Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATA
TJ TT)
mr r. -> i ' M ftt
■.gpLO ojL
'achi.5
*«|M| .Z
>
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sprt, in «hh. poslali II. gruppo - I.P.1.10%
(NAROČNINA: olletna 900 lir -■ i 3! :0 : ■-Za inozemstvo: ) lir - letna 2500lir po dogovoru i .	.	številka 100 lir
Leto XXIH - N. 14 (473)
Udine, 31. julija 1972
Izhaja vsakih 15 dni
Enotni kulturni prostor
Čedalje bolj, tako pri nas kot v matični domovini, prihajamo do spoznanja, da tvori Slovenija v nekem smislu enoten kulturni prostor. In kaj pojmujemo pod pojmom enotnega slovenskega prostora? Predvsem realno dejstvo, da smatramo o-zemlje, na katerem žive Slovenci strnjeno, ne glede na državne meje, za e-noten slovenski kulturni prostor. Gre za preprosto, zgodovinsko dejstvo, da na tem prostoru živimo Slovenci že dolga stoletja in da smo v vsej zgodovini znali ohraniti in tudi razvijati dalje svojo nacionalno bit, to je svoj jezik, kulturo in tradicijo. In če danes obravnavamo ta prostor predvsem s kulturnega aspekta, poudarjamo predvsem zgodovinska dejstva, ki nimajo nikakršnih političnih in drugih implikacij, to je poseganja v suverenost drugih držav in nacij nad našim etničnim ozemljem. Vendar pa hkrati s tem manifestiramo jasno in o-dločno, to pa velja tako za Slovence v Italiji kot Avstriji in na Madžarskem, da smo Slovenci, da kulturno, jezikovno in nacionalno sodimo pod enovit prostor, ki ga matična dežela, socialistična republika Slovenija, brez kakršnihkoli anecksijskih in teritorialnih pretenzij smatra v kulturnem smislu za prostor, kjer je prisotna enotna slovenska kultura, enoten slovenski jezik, e-notna tradicija slovenskega naroda.
V tem smislu sodi torej tudi Beneška Slovenija skupaj z Rezijo in delom Kanalske doline, kjer živijo Slovenci, pod ta enoten slovenski kulturni prostor. In kaj pomeni to? To pomeni samo to, da so vsa naša številna narečja del slovenskega jezika, da je vsa naša pisana in ustna književnost del slovenske književnosti, da smo skratka nedeljiv del slovenskega naroda, kar so tako nam kot Slovencem v Avstriji in drugod razne teorije in druga šovinistična mišljenja hotela za-nikavati in asimilirati slovensko prebivalstvo ne samo s silo, temveč tudi z neznanstvenimi teorijami o tamkajšnjih Slovencih kot potomcih najrazličnejših praprebivalcev današnjega slovenskega kulturnega prostora. Vsekakor pa nam danes vse večja in naraščajoča zavest, da smo del slovenskega naroda in prostora, na katerem ta narod živi, daje potrebno zavest, da lahko zahtevamo svoje temeljne in človečanske pravice, to je šole v’ materinem jeziku in sploh priznanje, da smo Slovenci.
To spoznanje pa prihaja tudi v zavest večinskega naroda, ki spoznava in začenja priznavati našo narodno samobitnost in avtohtonost.
NA LETOŠNJEM	SEMINARJ
V
Čedalje večje zanimanje za slovenski jezik
Seminarja se je udeležilo okoli sto slušateljev iz vseh krajev sveta, med temi petindvajset iz Beneške Slovenije - Poučni izlet seminaristov v Rezijo, Čedad in po Soški dolini Pomembne izjave prof, Masanarija Kobayshija iz Japonske in prof. Wainmana iz Kanade
V prvi polovici julija je bil na univerzi v Ljubljani seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki se ga udeležuje vsako leto več pomembnih znanstvenikov z vseh krajev sveta, kjer na univerzah učijo slovanske jezike in med temi tudi slovenščino. Letos je biio na seminarju tudi rekordno število Benečanov, saj se jih je nabralo kar petindvajset. Pa ni bilo nič čudnega, da jih je bilo toliko,
saj je bil prvi teden seminarja posvečen zahodnim slovenskim pokrajinam, njihovi
zgodovini, dialektom, folklori. Tako so lahko poslušali rezijanske pravljice in pesmi, videli pa so tudi slike najlepših umetnostnih spomenikov v Beneški Sloveniji in njeni bližini. Seveda so se ob tem še posebno pridno učili slovenskega jezika, da so bili ob koncu tečaja učitelji zelo zadovoljni z njimi.
Motilo jih je edinole to, da sta ekskurziji potekali ena po Reziji in Benečiji, druga pa po Soški dolini. Slišali smo celo pripombo: «Ali ne bi raje šli na Madžarsko, saj tudi tam živi slovenska manjšina!». Tako se je večina Benečanov odločila za ekskurzijo po Soški dolini, nekateri pa so šli kar domov na obisk. Kljub temu pa se je ekskurzije po Benečiji udeležilo več kot sedemdeset slušateljev seminarja, povečini slavistov iz držav zahodne Evrope, bili pa so zraven še študentje in profesorji iz Amerike, celo iz daljne Japonske je nekdo prišel. Manjkali so praktično le Afričani in Avstralci.
Izletniki so se pri nas res dobro počutili. V soboto zvečer so jih na Ravanci v Reziji pričakali v gostilni citiravci, pevke in plesalci iz Osojan, ki so po večerji poskrbeli za prijeten in pristno domač folklorni program. Tudi zanimivo pravljico o mrtvecu, ki je prišel po dekle, ki mu je neprevidno obljubilo, da se bosta spet videla živa ali mrtva, smo slišali.
Goste od vsepovsod je po
večerji tudi pozdravil rezijanski župan, ki jim je v rezijan-ščini želel, da bi se v naših krajih dobro počutili in da bi se pridno učili slovenščine, slovenskih dialektov in tudi drugih jezikov. Večer v Reziji se je končal s splošnim petjem in plesom in bilo je kar zanimivo gledati, kako so se stari in mladi iz najbolj oddaljenih dežel poskušali v tipičnem rezijanskem plesu.
Naslednji dan so se izletniki odpeljali z avtobusi do Čedada, kjer so si najprej ogledali muzej, langobardski tempeljček in druge umetniške zanimivosti. Nato so se podali na sedež društva «Ivan Trin-ko», kjer so jih pričakali nekateri Benečani, med njimi tudi predsednik društva Izidor Predan, ki jih je pozdravil in jim v kratkih obrisih povedal, kdo so in kako živijo Benečani. Od tu so odšli na kosilo v Špeter, kjer so si vsi razbijali glavo, zakaj ima beneško meso tako dober o-kus. Pojasnili smo jim, da je ta okus zato, ker dajejo Benečani k mesu vedno nekaj rožmarina. Tudi gubanco so dobili, nekateri celo «požegna-no». Ti so bili tako navdušeni, da so kar naprej kazali na svoj krožnik, da bi ja dobili še en «žegen».
Po kosilu so avtobusi odpeljali proti Svetemu Što-blanku, kjer so jih sprejeli z zvonenjem. Udeležili so se blagoslova in poslušali slovenske pete litanije, nakar jih je ogovoril gospod župnik, Mario Lavrenčič, ki jim je med drugim povedal, da je sveti Štoblank nemški svetnik, ki so ga prinesli domov
beneški izseljenci. Po blagoslovu so se izletniki in domačini posedli pred gostilno in se skupaj poveselili, nakar so izletniki odšli proti domu, spotoma pa so se ustavili še v Kromberku pri Novi Gorici, kjer so si ogledali razstavo tržaškega slikarja Lojzeta Spacala, ter v Ajdovščini, kjer so povečerjali.
