PREOBRAZBA VISOKOŠOLSKEGA PROSTORA - TUDI KNJIŽNIC? 
Pečko Mlekuš Helena 
Oddano: 05.03.2004 – Sprejeto: 21.04.2004 
Pregledni znanstveni članek UDK 027.021(4)(497.4) 

Izvleček 
Prispevek opisuje nekatere ključne dejavnike, ki v zadnjem času vplivajo na delovanje slovenskih visokošolskih knjižnic. Po eni strani morajo slediti trendom razvoja v svetu, po drugi strani pa slovensko visoko šolstvo in z njim tudi knjižnice, vstopa v enoten evropski visokošolski prostor, ki bo prinesel številne spremembe. Le-te bodo postop­ne, saj naj bi se uvajale vse do leta 2010, težko pa je natančno napovedati, kaj bodo prinesle celotnemu visokemu šolstvu in knjižnicam. Ključni evropski in nacionalni dokumenti na tem področju precej natančno opredeljujejo visokošolski prostor, sko­raj nič ali zelo malo pa je govora o njegovi »infrastrukturi« - sodobni visokošolski knjižnici in njenih storitvah. To določajo zakonski in podzakonski akti s področja knjižničarstva. Na visokošolske knjižnice vpliva tudi dogajanje v slovenskem prostoru, zlasti ustano­vitev Univerze na Primorskem in samostojnih visokošolskih zavodov, nekateri so brez ustreznih knjižnic. Slovenski sistem visokošolskih knjižnic se ubada tudi z razdrob­ljenostjo in neenakomerno razvitostjo, kar velja zlasti za sistem Univerze v Ljubljani. Zaradi takšne različnosti je težko pripraviti enotne strokovne osnove za njihovo delo­vanje že na nacionalni ravni in vprašanje je, kaj bo prinesel enoten evropski prostor in nov način financiranja visokošolskih zavodov. 
Ključne besede: visokošolske knjižnice, Evropa, Slovenija 
Review article UDC 027.021(4)(497.4) 

Abstract 
The article deals with some key factors influencing academic libraries in Slovenia at present. On one hand they have to follow the trends in all academic libraries in the 
PEČKO MLEKUŠ, Helena: Is the reform of higher education area the reform of acade­mic libraries, too? Knjižnica, Ljubljana, 48(2004)1-2, str. 123-137 
123 
world while on the other hand Slovenia is entering the European higher education arena and a lot of significant changes are expected to occur. They will be introduced gradually by the year 2010 but it is hard to predict their influence on the higher edu­cation sector and on academic libraries as well. However, little attention is paid to academic libraries in the relevant international and national documents concerning higher education although they represent the base for university teaching, learning and research. Library services are determined by the Slovenian Library Act and other regulations in the field of librarianship. Academic libraries are also influenced by the recent changes in Slovenian tertiaty education field: the emergence of a new univer­sity and new faculties founded by the public sector, some of them have not established a library yet. Besides, the Slovenian academic library sector is decentralized, especial­ly the system of the University of Ljubljana. Therefore it is very hard to prepare com­mon principles, standards or guidelines for the entire Slovenian academic library sector. The question is what changes will be brought about by the European arena of higher education and of the newly introduced lump sum distribution rules of financial means given to the university. 
Key words: academic libraries, Europe, Slovenia 

Uvod 
V skladu z 29. členom Zakona o knjižničarstvu visokošolske knjižnice podpi­rajo študijski in raziskovalni proces na visokošolskem zavodu tako, da izvajajo knjižnično dejavnost predvsem za študente, visokošolske učitelje in visokošol­ske sodelavce (Zakon o knjižničarstvu, 2001). Z visokošolskim zavodom so najtesneje povezane in nujno potrebna »infrastruktura« za njegovo dejavnost. Povsod po svetu so se znašle pred podobnimi razpotji, saj so v večji ali manjši meri priča naraščanju obsega visokega šolstva, zmanjševanju deleža javnih sre­dstev, pojavu privatnih izobraževalnih zavodov, naglemu razvoju informacijske tehnologije in vedno zahtevnejšim uporabnikom. 
Širitev Evropske unije prinaša državam, ki so ali bodo njene članice, številne politične, družbene, ekonomske in kulturne spremembe, ki naj bi postopoma privedle do večje povezanosti in usklajenosti med njimi. Evropski visokošolski prostor je zelo heterogen, njegov cilj je, da se reformira in čimbolj poenoti, hkra­ti z njim pa bodo spremembe zajele tudi knjižnice. 
Slovenske visokošolske knjižnice seveda niso izolirane, so del globalnega pro­stora in nanje vplivajo tako dogajanja v Evropi kot tudi trendi razvoja v knjižnicah razvitih držav. Te so vedno bolj usmerjene k uporabniku, njegovim potrebam in zahtevam, k zagotavljanju in preverjanju kakovosti svojih storitev, tudi s pomočjo sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije. Ta omogoča knjižnicam, da vse več storitev opravijo na daljavo. 
Dogajanje v našem visokošolskem prostoru je v zadnjem času še posebej razgi­bano: uvaja se nov sistem financiranja visokošolskih zavodov, leta 2003 je bila ustanovljena tretja slovenska univerza, nastajajo novi javni in zasebni visoko­šolski zavodi, ki se hitreje odzivajo na spremembe v okolju, so bolj konkurenčni in zaradi zanimivih študijskih programov privabljajo vedno več študentov. 
Dejavnost slovenskih visokošolskih knjižnic usmerjajo tudi zakonski in pod­zakonski akti na področju knjižničarstva. Med njimi je potrebno omeniti zlasti zakon o knjižničarstvu iz leta 2001 ter leta 2003 sprejete dokumente: Uredbo o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz, Pravilnik 
o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe in Uredbo o osno­vnih storitvah knjižnic. 

