11Itk dcr <5tca tf. fc^SSÉr-f \«bl?žg»» junij 2006 LETNIK: 38 ŠTEVILKA: 3 IZDAJA: Škofijska gimnazija Vipava L ^ M 1 j J. \ J ■ Kazalo Kazalo Uvodnik Poslednji ples Literarni krožek Slomškove gimnazije na obisku Na Dunaj Ekskurzija prvih letnikov Ekskurzija v Rim Glasba med nami Fiziki v Nemčiji Di(v)jak: Grega Zupanc Izganjalec hudiča Medrazredni turnir v odbojki Prispevek maturantov ŠGV-ja k razvoju slovenske znanosti Nadobudni raziskovalci Ha, to so le sanje! »Prav praviš, da ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in bo sovražna meni« Krst pri Savici Počitnice v Franciji Krivično srce Tiho ... tema Mama in jaz Zate Zla energija Pot v svet odraslih Vesela zaljubljenost Obala Trenutki ... Vrtnica in metulj Večno hrepenenje Solze in bolečina Priložnost Napaka Zgodovinsko tekmovanje na $GV-j Uspeh mladega fotografa 2 Foto utrinki Kolofon 4 6 7 9 11 11 13 14 16 V * + 17 19 21 22 24 25 26 28 28 28 29 30 31 32 32 32 33 34 35 35 u 36 38 39 40 Uvodnik No, pa smo le dočakali ... konec šole in zaslužene počitnice. Celo leto smo se potili v šolskih klopeh, zdaj pa se bomo le še ob sončnih žarkih na kakšni eksotični plazi. Ker vreme vsaj zaenkrat ne kaže najbolje, vam priporočava, da si omislite kakšno toplejšo počitniško destinacijo. Kakorkoli, vsi smo si oddahnili (eni sicer še ne, upajmo, da jim bo že julija uspelo) in čakata nas dva čudovita meseca. Pa ne le to! Tu so tudi nove Iskre! Resje, da smo kar pol leta spali, vendar se sedaj vračamo z novo ekipo in zanimivimi novi- cami. V tokratni številki ( tako kot v vsaki) si lahko preberete o dogodkih, ki so se dogajali na naši šoli in v dijaškem domu. Ugotovili sva, da so med našimi dijaki talentirani mladi pesniki in pisatelji, saj ste se tokrat tudi vi kar dobro razpisali. Navdušeni sva tudi nad vašimi izjemnimi uspehi na različnih tekmovanjih. Upava, da boste ob branju uživali in vas tudi naslednje šolsko leto vabiva k sodelovanju. Urednici k M * 6fr°\T \ ? * 37.014.77 ISKRE Iskre inv.št:K / 17345 Šolsko glasilo Poslednji ples Sobota, 22. malega travna, bo maturantom ostala še dolgo v spominu. Datum namreč zabeležuje maturantski ples, ki je za vsakega četrtošolca zagotovo eden pomembnejših dogodkov. Nemalo vloženega truda je bilo poplačanega s prekrasnim večerom. Številne ure plesnih vaj, kakšna manj za uglaševanje naših grl za maturantsko himno, stresna organizacija prizorišča, iskanje različnih možnosti za čim cenejšo poslovilno "ceremonijo"- sponzorstva, popust tu, druga ugodnost tam, letanje sem in tja ... Naj dodamo še sam estetski videz zlasti maturantk 1. septembra 2002. Nasmeh ni manjkal na nobenem od obrazov zmedenih maturantov, še bolj prepričljiv pa je postal po uspešnem začetku. Pravijo, da je začeti najtežje - pa je res, saj se je začetna naelektrenost spremenila v sproščujoč klepet ob sicer skromni in kritike vredni večerji. Ure so postale minute, te so se stekle v bežeče sekunde ... Rdeče vrtnice so se lepo ujele z rdečeličnimi maturantkami, maturantske kape pa so se po "Gaudeamusu" z glav maturantov radostno zavihtele v zrak. V ritmu živahnih melodij smo s sicer novimi ter neudobnimi čevlji zatresli tla, dolga krila maturantk so se skoraj spremenila v preprogo, po kateri so stopali živčni plesalci. Ponosni starši so se zavrteli s svojimi maturantkami in maturanti, nato pa je bil na ples povabljen še sleherni profesor. V želji, da pred prisotnimi razprostremo še zadnje nitke klopčiča, ki se je odvijal - nenehno letanje po trgovinah, merjenje oblek pri šiviljah, frizerji, "make-up", še zadnji popravki in ... Dvorana Grand hotela Bernardin v Portorožu je nenadoma zažarela v vseh barvnih odtenkih, napetost se je v zraku mešala z nestrpnim pričakovanjem večera, na katerega je večina čakala vse od Ko že po prvem skupnem letu ni več pomembno, koliko je n-ti koren iz "xy", in ko nezadostna ocena ne pomeni več "smotanega" profesorja, pač pa lasten neuspeh ali morda voljo, da se prihodnjič bolj izkažeš. Ko v šolo ne hodiš samo po ocene, pač pa po pristne trenutke spontanih neumnosti, ki se neopazno prikradejo med šolske knjige, od tam pa naravnost do srca. skozi vsa štiri leta, smo se vsi trije razredi pri svoji predstavitvi kar najbolj potrudili. Andreja Gregorič, 4. b Na trenutke so bili prizori celo tako ganljivi, da so se orosile oči najnežnejših "dušic". Pokazali so, da se v šolo ne hodi zgolj zaradi širjenja obzorij, temveč predvsem zaradi ljudi, ki lepšajo sivi vsakdan. Literarni krožek Slomškove gimnazije na obisku Mislim - literarni krožek ... tako resno in osnovnošolsko se sliši. Takoj se spomniš na obvezne spise, zgodnje jutranje vstajanje in ne vem kaj še. Pa sem se vseeno pridružila skupinici vipavskih škofijk, ki so se odločile, da bodo v petek popoldne in soboto dopoldne delale družbo mariborskim škofijcem. In nenazadnje sem se imela odlično. Štiri dekleta (dve sta se nam pridružili kasneje, ena še isti, druga naslednji dan), v družbi profesoric Tatjane in Bojane, smo z nasmeški in nestrpnostjo pričakale naše goste, ki so se tako potrudili, da so prišli v Vipavo iz Maribora že ob enih. Moram reči, da je bil prvi vtis zelo dober - pet nasmejanih deklet, fant blažen med ženami ter dva profesorja. Čakalo nas je zanimivo popoldne. Najprej smo se odpravili v dijaški dom, kjer nas je čakalo kosilo, sledila je predstavitev naše šole, ki jim je bila (glede na njihov odziv), zelo všeč. Nato nas je čakal še dijaški dom in predstavitev nas samih. Potem pa (samo tega ne!) 