Z ekskurzijo, kot tudi s tečajem samim, so bili udeleženci zelo zadovoljni. Posebno jih je ganil prisrčen sprejem, ki so ga bili deležni pri Benečanih. Prof. Wainman iz Kanade je to poudaril celo na končnem sprejemu pri rektorju ljubljanske univerze, kjer se je v imenu udeležencev zahvalil organizatorjem seminarja za vse, kar so jim v dveh tednih nudili. Takrat je prof. Wainman izrekel še posebno zahvalo beneškim prijateljem. Ker. takrat niso bili prisotni vsi tisti, ki so pri organizaciji izleta pomagali, se nam zdi prav, da zvejo za njegovo zahvalo s tega mesta.
Med udeleženci seminarja smo poiskali dva iz najbolj oddaljenih krajev, da nam na kratko sporočita svoje vtise. To sta že omenjeni prof. Wainman ter Masananri Kobayashi iz daljne Japonske. Slednji nam je svoje vtise sporočil v angleščini in jih tu objavljamo v prevodu.
Kobayashi iz Japonske
Predvsem sem zelo vesel, da sem imel možnost spoznati se s tukajšnjim jezikom in kulturo. Še bolj sem vesel, da sem dobil tako lepo priložnost. Žal ni o tej deželi prav nič znanega in sploh si nisem predstavljal, kako je kaj tukaj. Prišel sem zato, da bi si pridobil nekaj znanja o slovenskem jeziku, vendar le iz lastnega zanimanja za slavistično jezikoslovje.
Preden sem dospel k vam, sem le fragmentarno poznal slovenski jezik, odkar pa sem tu, sem opazil, da je zelo zanimiv z vidika historične linguistike. Končno naj še pripomnim, da ima slovenski jezik zelo bogato vrsto različnih dialektov, ki so zame prav tako zelo zanimivi. Končno bi rad izrazil globoko hvaležnost našim učiteljem, ki so mi pomagali, da sem se bolje spoznal z jezikom.
A. W. Wainman, Kanada
Kot udeleženec seminarja iz oddaljene dežele - Kanade - bi želel sporočiti nekatere vtise o našem izletu po Rezijanski dolini in Benečiji.
Čeprav sem zelo pogosto-ma potoval po glavni cesti Benetke - Videm - Trbiž od leta 1945 do zdaj, se mi je zmeraj mudilo in zaradi tega
je bila ta - poleg enega kratkega obiska v Trstu leta 1946 - prva prilika, da sem se pogovarjal s Slovenci na tej strani meje.
Zame, ki živim v ogromni deželi, kjer ljudje v centralnem in zahodnem delu govorijo en sam jezik, angleščino, je težko razumeti razlog preživetja v sodobnem svetu narodnih manjšin in njihovih jezikov. Vendar se mi zdi, da je svet bolj zanimiv, če nismo vsi istovetni in če varujemo različne tradicije, folkloro in jezike.
Letos mi je dala univerza University of British Columbia, ki je v mestu Vancouve-ru na obali Pacifika, dopust, da morem študirati v Evropi in sem izbral za temo še eno slovansko manjšino v Italiji, namreč Hrvate, ki že od 500 let živijo v Molisu in ki so do danes ohranili svoj materin jezik.
Za nov mejni prehod med Italijo io lugoslavijo
Pred kratkim sta se sestala župana iz Praprotnega m Nove Gorice, da oi se pogovorila o možnosti odprtja novega mejnega prehoda v dolini Idrijce. Med pogovori so ugotovili, da bi bilo za takšen prehod (poleg odobritve pristojnih ministrstev v Kirnu in Beogradu) potrebno usposobiti samo kakih 100 metrov ceste na jugoslovanski in 150 metrov ceste na naši strani, hkrati pa razširiti in obnoviti 35 metrov dolg most čez Idrijco ter seveda postaviti potrebne obmejne objekte. Jugoslovanska stran je ob tej priložnosti poudarila, da bi novi mejni prehod zagotovo razbremenil prehode pri Robiču in v Novi Gorici. Na sestanku so se domenili, da bodo ustanovili tehnično komisijo, ki bo pripravila vse potrebno za nov mejni prehod, ki bo vsekakor pomemben tudi za našo pokrajino, zlasti pa za beneške Slovence.
Sicer pa imamo v videmski pokrajini samo štiri obmejne prehode prve kategorije: v Ratečah in Predelu za Kanalsko dolino, v Uče ji za terske Slovence, ki hodijo v Kobarid ali Bovec in v Robiču pri Stupici v podbone-ški občini. To je vsekakor premalo in prehod prve kategorije v Idrijski dolini bi bil zelo koristen, čeprav onkraj meje ni večjih mest, so zato tu vinorodna področja, ki privabljajo v Idrijsko dolino, podaljšek Brd, številne nedeljske izletnike. In če bi skozi prehod v Idrijski dolini lahko hodili s pot-
nimi listi, te pa poseduje že skoraj vsak, bi Idrijska dolina, ki je tako očarljiva in zelena, zagotovo privabila številne izletnike iz Jugoslavije, saj od tod vodijo številne dobre ceste na Staro goro in bi tako ustvarili in omogočili vsekakor lepo turistično krožno pot za izlete po Beneški Sloveniji.
Srečanje sosednih narodov
Dne 10. septembra t.l. bo v kraju Kamenjica, to je na planoti med Dolenjim Trbiljem in Staro goro, srečanje sosednih narodov. O programu in kažipotu bomo poročali v prihodnji številki.
Pokrajinske nagrade za turizem
Na nedavnem sestanku EPT, pokrajinskega združenja za turizem, so razdelili tudi številne nagrade najboljšim hotelirjem in turističnim delavcem v minulem letu. Zlato medaljo z diplomo je med drugimi prejel tudi Onesti, hotelir iz špetra ob Nadiži.
Pevski zbor « Rečanj » iz Ljes na « Tretjem kulturnem tednu » v Šentvidu pri Stisni. Več na 3. strani.
m
""Idilli,
1
dum
UL; Uti JU
PO NAŠIH VASEH IN DOLINAH
IZ NADIŠKE DOLINE
Turizem v Krnahtski dolini si utira pot ' Ažli nas,0Pili Pevski zl)0, i Nadiških dolin
r	Lepo	uspela	šagra	sv.	Jakoba
Preurejene gostilne, specialitete, dobro vino in domače počutje privabljajo v svojo sredo vedno več izletnikov
Krnahtska dolina je področje, ki nudi vse zapeljivosti gora. Bistri hudournik Krnahta, ki veselo preskakuje skale in se tu pa tam kot valček skrije v razraščeno zelenje ob bregu, privablja vsako nedeljo številne izletnike iz Vidma, Gorice, Cente in od drugod v senco, da se osvežijo in naužijejo čistega zraka.
Sedaj, ko je cesta asfaltirana do Viškorše ( do nedavnega je bila namreč samo do mostu na Ravnem pri Debe-ležu), krene je seveda vsi tudi tja, da zaključijo izlet z dobro malico ali večerjo v kakšni dobri oštariji. Vse viškorške oštarije so zato danes preurejene in kar tekmujejo med seboj, katera bo pritegnila čim več gostov.
