Novi ,,kmečki prijatelji". (Dalje.) Kmet in duhovščina. Socijalni demokrat govori v svojih bukvicah tudi o političnih strankah, katere pozna tri, »klerikalno«, krščanskosocijalno in narodno, o liberalcih ne ve menda nič. »Duhovniki«, pravi, »se družijo v državnem zboru z najhujšimi kmečkimi nasprotnikl, da dosežejo svoj namen, jim je vsako sredstvo dobro, po znanem reku: »namen posvečuje sredstva«. Mesto poštenega boja zateka se ta stranka k ovaduštvu ter preganja vse iste dobromisleče duhove, kateri s pošteno besedo kličejo ljudstvo k povratku prave človečnosti... peee jih spomin na preteklost, s strahom gledajo v bodočnost, kjer se pripravlja socijalni prevrat. Tej stranki ni toliko za vero, katera ni v nevarnosti, kakor za vladarstvo«. — • ¦ Dozdaj smo po vrsti dokazali neresničnost in neumnost demokratskih trditev, v besedah, ki so se zdaj navedle, dospela je predrznost lažnivih prerokov do skrajne meje. Duhovniki se družijo z najliujšimi kmečkimi nasprotniki, ali kedaj in kje in kdo, tega zapeljivec ne pove. Zgodilo se je res, da se je kdaj eden ali drugi duhovnik nasprotnikom ljudstva, liberalcem, pridružil, ali stranka duhovnikov tega ni nikdar storila. Kateri namen pa imajo neki duhovniki, da se bavijo s politiko? Naj bi ga demokrat povedal! Duhovnik za se pri tem nima nobenega namena, on je kmečki sin, on pozna kmeta in je tudi izučen dosti, da se zna braniti zoper jako premetenega nasprotnika. Zakaj pa liberalci duhovnike tako črtijo, če se oni družijo s sovražniki kmeta? Pisatelju teh vrstic je enkrat rekel neki liberalen kmečki poslanec: »Mi kmetje razun duhovnikov nimamo nikogar, da bi nas zagovarjal, ali duhovnikov nočemo.« Brez duhovnikov bi bil kmečki stan izgubljen, le duhovniki so neustrašeni in neodvisni dovolj, da morejo brezozirno zagovarjati in braniti kmečki stan proti mnogoterim krutim sovražnikom, dandanašnji tudi proti socijalnim demokratom. »Duhovniki se zatekajo k ovaduštvu«, kaj hoče neki demokrat s tem reči? Bržkone tega sam ne ve; kajti to vendar ni ovaduštvo, če katoličani tirjamo, da državna oblast vraes poseže, ako je kje demokratično nasilstvo postalo preveliko in nevarno. Ge je n. pr. lansko leto v francoskem mestu Gempuis socijalistični vodja neke sirotišniee silil na pol odrasle fante in dekleta, da naj neoblečeni med seboj občujejo, in če je potem klerikalna stranka pozvala državno oblast, naj tega ne pripusti, t.edaj to ni bilo ovaduštvo; to je bila vsakaterega poštenega človeka dolžnost! Duhovniki niso ovaduhi, oni sami le predobro vedo, da se dandanes proti nevarni krivi veri s postavami ne doseže nieesar, zavoljo tega tudi postav proti demokratom ne iščemo, mi hočemo le, da se državne raz- mere uravnajo po krščanskih načelih, potem se boderao novih krivovercev lahko obranili. »Peče jih spomin na preteklost«, trdi demokrat. Koga naj peče spomin na preteklost? Sv. katoliško cerkev gotovo ne, pač pa tiste narode, ki so živi studenec zapustili in si skopali jame, ki vode nimajo. Stoletja, v katerih so Ijudje bolj ubogali verske nauke, so bila zlata doba delajočih stanov. Kdor tega ne vo, naj sploh niti o zgodovini, niti o gospodarskih reeeh ne govori! Sv. cerkvi se je že veliko očitalo in očita še danes, navadno od takih ljudij, ki so skoz in skoz malopridni in ki si ne morejo misliti, da bi kdo drug na svetu bil poštenejši od njih. Nastajal je krivoverec za krivovercem, od Šimena copernika do starokatoličanov v naših dneli jih je bilo veliko, veliko vrst, sv. Avguštin sam jih je do svojih dnij naštel osemdeset; vse te je cerkev prebila, prebila bode tudi demokrate, ki niso sarao gospodarski novotarji, oni novotarijo v prvi vrsti v veri, dasi trde v eni sapi: »Vera ni v nevarnosti, mi vsakateremu pustimo verovati, kar hoče«. V celih bukvicah, zoper katere so namenjene te vrstice, socijalni demokrat niti enega gospodarskega nasvela nima; on psuje samo duhovnike, psuje veliko posestvo, trdi, da je lastnina tatvina, da mora svet biti skupna lastnina, da morajo na syetu biti vsi Ijudje enaki. (Dalje prih.)