'resno delo' - pisanje. Pa je bilo res resno? Tudi, vendar je bilo pisati, enkrat za spremembo, zelo prijetno. Profesorica Vida nam je najprej predstavila njihov najpogostejši način pisanja - izberejo si nek motiv in ga uporabijo kot navdih.Tako smo tokrat naredili tudi mi in vsak (10 deklet in 1 fant) si je izbral eno že prej pripravljeno fotografijo, ki ga je nagovorila, in sledilo je pisanje v 'samoti'. Za črtico, ali karkoli smo se že odločili, smo si vzeli slabo uro časa, potem pa smo si napisano še prebrali. Nastale so izredno zanimive in navdušujoče zgodbe, ne glede na to, da jih nismo pisali veliko časa. Potem pa smo si naredili še spominsko knjigo. Vsak si je izbral delček svojega pisanja in iz teh misli je nastala knjižica, ki nas bo spominjala na prvo literarno srečanje. Mariborčani so nas potem presenetili še z darilci, potem pa večerja, obvezen obisk Marjance ter slovo. A ne za dolgo. Že čez približno trinajst ur smo se znova srečali, kajti čakal nas je nekako prijetnejši del srečanja - izlet. Najprej smo obiskali Kosovelovo domačijo v Tomaju (kjer, mimogrede, živi tudi naš sošolec:)), po ogledu pa smo se zapeljali čez mejo na ("ta celi") Devinski grad. Tisti, ki ste že bili tam, veste kaj je bila naša prva reakcija: »Uau!« Grad je namreč prečudovit in prav tako razgled na grajske plaže :). Aja, in veste, da je kraljica Elizabeta sorodnica od sorodnikov potomcev lastnikov gradu? In Napoleon Bonaparte je imel tudi neke veze z njimi... :) Saj res ... tudi razglednico bi poslali, pa niso imeli znamk (»Hm... Avete ... hm ... Kako se že reče znamka po'tal'jansko? Kaj ni ne- kaj na franko...?«). A čas je mineval. Kar naenkrat smo se znašli sredi popoldneva in čakalo nas je tisto neizbežno - slovo. Poslovili smo se s toplim frucem in stopljenimi duploti ter željo, da se naslednje leto zopet vidimo, tokrat v Mariboru. In še nekaj časa bi peljali drug za drugim, če ne bi zgrešili izvoza z avtoceste. Hm, se zgodi. Se vidimo naslednje leto. B. Na Dunaj Ponedeljek, 29. 5. 2006 Velenje, dež. Ko smo prilezli iz velenjskega rudnika, smo se za razliko od ostalih tretjih letnikov odpeljali proti Dunaju. Vzdušje na avtobusu: zaskrbljeni pogledi skozi okna, sprašujemo se, ali nas na Dunaju morda vendarle čaka sonček. Po dolgih urah vožnje se je pred nami končno prikazala tabla TULLN, kraj severno od Dunaja, kjer nas je prijazno sprejel mladinski hotel. Vreme se je malce zvedrilo in večina se nas je odpravila odkrivat skrivne kotičke tega mesteca. Torek, 30. 5. 2006 Menda je po koledarju maj, tukaj pa je mraz kot sredi zime. Pričakujočtoplejšega vremena, so se v naših potovalkah znašle večinoma le kratke majice. Mraz nas je prisilil, da smo nase navlekli vse, kar smo imeli. Tako opravljeni smo si bolj na hitro ogledali: kapucinsko grobnico (kjer je pokopana cela rodbina Hasburžanov), stolnico sv. Štefana, cesarsko palačo Hof-burg in Avguštinsko cerkev. Sreda, 31.5.2006 Pot nas je mimo Mestne hiše pripeljala do Univerze, kjer so študirali tudi mnogi Slovenci. Pred kosilom smo si ogledali še Škotski samostan, Cafe Central (in v družbi dunajske gospode uživali ob skodelici kave), Marijino cerkev in Plečnikovo Zacherlovo hišo. Pozneje smo svoje oči namučili ob umetniških delih znanih slikarjev v Kunsthistorisches Mu-seumu in se zapeljali do najbolj zanimive zgradbe na Dunaju, ki jo je osnoval Hun-dertwasser. Po ogledu Bellvederja (bellveder - lep pogled) smo se veselo odpeljali v Prater (dražja različica Gardalanda). A zaradi mraza smo se kar pol ure prej vrnili na avtobus in prvič se je zgodilo, da smo dijaki čakali profesorje. Četrtek, 1.6. 2006 Samo tri stopinje Celzija! Tudi prav. Zdaj smo že vsi utrjeni in vajeni mraza. Tega dne smo si ogledali zunanjost parlamenta, se podali do Naturhistorisches Museuma, kjer smo našli vse od dinoza- čas, ko smo se morali vrniti v dom. Lepo smo se uredili in se podali v eno od treh najslavnejših oper na svetu. Izvedba opere Seviljski brivec je bila (skoraj) vsem všeč. Petek, 2.6. 2006 Po ogledu Schoenbrunna, Secesije, Karlove cerkve in Straussovega spomenika smo ekskurzijo končali s sveto mašo v stolnici. Tako, naša turneja se je končala. Kljub slabemu vremenu smo se imeli lepo. Zahvala gre tudi našima spremljevalcema, prof. Vodičarju, ki nas je varno vodil po neznanih dunajskih ulicah, in razredničarki prof. Sonji Matelič. vrov pa do kapnikov iz naših kraških jam in meteoritov. Po kosilu so nas popeljali v zakladnico, kjer smo občudovali krone avstrijskih vladarjev. In že je napočil Kristina Krasna in Tanja Mrak, 3. a Ekskurzija prvih letnikov Prejšnji teden (29. 