Enoten evropski visokošolski prostor 
Sodobne evropske univerze izhajajo iz skupnih korenin; iz srednjeveške univer­ze, velik vpliv nanje je imela pariška univerza. V kasnejših letih so se zgledovale tudi po modelu nemške univerze, kot si jo je pred skoraj dvema stoletjema pre­dstavljal Wilhelm von Humboldt, ki se je lotil reforme berlinske univerze. Po njegovi zamisli je bila organizirana v fakultete, katedre in znanstvene discipline. 
Takšen model organizacije univerze, ki je poudarjal tudi enakovrednost izobraževalnega in raziskovalnega dela, je danes zastarel. Večina današnjih evrop­skih univerz, ki so sledile temu in podobnim modelom, se slabše odziva na spre­membe v okolju in privlači vedno manj študentov (Role of the universities in the Europe of knowledge, 2003). Zato se je pojavila potreba po njihovi preobrazbi. Le tako se bodo lahko spopadale z vedno večjo konkurenčnostjo (bojem za štu­dente, učitelje in finančna sredstva), vedno večjo vlogo trga pri odločanju o štu­dijskih programih, zvišanimi stroški izobraževanja in vedno bolj agresivnimi ne-evropskimi univerzami. 
T. i. »bolonjski proces«, v katerem sodeluje tudi Slovenija, ima svoje začetke že v letu 1988, ko so rektorji evropskih univerz na najstarejši evropski univerzi v Bologni, podpisali dokument Magna Charta. Ta poudarja avtonomnost univerze, tesno povezavo izobraževalnega in raziskovalnega dela ter njune svobode (Ma­gna Charta, 1988). Temeljni dokument prenove evropskega visokega šolstva, ki so ga 1999 podpisali ministri 29 držav, pa je Bolonjska deklaracija (Bologna Declaration, 1999). Podpisnice so se zavezale, da bodo do leta 2010 postopno reformirale svoje visokošolske sisteme tako, da bodo, ob upoštevanju avtono­mij in razlik, med seboj čimbolj usklajeni. To seveda ne bo potekalo brez težav, saj gre za poenotenje okolja z različnimi izobraževalnimi sistemi, jeziki in kul­turami. 
V evropskem prostoru bo poleg dvostopenjskega študija, kreditnega sistema, primerljivosti študija, konkurenčnosti, zagotavljanja kakovosti, vseživljenjskega izobraževanja, poudarek tudi na mobilnosti študentov in visokošolskih učiteljev. Ta je v Evropi zaenkrat relativno nizka, v letu 2000 je na primer 2,3% evropskih študentov študiralo v kakšni drugi evropski državi. V študijskem letu 1999/2000 je le 1,8% slovenskih študentov študiralo v tujini, pa tudi sicer večina evropskih študentov iz držav članic EU in držav kandidatk študira v svoji državi (Eurostat, 2004). 
2.1 »Mcdonaldizacija« visokega šolstva 
Eden od razlogov za reformo oziroma poenotenje evropskega visokega šolstva je tudi v tem, da se bo le tako sposobno spopadati z vedno večjo konkurenčno­stjo in prevlado ameriškega visokega šolstva. Uveljavljene ameriške univerze postajajo vse bolj privlačne za evropske študente, kar povzroča vse večji »beg možganov« iz Evrope. V državah Evropske unije je okoli 3.300 visokošolskih zavodov, v vsej Evropi jih je okoli 4.000, v ZDA pa več kot 4000 (Altbach, 2004). Podatki za leto 2000 na primer kažejo, da je bilo na vseh evropskih univerzah 
450.000 študentov iz drugih držav, v ameriških pa 540.000. Ameriške univerze imajo tudi večji delež tujih študentov v višjih letnikih dodiplomskega študija in več podiplomskih študentov, zlasti na področju tehniških ved, informatike in matematike. Poleg tega več kot polovica evropskih študentov, ki opravijo dok­torski študij v ZDA tam tudi ostane za več let ali celo za vedno. Seveda pa ame­riške univerze v povprečju namenijo dva do petkrat več sredstev na študenta kot evropske. Financirajo se iz javnih in privatnih sredstev, sredstva prispevajo štu­dentje (tudi tuji), poslovni sektor in fundacije (Altbach, 2004). 
Enoten evropski visokošolski prostor ima svoje nasprotnike in zagovornike. Nekateri avtorji (Altbach, 2004) poudarjajo, da bo to internacionalen prostor in svarijo pred posledicami njegove globalizacije, češ da lahko majhne države iz­gubijo svojo identiteto ter da se bodo sedanje razlike med univerzami samo še povečale. Globalizacija visokega šolstva, širše gledano, pravzaprav ni nekaj novega. Evropske univerze so že od nekdaj delovale v »globalnem« okolju: sode­lovale so znotraj in zunaj meja držav ali narodov, poznale skupen jezik – latin­ščino, služile so mednarodni skupnosti študentov in tudi profesorji so prihajali iz različnih držav (Altbach, 2004). 
Nekateri avtorji (npr. Hartley, 1995) opozarjajo tudi na eno od posledic globali­zacije - pojav t. i. »mcdonaldizacije« oziroma amerikanizacije evropskega viso­kega šolstva. Do nje lahko pride, če bomo pri oblikovanju evropskega prostora slepo posnemali ameriške in britanske modele visokošolskega izobraževanja, pri tem pa ne bomo upoštevali nacionalnih značilnosti. Tudi izobraževanje na daljavo, ki ga v vedno večji meri izvajajo ameriške in britanske univerze, lahko spodkoplje obstoječe nacionalne izobraževalne sisteme, tako kot je McDonalds s svojo prehranjevalno verigo izrinil domače ponudnike (Hartley, 1995). 
Nekateri avtorji (npr. Ritzer, 1993) pa menijo, da je že prišlo do mcdonaldizacije celotne družbe ter da so se načini in postopki dela, ki so jih leta 1937 v ameriških restavracijah s hitro prehrano vpeljali bratje McDonald, že razširili v vsakdanje življenje, ne glede na kulturne, nacionalne in zemljepisne meje: racionalizacija na vseh ravneh življenja, poudarjeni so učinkovitost, predvidljivost - standardi­zacija, preračunavanje stroškov - merjenje, zunanja kontrola zaposlenih in upo­rabnikov (efficiency, predictability, calculability, control). 

