ZDRAVNIŠKI VESTNIK STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI KEMIKA D. D. ZAGREB dovoljuje si priporočati svoje preizkušene preparate, posebno pa sledeče: Kalmopyrin Kalcijeva sol acetilosalicilne kisline. Izpopolnjen preparat salicila! Izborni antirheumaticum, antipyreticum in analgeticum Topljiv v vodi; se lahko predpisuje v infuzih in dekoktih Tabl. po 0,5 g. in prašek za recepturo. Acitophosan spoj ekvimolekul. delov phenylchinolinkarbonske in acetlo-saliciine kisline (tablete in prašek). Združuje in potencira učinek svojih dveh komponent in je suvereno, hitro in zanesljivo učinkujoče sredstvo pri vseh revmatičnih in drugih boleznih infekcioznega vnetja. Učinkuje poleg tega analgetično. Specifično sredstvo zoper gripo. Za energičnejšo in hitrejšo terapijo priporoča se Tophosanvl pro inject. intraven. (sive intramusc.) Neotophosanyl (v raztopini grozdnega sladkorja). Učinkuje promptno in zanesljivo brez postranskega učinka. Za perkutano zdravlenje revmatizma, neuralgije, pleuritid, blagovolite predpisovati naše zanesljive in promptno učinkojoče preparate: Alexipon Vsebuje etilni ester acetilosalicilne kisline, dobro se rezorbira in hitro učinkuje, nima neprijetnega duha. comp. Vsebuje potencirani učinek in prekaša vsa dosedaj znana perkutana sredstva. ■mm ntf rt* n&wi *flGU-U| liv»L&L V/tniUl ‘L Glavni depo za Jugoslaviju: Laboratorium Francuskih farmaceutskih specijaliteta A.GOLDSTEIN& E.RABINOVICI BEOGRAD - ZAGREBAČKA 7-9 Krevermvno delovanje Sezonski gripalni bronhitisi odojčadi i staraca post-operativne bronbo-pneumonije Kurativno delovanje Bronho-pneumomonije^ongeshja pluca,dubok¡ bronhitisi LABORATOIRES ROBERT & CARRIÈRE 37, Rue de Bourgogne, 37“ PARÍS (7 e) PUHLMANN CAJ znamke „Ripon“ več kot 20 let priznan pri akutni ¡n kronični bronhiti ker izvanredno omiljuje draženje h kašlju, zlasii pri asthma bronchiale ker lahko razsluzi. Doziranje: Pri odraslih 10—15 g = 2 navadni žlici na 1 1 vode, vkuhati na pribl. 2/3. Prvo polovico je ispili zjutraj gorko, ostalo 2—3 ure predno ležemo spal, pravlako segrelo. Odobreno od Ministarstva Socijalne Politike i Narodnog Zdravija, Sanitetsko odelenje S. br. 4274 11. 3. 1932. Originalni omot ca 125 g za 6 dni . . Din 30'— Originalni cmot ca 5C0 g za 3 iedne . Din 100’— Literaturo in poskusne količine pošilja: Pnhlmann&Co., Berlin 0.171 Mfigoel-Strasse 25—25 a OB PREHLAJENJIH angini, bronchitis, gripi, pljučnici *,Calcium Sando*“ Parenteralno: 10°/o raztopina se injecira brez najmanjših motenj intravenozno in .» intramuskularno. Peros: Prašek 100°/o, tablete po 1’5 gr in pene5ih tablet („Brausetabletten“) po 4 gr C a 1 c i u m-Gluconat Ipecopan Literaturo vzorce pošiljaj Tablete po 0006 grRaztopina, 0'5°/0. Sladne tablete po 0003 g r. Sladni sirup 0’04% Chemische Fabrik prije Sandoz, Sasel (Švica). SANDOZ Validol pomiruje in oživlja. Zato se daje pri omedlevici in pri vseh znakih živčane izčrpanosti in razburjenja, posebno pa pri srčnih težavah nervoznih Se prodaja v substanci, kakor tudi v perlah po 0'2 ter tabletah z 4 kap- ^ ljicami. i Euchinin kininskiderivat brez okusa. Je zato oni kininski preparat, ki g a bomo izbrali za ofroško