5. - 2.6.2006) je prišla na spored dolgo pričakovana končna ekskurzija oz. ekskurzija na kvadrat, ker sta bili dve. Pri prvi smo šli v zamejsko Slovenijo in v Rezijo. Zaradi zanimive predstavitve življenja zamejcev je bila Rezija zanimivejša. V glavnem smo večino časa preživeli na avtobusu. Sledilo je spanje v domači postelji, zgod- nje bujenje in druga ekskurzija, tokrat na čisto drug konec Slovenije. Šli smo na Ptujsko goro, Ptuj in v Prekmurje. Ob koncu dneva smo se odpravili v Kančevce, kjer smo morali še eno uro poslušati ljudskega godca - predstavitev je bila sicer zanimiva, edini problem je bila naša izčrpanost, ki je vse skupaj spremenila v bitko s spanjem. Naslednji dan smo šli v Porabje in v vinsko klet Gornja Radgona. Na ta dan seje zgodil tudi najpomembnejši (za nas) dogodek. Šli smo plavat v Moravske toplice. Tudi ta večer se je zaključil v Kančevcih in tam smo še zadnjič »po kavbojsko« prespali. V četrtek smo šli v Maribor in si ogledali avstrijsko Koroško. Višek dneva je bil v Tinjah, kjer smo bili deležni luksuznih spalnic. Zadnji dan smo si ogledali še par velikih cerkva in Celovec. Preko celega dneva smo imeli nekajkrat po urico prostega časa (to je bila značilnost petka). Vse skupaj se je prehitro končalo. Ekskurzija je bila lepa, poučna in zanimiva, najpomembnejše pa je, da smo utrdili svoje prijateljske vezi. Na žalost pa sta nas cel teden spremljala dež in delovni zvezek. Katja Lapanje, 7. a Ekskurzija v Rim Tudi drugi letniki smo v istem času kot tretji letniki odšli na ekskurzijo. Naš cilj je bil »večno mesto« Rim. V torek 30. maja smo se navsezgodaj podali na pot. Več kot deset ur smo potrebovali, da smo prispeli na cilj. V Rimu nas je dočakalo sončno vreme in takoj smo začeli z ogledi. Ogledali smo si katakombe, kjer so Rimljani pokopavali svoje najbližje, in obiskali cerkvico Quo Vadiš, kjer naj bi Sv. Peter po odhodu iz Rima srečal Jezusa. Videli smo tudi cerkev, ki je znana po zdravilnih izvirih. V njeni bližini živijo menihi, ki izdelujejo verjetno najboljšo čokolado v Rimu. Ni potrebno dodati, da so imeli tisti dan precej prometa. Pozno zvečer smo vendarle dočakali večerjo. V hotelu, kjer smo bili nastanjeni, so nam pripravili pravo italijansko »pašto«, ob misli na katero se nam še zdaj cedijo sline. V sredo je bil za nas najbolj naporen dan. Zjutraj smo si ogledali baziliko Sv. Pavla, kasneje pa še baziliko Sv. Janeza v Lat-eranu in cerkev Marije Snežne, kjer smo imeli tudi mašo. Seveda ni šlo brez ogleda Koloseja in rimskega foruma. Zvečer smo doživeli še nekaj romantičnih trenutkov ob vodnjaku Trevi in španskih stopnicah. V hotel smo se vrnili šele okoli polnoči. V četrtek smo cel dan preživeli v Vatikanu. Dopoldne smo razdeljeni v skupine obiskali Vatikanski radio, slovenskega veleposlanika pri svetem sedežu, trgovine z duhovniškimi oblačili in vatikansko tiskarno. Popoldne pa smo nadaljevali z ogledi Vatikanskih muzejev, bazilike sv. Petra (povzpeli smo se prav na vrh kupole!), piazze Navona in Panteona. V njegovi bližini smo si privoščili (po besedah gospoda rektorja) najboljšo kavo na svetu. Tudi sama sem jo poskusila in lahko vam zatrdim, da boljše res še nisem pila! Zadnji dan naše ekskurzije smo izkoristili za ogled Vezuva, izkopanin mesta Her-colanum in mesta Napoli, kjer sta gospod Slavko in gospod Bogdan v stolnici sv. Januarija darovala sveto mašo (in to kar v italijanščini!). Seveda pa smo morali poskusiti prvo napolitansko pico! Priznati moram, da so bile res izvrstne. prostora. Hvaležni smo gospodu Slavku in gospodu Bogdanu za dobro organizacijo ter tudi našim razrednikom za spremstvo. Poleg tega gre velika zahvala tudi šoferjem, ki so se odlično odrezali na nabito polnih rimskih ulicah. Vsi skupaj so nam omogočili nepozabno ekskurzijo, ki nas je obogatila s spoznanji o bogati rimski in krščanski kulturi in nas tudi še bolj povezala kot razred. Helena Uršič, 2. a V tem članku sem na kratko izpostavila le pomembnejše kulturne spomenike, ki smo jih videli med bivanjem v Rimu. V resnici smo doživeli še veliko več, vendar za vse žal ni 4M J*'U Glasba med nami Kot že pretekla leta, je tudi letos gospod Stanko Fajdiga organiziral glasbeni abonma v Kulturnem domu v Novi Gorici. V devetih večerih se nam je predstavilo več sto ljudi, iz večih držav. Koncerti sploh niso bili tako zanimivi, kot bi lahko bili , vendar smo ure za OIV le dobili. Sicer pa so bili najlepši koncerti tisti, na katerih nam je igral cel orkester. Navsezadnje sploh ni bilo tako slabo, naporno, zaspano (zaradi »poznih« večernih ur), nezanimivo in dolgočasno. Tako da vas vabimo, da se nam drugo leto pridružite še vi, da boste lahko dodali kaj k temu prispevku . Za konec pa še nekaj misli naših dijakov, ki so se dokaj redno udeleževali abonmaja: • Zanimivo, vendar predooooolgo! • Ivan Skrt bi mi bil še všeč, če ne bi med igranjem (IGRANJEM!!!) klavirja pil vode!!! • Zelo mi je bila všeč bujna frizura tipa, ki je igral na kontra bas, vendar bi raje imela lase klarinetista. (Spraševali smo jo med urejanjem frizure.) • Čelistka v decembrskem koncertu je imela prekratke »kal čete«! Minka Žbogar, 7. c Fiziki v Nemčiji v duhu smo veselo pričakovali, kaj nam bo prinesel dan. Seveda smo nekateri raje zaspali, kot pa se ozirali za čudesi italijanske, avstrijske in nazadnje nemške pokrajine, drugi, tisti Predzadnjo soboto v mesecu maju smo se že navsezgodaj (dobesedno - ko smo odpeljali iz Ajdovščine je bila ura 3.15) podali na sedemurno vožnjo, smer Miinchen. Zaspanih oči, bledih obrazov vendar budni vztrajnejši, pa so goreče tekmovali, kdo bo prvi ugledal naš cilj, miinchenski tehnični muzej. Kdo je bil prvi še vedno ni znano, ampak najbrž je bil to kar profesor Mozetič, ki nas je prijazno opozoril nanj. Že na zunaj zanimiv in ogromen, je muzej stal pred nami. Po vseh opravljenih (nujnih!) denarnih zadevah smo vstopili, se zbrali v'avli' in potem 'kakor želite'. Na razpolago smo imeli pet do šest ur, vendar pravzaprav nisem vedela, kaj naj bi toliko časa počela v muzeju. Na koncu je bilo časa skoraj premalo. Na ogled so bila verjetno vsa letala, ladje, helikop-t e r j i , kolesa vsa mogoča prevozna sredstva, vse vrste materialov in izdelkov, od stekla do papirja in dragih kamnov. Lahko smo si ogledali razvoj kmetijstva, elektronike, optike, glasbil ... Našli smo sobo s časom, merami, zvezdami in drugimi nebesnimi telesi ... V bistvu je v muzeju na ogled vse, brez česar dandanes ne bi mogli živeti. Bilo je tudi nekaj fizikalnih in kemijskih poskusov: za nas so ustvarili strele (čeprav še vedno nič ne razumem!), sami pa smo lahko naredili nekaj kemijskih poskusov, ki so bili varno spravljeni za zaščitnimi stekli (je kot čudež: samo gumb pritisneš in že nastane nekaj novega :)). V muzeju je tudi zanimivo, da te občutek vara - ko že misliš, da si videl vse, se vedno najde kaka soba, ki si je še nisi uspel ogledati. A čas je priganjal. Na hitro smo nakupili še nujne spominke, ko pa smo bili vsi spravljeni na avtobusu, se je 'ulilo'. Za vse nogometne navdušence so nas peljali še do eno uro oddaljenega stadiona, kjer se bo odvijalo svetovno prvenstvo (od zunaj je prečudovit :) kaj bliže pa nam niso pustili), potem pa smo se dokončno odpravili proti naši deželici na sončni strani Alp (Nemčija je na senčni strani, torej ...). Kot prej smo se tudi sedaj na poti nekajkrat ustavili (klic narave!) in ob času, ko so se naši in vaši tamburaši vrnili v Vipavo, je tja zapeljal tudi naš avtobus. Za konec naj povem, da je muzej in vse v njem vredno ogleda, je pa res, da te na koncu _________________________ malo bolijo noge. A je vse poplačano. Di(v)jak: Grega Zupanc Ugotovili smo, da nam je zmanjkalo nadobudnih dijakov za pisanje članka o nogometnem medrazrednem turnirju, ki se je odvijalo čez leto na naši šoli. Zato smo se odločili, da malenkosti iz tega dogodka predstavimo prek intervjuja z našim izvrstnim vratarjem Grego Zupancem, ki nam bo povedal tudi kaj o sebi in svoji nogometni karieri. Iskre: Zanima nas, ali si se sam odločil za vlogo vratarja pri nogometni ekipi, ali te je kdo v to prepričal? Grega: Že iz prejšnjih izkušenj iz nogometa sem vedel, da se na igrišču dobro znajdem v vlogi vratarja in da sem v tem elementu igre soliden. Iskre: Si že vsa tri leta vratar ali si prej igral v kakšni drugi poziciji? Grega: Vedno sem bil vratar. Na tej poziciji lahko največ prispevam k uspehu naše ekipe. Iskre: Vemo, da je vaš razred na turnirju pobral pokal. Ali ste pričakovali zmago, glede na to, da je vaš sošolec, Matjaž Trk-man, ki je poznan kot odličen igralec nogometa, igral za 4. a? Grega: Vedeli smo, da bo tekma težka in da zmagovalec lahko postane kdorkoli. Ker je Matjaž igral za 4. a, smo tako imeli dve enakovredni ekipi. Sicer pa je Matjaž izredno kvaliteten igralec, ki nam je v finalu povzročal kar nekaj preglavic. Iskre: S katerim razredom ti je bilo najbolje igrati in zakaj? Grega: Ne vem ... se ne spomnim. Iskre: Zakaj (s katerim potencialom) ste po tvojem mnenju zmagali? Grega: S ČUDEŽNIM NAPITKOM in srčno igro, predvsem vratarja. Iskre: Izvedeli smo tudi, da ne treniraš v nobenem drugem zunanjem klubu, ampak samo za šolsko ekipo. Zakaj? Grega: Imam malo možnosti ... volje ...in roko na srce, tudi moja kvaliteta je daleč od tiste, ki jo zahteva igranje v nekem klubu. Iskre: Ali se misliš z nogometom profesionalno ukvarjati? Grega: Ne. Izganjalec hudiča V torek, 16. maja, nas je v domu obiskal uradni eksorcist za našo škofijo, pater Andrej Božič. Na skupnem večeru se nas je zbralo veliko, kar dokazuje, da je tema aktualna. Komaj smo čakali, da iz ust strokovnjaka slišimo tisto, kar smo že večkrat slišali pa nikoli točno vedeli, zakaj gre. Zdaj vemo. Pater ni začel takoj z glavno temo