Imena rodbine in svaščine. 33 pravega očeta) t. j. mož vdove njenim otrokom, ki so od prvega moža; po-očim1), t. j. on, kateri posini ali «za hčer vzame« otroke: tem otrokom je poočim. b) Mati;2) mačeha,3) tudi «pisana mati» imenovana, t. j. žena vdovca njegovim otrokom, kateri so od prve žene; pomati4) je po ženski strani to, kar je po moški strani poočim. 2. Otroci. a) Sin;5) pastorek, pasterek6) je sin možev od prve žene drugi ženi, ali pa sin ženin od prvega moža drugemu možu; posinjenec, posin7) je tisti mladenič, ki ga mož «vzame za svojega». b) Hči, hčer;8) pastorka, past er k a,9) t. j. hčer moževa od prve žene drugi ženi, ali pa ženina hčer drugemu možu; pohčerjenica, pohčer, pohčerka10) je deklica, katero sta sprejela zakonska človeka za svojo. 3. Otrok otroci. a) Vriuk,11) sinov ali pa hčerin sin svojemu dedcu in babici. *) "VVahlvater, quem patrem appello. Glej: Vuk S. Karadžic, besednjak, str. 540. — 2) Mut-ter. — 3) Stiefmutter. — 4) Die VVahlmutter, quae matris loco habetur. Vidi Vuk St. Karadžic besednjak, str. 536. — B) Der Sohn. — 6j Der Stiefsohn. — ') Der Adoptivsohn. — 8) Die Tochter. — 9j Die Stieftochter. — ,0) Die Adop-tivtochter. — ") Der Enkel. Letos pa mora biti, naj velja, kar hoče!« govoril sem začetkom meseca julija lanskega leta. (»Pogledat grem slovanske brate v novi Avstriji, naj si bodo zapreke kakoršne koli.« Dve leti namreč sem že namerjal porabiti počitnice v to, da se ozrem v slovansko «Švico», a obakrat so prišle take zapreke, da sklepa nisem zvršil. Radi tega „D0M IN SVET", 1893, štev. 1. b) V n u k a,J) v n u k e (ne a vnukinja«, kakor nekateri pišejo; Dalmatin pozna le «vnuko»), sinova ali hčerina hči, kakor pri «vnuku«. 4. Vnuka in vnuke otroci. a) Pravnuk,2) pravnuka3) sin in hči vnuka in vnuke pradedcu in prababici. Po tej vrsti nadalje bi bili: «p r a-pravnuki« in «prapravnuke», t. j. sini in hčere «pravnuka» in «pravnuke», abnepos in abneptis, t. j. tretji «vnuk» in tretja «vnuka«. II. Ravna navzgorna rodbinska vrsta. 1. Dedec, dedek, stari oče;4) babica, stara mati5) svojim vnukom in vnukam. 2. Pradedek,6) prababica,7) t. j. dedkov in babičin oče, dedkova in ba bičina mati svojima pravnuku in pra-vnuki. Hrvati razvijajo to še nadalje: «prapradedek» bi bil v hrvaški rodbini: «šukundjed», tj. dedkov dedec; «pra-prababica«, t. j. dedkova babica je pri Hrvatih «šukunbaba». Nadalje še imajo: «prašukundjed», t. j. «pradedkov dedec« in «praprašukundjed», t. j. »šukundje-dov djed«.8) (Konec.) J) Die Enkelin. — 2) Der Urenkel. — s) Die Urenkelin. — 4) Der Grossvater. — B) Die Gross-mutter. — 6) Urgrossvater. — 7) Urgrossmutter. — 8) Kakor želi gospod pisatelj, tako prosi tudi uredništvo, da bi mu zvedenci poslali pojasnila ali pa svoje misli o tukajšnjih in naslednjih besedah. Tako pridemo do stalnih izrazov. — Uredn. je bila moja volja sedaj tako odločna, — in šel sem. Najkrasnejše jutro naju je pozdravljalo, mojega tovariša gosp. J. in mene, ko sva se 16. julija vsedala v voz na Novomeškem velikem trgu. Gospod tovariš je hitel v svoj rojstveni kraj, lepo Savinjsko dolino, jaz pa proti hrvaški prestolnici; zaradi tega sva potovala 3 Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) 34 De. Jos. Marinko: skupaj do mičnih Brežic. A bil sem prav malobeseden. Navadno sem potoval ob takem času tudi jaz v svoj roj-stveni kraj, torej je umevno, da so misli silile domov. Morda sem verjel svare-čim glasovom, naj ne hodim tako brezskrbno v Bosno. Neki dobrohotni gospod mi je bil celo revolver vtaknil v potno torbico, češ, doli je še vedno jako nevarno. Poživil sem se stoprv potem, ko sem bil med krmljenjem najinih konj opravil sveto daritev v Kostanjevici. Kako ljuba mi je Kostanjevica še vedno! Tukaj sem najprej služboval, tukaj preživel veliko prijetnih dnij. Zato mi je tako dobro v spominu in rad se pomudim v njej. Sedaj sem prosil v cerkvi blagoslova za srečno pot. Hitela sva skozi rodovitne Cerklje in lepo Krško Vas. Jasno nebo se je smejalo nad nama, priroda na okrog je razkrivala svojo lepoto, od Leskovca sem pa so naju pozdravljali topničarji z močnimi streli iz Uhacijevih topov. Imeli so vojaške vaje. Potniku je lukaj zares lep prizor: Na desni mu je počasna Krka, za njo zadnje panoge zaraslih Gorjancev ; pred njim se bleste Brežice; na levi je širno polje do Leskovških in Krških goric. Da, lepa je tudi naša dolenjska stran! — Ce tudi so streljali samo za vajo, vendar mi je prihajalo nekako tesno v srcu. Vrivala se mi je misel: Prej ali slej — morda prav kmalu — se bode ta grozovita godba glasila kot zadnji pozdrav tisočem junaških sinov avstrijskih, ki bodo v cvetoči dobi prelili kri za čast in srečo domovine. Celo tako streljanje ni čisto nenevarno. Mala napaka pri velikanskem morilnem stroju — bil je top slabo nabit — je vzela nekaj dnij poprej vojaku mlado življenje. Pri Savi sva. Reka je narasla, radi tega je prevoz počasen. Vendar je dr: dral za pol ure voz po velikem Brežiškem trgu. Lepo mestece -so Brežice; ponosno se dvigajo na savskem bregu, žal, da se še premalo zavedajo slovenskega svojega rodu! Gospodu tovarišu se mudi na železnico, da se odpelje proti Zidanemu Mostu. A glej, kako daleč je iz mesta do železnice! Dobro, da imava čila ko- njiča, sicer bi morala iti blizu pol ure. Pol ure — to je posledica stare modrosti Brežiških očetov! S tako modrostjo so se poslavili tudi zastopniki nekaterih notranjskih krajev. Ponujali so jim železnico in železniško postajo, a niso je marali. Železnica ni silila k premetenim očetom, marveč se je ognila njihovih posestev. Sinovi pa delajo pokoro za nepremišljenost svojih prednikov. Koliko bi dali Brežičani, da se jim približa kolodvor! A neče se približati. Odšel je moj tovariš. Meni je bilo čakati še pet ur vlaka, ki me potegne proti jugu; ure so mi minule hitro. Obiskal sem znane mi očete frančiškane v mestu, prijateljsko družino, ki mi je draga že iz veselih dijaških let, ljubeznivega nekdanjega součenca, načelnika tamošnje železniške postaje. Njegova soproga ni hotela drugače, kakor da sem obedoval v njiju prijazni družbi — pod košatim kostanjem ob železniški progi. Ni mi bilo žal, da sem se udal; prijateljski pogovor me je obodni in poživil. Zares lepa je okolica pod Brežicami. Na desno in levo vidiš rodovitno polje in lepe vasi. In tu prebivajo mili rojaki, vrli katoliški Slovenci. O tem pričajo bele cerkvice po vaseh, na planjavi in po gričih; to kažejo križi in druga znamenja ob potih. Da, tukaj prebiva slovenski trpin, udan Bogu, zvest cesarju, vedno stanoviten, dasi je zaničevan. Tolaži ga njegova nebeška vera. Zdrčali smo mimo Dobove, katero krasi velika nova cerkev; vlak drsne po mostu čez umazano Sotlo, pa smo na Hrvaškem. Ne bodem popisaval kraja, ki je sicer jako mičen zlasti proti zahodu, kjer se ti nasproti blišče Jesenice, Mokrice, Dolina, na jugu pa lepa Sa-moborska okolica. Zdi se ti, da pokaže kraj drugačno lice takoj, ko prekoračiš Sotlo ; skoro bi rekel, da je polje manj skrbno obdelano, nego na sosednem Štajerskem. - \ \ Bližamo se kraljevemu Zagrebu. ;i Kaj je ono veliko poslopje tam, nova krasna stavba v prijaznem zakotju? Cesta do nje vodi po rodovitnem polju, okrog poslopja so najlepši nasadi, vinske Iz Novega Mesta v Bosno. 35 gorice se vrste v polkrogu, nad lepimi stavbami se prostira teman gozd. Jako prijazen je ta kraj. Tukaj je bivališče umobolnim Hrvatom, deželna blaznica Stenjevac. Prav primeren kraj je izbran za nesrečneže, da jih vsaj priroda poživi in jim povrne zdravje telesno, ki je potrebno za ozdravljenje na umu. Zagreb, kako se leskečeš iz daljave, kako raseš po strašnem udarcu 9. novembra leta 1880., ko te je grozna pri-rodna sila skoro porušila, kako se dvigaš iz prahu, kako se lepotičiš! Malo let te nisem videl, pa se danes čudim premembam tvojim. Da, ponosen si slovanski, hrvaški Zagreb! Pa si li istinito tak, kakoršnega se kažeš? Trpiš pač mnogo bolečin. Hrvaško središče si, to kažeš, to trdiš; vendar se ptujec oblastno košati v tebi, tvoji sinovi pa so neje-dini. — Pfcujstva je v Zagrebu mnogo, to opaziš brž; ko stopiš na predvežje r) velikega kolodvora, začuješ nemške glasove. V mesto ne pojdeva, prijazni čitatelj, preveč bi se zamudila; najin namen je, da prideva čim najpreje v Bosno. Ozriva se le mimogrede na njegovo zunanje lice. Diven je pogled na ((jugoslovanske Atene» z južne strani. Ozadje mestu je veličastni čez 1000» visoki Slemen; pred njim so po nižjih gričih dražestna letovišča, žal, večinoma židovska; cerkve z visokimi zvoniki, zlasti orjaška prvostolnica, palače bogato okrašene in nepregledna planjava pred mestom, raztezajoča se proti jugu in zahodu — to so krasila Zagrebškega mesta. Ne goljufaj nas, sladko upanje, da bode Zagreb kdaj še večji in lepši, ne samo po zunanjem licu, ampak po katoliškem in- narodnem duhu! ,, Od Zagreba naprej sem se vozil z nekim višjim uradnikom pri Zagrebški vladi. Jela sva govoriti slovanski, a nadaljevala sva kmalu nemški. Mož je bil ljubezniv, častitljiv; resni obraz je ka- x) To skovanko lahko rabimo za francosko «perron», ker je v istini pred pravo vežo. «Per-ron» imenujejo namreč Francozi oni nekoliko vzvišeni prostor, ki je pred hišnim pragom ali vežo. Imenuje se tako, ker je iz kamenov (pierre) ali kamenitih ploč. Uredn." r zal, da je prebil že marsikako težavo. Dasi je bil rojen Hrvat, vendar je bil vzgojen nemški, in tako tudi uradoval dolgo vrsto let; radi tega sem mu rad odpustil, ko mi je zatrjeval, da bi mnogo rajši tudi sedaj videl v uradu nemški nego hrvaški jezik. Bil je mož stare šole. Bil mi je do Siska prav ljub in zanimiv sopotovalec; gotovo bi mi ne mogel kdo drugi tako opisati hrvaških razmer, kakor mi jih je opisaval on. Malo pod Zagrebom nas postavi vlak čez Savo, katera je tu že dokaj široka. Nov most za vozove se ravnokar do-vršuje blizu železničnega; lepa, trdna železna stavba je. Nekaj minut potem je dospel vlak do Velike Gorice. Njeno ime ni prav primerno; dviga se le malo nad veliko planjavo, ki je okrog in okrog. Plodo-vit je ta svet; vrste se polje, gozdi in travniki. Ljudem todi še ni hudo, naj reče kdo kar koli. Po delu tako sodim. Naj bi bili tu naši Gorenjci, drugačno lice bi imela lepa ravan. Na njivi ne najdeš nič druzega, kakor koruzo in zopet koruzo, a še ta je jako slabo oskrbljena. Kjer je bila sejana pšenica, tam ti stoji prazno; goveda in svinje se preganjajo po takih njivah. Koliko bi tu vzraslo ajde! — mislil sem si. Njive počivajo, kar je sicer zanje dobro, a pri nas ne bi smele; ravno to pa je dokaz, da posestnikom ne gre slabo. Tudi delavci tu niso posebno pridni. Sila uči moliti, a tudi delati. Pred Gorico in daleč za njo proti Sisku je tako zvano Turopolje, kjer.so vsi prebivalci kmetje - plemenitaši. Koncem 17. stoletja so se skazali v bojih zoper Turka, tako mi je pravil moj sopotnik; za plačo jih je povzdignil cesar Leopold I. v plemeniti stan. Do 1. 1848. so bili zares gospodje: sodili, so, zapirali so, v klado so devali. Znan je Turo-poljski ponos, sloveča je Turopoljska ošabnost. Zgorej imenovanega, leta pa so se jim vzele pravice. Umeva še, da Turopoljcem to ni hotelo v. glavo, a ban je poslal doli polk vojakov. To je pomagalo, pa bilo je tudi vzrok, da so Turopoljci od takrat vedno madjaroni; volijo vsikdar^ kakor želi Pešta, zakaj od tam pričakujejo baje še vedno pomoči 3* 36 Dr. Jos. Marinko: in starih pravic. Minister Josipovic je brat župana Turopoljskega v Gorici. Ponosen je pa Turopoljec še vedno, a tudi petičen. Zarasli hrastovi gozdi dado obilo novcev, ker se les dobro prodaje. Ob železnični progi so nepregledni kupi hrastovih dog, pragovi itd.; v gozdovih se debele prasci, govedo pa dobiva bogate krme na polju: povsodi so viri bogastva in sreče. Moj popotni tovariš mi je pravil, da je poslovanje med Turopoljci jako težavno. Poskusil je sam. Strezi županu, bogatašem — je dejal — potem gre; ako tega ne storiš, gorje ti: najmanje, kar te zadene, je tožba pri banu; izgovarjati, opravičevati se pa tudi takrat ni prijetno, ko je človek nedolžen. Turopoljec zahteva, da se ravna ž njim kot z gospodom - plemenitašem. — V uradu se je vsela plemenita Turopoljka. «Stojte!» pravi neprevidni uradnik. «Jaz sem plemenita«, je odgovor. Gospod se za to ne briga; a v malo dneh dobi od vlade oster poziv, naj se opraviči radi svojega ravnanja. Da, ponosen je Turopoljec! Od postaje Lekenik, prve za Gorico, je svet mokroten, slab in jako leno obdelan. Pa ni čuda, zakaj tudi na Hrvaškem se poslednji čas delavci težko dobivajo. Knez Thurn-Taxis ima tu velikanska posestva; od daleč, tam od gorate Hrvaške okoli Karlovca in še iz bolj oddaljenih krajev dobiva delavcev, vendar se vrši delo le počasi, trava stoji suha, kakor daleč sega oko, nihče je ne kosi. Moj tovariš iz Zagreba je dejal, da se košnja več ne izplačuje. DomaČi imajo sami dovolj in ni jim sile, da bi delali drugim za denar; drugi Hrvatje pa prihajajo redkeje kakor nekdaj, ker županstva zlasti ženskam za-branjujejo hoditi od doma. «Sisak!» je zaklical sprevodnik. Vesel sem skočil iz voza, poslovivši se od prijaznega gospoda in peš korakal v mesto, ki mi je bilo že od prej dobro znano. Sisek je malo mesto s 6500 prebivalci; posebnosti nima. Ločijo pa ga v dva dela: «civilni» (stari) in «militarski» Sisek. Zvezana sta po lepem lesenem mostu čez Kolpo. Sisek je zgodovinsko slavno mesto, posebno slavno pa še iz turških bojev. L. 1593. je branil mesto junaški Zrinski. Nekoliko tožni spomini se ti bude v srcu, ko se sprehajaš po tem kraju, zlasti še, ako se potrudiš pogledat nekoliko od sedanjega mesta oddaljeno «sisačko» trdnjavo ob izlivu Kolpe v Savo. Kako je divjal tu krvavi ples! Koliko slovenske krvi je popila tu črna zemlja! — Tudi v trgovini je bil Sisek do sedanjega časa jako znamenit, imel je važno zvezo po železnici in po rekah Kolpi in Savi. Žita, lesa in jezic se je tu prodalo mnogo. Marsikak Slovenec si je prislužil v Sisku lep kos kruha. Poslednji čas pa je parobrodna vožnja kar ponehala večinoma zaradi železnice, ki veže ob savskem bregu Sisek z Brodom; trgovina zato hira, kakor so mi pravili domačini. Bratje Madjari obračajo železnice, kolikor se da, proti središču — Budapešti — in Sisek propada. Čakajte Siščani, ko se potegne naša dolenjska železnica preko Karlovca do vas, tu vam pride zopet zlata doba! Sedanji Sisek je bila nekdanja rimska naselbina «Siscia»; mnogo se zasleduje starin, ki to spričujejo, a jaz nisem imel časa, da bi jih ogledoval. Siščani dobro skrbe za vnanjo ugodnost in lepoto svojega mesta. V novejšem času so zasadili blizu župnijske cerkve jako lep in prostoren park; ulice so čedne, in kar je novih, so tudi široke. Župnijsko jako staro cerkev je dal sedanji mnogozaslužni župnik, hrvaški narodnjak K., po potresu leta 1880. vkusno prenoviti; žal, da so ostali še stari oltarji, prave pokveke v nerodnem zlogu. Jako dobro je preskrbljeno v mestu za šolstvo; tu imaš krasne nove stavbe za ljudsko šolo, deško, dekliško pa meščansko šolo. Okolica je lepa, na zahodnji strani proti Petrinji krasna. Naj li povem še kaj o sebi? Poiskal sem brž hotel «Zum Gross-capiteb) (tudi v južni Hrvaški imajo hoteli nemška imena), ker je blizu župnijske cerkve. Spravil sem prah z obleke ter hitel k gosp. K., rojenemu Zagrebčanu, da se mu oglasim zaradi svete maše, ker drugi dan je bila nedelja. Iz Novega Mesta v Bosno. 37 Seznanil sem se bil z gospodom že pred več nego dvanajstimi leti, ko sem imel doli neko sitno reč uravnati. Sprejel me je gostoljubni gospod preljubez-nivo ter hotel, da prenočim pri njem Odklonil sem povabilo, ker sem že imel sobo v gostilni, vendar sem moral na večer ostati pri njegovi mizi. Vlegel sem se zgodaj, ker pot v hudi vročini me je bila močno utrudila, a spanec ni hotel priti, kakor sem želel. Pernica pod glavo je delala preveč vročine — kmečki sinovi, kar sem jaz, nismo vajeni pernicam — razven tega pa je bila v spodnjih prostorih pevska poskušnja do 11. ure, potem pa še dolgo živahna zabava. Spal sem malo, vstal ves utrujen. Tako se godi na potovanju. Po sv. maši sem hitel poiskat svojo teto, ki biva v Sisku čez 30 let. Bilo je veliko veselja, ko sem našel njo, njenega moža in omoženo hčerko, svojo sestričino. A z dotičnim popisovanjem ne smem dolgočasiti čitatelja. Neka stvar pa mi je v Sisku težila srce. Nedelja je bila. Kako je tak dan pri nas na Slovenskem vse slovesno, kako ti hiti verni naš narod v cerkev! A tukaj na Hrvaškem se večina ne briga ne za svetek, ne za Boga, marveč dere le za pridobivanjem in uživanjem. Posebno pa se odlikujejo v tej malomarnosti Siščani. Videl sem pri prvi službi božji pač precej kmetov in kmetic v lepih narodnih nošah, a meščanov jako malo. Slovenec je še poštenjak, veren kristijan. Ogledavši si mesto in meščane, pospešil sem korake proti kolodvoru, da se popeljem naprej proti jugu. Vozili smo se po široki planjavi; na severozahodu se vidi nekoliko gorovja, a na vshodu zagledaš le nekatere višine. Cez Kolpo dirjamo v dolino savsko; na levi vidimo staro trdnjavo Sisek. Polje je rodovitno, a malo obdelano; koruza se vrsti z gozdovi. Ono mnogoličnost na polju, ki na Kranjskem tako prijetno dene očesu, pogrešaš todi popolnoma. S sopotniki nisem imel sreče; prišel sem v voz, v katerem so bili čisto malo-brižni ljudje. Poskušal sem ž njimi govoriti, a dalo se je le malo besedij izsiliti iz teh seljakov. Izjema je bil pač neki madjarski agent, ki je govoril za devet drugih. A duhovitosti ni bilo v tem govorjenju. Vesel sem bil, ko smo dospeli do postaje Sunje, kjer se deli železnica v dve progi: proti Brodu ob Savi in ob rečici Sunji čez sedlo Majur v dolino reke Une. Moji sedanji sopotniki so namreč krenili vsi proti Brodu, jaz pa sem se preselil na drug vlak ter dobil jako ljubeznivo družbo, trgovca I. iz Siska, ki je bil že čestokrat tudi na Kranjskem, in nekega finančnega uradnika, oba prav prijazna moža. Vlak nas pelje bolj proti zahodu; za-pustivši dolino savsko, drvi naprej po Sunjski dolini, ki se zožuje proti planini Majurju. Kraji so zanimivi in rodovitni, a vse kaže, da ni pridnih rok. Od sela Majurja naprej je proga čim dalje bolj strma; vozimo se skozi dva predora in — pred nami je dolina ter reka Una, ki deli Hrvaško od Bosne. Lepa je Unska dolina, zlasti pa je mičen pogled na levo proti vshodu, kjer je pod Majurjem prijazni trg avstrijska Kostanjica, zvezana po mostu z nasprotno turško Kostanjico. V avstrijski te pozdravljajo vitki zvoniki katoliške in raz-kolne cerkve in poleg drugih poslopij veliki novi frančiškanski samostan; v turški je bila zame največja imenitnost munara ali minaret pri džamiji, zakaj ta je bil prvi, katerega sem videl «in natura«. Druga poslopja so jako preprosta. Most med Kostahjicama je bil baje narejen za časa Napoleona I. Tako mi je zatrjeval finančni uradnik. Prelep je pogled na nasprotno stran. Gora, precej visoka, je zavita v mlado lesovje, ki tako dobro dene očesu; vmes so posajene posamezne bosanske koče, preprostejše, nego si moreš misliti; samo jedna je nekoliko večja in lepša. (Dalje.) Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. 79 Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) (Dalje.) Koliko spominov se usiljuje poto-valcu, ko gre na Uno, mejo nekdanje turške oblasti! Koliko roparskih čet jo je prekoračilo, ko so hodile plenit v naše kraje, koliko solz je kanilo vanjo onim, katere so Turki gnali v sramotno in grozovito sužnost! Hvala Bogu, da se vzbuja med temi žalostnimi spomini tudi vesel spomin. Dne 29. julija 1. 1878. so ponosno stopale čez most med Ko-stajnicama naše čete na bosanska tla. Godba je godla, topovi so gromeli, našim vojakom pa je srce močno bilo zaradi navdušenja, da gredo zasest v imenu cesarjevem novo deželo. Sel je pa tukaj čez reko madjarski polk Sachsen-Meiningen ob istem času, ko so šli slovenski vojaki čez Savo pri Gradiški. Z veseljem so sprejeli naše vojake bosanski kristijani. Kdo ne ve, kako smo se radovali takrat tudi mi, ki smo smeli ostati v domovini! Koliko smo pričakovali, kako smo si obetali zlate gradove, ne le mladi, ampak tudi celo sivolasi starčki! Železniška postaja Kostanjica je veliko, čedno poslopje z gostilno. «Kranjca dobiš povsodi«, ušlo mi je iz ust, ko mi je prinesel vrček piva Slovenec H. iz Kostanjevice; kmalu sem našel še drugega Slovenca, trgovca M. iz Črnomlja; kajpada sem se takoj ž njima pogovarjal ; zdelo se mi je, kakor bi bil na domačih tleh. Vožnja ob Uni je mična. Priliko imaš tu prav ugodno, da opazuješ razliko med Avstrijo in Turčijo. «Kamor stopi kopito turškega konja, tam ne rase trava«, trdili so naši očetje. Žalostna resnica je: na avstrijski strani so kmetijski domovi, dasi leseni, vsaj podobni človeškim bivališčem, na bosanski strani pa gledaš le jako borne kolibe; dejal bi, da so mnogi svinjaki pri nas dokaj boljši od teh «lukenj». Pri Volinji smo drknili čez Uno. Prva bosanska postaja je Dobrlin, potem pride pa Novi. — Železnica je od todi naprej pod vojaškim vodstvom, tako tudi pošta. Predno pa grem naprej, moram se ozreti urno še nazaj v Sisek, kjer smo se mudili v nedeljo, in kjer sem pustil — ne svoje prtljage, pač pa košček svojega spomina, bolje, jezika. Ko sem omenjal zgodovino tega mesta, zagovoril sem se, rekoč, da je Sisek branil Zrinski leta 1593. A ni ga branil nihče iz rodu Zrinskih, marveč dva kanonika Zagrebška, dokler niso Kranjci in Hrvatje Turka tukaj popolnoma potolkli. Ni treba šele opozarjati čitatelja, da je slavni Nikolaj Zrinski več let poprej branil mesto Siget na Ogrskem. Sedaj stopimo z lahko vestjo v Bosno in pogledamo najprej nekoliko v njeno lice in zgodovino, kakor tudi v preteklost njene sestre Hercegovine. Vsakdo ve, kje je Bosna; njene meje lahko spozna po zemljevidu. A ni imela ta dežela vedno tistih mej, kakor jih ima sedaj. Bila je sedaj večja, sedaj manjša; segala je namreč nekaj časa na zahodu samo do Dubice na Uni in do otoka Brača, a drugikrat na vshodu de Smedereva in reke Morave. Površje bosansko-hercegovsko si pred-očimo naj lože tako: med mnogimi gorami se vleče neko gorovje — nekak pas — od meje hrvaško - dalmatinsko-bosanske do meje črnogorske. Tavpas je ob jednem raz vodno gorovje za Črno in Jadransko morje. Sestavljen je iz več višjih in nižjih planin ter loči Bosno od Hercegovine. Bosansko vodovje hiti v Črno morje, hercegovsko se izliva v Jadransko. Z razvodnega gorovja se znižujejo posamezne gorske panoge v Bosni proti severu ob rekah Uni, Vrbasu, Bosni in Drini, in se končujejo v ni-žavi posavski. Na zahodu se razprostira gorovje vsporedno z obrežjem Jadranskega morja. Zato je Bosna nekaka stopnje vina, Hercegovina pa kotlina. Iz tega pa tudi lahko umevamo, zakaj se je Hercegovina (nekdanji Hum, Tra-vunja) zjedinila z Bosno šele po mnogih naporih; iz tega se da razlagati, zakaj so uprav Humski gospodje tako 80 Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. hrepeneli po samostojnosti. — Prava Bosna, rekel bi, matica cele dežele, je gornja Bosna t. j. višine okrog gornjega toka reke Bosne do Vranduka — Vrat-nika. S tega pogorja se je širilo go-spodstvo vedno dalje, segalo polagoma Nekaj iz zgodovine! Kdo so bili prvi bivalci v Bosni in Hercegovini — Besi, Iliri ali Slovani, to se pač ne da določiti. Vemo, da je dežela grozno trpela po različnih vojskah, predno je prišla Rimljanom v oblast (od 1. 78. pred Kr. tudi v nižave — Posavino — in si prisvojilo naposled še Humsko zemljo. Bošnjaki zovejo še dandanes Bosno•samo gorato deželo od Sarajeva do Zepča, od Žepča proti Savi pa le Posavino. V Hercegovini se pa vse nekako steka. do 1. 9. po Kr.), ali morda še več pozneje po Gotih (493 — 555) in Avarih (548 — 600), dokler je niso zaseli sedanji Slovani v prvi polovici 7. stoletja. Ker je bila med Hrvati in Srbi, bila je pokorna sedaj tem, sedaj onim; šele Bosanki, mohamedanki. (Narisal Jos. Germ.) 82 Dr. Jos. Marinko: v prvi polovici 11. stoletja je postala samostalna banovina. Leta 1135. pa se je podala ogrskim Arpadovcem. Pa tudi to ni trajalo dolgo; od leta 1154. do leta 1163. se imenuje samostalen ban bosanski. Pod mogočnim bizantinskim carjem Emanuelom je bila Bosna pokorna Grkom (1166 — 1180); tedaj pa se je prikazal v deželo razjedajoči rak — vera patarinska ali bogomilska. Bogomili so bili jako podobni nekdanjim Manihejcem, ki so bili polni praznoverja in so trdili med drugim, da je že-nitev slaba stvar ali od hudiča. Zasvetila je sicer ne dolgo potem Bosni srečna doba silnega bana Kulina, ki je bil od začetka patarin, a pozneje odločen katoličan. Bosna si je pod njegovo modro vlado jako opomogla, bila je istinito ponosna. Kakor pričajo Dubrovniški pisci, bila so takrat leta jako rodovitna; mnogo let poznej je še govoril narod, kadar je bila dobra letina: «Priidem' v' dni Kulinovi» (Orbini p. 350). Se dandanes se Bošnjaki-seljaki radi spominjajo Kulina, rekoč: «Počeo pripoviedat'koješta od Kulina bana«, ako kdo pričenja pri-povest o stari davnini. — Nasledniki pa so mu bili deloma Bogomili, zaradi česar je križarska vojska pustošila Bosno od leta 1234. do leta 1239. Kmalu potem so jo gazili Tatari; po njih porazu so jeli ogrski kralji segati v bogato deželo, n. pr. Bela IV. Ko so se vneli domači prepiri, razširili so hrvaški knezi po Bosni svojo oblast. Osvojil jo je modri ban Štefan Kotroman in sin mu Štefan Kotromanič. Ta si je pridobil tudi Hum in vso zemljo tje do otoka Korčule; vznemirjal je celo mesto Dubrovnik. Tudi on je bil izprva bogo-milski krivoverec, toda sprejel je vero katoliško i tako dal pravo podlago svoji državi. Njegov naslednik St. Tvrtko I. se je imenoval kralj bosanski (1. 1376). Pozneje si je prideva! celo naslov: «kralj Srbljem i Primorki«. Narod ga je z val le Tvrtka; ko so ga kronali, pridel si je ime Štefan, izvolivši si sv. mučenca za zaščitnika novemu kraljestvu. Po njegovem vzgledu so se zvali vsi bosanski kralji Štefani. A žal, kraljestvo ni obstalo dolgo; vzroki so bili notranji nemiri in vnanji neprijatelji. Že pod naslednikom, Štefanom Dabišo, so se uprli domači ne-zadovoljneži; udarili so na Bosno prvič Turki (1. 1398.) pod Bajazitom ter jo grozno plenili. Brž za tem so nastale krvave borbe za prestol, za katerega so se potegovali različni veljaki. Tako so bili zaslepljeni, da so celo Turka klicali na pomoč, n. pr. Hervoje, kar je bilo Muhamedu I. jako ugodno, da se je jel vtikati v bosanske reči. Strašno so razsajali Turki leta 1416. po Hercegovini in zgornji Bosni; tedaj so vzeli župo Vrhbosno. Odslej Bosna ni uživala več miru. Leta 1437. se je moral Štefan Tvrtko II. pokloniti Muradu II. ter mu obljubiti letni davek 25.000 zla-tov; samostalnost je izginila. Bogomili so imeli ob tem času veliko moč. Štefan Toma jih je izkušal zatreti in se ob jednem osloboditi turškega jarma, a umorili so ga zavratno. Se odločnejše je stopil zoper Turke na noge sin njegov, Štefan Tomaševič. Dobivši krono od papeža Pija II, odpovedal je davek Muhamedu II., a ker ni dobil od zahoda obljubljene pomoči in ker je bilo doma dosti bogomilskih nezadovolj-nežev, pal je kralj, in ž njim je prišla prelepa dežela v kruto sužnost za več nego 400 let. Po teh kratkih zgodovinskih spominih se vrnimo zopet pred Novi. Novi je meste.ce na desnem bregu Une in levem bregu rečice Sane, ki se tukaj izliva v Uno. Bivalcev ima 3250, ki so večinoma mohamedani. Z železnice se vidi mestece še dosti čedno; ima dve džamiji ali mohamedanski (islamski) molitvenici in jedno katoliško kapelo. Na nasprotni hrvaški strani je Dvor, lep kraj s ponosnim gradom, katoliško in razkolno cerkvijo, ki se prijetno blišči v gorskem vznožju. Sopotnik, finančni uradnik, mi je pravil, da je dobil Dvor ime od cesarja Josipa II., ki je tamo prenočil. Prejšnje ime mi je tudi povedal, ali ušlo mi je iz spomina. Cesar Josip II. pač v marsikateri stvari ni ravnal modro, toda hvalevredna je njegova dobra volja zlasti glede na Balkan ali turško silo. Ko bi se bilo Iz Novega Mesta v Bosno. 83 posrečilo že ob njegovem času oslobo-diti Bosno, kako bi bilo drugače sedaj! Ne bi bila ta dežela zanemarjena, ne bi bila slabo obdelana. Ko bi se mu bilo posrečilo pregnati Turka, kakor si je želel, kako drugačna bi bila tudi stara Avstrija, draga naša domovina! Una je tukaj široka; šumeč pada njena voda v prirodnih slapovih. Človeški roki je bilo treba tu in tam le malo dodati, in izvrsten jez je bil narejen. Ob jezu je sredi reke več mlinov, jaz sem jih naštel sedem. Prav prijetno je gledati vrtenje mlinskih koles v ravni črti; po brvi se pride od mlina do mlina. Gibanje na kolodvoru je jako živo; slabo oblečenih delavcev je kar mrgolelo, odpravljali so se v južno Bosno. Bili so menda le domačini. Ko sem jih videl v tako borni obleki, vrivala se mi je misel, da je niže proti jugu revščina še večja. Kakor povsodi, tako se je godilo s siromašnimi težaki tudi tu: sprevodnik jih je spravil ne posebno vljudno v vozove, kolikor se je dalo na tesno. Na železnici sem videl veliko število drobnice, cele kupe lesa, zlasti desak; vse je pričalo, da ima Bosna dosti blaga. Tukaj sem videl tudi prve mohame-danke zagrnjene; pri bližnjih hišah so bila okna zamrežena. Prav nič mi ni bilo to po godu, pač pa je budilo le tožne misli ter mi obračalo pogled nazaj v preteklost. Kdo je kriv, da so naše južne sestre Slovanke v jarmu moha-medanske vere ? Slovan sam: verski razvdor, slovanska nejedinost! Zeleznični vlak hiti naprej po ozki dolini na desnem bregu rečice Sane; ob naši levici se dviga dokaj visoka, dolgo raztegnjena planina Kozara, na desnici čez reko pa gledamo vrhove različnih gora bliže in dalje tje do visokih planin krajinskih. Pot je dolgočasna, polje slabo obdelano, kraj malo naseljen. Narod se živi todi večinoma ob živinoreji; redke i zanemarjene njivice bi tudi maloštevilnih stanovnikov ne mogle hraniti. Ko me je kraj skoro dolgočasil, zanimala me je pa moja družba v vozu. Med drugimi je vstopil v Novem imovit mohamedan-Bošnjak v dragoceni obleki. Začudil sem se, ko mi je odgovoril na vprašanje, od kodi je, da mu je domovina Smirna v Mali Aziji. Govoril je malo, vedno kratko in resno. Zvedel sem vendar, da je bil bogat posestnik v Bosni blizo Livna, a po zasedanju je prodal vse ter bežal v Malo Azijo. Trdil je, da je zadovoljen tamo, vendar se mu je videla nekaka otožnost na resnem, lepem, podolgastem obrazu. Jako zvedavo se je oziral po bosanskih gorah. Mislim, da mu je bilo tesno pri srcu; domovina je le domovina. Mož je pušil smodčice ali pa se igral z nekako verižico iz biserov s srebrnim čopom na koncu; podobna je bila popolnoma našemu molku, bila mu je za igračo in zabavo. Neprenehoma so drkale bele jagode med njegovimi suhimi prsti. Malobeseden je zrl na nas, kakor bi nas preziral ali pa pomiloval, češ, kaj bodete vi, džavri! Resno zamišljeni mož se mi je zdel vendar nekako otročji. Sana se zavije nekoliko proti zahodu; pri postaji Blagaj se jame dolina širiti, in kmalu potem imaš pred seboj na precejšni, mični planjavi mesto Prje-dor s 4750 stanovalci. Mesto je turško, a ima že nekaj novih poslopij v evropskem zlogu. Štiri munare nas pozdravljajo, vspenjajoč se vitko v višavo; vidita se dve cerkvi. Jedna je velika in lepa, pač razkolna; druga mala z nizkim zvonikom je blizu kolodvora in je menda katoliška. Se dosti dobro obdelana in rodovitna planjava, po kateri teče na zahodni strani Sana, po sredi pa od jugovshoda sem potok Gomjenica, zove se planjava O m ar s k a. Zaradi visokih zelenih gora, ki jo obrobujejo, ima Prjedor, ki stoji ponosno v dolnjem delu te ravnine, zares krasno lice. Kolodvor je vkusno napravljen in dokaj velik; preprosti Bošnjaki, kakor tudi gosposki ljudje so prišli past radovednost. Med njimi je tudi vitek, mlad mož s črnimi brkicami, okroglim klobukom iste barve, v dolgi črni frančiškanski obleki. Kdo je ta? Prvi frančiškan ali «franjevac» bosanski, katerega vidimo. Sopotnik nam pravi, da je to dr. V. M., župnik Prjedorski. 6* 84 Dr. Jos. Marinko: Sprevodniki so ljubeznivi in postrežni vojaki, govore pa najrajši nemško. — Ker ima železnica štiri razrede in se preprosto ljudstvo vozi večinoma v četrtem, vzeli smo nekateri že v Sunji karte J) za tretji razred, a bosanski sprevodnik nas ni pustil v njem, marveč kar premestil v drugi razred. V Prje-doru pa je menda pričakoval nadzornika, zakaj prosil nas je, naj gremo v tretji razred. Odkazal nam je lep kupe, in dva umazana Turka je brž odpravil iz njega, češ, naj bodeta «kod brače». Jaz bi bil sicer rad občeval ž njima, a zaradi res slabe snage teh ljudij ni niti prijetno, niti varno. No, moj vrli sopotnik, trgovec iz Siska, mi je bil ne samo v ljubeznivo zabavo, ampak tudi v pouk, ker mi je natančno pripovedoval o vseh stvareh in razmerah bosanskih. Bil je že mnogokrat v Bosni. Kozarac, pod Kozaro planino, je čakalnica za ljudi. Ime me je spomnilo smešne dogodbice iz Zagrebške razstave. Naši « Sokoli» so ob tej priliki obiskali južne brate. Neki gospod, ki ni znal hrvaškega jezika, mislil si je, da je že hrvaško, ako se končnica ec izpremeni v ac, ter je zahteval v tem prepričanju kupico, rekoč: «Molim kozarac« Splošen smeh med Hrvati, ki ne poznajo kozarca, ampak le kupico, nastal je po teh kratkih besedah. Qb železnici skoro ni videti sela, vidi se pa mnogo gozdov. Delavci, katerih je prav veliko pri postaji, imajo kar šotore, kakor pri nas cigani; orodja ti leži vse polno krog in krog. Tudi pod nebom je tu jako živo: krilatih ptic, zlasti škorcev, se preganjajo od kraja do kraja velike jate. Pri nas jih nisem nikdar toliko videl. Bosanski gozdi ponujajo dovolj dupel v starih drevesih za varna bivališča mladičem, pri nas pa je že preveč pela sekira. Pri tej postaji sem tudi prvič opazoval bosansko sedlanje in bosanskega jezdeca. Videti je, da sedi mož prav zložno na malem konjiču. Zanimale so me dalje ob železnici nekatere istinito borne koče. Neka Bosanka je precej *) Kaj, ko bi uvedli besedo «voznica» za vozno karto? Uredn. leno blizu železnice pukala lan, siv, sključen starček pa je pasel nagajive, umazane prasce. Bol in beda se mu je videla na obrazu; težko se je pomikal za brzimi ščetinarji. Koliko bridkih ur je pač že doživel v svojih 70—80 letih! Mrači se. Planjave je konec; nova dolina nas je sprejela. Vlak speje više in više čez sedlo «Kukavica«. Na vrhu smo pri postaji Ivanski, 304 w nad morsko gladino. Prav toliko je še svetlo, da vidim železniško postajo. Precej visoko se dviga nad železno cesto. Samotno je sicer to sedlo, a podjetniki, še bolj pa menda uradniki so znali dati kraju lepo, da, krasno lice. Glej nasade senčnatih dreves, glej vrste mnogobroj-nih cvetic pred kolodvorom in ob njegovih straneh! Objela nas je tema, kar mi je bilo jako žal, ker sem se vozil prvič todi. Drčali smo še celo uro do starega kolodvora Banjaluškega, ki je od mesta oddaljen tri kilometre. Ta kolodvor, kakor tudi železnico od Novega do Banjaluke, je bila zgradila še turška vlada; naši so ga le nekoliko popravili. Dolgo je služil kot jedini kolodvor; pred par leti pa so napravili vojaki tir še v mesto, in sedaj imajo Banjalučani kolodvor doma. Moj sopotnik je bil nestrpen, in jaz ne manj, ko smo stali na prvem kolodvoru celih dvajset minut. Vožnje sva se bila že naveličala in krepčila sva bila potrebna. Naposled zdrčimo naprej, kmalu smo v Banjaluki. Oddal sem karto, pa tudi moral pokazati «pašuš», potno legitimacijo (poverilo). Jako dobro mi je služila v to «amtliche Legitimation« s fotografijo, kakoršne imajo uradniki, da se vozijo po železnici za znižano ceno. Naj ne žabi potnega lista nihče, ki hoče potovati po Bosni ali Hercegovini. Na vsakem kolodvoru čaka uradnik z jednim ali dvema orožnikoma in ostro zahteva «pašuš». Potni list se odda, drugi dan ga mora pa dotični potnik sam poiskati pri mestnem magistratu. Uradnikom avstrijskim tega ni treba; ako imajo seboj «uradno legitimacijo), zapiše se samo njihovo ime, legitimacija se pa takoj vrne. Kdor pa pride brez potnega Iz Novega Mesta v Bosno. 85 lista, ima velike sitnosti. Čuditi se ne smemo tej ostrosti, zakaj Bosna je dežela, kamor cesto silijo ljudje dvomljive poštenosti. Z veseljem sem oddal svojo malo prtljago postrežčku ter hitel v «hotel Bosna«, ki je jako blizu kolodvora. Lepa, prostorna hiša je, z ugodnostmi, kakoršne imaš v gostilnah pri nas doma. Zidal je hišo Ljubljančan K., pa jo kmalu prodal. Kako me je iznenadil tukaj slovenski glas iz ust postrežne natakarice : «Gospod doktor, kako pa, da vi pridete v Bosno?