodovanca, Sodišča so se tedaj zadovoljila predvsem z ugotavljanjem in ocenjevanjem objektivnih momentov, s tem pa tudi niso skušala dovolj individualizirati kazenskih sankcij. V celoti je mogoče trditi, da so sodišča na široko odprla vrata pogojni obsodbi ter jo redno uporabljala kot nadomestilo za kratkotrajne kazni odvzema prostosti. Upravičenost takega ukrepa gotovo ne bi bila sporna, če ne bi bilo posebnih okoliščin osredja, v katerem analizirana kriminaliteta nastaja in raste in ki zahtevajo morda drugačne ukrepe, in če bi bilo za-, gotovljeno kakšno nadzorstvo nad pogojno obsojenimi storilci, ker so sicer le-ti prepuščeni sami sebi in prvi priložnosti, ki se jim ponudi, da svoje dejanje pohove. 3. Ustreznost izrečenih kazni s stališča kaznovalne politike Družba in razmere, ki so predmet naše analize, zahtevajo sebi prilagojeno kaznovalno politiko, če naj bo ta v skladu z dinamiko družbenih razmerij, v katerih sklopu se poraja delin-kvenca.92 Taka kaznovalna politika mora upoštevati vprav te razmere in skušati delovati prav na to družbo. Za to družbo pa je značilna posebnost, ki bi jo kaznovalna politika morala upoštevati, če naj bo njen učinek tudi generalno' preventiven in tako v skladu z načelno določbo, ki jo glede tega vsebujejo naši pozitivni kazenskopravni predpisi (3. člen KZ). 92 Prim. Pavič, Neke pojave u radu sudova u vezi odmjeravanja kazni, Naša zakonitost 1953/3, str. 144. Posebnost družbenih odnosov na analiziranem območju je nedvomna in velika toleranca do kriminalitete telesnih poškodb; z drugimi besedami, konkretno okolje ne le da pogosto te kriminalitete ne vrednoti kot negativno, temveč jo v neki meri in na svoj način celo favorizira.93 Favorizira in dopušča pa v bistvu tisto, kar stoji za to kriminaliteto — vrednoto nasilja, ki ga ocenjuje pozitivno in tako rekoč kultivira. Zato ni dvoma, da je osnovna naloga kriminalne politike v najširšem pomenu besede vplivati in spreminjati prav to stališče in tako mentaliteto ljudi. To je gotovo naloga, ki presega okvir kaznovalne politike, toda le-ta mora tudi paziti na ta pojav in nanj vplivati s sredstvi, s katerimi razpolaga, in na način, ki ji je lasten. Kot izhodišča za presojo- kaznovalne politike lahko vzamemo nekaj osnovnih podatkov o vrsti, višini in pogojnosti izrečenih kazni in o povratništvu. Nadrobnejša analiza strukture kazni je dala tole sliko: sodišče je izreklo 11'% denarnih kazni — skoraj vse nepogojno; 89% je bilo prostostnih kazni, in sicer 85% kazni zapora in 4% kazni strogega zapora; pogojno odloženih je bilo 65% vseh kazni zapora. Glede na višino so bile skoraj vse kazni zapora oziroma strogega zapora (74 od 81) kratkotrajne prostcstne kazni, in sicer do višine 6 mesecev. Posebej velja opozoriti, da je skoraj polovica takih kazni trajala samo do 1 meseca. Povratnikov je bilo med storilci približno četrtina, med njimi je bilo največ enkrat predkaznovanih, pravih multirecidivistov v analizirani populaciji ni bilo, pač pa mnogo istovrstno predkaznovanih. Očitno je, da je sodišče mnogo laže izrekalo nepogojne denarne kazni kot nepogojne kazni zapora oziroma strogega zapora. Na to sta lahko vplivala dva faktorja. Denarno kazen je sodišče izreklo izjemoma, če je zagroženo kazen omililo. Kazenskopravna graduacija kazni je zato vplivala na to, da je denarno kazen izreklo nepogojno.' Po drugi strani pa so sodniki prepričani o neuspešnosti ali celo škodljivosti kratkotrajnih prostostnih kazni in se zato raje odločajo za nadomestitev te kazni s pogojno in to se tudi v literaturi spričo splošno priznane problematičnosti kratkotrajnih prostostnih kazni šteje za eno najugodnejših možnosti take nadomestitve.94 93 To ni osamljen primer. Na to vprašanje skušata odgovoriti A. M. Rose in A. E. Prelt Does the Punishment fit to the Crime, American Journal of Sociology 1955/3, str. 248 in nasl. 94 Prim. Les courtes peines de prison, str. 73 in