večera, izganjanjem hudiča, ampak je naredil dolg uvod. Povedal nam je, kako je bilo v misijonih v Amazoniji, kjer je bil 45 let. Prinesel nam je tudi nekaj poldragih kamnov, ki jih je našel tam. Potem je povedal, kako je postal eksorcist. Govoril je zelo sproščeno in dal od časa so časa še kakšno zabavno pripombo na račun gospoda Stanka, da smo se vsi smejali. Ko ga je škof prosil, da bi postal eksorcist pod pretvezo, da ima izkušnje, ker je bil misijonarje rekel, da so tam hudiči šele na praksi, tu pa že diplomirani. Poudarjal je, da se hudiča ne smemo bati, da pa ga tudi ne smemo klicati. Rekel je, da je dovolj, če hudiču le namigneš in že pride ter noče več stran. Predstavil nam je tudi nekaj primerov izganjanja hudiča. Eden najhujših je bil, ko je bila obsedena neka ženska. Z možem je odšla na duhovne vaje in tam so ugotovili, daje nekaj narobe. Poklicali so eks-orcita. Najprej se je moral postiti in iti k spovedi. Šele nato je bil pripravljen. Štirim močnim fantom je rekel, naj jo držijo. Nato so duhovniki začeli z dolgim obrazcem molitvic v latinščini. Ženska je kar naenkrat podivjala in fantje je niso mogli več držati. Na vprašanja je odgovarjala v latinščini, čeprav tega jezika ni znala (iz njenih ustje govoril hudi duh). Na koncu, ko je eksorcist rekel, naj se v imenu Jezusa Kristusa hudič pobere, je začela bruhat. Izbruhnila je celega škorpijona. Piti so ji dali blagoslovljeno vodo in kasneje se ni spominjala ničesar. Sama sem že veliko slišala o eksorcizmu in kar meje vo se mi je zdelo in mislim, da je dobro, da si vsi zapomnimo, da ni varno obiskovati raznih bioenergetikov in ljudi, ki se za denar ukvarjajo s podobnimi zadevami.To le škodi. Hudiča lahko izžene le duhovnik v Božjim imenu. Za konec dodam še nekaj izjav dijakov, ki so se udeležili srečanja. • Zelo mi je bilo všeč, ker nam je pater približal temo, ki je še precejšen tabu. • Zelo zanimivo je bilo ker je ta tema za nas nekaj nevsakdanjega • Izredno poučno, ker sem se naučila, da je treba paziti, kaj govorimo. • Fui dobro, ker sem izvedela ne kaj novega, fui dobri primeri - grozni a zanimivi. • Pater je zelo zanimiv človek in prav tako tema, ki jo je pred stavil - posebno primeri • Meni je bila všeč patrova brada. Mislim, da si vsi želimo čim več tako zanimivih predavanj. Urška Primožič, 2. a najbolj presenetilo je to, da se pater Andrej nikoli ne boji. Pravi, da se nimaš česa bati, če je Bog s teboj, ker je Bog močnejši od hudiča. Zanimi- • Meni je bilo Kajn, ker smo izve deli, kako izgleda in kaj počne poseden človek Medrazredni turnir v odbojki Na naši šoli je letos prvič poleg šolske nogometne lige potekalo tudi med razredno tekmovanje v odbojki. Tekme so potekale vsako sredo osmo šolsko uro. Tekmovanja seje udeležilo vseh 11 razredov, ki so sestavili svoje 6-članske ekipe, določili pa so tudi svojega zapisnikarja in sodnika. Ekipe so bile lahko sestavljene samo iz fantov ali deklet, lahko pa so bile tudi mešane. Na začetku je bil žreb, ki je ekipe razvrstil v dvojice. Vsaka ekipa, ki je zmagala, se je uvrstila v nadaljnje tekmovanje, ekipa, ki je izgubila pa je dobila še eno možnost za igro. Ko je neka ekipa dvakrat izgubila je izpadla iz tekmovanja. Po nekaj tedenskem tekmovanju smo dobili šolske prvake v odbojki, ki so dobi- li tudi pokal. Prvo mesto je zasedla ekipa 3. a, drugo mesto je zasedla ekipa 2. a, tretje mesto pa je zasedla ekipa 3. b. Vsem iskrene čestitke. B. G. Prispevek maturantov ŠGV-ja k razvoju slovenske znanosti Mesec april je lahko zelo nevaren. V tem času namreč maturantke in maturantje širom po Sloveniji praviloma zaključujejo (no, nekateri pa komaj začenjajo!) svoje maturitetne naloge, ki jim lahko pri SOC in PSI na maturi prinesejo lepih 25 %. V tem času so zato tudi vsi ostali dijaki ŠGV-ja v veliki nevarnosti, da bodo morali žrtvovati nekaj dragocenega časa in izpolniti (kar) nekaj anketnih vprašalnikov, najbrž pa bi podobna usoda doletela tudi nič hudega slutečega mimoidočega, saj je »dobrovoljnih respondentov« vedno premalo... Ker ste torej tudi dijaki ŠGV-ja s svojimi dragocenimi odgovori pripomogli k "razvoju znanosti", smo se pri sociologiji odločili, da vam predstavimo nekatere (upamo) zanimive rezultate, dokler so še vsaj malo sveži! Maja Benčina Sem Maja Benčina iz (skoraj) bivšega 4.c. in letos sem pri predmetu sociologija delala seminarsko nalogo z naslovom Značilnosti sodobne slovenske družine, pomagala sem si tudi z anketo in dobila sem zanimive odgovore. Eno od vprašanj seje glasilo: " Vse več družin v Sloveniji se oblikuje brez sklenitve zakonske zveze. Zakaj meniš, daje tako?" Ponujeni odgovori so bili: a) "Družina ni več vrednota " b) "»Koruzništvo« ni nič slabega " c) "Liberalizem je s svojimi idejami porušil tradicionalno vrednoto družine" d) "Brez poroke je mati obravnavana kot t.i. samohranilka in dobi več denarja od države " e) "Ljudje smo svobodna bitja, ni nam treba biti odvisen od partnerja " f ) "Poroke so