2.2 Financiranje visokega šolstva 
Problematika financiranja visokega šolstva ni le slovenski ali evropski ampak svetovni problem in tema mnogih srečanj in konferenc. Dejstvo je, da se je obseg terciarnega izobraževanja povečal v takšni meri, da obstoječi finančni viri ne zadostujejo več. V državah EU se je število študentov v zadnjih 25 letih najmanj podvojilo. Portugalska je država z največjim porastom števila študentov v Evro­pi, njihovo število se je v tem obdobju štirikrat povečalo (Eurostat, 2003). V Slo­veniji se je v zadnjih desetih letih več kot podvojilo. Povsod se pritiski na viso­košolske zavode večajo, proračunska sredstva pa manjšajo. 
Ena od rešitev je skrajšanje tradicionalno dolgega evropskega načina študija in s tem tudi njegova pocenitev. Bolonjska deklaracija predlaga tri in štiriletni študij. Druga rešitev pa je spremenjen način državnega financiranja in iskanje dodatnih virov. Visokošolske ustanove, zlasti tiste v državah vzhodne in srednje Evrope, morajo podobno kot razvite evropske države iskati dodatne vire k tistim, ki jih prispeva država. 
Tu so se začeli premiki tudi pri nas. Konec leta 2003 je Vlada RS sprejela Uredbo 
o financiranju visokošolskih zavodov od leta 2004-2008, ki predstavlja eno od reform na področju visokega šolstva. Novi sistem financiranja visokega šolstva, ki naj bi zagotavljal večjo finančno avtonomijo visokega šolstva in upošteval tudi dosežke visokošolskih zavodov, je drugačen od koncepta plačil po dose­danjih standardih in normativih. Sredstva za študijsko dejavnost, iz katerih bo financirana tudi dejavnost visokošolskih knjižnic in ki jih bo visokošolskim zavodom dodelilo MŠZŠ, bodo sestavljena iz t. i. letnih osnovnih sredstev (80%) in iz letnih normativnih sredstev (20%). Le-ta pa bodo določena po posebni for­muli, ki bo upoštevala število vpisanih študentov rednega dodiplomskega štu­dija v tekočem študijskem letu, število diplomantov v preteklem študijskem letu ter študijsko skupino, v katero spada določen visokošolski zavod. Vsak zavod bo pri razporejanju s sredstvi znotraj zavoda avtonomen, tudi pri razporejanju sredstev za knjižnično in informacijsko dejavnost. 


3 Trendi v visokošolskih knjižnicah v svetu 
3.1 Razvoj informacijske tehnologije 
Informacijska tehnologija ima velik vpliv na nastajanje in razširjanje znanja v akademski sferi. Do nedavnega se je znanje »prenašalo« po verigi, ki je potekala od avtorja do uporabnika, posredovala pa so ga znanstvena in strokovna združenja, udeleženci konferenc, založniki in knjižnice. Sedaj se veriga vedno bolj spreminja, vse več informacij se prenaša od avtorja neposredno k uporabniku. Vloga knjižnice kot tradicionalnega posrednika med njima je vse bolj vprašljiva. 
Vedno več knjižnic je hibridnih, gradivo je v tiskani in elektronski obliki, prek medmrežja dostopno na daljavo: časopisi, knjige, študijsko in drugo gradivo, ki nastaja na univerzi - diplomske in magistrske naloge, doktorske disertacije1 . 
V svetu se počasi uveljavljajo tudi prenosni čitalniki, v katere je možno shraniti veliko količino knjig in študijskega gradiva v elektronski obliki. Najprej so jih preizkusili prav v akademskem okolju, na ameriških univerzah, saj so študenti zelo odprti za novosti in naklonjeni novim tehnologijam. 
Nekatere znanstvene discipline se bolj oklepajo tiskanih virov, zato prehod od tiskanih na elektronske oblike gradiva poteka z različno hitrostjo. Knjižnice pre­oblikujejo obstoječe knjižnične zbirke in prerazporejajo finančna sredstva – vedno več jih namenjajo za nabavo gradiva v elektronski obliki. Trg tiskanih publikacij je relativno stabilen, kar pa ne bi mogli reči za trg elektronskih virov. Knjižnice so si sprva obetale, da bodo elektronske publikacije na tržišču cenejše od tiskanih, vendar so se uštele (Collections & Access for the 21st-Century Scho­lar, 2002). Založniki so se hitro odzvali na spremembe, pričeli so se združevati in spet vsiljujejo svoje pogoje, ki jih sproti prilagajajo glede na finančne zmožnosti in pogajalske sposobnosti knjižnic oziroma konzorcijev. 
Zaradi razvoja informacijske tehnologije je spremenjena tudi definicija knjižnične zbirke. Medna­rodni standard za knjižnično statistiko ISO 2789 knjižnično zbirko definira kot «Vse gradivo, ki ga knjižnica zagotavlja svojim uporabnikom. To je vse gradivo, ki ga ima knjižnica v lasti in elektronski viri, ki so dostopni na daljavo in za katere si je knjižnica zagotovila pravico dostopa vsaj za določeno časovno obdobje«. 