« — Bila je dobro mi znana Ljubljančanka, nekdanja moja učenka. Domač glas in domač človek posebno prijetno iznenadi potnika na ptuji zemlji. Nihče mi ne bode zameril, da sva se radi tega z onim Siščanom mudila na vrtu dalje, nego po navadi. Spal sem sladko na bosanskih tleh. Zjutraj — bilo je 18. mal. srpana — sem šel v bližnjo katoliško cerkev, misleč, da bodem maševal; a ni šlo. Bila je biskupska stolnica. Gospoda tajnika ni bilo doma; rekli so mi, da je šel po opravku «v mesto», ker je cerkev prav na robu novega mesta. Preč. gospoda biskupa pa se nisem drznil nadlegovati ob zgodnji uri. Dobil sem dečka, ki me je povedel kakih deset minut daleč do župnijske mestne cerkve,v katero oskrbujeta dva oo. franjevca. Župnika ni bilo doma, bolehavi mož je bil odšel v toplice, a gospod kapelan njegov, fra Božič, urednik «Novog prijatelja Bosne«, me je sprejel ljubeznivo ter me po svetem opravilu povabil celo na kavo. Brkasti gospod je mlad, kakih tridesetih let, umen, a tudi delaven mož. Sobna oprava, kakor povsodi po Bosni, je jako preprosta, od naše navadne precej različna. Ob 11. uri sem se poklonil svetlemu gospodu fra. Marijanu Markoviču, bi-skupu Banjaluškemu. Gospod je pravi Bošnjak, krepak, velik mož v najboljši dobi. Kakor vsi «franjevci» po Bosni, nosi brke, a sicer je oblečen kakor naši škofje. Gospod je učen, govori izvrstno hrvaško, latinsko, italijansko in tudi nemško. Bil je profesor v domačem zavodu v Dolcu in župnik Travniški. Postregel mi je z graškim pivom in prav po bosansko s smodčicami. Povabil me je na obed za drugi dan ter mi dal nekega sorodnika, dečka, da mi je pokazal pot na Petričevac. To je frančiškanski samostan na prijaznem griču, nekako pol ure od Banjaluke. Na Petričevcu oskrbujejo «franjevci» obširno župnijo in domačo šolo — mi bi dejali: sedmi in osmi razred gimnazijski — za one domače dijake, ki hočejo postati redovniki. Menihi so bili pri obedu, ko sem dospel od potu kar premočen; solnce je namreč grozno pripekalo v nizki dolini Banjaluški. Bili so trije mašniki (drugi so bili iz doma) in kakih 10—12 samostanskih bratov-dijakov. Ugajalo mi je povabilo, a meni ni dišala jed, ne vem, ali zaradi vročine, ali zaradi nenavadne priprave. Z veseljem sem zrl na čvrste može v obnošeni obleki, ki so uživali preprosto, a tečno hrano, prav kakoršen je njihov narod bosanski: preprost, neokužen, krepak «duhom i tjelom«. Čudno se mi je zdelo, da ti frančiškani vsi hodijo bosi, kakor svetuje znani župnik Kneipp; so - li morda zato tako krepki in zdravi? Nasmehnil se je oče gvardijan, ko sem mu to šaljivo opomnil, ter mi odgovoril: «Mi ravnamo tako že 400 let. Kneipp nas ni učil, ampak naše siromaštvo, otac naš, sveti Franjo.« Fra Alojzij Mišic je še mlad mož, srednje velik in izjemoma ne posebno zdrav. Lepi obraz mu dičijo male rjave brkice; govori zvonko hrvaško in latinsko (latinsko govore vsi bosanski frančiškani tako gladko, kakor materin jezik) in nemško. Učil se je tega jezika nekoliko sam, a potoval je tudi po Nemškem, ker je iskal 1. 1890. zdravja pri župniku Kneippu v Worishofenu na Bavarskem. Tam sem imel tudi jaz priliko videti prvič vrlega moža. Gospod je olikan, jako izkušen, pa vnet narodnjak bosanski. Bil je več let tajnik biskupa Banjaluškega; sedaj je župnik, gvardijan in učitelj na Petričevcu. To stališče mu prizadeva veliko skrbij in sitnostij. Leta 1878. so Turki požgali samostan in cerkev. Zgorela je ob tej priliki tudi podoba svetega Mihaela na 86 Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. velikem oltarju. Sezidalo se je novo poslopje dokaj veliko; prislonila se mu je tudi prostorna, čedna cerkev, ki pa ni obokana; zvonika še pogreša in tudi svojega zvona še ni cula. Preprosti narod vzdihuje po kipu svetega «Mihajla», Bošnjaku je soha mnogo več nego naj-krasnejša slika; zlasti pa pogreša zvonila. Kako bi mu menihi radi ustregli, a ne morejo! Bošnjak nima novcev, pač pa dosti siromaštva. Bire ne dobivajo pri ubogih ljudeh nikake, žive se večinoma ob tem, kar pridela samostan na svojem zemljišču. «Zvono, zvono!» tako je večkrat vzdihnil oče gvardijan. Kako bi je rad napravil! Pristiskal je 400 goldinarjev, kakor mi je pripovedoval, a to je mnogo premalo, zakaj pisal mi je pozneje: «Ja bih rado naruciti pri-lično veliko zvono, nek se slava božja i vjera katolička daleko po okolnim mjestima ori i razliježe!« — Bošnjaki si žele vsaj jednega zvona, ki naj bi imel kakih 400 %; kaj bi rekli, ko bi culi veličastno soglasje štirih težkih zvonov, kakoršno se razlega po toliko gorenjskih župnijah! Ljubeznivost in postrežnost gospoda gvardijana je bila kar čudovita. Bil sem v Banjaluki tri dneve; vsak dan mi je skazal svojo ljubav na nov način. Prvi dan je ukazal upreči svoje konje ter me voziti, kamor sem želel; za spremstvo mi je dal očeta S. Drugi dan je prišel sam v mesto, ter me vodil po Banjaluki. Naposled je poslal z vozom drugega frančiškana, ki me je spremljal po vokolici. Čvrst «momak», najbrže še dijak v gimnaziji, pripelje čila konjiča; brž sta uprežena. Oče S. obleče vrh redovne obleke še belo do pet segajočo suknjo iz ruskega platna — prav tako, kakoršno sem nosil jaz — in ker slučajno tudi on nima moškega okraska, brade, bila sva si na vozu kar podobna. Po strmem klancu s Petričevca zape-ketajo konjska kopita, in kmalu sva v dobro četrt ure oddaljenem Nazaretu. Pa kaj je Nazaret? Naselbina «sester presvete krvi«. Prišle so med jugoslovanske naše brate leta 1879.; kupile so veliko posestvo od nekega moha-medana, kateremu ni bilo po volji pod avstrijsko vlado. Nemke so, a imajo že mnogo sester, ki govore čisto hrvaščino. Nekako trideset jih je v naselbini. Posestvo je razprostrano, izborno obdelano in radi tega nenavadno rodovitno. Samostan in gospodarsko poslopje je lepa stavba, prejšnja begova hiša se kar ne pozna več iz nje. Pa je tudi potreba veliko prostora, zakaj razven sester, ki oskrbujejo gospodarstvo, šteje družina še več nego sto bosanskih sirot. Oskrbuje se ta zavod istinito dobro; vse je snažno, milo, prikupljivo. Neprijetno pa podraži Slovana to, da vidi povsodi nemške napise — v nenemški deželi. Res so zraven njih tudi hrvaški, toda — da ne rečemo drugega — ptuji napisi nekako žalijo domačina. Tako sem si mislil jaz, tako tudi moj tovariš, oče S., ki se kar očitno ustavlja takemu poptujčevanju. Zraven prostornega samostana in sirotišnice je zgrajena dokaj velika cerkev v gotskem zlogu, za Bosno pravi kras. Posvetil jo je letos domači biskup fra Marijan Markovič. Iz Nazareta požene pater konjiča, da zdirjata proti vshodu v Marijo Zvezdo k trapistom, nekako pol ure od todi. — Med potom, kakor sicer tudi v okolici, sem opazoval jako mnogo ptičev, ki letajo semtertje v celih trumah. Golobi, menda podivjani, ker zdeli so se mi drugačni kakor naši divji, delajo znatno škodo na polju; zaradi tega jih sme vsakdo streljati. Fra S. je kar trepetal, ko so letale nad nama in mimo naju množice teh krilatih živalij: «Zašto ne-imam puške? zašto sam zaboravio pu-šku?» je ponavljal vedno kot pravi lovec. Marija Zvezda je samostan, sedem kilometrov od Banjaluke na desnem bregu Vrbasa. Trapisti so pokazali tudi tukaj, da si znajo izvoliti prijetne in dobre kraje. Proti severu je dokaj visoko gorovje, spredaj reka in proti jugo-vshodu rodovitno Banjaluško polje. Ustanovil je samostan o. Franc, rodom Tirolec, leta 1869. v grozno težavnih razmerah; le njegovi trapiški trdni volji se je posrečilo delo, kakor-šnega bi ne bil izvel nihče drugi. Pokazali so trapisti, kaj znajo tudi pod — Turkom. Dr. Fr. L.: Na jutrovem. 87 Prišedši do samostana, sva prosila dovoljenja, da ga pregledava. Radi so nama ustregli. Uslužen brat, vratar, je naju sprejel ter vodil po samostanu. Čudil sem se preprostim in ob jednem priličnim napravam. Nobena reč ni odveč in nobena brez potrebe. Tu se lahko učiš, kako malo potrebuje človek za življenje, ako ni omehkužen. Brat vratar, ki ima dovoljenje govoriti, kadar kdo obišče samostan, razkazal nama je vse z nekako, rekel bi, otroško preprostostjo in prisrčno ljubeznivostjo. — Tu je velikanska sirotišnica za več nego sto dečkov-Bošnjakov ; navadno jih imajo do 140. Uče se raznih potrebnih stvarij. Mnogi izmed njih si služijo že prav dober kruhek med svetom po Bosni, nekateri tudi tiho delajo v blaginjo človeštvu kot trapisti v Bosni ali celo v južni Afriki, kjer je sedaj o. Franc. Snažnost, red, pravo krščanstvo — te besede ti opisujejo najbolje trapiško sirotišnico. Trapisti spavajo skupaj v velikanski sobi v štirih vrstah, a vsakdo v svoji, s platnom pregrajeni stanici. Postelja jim je slamnica, odeja preprosta; zakurjeno ni v spalnici nikdar. Za nas, ki smo omehkuženi, ne bi bilo tukaj ugodno. Stopimo v skupno jedilnico. Dve vrsti dolgih miz zagledamo. Dasi še ni pol šesta ura, vendar je že pogrnjeno za večerjo. Poglejmo, kaj jedo trapisti. Na vsakem krožniku je košček sira, nekoliko glavic luka, črn, j ako razkav kruh, nekaj sočivja, zraven stoji kupica piva. Mesa ne okusi trapist nikdar, raz-ven, ako oboli. Za bolnike imajo posebno kuhinjo — kaže ti jo napis nad vrati — in za bolnika je pri njih prva reč, da dobi mesa. Stola ne vidiš, a kje sede? Pri vsakem krožniku je obešena neka okrogla deska z jedno nogo. To je trapistu sedež, na katerem sedi prav tako dobro in varno, kakor mi na navadnih stoleh s štirimi nogami. (Dalje.) Z, Na jutrovem. (Potopisne in narodopisne črtice. — Spisal dr. Fr. L.) , mohamedani mnogo lastnih šol, noma v starem mestu Bosanski Turek. (Po fotografiji.) a te so veči-kjer je tudi velika trgovska šola — prelepo novo poslopje. Razven tega je zgradila vlada še občinsko javno šolo za otroke vseh ver skupaj; mohamedani baje ne zahajajo vanjo, češ da bi grešili, ko bi dali otroka v džaurske šole. Gledišča nima Banjaluka, za zabavo se skrbi drugače. Nemci, vojaki in uradniki imajo svojo «kasino», Srbi «srpsko čitaonico»; tudi mohamedani niso marali zaostati: sezidali so si lastno čital- nico — veliko poslopje, na čegar pročelju je arabski in hrvaški napis: «Kira-jethana — čitaonica». Pa kje so katoličani, nimajo li nikakega zabavišča? Pravilo se mi je, da so od začetka imeli spoznovalci vseh treh ver skupno «čitaonico», a Srbi so hoteli vse posrbiti. To je rodilo nezadovoljnost; prvi so se ločili mohamedani. Zgradili so si Kira-jethano ter si nabavili mnogo časopisov. Oni katoličani, ki so v boljših razmerah, pridružili so se jim, in sedaj imajo mohamedani in katoličani skupno zabavišče, a _______________ s krščanskim razkol- nim bratom katoličan ne more bivati pod isto streho. Povsodi po Bosni in Hercegovini se mi je javljala ista žalostna resnica: Srbi delajo razdor v svoji nepopisni nadutosti. Zatrjevalo se mi je, da je bila «srpsko-pravoslavna osnovna škola» že pod Turki ognjišče srbiz-mu. Vzgajala je apostole, ki so hodili po Bosni od kraja do kraja ter govorili z velikim uspehom: srbsko in pravoslavno — to je isto. Dosegli so, da se pravoslavni zovejo Srbe, in naglašajo: «Mi i smo mi!» Oni govore in delajo, kakor bi bil Bog ustanovil cerkev samo za srbski narod, a ne za vse narode na zemlji. Zato pravijo o njih: «SrbskiBog, srbsko nebo, na njem sede srbski an-gelji.» Večinoma ne vedo, kaj je pravi pomen in namen cerkve Kristusove. Biti Srbom — to jim je zveličalno brez drugega dela. V Sarajevu je vprašal moj tovariš desetletnega dečka, kaj je? «Ja sam Srbin», je bil odgovor. — «Sto je tvoj zakon (vera)?» vpraša ga drugič. «Ja sam Srbin!« odvrne dečko. Ko mu pa pravi tovariš, da je Bošnjak, Iz Novega Mesta v Bosno. 135 po veri pa «hriščanin (reci ,riščanin') pravoslavni«, zatrdi dečko: «Ja sam Srbin od srca!« — Od todi prihaja, da se razkolni malo, istinito malo brigajo za versko življenje; cerkve so ali zaprte ali pa prazne tudi v nedeljo. Bog varuj nas Slovence take sreče! Mesto smo vsaj površno pregledali; ozrimo se še po stanovnikih njegovih. Narod je oblečen jako preprosto — vsaj po leti. Bele široke hlače, čeznje platnena srajca, prepasana z večkrat ovitim širokim pasom diči moža; prsi so razgaljene, na glavi čepi neizogibni rdeči «fes» s črnim čopom, noge krijejo opanke. Taka je obleka sploh. Pri mnogih pa sem videl še neko do ledij segajočo obleko brez rokavov iz narobe obrnjene ovčine — tudi v največji vročini. Naši otroci bi bežali pred takim «bav-bavom». Ženske imajo glavo in prsi pokrite blizu tako, kakor pri nas; le robec za na glavo ima cesto našite srebrne ali zlate novce. Nekatere, zlasti mlajše, imajo tudi fes na glavi, ki pa je nekoliko nižji, nego pri moških. Ne prilega se jim slabo. Zato se s tem tudi ponašajo: «Dok fesič nosim, donle se ponosim.» A krilo, krilo je grozno za nas! To je neka «kiklja», ki je na zdolnjem robu med nogama prešita in okoli členkov ovita. Ženska se v takem krilu tako vidi, kakor bi bila v široki vreči, katera je zgoraj privezana okoli ledij, zdolaj pa ima dve luknji, iz katerih molita nogi; to krilo imenujejo «dimije». Imovitejši Bošnjaki se nosijo nekoliko drugače, posebno še ob praznikih. Fes jim pokriva glavo; od njega se Bošnjak nikdar ne loči, kakor Hrvat ne od torbice. Mohamedani nosijo na glavi turban ali fes, omotan z robcem, kar je že znano našim čitateljem. Srajca je večinoma tanka, pestro barvana ali drugače okrašena. Hlače so iz lepega blaga, cesto svilene; do kolena se prilegajo nogi, a više so jako široke, tako, da se dela zadaj nad koleni nekaka čudna, našim očem neprijetna praznota, ki je prav podobna mahajoči vreči. Lepe nišo za nas, a prikladne so pač za južne šege. Ne zabimo, da seda jutrovec kar na tla, podvivši si noge, in da se moha- medan klanja večkrat s čelom do tal. Ko bi imel hlače vrezane po našem načinu, najboljše blago bi mu brzo pokazalo razpoko. Hlače vzdržuje, kakor pri prostaku, običajni omotani pas, za katerega vtika, ali bolje, je vtikal Bošnjak orožje. Dandanes smejo namreč orožje nositi samo tisti, kateri si dobe in plačajo orožni list. Mesto našega telovnika imajo jako kratko oblačilce, ki ne sega prav do žličice, a je večinoma drago okrašeno s svilo, da, celo z zlatom vezeno. Noge tiče takemu ponosnemu Bošnjaku v mično izdelanih zaostrenih «papučah» ali «jemenijah», ki so podobne našim navadnim čevljem. Mimogrede omenjam, da so Bošnjaki varčni pri obuvalu. Preprosti ljudje navadno niso bosi, a za podplate imajo lesene deske z dvema podkladama, da stopajo lahko tudi po blatu; k deščici je pritrjen v polkrogu širok jermen, vanj se vtakne noga. Gorenjski Dolinci! Vaše coklje so bile nekdaj znane daleč na okrog: glejte, spaka poznajo celo Bošnjaki. A ta razloček je, da so bosanske bolj pripravne nego vaše. P. Alojzij mi je sicer kazal in razlagal, da se ločijo Bošnjaki prav tako po obleki kakor po veri; — zlasti imenitni so rokavi pri srajci in pas. Rokavi so pri Turkih pisano barvani, pas je zelen, obleka je pri seljakih zeleno obšita, razkolnik «hriščan» ima všito neko rdečo in modro okrasbo v ravnih črtah, a katoličanov rokav ti kaže na površju mnoge platnene čopke. Razkolni kmetje nosijo dolge, po hrbtu segajoče lase, ali pa obrijejo glavo in puste samo dolg čop (perčin), česar pri katoličanih ne najdeš nikdar. Vozovi volovski so leseni; zato škrip-ljejo, da se sliši prav daleč; konjski imajo pač železne osi, toda konja imata vsikdar zvonce, kakor pri nas, kadar vozimo po gladkem snegu. Boljši bosanski voz je neki spleten koš, v katerega se dene slame ter napravi sedež za dve osebi, kakor pri naših kmečkih vozičkih, — le da so naši bolj pripravni. Kočij ali lepih navadnih voz za ljudi v Bosni ni videti, razven pri ptuji gospodi in malem številu prevoščkov po večjih mestih. (Dalje.) Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. 17o Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) (Dalje.) Močno me je zanimalo jahanje v Bosni. Konj ima na lesenem sedlu privezano na vsaki strani po jedno vrečo, v kateri nosi krmo zase in hrano za gospodarja; sredi med vrečama sedi jezdec tako, da mu nogi mahata pred njima ob konju ter bijeta žival, vspod-bujajoč jo k hitrejši hoji. Sicer pa je sedaj v Bosni mnogo civilno, ali — kakor pravijo — švabski oblečenih ljudij. Nekateri mlajši, tudi mohamedani, imajo prav lično nošo, a fesa vendar nikakor ne opuste; klobuk kaže ptujca. Tudi vojakom bosanskim so pustili fes. Prodajalnic je v Banjaluki nekaj takih, kakoršne so po naših mestih; večina pa je urejena po jutrovski šegi, to so «dučani». Kakšni so ti dučani — pro-dajalnice ? Vse so lesene, stare in nove; če je dučan v zidani hiši, kar je redko, tedaj je vsaj sprednja stran po vsej širjavi lesena. Ta se po dnevu odpre vsa, da vidi vsak mimogredoči človek, kaj je na ponudbo razvrščeno po različnih posodah, med katerimi sedi prodajalec. Dučan je navadno majhen; trgovcu ni treba niti vstali, kadar posega sedaj sem, sedaj tje. Tudi domači rokodelci delajo v takih dučanih in prodajejo narejeno blago. Jako so me zanimali mesarji bosanski. Teh je prav veliko v poprej popisanih dučanih, še pogosteje pa vrše svoj obrt kar pod milim nebom. Med njimi je precejšen del takih, ki so tudi kuharji (aščije) ali bolje pekarji, ki prodajajo pečeno meso, cele pečene jance. Čistosti pri njih ne išči; radi tega je blizu teh mesarjev vzduh nekako neprijeten za naše nosnice — a Bošnjaka-seljaka to bolj miče in vleče, nego našega kmeta vonj telečje pečenke iz gosposke kuhinje. Da bi jih videli, kako čakajo, kako ti poželjivo pogledujejo, ko ima biti slastna pečenka gotova! Izmed tega, kar sem opazil pri pre-čast. biskupu Markovicu, omenjam nekaj malega. Govoril je samo slovansko, dasi govori tudi nemško, češ, ako se ne bi umela kaka beseda, pomagala si bodeva latinsko. Kako drugače pri nas mnogi mešajo vse vprek, slovenščino in nemščino ! Pri sebi ima biskup starega frančiškana jubilanta, svojega polbrata, kateri je župnikoval po Bosni dolgo in v hudih časih. Starček je velik, močne rasti, bele lase ima in ravno take brke — žal, da slabo sliši. Streže in kuha pa biskupu «baba ali baka», stara Bo-sanka, njegova rojakinja v navadnem bosanskem krilu. Gotovo daje s tem škof prelep vzgled svojim duhovnom, kako naj bodo ponižni in zadovoljni z malim Vzdihnil sem: kaka razlika med Bosno in sosedno ji Hrvaško! Dan potem, ko sem si ogledal mesto, čakal me je zjutraj zopet prijazni frančiškan z vozom. Rad sem šel ž njim. Mimo trdnjave sva hitela na desni breg reke Vrbasa, ob njej proti jugu po romantični pa ozki dolini. Dospela sva brzo v Gornji Seher (izg. Seer). Tu je uro od Banjaluke oddaljena, menda že starim Rimljanom znana žveplena kopel. Sedaj je prav navadno in preprosto opravljena; gospodar ji je mogočen, šestdesetleten, ponosen, vendar postrež-ljiv hadžija. Bel turban priča, da je mož že romal v Meko. Pater se ni hotel kopati ; pač pa sem to storil jaz, Hadži-aga se mi je izkazal tako ljubeznivega, da je kar odpravil' tri Turčine, ki so bili v kopeli, rekši mi: «Da budeš sam u kopeli!« Voda je za kopanje res prijetna in oživljajoča; ima po R. kakih 24—25 stopinj. Tudi vojaki imajo tu svoje kopališče. Prav zadovoljen s kopeljo sem se poslovil od vljudnega hadžija ter skočil na čakajoči voz. Vozila sva se z zgovornim frančiškanom ob Vrbasu daleč proti vshodu, da sem si še bolj ogledal okolico. Na tej cesti sem videl nekatere mohamedane, ki so kamenje razbijali za posipanje ceste, —¦ tlačanili so! «Prije 176 Dr. Jos. Marinko: dvadeset godina», dejal je moj spremljevalec, «niesu ovako radili!» Pri tem se je gospod zadovoljno nasmehnil in oko se mu je zaiskrilo, češ, vsak ob svojem času! Sedanja vlada ne pozna raz- star, na jednem očesu slep -— izgubil je oko na bojnem polju. Častitljivi general je videti telesno slaboten, a trdijo, da je vendar krepak, odločen, po vsem vojak. Zvečer so imeli vojaki zaradi tega na hotelskem vrtu koncert. Bil mi ločka med verstvi v Bosni. — Popoldan istega dneva je prišel iz Serajeva deželni vojaški zapovednik baron Appel. Nastanil se je v hotelu «Bosna»; tako sem imel priliko spoznati ga. Mož je je jako po volji že sam po sebi, a še bolj, ker sem imel prav kratkočasno družbo vojaškega duhovnika E., Ma-djara po rodu. Gospod je napravil že pred leti izpit za višjo gimnazijo iz klasičnih jezikov in nemščine; zvedel Cvet cajevega grma (Camelia thea). (Po fotografiji.) Iz Novega Mesta v Bosno. 