predrage, raje porabimo denar za kaj koristnejšega " Mladi anketirani med drugim menijo, da družina nima več osrednjega pomena za družbo ter da si lahko vsak posameznik izbere svobodno življenje »na koruzi«, brez drage poroke. Vseeno pa poroka ostaja potrditev ljubezni med partnerjema, med krščansko vzgojenimi pa tudi pomemben zakrament in Božji blagoslov partnerjema. Sonja Lavrenčič Sem Sonja Lavrenčič (4. a) in pri sociologiji sem delala seminarsko nalogo na temo Nasilje v družini nad otroki. Izvedla sem tudi anketo, v katero sem zajela 30 dijakov z naše šole. Eno izmed vprašanj seje glasilo: Kako bi se odzvali, če bi bili žrtve družinskega nasilja? Ponujeni so bili naslednji odgovori in dijaki so lahko obkrožili enega ali napisali svojega. a. ) povedal/a bi svoji prijateljici/prijatelju b. ) obrnil/a bi se na osebnega zdravnika c. ) poklical/a bi na SOS telefon d. ) zaprl/a bi se vase in bila tiho, ker bi me bilo strah e. ) enkrat bi skušal/a povedati mami f. ) zbežal/a bi od doma g. ) obrnil/a bi se na sorodnike h. ) povedal/a bi svoji učiteljici ali komu na šoli i. ) drugo__NE VEM REZULTATI ANKETE: Odgovori so bili zelo različni.Veliko anketirancev bi o nasilnem dejanju spregovorilo tako komu na šoli kot prijatelju. 4 bi se obrnili na sorodnike, 3 bi poklicali sos telefon in 3 bi najbrž zbežali od doma. 2 izmed vprašanih bi se obrnila na svojega zdravnika, dva bi zbežala in eden ne ve kaj bi naredil. Presenetilo me je, da bi se kar 7 anketirancev obrnilo na nekoga na šoli in da bi le dva bila tiho. Menim, da so odgovori takšni, ker si anketiranci ne predstavljajo popolnoma kako bi bilo v takšni situaciji. Andrej Leban Naslov moje seminarske naloge se je glasil Imidž in glasba. Anketiranih je bilo 30 dijakov vseh štirih letnikov, obeh spolov. V anketi je bilo eno izmed vprašanj tudi: "Bi hodil/a s pripadnikom naslednjih subkulturjnekom, ki je resno v tej glasbi in imidžu), če predpostavimo, da ti je po telesnem izgledu vsaj povprečno všeč?", in tu so odgovori, oziroma povprečja na petstopenjski lestvici (od 1 do 5,1-nikoli, 5-brez problema), seveda za oba spola: •Bi hodil/a z pristašem ? Pop/Rock 4,75 Hard Rock/Metal/Punk/Grunge 3,4 Rap/Hip Hop 3,5 Elektronika 2,6 Reggae/Ska 3,6 Klasika/Jazz 3,7 Maja Andlovič V svoji raziskovalni nalogi za državno tekmovanje raziskovalk in raziskovalcev novejše zgodovine, ki je bila hkrati tudi maturitetna naloga, sem želela raziskati dnevne migracije iz občine Vipava nekoč in danes. Zakaj sem se odločila za tak naslov? Lahko zaznamo malce patriotskega pridiha, ker je Vipava pač moj domači kraj. Predvsem se mi je zdela zanimiva primerjava med dnevnimi migracijami nekoč in dnevnimi migracijami danes. Pojem dnevne migracije sem opredelila kot migracije, ki trajajo en dan in ki potekajo večkrat v tednu. »Nekoč« v moji seminarski nalogi predstavlja obdobje med leti 1946 in 1956, »danes« pa obdobje med leti 1999 in 2006. Podatke sem zbirala v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, kjer sem analizirala nekatere arhivske dokumente, pomagala sem si tudi s knjigo Življenje ob trti in kršinu, v kateri so zbrana življenjska pričevanja nekaterih prebivalcev Vipave in okolice in z raziskovalno nalogo S sadjem na pot. Obdobje, ki ga pojmujem kot »danes« sem raziskala s pomočjo Statističnega urada Republike Slovenija, pod drobnogled pa se vzela leti 1999 in 2002. Z anketo sem hotela prikazati, kako in zaradi kakšnih vzrokov potekajo dnevne migracije iz občine Vipava v tekočem letu, torej 2006, vendar mislim, da s podatki, ki sem jih dobila, zaradi majhnega vzorca ne morem prikazati realnega stanja. Ugotovila sem, da so se dnevne migracije nekoč zelo razlikovale od tistih danes. Včasih so ljudje dnevno migrirali predvsem v času sezon (sezona sadja, sezona košnje na Nanosu...), takrat pa so potekale zelo intenzivno. Včasih so dnevne migracije potekale tudi zaradi drugačnih vzrokov, in sicer zaradi ženitovanja, čebelarjenja in redkeje tudi zaradi verskih romanj. Danes pa dnevne migracije potekajo predvsem zaradi ekonomskih vzrokov, oziroma so to delovne migracije. Ljudje potujejo na delo kot vozniki osebnih avtomobilov, zato pot prevozijo hitreje in na lažji način kot včasih. Želela sem poudariti, da občina Vipava izgublja pomembno delovno silo, ki bi lahko pomagala pri njenem gospodarskem razvoju, vendar svojim občanom ne more ponuditi dovolj delovnih mest oziroma primerne zaposlitve zanje, zato si svoj dnevni zaslužek poišče drugje. Lani so po zaslugi tega tekmovanja postale skoraj slavne dijakinje Urša Mali, Tina Ilc in Irena Ipavec. Z naše gimnazije je letos sodelovalo kar šest raziskovalnih nalog. Maja Andlovič je dosegla 2. mesto. Čestitamo! Nadobudni raziskovalci Mladi raziskovalci novejše slovenske zgodovine so vsako leto vabljeni k sodelovanju pri raziskovalnih projektih. Srečanje organizirajo Zavod RS za šolstvo, Slovensko sociološko društvo, Zveza zgodovinskih društev in Društvo učiteljev