Ustavili smo se tam, kjer smo videli največjo gnečo, vrsto avtomobilov raznih registracij in vabljiv vonj iz kuhinje. Našega «konjička» smo potisnili na neko dvorišče in po par korakih smo že bili pri «štaku». Nismo se zmotili. Zastonj senizbra-lo pri prijazni in gostoljubni oštirki Ileani toliko izletnikov, saj je znala tako urediti svoje lokale, da so zares domači, preprosti ali luksuzni, kakor jih hoče kdo oceniti, in sprejmejo lahko vsakega gosta, preprostega in zahtevnega. Da ne govorimo o ognjišču v posebni sobi, na katerem tli «čok» v trdi zimi noč in dan, bomo povedali raje kaj je v taverni. Podjetna oštirka in njen mož sta staro klet uredila tako čudovito, da se vsakomur, ki jo obišče, za dolgo vtisne v spomin, šla sta po vseh vaseh tipanskega komuna in zbrala najrazličnejše stare predmete, ki so jih nekdaj uporabljali in sedaj ležali zapuščeni po «čaštih» ali zavrženi v kakšnem kotu «šolarja»: žličarje, coklne za teptanje zemlje, kolovrat, preslico, razne bokale, mož-narje, mlinčke in še nešteto drugih «imprestov», za ka-
tere res ne vemo pravega imena, le naj starejši domačini vedo za kaj so jim nekdaj služili. Kdor si jih hoče ogledati, so tam, v taverni, in v nekem kotičku je tudi «palk» za orkester, kjer v poletnih mesecih in v pred-pustu nastopajo razni ansambli, pogostoma tudi iz bližnjih krajev onkraj meje, iz Slovenije. Pojejo in igrajo moderne in stare «viže».
Pa ne samo domače vzdušje, tudi dobra kuhinja in jedilna soba z lepim razgledom privablja izletnike v to oštarijo, kjer se meša staro z novim in novo s starim.
Da pa ne bo kdo rekel, da delamo reklamo samo za to že daleč naokoli poznano gostilno, naj povemo, da so
Pod predsedstvom sindi-ka Sinicca Sergija se je zbrau konsej komunal od Barda. Večina na aprovala več deliber giunte, saj kon-sejirji z voti majorance so aprovali dati na fit za 96 mil lir na ljeto škuolo ta na Njivici anu dan kontribut za 80.000 lir Uficihu «Pubbliche relazioni» od Triesta, vo-djen od Carla Debetta, za izdajo male brošure, ke na pokaži anu opisi lepote anu kraje komune Cente, Njem, Tipane anu Barda.
Konsej u poten določiu geometra Cesarja Andrea-nija od Tera, za ke u izdeli načrt (progetto) za pot od Barda tou Hrastje za 7 mi-ljonov lir. Za tjen kle u apro-vou računski zaključek (conto consuntivo) tou tejle mizuri. Giunta na prejela dan inkas 117.715.938 lir, od tj eh kle to restalo od prej (residui) 53.510.565 lir, ka-terin to ma dodati pristojnosti (competenze), ke pa so bile za 64.205.373 za razna javna dela. Aministra-torji so pa izdali (uscite)
tudi druge dobro založene z viškorškimi specialitetami in odličnimi vini iz bližnjih Nem, Ramandolja in ostalih vinorodnih področij Beneške Slovenije.
Turizem si torej le utira pot v teh krajih, a velika škoda je, da cesta ni vseskozi asfaltirana. Mislimo namreč na tisti del med Viškor-šo in Sedlišči (Micottis) o-ziroma Brdom v Terski dolini, ker bi se tako lahko ustvarila prekrasna turistična krožna pot: po Krnahtski dolini navzgor in po Terski navzdol ali obratno. To delo je sicer v načrtu, a kdaj bo uresničeno, je težko reči, saj so potrebna precejšnja sredstva, ker jo je treba tudi razširiti.
103.565.580 lir, restalo to je za plačati od prej (residui) 47.130.163 lir anu pristojnosti od prejšnjih ljet (competenze) pa so be 56.435.4i7, zatu pa na restala na 31. di-cember 1971 blagajniška gotovina (fondo cassa) za 14.149.958 lir. Konsej u poten določiu (designou) tri predstavnike tou komitat komunal ONAIRC, na podlagi zakona štev. 19 od julija 1965, ke so Cullino Ranaele od Tera, Lendaro Mario od Njivice anu Cher Remo od Barda za manjšino. Konsejirji so poten a-provali storti tri mutue (posojila) po dan milijon lir vsaki s hranilnico (Cassa di risparmio di Udine) za po-komodati pot tou Sedliščah, za javno rasvetljavo (illuminazione pubblica) anu za pokomodati semetjerihe (pokopališča). Aprovali so še proget poti po te Dolje-njih Sedliščah od Gjave do stare ošterije Brizikulje, pa še načrt popravitve cestne segnaletike anu železnih pre-graj ( barriere metalliche ) do Prjesake za 10 milijonov lir.
Ljepo to tjelo biti, če bi svetovalci večine sprejeli predlog za postavitev dvojezičnih tabel za vsako vas. Proti koncu sedude so kon-sejirjé majorance aprovali licenziati guardio komunal, zatu ke u nji več bizunjo. Ma to se zdi, ke njeà funcion na je senjè povno important-na, zatu ke nas u se kaže ne-cesarij dan vigil urban, ke u kontroli trafik anu razna djela po paizah, ke u uardiji nove boskè povsod nasejane ali pa rože naših gor, ke nu turisti ruvinuaju anu tar-zejo, več koj tu pa u resta simpri important dan «messo guardia» za razna opravila po cjelemu komunu. Kon-sijirje so poten deliberali aumentati štipendjo mje-dihu (zdravniku) za 224 mil po mjescu. Mjedeh però u ma biti tou ambulatorihe zej zjutra od 9 do 12,30 anu popudnè djelati vizite po hišah.
Letos so praznovali sv. Jakoba v Ažli kar tri dni in sicer v soboto 22., nedeljo 23. in ponedeljek 24. julija.
Na zelo sugestivnem kraju, kjer se zliva reka Aborna v Erbeč, so organizirali fantje in dekleta iz Ažle ples, razne tekme ter vesele ljudske igre. Preskrbljeno je bilo za pijačo in jedačo, pa tudi vreme je bilo kar dobro naklonjeno organizatorjem, tako da je tridnevna prireditev popolnoma uspela.
Največ zanimanja je bilo med našim prebivalstvom za napovedan nastop pevskih zborov iz Nadiških dolin, do katerega je prišlo v nedeljo ob 18. uri. Nastopili so: pevski zbor «Rečanj» iz Les, «Živici» iz Podbonesca in cerkveni pevski zbor iz Špjetra. Ne vemo pa iz kakšnih razlogov ni nastopil na novo ustanovljeni pevski zbor iz Sv. Lenarta, ki je bil dal svoj pristanek. Vsi nastopajoči pevci so bili deležni s strani številnih poslušalcev prisrčnih aplavzov. «Rečanj» je zapel «Eno drev-ce», «Božime moje djete», «La montanara» in «S strani Matajurja», «živici» so zapeli tri furlanske in slovensko narodno «Najlepša je nadiška fara». Pevski zbor iz špjetra pa je zapel štiri italijanske.
Pobuda organizatorjev prireditve za nastop pevskih zborov je bila res posrečena in hvalevredna, a ti nastopi v bratskem duhu ne gredo vsem pogodu. Karabinjerji so poizvedovali drugi dan pri organizatorjih, kakšne pesmi je pel «Rečanj». Živela toliko opevana svoboda za beneške Slovence!
Karabinjerji sicer lahko poizvedujejo o vsem, vendar mislimo, da pretiravajo, saj ne predstavljajo tri zapete slovenske pesmi nobene nevarnosti za državo, če bi bili malo bolj potrpežljivi, bi bili lahko prebrali naslove zapetih pesmi v številnih li-
Pred nekaj dni u mančju svojin te kišnin Sinicco Anseimo, po našen Sela. Biu u je senjè mlad djelavac. Tej fantustrinar u šou po svetu za muradorja, meštjer ke u se a po pratiki naučiu. Ži-vou u je tou Svizeri okou 20 ljet tej emigrant stagionai. Ljetos u se varnou, u par-šou za simpri tou svo Bardo za preživiti s svujimi znanci anu judmi numar veselih dni. U bi nas Sela simpri zdrou, ma neznana malatia na a zajela anu senjè tou povnih fuarcah odvzela. Nas Sinicco, itako u tou ke nu a kličita, u bi ljepo viden od svjeh znance anu paezane, zatu ke u bi v duši kontent anu veseu. Povno naših judi to a kumpanjalo na ti zadnji poti, zatu njea amicizia
stih. Vsekakor stalno poizvedovanje in zasliševanje diši po diskriminaciji in ustrahovanju, ministri v Rimu pa odgovarjajo na razne interpelacije, da smo svobodni, da ne živimo pod nobenim pritiskom!
