Zgodovina pedagoglje. (Dalje.) Realno znanje, zadržaj predinetov ali materijalni namen poukov, to so ruu samo sredstva za fornialno svrho vzgoje. Duševni razvitek začenja z nazorom, in vsak pouk naj se opira na nazore. Treba je na to gledati, da se v otroški zavesti učvrstijo najbolj oni vtisi, ki so pri stvari bistveni, in da zavest loči te vtise od slučajnih tcr si stvari prave pojme. Pri vsakem predmetu je bistveno število, oblika in beseda (ii_e). Po tem takem je to troje elementarno sredstvo vsakega pouka. Izučenje 18* števila obsega računstvo, izučenje oblike merstvo, risanje in pisanje, a izučenje besed glasoslovje, bcsedoslovje in vaje v govoiu. Vajam v govoru je poglavitna svrha ta, da si deca na podlogi nazorov ustvarijo, kolikor mogoče, jasne pojine o raznih stvareh. Vaje v govoru morajo po tem takem biti tudi vaje v mišljenji. Pred v^em je treba, da je človek, posebno njegovo delo, predmet ali gradivo takih vaj. Potem naj otrnci ogledavajo in spoznavajo to, kar jih obdaja, naposled delo Ijiitli in ostalih stvari. Kadar so vse to dobro spoznali, treba jim je razjasniti zvezo poedinib rcči, besed in izrazov. V govoru naj se prej vadijo, nego začno čitati in pisati. Glede! učne oblike ali učnega postopanja zahteva Pestalozzi, da učitelj najprvo pred otroci govori to, kar se jim je treba naučiti, in da potem otroci za njim po taktu ponavljajo to tako dolgo, da si zapomnijo. Katehizovanje in sokratizovanje je obsodil, ker je negotovo in brez prave podloge. Včasih naj se učence pač vpraša, ali samo to, kar se jira je prej povedalo. JTITT. Ivcm He-rbasrt. Ivan Friderik Herbart (1. 1776.—1841.) je zavoljo tega znamenit, ker je postavil pedagogijo za središče filozofije in se izjavil, da se inia vrednost vsakega filozofskega sistcma ceniti po tem, ali more služiti pedagogiji. Herbart je bil nekaj časa hišni učitelj v Bernu. Pri tej priliki seznauil se je tudi s Pestalozzijem in se je živo zanimal za njegove pedagogijske nazore. Potem je postal profesor filozofije in pedagogije, najprvo na vseučilišču v Kraljevcu, kjer je osnoval pedagogijski seminar, a potem na vseučilišču v Gottingenu. Najznamenitejša njegova pedagogijska dela so bila: ,,Obča pedagogija", ,,Obris pedagogijskih predavanj", nListi o uporabi psihologije na pedagogijo". čeravno je Herbart pedagogijo združeval s vkupno filozofijo (metafiziko, estetiko), jo je vender največ osnoval na etiki in psihologiji. Etika mu znači svrho, a psihologija pa sredstva iii načine vzgoje. Pedagogija mu je znanost in urnetnost. A Herbart ni osnoval svoje pedagogije na stari etiki in psihologiji, ki ste bili polni predsodkov in zraot. On je na to deloval, da temelj na načela njihova privede na enostavne in naravne zakone; zato se more imenovati reformator teh znanosti. Najbistvenejše premerabe je izpeljal v psihologiji. Duša mu je enostavno bitje biez posebnih prirojenih moči in sil. V njej delujoče sile so spoznanja, ki so postala po vnanjih vtiskih. Iz delovanja duše nastanejo razni duševni pojavi, ki jih v navadncm govoru zovemo um, pamet, razum, čustvo, volja itd. Ali teh pojav niso izvedle posebne moči. Nauki o takih močeh so odveč; Herbart jih imenuje npsihologijske pravljice". Za svrho vzgoje sinatra Herbart moralo ali značajnost, t. j. volja se ima po vzguji tako izobražiti, da se popolno in brezpogojno podvrže moralnira idejam (blagobotnosti, pravici, pravičnosti, popolnosti in moralni svobodi). Po vsem je krivo, ako se svrha vzgoje išče zunaj človeka, in