177 sem pozneje, da sedaj res poučuje na južnem Ogrskem. Mož se je kazal v svojih nazorih jako pametnega, za vse dobre stvari istinito vnetega izobraženca. Cas mi je hitel jako brzo; skoro pozabil sem, da sem se bil namenil prihodnji dan odpotovati. Vendar si nisem mogel kaj, da ne bi bil popušil še jedne smodčice skozi okno, pod katerim je mogočno korakal bosanski vojak, generalova straža. Kaj takega se mi še ni pripetilo in se mi morda ne bode nikdar več. Nekako ponosen sem legel, češ, bosanski vojak te varuje, da bodeš varno spaval. Ob 5. uri zjutraj, dne 21. julija, sem bil na pošti, da se odpeljem proti Jajcu. Ko smo se vozili skozi Banjaluko, lil je dež neprenehoma. To me je delalo nekako čemernega. Poprej namreč sem se veselil, da bodem imel lep razgled na Banjaluko, ko pridem s pošto na klanec «Banovac», uro nad mestom. Jedino s tega kraja se da videti vsa Banjaluka ob jednem. Predno gremo naprej, oglejmo si pošto in potnike! Močan, težak voz je; čila, krepka konja razbijata s kopiti pred njim, težko čakajoč, da se da z bičem znamenje za odhod. Pošta je v vojaški upravi. Zaradi tega je voznik vojak, sprevodnik vojak, in zadaj ima tudi vojak napravljen sedež tako, da z nabito puško ogleduje cesto, po kateri smo se ravno vozili; varuje nas hajdukov, katerih pa sedaj ni več po Bosni. Z menoj je stopil v poštni voz neki «španjol» — žid iz Jajca. Spanjole zovejo Bošnjaki stare, že več sto let v Bosni naseljene žide. Prišli so baje iz Španije, ko je zapo-vedal Ferdinand Katoliški, da naj se ali pokrste ali pa izselijo. Tudi še sedaj govore med seboj po španjolsko, z drugimi pa bosansko. Oborožen je bil moj sopotnik z nožem in revolverjem za pasom; oborožena sta bila vojaka na kozliču in tudi jaz sem imel — v papir zavit mal pihalnik v žepu. Podoben sem bil onemu Novomeščanu, ki nikdar ni pozabil revolverja, kadar je šel na pot, a zaradi varnosti ga je zaklenil v prostor pod sedežem, ključ pa spravil v žep. Oboroženi smo bili, pa ko bi bili ,DOM IN SVET'! 1893, šteT. 4. prišli res hajduki, ne vem, kako bi bilo ; dobro pač ne. Vojak sprevodnik, pošten Ceh Svoboda, jel nam je res o tem govoriti, češ, da so pred nekoliko dnevi oropali pošto tam nekje v Hercegovini. Govoril je pa tako nalašč zaradi španjola, katerega je predobro poznal. Cifut je istinito brž pokazal svojo srčnost s tem, da je jel neizmerno zabavljati, zakaj vlada vsakega lopova precej ne obesi ali ne ustreli; zakaj, ko bi se to zgodilo, potem bi bil njegov «krvavo pri-služeni» denar popolnoma varen. Mož je namreč jako imovit, pa tudi velik stiskač. Sicer pa ni bil tako oduren, kakor mnogi njegovih bratov pri nas, vsaj lepo besedo je imel vedno za Bosno in Bošnjake. Poštni voz je za dva potnika dokaj pripraven, in plača za vožnjo primeroma ne pretirana. Od Banjaluke skozi Jajce do Travnika (160 hm) plačaš 7 gld. 90 kr. Kraji pa, katere prevozi pošta, zanimivi so tako, da ti nikdar ne bode žal zaradi tega potovanja. Cesta nad Banjaluko se vspenja na levem bregu Vrbasa jako strmo. Globoko pod seboj imaš šumečovreko, tamo na desnem bregu pa Gornji Seher, kjer mi je včeraj postregel ponosni hadži s kopeljo. Od todi dalje pa vidiš še daleč romantično dolino Vrbasovo med visokima bregovoma. Upamo, da ni daleč čas, ko bode žvižgal hlapon med tema stenama proti Jajcu. Vrh Banovca smo. Dež nekoliko po-nehuje; še jedenkrat se moram ozreti od todi na mesto, kjer sem prebil tako prijetne dneve. Istinito lep pogled je, dasi radi dežja ne dosti jasen. Citatelj, ako bodeš kdaj hodil čez ta klanec, ne žabi postati tu par trenutkov, sprevodnik ti rad ustreže za par dišečih smodčic. Od todi naprej je cesta vedno bolj divja, strma in neprijazna; ob straneh raste grmovje. Vije se sem in tje v ovinkih ali pa se dviga kar čez klance. Turek, ki je samo jahal, iskal je najkrajše poti, in prav one stezice bosanskih jahačev so se pozneje porabile za cesto. Živo sem se spominjal naših kranjskih Janezov, med katerimi 12 ¦ 178 Dr. Jos. Marinko: je bil tudi moj brat, kako so se vspe-njali 1. avgusta 1878. leta po teh-le brdih -— Malbuč brdo jim pravijo Bošnjaki — med tem, ko je poveljnik vodil po dolini ob Vrbasu glavno četo. krajcarja za fmdžan, ako si pil grenko, zadovoljen je kavedžija (kuhar kave) z jednim novčičem. Ob steni v hanu je za pedenj vzvišen, s «čilimi» pregrnjen prostor, kamor se vležeš ali nasloniš, Slaba je pot tudi sedaj, dasi so jo naši če ti je drago; stola Bošnjak ne pozna. vojaki popravili za težki poštni voz. Tedaj pa so imeli «fantje» večinoma le kozje steze, po katerih je težavno stopal spretni bosanski «samar» (otovorjeni konj). Kako jim je bilo srce, ko niso bili varni niti trenutek, da kje v bližnjem grmu ne poči-puška ter temu ali onemu ne upihne mladega življenja! Nizko grmovje ob cesti se menjava z visokimi gozdi, potem se prikažejo pašniki. Nagnili smo se precej od Vrbasa proti zahodu. Na desni zagledaš slabo poslopje, hišico; pred njo na štirih koleh so drogovi, pokriti z vejevjem — to je han Kola, nekoliko dalje podoben mu je han Kuježevič in han Davidov. Pa kaj je to, han? — Turška mala gostilnica, v kateri dobiš črne kave, a drugega nič. Nekako mrzlo je. Stopimo v han, da se pogrejemo z gor-ko tekočino! Zahtevamo kave — «ka-fa» rekajo oni — in glej, dečko pri petnajstih letih že sedi pri nizki peči, ki je nekako podobna našim starim kmečkim pečem z ilovnatimi pečnicami. Kmalu zavre voda, brž je v njej nekoliko dišečega kavnega prahii: dečko premeša, prelije petkrat, šestkrat iz posodice v posodico, ne odtoči od goščave, ampak kar na-lije «findžan» — kupico za kavo ter ti jo fino poda, govore «molim!» — Ni močna ta pijača, ali jako dobro diši. Ako si vzel šečera — sladkorja, daš dva Bosanski kavedžija. (Po fotografiji.) Po letu ob lepem vremenu pa si daš prinesti kavo pod oni z vejami pokriti prostor pred hišo. Tu se nahajajo večinoma tudi dolge, preproste klopi. Ponosen pa je kavedžija nase in na svoj han. Pravil mi je sopotnik, da je blizu Tuzle vprašal takega kavarnarja: «Sta imaš, brate?« Odgovor: «Imam sve, što ti drago.» — «Imaš-li mesa?« ccNejmam , brate!» — «Imaš sira?« «Nejmam , brate!» — «Imaš jaja?» «Nejmam, brate!» — ftA šta imaš?« vpraša ga slednjič z vidno nevoljo. «Brate, imam crnu kavu; kad imaš kavu, brate, onda imaš sve! Sta ceš više?» Priroda je prav radodarna na teh lepih brdih, razne stvari razveseljujejo potniku oko, lega je visoka, zrak je čist in zdrav. Kraj je podoben nekaterim planinskim krajem po južnem Bavarskem ali Štajerskem, kamor prihajajo po letu stotine ptujcev krepit si zdravje v hladnem gorskem zraku. A nečesa pogrešaš: ljudskih bivališč. Raz-ven nekaj razritih koč pri imenovanih hanih ni videti nobene hiše. Kristijani si pod turško vlado niso upali staviti bivališč blizu ceste, ker jim je vsak čas lahko prinesel petelina na streho zloben potujoč mohamedan zaftija (redar) ali kdo drugi; skrivali so svoje borne kočice v bolj oddaljene kraje. In res sem videl v kakih treh krajih precej Iz Novega Mesta v Bosno. 179 daleč od ceste nekoliko raztresenih koč, ob cesti pa stoji kol z napisom, da je to vas. Pa kake so te «hiše» ? Slamnata streha sega na dveh straneh do tal, tudi tretja stran je opažena s slamo, spredaj je vhod, ki se dostikrat niti zapreti ne da; stavba je brez oken, brez poda, brez oddelkov —: to je bivališče tukajšnjega seljaka. Taki so sledovi 400 letne barbarske vlade nesrečnega polumeseca. Ko smo se vozili štiri ure, vspenja-joč se više in više, dospemo do hana «Kadina Voda« na višavi Hidin-Majdanu, 830 m nad morjem. Mala vojaška posadka je tu, da varuje cesarski hlev in nekatere druge državne naprave iz novejše dobe. V prejšnjih letih namreč, dokler ni bila Bosna pomirjena, bila je ta postojanka važna. Zraven vojaških naprav je tudi čedna, po naše zgrajena hiša, katero je zidal za vlado Gorenjec Steinmetz, ki biva sedaj v Sarajevu. Neki Srb je kupil to hišo ter si napravil gostilno — seveda — bosansko. Pa hvala Bogu, da se je tu naselila poštena srbska duša; postreže ti, kolikor more in zna, z jedjo in pijačo, celo s trapiškim sirom in pivom v steklenicah. Nam je njegova jed izvrstno dišala, ker potovanje po tako robatem potu zlačni človeka. Do mesta Jajca — 90 km od Banjaluke — ne dobiš nikjer take postrežbe, kakor na tej visoki samiji. Menda je po volji čitateljem, ako zopet pogledamo našega Žida španjola. Mož je bil lačen z nami vred, a naročiti si piško s papriko, kakor sva storila s sprevodnikom, bilo bi «preskopo» zanj, ki nima več nego kakih štiristo tisoč goldinarjev. Zato je imel pred seboj dve jajci, košček kruha in nekaj glavic luka. Žejen je bil; kako se je oziral po kupici penečega piva: da rji le ne bilo škoda novcev! A Jakopov sin si zna pomagati. «Ijete-li luk i jaje?» me vpraša. «Pokusil bi», pravim. «Evo vam!» reče in mi porine luka i pol jajca, ob jednem pa prazno kupico in veli: «Ovo pivo mora biti jako dobro.» Kdo bi bil tako neroden, da bi mu ne bil dal pokusiti? Par trenutkov — in pol steklenice hladne pijače je izginilo v njegovem žejnem telesu. «Ta pa zna, ta», zasmejal se je vojak Svoboda. V Kadini Vodi smo ostali dve uri, da so dobili konji tečne krme med zobe. Ob jednajstih pa smo odrinili naprej in sicer smo hodili največ peš, ker se cesta jako vzdiga ter je vzgledno razrita. Visoki valoviti griči se vidijo krog in krog z bujnimi planinskimi pašniki; po njih mulijo travo črede ovac, koz, pa tudi goved. Voz se je jel zopet pomikati nekoliko navzdol, in kmalu smo v Sitnici. Tu je orožniška in vojaška postaja pa pošta. Leži ta kraj 831 m nad gladino Jadranskega morja. Dež, ki nas je zjutraj tako plašil, bil je ponehal kmalu, ko smo zapustili vrbaško dolino. Okoli jedne pa, ko smo se bližali tej pošti, jelo je liti, grmeti in treskati, da je bilo groza. Strela je švigala na desni in levi, da je kar vid jemalo, naš poštni voz z nami vred pa je stal na cesti pri tele grafskem kolu. Ni mi bilo nič prijetno pri srcu. A treba je bilo nadaljevati pot. V najhujšem dežju so vojaki prepregli konje — vojak se za vreme ne sme brigati — in hajdi naprej, večinoma navzdol! Okolica ima sedaj čisto drugo lice; mesto pašnikov gledaš jako bujno rastoče mlade gozde, smerekovi se me-njujejo z bukovimi. Za gozdi pa se pro-stira rodovitno polje s sočnatimi travniki, katere Bošnjaki sedaj kose. Dež je zopet nehal in kmalu posije tudi solnce. Kako lepa je tudi priroda! Svet je rodoviten, rast dobra, dasi ni nikjer obdelano, kakor bi bilo želeti. A — ta uborna bivališča naših Bošnjakov! Kako rasto po takih brlogih tako krepki in zdravi ljudje? Preprosta hrana jih utrjuje od mladosti, mehkužnosti ne poznajo, čist zrak in življenje pod milim nebom — to menda dela taka čuda. Slovenec jako pogreša na tem potu nečesa, kar mu doma povsodi razveseljuje oko. Todi ni cerkve, ni križa, ni svete podobe. Nehote se ti ozira oko po teh biserih naše mile domovine — zaman. Pač! Tam - le je križ na zidani, kaka dva sežnja visoki piramidi, ki stoji ob cesti nekako pol ure od Varcar -Vakufa. 12* 180 Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. Napis v vznožju priča, da je bil tu dne 5. avgusta 1878. leta hud dan. Glej, tam na levi so griči rogeljski! Na njih in pod njimi v Rogeljah so pričakovali mnogoštevilni uporniki avstrijskih voj-ščakov. Bili so hrvaški vojščaki Leopol-dovega polka, in med njimi je bilo nekaj Kranjcev. Tri ure je trajal krvavi boj; prvič so bili tu naši Janezi v ognju, a izkazali so se, sovražnik jo je popihal proti Varcar-Vakufu in od todi naprej proti Jezeru in Jajcu. Nemški napis pripoveduje dogodek pa imena slovenskih in hrvaških junakov, kateri so tu pre-lili kri za slavo domovine. Voščimo jim večni mir in hitimo navzdol proti imenovanemu mestu. Vožnja je odslej prijetna. zakaj pošta drdra po novi gladki cesti, katero so naredili vojaki v lepih ovinkih prav v mesto. V tihi mični dolini, med visokimi gorami leži Varcarevo ali Varcar-Vakuf, le na vshodu proti vrbaški dolini se svet nekoliko odpira. Razteza se precej na široko na vznožju visoke gore proti jugu; morske višine ima 600m. Hiš šteje mestece veliko, a večinoma so male turške, kakor v Banjaluki. Jako prijetno pa je to, da je okrog hišic bujno sadno drevje. Istinito prikupljiv je pogled na ta kraj, ki se je večkrat imenoval leta 1878. Sedaj tako mirno mestece bi bilo postalo pozorišče krvavih bojev, ko bi ne bila prva praska pri Rogeljah preplašila mohamedanov. Našli so namreč v Varcarevem silno veliko orožja in streliva skritega po džamijah, pod podi in drugodi. Mislili so torej Turki na resen upor. Hvala Bogu, da se jim ni posrečil. Stanovnikov šteje mestece nekako poldrug tisoč, ki so po veri katoličani, pravoslavni in mohamedani; Žida pa ni nobenega. Ko sem vprašal gostilničarja blizu pošte, zakaj ni tukaj španjolov, dejal mi je: «Pri nas ne ostanejo. Poskušali so že, pa jim ne gre, ker smo sami dosti premeteni.)) Ako so sploh Varcarevčani tako podjetni, kakor ta mož, potem je govoril istino. Kdo bi se ne čudil, da ima v tem gorskem kraju, do 10km od železnice, ta mladi gostilničar leseno pripravo z ledom! Postregel nam je s svežim mariborskim pivom iz soda, pa trdil, da se mu reč splačuje jako dobro. Varcarevo ima veliko, novo katoliško cerkev, malo razkolno pa nekaj džamij, med katerimi se jedna odlikuje z vitko munaro in lepo kupolo. Gradi se ravnokar katoliška šola, za katero je dala vlada lepo vsoto; tudi je nekaj drugih prostornih javnih poslopij, katera je zidala bosanska vlada. Cesta proti Jezeru je bila nekdaj grozna, zares turška. Vodila je naravnost čez strmo sedlo. Sedaj je pa jako pripravna, delali so jo večinoma naši vojaki, a Bošnjaki so jim tlačanili. V brzem diru smo se pomikali niže in niže; v dobri pol-uri smo dospeli v ozko dolino, v vas Maj dan ali, kakor se zove po rudniku, Sinijakovo. Tu sta dve veliki topilnici za rudo. Nemški napis govori: «Bergverwaltung Sinijakovo«. Dim kaže kraj visoko v gori, kjer se kopljeta železo in baker; med njima se nahaja tudi nekoliko zlata. Pravijo, da se pridobiva vsaj toliko zlata, da je vredno nanje paziti. «Da bi ga hotelo biti toliko, da ne bi bilo treba jemati ga od Židov za uravnavo naše valute!« dejal sem zgovornemu sprevodniku, ki mi je pripovedoval to posebnost. Izkopano rudo nosijo na hrbtu «šaman«, otovorjeni konji, za tako majhno plačo, da je kar neverjetno. Za to, kar prinese jeden konj, da se samo osem krajcarjev; ne more pa dospeti več kakor dvakrat na dan do rudnika in nazaj. Bošnjaki pa vendar - le radi tovorijo: kako žive posestniki teh konj, ne vem. Zidala se bode v Sinijakovem šola ; kamenje se že navaža. Kakošnabode? Nemška menda ne — za Bošnjake! — Tvornici nasproti, na levem bregu Jo-šavke, le nekoliko niže proti Jezeru, štrli visoko v gori več sežnjev visok bel kamen. Od daleč je podoben deklici, držeči nekaj v predpasniku. — A treba naprej! Nekolikokrat poči vojaški bič, in mestece Jezero nas sprejme v svoje krilo. (Dalje.) <3g&- 327 Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) (Dalje.) Mestece (426 m vis.) je zidano prav tam, kjer se stika ozka dolina Jošavka z veličastno dolino reke Plive. Cista, mrzla voda Plive bruha kakih 15 km nad Jezerom iz več podzemskih jam na svetlo; takoj v začetku je že precejšnja reka. Prihaja od juga, a pri Jezeru se zavija na severovshod; tu se izliva v jezero, ocl katerega ima tudi mesto ime. Lega mesta Jezera je jako lepa in prijetna, da je malo takih krajev. Ob bistri reki, ki ima neštevilno postrvij v svoji hladnini, na bregu jezerskem med mogočnimi gorami zavarovano proti hudim vetrovom — je kakor nekak raj. Bivalci pa so sami moha-medani; zaradi tega vidiš pač nekaj preprostih džamij, a nikakega drugega verskega znamenja Na cesti pa, ki je ob jednem glavna ulica, je jako živo. Brž pri vhodu v mesto je «kafana»; možje sede ali slone ob oknih na nizkih klopeh, srčejo črno tekočino, da je veselje, pušijo duhan (izgov. duan) iz dolgih čibukov mirno in zadovoljno. Tudi jaz sem si privoščil celo dva «findžana» kave, katero mi je prinesel prav dostojno mlad «kavedžija» kar do poštnega voza. Na desni ti ponuja nekdo pripravljene postrvi, zraven njega je mož s pečenim jancem. in zopet malo dalje si lahko kupiš in urežeš tikve itd. Ta ti poprašuje po pismu, naroča sprevodniku; naš žid ima nekaj znancev okrog sebe, ki govore o trgovini: vse mrgoli po ulicah kakor v čebelnjaku. Le težko se prerine voz skozi gnečo in pride iz mesta do jezerskega brega. Tu vidiš pri izlivu reke Plive petero lepih ladij in mnoge čolniče; prijazno bi bilo voziti se po čisti vodni gladini . . . Da, lepo je tukaj, le prebivalci niso lepi.. Poprej že, zlasti pa v tem mestu sem zapazil, da imajo mohamedani po-gostoma od koz razpraskana lica. Čudno ni, zakaj snažni niso, koz si pa skoro gotovo tudi ne dado staviti. Jezero jajško je največje jezero v Bosni: dolgo je 7 km. Ima tri večje nejednake oddelke. Cesta nas vodi ti-koma ob jezeru. Nova je; Avstrijci so jo izklesali pred kratkim na več krajih globoko iz skale. Na desni in levi jezera imaš visoko proti nebu štrleče vrhove, pokrite s temnim zelenjem. Tudi južne gore so porasene, a pogrezajo se strmo kakor stene v jezero. S severa se znižuje svet polagoma proti bregu. V mirni vodi bistrega jezera se odsvitajo čarobno vrhovi visokih gora. Zares diven je pogled na to jezero. Stara cesta je vodila ob jezeru le do tako zvanega «lovskega groba», kjer počivajo 7. avgusta leta 1878. tu pali lovci 10. bataljona. Od todi pa se je dvigala visoko v planine, kjer je strahovito divjal isti dan boj med Turki pa Kranjci in Hrvati. Ozrimo se nekoliko na ta boj! Premeteni mohamedani, zbrani v jako velikem številu, bili so na ugodnem kraju: zasedli so bili brdi Mile in Borec na planini Lizini (tako mi je pripovedoval tolmač, ko sva gledala gori z jajškega gradu); tukaj so pričakovali našo vojsko. Turek ni namerjal nič manj, nego vse vojake potisniti v jezero. Le izredna vstrajnost je rešila naše vojake. Bili so se oni dan od desete ure dopoldne pa do pete ure zvečer. Turek je bil po številu močneji in je imel še mnogo boljše stališče, ker je bil nad Avstrijci. Bilo je treba našim res junaške hrabrosti. Dolgo je bila zmaga neodločena. Šele, ko so zgrabili naši vojaki Turka.. od strani ter se je posrečilo nekemu oddelku tudi pospeti se nadenj, umaknil se je proti mestu Jajcu. Pravil mi je preprost Bošnjak, da je neki katoličan domačin pokazal pot, po kateri so naši obšli vraga, a da je pri tem tudi njega podrla turška krogla. Najbolj so se tu skazali naši vrli Kranjci. Poveljnik Wiirtemberg sam je dejal: «Kranjce treba zahvaliti, da nismo plavali po jezeru in nismo pili njegove vode.» Palo je veliko naših vojakov. Spodaj ob cesti je spomenik postavljen hrabrim 328 Dr. Jos. Marinko: lovcem, a zgoraj na stari cesti v večno jim slavo pomnik junakom Slovencem in Hrvatom. A to ne more oživiti njihovih kostij. Nekoliko dalje od teh s krvjo napo-jenih brd je tako zvano «Carevo polje», — njive na gorskem boku, ki močno visi proti severu. To polje je bilo baje posestvo zadnjega bosanskega kralja, Štefana To-maševica — a po ljudski pravljici tudi kraj njegove smrti. Turki so ga ujeli v trdnjavi Ključu, a tu mu odsekali glavo. Njegovo truplo so pokopali v Jajcu, kjer se neki še vidi njegovo okostje. Jezero je sedaj ožje, sedaj širše, sploh pa grozno globoko. Voda je bistra kakor v naših gorenjskih jezerih. Nekako uro peš hoda od mesta Jezera so hotele visoke skale Plivi zapreti pot, pa uclati so se morale silni moči: voda si je skozi njo prevrtala ozek iztok; zato se tu jezero jako zoži ter vije skozi tesna skalnata vrata. Avstrijski vojaki pa so na bregu jeze-rovem posnemali Plivo — presekali so visoko skalo, da so dobili prostor za cesto. Med njo in jezerom ti stoji sedaj mogočna peč, ki kakor orjak čuje in varuje dohod do spodnjega jezera. Precej pod to skalo se voda zopet razširi, todajne v jezero — skale tega ne pripuščajo: marveč vali se na desno, vali se na levo, skače in puha, prši po različnih tokih ter se pridrvi do naravnega, deloma z drevjem obraslega jeza, ki je visok tri do štiri sežnje. Zaganja se čezenj jeden mogočen tok, peneč se s silnim bobnenjem; [na desni in levi vidiš pa trideset do štirideset manjih, ki sikajo v nižavo kakor kače iz svojega ležišča. Premeteni Bošnjak pa si je bližnje curke brž porabil v prid: po- stavil je nad nje na kolih lesene kolibe, del v vsako mlinski kamen, pritrdil ga na močen hlod, temu dal na spodnjem koncu nekake rogovile, porinil ga v spodaj tekoči curek — in bosanski mlin je gotov. Na onem jezu tik ceste sem naštel osem takih preprostih mlinov. Lesena brv na kamnatih podlagah vodi Masni plašč iz Hasanovega plašča. Sprednja plat. (Po fotografiji.) od brega naprej od mlina do mlina. — Pod tem naravnim jezom se zbira voda v drugo, spodnje jezero, ki je mnogo manje nego zgornje, a jako lepo, malo dalje nego široko. Zopet se zaganja voda divje čez naraven, mnogo razrit jez: tretje najmanje jezero je pred teboj. Kakor bi bila narava hotela pokazati, kaj zna napraviti iz vode, kamenja in Iz Novega Mesta v Bosno. 