SV. PETER
DEŽELNI PRISPEVEK ZA
VODOVOD V MEČANI
Končno bodo imeli tudi ljudje, ki žive v Mečani, pitno vodo v lastni hiši. Do sedaj so morali namreč ponjo k vaški «fontani» in še te je bilo malo, posebno v sušnih dneh. Deželno odborništvo za kmetijstvo je prav te dni nakazalo špeterskemu komunu šest milijonov lir, da bo mogel potencirati sedanji vodovod in napeljati vodo tudi v hiše.
HUDA NESREČA PRI DELU
Hudo se je ponesrečil pri delu 28-letni mehanik Miro Bordon, ko je popravljali nek avtomobil. Medtem ko je praznil iz tanka (serbatoio) bencin, se je njegova obleka navzela plina in ko
Pred kratkim je bila vsa naša vas v alarmu, kajti okoli polnoči so ljudje zagledali plamene, ki so švigali iz zapuščene hiše Giovanni j a Tomasetiga. Ogenj se je zelo hitro širil, ker je pihal veter in oplazil še tri bližnje hiše.
V poletnem času je pri nas dostikrat pomanjkanje vode in tako je bilo tudi ob tem požaru. Bili smo v veliki nevarnosti in zato smo morali klicati na pomoč gasilce (pompirje) iz Vidma, da so pripeljali s seboj tri
nan na mančja. E djelamo sarčne kondoljance njea fa-migliarian mi pa e cemò, ke na mu budi lahna naša zemlja.
Anseimo Sinicco - Sela
se je približal s plamenom, da bi popravil počeno cev, ga je objel plamen in ga hudo opekel po obrazu in gornjem delu telesa. Takoj so ga prepeljali v čedadsko bolnico zaradi opeklin prve, druge in tretje stopnje in se bo moral zdraviti najmanj mesec dni.
POROKA
Poročil se je naš vaščan Beniamino Oviszach z Marijo Bordon iz Čedada. Vaščani jima čestitajo in žele dosti sreče in veselja v skupnem življenju.
IZ KANALSKE DOLINE UK VE
ČESTITKA
Gospod Succaglia Zaccaria, doma iz španjuta v pod-boneškem komunu, ki opravlja dušnopastirsko delo v naši fari že 25 let, je bil te dni imenovan za monsignor-ja. Farani, kakor tudi njegovi sovaščani, mu čestitajo in želijo še mnogo plodnega dela med Slovenci Kanalske doline.
velike cisterne vode in tako po več urnem delu zadušili plamene. Kako je prišlo do ognja, ne vemo.
Naši dragi rainki
IZ KOMUNA SV. PETER:
66-letni Marcello Podrecca, 57-letni Ernesto Dorgnach, 77-letni Isidoro Jussa.
IZ KOMUNA PODBONE-SEC: 77-letni Emilio Butterà iz Podvršiča.
IZ KOMUNA GRMEK: 61 letni Antonio Filipig.
IZ KOMUNA DREKA: 83
letna Maria Trinco vd. To-masetig.
IZ KOMUNA PRAPOTNO: 59-letni Giuseppe Jerončič,
75-letna Amalia Stanig vd. Bergnach.
IZ KOMUNA SREDNJE:
67-letni Giuseppe Melich.
IZ KOMUNA SOVODNJE:
76-letna Vittoria Cernoia por. Cornetta, stanujoča v Vidmu.
IZ KOMUNA TIPANA: 84
letna Teresina Pascolo vd. Lendaro, stanujoča v Pordenonu.
IZ KOMUNA AHTEN: 46
letni Paola Zamparutti.
IZ KOMUNA FOJDA: 14-letni Fulvio Mattarel.
IZ KOMUNA T A VOR JANA: 71-letni Dante Pascolo,
77-letna Emma Fantini por. Cudicio.
IZ KOMUNA NEME: uči telj Dialmo Tornada.
Vsem svojcem naših dragih rajnkov izrekamo globoko sožalje.
Seconda festa deli' EMIGRANTE a Subii di Attimis
19 - 30 - 31 LUGLIO
PROGRAMMA
Sabato 29 luglio
Ore 12 Apertura dei chioschi con vini pregiati, specialità locali: polenta, frico e salsiccia Ore 16 Incontro con le autorità
Dibattito sull'emigrazione Ore 20 Inizio della serata danzante con il complesso « GALEB » di Nova Gorica Domenica 30 luglio Ore 17 Trattenimento con il coro « SLOVAN » di Trieste Ore 20 Inizio della serata di gala
Elezione « MISS EMIGRANTI »
(concorso libero per le ragazze)
Giochi vari - Ballo con complesso « GALEB » di Nova Gorica Lunedì 31 luglio
Ore 20 Gran ballo con fisarmonicisti locali di Subit Seguirà l'estrazione di una ricca lotteria
IZ TERSKE DOLINE
Komunski konse] tou Barde
llmarou je Anseimo Sinicco po našen Seia od Barda
IZPOD KOLOVRATA
Hud požar v Debenjem
Pevski zbor «Rečanj» iz Ljes v Sloveniji
Še ankrat zbor «Rečanj» iz Ljes je nesu čez meje našo domacjo pjesam. Tele-krat naši pjeuci so bli pova-ojeni na «ìretji kulturni teden» u Šentvid par Stični, ki m daleč od Ljubljane.
Pjeuci so se odpejal z Ljes u saboto 8. luja s korjero. že tisto vičer so zapjel tu veliki sai, ki je tu šuol v Šentvidu. Njeso bli sami: na programu so bli tud zbori iz Ungerije, iz Austri je an iz Stùttgarda, mimo treh zboru domačih taz Šentvida.
Drugi dan, na nedjejo 9. luja, se je vidlo, de je biu zarjes an velik praznik: 28 zboru usakih sort (jih je bluo vic, ki so imjel stare noše) so zapjeli usak po dvje pjesmi. Pjeucu je blua okuole taužent, vas, ki je use tuole parpravla pa šteje okuole 650 judi. Pa se vid, de tud majhana vas more lepe an velike reči napravt, če se denejo usi kupe... Ta-kuo je blua ta u Šentvidu. Judje an use oblasti so skar-biel, de usak, ki je biu po-vabjen, bi se ušafu ku doma. Že kraj, kjer je Šentvid, je ljep. Svjet je zelo polo-žan, pa rasejo pousjerode smrjeke an usaka druga fruga an pardjelo, ku tle par nas. Samuo venjika manjka, a so imjel’ usedno puno dobrega vina za taužente judi, ki so paršli od vic kraju na praznik od pjeucu.
Judje taz Šentvida so nam pustil narljeuš spomin. So znal zarjes usakega lepuo an veselo sparjet. U čast nam Benečanom so djel von no veliko bandiero talian-sko; takuo so nar dii tud za te druge pjeuce, ki so paršli od druzih dažel.Semorereč,
de smo pasal adan narljeu-ših dni odkar pjeje zbor «Rečanj».
Če človek na vide taužent judi, ki kupe veselo pjejejo, na more zastopit kuo je tuole lepuo. Narbuj luštno je bluo videt, kakuo pjeuci se lahko zastopejo. Smo bli ku-
pe zbori goz Niemčije, taz Ungerije, goz Austrije, iz Slovenije an mi tle iz Italije. Obedan se nie kregu an usi smo bli veseli.