3.2 Merjenje kakovosti knjižničnih storitev 
Vse večja konkurenčnost in usmerjenost k uporabniku na eni strani, na drugi pa omejena finančna sredstva, silijo knjižnice, da merijo kakovost svojih storitev. Merjenja se lotevajo bolj ali manj sistematično, glede na to, v kakšnem okolju delujejo in kaj to okolje od njih zahteva. Evropske države pristopajo k merjenju različno, precej je odvisno od nacionalne kulture in od organizacijske kulture v posamezni knjižnici oziroma od njenega vodstva. Med italijanskimi knjižnicami so primeri merjenja zelo redki, nedavno so v nekaterih visokošolskih knjižnicah pričeli uporabljati mednarodni standard za merjenje uspešnosti poslovanja knjižnic ISO 11620. 
V nekaterih evropskih državah pa visokošolske knjižnice delujejo bolj usklajeno; dogovorile so se, katere ključne podatke bodo zbirale oziroma katere kazalce bodo uporabljale za merjenje svoje dejavnosti. Nizozemske univerzitetne knjižnice tako uporabljajo več kot trideset kazalcev, britanske visokošolske knjižnice prikazujejo svojo dejavnost s pomočjo majhnega števila ključnih statističnih podatkov, 15 nemških visokošolskih knjižnic se je dogovorilo za uporabo 10 ključnih kazalcev. Glede na to, da so kazalci izbrani na osnovi dogovora, podatki pa zbrani po enotni metodologiji, je možna tudi primerjava med knjižnicami (benchmarking). 
Zanimivi so rezultati primerjave med britanskimi in danskimi knjižnicami, ki je bila v obdobju 2002-2003 narejena med vodji knjižnic v obeh državah (anketira­nih je bilo 411 vodij danskih in 237 vodij britanskih knjižnic) (Pors, 2003). Avtor ugotavlja, da je pri izbiri metod oziroma orodij za merjenje kakovosti v knjižnicah odločilno, kako je v določeni državi razvita kultura merjenja, kakšne so zahteve financerjev (katere podatke zahtevajo od knjižnic) ter katere metode merjenja pozna vodstvo knjižnice. Rezultati raziskave so pokazali, da se na tem področju nacionalni kulturi obeh držav bistveno razlikujeta: kultura merjenja je veliko bolj razvita v britanskih knjižnicah kot v danskih; vodje britanskih knjižnic se v večji meri odločajo za t. i. »trša« orodja. Dobro poznajo in uporabljajo na primer stra­teško planiranje, projektni menedžment, izvajajo študije uporabnikov in zapo­slenih. Danske knjižnice pa so zaradi svojih kulturnih značilnosti bolj usmerjene k »mehkejšim« metodam. Omejujejo se na izdelavo letnih statističnih poročil, ki jih zahtevajo financerji, in so bolj usmerjeni k razvoju kadrov, njihovih spo­sobnosti, vrednotenju in izboljšanju njihovega delovnega okolja (Pors, 2003). 
Na področju merjenja kakovosti knjižničnih storitev so zelo dejavne in sistema­tične ameriške raziskovalne knjižnice. V skladu s sodobnimi trendi niso več toliko usmerjene k merjenju zadovoljstva uporabnikov s posameznimi knjižničnimi storitvami kot k merjenju kakovosti storitev kot celote. Njihova merjenja temeljijo na t. i. teoriji razkoraka - »gap theory«, ki se je najprej razvila v profitnem sektorju, je zelo kompleksna in obširno opisana v strokovni litera­turi. Uporabnik in njegovo zaznavanje knjižničnih storitev sta v središču pozor­nosti. Gre za merjenje razlike med kakovostjo storitev, ki jo uporabniki od knjižnice pričakujejo in kakovostjo, ki jo »dobijo«. Poleg tega se pri merjenju upošteva tudi mnenje uporabnika o tem, kakšna kakovost storitve bi bila zanj še sprejemljiva (pričakovana, zaznana in minimalna raven kakovosti). Storitve knjižnice so kakovostne, če dosegajo ali presegajo pričakovanja uporabnikov. 
Združenje ameriških znanstvenih knjižnic (ARL) je v sodelovanju s teksaško univerzo razvilo programsko orodje za merjenje kakovosti knjižničnih storitev s stališča uporabnika - LibQUAL+™. Najprej – pred tremi leti - so ga začeli upo­rabljati v visokošolskih knjižnicah v ZDA, najprej le peščica knjižnic, sedaj pa ga uporablja več kot štiristo knjižnic v ZDA in Kanadi. Tudi tukaj bi lahko rekli, da gre za neke vrste amerikanizacijo, kajti kot kaže, se bo to orodje razširilo tudi na evropske knjižnice: testno ga uporablja že 20 knjižnic v Veliki Britaniji in ena na Nizozemskem. 
Medtem ko je merjenje »tradicionalnih« knjižničnih storitev v nekaterih okoljih že močno uveljavljeno in dokumentirano v strokovni literaturi, je merjenje elek­tronskih knjižničnih storitev oziroma oblikovanje ustreznih kazalcev še precej na začetku. Med najbolj znanimi projekti na tem področju sta »e-metrics«, v ka­terem sodelujejo ameriške znanstvene knjižnice, kazalce za merjenje elektron­skih storitev je razvil tudi projekt EQUINOX, ki poteka v okviru evropske komi­sije. 
Slovenske visokošolske knjižnice se tega problema še niso lotile sistematično. Izdelani so bili predlogi za izbor kazalcev na nacionalni ravni, tudi teoretične osnove so dobro dokumentirane v domači in tuji strokovni literaturi, vendar bistvenih premikov na tem področju doslej ni bilo. 