naslednje; Hali, Upoštevajoč te momente, pa vendar nastaja vprašanje, ali niso izrečene kazni zlasti glede na posebno okolje, v katerem se izrekajo, odmerjene tako nizko, da je njihov generalno preventivni učinek zelo majhen ali pa ga sploh ni. Take kazni lahko morda sicer delujejo na storilca samega v zadostni meri, vendar samo zastraševalno, lahko pa vedno znova spodbujajo k izvrševanju telesnih poškodb nove storilce, ki s precejšnjo gotovostjo sklepajo, da bodo kaznovani samo pogojno. Prav za analizirano okolje bi zato v zvezi s prostostnimi kaznimi utegnila veljati ugotovitev, da »gre (pri teh kaznih) (spet) za vprašanje, komu in v kakšnih primerih se izrekajo. Nekateri pisci pravijo, da se kratka kazen lahko izvrstno obnese, če gre za storilca, ki je storil manjše kaznivo dejanje iz objestnosti, prepotentnosti, nestrpnosti, brezobzirnosti itd. in če je ta kazen kratka, toda glede na težo dejanja eksemplarična. Pravijo, da taka kazen učinkuje tako na storilca kot tudi na njegovo okolico.«95 Kot smo videli, je v analizirani populaciji mnogo storilcev, katerih motiv je le kratkotrajna jeza, ki je pogosto samo posledica prekomernega uživanja alkohola, razmerje med storilcem in oškodovancem je bilo večkrat indife-rentno, kaznivo dejanje samo pa ni bilo znamenje kakšnih globljih notranjih nasprotij ali trenj med tema dvema udeležencema dejanja. Domnevamo lahko, da bi kratke, a eksemplarične kazni pri takih storilcih mogle, ugodno učinkovati, zlasti če upoštevamo, da gre največkrat za mlajše ljudi, pri katerih bi kazen zadela predvsem nje same, ne pa tudi njihovih družin, ker pogosto družine še nimajo. Če želimo vsaj okvirno primer j ati kaznovalno politiko glede kaznivih dejanj telesnih poškodb z načeli in merili, ki jih uporablja praksa pri drugi zelo pomembni skupini kaznivih dejanj, pri premoženjskih deliktih, vidimo, da so izrečene kazni za ta kazniva dejanja povprečno višje, delež pogojnih obsodb pa je manjši (za leto 1959 v LRS 38°/o).96 Die Freiheitsstrafe als kriminalpolitisches Problem, Zeitschrift fiir die Gesamte Strafrechtswissenschaft, Berlin 1954, str. 77 in naslednje; Cavan, o. c., str. 521; L. Bavcon, Kriminološke pripombe k uporabi instituta neznatne družbene nevarnosti, Seminar o kazenski politiki, str. 73. 95 Bavcon, Kriminološke pripombe k uporabi instituta neznatne družbene nevarnosti, Ssminar o kazenski politiki, str. 74. 96 H. F., Kazniva dejanja zoper življenje in telo in kaznovalna politika, Strokovni list 1960/1, str. 5. Rezultati naše analize so tudi jasno pokazali, da se izrečene kazni sučejo izrazito okrog zakonskega minimuma zagrožene .kazni in da ima njena gornja meja res samo teoretičen pomen. Premila načela kaznovalne politike pa imajo lahko prav tako neugodne posledice kot preostra, ker ne dosegajo ciljev, ki naj jih kaznovanje ima. VI. ZADEVE BREZ OBSODBE Zaradi popolnejše slike kriminalitete je potrebno, da vsaj okvirno prikažemo tudi tiste storilce kaznivih dejanj telesnih poškodb, katerih dejanja niso bila predmet obsodilne sodbe, temveč se je kazenski postopek zoper nje končal drugače. Ta dejanja in njihovi storilci niso kriminološko sicer nič manj zanimivi kot drugi, vendar zahteva dejstvo, da jim ni bil izrečen noben ukrep, drugačno obravnavanje tega vprašanja, S kazenskopravnega stališča se v večini teh primerov še ni niti ugotavljalo, ali je storilec storil kaznivo dejanje in ali je kriv. Pri mnogih zadevah te vrste je namreč še nasprotna stran. Uveden je kazenski postopek tudi zoper oškodovanca, tako da sta oba, storilec in oškodovanec, obdolžena; to je običajno vzrok poravnavi, ki ima za posledico umik obtožnega predloga. Obravnavali pa bomo tudi nekaj storilcev, ki so bili obtožbe oproščeni. 