Hudua se nam je zdjelo, kadar smo se muorli zvičer damu uarnit, takua de nie-smo mogli poslušat ansam-
bla VADNAL taz Gorenje Amerike, ki je godu zvičer.
Veseli bi bli še takih lie-p:h dni. Tud tle par nas bi na bluo teškuo njeki tekega napravt. Nam bo buj lahko odprjet roke an sarce drugim judem, če parvo djelo se med sabo buj povežemo.
Bodo v Švici olajšave za naturalizacijo?
Da bi vsaj delno razrešili v Švici problem prisotnosti več kot milijon tujcev, ki je povzročil pri delu Švicarjev skoraj pravcato ksenofobijo, namerava švicarski federalni svet v kratkem pripraviti bistvene reforme za naturalizacijo emigrantov in pri-bežnikov.
Tako sta pravosodno ministrstvo in policija zaupala skupini izvedencev, naj pripravijo vse ukrepe za olajšavo naturalizacije tujcev, ki bivajo v Švici, ukrepe, ki so doslej naleteli na precejšnje nasprotovanje v kantonih in občinah. Omenjeni program naj bi izvedenci v kratkem predložili švicarski vladi.
Ti ukrepi predlagajo «o-lajšave za naturalizacijo» za tri skupine tujcev: za mlade, ki živijo v Švici od šestega leta dalje in za obdobje dvanajstih let; za begunce, ki žive v Švici od šestega leta dalje in za obdobje dvanajstih let; za begunce, ki žive v Švici najmanj osem let in za može švicarskih žena, ki predložijo prošnjo za naturalizacijo tri leta po poroki.
Načrt nadalje vsebuje predlog kantonalnim oblastem, naj znižajo z dvanajstih na deset let dobo, ki je potrebna za pridobitev švicarskega državljanstva; dovoliti švicarskim ženam, ki so poročene s tujci, da ohranijo, brez posebne izjave, švicarsko državljanstvo; avtomatizirati postopek za naturalizacijo otrok švicarskih mater in tujih očetov.
Da bi zvezna švicarska vlada uvedla omenjene u-krepe, bo morala vsekakor premagati odpor kantonov in občin, ki s svojimi postopki samo otežujejo pridobitev državljanstva. Ven-
dar pa so zadnje čase že številni kantoni in občine svoja stališča omilile, kajti v resnici se bo Švica čez nekaj let znašla pred dejstvom stalnega naraščanja otrok tujcev. Leta 1970 so bili med desetimi novoporočenci že trije tuje narodnosti, to pa so otroci, ki rastejo v Švici, tu obiskujejo švicarske šole, napredujejo v svojem poklicu, številni postajajo Švicarji brez državljanstva in bi bilo zato zagotovo nepravično, če bi zavračali morda najbolj zveste s previsokimi taksami in drugimi ovirami, da bi postali švicarski državljani.
Deželni zakon o izseljencih
Ali se bodo naši revni komuni
predlogom ?
Deželni svet je pred kratkim razpravljal o zakonskem predlogu, št. 305, po katerem bodo ponovno financirali in delno spremenili postavke štirih deželnih zakonov in sicer zakon, po katerem so ustanovili deželno konzulto za izse-Ijeništvo in uvedli finančno
strinjali s tem
JZ KANALSKE DOLINE
Predsednik deželnega odbora Berzanti obiskal Rajbel in Belo peč
Pred nedavnim je predsednik deželnega odbora Alfredo Berzanti, katerega je spremljal pokrajinski svetovalec Di Gallo, obiskal Kokovo, Rajbel in Belo peč. Goste je sprejel trbiški župan Stoffie in odborniki, župan naborješke občine in predsednik lokalnega turističnega društva.
Najprvo so se ustavili v Kokovem, kjer so si ogledali potek del okoli carinarnice na italijansko-avstrijski meji, nato pa so se podali v Rajbel. Tu so se razgovariali s sindikalisti, delavci in vodstvom rajbeljskih rudnikov o problemih, ki bi jih bi-
lo nujno potrebno rešiti v najkrajšem času. V Rajblu je namreč zavladala velika stanovanjska kriza in zato delavci in tudi uradniki potrebujejo primerna stanovanja. In tudi cestno omrežje ni najboljše. Razgovor je potekal tudi o rekonstrukciji rudnika in o načrtu za grad-
njo topilnice svinčene rude.
Nazadnje je predsednik Berzanti obiskal tudi belo-peške železarne (Weissen-fels), katere nameravajo tudi razširiti z deželno pomočjo na podlagi zakona za razvoj industrije v hribovskih predelih in zgraditi ljudske hiše.
Za «lobro voljo
— Si slišal, kakšno ženo je dobil naš učitelj?
Zna sedem jezikov.
— Kakšen revež! Moja zna samo enega, pa nikdar ne pridem do besede.
Slikarka kmetu: «Ali se smem postaviti v njivo?».
«Zakaj pa ne? Saj so vrabci postali že tako predrzni, da se strašila že nič več ne boje!».
pomoč izseljencem in njihovim družinam, zakon za podporo delavcem, ki so v slabem finančnem stanju, zakon za pomoč civilnim slepcem in gluhonemim ter zakon za invalide, ki so delovno nesposobni.
Za nas je najvažnejši tisti del zakona, ki zadeva izseljence. Po novem zakonu bo deželna uprava namenila za pomoč izseljencem nadaljnih 335 milijonov lir letno za letos in prihodnje leto. Glavna novost pa je, da bodo morale občinske (komunske) uprave prispevati z 10 odstotki finančno pomoč, ki jo dodelijo posameznemu izseljencu ali njegovi družini.
Kakor zveni to določilo zakona lepo in prav, pa je v praksi precej sporno, zlasti če pomislimo, da so prav tiste občine, iz katerih je največ izseljencev, najrevnejše v naši deželi. Zato je takšen predlog precej vprašljiv in bo lahko izpadel kot objektivno zmanjšanje podpor v vseh tistih prime rih, ko občinske uprave ne bodo mogle kriti omenjenih stroškov za pomoč našim izseljencem, oziroma njihovim družinam.
Kaj pravi Petar Matajurac?
* * *
kako je imela neka žena rada svojega moža v
V rudniku Sv. Barbare se zgodi nesreča. Kamenje podsuje Jakoba in ga libi j e. Delovni tovariši zberejo najboljšega med njimi, Janeza, da sporoči žalostno novico pokojnikovi ženi. Prosijo ga, naj ji pove na takšen način, da jo ne prestraši preveč, da naj jo prej pripravi do žalostne novice.
Janez gre od rudnika proti stanovanju udove ves potrt in premišljuje, kako bi bolje izvršil naloženo mu nalogo. Pride pred vrata in potrka.
«Naprej! je slišal odgovor udove Marijance.
Ta je sedela in lupila krompir. Pripravljala je večerjo zase in moža. Janez je snel klobuk in ga mečkal v roki. Sam ni vedel ,kako bi začel. Mari j anca ga je dobro poznala, saj sta bila skoraj vaščana.
«Usedni se, Janez, kaj-šan vjetar te je parnesu tle, kaj mi boš Ijepega po-vjedu?».
«Marijanca, nič Ijepega ti ne bom povjedal», je izjecljal Janez’ «Žalostno novico imam zate!».
M ARIJ ANCA: «A ja, kar povej mi, kar imaš povje-dati!».
JANEZ: «S tvojim možem srna djelala kupe tu min!».
MARIJANCA: «To vjem!».
JANEZ: «Donas se je zgodila nesreča, to j ga moža je udarlo!».
MARIJANCA: «Al ja?» in je lupila krompir naprej, ne da bi se zganila z mesta. Ker Marijanca se ni prestrašla in je lupila
«
le naprej krompir, si je Janez dal korajžo in povzel:
JANEZ: V ješ, tojga moža je močnuo udarlo!».