Dogajanje v slovenskem visokošolskem prostoru 
Vstopu v EU je pri nas v zadnjem času namenjene precej pozornosti, prav tako uresničevanju Bolonjske deklaracije in prilagajanju enotnemu evropskemu vi­sokošolskemu prostoru. Priprave na prenovo slovenskega visokega šolstva so se začele že po osamosvojitvi Slovenije, ko je bila spremenjena visokošolska zakonodaja; pojavili so se tudi prvi samostojni visokošolski zavodi. 
V letu 2003 pa je bilo dogajanje še posebej razgibano. Nekatere visoke šole so se preoblikovale v fakultete, druge so se odločile za prehod z ene univerze na drugo. Največ formalnih sprememb se je v preteklem letu zgodilo na Univerzi v Lju­bljani.2 V začetku leta je bila formalno ustanovljena tretja slovenska univerza -Univerza na Primorskem (UP). Odlok o njeni ustanovitvi je bil sprejet januarja 2003 (Odlok o ustanovitvi Univerze na Primorskem, 2003). Univerza ima 7 čla­nic, trenutno imajo knjižnice 4 med njimi, nima pa svoje univerzitetne knjižnice3 (Pečko Mlekuš, 2002). 
Poleg tega se je v letu 2003 pojavilo vprašanje, kaj bo z nekaterimi visokošolski­mi zavodi v prihodnje. Število študentov na visokošolskih zavodih sicer narašča, vendar ne na vseh enako. Tako so v okviru ljubljanske univerze nekateri zavodi z več kot 10.000 vpisanimi študenti, po drugi strani pa je na nekaterih oddelkih naravoslovnotehniške fakultete le okoli 200 vpisanih študentov, z ekonomskega vidika je nadaljnji obstoj takšnih zavodov vprašljiv. To vprašanje se pojavlja tudi pri knjižnicah s tako majhnim številom uporabnikov. Evropski projekt LibE­con2000, ki preučuje ekonomski položaj evropskih knjižnic, je v svoji študiji na primer ugotovil, da so knjižnice oziroma izposojevališča z manj kot 2000 upora­bniki ekonomsko vprašljivi (LibEcon, 2001). 
Slovenske visokošolske knjižnice so v statističnih prikazih »razvrščene« v pet skupin4, med katerimi pa vlada velika raznolikost. Razlikujejo se po poslanstvu, obsegu in strukturi knjižnične zbirke, prostoru, (računalniški) opremljenosti, številu zaposlenih in tako tudi po obsegu storitev. V letu 2002 je imelo na primer 13 knjižnic manj kot dva zaposlena delavca, 10 knjižnic ni imelo nobenega raču­nalnika z dostopom do interneta za uporabnike, 21 jih ni imelo avtomatizirane izposoje. Poleg tega je, po podatkih MŠZŠ za leto 2003, tudi 10 samostojnih viso­košolskih zavodov (Pečko Mlekuš, 2002). Nekateri med njimi žal nimajo knjižnic oziroma le-te Državni matični službi za knjižničarstvo ne posredujejo statistič­nih podatkov o svoji dejavnosti. 
Posebej pa so velika odstopanja med knjižnicami ljubljanske univerze, ki je bila kot prva slovenska univerza ustanovljena leta 1919 po vzoru Humboldtove uni­verze. Sprva je bilo mišljeno, da bo imela eno univerzitetno knjižnico, ki bi služila 
2 	Ljubljanska univerza je v letu 2003 ostala brez koprske enote Pedagoške fakultete, ki je postala članica UP, Visoka policijsko varnostna šola se je preoblikovala v Fakulteto za policijsko varno­stne vede in je postala članica UM, Visoka šola za socialno delo in Visoka upravna šola iz Ljublja­ne sta se preoblikovali v fakultete (Fakulteta za socialno delo, Fakulteta za upravo). Pridruženi članici ljubljanske univerze sta konec leta 2003 postali tudi NUK in CTK. UM ustanavlja svojo Medicinsko fakulteto. 
3 	Fakulteta za humanistične študije Koper, Fakulteta za management Koper ima knjižnico skupaj s Pedagoško fakulteto, Turistica – Visoka šola za turizem Portorož, Znanstvenoraziskovalno sre­dišče v Kopru. 
4 To so: knjižnice članic Univerze v Ljubljani - 38 knjižnic, NUK in CTK, 8 knjižnic Univerze v Mariboru, 4 knjižnice Univerze na Primorskem, 3 knjižnice samostojnih visokošolskih zavodov (Politehnika – Nova Gorica, Fakulteta za podiplomski humanistični študij – Institutum Studio-rum Humanitatis Ljubljana, Visoka šola za podjetništvo Piran). 
celotni univerzi. Kasneje so se pričele na nekaterih oddelkih in katedrah nesiste­matično razvijati manjše knjižnice, prostorsko in vsebinsko razdrobljene, kar se je ohranilo do danes5 . 
Visokošolske knjižnice mariborske univerze, ki je po nastanku precej mlajša od ljubljanske (1975), so sčasoma oblikovale enoten in manjši knjižnično informa­cijski sistem (8 knjižnic), ki se lahko hitreje odziva na spremembe v okolju. Sprva so se pri organiziranosti knjižničarstva zgledovali po tujih vzorih in po ljubljan­ski univerzi. Kasneje so bile na višjih šolah ustanovljene nesamostojne knjižnice, začele so se širiti in obstajala je bojazen, da bo visokošolsko knjižničarstvo v Mariboru razdrobljeno tako kot na Univerzi v Ljubljani. Funkcijo univerzitetne knjižnice je prevzela Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM). 
Najslabše so razvite knjižnice samostojnih visokošolskih zavodov in knjižnice UP, kar je zaradi njihove »mladosti« tudi razumljivo. Po drugi strani pa UP pou­darja svojo evropsko naravnanost in pripravljenost za sodelovanje, zlasti s tuji­mi univerzami v neposredni bližini, saj je bila ustanovljena v času intenzivnih priprav na vstop v Evropsko unijo. 