329 rastlinstva, tako različne, čudovite prizore ti kaže sedaj reka Pliva, dokler se ti ne zvrne s skalne visočine v Vrbas, kateri jo tira s seboj v Savo. — Glej! mogočna peč dela naraven jez, voda se srdito zaganja čez njo v globok tolmun, drugi del pa prihiti vanj pene se od desne in leve; skalovje se vzdiga v podobi otočiča, najbujneje drevje te pozdravlja na njem —, voda ga obdaje tu mirno, tam se divje drvi mimo; tu ga obkrožuje, tam pretrgava na jednem — dveh — desetih krajih; nov jež, nov slap, nov vrtinec; struge vode, male in velike, naravnost, pošev, na-vprek — na vse načine! Vse se vije, vse se ziblje v vodi spodaj, po vejevju zgoraj —; le skala mirno stoji že stoletja, smejoč se brezuspešnemu vrvenju in drvenju v svojem podnožju, nad skalami vzdigajoče se drevje pa se ljubko smehlja, ker dobiva vedno novega osvežja iz tekočega elementa, za svoje življenje vedno novih snovij, katere mu donašajo na skalo iz gornjih krajev vodni valovi divje reke. Padanje od skale do skale se ponavlja sto in stokrat — vedno isti, a vendar vedno novi prizori ti razvedrujejo oko. Da, človeška roka ne bi mogla napraviti nič mič-nejšega in mnogoličnejšega, nego je tu ustvarila narava, oživljena po božji vsemogočnosti. Čudeč se tem naravnim čudom sem govoril s seboj: Zakaj nimamo pri nas tudi te naravne krasote! Lep si Bled, krasen Bohinj, daleč sloveča jama postojinska: ali jajškega jezera, Jajca in slapa pri njem — nimaš Slovenska! Iz teh sanjarij me je vzbudil šaljivi jCeh-sprevodnik. Vprašal je Spanjola: «Si-li lovec?« «Nisem», odgovori. «Ne ma-raš li zajca?« «Rad na vilicah in pladniku«, odgovarja Židov. «Saj ga ne smeš jesti», nagaja vojak. «Smem, kadar je ,košer'», trdi Židov. «A tako», zbada šaljivec potomca Abrahamovega, (^košer1 je, kadar ga vaš mesar zakolje. Vi zidovi torej zajca ujamete za uha ter prinesete svojemu cesarju', da mu prereže vrat, pa napravi ,košerM» Midva sva se smejala, Spanjol je molčal, pa si menda mislil: Zajec je pa vendar-le dober. — Gladka cesta nas je kmalu postavila pred vrata «Jajca-grada«, od koder jo mahnem v mesto Jajce. Nemški napis pred mestnimi vrati priča, da je cesta ob Plivi od Jezera do sem delo naših vojakov. Glasi se: «Erbaut 1881 von der Pionnier - Abtheilung des 66. Infanterie-Regiments.» Masni plašč iz Hasanovega plašča. Zadnja plat. (Po fotografiji.) Hi 330 Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. Jajce je zidano na stožcu, na zadnjem griču «Gole planine«. Jako podobno je to precej visoko brdo polovici jajca; ne motim se, ako trdim, da ima mesto od todi svoje ime.*) Kdaj je bilo zidano, ni dovolj znano. Trdijo, da je je ustanovil hrabri vojvoda Hrvoje, ki je umrl leta 1416. Mestne hiše so posejane na stoždevih straneh, vrhunec pa mu diči starodavna trdnjava, katero so zgradili brez dvoma domači knezi že pred junaškim Hrvojem. Ob vznožju tega brda valita svojo vodo Vrbas proti severu in Pliva od zahoda proti izhodu. Nekdaj je bilo mesto zavarovano z močnim zidom; ob cesti, ki te vede v Jajce, vidiš še sedaj dobro ohranjen kameni t, visok zid, ki se končuje v velikanski obok iz silnih rezanih kamenov. Skozi ta ostanek prejšnje utrdbe stopiš v mestno prostorje. Zadnji kralj Štefan Tomaševic si je izbral ta utrjeni grad za prestolno mesto, ker je bil Bobovac v južni Bosni, v katerem so preje večinoma stolovali kralji bosanski, preveč v nevarnosti zaradi turških napadov. Nekoliko hiš je tudi na desnem bregu prej imenovanih rek. Hiše so turške, jako male in preproste, zidane brez reda; ulice slabo potlakane, vijo se neredno sem in tje, prav turško je vse; le nekaj novih poslopij za urade in pa krasni «hotel Jajce» so prave mestne stavbe. Trdnjava služi sedaj vojakom v bivališče in druge namene. Z dovoljenjem štacijonskega po-veljništva se sme obiskati. Jako zadovoljen sem bil, da sem se potrudil na precejšno višino, ker mi je trud splačal prelep razgled na vse strani, zlasti še Mesto in trdnjava Jajce. (Po fotografiji.) *) Že Rimljani so neki zvali ta kraj «0vium>: proti severozahodu na ,Carevo polje' in ona brda, po katerih so naši vojaki ob zasedanju plesali krvavi ples s Tur-činom. Na dvorišču trdnjave sta pokopana vojaka 53. polka: podčastnik Štefan Grilec in prostak Ivan Natko. Turki so jima ob oni bitki nad jajškim jezerom odsekali glavi ter ji zmagoslavno prinesli v Jajce. Ko so naši vojaki dobili mesto, pokopali so ju na tem kraju z vojaško častjo, kar spričuje nemški napis v zidu nad grobom. Na tej trdnjavi je morda najimenitnejša stvar kameniti grob na jugovshodni strani nad vrati, ki vedejo v neko prostorje — kapelo ali kripto. Ko sem prišel tjekaj, risala sta ga dva Hrvata. Predstavlja ti kronano človeško glavo z dolgimi, na hrbet padajočimi lasmi; žal, da je lice odbito. Rački misli, da je to grb bosanskih kraljev, torej stari grb bosanski. Dokazati se popolnoma ne more. Zato ga menda tudi vlada ni sprejela za Bosno, ampak napravila je nov grb, kateri pa vsaj mene preveč spominja turške krutosti: iz oblaka moli rdeče oblečena roka, držeča bridki meč. Pod trdnjavo so bili nekdaj vrtovi, nekoliko niže, nekako sredi stožčevega boka, cerkev sv. Luke, kraljeva dvorna cerkev. Zgradili so jo v gotskem zlogu najbrž v 14. ali začetkom 15. stoletja. Zvonik, jako visok, z dvema vrstama krasnih oken in tudi cerkvene stene so še popolnoma ohranjene, kar pač ni čudno, zakaj stavba je iz samega rezanega kamena. Turki so namerjali iz trdne stavbe napraviti džamijo. Toda uprla se jim je, kakor pripovedujejo, sama previdnost božja, zato sojo 1.1527. zažgali ter zapustili bodočim stoletjem Dr. Fr. L.: Spominki z bojišča pri Sisku. 331 kot pričo svojega divjaštva; da bi bili tudi močni zid razrušili, bili so preleni. Upamo, da ni daleč čas, ko se iz ruševin vnovič vzdigne krasen hram v slavo Najvišjemu; nadejam se, da se bode kmalu zopet darovala kri neomadeževanega Jagnjeta na kraju, kjer Je teklo toliko hrabre krvi slovanske. Cul sem, da se na to resno misli, in da hoče tudi vlada v ta plemeniti namen šteti precejšno vsoto. Dal Bog! Kako slavje se je obhajalo v tej stav-bini leta 1461. novembra meseca! Papež Pij II. se je neizmerno trudil, da bi spravil na noge križarsko vojsko zoper Turke, ki so ravno takrat tako grozno pretili Evropi. Ker ni nič opravil pri slepih mogotcih v zahodni Evropi, nabiral je sam vojsko, zvezal se z junaškim Albancem Skanderbegom in Štefanom Tomaševičem, kraljem bosanskim. Temu je bil prav posebno naklonjen: sprejel je Bosno pod svoje zaščitje ter odredil svoje poslance k slovesnemu kronanju v Jajce. Začetkom novembra je bil v tej cerkvi kronan, dasi je temu nasprotoval ogrski kralj, češ da ima on pravo do bosanske krone. Slovesnost se je godila vpričo vseh velmož kraljestva bosanskega. Videti je bilo, da bode Bosna res vstala ponosno ter odbila turško silo. Kralj se je ohrabril, delal je istinito kot pravi junak, zval se ponosno: «Kralj Srbljem, Bosni, Pri-morju, Humski zemlji, Dalmaciji, Hrvatom, Donjim krajem, zapadnim stranam, Usori, Soli, Podrniju i k tomu» — a žal, bilo je prepozno. Nenravnost, pro-palost bosanskih velmož, častihlepnost in izdaja je končala že leta 1463. njegovo kraljevanje in življenje. (Dalje.) Spominki z bojišča pri Sisku. (Nabral dr. Fr. L.) Kd o bi nam zameril, da želimo, kolikor največ moremo, posla viti tristoletni spomin naše zmage pri Sisku! Naša zgodovina nam kaže mnogo več žalostnih nego veselih slik. Zato treba ono malo število prijetnih in veselih dogodkov tem dalje in natančneje imeti pred očmi, da pozabimo grenkih in nesrečnih dnij naše minulosti. Poleg celotnega spisa, ki smo ga objavili v poslednji številki, podajemo tukaj čitateljem nekaj posameznih stvarij, deloma o naših slikah, deloma o spominskih slavnostih. Poslednja številka našega lista je objavila dve sliki o siškem bojišču. Prva je posneta po sliki v ljubljanskem muzeju, pa ne naravnost, ampak po kameno-pisni sliki, ki je v spisu P. pl. Radicza: «Die Schlacht bei Sissek« itd., objavljenem leta 1861. Ta slika je živa in dokaj dobro posneta, zato smo tudi mi hvaležni gosp. pisatelju, da smo jo smeli posneti za svoj list. A ker je vendar kolikor toliko nerazločna, dali smo napraviti za današnji list še jeden posne- tek, in sicer naravnost po fotografiji muzejske slike. Tako je današnja slika lepša za oko, pa tudi natančnejša, raz-ven nekaterih malenkostij, n. pr. v črkah, napisih. Da jo bode čitatelj prav rabil, naj se obrne ž njo proti južni ali pol-dnevni strani: Kolpa mu potem teče od večera proti jutru, Sava pa od severa proti jugu. Turška vojna je poleg Siska, kjer se stekata Sava in Kolpa. Lahko se razločijo trije večji oddelki po 6000 mož. Hasan-paša je v sredi. Krščanska vojska je zgrabila sovražnika od spredaj in ob levem krilu. Prav v sredi slike, tam kjer je poleg napisano «Odra», postavljeni so Hrvatje, in sicer pehota z banom na čelu, pa tudi Uskoki in huzarji, kakih 500 po številu, s poveljnikom stotnikom Petrom Erdodijem. Nekoliko niže je že živahen boj: tukaj so kranjski konjiki in strelci s poveljnikom Adamom Ravbarjem silno udarili na Turka in ga potisnili v beg. Dalje so blizu turških čet šleški konjiki s poveljnikom Rodernom in pa strelci. V 370 Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) (Dalje.) Med to cerkvijo in trdnjavo je tako zvana katakomba, katera se sme vse-kako prištevati prvim znamenitostim bosanske zemlje. Pri magistratu prosimo dovoljenja; dobimo je za trideset novčičev, a ob jednem tudi slugo, ki nam sveti z bak-ljami ali s svečami v podzemski votlini. Katakomba je do 20 metrov dolga in 12—15 metrov široka dolbina pod staro trdnjavo. Izsekana je iz skale in sicer jako umetno. Predstavlja ti cerkev s tremi ladijami. Proti vshodu imaš vstopivši veliki oltar, na desni in levi strani še tri, nekoliko manjše oltarje, ki so pa napravljeni popolnoma tako, kakor veliki. V živo skalo je vsekan velik križ, na jedni strani je istotako izklesano solnce, na drugi mesec. Kaj to pome-nja, ve vsakdo, saj tudi sedaj umetniki tako izražajo Gospodovo smrt. Pred križem je precej visoka miza (mensa) navpično izdolbena. Bil je grob pokrit s kamenito ploščo, katera je pa sedaj odtrgana; pri stranskih oltarjih so nekatere še cele, druge poškodovane in .pre-vrnjene v grobno votlino; na evangeljski strani pa so grobovi še popolnoma ohranjeni. Križi so povsodi šiloma razbiti, a ne tako, da se ne bi dali več razločiti ; turška besnost se je znašala nad njimi. Na listni strani zraven velikega oltarja je izklesana spovednica, ki se prav lahko še razločuje. Pri prvem oltarju na desni sta izdolbeni dve eliptični votlini; kaj sta bili, ne vem. Moj vodnik je dejal, da je bil to baptisterij — krščevališče. Pod prvo cerkvijo je še druga cerkev, nekoliko manjša, sicer pa zgornji popolnoma podobna. Razloček je le ta, da je oltarni križ v njej še nepoškodovan. Izvestno bi ga bili Turki porušili, ko bi se ne bili bali, da se gornji pod po-grezne nanje. Ta kapela je namreč tako napravljena, da vzdržuje tla zgornje kapele mogočen, iz skal izsekan širok steber, vanj pa je izklesan križ s solncem in luno tako, da je steber prevotljen. Ko bi bili tu mohamedani kaj razbijali, bil bi se morda steber podrl, in zaradi teže se porušil gornji kameniti pod. Na vsaki strani tega nenavadnega križa je pa ravno tak oltar, kakor smo videli zgoraj : isti križ služi obema. Pa kaj naj mislimo o tej katakombi? Ne vem povedati. Jajčani trdijo, da je iz prvih stoletij, ko je še tekla krščanska kri po rimskem cesarstvu. O tem bi dvomil; delo je prelepe? torej polagoma zvršeno; toliko oltarjev v isti cerkvi tudi ne govori o prvih časih, ker stari so imeli večinoma le jeden oltar. Cerkvica je bila pač izdolbena v sedanjem tisočletju. Iz kakega namena je bila izsekana, ne vem; da bi se bil kaj bolj podučil o tem, nisem imel prilike. Grede iz katakombe v nižavo sem čul turško deklico na vrtu prepevati z ljubkim glasom mično pesmico. Besedij nisem mogel umeti, le cesto ponavljajoči se refren je bil —- ,rajal. Koncem mesta proti severu v nižavi ob Vrbasu je velik frančiškanski samostan, kateremu pa mislijo še nekaj pri-zidati. Tudi cerkev samostanska je za Bosno jako prostorna, zidana s tremi ladijami. Notranje olepšave bi ji bilo pač želeti —, a kje je hoče dobiti siromašni Bošnjak ? Tukaj je pokopan predzadnji kralj Štefan Toma. Umorila sta ga 1. 1461. njegov brat in sin. Hrvaški leto-pisec pripoveduje o tej smrti tako-le: Radivoj, brat Tomi, in sin mu Stjepan sta stala nedelavna z vojsko pod hrvaško trdnjavo Orehovcem. Ko kralj to čuje, pride sam k vojski ter pravi bratu: «Nisi za drugo, kakor da krmke (prasce) paseš», in sinu: «Kupit cu ti plug, da oreš!» — Razžaljena sta ga pogubila precej prvo noč. — Na desni, na nekakem oltarju pa je okostje zadnjega kralja Stef. Tomaševiča v stekleni krsti. Privzdigni le črno zagrinjalo, pa vidiš ostanke nesrečnega kralja, kateremu so ¦¦ Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. 371 Turki vzeli glavo, dasi mu je dal Ma-homet-paša častno besedo, da mu prizanese življenje, ko ga je bil ujel v trdnjavi Ključu. — Bog, ti si pravičen! Gotovo smemo misliti, da je bila razven krutosti turške prelomljena četrta zapoved vzrok kraljeve smrti! Omenim pa, da mi kar ničv neče v glavo, da , bi bil ta kralj res Štefan Tomaševic, kakor pravijo; mislil bi, da je njegov oče, umorjeni Štefan Toma. Zakaj prej imenovani letopisec hrvaški trdi naravnost, da je bil Toma pokopan v Jajcu. Nasprotno pa zopet priča zgodovinar Klaic, da je dal Mohamed II. Štefanu Tomaševiču vzeti glavo v Bo-bovcu, a ne v Jajcu. Bodisi kakorkoli, gotovo pa budi ono nemo okostje vsakemu Slovanu v srcu nepopisno bridka čustva. Dne 22. julija sem opravil sveto daritev v tej cerkvi blizu ostankov bosanskega kralja; tesno mi je bilo pri srcu —, molil sem gotovo gorečneje nego kdaj za nesrečno Bosno, za ne-zložno Slovanstvo. Omeniti mi je še prav posebno hotela «Jajca». Zgrajen je iz domačega rezanega kamena — krasna dvonadstropna stavba — ravno na rtu, pod katerim se stekata Vrbas in Pliva. Prekrasen razgled ima. Urejen je izvrstno, postrežba je prav dobra, cene zlasti za stanovanje ne prevelike. Za hrano se zahteva sicer dokaj, a ne smemo pozabiti, da smo v Bosni, daleč od železnice. Se neke reči nečem pozabiti. Kdor dojde v Jajce, naj ne žabi naročiti si rib in rakov, ako jim je prijatelj: dobode ceno jed, da malo kje drugje tako iz-borno. Pliva namreč ima postrv in rakov tako obilo, da se kar čudiš; gostilničar ti postreže ž njimi vsak trenutek. Z vodnikom sva res delala čast večerji, katero nama je izredila jezerska in pliv-ska voda. Jajce (341 m nad morjem) ima blizu štiritisoč prebivalcev. Po veri so moha-medani in katoličani. V starem mestu na bokih griča - stožca vlada skoro samo islam, ob Vrbasu na levem bregu in tudi na nasprotni desni strani pa so do malega sami katoličani. Razkolni-kov ni v mestu, pač pa se nahajajo po bližnjih selili. Zunaj Jajca blizu ((Carskega polja« imajo malo cerkvico. Zidom pa baje v Jajcu najlepše cvete pšenica; samo oni Španijo!, ki se je z menoj vozil, ima tu deset turških hiš. Ogledali smo si mesto samo; sedaj pa se podvizajmo venkaj k največji znamenitosti, katero nam nudi «Jajce-grad» — k slapu reke Plive! Stopimo na most, ki vede od mesta čez reko! Pliva, kako si lepa, kako skačeš mimo Jajca od pečine do pečine, kako se vrtiš in plešeš! Tu se zaganjaš v drevo, tamo ob skalnati breg, drviš se čez skalo v mogočnem toku, — a glej! Bošnjak je že ujel tvojo raz-brzdanost: vrtiš mu nad in pod mostom neštevilno preprostih mlinskih koles, kakor više pri jezeru, iz katerega prihajaš. In zopet od todi dalje, kako si neukročena! Deliš se v več strug, čvrčiš, žvižgaš, plešeš — in poslednjič od radosti pijana zaukaš mogočno in skočiš — grozen salto mortale! — čez 30 m globoko Vrbasu v naročje, da se združiš ž njim v isto reko. A ni ti lahek ta skok: tvoje zeleno krilo obledi, val tvoj se razpršuje v milijone drobcev, ki lete daleč na okrog na nasprotni breg kakor tenka megla, prše nazaj, v višavo, na desno, na levo. Solnčni žarki radostno upirajo vate oči, tvoje kapljice se leskečejo in njih ogenj se izpreminja v sedmerobojne kroge, ki me očaru-jejo, naj se oziram vate od koder koli. Da, jajški slap, prekrasna je tvoja obleka, naj stopim v bližino nad teboj, naj te ogledujem od desne z «Vjeko-slavinega izgleda«, naj hitim doli po stezici ter se drznem kar do tebe ali celo v tvoje svetišče, skalno