MARIJANCA:	«Al ja».
In je lupila krompir naprej.
JANEZ:	Tojga moža
smo nesli u špitau an je u veliki nevarnosti, da zgubi življenje!».
MARIJANCA: «Al ja!» in lupi krompir naprej. Janeza je zelo razjezilo, da se ni Marijanca nič prestrašila. Jezila ga je njena trdnost, njeno neusmiljeno srce, njena brezbrižnost, zato je zakričal:
JANEZ: «Al ja, al ja, al ja! Al vješ, da je tojga moža ubilo, zmečkalo, zmastilo, zdrobilo! Al ja, al ja, al ja! Prekleta baba!». Se je z.avnesel s pestmi nad njo, ona pa je pobrala krompir in posodo in rekla: «Pa zadost ga bo, če bom sama večerjala!».
Vas pozdravlja Vaš
A LIKSSA	V\ LJISAII
Concorso della ■■	A
Caozone delle m	Senjam beneške
Valli del Natisone K	M pjesmi
Domenica 30 luglio m	K Nedija 30 luja od
ore 17 Q	■Hi 5 popudan
autori - cantanti - orchestra e organizzatori	
tutti locali !	
TUDI LETOS JE KULTURNO DRUŠTVO «REČANJ» PRIREDILO PRAZNIK, NA KATEREM BODO NASTOPILI NAŠI PEVCI Z NAŠIMI PESMI. PRIDITE TOREJ NA LJESO V NEDELJO POPOLDNE, DNE 30. JULIJA!
ANCHE QUEST’ANNO IL CIRCOLO CULTURALE «REČANJ» HA ORGANIZZATO UNA FESTA IN CUI SI ESIBIRANNO I NOSTRI CANTANTI CON LE NOSTRE CANZONI. APPUNTAMENTO A LIESSA DOMENICA POMERIGGIO 30 LUGLIO!
France Bevk
Kaplan Martin Čedermac
42
Avto je bil zavil na stransko cesto in vozil med dvema vrstama dreves. V vrhovih je šumelo. Po zraku je plaval oblak listja kakor jata rjavih ptic.
«Narod ni kriv», se je oglasil zdravnik po daljšem premolku. «Ali pa tudi je. O tem si še nisem na jasnem. Narod menda le ni popolnoma neodgovoren. Ali soglaša, ali pa je prebojazljiv, da bi se uprl zlu. Oboje je slabo. Oboje ga obtežuje z enako krivdo...».
Preden je Čedermac utegnil še kaj reči, se je avto že ustavil ob klancu, ki vodi proti Vrsniku. Čedermac je izstopil in si klobuk potegnil globoko na uho, da mu ga ni odnesel veter. Psovka ga ni več pekla, čutil se je poživljenega. Zdravniku je toplo segel v roko, imenoval ga je: «Caro amico!» Z lahkim srcem je stopil po klancu.
Ta večer se je Čedermac še dolgo zasedel pri petrolejki; v drevju pred hišo je šumel veter in zdaj pa zdaj zamolklo udaril v šipe. Pisal je neko prošnjo v italijanščini. Tehtal je besedo za besedo, stavek za stavkom, kakor da je uspeh odvisen od sloga.
Bilo je že pozno, ko se je odpravil spat. Stopil je v spalnico, tedaj ga je nenadoma obšel nerazumljiv nemir in mu vzburkal dušo. Kaj to pomeni? Ali je bila prejšnja
uravnovešenost le samoprevara? Bilo mu je, kakor da mu je ohlapnilo telo. Precenjeval je svoje moči, predolgo je bedel. Ali pa mu je kozarec vina, ki ga je bil popil, težko legel v kri.
Postavil je svetilko na mizo in stopil do okna. Šum vetra, ki je nosil listje, veje dreves so se bičale med seboj. Hlad ga je spreletel po telesu. Pogled mu je splaval na vas. Le v dveh, treh hišah so še svetili. Noč je bila temna, a se mu je začela svetliti pred očmi. Izza gore na vzhodu je vzšel mesec in ves rdeč obvisel nad obzorjem. Pokril ga je oblak, a še je znova splaval izza njega. Pokrajino je pokrivala medla svetloba; bila je kot pajčevina, v kateri se svetijo drobne, rosne kapljice. Zvezde so bile pobledele, oblaki so se podili kot strahotne, bele pošasti. Globoko v dolini, kjer je oko le slutilo cesto, je Čedermac zagledal luči avtomobila. Sledil jim je s pogledom, ki so se v dveh dolgih, svetlih pramenih obračale po pokrajini, dokler niso utonile za obronkom.
Tega se je zavedel le na pol, misli so mu bile drugje, še nikoli si ni tako strastno zaželel počitka kot ta trenutek. Ne samo za nocojšnjo noč, ampak za dolgo... Kaj se godi z njim? Zavedel se je in se bojeval proti grdemu občutku onemoglosti. Da bi se zamotil, je stopil k omari, v kateri so stale njegove najljubše knjige. Kolikokrat so mu bile v uteho! Koliko samotnih noči edine družice! Njihova skrivnostna lepota ga je odvračala od vsega zemskega in ga presajala v duhovni svet. čutil je, da to noč ne bo mogel zaspati. Ali pa bo spal le povrhu, mučno, v težkih sanjah. Z branjem se bo zamotil. Gledal je, izbiral je, kaj bi vzel v roko. Marsikateri napis ga je spominjal na mater, ki mu
še ni šla iz srca. Pri tem mu je roka z ljubeznijo šla po knjigah, kakor da bi jih pobožal. In vendar ni našel knjige, ki bi se v tem trenutku prilegala njegovim občutkom. Na slepo srečo je segel po prvi, a jo je takoj zopet postavil na prejšnje mesto. Vzdihnil je in zaprl omaro.
Pa se je nenadoma razhudil, sam nad seboj. Kakšni neumni občutki pa so to, ki se jim vdaja? Počitka je potreben in spanja. Ko bo zjutraj vstal, se bo samemu sebi posmehnil. Slekel se je, upihnil luč in legel, sklenil roke in tiho molil. Pogosto se je zatekel k molitvi, da bi laže zaspal; zdaj pa je molil iz dušne potrebe, iz čudne bojazni in nemira, ki mu je obteževal srce. Pogled mu je nehote splaval po sobi. Okna so se svetila, prameni mesečine so se usipali na strop in na stene... Bil je še deček, ko se je kdaj pa kdaj prebujal v mesečnih nočeh, strmel v svetlobo in sence; bilo mu je tako skrivnostno lepo, a obenem ga je tresla groza. Zdaj je nenadoma zastrmel v liso od vlage, ki se je odražala na stropu. Imela je čudovito podobo — spominjala ga je na zver iz apokalipse. Besede očenaša so se mu ustavile, polagoma so se mu izgubile tudi misli. Za-čumel je...
Iznenada ga je nekaj prebudilo, da se je bolestno zdrznil in odprl oči, srce mu je burno razbijalo. Napeto je prisluhnil; zunaj je v presledkih šumel veter, kakor da bi se voda v sunkih zaganjala v veliko kotanjo. Ali se je motil? Ali so bile le sanje? Znova je zaprl veke, v tistem trenutku je zopet priletelo v okno, pesek je zazvenel v šipe. Prej je bil še na pol v dremavici, a zdaj ga je predramilo do mozga. Dvignil se je na postelji in zastrmel v okno.
Čemu se tako plaši? Pomilovalno se je nasmehnil. Ali
TAVORJANA
•"‘"‘••ir
I!
^ ) u*> , v*
iSS&šBSi!*
V Tavorjani si znajo pomagati
žctr^^TnIa^{m£ict
Cesar	in
Podrli bodo staro gostilno, razširili «plac» in ga preuredili v parkirišče
Neki cesar je rekel kmetom:
— Kdor mi bo kaj zelo bistrega povedal, tistemu bom davek odpustil.