zgodovine Slovenije v sodelovanju z Kòrber-Stiftung iz Hamburga. Organizacijski odbor je letošnjo temo za razpis naslovil »Prihajamo in odhajamo«. Tema so torej bile najrazličnejše migracije v zgodovini in tudi dandanes. Raziskujejo lahko vsi srednješolci v Sloveniji. Z naše šole se je na razpis prijavilo kar lepo število raziskovalcev. Med več kot šestdesetimi prijavljenimi nalogami, so se kar štiri naše uvrstile med prvih deset. To so naslednje naloge: Maja Andlovič: Dnevne migracije v Vipavi nekoč in danes, Helena Uršič: Anna Praček Krasna, Tina Blažko in Marjeta Hrvatin: Ilegalno izseljevanje in priseljevanje, Nikolina Bilavčič in Iztok Spinelli: Odšli smo, prišli ste. Ustvarjalci prvih treh izmed njih so dobili možnost udeležbe na vseevropskih taborih mladih raziskovalcev, ki bodo potekali v Nemčiji, Italiji, Romuniji in Ukrajini. Krajše opise četrto uvrščenih nalog si lahko preberete tudi v naslednjih vrsticah: Ilegalno izseljevanje in priseljevanje Z najino raziskovalno nalogo, katere naslov je Ilegalno izseljevanje in priseljevanje, sva želeli ugotoviti, kaj sploh so ilegalne migracije, kakšni so vzroki zanje, kako se ilegalni migranti prilagodijo na nov način življenja, katere so njihove prve zaposlitve, na kakšen način ohranjajo narodno zavest ter ali še naprej živijo za vrednote in ideale, priučene doma. Primerjali sva ilegalno izseljevanje iz Jugoslavije med leta 1950 in 1965 ter z ilegalnim priseljevanjem v Slovenijo med letoma 1980 in 2003. Pri raziskovanju ilegalnega izseljevanja iz Jugoslavije po drugi svetovni vojni, sva se omejili na občino Vipava. Z nekaj statističnimi podatki, predvsem pa s pomočjo intervjujev in anket, sva ugotovili, da je ilegalno izseljevanje po drugi svetovni vojni obstajalo, vzroki za to pa so bili predvsem v ekonomski in politični nestabilnosti države. Migranti, ki so najpogosteje pobegnili v Avstralijo, Francijo, Argentino, Nemčijo, Italijo in Belgijo, so še vedno zelo zavedni Slovenci, kar se kaže z aktivnim ustanavljanjem in vključevanjem v slovenska društva. Žal pa za drugi del najine raziskovalne naloge, ki je govorila o ilegalnem priseljevanju v Slovenijo, nisva mogli narediti intervjujev z ljudmi, ki so ilegalno prečkali mejo. Tako so nama ostali le statistični podatki, iz katerih sva veliko izvedeli. Vzroki za ilegalne migracije v sedanjosti so podobni tistim v preteklosti: ekonomska, gospodarska in politična nestabilnost. Presenetil naju je podatek o številu ujetih ilegalcev, ki se sicer zmanjšuje, vendar je vseeno zelo velik. Ilegalni migranti so se priseljevali v Slovenijo iz držav kot so Romunija, Zvezna republika Jugoslavija, Makedonija ter številne druge afriške in azijske države. Veseli naju, da se slovenski policisti na državnih mejah trudijo, da bi zmanjšali ilegalne prehode na mejah. Skrbi naju le dejstvo, da je za uresničitev takih izboljšav pogosto premalo finančne podpore s strani države. Tina Blažko in Marjeta Hrvatin, 2.a Anna Praček Krasna Z raziskovalno nalogo Anna Praček Krasna sem poskušala raziskati življenje ajdovske izseljenke, pesnice, urednice in politične delavke Anne Praček Krasna. V Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani sem pregledala njeno zapuščino, ravno tako sem nekaj podatkov o njej našla v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Poleg tega sem opravila intervjuje s starejšimi prebivalci Ajdovščine, ki so jo m dobro poznali, in analizirala njene pesmi. Anna se je rodila v manjši vasici Dolga Poljana pri Ajdovščini. Prva svetovna vojna ji je vzela oba starša in že kot mlado dekle se je podala na dolgo pot v Ameriko. Tam je najprej živela v industrijskem mestu Johnstown, kjer je spoznala tudi svojega moža, kasneje pa se je preselila v New York. Tam je prevzela uredništvo časopisa Glas naroda, ki je povezoval Slovence v ZDA. V 70. letih seje vrnila v domovino, kjer je ostala do smrti. Izdala je kar tri pesniške zbirke in napisala ogromno število člankov. Bila je izjemno kultivirana in izobražena ženska. Posebej pa meje pretresla njena tragična usoda - razpetost med dvema domovinama, ZDA in Slovenijo oz. takratno Jugoslavijo. Helena Uršič, 2.a Ha, to so le sanje! Hja, prijela sem te za roko. Bi rekla - se zgodi. Pa vseeno - se ti zdi, da je to kar tako? No, kaj meniš? Je to le nekakšen trenuten navdih ali ... ne vem ... tisočkrat sanjan dotik? Teje kaj spreletelo? Si sploh začutil kaj? Ali ti je moja dlan v nadlego in si misliš: »Kaj za vraga dela sedaj?!