Kakšna naj bi bila sodobna visokošolska knjižnica? 
V strokovni bibliotekarski literaturi je pogosto poudarjen pomen visokošolske knjižnice, zlasti njena nova vloga pri izobraževanju in informacijskem opis­menjevanju uporabnikov. Kljub temu ji je v »skupnih evropskih« in nacionalnih dokumentih s področja visokega šolstva namenjeno bolj malo pozornosti. 
Čeprav je Bolonjska deklaracija izhodiščni dokument sodobnega evropskega visokega šolstva, ki opredeljuje, kakšen naj bi bil ta prostor do leta 2010, knjižnice oziroma knjižnično informacijska dejavnost v njej nista nikjer posebej omenjena. Mogoče se jih še najbolj dotika v odstavku, ki govori o mobilnosti oziroma o prostem prehajanju študentov, ki jim je treba zagotoviti »… pogoje za študij ozi­roma izobraževanje/usposabljanje in s tem povezane storitve.« (Bologna Decla­ration, 1999) 
V KIS ljubljanske univerze so vključene tako knjižnice, ki pokrivajo širša znanstvena področja: Centralna biotehniška, Centralna ekonomska, Centralna medicinska, Centralna tehniška, Osre­dnja humanistična knjižnica in Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja, kot tudi 13 oddelčnih knjižnic in ena na katedri. Osrednja humanistična knjižnica pa vključuje 19 knjižnic oddelkov na Filozofski fakulteti. 
Tudi nacionalni dokumenti s področja visokega šolstva nikjer ne določajo, kak­šna naj bo sodobna slovenska visokošolska knjižnica. V skladu s sedaj veljav­nim Zakonom o visokem šolstvu knjižnica tudi ni pogoj za ustanovitev visoko­šolskega zavoda (Zakon, 1993, člen 14.). Predlog Zakona o spremembah in do­polnitvah zakona o visokem šolstvu, ki je v obravnavi, je prav tako osredotočen k razvoju slovenskega visokega šolstva in uresničevanju ciljev, določenih z Bo­lonjsko deklaracijo. 
Nacionalni program visokega šolstva je začrtal nekatere usmeritve visokošol­skih knjižnic: »…knjižničarsko, informacijsko in drugo strokovno dejavnost« uvršča med dejavnosti, ki jih opravljajo visokošolski zavodi (točka 5.1). V skla­du s programom je knjižnica potrebna tudi za izvajanje podiplomskega študija na visokošolskem zavodu (točka 5.5.3), omenjeno je tudi, da je v knjižnicah po­trebno uvesti ukrepe za olajšanje študija študentom s posebnimi potrebami (točka 4.3). V točki 4.5.2 pa knjižnični dejavnosti nalaga, da se mora pri organizaciji zgledovati po tujih univerzah. 
Novejši dokument Merila in postopki za ocenjevanje študijskih programov in visokošolskih zavodov (2002, 3. člen), navaja knjižnico kot materialni pogoj za izvajanje določenega študijskega programa, »primernost knjižnic pa se ocenjuje po merilih, določenih v skladu z Zakonom o knjižničarstvu«. Iz tega lahko skle­pamo, da je skrb za dejavnost knjižnic v celoti prepuščena knjižničarski stroki oziroma zakonodaji – zakonu o knjižničarstvu. 
5.1 Zakonodaja na področju knjižničarstva 
Zakon o knjižničarstvu največ prostora namenja sicer splošnim knjižnicam, o visokošolskih knjižnicah govori le 29. člen, ki opredeljuje njihovo poslanstvo ter navaja naloge univerzitetnih knjižnic, v 11. členu pa govori tudi o tem, da razvoj knjižnic usmerjajo standardi in strokovna priporočila (Zakon o knjižničarstvu, 2001)6 . 
Visokošolske knjižnice pa, v nasprotju s splošnimi, šolskimi in specialnimi knjižnicami nimajo strokovnih standardov oziroma priporočil, na katere bi se opirale pri svojem delu. Zadnji dokument na tem področju so bili Strokovni kri­teriji in merila za visokošolske knjižnice, katerih osnutek je več let pripravljala delovna skupina Sekcije za visokošolske knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih 
Visokošolske knjižnice podpirajo študijski in raziskovalni proces, tako da izvajajo knjižnično deja­vnost predvsem za študente, visokošolske učitelje in visokošolske sodelavce. Univerzitetne knjižnice so glavne visokošolske knjižnice univerz. 
društev Slovenije. Osnutek je bil pripravljen leta 1989, vendar ni dobil ustrezne podpore. Visokošolski knjižničarji so mnenja, da bi bili standardi oziroma stro­kovna priporočila, ki bi usmerjali dejavnost knjižnic, nujno potrebni. 
Trenutno je edini dokument, ki določa, kakšna mora biti visokošolska (in druge vrste knjižnic) knjižnica, Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, ki je podzakonski akt zakona o knjižničarstvu. Visokošolskim knjižnicam namenja člene od 25. do 29. ter predpisuje t. i. minimalne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati knjižnice članic univerze oziroma samostojnih visoko­šolskih zavodov in univerzitetne knjižnice, da lahko opravljajo javno službo. Določa velikost zbirke7 , njeno nabavno politiko oziroma gradnjo knjižnične zbirke, gradivo, ki ga mora imeti v prostem pristopu, za knjižnice članic univer­ze in samostojnih visokošolskih zavodov pa tudi najmanjše število zaposlenih8 . Pri določanju prostorskih pogojev in opreme predpisuje tudi število čitalniških mest 9 in število računalnikov za uporabnike10 . V skladu z določili tega pravil­nika bodo knjižnice razvrščene v tri kategorije razvitosti: v 1. kategorijo (razvi­te), 2. kategorijo (srednje razvite) in 3. kategorijo (nerazvite) in vpisane v razvid (Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, 03). 
Razumljivo je, da bodo te pogoje najmanj izpolnjevale oddelčne knjižnice lju­bljanske univerze in novoustanovljene knjižnice. To so predvsem knjižnice sa­mostojnih visokošolskih zavodov in knjižnice članic Univerze na Primorskem. Nekatere članice UP sploh nimajo knjižnice, vemo pa tudi, da UP nima univerzi­tetne knjižnice. Pravilnik za takšne primere sicer določa, da morajo doseči mini­malni obseg zbirke v roku 9 let od svoje ustanovitve, vendar to lahko pomeni, da bo UP še nekaj let brez ustrezne knjižnično informacijske infrastrukture. 
7 	Univerzitetna knjižnica ima najmanj 50.000 enot gradiva in naroča ali omogoča dostop vsaj do 
1.000 redno naročenih naslovov serijskih publikacij. Knjižnica članice univerze oziroma samo­stojnega visokošolskega zavoda ima vsaj 10.000 enot gradiva in najmanj po 2 izvoda študijskega gradiva, predpisanega na članici univerze ali samostojnem visokošolskem zavodu. Omogoča do-stop do vsaj 100 naslovov serijskih publikacij. 
8 	Knjižnica članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda mora imeti zaposlena najmanj 2 delavca z univerzitetno izobrazbo bibliotekarske ali druge ustrezne smeri v skladu s pedagoško ter znanstveno-raziskovalno in umetniško dejavnostjo, ki jo opravlja članica univerze oziroma samostojni visokošolski zavod, za opravljanje dejavnosti iz 2. in 29. člena zakona. Za vsako nalogo, ki jo koordinirajo ali izvajajo za potrebe knjižničnega sistema univerze, imajo vsaj še po enega strokovnega delavca. 
9 	Knjižnica članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda mora imeti ustrezen pro­stor glede na obseg nalog, ki jih opravlja, in ki omogoča postavitev dela zbirke v prosti pristop, postavitev ustrezne opreme in vsaj 1 čitalniško mesto na 50 potencialnih uporabnikov. 
10 	Visokošolska knjižnica mora imeti ustrezno opremo v skladu z obsegom nalog, ki jih opravlja. Imeti mora telefon, telefaks in preslikovalni stroj ter najmanj en računalnik z dostopom do sveto­vnega spleta za uporabnike. Zagotavljati mora vsaj 1 računalniško mesto z dostopom do svetov­nega spleta na vsakih 300 potencialnih uporabnikov. 
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe tudi do­loča, da univerze same določijo mrežo visokošolskih knjižnic, in sicer s poseb­nim aktom, kar bo zahtevna naloga prav za heterogen knjižnični sistem UL. 
Drugi podzakonski akt, ki pa je usmerjen na dejavnost oziroma storitve vseh vrst knjižnic, tudi visokošolskih, je Uredba o osnovnih storitvah knjižnic. Ta med drugim določa, katere so tiste osnovne storitve, ki jih mora vsaka knjižnica nu­diti uporabnikom brezplačno. Določa tudi, da mora imeti vsaka knjižnica pravi­lnik o splošnih pogojih poslovanja in obvezne elemente, ki jih mora ta vsebovati (Uredba o osnovnih storitvah knjižnic, 2003). V ta namen so knjižnice UL obliko­vale enoten – krovni pravilnik o splošnih pogojih njihovega poslovanja, ki pra­vzaprav predstavlja, skupaj z enotno knjižnično izkaznico na UL, še en korak k strokovnemu poenotenju knjižnic UL. 