1. Ustavitve kazenskega postopka Kazenski postopek se praviloma lahko ustavi pred pričet-kom glavne obravnave. Oblika te ustavitve je sklep sodišča. Taki sklepi o ustavitvah so pogostejši pri okrajnih sodiščih, kjer temelje na umiku obtožnega predloga javnega tožilca, ki ga le-ta poda na podlagi poravnave med storilcem in oškodovancem in na podlagi oškodovančeve izjave, da umika predlog na kaznovanje storilca. Ozadje takemu ravnanju je ponavadi okoliščina, da gre za sorodnike, da je družbena nevarnost dejanja majhna in njegove posledice neznatne ter podobno. Pri analizirani kriminaliteti je bilo takih ustavitev 7. V vseh primerih je šlo za lahke telesne poškodbe, ki so bile pravno kvalificirane kot kazniva dejanja iz drugega odstavka 142. člena kazenskega zakonika. Storilci so za izvrševanje kaznivega de- janja uporabljali predvsem palice (4), kozarce (2), eden pa nož. Poškodbe so bile glede na vrsto predvsem odrgnine, za katere smo ugotovili, da so najlažja vrsta poškodb. V vseh primerih, razen v enem, je bila bodisi kot storilec (trikrat), bodisi kot oškodovanec (štirikrat) ali na obeh straneh udeležena ženska, samo v enem primeru pa sta bila storilec in oškodovanec moška. Pri storilcih, ki so bili obsojeni, pa so bili primeri, kjer sta bila storilec in oškodovanec moška, najbolj pogosti. Vinjena sta bila 2 storilca, predkaznovan pa 1. Že naštete okoliščine (najlažja oblika lahkih telesnih poškodb, nevinjeni in dotlej [nekaznovani storilci) nakazujejo, da je sodišče izbralo dokaj enoten kriterij za kazniva dejanja in storilce in skušalo s poravnavo med sprtima poloma in z umikom doseči tak izid, ki je bil po njegovem mnenju bolj oportun kot obsodba. Poleg teh okoliščin pa je bilo sorodstveno razmerje, zlasti med možem in ženo, starši in otroki ter brati in sestrami, tisto enotno vodilo, ki ga je sodišče uporabIjado pri uravnavanju teh dejanj. Vsi storilci in oškodovanci — razen 2 —so bili najožji sorodniki, ki so živeli skupaj in kjer je bilo v večini primerov očitno, da gre le za enkraten spodrsljaj. Sodišča so tako opravljala delo, ki je danes v rokah poravnalnih svetov. Oporekamo lahko uporabi te možnosti le v enem primeru, kjer sta bila storilec in oškodovanec oba vinjena, motiv pa kratkotrajna jeza — tu je šlo očitno za kaznivo dejanje, ki je bilo izraz objestnosti in pretepaške žilice in kjer je tako obravnavanje sporno. Poleg že omenjenih ustavitev sta bila v dveh primerih postopka ustavljena zaradi smrti storilca. 2. Zavrnilne sodbe97 Zakonik o kazenskem postopku je določal pogoje za izrek zavrnilne sodbe v 328. členu.98 Vseh pogojev je šest, vendar se v praksi uporabljata v pretežni meri dva. Prvi se nanaša na primer, če je tožilec v času od začetka do konca glavne obrav- 97 Zavrnilna sodba je formalna, procesualna sodba, s katero sodišče ne odloči o predmetu samem, temveč ugotavlja le, ali so podani procesni pogoji. Prim. A. Munda, Učbenik kazenskega postopka FLRJ, II. snopič, str. 378 in 381. 98 Spremenjeni ZKP obsega te predpise v 329. členu. nave umaknil obtožbo, drugi pa na primer, če ni bilo potrebnega predloga ali dovoljenja ali če je upravičenec oziroma državni organ umaknil predlog oziroma dovoljenje za uvedbo postopka. V primerih, kjer je obtožba javna — takšna je pri dejanjih, ki so predmet naše, analize — se zavrnilna sodba omogoči s tem, da lahko javni tožilec, če sta se oškodovanec in obdolženec poravnala in je oškodovanec umaknil predlog za kaznovanje, umakne obtožni predlog. Vzrok takemu postopku so običajno posebne okoliščine, ki se nanašajo na dejanje ali pa na storilca in njegovo razmerje do oškodovanca. Sodišče skuša doseči poravnavo in umik oškodovančevega predloga zlasti takrat, kadar sta storilec in oškodovanec v sorodstvu ali živita skupaj ali pa je dejanje take narave in je bilo storjeno v takih okoliščinah, da se zdi poravnava in njej sledeča zavrnilna sodba primernejše sredstvo kot obsodba. Pri dejanjih, ki so predmet naše analize, sodišča niso posebno pogosto uporabljala tega inštituta. To je precej razumljivo, ker gre za razmeroma hujša kazniva dejanja in za posebno