ako se vzgojenec vzreja za državo, cerkev, družino itd. Vzgojenec je pri vzgoji sam sebi svrha ter daje sebi in s svojo osebno moralo vrednost in znainenitost raznim idealnim objektom (državi, cerkvi itd.). Značajnost ali absolutna krepost je potrebna svrha vzgoje, ki se pa doseže še le na koncu vzgoje. Poleg te najviše svrhe postavlja Herbart še bližjo, in to je mnogostrokovno zanimanje. Po njegovem ninenju se ima z vzgojo, posebno s poukom v otroku razviti tako duševno delovanje, ki je naravnano na razne predtnete. To mnogostransko zaniiuanje zahteva Herbavt namesto soglasnega razvitka duševnih sil in raoči, katere je njegova psihologija zavrgla. Vzgojtio delovanje se po Herbartu deli na troje, na strahovanje, pouk in ravnanje ali vladanje (metoda) učcncev. S strahovanjem se krči razuzdanost in divjost gojencev. Glavna sredstva strahovanja so nadzor, zapoved, prepoved, preteDJe in kazen. Kolikor je pa le mogoče, delati se ima na to, da se ta prisilna sredstva zamenjajo z vzgledom in ljubeznijo. Pouk je najznamenitejši del vzgoje, ker se ž njim popolnuje mišljetijo in spoznanje, iz katerega pride volja, ki se z vzgojo privede do kreposti. Pouk torej posredno deluje na razvitek volje, in da postane uspešen, ima se po njem duševno delovanje okrepčati in oplemeniti, t. j. pouk mora biti vzgojen. _3T_rv: Friderik. Frobel. Friderik Frobel (1. 1782—1852.) je zavoljo tega znamenit, ker je osnoval zabavišča ali otročje vrtce, namreč zavode za izobražbo otrok od 3—6. leta. Prvi otročji vrtec je bil otvoril (1. 1840.) v Blankenburgu. Najznamenitejše njegovo pedagogijsko delo je ,,Cloveška vzgoja". Njegove misli o vzgoji otrok v prvi dobi so zelo zaniraive, in ker se na nje opirajo otročji vrti, zato jih hočemo na kratko navesti. V vsakem otroku je, pravi Frobel, klica za vse, kar je dobro, lepo in resnično. To kal je treba samo pozorno gojiti, pa se bo razvijala in obilno sadu rodila. Najbolje in najgotovejše se na otroka deluje z igro. A treba je podajati rau take igrače, katere more na vse strani pregledovati, na razne načine jih uporabljevati in to in ono iz njih sestavIjati. V vsaki igri mora biti klica za naslednjo, tako, da se delavnost od stopinje do stopinje naravno razvija. Igre morajo biti uravnane po sposobnostih in dobi otroka, in ž njimi se ima spodbujati um, srce in volja. Vrh tega je treba, da so zanimive in mile otrokom in da pospešujejo njih razvitek. Igrače za otroke so kroglja, žoga, kocka, telesa za stavbe, lesene šibice, deske, valjarji. Iz njih morejo otroci po lastnem okusu izpeljavati razne oblike. Naposled se jim dajejo papirni ostrižki, da delajo iz njih križce, zvezde, škrinjice, omarice, hišice itd. Razen tega izbadajo in izrezajo živali, rastline, orodje in dr. (Dalje in konec prib.) Knjiga Slovenska XIX. veku. Dr. Jožef Ulaga r. 15. jan. 1826 pri sv. Petru pod Svetimi Gorami, sveč. 1851, kaplan pri Novi Cerkvi, na Dunaju 1. 1857 doktor bogoslovja, kaplan v Brežicah, 1. 1858 učitelj veroznanstva na gimnaziji Celjski, 1. 1859 profesor bogoslovja v Mariboru, 1. 1861 podravnatelj seraeniški, 1. 1875 nadžupnik in dekan v Konjicah, u. 4. okt, 1881. Spisoval je z drugimi vred slovenski a) Djanje Svetnikov Božjih, na svetlo dal A. Slomšek. U Gradcu 1. 1853 — 4. I. II. (Vid. Jezič. 1886 str. 17). b)Zgodovina sv. vere v podobah novega zakona. Spisal Jožef Ulaga. Izdala družba sv. Mohora. V Celovcu 1855. 8. 85. Na koncu so lepo pojasnovani sv. zakramentje v sliki in besedi po -Apost. Djanju". c) Dopisoval je v Drobtinice na pr. 1. 