« Ej, če je nočeš, jo pri priči umakni! Mogoče pa ti je le všeč, kaj se ti zdi? Torej, jo boš kar pustil ležati tam, v moji dlani? Se ti ne zdi to malo preveč ... čudno? Ali morda pričakuješ, da ti bo postalo všeč? Čutim vsak tvoj prst, ki se oklepa moje dlani. Zdaj, izgleda, je nisi več pripravljen izpustiti. Kar naenkrat se bojiš, da jo jaz umaknem. Bi ti bilo žal? Ah, prebudila sem se iz sanj. B. »Prav praviš, da ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in bo sovražna meni« razpravljalni esej France Prešeren je temo svoje velike pesnitve Krst pri Savici podal že v posvetilu Matiji Čopu, v katerem svoje občutke ob izgubi prijatelja primerja z glavnim likom svojega dela. Svoje razočaranje nad življenjem je poskusil prikazati skozi bojevnika Črtomira, ki mu je sreča, kot pravi Prešeren, vedno sovražna in mu ne preostane drugega, kot da se vda v usodo. Pravzaprav spoznamo Črtomira v Uvodu kot optimističnega človeka z upanjem v boljši jutri in zagretega zagovornika narodne in verske svobode. Spreten je z mečem in besedami. S svojimi govori vliva sobojevnikom moč, da se kljub težkim razmeram na bojišču ne predajo. Prej kot biti suženj je pripravljen umreti. Črtomir je pogumen, svobodomiseln, a obenem human in občutljiv. Svojih vojakov ne sili v brezglav boj, pusti jim pravico do odločitve, a jim hkrati poskuša pokazati prednosti poti, po kateri stopa sam - poti do svobode. Ko spozna Bogomilo, se tem potezam pridruži še močen vpliv romantične ljubezni. Njegov smisel življenja naenkrat ni več svoboda, pač pa mladenkina ljubezen. Bogomila je nedolžna, nepokvarjena, malce naivna in otroško preprosta. S Črtomirjevim odhodom in sprejetjem krščanstva pa čutimo, kako odraste. Postane zelo zrela osebnost. Če je imel na začetku njunega poznanstva glavno pobudo Črtomir, ob koncu krsta vajeti v roke prevzame Bogomila in uravnava svoje ter posredno tudi Črtomirjevo življenje. Med razmišljanjem o Bogomili se mi je že večkrat porodilo vprašanje, koliko je sploh bila trdna njena vera v poganske bogove, če jo je tako hitro opustila? In koliko je bila posledično kot oseba sploh zanesljiva? A ob koncu pesnitve sem ugotovila, da je bila Bogomila zelo zvesta in je dejansko svoje zemeljsko zadovoljstvo zamenjala za Črtomirovo življenje. Verjetno tudi njej ni bilo lahko, ker se mu je morala odpovedati, a konec koncev je z njegovim krstom dobila trdno zagotovilo, da bosta nekoč združena v raju. Žal pa tega upanja nima Črtomir. In prav tu se kaže največja tragika Prešernovega dela. Črtomir izgubi bitko, misli celo na samomor, toda upanje na srečo z Bogomilo ga odvrne od takšnih misli. Ko pa nazadnje spozna, da je ostal tudi brez svoje ljubljene, mu ne preostane drugega, kot da se vda v usodo. Krst sprejme le zaradi Bogomiline želje, njemu ne pomeni nič. Črtomirov pogled na svet se v Krstu drastično zasuka. Izgubi se ves začetni optimizem, zagnanost ... Na koncu ostane brez vsega. Brez svobode, saj se je prisiljen skrivati pred kristjani, in brez svoje ljubezni. Tu je zelo opazen razkol med idealom in stvarnostjo, ki Črtomira onemogoči v taki meri, da mu preostane le še resignacija. Zanimiv se mi je zdel tudi Prešernov oris dogajanja v Uvodu ali Krstu. V Uvodu se vse odvija hitro, Črtomirje aktiven , bori se za svoje pravice; v Krstu pa vse nekako zastane, Črtomir sloni ob jezeru in le z ribičevo pomočjo pride do slapa Savica, kjer počaka na Bogomilo. Zdi se nekako nebogljen in odvisen od volje drugih. Motivi usode in ljubezni se skozi pesnitev spreminjajo. Najprej spoznamo Črtomirovo ljubezen do naroda in svobode, ki pa jo v Krstu zasenči ljubezen do Bogomile.Ta je sprva strastna in osrečujoča, nazadnje pa postane tragična ter polna hrepenenja.Tudi motivi usode so različni, od usode naroda in stare vere, do usode dveh posameznikov, ki jima ni naklonjena življenjska radost. In čeprav gre v prvem primeru za usodo celotnega ljudstva nas nekaj prepriča, da je usoda dveh zaljubljencev bolj tragična in pomembnejša. Prav to pa je Prešernov cilj, saj ni hotel prikazati Črtomirovega trpljenja (in s tem tudi svojega) skozi usodo naroda, ampak skozi usodno izgubo človeka, ki mu je v življenju pomenil največ - torej Bogomile (skozi Prešernove oči Matije Čopa). Motiva usode in ljubezni se med seboj neprestano prepletata ter oblikujeta glavna lika. Vseeno pa na koncu vidimo opazno razliko. Bogomila sicer izgubi svojo ljubezen, vendar ji upanje s pomočjo vere v Boga ostane in se ne vda v usodo. Črtomir pa brez vere v Boga ostane osamljen v krutem svetu in ne preostane mu drugega, kot sprijazniti se s sovražno usodo. Je Prešeren hotel na tak način pokazati, da nam lahko vera pomaga pri hudih življenjskih preizkušnjah? Po mojem mnenju to ni bil njegov poglaviten namen, mogoče je le poskušal vzpodbuditi bralce za razmišljanje v te smeri. Prepričana pa sem, da Prešeren Krsta pri Savici ni napisal, da bi proslavil krščanstvo, čeprav so ob izdaji mnogi namigovali na to. Z njim je hotel le pokazati tragiko človekove žalostne usode in izgubljene ljubezni. Poskušal nam je odpreti oči in na nek način s to izjemno pesnitvijo pred nami razgrniti svoje krvaveče srce. Kajti šele takrat, ko popolnoma razumemo krst, lahko razumemo tudi Franceta Prešerna. Helena Uršič, 2.a Zi, ,i . . č, » , < t, // , >/1 / ' ■ v. 4 r *P . y J(x* t'/c^yc /yc da. JietJ/ici njk» J C(V Ttt/u-n\ L/}trk f* n- / :; skre nv.št-.K / 17345 Šolsko glasilo 7.014.77 Semenišče V