Prišel je kmet in povedal cesarju:
— Rodil sem se v tistem letu, ko se je pisalo tako naprej kot nazaj.
Kako bi le to moglo biti, si je mislil cesar in rekel, naj mu pove, katerega leta se je rodil in potem mu ne bo treba davkov plačevati.
— Rodil sem se leta 1691, mu je rekel kmet. Pa obračaj leto še tako, zmeraj bo leto ostalo isto.
Cesar se je temu začudil in mu rekel:
— Nikomur ne smeš tega povedati prej, dokler ne boš videl trideset cesarjev.
Nato je šel cesar domov in je rekel svojim ministrom, naj mu povedo, katero leto se je pisalo tako naprej kot nazaj. Leto da mu je neki kmet povedal tam in tam.
Cesar je hotel ministre preizkusiti, če kaj vedo, ker mu ni bilo všeč, da kmet več ve kot ministri. Ministri so razmišljali in razmišljali, katero leto naj bi to bilo, pa se niso mogli nič domisliti. Eden izmed ministrov pa je
šel skrivaj k tistemu kmetu, tako da cesar ni vedel in je vprašal kmeta, katero je tisto leto. Kmet mu je rekel:
— Jaz ti tega ne smem povedati, dokler ne bom videl trideset cesarjev.
Minister mu da osemindvajset tolarjev in pravi:
— Tu imaš osemindvajset tolarjev, pa mi povej, katero je to leto. Glej, na vsakem tolarju je po en cesar, enkrat si ga še videl, to je še devetindvajseti, ko te bo predse poklical, boš pa tridesetega videl.
Nato je kmet ministru povedal leto. Minister je odšel domov in je cesarju rekel: — Jaz sem se še domislil, katero leto je to.
In je povedal cesarju pra-
vo leto 1691. Cesar se je temu začudil in dejal:
— Nihče drug ti tega ni mogel povedati kot tisti kmet.
Nato je kmeta poklical predse in mu rekel:
— Zakaj si se ti pregrešil z.oper mojo zapoved? Saj še nisi videl trideset cesarjev!
Kmet je odgovoril cesarju:
— Jaz sem še videl trideset cesarjev. Tukaj imam osemindvajset tolarjev, na vsakem je cesar. Ko si bil ti, cesar, pri meni, sem te tudi videl, to je še devetindvajseti cesar in sedajle te tudi vidim, to je trideset cesarjev.
Na to mu cesar ni mogel ničesar odgovoriti in mu je odpisal davke.
Medvedka in otrok
Nekoč je neki enoleten kmečki otrok odšel od doma na planino in ni znal priti domov. Zvečer gajenaplani-ni zalotila tema. Oče in mati sta ga vso noč iskala, a ga nista mogla najti. Ko je neka medvedka šla po gozdu, je našla otroka in si ga odnesla v svoj brlog k medvedkom. Tam ga je hranila in
Deitllen reka
Deklica je pometala in našla krajcar. Za ta krajcar je kupila piskerc in je šla jagode nabirat. Tam jo je zajela noč. Deklica je prekucnila piskrček in zlezla vanj, da bi prenočevala. Kmalu je prifr-čala muha in prosila, ali sme pod streho.
Deklica pravi: «Kar sem pojdi, zate bo že še kaj kraja». Komaj je muha notri, prileze žabica, potrka in vpraša: «Kdo je tam notri?».
Deklica pravi: «Jaz, sirota deklica in muha pobrcu-lja».
Tudi žabica prosi za streho, deklica pa jo povabi: «No, pa pridi še ti sem, se bomo že stisnile!».
Potem priskače še zajček, potrka in vpraša: «Kdo je tam notri?».
«Jaz, sirota deklica, muha pobrculja in žabica po-krculja!». Zajec prosi: «Ali daste še meni malo prostora?».
«Kar skoči sem, bo nam pa topleje!».
Pozneje pride še lisica: «Kdo je tam notri?».
«Jaz, sirota deklica, muha pobrculja, žabica pokrcu-lja in zajec — novi hlapec!».
«Bo pa še zame kak kotiček», pravi lisica in se zmuzne noter.
Ponoči pricota še medved in vpraša: «Kdo je tam notri?».
«Jaz, sirota deklica, muha pobrculja, žabica pokrcu-lja, zajec — novi hlapec in lisica pridna deklica!».
Medved pa nič ne prosi, marveč se kar baše noter.
Toda piskrček poči, deklica pa veka.
negovala kakor svojega o-otroka. Ko je zvečer prišla domov, je zanetila ogenj, da so se greli. Tudi medvedki so se z otrokom vred greli, sedeč okoli ognja.
Ko so se nekega večera tako greli, je medvedka, premagana od toplote, zadremala. Ko je otrok to videl; ji je rekel: «Ne demaj, crni moz, ne demaj!». Toda medvedka je še dalje spala zraven ognja. Naposled je o-trok vzel gorečo trsko in ji zopet rekel:	«Ne	demaj,
crni moz, ne demaj!». Da bi jo zbudil, jo je z gorečo trsko sunil v trebuh.
Pri priči se je od trske vnela medvedkina dlaka in vzplamtela. Medvedka se je zbudila in od ognja prestrašena zbežala. Vrgla se je v vodo, ki je bila tam nekje v bližini, in utonila.
Vaški
mlin
Leno, počasi .Y1.5 mlin na vasi ropoče.
Voda šumi, se v soncu iskri in pada.
Kamni vrte se, urna drobe se v moko.
Mlinar v hiši mlina ne sliši, dremlje in — spi!
Tavorjana, precej velika vas «pedemontane», ki slovi skoraj po vsem svetu po cenjenem marmorju, s katerim gradijo znamenite stavbe in spomenike in poznana tudi ljubiteljem dobre domače kapljice, zlasti tokaj-ca, verduca in pinota, bo kmalu spremenila svoje sedanje lice: postala bo še bolj privlačna, še lepša.
Center te vasi je namreč zelo tesen in zato je komunska administracija sklenila, da bo ukrenila vse potrebno, da se reši tudi ta pereči problem. Odkupila je zgradbo, kjer je danes gostilna, in jo bo dala podreti. Tako bo nastal prav sredi vasi velik «plac», kjer se bodo mogli ustavljati izletniki, in seveda tudi domačini, s svojimi prometnimi sredstvi. Tavorjana (jezikovno mešan komun), bo tako zadihala. V zadnjih letih so popravili tudi več starih hiš in zgradili nekaj tudi novih, ki so prave vile. Vse to je pozitivno, kajne? Drugod se domovi zapirajo, vasi zanemarjajo Tavorjana se pa spreminja ...na boljše. In to je razveseljivo.
Tavorjanski komun je po-
trošil za odkup hiše in zemljišča, ki ga bodo preuredili v «plac», šest milijonov in pol lir. Včasih zadostuje le malo in marsikaj se obrne na boljše, le dobra volja komuna in njegovih prebivalcev je potrebna. Na žalost čujemo dostikrat, da mora ta ali oni komun s silo razlastiti košček zemlje, ker bi tam morali razširiti cesto, v
Tavorjani pa gre vse bolj gladko in zato, lahko bi rekli, da so posnemanja vredni.
V kratkem bodo popravili tudi vse ceste in vaške ulice. V ta namen je ministrstvo za javna dela že dodelilo komunu tri milijone in 200 tisoč lir. Odprli bodo kantir in zaposlili za 50 dni 15 delavcev.
