—-•¦»< 142 >¦•—
f^                         Prijatelja.
londonskem  državnen)  zverinjaku  imeli  so  pred  ve5  leti  poleg mnogih marogastih tigrov, odurniJi hijen, afrikanskih in azijskih slonov, hitronogih ceber, neokretnih nosorogov, smešnih medvedov in drugih živalij vseh delov sveta tudi velikanskega  leva.   Ker je  bila  vstopnina  seveda  visoka,  prinašali  so ubožnejši rnesto denarja mačke ia pse, katere so čuvaji dajali zverinam v Jirano.
Kaj ne, mladi eitatelj, — kako neusmiljeni so nekateri ljudje! Kako bvez-srčni!
Nekoč prinesel je nekdo črnega psička ter ga vrgel k najhujšemu in naj-starejšemu levu. Uboga živalica trepetala je po vseh udih, skrivala se inilo cvileč v najskrajnejši kot in na zadnjih nogah stoječ stezala prednji nožici, kakor bi hotela prositi milosti proti gvozovitej zverini. Mogofno približal se je lev psieku, obračal ga s svojimi šapami na vse strani, bistro ga oglodaval in vohal, a storil mu ni nič žalega. Cuvaj prinesel je mej tem v železnej skledi kuhanih jedij in jih položil pred leva. Lev pogledoval je psička ter ga nekako vabil na skupno ko-silo, a sam ni hotel jesti. Psiček — ki je bil izvestno zelo gladen — bal se je Leva vže nekoliko raanj; oprezujoč približal se je torej k jedi ter prieel jesti. Po-časi pristopil je tudi lev in prijateljski obedoval s psičkom.
Od tistega dne sta si bila vedno dobra prijatelja, pes je levu dostikiat celo mej šapami in pod glavo spal. Kadar so jima prinesli jesti, hitro je bil psiček pii skledi ia po pasjej navadi hotel je seveda vse sam snesti. Moško se je razko-račil preko posode, lajal, reačal in se zaganjal predrzno v leva. A lev ni bil ni-kakor nejevoljen na neolikanega gosta, uego mirno ,je čakal, da mu je psiček do-volil pridružiti se. — Včasih se je hotel lev nekoliko odpočiti, ali psiček ga ni pustil pri miru. skakal in lajal je okolo njega, grizel ga v ušesa in v čopasti rep. A lev ni postal nikoli razkačen, zdelo se je, da ga neumno obnašanje njegovega tovariša le zabava.
Oez leto dni psiček nenadoma zboli in pogine. Lev mislil je menda nekaj časa, da njegov ljubljenec le spi. Večkrat prišel je k njemu, vohal ga, majal in obračal. — a vse zaman! Ko se je prepričal, da je psiček v resnici mrtev, ko-rakal je nemirno iz jednega kota svoje jeee v drugi, stopal k rartvemu psičku, ogledoval ga žalostno, dvignil grivasto glavo in par minut neprenehoma tulil. Ou-vaji hoteli so rartvega psička odstraniti, ali lev pokazal jim je svoje ostre zobe in vedno skrbno stražil mrtvega psička. Prinesli so mn najboljših jedil, a lev se jih niti pritaknil ni; vrgli so mu nekaj živih psov v levjak, strgal jih je takoj, a raz-metane ude pustil ležati. Z velikimi kremplji skopal je v tleh več lukenj, stresal železne palice svoje kletke in tulil, tulil .... Potem se je utrujen vlegel čez truplo mrtvega prijatelja in — bil je tiho. Nenadoma skočil je zopet po konci, grozovito zarjovel ter zopet legel k psičku in bil tiko.
Tako je živel brez jedi in pijače šest dni; sedmo jutro pa so ga našli rnrt-vega v levjaku. Ležeč na truplu rnalega svojega prijatelja poginil je tudi on sam.
Prevel  F. G. Podkrimski