1859 — 60: Petrovče str. 5 — 15 (s sliko cerkve in čudapolne podobe Matere božje); 1. 1863: Izgled kristianske poterpežljivosti; Boljše je umreti, kakor Boga žaliti; Ave Maria (Prilika); Sekira in les, Dve topolki (Basni v obliki pesniški); Kako si uCitelj spoštovanje pri otrocih zadobi. ~ L. 1864: Presladko serce Jezusovo (Prevod lat. pes. iz Danice št. 20). — L. 1865 — 66: Domača odreja otrok. Opomin za starše. Mati, perva učiteljica otroška. Otročja čutila, perva šola za starše. Bedarije pri otroški reji, ki pa žalostne nasledke imajo (Str. 237—264), Pri druzih letnikih, kar jih je izdalo ravnateljstvo Lavantinskega semenišča, je pomagal, tega je pa vredil: SlomšekoveDrobtinice zaleto 1865—186 6. XIX. L. Izdalo ravnateljstvo Lav. sem. čisti znesek v prid seineniške knjižnice in cerkve. V Mariboru. Nat. E. Janžič. 8. VI. str. 294. Na razgled bodi iz krepkega Predgovora p. nčasi hitreje teko, kakor dela človeške — ta resnica se je nad Drobtinicami že drugipot izpolnila . . Nemila prememba pri vredništvu . . ker . . g. Fr. Kosar iz semenišča v drugo službo povzdignjeni bili . . . Po stari Evropi je dnešnje dni povsodi mnogo .pekočih vprašanj", ki pa le za to svet peko, ker se prav rešiti nočejo. Tudi nas Slovence po raznih delih splošne nain Avstrije peče posebno eno vprašanje, namreč: kedaj za božjo voljo se bode tudi z našim narodom ravnati začelo po vradnijah, kakor se z vsakim drugim narodom pod tnilim solncem ravna, da namreč vradniki s podložnimi občujejo ustmeno in pismeno v jeziku narodnem, kakoršnega ljudstvo zastopi, ne pa v ptujem, kakor se to žalibog pri nas godi. Očitno je, da dokler slovenski jezik ne dobi pri vradnijah popolnoma svojih pravic, jih tudi v višjih šolah dobiti ne more; dokler pa v šolah ne obvelja, se tudi slovenski narod povzdigniti ne more na višji stopnjo duševnega razvoja; tedaj nas prav nemške vradnije zaverajo v književnem napredku itd." d) V Zg. Danico na pr. 1. 1866: Spominki iz Marije Cele itd. — L. 1870 št. 2 se je — Kalophron christianus — oglasil zoper nazore Stritarjevega Zvona, čegar vrednik mu v dveh svojih prikladah 1. 3 in 4. odgovarja brez — poboljšanja. e) Novice imajo 1. 1870 str. 246 — 8 na pr. govor njegov v kat. konservativnem društvu v Mariboru po geslu: Vse za vero, dom, cesarja itd.; 1. 1881 njegovo smrt (Str. 331). f) Slovenskega Gospodarja je čvrsto vredoval od sredi 1. 1871 do konca 1874, kjer se nahaja ranogo značajnih spisov njegovih, da i nZvon 1. 1881" pravi, da je dr. Ulaga bil Beden najpogumnejših boriteljev za pravice naroda slovenskega na spodnjem Štajarskem". — In MKres" piše (str. 681 1. 1881): nKot goreč pridigar v crkvi in navdušen govornik v političnih društvih, kot vesten mnogoleten učitelj in odgojitelj lavantinskcga duhovništva, kot soustanovitelj kat. tiskovnega društva v Mariboru in urednik nSlov. Gospodarju", kot neprestrašen zagovornik narodnih pravic v slov. časnikih in pred državnimi in crkvenimi oblastnijami, ima dr. Josip Ulaga velike zasluge, ki so še vse premalo pripoznane in cenjene. Naj svetli narodnjak v miru počiva, na zemlji pa mu ohranimo blag spomin!'1 — Nagrobnico mu je zložil Braslovški dekan J. Bohinec (Zg. Danic. 1881 str. 681) na pr.: Za blagostanje domovine mile Drugačnih sreč nijedne ni želelo, Sercd je tvoje vsaki. čas goršlo; Razven, da dom se reši vsake sile itd. Jeriiej Lencvk r. 25. avg. 1827 na Brezovici poleg Ljubljane, sveč. 1851. nekaj časa na Dunaju v Avgustineju, potem 1. 