problematično kriminaliteto. Vseh takih primerov je bilo pet. Štiri izmed teh dejanj so kvalificirana kot lahke telesne poškodbe, od tega sta bili dve storjeni iz malomarnosti. Sredstva, po katerih so storilci segli, niso bila nenevarna: med njimi so bili kamen, sekira, kuhinjska vrata in železna palica. Storilci so bili samo moški, oškodovanci pa v treh primerih ženske. Števila so sicer premajhna za splošne zaključke, vendar je očitno, da je delež ženskih oškodovank v teh primerih znatno večji kot pri drugih dejanjih. Iz tega bi morda lahko sklepali, da so ženske, vsaj pri teh kaznivih dejanjih, zlasti če so žene ali sestre storilcev, poravnavi bolj naklonjene, morda tudi zato, ker se storilcev boje. Glede starosti storilci ne kažejo nobenih posebnosti, ker prihajajo iz vseh starostnih skupin, med njimi pa ni mladoletnikov. Ti storilci so bili redkeje vinjeni kot storilci iz druge populacije. Preseneča pa, da so sodišča posegla po možnosti zavrnilne sodbe tudi v primerih, kjer so bili storilci že kaznovani: dva izmed njih sta bila tretjič pred sodiščem, za enega pa je ta okoliščina ostala neznana. Vzrok takemu postopku je bilo razmerje med storilcem in oškodovancem. Kot pri ustavitvah kazenskega postopka je tudi tu očitno,, da je sodišče menilo, da lahko obsodilne sodbe nesorazmerno bolj škodujejo kot pa koristijo, in je zato verjetno samo zelo vneto skušalo doseči poravnavo. 3. Oprostilne sodbe09 Zakonik o kazenskem postopku je našteval pogoje za izrek oprostilne sodbe v 329. členu.100 Prvi med njimi je primer, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. V nekaterih primerih zakoniti predpisi izrecno določajo-, katero dejanje ni kaznivo dejanje (člen 4/II ter 11. in 12. člen KZ). V praksi prihajajo v naših primerih najpogosteje v poštev določbe 11. člena, v katerih se obravnava inštitut silobrana. Drugi pogoj za oprostilno sodbo so okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Tretji možni primer je pomanjkanje dokazov, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje.-Obstoj kaznivega dejanja je torej dokazan, ni pa dokazano, da ga je storil obdolženec.101 V analizirani populaciji je bilo 7 obdolžencev oproščenih obtožbe. Večino izmed njih (5) je sodišče oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov, pri preostalih dveh pa je ugotovilo, da dejanje, ki sta ga bila obtožena, ni bilo kaznivo dejanje. Eden izmed teh dveh storilcev je po mnenju sodišča ravnal v silo-branu, medtem ko ga je drugi prekoračil. Zato preseneča dejstvo, da je bil ta obtožbe oproščen, ko bi glede na zakonite predpise mogel biti le mile je kaznovan ali pa bi mu sodišče lahko kazen odpustilo. Primerov, ko so bili obtoženci oproščeni obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov, ni mogoče analizirati, ker ni dokazano, kdo je storilec. Med njimi sta bila v dveh primerih obdolženec in oškodovanec dalj časa sprta in sodišče oškodovančeve obremenilne izpovedbe, ki je bila glavno dokazilo, ni moglo šteti za zadosten in dovolj trden dokaz obdolženčeve krivde, v dveh primerih pa je šlo za pretep med več osebami. Silobran je z viktimološkega stališča položaj, ko je oškodovančev doprinos pri izvršitvi kaznivega dejanja največji. V obeh primerih, ko je sodišče ugotovilo silobran oziroma njegovo prekoračitev, je bilo razmerje med oškodovancem in storilcem pred dejanjem zelo napeto: nesporazum med njima je bil dolgotrajen, povzročili so ga uporaba poti čez oškodovančevo zemljišče, ki jo je oškodovanec storilcu prepovedal, in družinski spori. 99 Oprostitev obtožbe je eden izmed načinov, s katerim se lahko konča kazenski postopek. Sodba, ki se v tem primeru izreče, je materialna in odloči o stavljenem kazenskem zahtevku. 100 Spremenjeni zakonik jih obravnava v 330. členu. 101 prim. Munda, o. c., str. 382, 383. III. DEL kriminalnopolitiCni problemi 1. POVZETEK Z ekonomsko in socialno analizo okolja, v katerem j