Zaključek 
Pred nami je korenita prenova visokega šolstva. Spremembe v visokošolskem izobraževanju bodo morale biti postopne, ne le formalne ampak tudi vsebinske, vplivale pa bodo tudi na dejavnost knjižnic. Težko je natančno napovedati, v katero smer se bodo razvijale, v vsakem primeru pa bo potrebno zmanjšati njihovo razdrobljenost in razlike med njimi ter oblikovati čimveč skupnih dokumentov, ki bodo usmerjali in poenotili njihovo delovanje. Eden od ciljev pri pripravi Pra­vilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe je bila namreč tudi združitev knjižnic na oddelkih (katedrah), ki ne izpolnjujejo pogojev pravi­lnika, kar bi pomenilo tudi manjšo razdrobljenost knjižničnega sistema, zlasti na UL. 
Med knjižničnimi storitvami bo imelo vedno večji pomen izobraževanje in in­formacijsko opismenjevanje. Vedno več bo storitev na daljavo, tudi izobraževanje, nekatere tradicionalne storitve pa bodo začele upadati (obisk, izposoja, medknjižnična izposoja). Knjižnični delavci se bodo morali aktivno vključiti v izobraževalni proces. Potrebno bo sodelovanje s pedagoškim osebjem pri izbo­ru in oblikovanju študijskega gradiva v elektronski obliki. Za izvajanje takšnih nalog pa je potrebno zadostno število knjižničarjev, ki imajo ustrezna znanja, ustrezni prostorski pogoji in ustrezna oprema. Statistični podatki za leto 2002 (18% knjižnic brez računalnika z dostopom do interneta za uporabnike, 24% knjižnic z manj kot 2 zaposlenima delavcema) kažejo na eno izmed šibkih točk naših visokošolskih knjižnic. 
Potrebno se bo približati posameznemu uporabniku in njegovim potrebam, upo­števati nove študijske smeri pri razvoju zbirk in storitev, hkrati pa meriti njiho­vo kakovost, vpliv knjižnice na dosežke uporabnikov, na rezultate izobraževalnega in raziskovalnega dela. Za ugotavljanje in zagotavljanje kako­vosti visokega šolstva bo ustanovljena javna agencija s Svetom za evalvacijo visokega šolstva. Tako bomo prvič dobili neodvisen organ za zunanje preverjanje kakovosti v visokem šolstvu in se približali številnim drugim evropskim državam, ki tak organ že imajo. V njegovo dejavnost je lahko vključeno tudi ugo­tavljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskih knjižnic. 
Vprašanje je tudi, kako bo z mobilnostjo študentov v evropskem prostoru, kdo bodo uporabniki slovenskih visokošolskih knjižnic (delež tujih študentov) in kakšne bodo njihove značilnosti. Bodo usmerjeni k čimprejšnjem zaključku štu­dija in zaposlitvi ali k dolgoročnejšim ciljem – raziskovalnemu in razvojnemu delu. Bodo slovenske visokošolske knjižnice, glede na naštete »notranje« dejav­nike, kos spremembam, ki prihajajo »od zunaj«? 