votlino za teboj, kjer me močno škropiš s hladno tekočino jeze se, da stopa Človeška noga v tvoj vilinski raj. Ne brigam se za tvoj srd, tvoje rosne kaplje mi le hlade vroče čelo! Naj se vstavim nekoliko više na novi most, ki vede čez Vrbas, ali na nasprotni breg, ali naj naposled splezam na tvoj levi breg na silno pečino pred hotelom — krasen si slap jajški! In gromenje, tvoje bučanje, ko razbijaš svoje ude ob grozni skali v vznožju, ali ob razbitem orjaku, velikanski peči, ki se je odtrgala od tvoje 24* 372 Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. podlage pred tisoč in tisoč leti — to bučanje je mogočno ali vendar nekako prijetno ušesu. Pa kaj bi izkušal popisati tvojo krasoto? Slikar bi moral biti, da bi ti v barvah dal živo podobo; pesnik bi moral biti ob jednem, da bi tvojo čarobnost utelesil v neumrljivih stihih. Človek, kako se zdiš samemu sebi majhen, ko zreš take prirodne pojave ! A kako velik je Stvarnik, ki je naredil tako veličastvo! Pliva pada v osmih oddelkih: jeden je jako velik, ali bolj prav, trije skupaj v sredini se združujejo padajoč v jeden mogočen curek. Levi je videti, kakor bi prihajal iz posebne votline od mesta sem. Pod slapom samim se da iti precej daleč za njim — v skalno votlino. Umeva se, da je notri mokro in hladno; vendar ti ne bode žal, ako se potrudiš doli. Le slamnika ne jemlji s seboj, kar sem jaz storil, ali pa vsaj razgrni dežnik nad glavo. Ce si občuten, ne bode ti škodovalo, ako oblečeš tudi površno suknjo, ker je toplina tu doli mnogo nižja nego nad slapom. Kmečki korenini pa taka prememba ne škoduje, kakor meni ni. — O strugi pod «vodo-padom» — tako pravijo Hrvatje — leže velikanske skale, zlasti jedna je pravi orjak. Brez dvoma so pale iz višine, odtrgavši se od zgornje rečne struge. Tudi tukaj so si dobili avstrijski vojaki nevenljivih zaslug, kar priča napis nad lepim paviljonom, «Vjekoslavinim izgledom», na desni nad slapom: «Erbaut 1887 von der Pionnier-Abtheilung 2 Baon E. H. Ernst Nr. 48.» Napravili so pota in steze ob slapu, pot in most daleč nad njim in pod njim, most čez Vrbas, krasne naprave — steze, pota, klopi, nasadi, gredice s cvetjem in drevjem na desnem bregu Vrbasa, silnemu slapu nasproti. Mohamedan se sploh malo briga za prirodno lepoto, ali tu sem vendar videl tri sinove prerokove, može med 40—50 leti, sedeče na klopi med temi vojaškimi olepšavami in zadovoljno zroče v vrvenje in šumenje gromečega slapa. — Pač ni mnogo mest, ki bi imela toliko prirodnih krasot, kakor Jajce; yne zove se zastonj «čudo bosansko«. Železnica, ti bodeš prinesla semkaj življe- nja! V duhu že gledam ponosna letovišča okoli mesta, ob Plivi, na bregovih jajškega jezera. Pa ti bode-li v korist, Jajce ? Kdo ve ? Gradil bode najbrž do-bičkarski Žid, ptujec; domačin — Slovan, ti bodeš pa gledal! Predno zapustimo mično mestece, poglejmo še prav kratko na njegovo poznejšo zgodovino. Kakor smo že omenili, padel je leta 1463. bosanski kralj Štefan Tomaševic. Sultan Mohamed II., ki je vzel Jajce, obljubil je bil, da bode pustil Bošnjakom slobodo in stare običaje. Izpolnil je besedo starim, a deco jim je zasužil. Jako ga je peklo, da je bil njegov vojskovodja Mahomet dal kralju bosanskemu ne le častno besedo, marveč tudi pismo, da se ne dotakne njegovega življenja. Pomagal mu je iz zadrege neki Perzijanec, modrijan, od-ločivši, da dana beseda ne velja, ker je samo od sultanovega podložnika, in padla je kraljeva glava. Ko je padlo Jajce in je bil usmrten nesrečni kralj, padla je tudi nesrečna Bosna. Kralj ogrski Matija Korvin pa se prestraši tega dogodka. Ohrabri se ter začne s Turkom ljuto borbo. Osvoji si doljnje dele bosanske še istega leta 1463. in med drugimi mesti tudi Jajce, ki je ostalo štiriinšestdeset let ogersko, t. j. do 1. 1527. A ta leta so bila huda, krvava leta. Koliko hrvaške krvi je poteklo pod temi - le zidinami, koliko nevernih krvo-lokov je izdihnilo ob Plivi in Vrbasu! Bani jajški, namestniki kralja ogersko-hrvaškega, so se znali braniti turške sile. Imena jajških banov Frana Beri-slaviča in Petra Kegljeviča se ne bo-deta nikdar pozabili. Z zadnjim slavnim činom se je izkazal svetu knez Krsto Frankopan, ki je mesto oslobodil 1.1525. poldrugoletne turške obsede. Po nesrečni bitki pri Mohaču 1. 1526., v kateri je pal ogerski kralj Lj ude vit, razdvojila se ej Hrvaška med Zapoljo in Ferdinanda avstrijskega, in glej, Turki porabijo ugodno priliko, in udarijo leta 1527. na Jajce. Usref paša je deset dnij brez uspeha streljal na trdnjavo, kukavica Štefan Grbonog mu je pa izdal mesto, da bi sebi rešil življenje. (Dalje.) 466 Dr. Jos. Marinko: leta 1889. je imel Kranj tudi nižjo gimnazijo. Leta 1890. so jo preselili v Ljubljano. Letos je zasvetila po obilnem naporu meščanov nova zarja. Upanje je, da dobi mesto ne samo zopet nižjo, temveč višjo gimnazijo. Obilne so sicer žrtve, katere zahtevajo od malega mesteca, a ne straši se jih, dobro vedoč: Pomozi si sam, pomore ti Bog! Postavi naj si na lastne troške poslopje, naj je vzdržuje in prispeva vsako leto dva tisoč goldinarjev za učne pripomočke. Dal Bog, da se kmalu uresniči srčna želja vse Gorenjske, da dobi Kranj za svoje sinove svojo višjo gimnazijo. Za izobrazbo, probujenje in omiko skrbi tudi slovensko bralno društvo in narodna čitalnica, ki je meseca vel. srpana letošnjega leta obhajala tridesetletnico svojega obstanka. V mestu je sedež okrajnega glavarstva, c. kr. sodišča in drugih uradov. Mesto je imelo nekdaj štiri cerkve. Sedaj so le še tri: M e s t n a - ž u p n a, Malo pred poldnem 22. mal. srpana so nas čili vojaški konji potegnili iz Jajca po novi cesti proti jugovshodu. Cesta do Travnika, 70 hm dolga, je narejena dobro, deloma umetelno. Pod vojaškim nadzorstvom so jo delali Bošnjaki-tlačani, pa tudi vojaki sami; nova je skoro vsa, le tu in tam je ostalo kaj malega prejšnje turške ceste. Prej se je vozilo po grozno strmi cesti čez Kara vlo planino (1179 m visoko), sedaj se pelješ ob Vrbasu; poprej si imel krasan razgled s te tudi zgodovinsko znamenite planine, sedaj imaš prijetno vožnjo rožnivenška in pungerška. Vse tri so zidane v g-otskem slogu. v Četrta cerkev je bila kapucinska cerkev. Pred mestom, na severo - zapadni strani, ob cesti, ki pelje v Tržič, stal je leta 1640. sezidani samostan kapucinski. L. 1644., 29. kimovca, je bila cerkev od ljubljanskega škofa Otona pl. Buhhajma posvečena v čast nadangelju Mihaelu. To nam svedoči na severni strani vzidana kamenita plošča z napisom: Ecclia haec in hon.em S Michaelis Archang. CTJsecrT. Est A° 1644. Die 29. Sbr Ab ill-mo prince Oth. Frid.co Come A PVECH-Aim Epo Labac. etc. Celeb.ur Dom« post Fest. S. Martini Epi. Za cesarja Jožefa II. je zadela žalostna usoda tudi ta samostan in cerkev kakor mnogo drugih. Cerkev je sedaj skla-dališče, samostan zasebno stanovanje in last rodovine Roosove. (Dalje.) skozi gozdnate doline po cesti, ki se sme ponosno primerjati najboljšim gorenjskim «belim cestam«. Cepi se od stare kaka dva kilometra pod Jajcem ter se zvija na desnem bregu Vrbasa. Na obeh straneh se vzdigajo visoke gore, ki so do temena obrasene s temnimi gozdi. Tu in tam vidiš tudi preseke in na njih visoko nad dolino polja bosanskih kmetov. Umikali so se radi visoko, da so bili varnejši pred Turki. Vrbas postaja 15 do 22 km od Jajca nekako divje šegav: vije in peni se, skače čez skale, jezi in vrti se med Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) (Dalje.) Iz Novega Mesta v Bosno. 467 njimi, da je pogled nanj kaj prijeten. Včasih ti moli mogočna skala od desne ali leve v strugo, hoteč reki zajeziti tok; srdito se zaganja peneča voda krog nje ter hiti dalje. Druga se je sprožila v vodotok, kjer se daje izpirati že stoletja, ne da bi se umaknila. Navihani pastir je podrl z ognjem bližnjo bukev, da mu je padla ravno na pečino, in glej, brv ima, po kateri hodi dražit svojega soseda na nasprotnem bregu. — Po obeh straneh zopet opazuješ stara pota bosanska za tovorno živino ter se čudiš, kako je mogla hoditi žival po tako ozkih stezah čez skale nad prepadi. Glej, tudi ta cesta ti kaže zanimivosti ! Nekako deset kilometrov od Jajca, ravno v kotu, kjer se cesta zavija nekoliko proti jugozahodu, imaš selo Vijenac — Bošnjaki izgovarjajo Vinac — v prijaznem zatišju med bogato obloženim drevjem. Pokopališče in džamija pričata, da prebivajo tu mohamedani. Na višavi nad Vijencem štrli proti nebu razvalina starega gradu, ki so ga porušili Turki. Očitno je, da bi se po naše zval kraj «Venec«; a bosanski izgovor me je spomnil vina. Vprašal sem radi tega z menoj vozečega se mohamedana: ni-li tukaj raslo vino? «Ccmu vino?» odgovoril mi je. «Mi ga ne pijemo; čemu bi trte sadili ? Raslo bi pač kakor dru-godi.» Prav turški odgovor. Ta precej postarani Turek me je zanimal; rad bi bil kaj pozvedel od njega, a bil je tako kratkobeseden, da je bil moj trud skoro zaman. Zdelo se mi je, da je mož stare korenine, in da ga jezi, ker ne more več samovlastno gospodovati, kakor pod sultanovo vlado. Da je imovit, pričal je njegov dragoceni čibuk, ki mu je bil neprenehoma v ustih; povedal je, da je dal samo za ustnik sedem forintov. Drugi potniki so bili kakor včeraj: trije vojaki, a ne isti, kateri so me spre-vajali do Jajca. Sprevodnik je bil neki nemški mladič s Sedmograškega, ki je bil stoprav došel v Bosno, zaradi tega je tudi le par besedic lomil slovanski. Sicer pa se je kazal prav veselo dušo. Druga vojaka — voznik in naš varili zadaj — sta bila rojena Bošnjaka. Ko pridemo do triintrideset kilometrov, zagledamo Dolnji Vakuf — Skoplje govore navadno kristijani — ob Vrbasu v ravnini. Dokaj velik kraj je; imel je namreč od nekdaj obilo prometa. Skozenj je vodila turška cesta iz Travnika v Bugojno, Livno in naprej v Dalmacijo. Dolnji Vakuf je skoro popolnoma turški, zato je tudi njegovo lice turško. Džamije, turške beznice, turške prodajalnice, turške kavarne in turška lenoba — je po ulicah, po katerih se voziš do pošte. Razkolniki imajo prav čedno novo cerkev, a katoličanov je komaj osem do deset družin; ti imajo svojo župo v uro oddaljeni Bugojni. Ta se jako lepo vidi iz Dolnjega Va-kufa. Ravno ta dan je tamo birmoval vrhbosanski nadškof dr. Josip Stadler. Kako me je mikalo, da bi šel pogledat oni močno zanimivi kraj, ki bode prav v kratkem po železnici zvezan s prometnim svetom! A čas mi ni dovolil. V Dolnjem Vakufu ne moreš ničesar dobiti razven črne kave; tu ni nobene «mehane» (gostilne). Prijazni vojak in voditelj pošte, Ceh Penčik, me je povabil v svoje stanovanje ter mi pre-skrbel vsaj kupico piva, za kar sem mu bil jako hvaležen, zakaj vozili smo se v največji vročini, ki je bila ta dan kar neznosna. Od todi naprej je zavila pošta proti vshodu ter hitela po manj prijazni dolini. Zapustili smo Vrbas, ki priteka semkaj od juga. Po jednajstem kilometru se začenja gora. Cesta čez njo je bila prej strašno strma in nevarna; sedaj je narejena po umetelnih ridah tako, da lahko dojde voz diroma do vrha sedla «K6mat»-a. Od todi smo drdrali v dol po dolgih ovinkih. Tu pod «K6matom» bode v kratkem pihal hla-pon skozi gorsko osrčje; delo se je že pričelo. Kaka prememba! Na vshodni strani Komata - sedla je dolina mnogo lepša, nego je bila zahodna. Visoke planine se vzdigajo pred nami, kakoršnih doslej v Bosni še nisem videl: gorovje med Travnikom, Vran-dukom in Zenico. Potoma smo srečavali jako veliko ljudij, večinoma na konjih, ki so šli s sejma travniškega. Bili so mohamedani 30" 468 Dr. Jos. Marinko: in kristijani. Prav radovedno sem se oziral po njih,v ker takih prizorov ne vidim doma. Človek bi mislil, da je tamo kje v Egiptu. Se bolj pa so mi uhajale oči po «hanih» ob cesti, kjer so imeli «kavedžije» danes prav dober posel. Pred vsako kavarno je pilo črno tekočino mnogo prerokovih vernikov. Čudno se mi je zdelo, da se je našemu vozu izogibalo vse z nekakim strahom; nekaj «samarov» je bilo pri tem malo nerodnih — prepočasno in premalo so se izognili — in zapel je vojaški bič, ne gledajoč, pade li na konja ali jezdeca. Vprašal sem, zakaj to? Sprevodnik odvrne: «Zakon veleva, da naj se cesarski pošti vsakdo spodobno umakne.» Prav. Ali meni se je vendar dozdevalo, da je to še nekak turški ostanek, ko je moral vsak «djaur» v jarek skočiti, ako je mimo jahal beg — gospod. Ob pol osmih zvečer smo se ustavili pred pošto v Travniku. Lahko si mislite, kako mi je bilo drago, ko me je tamo že čakal mladenič, katerega so bili poslali oo. jezuitje, da ponese mojo prtljago v njihovo hišo. Med jezuiti v Travniku deluje namreč že, odkar so se «Isusovci» doli naselili, moj rojak o. J. V. Njemu sem sporočil, da pridem. Gospod pa je storil vse, da mi napravi precej prve trenutke v Travniku prijetne. — V jezuitski hiši sem se ustavil kar za nekaj dnij; bili so prijetni in srečni dnevi. Takoj drugi dan se mi ljubeznivi rojak ponudi za spremljevalca, da si ogledam mesto. Hvaležno sem sprejel ponudbo ter imel najprijetnejšo družbo in vodnika, kakoršnega bi bil sicer težko dobil. Pregledal sem v kratkem času mesto in okolico, videl tudi, kakšno je bosansko zasebno življenje v boljših hišah in med preprostim ljudstvom; imel sem priliko opazovati verske, društvene razmere itd. V nekaterih potezah bodem izkušal narisati, kar se mi je zdelo zanimanja vredno. Najprej izpregovorim nekaj o Travniku sploh. Travnik leži ob ribnati rečici Lašvi v dolini med visokima go- rama, 350 m nad morjem. Vshodna gora je visoki Vlašic z več vrhovi. To je krasna gora, žal, da so jo leni Turki tako oropali. V bližini mesta so goli pašniki, na bokih v sredini je mlad, bujen les, a vrhove diči zopet zelena trava. Tisoči ovac dobivajo na teh višavah tečno pašo. Kaj ljubko de očesu, ko se ozira iz mesta po dolgih vrstah odhajajočih ali vračajočih se živalij. Iz ovčjega mleka napravljajo okusen, našemu sirovemu maslu podoben sir. — Proti zahodu pa se poteza dolga, nekoliko nižja Vilenica. Nje vznožje, pa tudi boki do srede in više, so precej obdelani. Tu vidiš lepe njive, — zlata pšenica se leskeče ravno zrela v klasju, Čakajoč srpa, koruza je pa še zelena, — sočnate travnike, med njimi posejane male in večje hiše turške in krščanske, celo par precej velikih begovskih hiš — mohamedanskih vil: vse to daje okolici posebno mično razliko. Res, dra-žestna je ta podoba! Iz južnega dela mične Vilenice se poteza neko precej nižje brdo proti vshodnemu Vlašiču, ki dolino oži tako, da ima Lašva jako tesno pot na «polje travanjsko». Iz tega se razvidi, da mesto leži v nekem kotlu, zavarovano proti silnim vetrovom, le proti zahodu je nekoliko odprto. Travnik šteje do šest tisoč prebivalcev, ki so po veliki večini mohamedani. Katoličanov je nekako tisoč, razkolnih Srbov prav malo, a več nego dosti špa-njolskih Židov, ki se neki od naših ločijo zlasti v tem, da so zadovoljni tudi z malim dobičkom. v Ce krenemo po glavni ulici proti vshodu, pridemo na dokaj veliki bazar. Tu je živo trgovanje na desni in levi. Prerijmo se skozi gnečo! Prišedši do pošte zagledamo ulice, vodeče proti višinam mogočnega Vlašiča. Tje gori nad mesto stopimo! Cez par sto korakov se jamejo tla vzdigovati; potla-kana so turški — z debelim kamenjem. Vsakih 10—12 korakov je napravljena nekaka stopnica. Za voz bi ne bila taka cesta, pač pa je dobra za «samare», ki so bili Bošnjakom do zadnjega časa in so deloma še, kar je Arabcu kamela. Ako imaš kurja očesa, godi se ti slabo, a nič ne de, le potrpi nekoliko, veselil _ __ Iz Novega Mesta v Bosno. 469 se bodeš tembolj razgleda; brez potu ni medu. Po cesti ali ulicah nama teče voda nasproti po utrjenem, s kamenjem po-tlakanem rovu. Kdo bi si bil mislil, da znajo Turki vodo tako porabiti? Pri vsaki hiši je napeljana na dvorišče: nad hišo ti teče nanje, zdolaj pa odteka zopet na ulice. Pa od kodi voda? Na severozahodu, malo nad mestom, vre izpod zelene gore na dan potok hladne, bistre in jako zdrave vode. Deli se po dvoriščih in druži se zopet stokrat, da poplavlja turško nesnago ter jo na vshodno od mesta vali v Lašvo. Narava sama tu ponuja Travniku vodovod. Koliko bi dali za tako vodo n. pr. Novomeščani, ko bi hotela izvirati vrhu kapiteljskega griča — gori kje pri Kle-menčiču! Govori se tudi že tukaj, da bodo res v kratkem napravili vodovod po mestu v vsako hišo; kupiti bode treba cevi, drugega nič! Da ni bil Travniku Turek gospodar, kdaj bi bili sta-novniki imeli že vse to, a Turek rajši lenari lačen, nego da bi delal sit! Srečavajo naju turške bule. Zvedave so, saj so ženske. Evine hčere. Kako gleda po tebi, dokler je ne opaziš, a ko vidi, da si se ozrl vanjo, brž povesi glavo, da se skrije odprtina nad očmi, ali si še celo nekoliko pomaga z rokama, da zabrani ptuj pogled v svoj obraz. Glej, glej, tamo je neka starica brez zavoja! Gotovo je mislila, da ne bode na ulicah moškega, ko je skočila nekaj korakov k prijateljici sosedi, da bi malo pokramljali; toda ne more, vzrok sva midva. Brž je robec v roki — in že visi od čela po obrazu, da ne moreva videti njenega raskavega lica. Pa tudi to je še premalo za sramežljivo bulo; prvo odprtino porabi, da skoči s ceste ter se nama skrije za zid. Oj, kaj premore zakon, vera! Tudi sužnost prenaša človek radi nje. Navada, da so mohamedanke tako zamotane, bila je koristna že marsikateremu lopovu. Še žive v Bosni Turki, ali pa so pobegli v osmansko carstvo, kateri bi bili že zdavna izdihnili na vislicah, ko bi ne bilo onega turškega običaja. Vzeli so si žensko obleko, zagrnili obraz, torej tudi brke, — sedaj ga pa dobi avstrijski vojak ali orožnik, saj ženski v obraz nikakor ne sme pogledati ! Turški zakon zabranjuje to pod smrtno kaznijo, ta zakon pa doslej še velja v Bosni. Pri tej priliki še kratkočasnico! Sedaj se ženske zakrivajo in skrivajo; ako je odgrnjena, obrne se v stran, pokaže ti hrbet, da ne vidiš njenega obraza. Dokler je bila pa oblast turška, bilo je drugače — ravno nasprotno. Cel bataljon turških vojakov je bil na ulicah, kar se začuje: «Paša ide s svojimi bulami !» Te so bile razkrite, in vsi turški vojaki so morali popadati na obraz, da bi ne videli lica kake žene ponosnega paše. To «lepo» navado je porabil prebrisan frančiškan, ki še živi. — Usmiljene sestre so prestopile prvič bosanska tla; šle so skozi Zepče, kjer je bil ravno sejem in zaradi tega polno Turka. Kako priti skozi z ženskami ? Frančiškan, takrat turško oblečen, ukaže voz, kar se da okrasiti, vsede se spredaj pa vpije: «Saraj-paša! Saraj - paša!» Vsa turčad pade na obraz, a Turek - frančiškan odpelje srečno trepetajoče sestre. Seveda, ko bi se bila ta drznost takrat zvedela, dal bi bil pater glavo, a sedaj pod varstvom avstrijskim se s tem kaj rad pobaha. Pravil mi je neki gospod, da moha-medanka nikakor ne bi govorila z moškim. Ce jo ogovoriš, odgovori: «Beži!» Le jedna, dejal je, — bila je vdova — je govorila nekoč ž njim ter se ni tako skrbno zakrivala, češ, «bedastoča