1854 kaplan v Žireh, naposled kurat v Šempetru na Notranjskem, u. 7. okt. 1861. Slovenski se je oglasil a) v Novicah 1. 1850 str. 196—8: Nasvet novih mesečnih imen za vse Slovane. b) V Mittheil. des hist. Vereins 1. 1857 je priobčil: -Verzeichnifs iilterer slovenisch gedruckter Werke als Beitrag zur Verfaffung einer vollstandigen sloven. Bibliografie". c) Slovenski Romar. Koledar v poduk in kratek čas za navadno leto 1857. Pervi tečaj. V Ljubljani 8. XXXVI. 81 + 12. Zal. J. Giontini. Nat. J. Milic. Napoveduje se na pr.: .Slovenski Romar sim in hočem biti svojim ljubim Slovencam. Romal bom po domači deželi, pa tudi v ptuje bom rad pogledal; . . . poslušal, popraševal. .; potem pa, kot pošten in pobožen romar Slovencam to povedal, razkazal in priporočil, kar služi Bogu v čast in hvalo, Slovencaiu pa v ujih Uušni ia telesni prid, v njih časno srečo in večno zveličanje ... — Prerokvanje za vsaki mesec. Koledar. Sejmi. Pobožne pesmi, zl. F. (Frelih). — Aposteljni slovenske zemlje. Hicinger. — Prigodbe. Oče na smertni postelji. P. Kaznjena kriva prisega. Likar. Silne sodbe. Prigodbe nekdanjih časov. L. Dolinar. Mnogoverstno. Pesmi. Kje je Slovencov očetnjava! Hrepenjenje živine po železnici. Pojmo radi. F. — Mladenčiku. Jok in Smeh. Majnik. Razvalina. Varl. — Bela Ljubljana. Beli Ljubljani se limbar poda. J. L. (Lenček). Zgodbe. Ljubij. raesta. Hic. Nektere vošila: Ljubljančanam; Slovencam. Basen. Kratkočasnice. J. L. — Slovenski Romar. Koledar v poduk in kratek čas za leto 1858. Drugi tečaj. V Ljubljani. 8. VIII. 170. Dr. Ign. Knoblehar (slika). Koledar. A. Pesmi. Sercu Jezusovimu. Jozip Hašnik. Benedicite Mariam. Janez Volčič. Marije sedem žalost. J. Lenček. Hvala Božja. Deviški venček. Hic. — Sveti mučeuci slovenske zemlje. Hic. Cerkev sv. Petra v Rimu (s sliko). J. Lenček. Popis Križne gore in božjega pota. Jož. Bevk. Sestra usmiljenka. Spoštovanje znamenj božjih ob potih. Nektere besede Romarja zastran znamenj ob potih. Molite radi. J. Lenček. B. Pesmi. Kranjska. Hueber. Dračje in violica. Jozip Hašnik. Ljubljansko močvirje. J. Lenček. — Ljubljansko močvirje, popisal Hic. Afrika na zapadni strani. Žirovski svet. J. L. Najdeni zaklad. Perva hraniluica v deželi. Prigodbe nekdanjih časov. L. Dolinar. C. Kratkočasne. Slovenski Romar v kerčmi in pod lipo. Jož. Marn. Štongrajtar — Falot. Dva godca — srečna v nesreči. Vaga krivična. Kratkočasnice. Kaj Romar Slovencam za leto 1858 nadalje voši in svetuje. V 20. razstavku poslednjič svetuje: Da bi si hotli Slovenci Zgodnjo Danico, znane Novice, ravno tako tudi druge bukve duhovniga in neduhovniga pošteniga obsežka obilniši preskerbovati, prebirati in nauke dovzemati, ali da naravnost rečem, bolj kupovati in s tem domače slovstvo podpirati. Ce bodo imeli slovenski pisatelji le trud in izdajatelji, založniki, prodajavci le zgubo, bo šlo le rakovo pot. Ker nas je Slovencov le malo, morajo ti doniače književstvo in slovstvo obilniši podpirati. S tem, se ve, Romar tudi svojo knjigo priporoča in želi, de bi mu Slovenci tudi za letos in za naprej dobri prijatli in podporniki ostali. Jernej Lenček. Vodilo Romarja za nav. 1. 1858: »Bodi pobožen, previden in delaj čversto: — Blagoslov Božji — obilno plačilo ti bo«. d) Vodnikov Spomenik 1. 1859 ima str. 169: Cvetlica -Operosa'*. Zl. Jernej Lenček (Glt-j Jezičn. 1. 1884 str. 1. 53; 1. 1885: str. 1). Janez Solar r. 27. avg. 1827 v Kropi, sveč. 1850, beneficijat in vzgojevatelj v Radovljici, potem v Ljubljani v rodbini grofovski (Thurn, Chorinsky), 1. 