FOLKLORA NE POZNA MEJA
Velik uspeh festivala "Evropa src,, v Centi
Nastopilo je okoli 300 plesalcev in pevcev iz sedmih držav - Dobrodošlice v vseh jezikih
Dne 22. in 23 t.m. je bilo v Centi, malem a privlačnem furlanskem mestecu, ki leži prav ob vhodu sugestivne Terske doline, zelo živahno ob prireditvi letos že osmega mednarodnega folklornega festivala. Nastopilo je o-koli 300 plesalcev in pevcev sedmih držav, med katerimi so bili poleg italijanskih še iz Jugoslavije, Bolgarije, Romunije, Švice, Francije in iz otočja Bahamas. Te skupine so dva dni pele in plesale ter osvajala srca ljubite-
ljev folklore in še bolj utrdile prijateljstvo sosednih narodov.
Prireditev, ki je letos še prav posebno dobro izpadla, ker je bilo naklonjemo tudi vreme, je organizirala domača folklorna skupina «Chino Ermacora».
Centa je bila vse dni festivala praznično odeta, zavita v zastave in transparente z dobrodošlicami v vseh jezikih. Ton slovesnosti je zadala tudi prisotnost številnih deželnih, pokrajinskih in lokalnih oblasti.
Otroci iz Beneške Slovenije in Kanalske doline
letujejo v Savudriji
KAPLAN MARTIN ČEDERMAC - KAPLAN MARTIN ČEDERMAC - KAPLAN MARTIN ČEDERMAC - KAPLAN MARTIN ČEDERMAC
je mar prvič, da ga kličejo sredi noči? Spovedovat pojde To mu je bilo skoraj po volji. Pot v kako samoto pa bo trdno prespal ostanek noči. Vstal je in se naglo oblačil v mesečini. Kdo želi zadnje tolažbe? V duhu je naglo preletel vso vas, nikjer kakega bolnika. Pač — stara Breškonka zadnji čas ni več zahajala v cerkev.
Odprl je okno, ki je gledalo na dvorišče. V senci je stal moški in gledal navzgor.
«Ti si, Breškon? Takoj».
«Ne», se je oglasil mož. «Nisem. Stopite dol!».
Kdo? Ni ga spoznal. To ga je nekoliko osupnilo. Morda se je zgodila kje nesreča. Ali pa ga res kličejo v kako samoto.
«Spovedovat?» je vprašal. «Kam?».
«Ne, ne, gospod!». Oni spodaj je govoril pritišano, da ga je komaj razumel. «Pridite dol! Naglo!».
Čedermaca je obšla nejasna slutnja, da so ga mravljinci spreleteli po telesu. Tiho, po prstih je stekel po stopnicah v vežo. Odklenil je vrata, ki so vodila na dvorišče.
Mož, ki je dotlej stal v senci, je stopil v mesečino. Bil je oblečen le na pol, gologlav, čevljev ni imel zavezanih, jopič si je bil ogrnil čez ramena.
«Gospod, po vas gredo», je zašepetal.
Čedermac ga je spoznal. Bil je Birtič.
«Pome? Kako — pome? Kdo?».
«Saj veste. Odpeljati vas nameravajo. Spodaj, na cesti, čaka avto. Kmalu bodo v vasi».
Čedermac je stal kot od strele zadet in gledal v moža, kakor da mu ne more verjeti. Bila je resnica. Birtičev obraz je bil ves zresnjen, izražal je prepadenost in strah. V tre-
nutku je Čedermacu sto misli spreletelo možgane. Prefektova grožnja, otroci na vrtu, Žef Klinjon, tajnikova psovka, zdravnikovo opozorilo... Vse je bilo usodno, logično povezano med seboj. Kaj se je zgodilo, da se upajo? Nekaj se je zgodilo. Ali je res že vse izgubljeno?
«Pa ponoči?» se je zavzel z umirajočim glasom.
«Ponoči. Zaradi ljudi. Ne marajo delati šuma. Čakajo, da pospi vas, sicer bi bili že tu...».
«Pa kako si to izvedel? Kdo ti je povedal?».
«Izvedel sem pač», je mož skomizgnil z rameni; o tem ni maral govoriti. «Odšel sem skozi okno zadaj, da me ne bi kdo videl, pa čez njive in vrtove... Pa nikomur ne omenite, da sem bil jaz! Najbolje, da pobegnete. Mi vas ne pustimo odpeljati...».
Čedermaca so obhajali mešani občutki divjega poguma in plahosti, čudno ga je spreletavalo po telesu. Ni se mogel odločiti v enem samem trenutku. Rad bi bil ostal, sklical vso vas in se pred očmi vseh dal odpeljati. Ne prostovoljno; ne prej, da bi ga vklenili kot hudodelca. Pa se je zbal posledic. Ne zase, za druge. Kaj je rekel Birtič? Da ga ne pustijo odpeljati. Kaj se lahko zgodi? A kaj, če pobegne? Kam? Za koliko časa? Od stiske je čutil vročino po telesu.
«Nikamor ne pojdem!» je rekel. «Tu sem, tu tudi ostanem».
«Nikarte, gospod!» mu je Birtič vroče prigovarjal. «Bog ve, kaj lahko nastane. Za zdaj se skrijete. Ko se vse poleže, se boste vrnili. Saj to ne more večno trajati».
Moža je bila sama treznost. Tvegal je, da ga je opozoril, a preveč se ni maral izpostavljati... Čedermac je
sklonil glavo, kakor da so mu težke misli ko skala legle na pleča. Globoko je vzdihnil in zopet dvignil obraz.
«Pojdem», je rekel zamolklo. «Ne bojte se, nihče me ne najde».
Dal mu je roko. Mož je že izginil čez vrt, a on je še vedno stal na mestu in gledal v mesečino. Nato se je zdrznil in odšel v hišo.
Treba bi bilo hiteti. Toda ko je zaprl okno in prižgal luč, da se odpravi, ga je obšlo tako malodušje, da se je sesedel in topo zastrmel predse. Čemu ga preganjajo sredi noči, starca, ki se bo moral poslej ko zločinec potikati po tujih krajih? Ali se jim res ne smili njegova starost? Storilo se mu je neznansko bridko in mu vzelo vse moči. Nikamor ne pojde, saj tudi ne more. Tu ostane, pa naj store z njim, kar jim ljubo in drago.
Malodušje je trajalo le nekaj minut. Občutki so se mu menjavali naglo kot aprilsko vreme. Porodil se mu je čisto jasen načrt. Pojde, dà, pojde, a se ne bo potikal po cestah in samotah kot izgubljen cucek. Pred ljudi bo stopil in se branil, dokler je svoboden. Ce bo branil sebe, bo branil tudi Njega.
Naglo se je dvignil in pogledal skozi okno. Vas je bila mirna, tiha, temna, le pri Vancu je še gorela luč. Naglo, tresoč se po vsem telesu, se je odpravljal na pot. S seboj je vzel le nekaj denarja. Postal je in se s tesnim občutkom ozrl po sobi. «Saj se vrnem», je pomislil v tolažbo. In Katina? Imela je trdno spanje, v nočeh se zlepa ni kdaj prebudila. Ali naj jo pokliče in ji pove? Ne bi bilo konca solza in stokanja. Saj mu tako ne more pomagati.
Tudi letos so Zveza prijateljev mladine iz Slovenije s sodelovanjem Komisije za doraščajočo mladino pri Slovenski kulturno gospodarski zvezi v Trstu in kulturnega društva «Ivana Trin-ko» v Čedadu organizirali v
počitniški koloniji Ljubljane Center letovanje otrok iz zamejstva v Savudriji. Vsega skupaj je odpotovalo dne 17. t.m. iz Beneške Slovenije, Kanalske doline in Goriškega 36 otrok, od teh 15 iz naše pokrajine. V Savud-
riji letujejo v udobnem domu skupno z otroki iz Slovenije, da si bodo nabrali novih sil za šolske napore, ki jih čakajo po počitnicah.
Ob sinjem Jadranu jim želimo dosti sončnih dni in razvedrila!
Nasi otroci pred odhodom na počitnice v Savudrijo.