je, zakaj mi je Allah ustvaril lice, da bi je morala zatvarjati ?» Mislim, da je povedala mohamedanka pravo; a poteklo bode še nekaj vode po bosanskih dolinah, predno se bodo ubožice tako oslo-bodile, sprejemši vero krščansko. Idiva više! Pot je strma, pa nič ne de, z višave se lepo vidi. Mimo velikega turškega pokopališča, «groblja», sva dospela na vrhunec prvega griča nad mestom. Tu se vsediva! Prav mičen razgled : ves Travnik leži pred nama. Ker sva navajena le na naša mesta, naji najbolj zanimajo munare — minareti; sedemnajst jih je, in med njimi nekaj jako lepih, visokih; večina pa je dokaj 470 Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. preprosta, lesena. Na desni vidiš daleč proti severozapadu dolino reke Lašve, ob robu mesta pa med novo cesto in Lašvo veliko novo vojašnico, delo pridnih južnoštajerskih vojakov. Kaj mičen park z ljubkimi sprehodi je med njo in mestom. Vodovod po železnih ceveh dovaja vojakom dovolj izborne vode iz potoka, o katerem sva se že prej pomenkovala. Nekoliko dalje pa gledava velike kupe navožene opeke. Čemu bode? Vlada bode zidala v kratkem jako veliko tovarno za izdelovanje «bo-sansko - hercegovačkoga duhana», ka-koršno smo videli že v Banjaluki. Nad vojašnico, severovshodno od mesta, je prijazen grič. Mala lična hiša mu diči vrh; pred njo proti mestu je velik sadni vrt, zahodni del pa bode v nekoliko letih senčnat park, zakaj divje drevje, ki je nasajeno ob stezicah, poganja stoprv par let svoje mladike. Očetje jezuiti so to napravili; imeti hočejo prijazno mirno letovišče, kjer si bodo gospodje tu in tam lahko odpočili od trudapolnega dela. — Ravno pred seboj, na jugu od mesta pod zeleno Vilenico, imava veliki samostan očetov «Isusovcev» s prekrasno cerkvijo na sredi; lice gleda proti nama. Malo bolj na levo je «ustav usmiljenih sester«, čedna hiša z vrtom; še bolj na levo nekoliko bliže nama ob glavni ulici je jako veliko novo poslopje, to je krasno opravljena ccgradjanska trgo-vačka škola», ki se to jesen odpre. Ako pogledava pa dalje, vidiva v isti smeri onostran brda, ki v jugu zožuje dolino, dva visoka, rdeče barvana zvonika: župna cerkev v Dolcu (Dolac) je. Jutri jo greva pogledat. Na levi nad ozko dolino prav koncem mesta pa je razvalina starega travniškega gradu, s katerim je bila združena cerkev; njeno zidovje je še jako močno. Turki so šiloma napravili iz nje džamijo; glej, kako se nama smeje munara, češ, kristijan, moja je zmaga! — Da, da, tu je tekla krščanska, pa tudi turška kri v potokih; tam-le nasproti trdnjavi na strmi skali, konec griča nad Lašvo, se je pač razlegal sto in stokrat bojni krik. Koliko krščanskih glav je čudno dičilo oni zid, kamor jih je nataknila kruta roka nevernikova! Pa pustiva te strašne spomine iz pro-šlosti; ako imaš občutljive živce, lahko bi ti škodilo; sedaj je vse mirno todi. Mohamedan in kristijan se sprehajata pod zidovjem, kakor bi bila rodna brata. Stopiva tudi midva bliže! Grad, trdnjava, je jako močno zidovje, stavljeno na precej visoko skalo med dvema dolinama, po katerih se drvi, skakajoč čez skale, mrzla voda, ki nima nikdar nad 8 ° B. Zahodni potok, nad katerim ravno stopava, silovito bobni pod mostom, napravljaje po več metrov visoke slape. Sedaj ima veliko vode; vendar pravijo, da ob hudi suši usahne. V izhodni dolini pod gradom pa je drug potok, ki nikdar ne presahne, marveč drvi vedno jednako množino bistre vode ter je tako jak, da bi zadostoval za naj-¦|večje tovarne, zlasti še, ker je strmec ' zelo velik. Goni nad dvajset preprostih bosanskih mlinov, spodaj blizo velike ceste pa dve pili. Tudi sicer teče voda iz zemlje skoro, kjer kdo hoče. Da, v Travniku narava ponuja Turku vse, ko sam nič ne stori. Pravijo, cla je zidal to močno trdnjavo prvi bosanski kralj Tvrtko L, ki je vladal od 1. 1353. do 1. 1391., venčal se najprej za kralja bosanskega in srbskega, leta 1390. pa hrvaško - dalmatinskega. Nekaj časa je baje tudi stoloval v tem gradu. V tem zidovju je imel po pravljici svoje silne ječe, v katerih je pokoril nezadovoljne bosanske velikaše. Iskali so te ječe, a doslej jih niso našli. V napol razvaljenem gradu so brž po avstrijski zasedbi bivali naši vojaki, a ga kmalu zapustili. Sedaj je v njem pripravljenih nekoliko bivališč, katere je travniški magistrat dal zastonj nekaterim siromašnim turškim družinam. Med zidovjem, na dvorišču najvišje razvaline pa je jako lep vrt, zraven na zidu je star turški top, ki ga je vlada prepustila mohamedanom, da ž njim naznanjajo v mesecu ramadzanu, kdaj se začne in neha turški post. Vrniva se nazaj po stezi, po kateri sva prišla semkaj, da še jedenkrat ogledava mesto! Pa kaj je to ? Mili zvoki nama udarjajo na uho ; sva li na Kranjskem ? V mestu ravno pred nama so se oglasili Dr. Fr. L.: Na jutrovem. 471 v župnijski cerkvi trije ubrani zvonovi. Zdi se res, kakor bi bila doma. Ni čudo: A. Samassa v Ljubljani je vlil bronu ono soglasje. Nedelja je; služba božja bode v župni cerkvi; glej, gospod župnik hiti ravnokar iz svojega dvorca v zakristijo. Oglejva si mimogrede zahodni del mesta, potem pa za njim v cerkev, da vidiva, kako svetkuje nedeljo katoliški Bošnjak! Ker sva svojo pobož-nost že opravila zjutraj v jezuitovski cerkvi, nič ne de, če tudi nekoliko zamudiva. Ob turškem «groblju» hitiva niže in niže po stezi, kmalu sva na cesti pri jezuitovskem letovišču. Nekoliko niže, glej, ravno sredi ceste je voda predrla leseno cev, — vre ti sedaj po vsej cesti; a le dalje, nekoliko naju bode ohladila hladna tekočina, saj nama je vroče. V mestu sva. Pa kaj ta napis: »Pivovarna travnička« ? Ni velika, a v njej vari neki Madjar prav vkusno pivo. Vsak jcdno kupico hitro izpijeva, a sedaj v cerkev bosansko! Prerivši se skozi zakristijo, vidiva, da je gospojd župnik dovršil svojo «propoved». Cula sva samo še oznanjenje, oziroma prošnjo, naj verni ljud kaj prinese, da se plača krstni kamen ter mu napravi dostojen pokrov. Začne se darovanje. Cerkev je natlačena, polna seljakov, a tudi dokaj gospode je pričujoče. Vidiš pa tu marsi- kaj, česar ne nahajaš doma. Pri vseh je videti velika pobožnost, vsakdo pazi na duhovnika. Malo je klopij v cerkvi; v njih je samo gospoda. Pravi Bošnjak ne gre v klop, pa je tudi ne potrebuje: prinese namreč seboj «čilim»; ako ga nima, kar se dogaja zlasti pri sirotnih ženskah, ondi je dober platnen ali kakoršen-koli robec; razgrne ga, sede nanj, in to je sedaj zanj ves svet: nihče nima pravice do njega. Na «čilimu» med sveto daritvijo kleči, na njem se klanja s čelom do tal. Glejmo, kako ti moli Bošnjak! Kleče razprostre roki kakor mašnik, sede, razprostre zopet roki, poklekne, skloni se. Vse vedenje kaže, da mu v srcu veje istinita pobožnost. Ljudstvo večinoma ne zna citati, le nekateri, posebno mlajši, imajo knjižice. Ti ne počenjajo onega klanjanja — civilizovani so. A videl sem vendar klanjati se na «čilimu» prav imovite, bogate, celo «evropsko« oblečene. Pri nas bi bilo smešno, a v Bosni mi je ugajalo. Prepričala sva se, da ima tudi Travnik marsikaj lepega. Gradi se malo razven tega, kar sem že omenil; večinoma je še pravo «turško« mesto. Železnica, ki kmalu pridrdra, prinese drugačne razmere, in mestece bode gotovo središče za znamenite izlete popotnikom našim in «bosanskim». (Dalje.) Na jutrovem. (Potopisne in narodopisne črtice. — Spisal dr. Fr. L.) (Dalje.) K, .ajira ima tudi svoj mestni vrt, ki se imenuje Ezbekije. V najživahnej-šem delu mesta vabi domačine in ptujce, naj se razveseljujejo po lepih potih, med košatimi drevesi, poleg različnih južnih nasadov. Nekako sredi vrta je narejen mal griček, kamor prideš po stopnicah do mičnega razgleda. Močne siko-more ali divja figova drevesa imajo tam tako službo, kakor pri nas divji kostanji ali pa lipe. Če je že pri nas poletna senca jako ljuba, koliko bolj šele tukaj! Zvečer igra na vrtu tudi godba in privabi mnogo občinstva. v Se več lepote se razgrinja potnikovim očem v velikem vrtu ali parku, ki se imenuje S u b r a. Iz Kajire greš proti severu po lepem drevoredu, kjer sre-čavaš obilo ljudij, zlasti pa bogate kočije. Vrt Subra je ob Nilu. Tu je bilo Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. 015 se nahaja bogat lesen strop in dvoje lepih vrat. Vrata so iz orehovega lesa. Jedna se sosebno na stranskih lizenah odlikujejo z lepimi žilami. Mojstrovega imena ni. Na vratih je vdelana letnica 1638. Bogat lesen strop in dvoje zanim-ljivih vrat je sijajen dokaz, da je tudi naša domovina na umetno-obrtniškem polju nekdaj častno in uspešno tekmovala s sosednimi deželami. Okolica kranjska ima lepa sprehajališča. V mestu samem sta dva drevoreda. Proti severu tik nad Savo te vodi umetelno zasajen park do vasi Strževega. Krasen razgled se ti odpira na Smarjetno-goro, na goro sv. Jošta in na kvišku kipeče velikane do sivega Triglava. Pod teboj pa buči in bobni Sava, valeč se čez mogočni jez, ki lovi vodo vele-tržcu V. Majdiču za njegov umetelni mlin «na valarje«. Ob vshodni strani ceste, ki vodi v Tržič in na Železno Kapljo, je drugo še-tališče nalik ljubljanski Zvezdi. L. 1888., ko so vsi narodi avstrijski praznovali štiridesetletnico vladanja Franca Jožefa, bil je drevored dovršen in v ta namen imenovan «Franc-Jožefov drevored». Da se je zasadilo to za mesto toliko važno šetališče, ima prav mnogo zaslug kranjski rojak medic. dr. Savnik. Za ohra- 1 oglejmo nekoliko v minulost mesta Travnika. Ni stara njegova zgodovina: Travnik je baje nastal stoprv za turškega go-spodstva, ker 1. 1503. se prvič javlja, dasi je utrjeni travniški grad mnogo njenje nasadov skrbi sedaj olepševalni odsek mesta kranjskega. Marsikaterega za slovensko domovino zaslužnega moža je rodil starodavni Kranj. Le nekatere naj navedem. Leta 1695. se je rodil Lovro Pogačnik, jezuit in sloveč govornik v stolni cerkvi ljubljanski. Umrl je kot pisatelj v Zagrebu. Sloveči zdravnik F1 o r i j a n Sentimer je bil Kranjec. Šolal se je v Ljubljani, v Beču, Heidelbergu in Parizu. Leta 1812. je spremil veliko francosko vojsko na Rusko. Slovenski jezik mu je tu dobro služil. Za časa kolere leta 1830. je spisal učeno knjigo o tej bolezni. Slovenskega pisatelja Simona Klančnik-a (roj. 10. listopada 1810., umrl 3. prosinca leta 1844.), po vsem Slovenskem znanega zdravnika Tomo Pirca sme s ponosom Kranj prištevati med svoje. Kdo ne ve, da je tudi rajnemu očetu slovenskega naroda, dr. J a-nezu Bleiweisu vitezu Trsteniškemu, tekla zibelka v Kranju? Škof ljubljanski dr. J e r n e j V i d m a r in novoimenovani, a radi rane smrti še ne posvečeni škof dr. Janez Gogala, svetlopisec Ivan P u c h e r in mnogi drugi znameniti možje so bili rojaki kranjski. (Konec.) stareji. Ime je mesto dobilo brez dvoma po kraju, po travnikih ob Lašvi. Sedanji Travnik je nekako središče nekdanje župe «Lašvanske». Pod turško vlado je pa postal kmalu središče Bosni, kakor ji je tudi po legi nekako v sredini: — 33* Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) (Dalje.) 516 Dr. Jos. Marinko: znani so paše «iz Travnika». Sarajevski mohamedani namreč so bili jako slobodoljubni, radi tega tudi precej sami svoji; travniške paše so poslušali le, kadar jim je bilo ljubo, sicer so pa tudi tem mogočnim gospodom pokazali vrata, kadar jim niso bili po volji. Radi tega se paše niso drznili naseliti se v Sarajevu. Šele Omar paša je nekako v sredi našega veka sklenil, da mora biti drugače: hotel je stanovati v Sarajevu. Omar je bil prej avstrijski častnik. Nekaj se je baje pregrešil, bežal, po-turčil se ter — poturica —- bil hujši nego Turčin. Vsako sredstvo mu je bilo dobro za namen; rabil je jezik — obljube, pretenje; a prvo in poglavitno sredstvo mu je bil meč. Povabil je n. pr. k sebi najbolj zagrizene nasprotnike z obljubami ; govoril je lepo, a naposled velel vzeti jim glavo. Ti mu niso bili več nasprotni —, in stoloval je v Sarajevu. Travniku je to jako škodilo; zato pravi travniški Turek ne govori rad o Omar-paši. Krutost tega poturice narišem dovolj, ako povem, da je v jednem dnevu dal pobiti 500 svojih nasprotnikov. Avstrijci so došli v mesto dne 1 1. vel. srpana leta 1878. Bili so Kranjci, Primorci in ogerski polkSachsen-Meiningen. Zmaga pri Jajcu je mohamedane tako preplašila, da niti jedna puška ni počila, ko so prišli naši «fantje» : Travnik se je podal prostovoljno. Omenjam še, da so sami Kranjci ostali v mestu do dne 30. kimovca, drugi vojaki so šli naprej proti Sarajevu. Ta dan pa so jo mahnili naši Kranjci proti Livnu, kjer so po-slednjič gledali turški dim in slišali turške puške. Pod avstrijsko vlado napreduje mesto. Tu je mnogo avstrijskih uradnikov, dva dobra hotela, gradi se tvornica za tobak in železnica, ki se bode zvezala s progo Brod-Sarajevo na postaji Janjiči blizu Zenice. Ko ta dojde, bode marsikaj drugače : nove moči pridejo, domačini se bodo morali umikati, ako se ne popri-mejo novih razmer. Da bi bilo le v prid katoliški cerkvi in v hasen slovanstvu! Kakor zatrjujejo vsi, opaža se velik razloček med sedanjimi in nekdanjimi razmerami. Mohamedani propadajo, dasi jim nihče ne krati nikake pravice, marveč jih zakon varuje vselej in povsodi kakor punčico v očesu. Posebno se selijo iz vasij v večje kraje; a tudi to jim ne bode pomagalo, ker jih vera zadržuje, da se ne morejo kosati s kristijani. Nasprotno pa so si ti opomogli, dasi plačujejo desetino in tretjino; nekateri so si že nakupili nekoliko zemlje v last. Bolje se jim godi vsekako nego pod Turčinom; sedaj vsaj ve vsakdo, kaj je njegovo, prej ni vedel nikdar. Kupil je opanke, fes, turban na trgu; Turčin je videl. Vede, kodi ide kristijan, hitel je pred njim, počakal ga s samokresom in bodalom ter ukazal: «Vsedi se!» Raja ni smel nositi orožja; Turčin mu je izzul opanke, vzel vse, kar je nakupil, ter ga poslal golega domov. Take reči so mi pripovedovali nekateri frančiškani, ki so bili sami priče. Se žive Turki v Travniku in drugodi, o katerih govore kristijani: «Ta mi je vzel to, ta ono; ta-le meje oplenil.» Umrl je pred kratkim Turčin v Travniku, ki je ubil blizu mesta starega očeta in bližnjega soro-dovinca svečenika, še živečega župnika. Pravil mi je drug Bošnjak, gvardijan, da so mu Turki brez vzroka umorili deda ter ga vrgli v vodo. Resnične pravice bi bil pod turško vlado iskal opoldan z lučjo zastonj. Kdor je plačal, temu so je priznala pravica, kdor ni plačal, temu se je utajilo vse. Tako je že od nekdaj na Turškem. Naš rojak, pokojni škof Baraga, pripoveduje nam iz lastne izkušnje ta-le dogodek: Hotel je obiskati Egipet in Palestino; dobil je v ta namen potni list v Carigradu. Dospevši v Aleksandrijo, da list turškemu uradniku, ki ga vzame ter gre v drugo sobo. Čez nekoliko časa se vrne ter vpraša Barago drzno, kaj hoče ? Škof prosi, zahteva ostro potni list, a Turek odgovarja na vse: «Nisem ga nikdar videl«. Brez dvoma je hotel Evropca ožeti za nekaj zlatov, a ker mu jih ni dal, bilo je brezuspešno vse prizadevanje: moral je nazaj v Carigrad po drug potni list. Da se je pokojni Baraga zaradi tega v Carigradu bridko pritožil, mislimo si lahko; a dosegel ni pa nič drugega, kakor da so mu dali nov potni list, a zapisali mu na čelo : «Ta list se ne sme dati Iz Novega Mesta v Bosno. 517 nikdar iz rok; turški uradnik naj ga samo čita!» To je pomagalo. Tstina je, da tudi sedaj v Bosni niso vsi zadovoljni, saj popolna na zemlji ni nobena reč; istina je, da se tretjina in desetina ostro iztirjuje; naj bi tudi ne bilo sedaj kristijanom gmotno dosti bolje od poprej, kaj pa velja sloboda, katero jim je prinesla naša država, varnost življenja, imetja, devištva! Polagoma se priuče pridnoje delati, bolje obdelovati polje, desetina se jim izpre-meni v davek, in srečni bodo. Bosna ima neizmerne zaklade v zemlji in nad zemljo, da bi jih le znali porabiti Bošnjaki ! Pa še nekaj! Tudi pod turško vlado ni bilo brez zločinov. Pa kakšna je bila turška sodba? Mnogo zlobnežev so obsodili modri «ka-diji», da se odvedo v Vidin in zapro na deset in več let. Toda od stotine onih ni prišel niti jeden v kaznilnico. Kako to ? — Turški vojaki so jih tjekaj spremljali: pa kdo bi hodil tako daleč zaradi «bedastega« roparja ali morilca! Kdor je plačal, tega so izpustili, in v par dneh je bil zopet doma; kdor ni plačal, tega so ubili —, in ta jih tudi ni tožil. Kaj se je zgodilo z obsojenci, ni vprašal nikdar nihče; neubiti so zopet lahko delali pred očmi svojih kadijev, kar jim je bilo drago. Tako stiskanje je storilo Bošnjaka «prefriganega» (tako pravijo Bošnjaci za »premetenega«). Ohranil je svojino le, ako je Turčina prevaril; ako pa ni znal, moral je platiti dvakrat, trikrat, še večkrat. Bošnjak, pravim, je navihan, a tudi pošten; tatvina je redka reč pri kristi-janu kakor pri mohamedanu; v Bosni so vasi, kjer se nič ne zaklepa. Bošnjak kristijan je pa tudi varčen, česar ga je Turek naučil. Dobro pazi na male reči; celo imovit človek ti stori prav rad uslugo za mal novčič; darila se nikoli ne brani, pa ga tudi ni sram prositi te daru, kakoršnega koli, če tudi je imovit. «Kar se dobi, dobro je», tako mu je geslo. Trezni so v pijači, zmerni, preprosti v jedi brez razločka vere. Kot izjemo sem pač čul, da nekateri moha- medani jako ljubijo «sljivovico» zlasti pred obedom. Poglejmo še nekatere stavbe v Travniku. Kolegij so zidali jezuiti brž po zasedanju; poklical jih je nadškof Stadler. Nekako poldrugo leto so stanovali v neki turški hiši. Načrt so naredili sami, izvajal pa ga jim je štajerski Slovenec, graditelj g. Molž, tudi težaki so bili štajerski Slovenci. Delo se je vršilo v treh odstavkih, a vendar je sedaj vse lepa celota. Cetverokotno poslopje stoji na zahodu od mesta Travnika, ob vznožju zelene Vilenice. V sredini je cerkev z lepim pročeljem, obrnjena proti mestu ; sega daleč v dvorišče ter je nekako deli v dva jednaka prostora; precej velika je in posvečena sv. Alojziju. Zidava je zvršena v romanskem slogu, ki pa ni popolnoma čist; sicer pa je cerkev, kakor sploh redovniške cerkve, jako snažna in ugledna. Strop in stene so barvane in slikane. Na oboku se odlikujejo podobe različnih svetnikov iz Jezusove družbe. Orgije je poslala Češka, tri ubrane zvonove Dunajsko Novo mesto. Potratnega sploh nič ne nahajaš v tem hramu božjem, pač pa je vse primerno svojemu namenu. S samostanom je združeno deško semenišče in bogoslovnica. Semenišče ima vsako leto nad sto gojencev-gimnazijcev od 1. do 8. razreda. Bogoslovje je pričelo jeseni tretje leto; v lanskem šolskem letu je bilo v dveh letnikih jednajst bo-goslovcev. Sedaj pa se dozidava bogoslovnica v Sarajevu skupno za vso Bosno in Hercegovino. Kako procvita semenišče in sploh je-zuitovska zasebna gimnazija, ni treba popisovati, saj je znano, kako izvrstni učitelji in odgojitelji so očetje Jezusove družbe. Vsi, kateri so imeli priliko prepričati se o izvrstnih uspehih, hvalijo zavod. List «Vrhbosna» donaša o tem leto za letom nove dokaze, podaje novo hvalo. Leta 1891. n. pr. je štela gimnazija 232 dijakov, izmed katerih jih je bilo v semenišču 91, a plačujočih samo — osem. Jezuiti bistrijo um, poleg tega vedno blažijo srce; skrbe pa tudi za telesno 518 Dr. Jos. Marinko: zdravje in razvijanje. Dobro vedo, česa je treba mladini. Turobnih mračnežev ne izrejajo. Da, istinito: ta zavod je plemeniti vrt, «v katerem se vzgajajo žive bilke bolje bodočnosti naše (bosanske)«. («Vrhbosna» 1890, str. 11.) «Jezuit ni učitelj - tlačan, ki bi samo uro izpolnil, marveč učitelj z vsem svojim življenjem: uči prav tako, ko moli v cerkvi, kadar se sprehaja, kadar se razgovarja, kakor takrat, ko predava na katedru. Jezusovec porabi vsako priliko, da povzdigne svoj glas za Boga in prosveto naroda, med katerim deluje». («Vrhb.» 1890, str. 12.) Ne smem tudi pozabiti ozadja te zgradbe proti gori Vilenici. Brž za hišo so igrišča za mladino. Za njimi se svet dviguje; napravljene so različne steze in pota za šetalce proti višini; nasajeno je sadno in gozdno drevje visoko nad hišo. V kratkem bode tu najlepši park, a iz njega mičen razgled po Travniku. Gospod P., rojak, me je spremil k mestnemu župniku gospodu P., ki je bil pred časom tajnik vrhbosanskega nadškofa v Sarajevu. Gospod je še mlad in jako olikan mož, rojen Hrvat blizo štajerske meje. — Ne bom govoril o njegovi osebi, rečem samo: mož je, kakoršnega si želi katoličan in Slovan. Pridobil si je velikih zaslug pri zidanju cerkve in svojega stanovanja. Cerkev se je zgradila po milih darovih 1. 