1852 poraožni učitelj v gimnaziji Ljubljanski, 1. 1854 profesor gimnazijski v Celju, 1. 1858 v Gorici, 1. 1868 v Ljubljani, 1. 1871 deželni šolski nadzornik v srednjih učilnicah, 1. 1879 v Zadru, kjer je u. 22. febr. 1883. Slovenski pisal na pr. a) v Slovenskega Prijatla v Celovcu 1. 1855 in 1856 (str. 24. 25): Nekaj v prihodnje slovnice in slovarje itd. b) Novice 1. 1855 str. 75: 0 spisovanji dobrih slovenskih knjig. — Od doveršivnih glagolov. Spisal J. Šolar glede na gosp. Navratilov spis v 88 — 99 listu lanskih Novic (Doklada). L. 1856 str. 312: Nekaj od naših sostavnih (sintaktičnih) zadev v prevdarek. L. 1857 str. 219: Nekaj za čiščenje slovenskega jezika itd. c) Slov. Glasnik ima 1. 1862 str. 204—6: 0 slovnični tenninologiji; str. 336—8: Kako naj se pomnoži slovenska abeceda za etymologične potrebe? d) Gimnazijsko izvestje v Gorici 1858. IX. S. 14—37: -Die Tempora u. Modiim Slovenischen niit Riicksicht auf das Deutsche und die classischen Sprachen". — Ljubljansko gimn. izvestje 1. 1868 ima str. 17—27 učeni spis: -Besedoslovje, kako se je začelo in kak naprcdek je do sedaj stvorilo". — L. 1869 pa str. 8 — 13: .0 besednih pomeuih". e) Deutsch-slovenischesW6rterbuch zu Prof. K. A. Madiera's deutschen Lesebiichern fur die 1. und 2. Klasse an Mittelschulen. Verfafst von J. Šolar. Laibach 1873. 8. S. 150. Druck v. J. Kleinmayr u. Bamberg. Verlag des Verfaffers. — 0 pisavi njegovi bodi na pr.: nLep dar božji je, komur je dano, da more pismeno učiti ali razveselovati narod svoj, da zna dobre in lepe bukve pisati . . . Dobre bukve so veselje mladosti, tolažba starosti. Dobrih bukev je posebno treba nam Slovencom: kajti malo jih imamo dozriaj, ktere bi nas učile potrebnih ved. Tedaj naj bi rodoljubi pa vedni raožje pisali za ubogi nevedni narod! Pravirao: vedni možje; kajti samo rodoljubje, čeravno lepa lastnost, ni zadostno, da bi dobre knjige zlagalo; treba je, da so rodoljubju pridružene tudi primerne vednosti itd. (Novic. 1855 str. 75)." — .Silno potrebno reč je sprožil gosp. Iv. Macun v 2. I. 1. Glasnika, spregovoriv o slovnični terminologiji. To da meni se ti pogovori ne zdijo toliko potrebni za to, da bi se popolnoma jednolični slovenski izrazi vpeljali — kar se mi sedaj še skoraj nemogoče zdi —, kolikor za to, da bi si vsaj po večem za šolo oskerbeli tako terminologijo, ki učenje naj bolj speši, sluhu pa prezoperna ni (latinskogerška). Vem, da se bodo teh izrazov kteri marsikomu čudno zdeli, vsi pa morebiti ne bodo za zavreči; si pa te izberite, kteri varo bodo po godu, pa bomo le spet za kako piko na boljšem (Glasnik 1862 str. 206)." Odbornik ,,Slov. Matice" bil je J. Šolar načelnik književnemu odseku, presojeval razne rokopise, pripravljal in popravljal gradivo za Wolfov slovensko - nemški slovar. Janežičevo slovensko slovnico itd. 0 smrti glasilo dalmatinskih Hrvatov »Narodni List" preslavlja pokojnika: BŽ njim so naše šole udobile neprecenljivo pridobitev, kakor zdaj trpe veliko izgubo. Odlikoval se je ne samo po svojem vsestranskem , a osobito filologičnem znanji, po svoji pedagogični zvedenosti, nego osobito tudi po svoji nepristranosti in veliki marljivosti. In če je ostal tudi oddaljen od političnih bojev, ljubil je iskreno naš narod, radoval se njegovemu, kakor sploh vsakemu napredku. Pokojnik je pal žrtva svoje neuinorne delavnosti, svoje ljubezni do šole. Spomin Šolarjev se ne bode tako lahko izbrisal itd." (Vid. Zvon 1883 str. 253—256; 272—275. Kres 1883 str. 221).