NE JOČI, DUŠA . . .
ALOJZ    GRADNIK
Ne joči, duša, ti moj drugi lik, in ne zapusti me nikar — Odpusti. Saj če tajim te svetu, te le z usti, a v srcu sem ti vedno veren ... Žig trdote rezke vtisnem le besedi, ker me mehkobne nežnosti je sram. A ko sem sam s teboj, jo omehčam, stopim jo v kaplje v srca topli sredi in le tišine čujejo šepet, ko sam s seboj jo izgovarjam spet.
Ah, ne očitaj mi, da mi le laž vodnica je in moja pot krivica. Tako temna in daljna je resnica, gorjup požirek je iz njenih čas. A vendar iščem jo, kot slepec tipa in išče pot k studencu in mu mrak napoj ponuja mlak in slanih srag. Iskal jo bom do zadnjega utripa in ko boš vprašala me: »Kje je?" Nem in slep odvrnem tiho ti: „Ne vem."
TUBEROZE, DUŠE MOJE CVETI
ALOJZ    GRADNIK
Tuberoze, duše moje cveti,          Ne bom vezal vas v minljive vence.
rože rdeče, nageljni, rezede,      V jutru, še od srčne rose sveže,
hijacinti, solznih šmarnic grede —   naj vas vse bolest-vrtnar odreže
ne bom pustil bledih vas veneti.      in iztisne vam dišav esence.
V solzah tajna boste spet omama, vračajoča duši vse vonjave mrtve vesne, kadar v nje daljave bo strmela v zimi sama, sama.