1887.; preprosta je, brez posebnega lepotičja, a snažna in prav prijetna. Nima oboka, dasi so rebra zanj zidana; mesto oboka je mičen strop. Spodobna hiša božja je, zlasti še v Bosni. Zal, da bode v kratkem mnogo premajhna, saj že sedaj ne zadostuje, ker dohaja k službi božji mnogo seljakov iz okolice, ki je večinoma katoliška. Obiskala sva z gospodom jezuitom nekega trgovca, vnetega katoličana, kar mi je bilo posebno ljubo. Trgovec je rojen Bošnjak in res jako zveden mož. Oblečen je civilno, a fes seveda mu diči lepo, s črnimi lasmi pokrito glavo. Postregel nama je brž prav po bosansko s «sljivovico» in smodčicami. Govorili smo v «dučanu» (prodajalnici) dolgo; slednjič pa meje povabil, naj si ogledam tudi njegovo stanovanje. Lahko si mislite, da se nisem ustavljal. Videl sem pri njem, kakšna je imovitejša bosanska «kuca». Pred sobo in po sobi so razgrnjeni čilimi — preproge —¦ domačega dela. Prišedši do čilima, izzujejo si Bošnjaki črevlje. Okrog ob steni je nekak vzvišen, meter širok oder, ki je tudi pregrnjen s čilimi. Drugega nimaš v pravi bosanski sobi. Za obed se donese nekaka peden visoka okrogla miza ter se postavi sredi sobe; krog nje se vsedejo lačni domačini po turški šegi in obed se začne. — Tudi pri našem prijatelju, trgovcu, je bilo vse tako — samo s tem razločkom, da so prišli v sobo po evropskem načinu še stoli in miza, da, celo naslonjač. Dejal je gospodar, da boljši Bošnjaki sedaj že večinoma rabijo tako pohištvo, vendar se pa prigodi kaj rado, da ta ali oni — po stari navadi — noge potegne pod-se na stol. — Pa res, zapazil sem to na železnici kakor na pošti: —¦ oni Smirnjan kakor tudi Spanjol iz Jajca sta imela pri vsaki priliki noge na sedežu pod seboj. Ko so prišli jezuiti v Travnik, morali so pri obiskih vsigclar sedati na tla, kar je bilo za vse jako mučno, za stareje pa kar smešno — zlasti, ko niso mogli vstati. Turek, Bošnjak sploh, pa sede, vstane, kakor bi z roko zamahnil. Vendar pa se tudi Bošnjak odvadi turškega vedenja; naš trgovec mi je zatrjeval, da mu več ne gre tako lahko, odkar se vseda na naše stole. Razkazal nama je tudi druge sobe: spalnico, sobo za deco i. dr. Povsodi so tla pokrita. Ljudje spe na tleh na čilimih, dasi je tudi v spalnicah prej omenjeni oder. Pri Bošnjaku trgovcu pa sem videl že tri postelje narejene po naše. Popoldne istega dneva me je spremil gospod V. v Dolac, ki je skoro pol ure oddaljen od Travnika. Nekdaj je bila v Dolcu župnija travniška, še-le po zasedanju je nastala v mestu lastna «župa». Dolac je jako prijetna izjema v Bosni: vsa vas je katoliška. Do njega prideš čez strmo, a ne visoko brdo na desnem bregu Lašve; leži v neznatnem dolcu, ki visi proti jugovshodu, gledajoč daleč doli v travniško polje. Kraj ima mnogo hiš, ki so brez izjeme lepe, da bi smele stati brez sramote tudi v kaki gorenjski vasi. Iz Novega Mesta v Bosno. 519 Kakor v Travniku, tako imajo tudi tukaj «milosrdnice» šolo. Naselile so se tu celo prej nego v Travniku, že za turške vlade. v Župnik, velik, krepak mož srednjih let, naju je sprejel dokaj ljubeznivo; mene je celo pohvalil — pač le šaljivo — da govorim dobro hrvaško-bosansko, ter me vprašal, koliko časa sem med Bošnjaki? Ko odgovorim, da le nekaj dnij, ni se mi mogel načuditi, dasi sem mu zatrjeval, da smo Slovenci bližnji rojaki Bošnjakom. — Pa istina; sredi Bosne je izreka podobnejša slovenski izreki, nego pri mnogo drugih Hrvatih. Župnija Dolac ima do 2000 katoličanov, za katerevskrbi župnik z duhovnim pomočnikom. Župnijska cerkev je velika in lepa; ima tri ladije; srednjo krije širok in visok obok, katerega pa kazi dvojna debela lesena vez. V novejšem času so prizidali dva visoka, rdeče barvana zvonika; ta dva sta nas pozdravljala, ko smo gledali mesto izpod Vla-šiča. Bošnjaci so na to cerkev jako ponosni"; govorili so vedno — dokler niso videli jezuitovske v Travniku —, da je ni lepše cerkve, nego je dolska; a naš Kranjec bi dejal, da ji nedostaje še mnogo. Pa ne jemljimo jim veselja: kdor boljega ne pozna, zadovoljen je z malim. Verske razmere bosanske niso ugodne. Po zakonu so jednakopravne vse vere; očitno zabavljanje zoper katerokoli vero bi se ostro kaznovalo. To je vlada dobro ukrenila; ali v zasebnem življenju je drugače: katoličan mrzi razkolnika — ,hriščana', ta katoličana, oba pa mrzita še bolj mohamedana. Kaže se to še sedaj, zlasti če se govori o smrti tega ali onega. Kristijan ne reče nikdar, da je nekrščenec — mohamedan, žid — umrl, marveč rabi besedo, s katero zaznamujemo konec nespametne živali: a ravno tako govori Turek o smrti kristi-janovi. Pod sedanjo vlado se vendar obrača na bolje tudi v tej reči. — Isti jezik govore vsi, vendar hočejo biti različni narodi. Katoličan trdi, da je Hrvat, razkolnik hoče, da je Srbin, a mohamedan je mohamedan — Turek. Pri nekaterih izobraženih mohamedanih je pač v tem že drugače. Govoril sem o tej žalostni prikazni s katoliškim župnikom, a kaj mi je dejal? «Istina je, govorimo isti jezik«, rekel je, «vendar so pravoslavni Srbi, ne Hrvati. Imajo drugačen značaj, drugačno kre-tanje, drugačne navade; nekako resno-turobni so; tudi izgovarjajo iste .rieči' drugače, kakor mi Hrvati. Zopet Turčin, mohamedan — izgovarja čestokrat &, a Hrvat in Srb ga ne izgovarjata, n. pr. Bi&ač pravi Turek, a kristijan navadno le Bišče itd.» Ne bom se prepiral, koliko je v tem istine, naj določijo drugi. Zapisal sem le, kar sem čul iz ust Bošnjakov. Mislim, da so se oni razločki lahko izcimili tekom stoletij iz vere; reci, kar hočeš, istina je in ostane, vera sega najgloblje v človeško življenje, celo v telesno njegovo naravo. V dokaz bi se dali navesti mnogi pojavi iz Amerike, Afrike, a tudi iz Evrope. Zato ima prav oni župnik bosanski, ki mi je dejal: «Ako izgubi naš narod vero katoliško, potem gre vse ,rakom žvižgat1«. Opomniti mi je še, da so mohamedani, zlasti mlajši, v šoli izobraženi, mnogo bolji; spoznavajo, da so Slovani. Ž njimi se katoličan sporazumeva dosti laglje, nego z razkolnim bratom «hriščanom» ; ti so grozno zagrizeni, a neizrekljivo nevedni. Njihoviv duhovni (popi) so Srbi, a drugega nič. Se so taki — jeden baje celo v Sarajevu —, ki ne znajo niti pisati, niti citati; naučili so se «liturgije» na «iz ust» — na pamet. Tukaj v Travniku jih je nekaj, ki imajo svojo «župo» po več ur daleč v gorovju, pa gredo tjekaj le tri- ali četirikrat v letu, sicer pa žive v Travniku brez dela, saj ovce se pašo same, kakor jim drago. V župo prišedši pokrste, kar se je rodilo, ako se jim plati; poblagoslove, kar je umrlo, v gro-beh; imajo tu ali tam morda kakov govor: to je vse njihovo pastirovanje. Liturgijo, sv. mašo, opravljajo samo ob nedeljah, a v isti župniji le jeden, več nikdar ne. Sv. Rešnjega Telesa navadno ne hranijo; zaradi tega tudi bolnikom večinoma ne dado sv. popotnice. Pravili so mi o sv. poslednjem olju skoro neverjetne reči, da jih ne morem omeniti. — Primerimo, koliko nasproti trpi, in rad trpi katoliški duhovnik; kako hiti 520 Mihael Opeka: Na veke svečenik. čez hribe in doline v snegu in blatu, v mrazu in vročini, da nese sv. popotnico za smrt bolnemu prosjaku! Kako se trudi v šoli, na prižnici in drugodi za zveličanje duš! Vendar mnogi tako hvalijo pravoslavje, a zaničujejo katoliško duhovstvo. Ali je to pravično? Ob raznih prilikah se kaže, da so mo-hamedani prijaznejši katoličanom, kakor pravoslavnim; ako se kdaj pokrste, bodo vsi katoličani. Zgodilo se bode, ko dojde ugodnejši čas; zlasti se mlajši svet ne boji več tako krstne, vode. Culo se je in se še čuje: «Ako bode treba — ,krst nase — svinjetinu predase!S> Gotovo jih pa nihče ne bode silil. Sicer so pa mohamedani jako neza-upni. Vede, kako so malo izobraženi v primeri z nami, boje se skoro vsake reči, ki pride od «Evrope»; deloma je kajpada tega kriva tudi njihova slaba vest. Ta nezaupnost in bojazen je tudi vzrok, da so večkrat pokončevali stare spomenike. Zanimiva priča tega je dogodek, ki mi ga je pripovedoval gospod rojak. — Na travniškem gradu pri džamiji je bil vzidan kamen z napisom. Prišla sta dva ptujca, ogledala kamen in prepisala. Star Turčin je to opazoval od daleč; ko sta odšla ptujca, pride z mogočnim kladivom in začne obdelavati napis tako kruto, da je kmalu izginil. — Turek si misli: Morda bi mi škodilo; če uničim to stvar, ne more mi več škodovati! Prav tako ravnajo Turki mnogokrat tudi s človekom, češ: dokler je živ, lahko ti škoduje; ubij ga, da se ga ne bode treba bati! Bil sem v Travniku v neki džamiji. Nekateri Turci so se klanjali po navadi. Kolika praznota! Kaka ničnost v teh hramih! (Konec.) ^s*> Na veke svečenik. (Novoraašniku dr. Fr. U.) Ti si svečenik vekomaj. (Ps. 10 g.J Blagost s Teboj, prijatelj, brat: Ko prvič danes s srcem vnetim Stojiš pred žrtvenikom svetim, Blagost s Teboj, prijatelj, brat! Veliko Ti gospod je storil, V ljubezni nad Teboj govoril: Na veke svečenik! Oj blagor Tebi tisočkrat! Po trudov potu in naporov Prispel do svetih si šotorov, Oj blagor Tebi tisočkrat! V Gospodnji hiši zdaj prebival, Gospodnjo bodeš slast užival, Na veke svečenik. Tvoj sladki delež je Gospod; Zato, ker svojce, dom ostavil, Na-p tuje nekoč se odpravil, Tvoj sladki delež je Gospod; Zato, ker pustil svetne upe, Gospod je delež Tvoje kupe, Na veke svečenik! Kaj li povrneš Njemu Ti ? Otel je On Te zemlje prsti, Izvoljencev prištet Te vrsti — Kaj li povrneš Njemu Ti ? Za kelih primi zaželeni, In v duši hvale spev Ti zveni, Na veke svečenik! Gospod je Tvoj, in Ti Njegov, Njegov na vekov bodi veke! Pojil Te bo iz žive reke — Gospod je Tvoj, in Ti Njegov! Za kelih primi zaželeni In ž njim Gospoda se okleni: Na veke svečenik! V Rimu, k Vsemsvetim 189; 7^ Mihael Opeka. 568 Iz Novega Mesta v Bosno. (Piše dr. Jos. Marinko.) (Konec.) Mohamedanska vera je čudna; na-pravlja pa tudi jako žalostne družinske razmere. Poglejmo samo razmero med možem in ženo! Istina je, da so Bošnjaci večinoma jednoženati, a zakon jim dovoljuje več žena. Tega se poprije-majo vsaj nekateri. Sme pa Turčin ženo zapoditi, kadar mu drago; radi tega pa mu je postavno zabranjeno vzeti kaj ženinega, dokler živi. Po smrti njeni podedujejo deca ali pa soprog. Navadno si vendar znajo tudi tu pomagati. V Travniku n. pr. je omožena Turkinja —- menda ni lepa — ki ima jako veliko imetja, jedina hčerka bogatega mohamedana. Mož je sicer vzel drugo, in njo, starejo, odpravil iz hiše; a ni ji rekel nikdar, da jo spodi; ž njo ne živi, a velja mu za ženo. Tako ona čaka smrti — on pa njenega imetja. Res «turški» zakon, a zakon je! Sklepajoč popis verskih razmer dostavljam, da so Bošnjaki vseh ver jako prazno-verni in vražarski: brez dvoma zato, ker so premalo poučeni. Amuleti (t. j. taki predmeti, katerim pridevajo posebno moč) so navadni pri mohame-danih, a tudi pri razkolnikih in katoličanih. Hodža ga da Turčinu, pop «hri-ščanu)), — katoličan ga išče pri katoliškem duhovniku. Ko ga ne dobi pri njem, gre k «popu» ali hodži, — prazno- verje in vražarstvo ne dela velikega razločka. Tudi nekatere ženske vražarice si služijo s tako umetnostjo lepe novce. Stekanje Kokre in Save pod Kranjem. (Fotogr. dr. Fr. L.) Naši duhovniki imajo v tej reči jako težak posel, a večinoma le malo uspeha. Privadil sem se bil v Travniku, zlasti še zaradi velike prijaznosti oo. jezuvitov; toda treba je bilo odriniti. Naročil sem za drugi dan voz do postaje Lašve, da Dr. Jos. Marinko: Iz Novega Mesta v Bosno. 569 se od tam popeljem z vlakom v Sarajevo. Voz zclrdra po gladki cesti: še j eden pozdrav prijaznemu rojaku in kmalu zdrčim čez most ter mimo mogočne skale, ki nam je včeraj zapirala razgled proti vshodu. Lep prizor! Na desni imaš «Dolac» z veliko cerkvijo, pred seboj ravno dolino, ki se širi na desno in levo Glavni trg v Kranju. (Fotografoval dr. Fr. L ob Lašvi; temno-zelene gore jo obrobu-jejo: to je rodovitno «travničko polje«. Kakor drugodi, tako tudi tu ni kaj pridno obdelano, ali vendar je primeroma jako plodovito: zlata pšenica se ti kar ziblje pod težo klasov. Nekako 18 ali 20 kilometrov od Travnika je velika vas Vitez s prostorno katoliško cerkvijo, ki pa še nima zvonika. Zvonovi vise na leseni gredi pred svetiščem božjim. Koliko lepši bode ta kraj, kateri je večinoma katoliški, ko bode mogočen zvonik kot veličasten prst kazal proti nebu ter vernikom klical: «Sursum corda!» Leta 1878. meseca avgusta je bilo tu bolj živo nego sedaj. V tej vasi sta se takrat združila vojskovodji Filipovič in Wiir-temberg. Ta je došel od Broda skozi Vratnik (Vranduk), oni pa, kakor že vemo, od Banj aluke skozi Jajce in Travnik PrihanuKom-panji sem dobil dva Slovenca, gostilničarja in njegovega soseda, kovača. Prvi je Primorec, drugi pa Notranjec. Tu je vrgel voznik konjem nekoliko med zobe, pa brž potem — nekako 32 kilometrov od Travnika — pridem do mostu čez Lašvo, kjer se cesta odcepi na bližnjo Busovačo. Tudi tu je bila za časa zasedanja praska med našimi vojaki in bosanskimi vstaj -niki. Hitimo dalje ob levem bregu Lašve! Nekako v poltretji uri do-spem do postaje Lašve ob izlivu reke istega imena v Bosno. Nekoliko nad pol ure mi je bilo še čakati, da je prisopihal vlak od Janji-čev, ki je privedel imenitno gospodo: poveljnika Apela in spremstvo iz Sarajeva. Ogledavši si posadko banjaluško, odrinil je visoki gospod v Doljno-Tuzlo, da je bil ondi pri neki grški slovesnosti. Urno dobim listek, pa na voz! Drvili smo dalje ob reki Bosni, ki je bila od prejšnjega deževja v gorati Bosni grdo rjava, skozi ozko dolino proti jugu do 219 km. 570 Anton Medved: Morilčev oče. od Broda do postaje, ki se imenuje Ko- 1. kanj-Doboj. Tukaj se dolina jako raz- pi širi; kraj je videti rodoviten; zrela pse- m niča že čaka srpov. Prav mičen je pogled se na nizko gorovje, ki obdaje precejšnjo in dolino. Nekdaj se je z vala «Bjelo polje«, hi kjer je bila «župa» belopoljska. Tu so pl bili v 14. in 15 stoletju poglavitni sedeži se kraljev bosanskih: Sutjeska, Trstivnica p< in Visoko. V Sutjesko se dospe v dveh urah čez gorovje proti vshodu. Pozneje pc so tu ustanovili znameniti franjevski k( samostan Sutjesko, ki stoji še sedaj, št Trstivnica je blizu nje ; bila je navadno se stolno mesto; bivali so kralji tudi na «* Visokem, ki je nekoliko više na bregu 02 reke Bosne, in pod njim selo Podvisoko. se Visoko je bilo v 14. in 15. stoletju naj- pi znamenitejše bosansko tržišče. V tem ta dobro utrjenem mestu je večkrat sto- Ž€ loval bosanski kralj, da, celo državni dj zbor je bil tu nekaterikrat, n. pr. 1.1404., si ko so po naporu silnega Hrvoje bosanski g; velmoži vrgli kralja Ostojo. — V Ko- fe kanj-Doboju je tekla pri zasedanju Bosne pi v neki praski turška in krščanska kri, ko R sta namreč zgrabila združena Filipovič in Wiirtemberg tukaj zbrane mohame- ki danske vstajnike. le Zeleznična proga nas vede vseskozi R ob reki Bosni. Izmed različnih postaj razven prej imenovanega mesta Viso- pi kega, kjer so bili Turki pred Sarajevom te rvipe v nebo na gori razvaline, ^Od davnih let razpalega gradii; Srce utriplje potniku strahu, Ko mu oko iz dalje zre zidine. Leži baje prokletstvo na razpadu, V dolini s tiho grozo govore, Da lastnemu očetu je srce Prebodel nekdaj sin brezčuten v gradu. Na gradu v sobi starec stan izvoli, Kjer stene sive je prerastel mah. Odmrl je svetu, ni duhov ga strah, On za morilca in očeta moli. Ta grad so stresale besede klete, Zdaj v njem molitev žije, diha mir; Tu nekdaj vladala sta slast in pir, Zdaj vlada bič in post in misli svete. Ko- 1. 1878. zadnjič tepeni, omenjam le še raz- predzadnjo — Dvor. Tej postaji nasproti pše- na levem bregu Bosne zagleclaš lepo vi- ^led soko hišo z manjšo cerkvijo zraven nje, ¦mjo in pa štiri popolnoma jednakolične male je», hiše; okrog vsake je mal vrt in poseben 1 so plot. Zgradbe so nove. Na prvi pogled deži se mi je zdelo čudno, da so si hiše tako niča podobne. veh «Kaj je to?» vprašam. Prijazen so- neje potnik mi odgovori: «Grško (srbsko raz- vski kolno) semenišče je.» — A čemu so idaj. štiri popolnoma jednake hiše ? — «To dno so ženske naredile«, bil je odgovor. na «Veste, da so pravoslavni duhovniki ¦egu oženjeni«, nadaljeval je sopotnik. «Deli 3ko. so iz početka štiri oženjene gospode naj- profesorje v jedno hišo, — vidite jo tem tam-le, velika bi bila dovolj —; toda sto- ženske so se prepirale med seboj tako, avni da niso mogli soprogi več strpeti. Pro- 04., sili so vlado pomoči. Ta je res poma- nski gala s tem, da je zgradila vsakemu pro- Ko- fesorju posebno hišo; tako bode vsaka )sne profesorica gospodinja v lastni ,kuči\» i, ko Relata refero. ovič Da Srbi nimajo semenišča v Sarajevu, me- kriv je metropolit sam, ki je dejal, naj le bode zunaj mesta, češ da je tako na kozi Ruskem. >staj «Sarajevo!» Treba je stopiti z voza, riso- pa tudi posloviti se od prijaznega čita- vom telja in spremljevalca. Viharna noč, blisk šine iz oblaka, Udari starcu šum, ropot na sluh: Prikaže se mu v črni halji duh, Oj duh je umorjenega grajščaka. Odmev vrši od mokrega oboka, Obseva kaplje stropa bliskov žar. «Kaj hočeš, duh mi?» vpraša samotar. Vstrepeče duh in divje se razjoka. «Za druge moli, starec, moli zase, Premišljaj, posti se in vihti bič! Midva sva sojena v vse večne čase, Molitev nama ne pomaga nič. In ko molitve tudi bi podvojil, Zlotvora ne izbriše ves spomin; Na veke mrtev jaz sem, mrtev sin, Sinu rodil — morilca sam sem vzgojil.* Anton Medved. Morilčev oče.