Citirani viri 
1. 	
Altbach, Philip G. (2004). Globalisation and the university: myths and realities in an unequal world. Tertiary Education and Management, 10, str. 3-25. 

2. 	
Bologna Declaration: Joint Declaration of the European Ministers of Education. Pridobljeno 11.2.2004 s spletne strani: http://www.bologna-berlin2003.de/ pdf/bologna_declaration.pdf 

3. 	
Collections & Access for the 21st-Century Scholar: Changing Roles in Research Libraries. ARL Bimonthly Report 225, december 2002. Pridobljeno 11.2.2004 s spletne strani: http://www.arl.org/newsltr/225/main.html 

4. 	
Eurostat. Pridobljeno 11.2.2004 s spletne strani: http://europa.eu.int/comm/ eurostat/Public/datashop/printcatalogue/EN?catalogue=Eurostat 

5. 	
Hartley, David (1995). The ‘McDonaldization’ of higher education: Food for thought? Oxford Review of Education; vol. 21 (4), str. 409-424. 

6. 	
Information and documentation - Library performance indicators. International standard ISO 11620. (1998). ISO: Geneve. 

7. 	
Information and documentation – International library statistics. International standard ISO 2789. (2003). ISO: Geneve. 

8. 	
Libecon2000: Library Economics in Europe. Pridobljeno 18.3.2004 s spletne strani: http://www.libecon.org/millenniumstudy/executivesummary.pdf 

9. 	
Magna Charta of European Universities. Pridobljeno 7.4.2004 s spletne strani: http://www.cepes.ro/information_services/sources/on_line/magna_charta.htm 

10. 	
Merila in postopki za ocenjevanje študijskih programov in visokošolskih zavodov (2002). UL RS št. 111/2002. 

11. 	
Nacionalni program visokega šolstva RS. (2002). UL RS št. 20/2002. 

12. 	
Odlok o ustanovitvi Univerze na Primorskem. (2003). UL RS št. 13/2003. 

13. 	
Pečko Mlekuš, Helena (2003). Visokošolske knjižnice: Poročilo za leto 2002. Slovenske knjižnice v številkah (17), str. 7-11. 

14. 	
Pors, Niels Ole (2003). The employment of quality measures in libraries: cultural differences, institutional imperatives and managerial profiles. Paper presented at the 5th Northumbria Conference on Performace Measuremet in Libraries and Information Services, Durham, (preprint). 

15. 	
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). UL RS 73/03. 

16. 	
Pravilnik o razvidu knjižnic. (2002). UL RS 87/01, 96/02. 

17. 	
Ritzer, G. (1993). The McDonaldization of Society. London: Pine Forge Press. 

18. 	
Role of the universities in the Europe of knowledge: communication from the commission. Commission of the European communitie.s (2003). COM 58 final, 

5.2. 2003. 

19. 	
Uredba o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz, od leta 2004 do 2008. (2003). UL RS 134/2003. 

20. 	
Uredba o osnovnih storitvah knjižnic. (2003). UL RS 29/03. 

21. 	
Zakon o knjižničarstvu. (2001). UL RS št. 87/2001. 

22. 	
Zakon o visokem šolstvu. (1993). UL RS 67/1993. 


Mag. Helena Pečko Mlekuš je zaposlena v Narodni in univerzitetni klnjižnici kot vodja Bibliotekarskega izobraževalnega centra. Naslov: Turjaška 1 Naslov elektronske pošte: helena.pecko-mlekus@nuk.uni-lj.si