prakso; se obnese povsod, kjer j e indiciran kinin, posebno pri malariji in oslovskem kašlju. Se prodaja v substanci kakor tudi v kleteh P° 0’25 in 0'5 gr. Eucupin ^ basicum ozdravlja infekcije s strepto- in staphylokoki. Se prodaja v substanci kakor, tudi v perlah po 0‘1 gr. 2/ Optochin basicum ozdravlja pljučnice 0'2 vsake 4 ure per os ob mlečni hrani. Se prodaja v substanci kakor tudi v perlah po 0’1 grjtablete po 01 gr; gelodurat-kapsule po 0‘2 gr. in čokoladne bonbone po 0 05 gr. Vereinigte Ghininfabriben Zimmer & Co., 6. m. b. H., Verkantsbiiro; Mannheim-Waldhof. Zastopstvo za Jugoslaviju „ISIS" d. d-, Zagreb - Beograd - Ijnbijana- ZDRAVNIŠKI ¡VESTNIK STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI UREDNIŠTVO IN HDMINISTRHCIJfl: DR. R. NEUBHUER — GOLNIK Štev. 1. 30. januarja 1933. Leto V. (Iz dermatoveneroloske klinie kr. univerze v Zagreba; predstojnik; prof. Dr. Fr. K o g o j). Racijonalna terapija sifilide. * Fr. Kogoj. Zdravljenje sifilide je postalo vkljub neprestanemu govorjenju o individualizaciji le v premnogih slučajih šablona, ki se razlikuje skoro samo po številu, navadno kombiniranih kur. Število kur se več ali manj ravna po obstoječih kliničnih ali seroloških simptomih. Zato tudi ni nič čudnega, ee vse češče slišimo, da je terapija luesa pravzaprav lahka stvar. Shematično zdravljenje, v katerega zapeljuje bogata izbera antiluetičnih sredstev (živo srebro, jod, arsenobenzolski preparati on bizmut; če kasneje govorim o specifični terapiji, imam na misli živo srebro, salvarsan in bizmut) je res lahka stvar. Racijonalno, vsakemu slučaju adekvatno zdravljenje pa je težko in komplicirano ter zahteva tehtnega razmišljanja in kritične presoje bolnikovega stanja. Poskušal bom pokazati kriterije, kateri morajo pri posameznem bolniku odločati o kvaliteti in kvantiteti antiluetične terapije. Ce se hočemo orijentirati o načinu zdravljenja v literaturi, bomo morali po kratkem prizadevanju priznati, da smo se mogli prepričati pred-wsem o tem, da so naziranja o načinu zdravljenja sifilide diametralno različna in da vlada v tem vprašanju obupen kaos. Pred sedmimi leti (1925) je „Medizinische Klinik“ priredila 'med nemškimi dermatologi anketo o zdravljenju luesa. Kot primer navajam samo metode štirih autorjev in sicer za zdravljenje bolnikov z lues II manitesta: Riecke priporoča 4—6 kombiniranih kur (salvarsan in bizmut); če vkljub temu ostane WR posilivna, ni to indikacija za daljnje zdravljenje. Spiethoffov princip je, da slučajev brez kliničnih ali seroloških simptomov ne zdravi in da ne uporablja nikdar dveh antiluetičnih sredstev naenkrat. Sam je označil svojo metodo kot „chronisch-kontinuierlich“, ker zdravi tako dolgo, dokler ne izginejo simptomi oziroma še nekoliko dalj časa, nikakor ,pa ne začenja s ponovnim zdravljenjem brez novih simptomov. Wechselmann uporablja samo salvarsan in zdravi dolgo časa. Positivna WR je indikacija za nadaljevanje terapije, vendar pa potem zadostuje po ena injekcija vsake tri do štiri tedne; tako zdravljenje s salvarsanom traje lahko tudi nekaj let. Na ta način, pravi, postane WR skoro vedno trajno negativna. Jadassohn začenja kuro s bizmutom, hitro kombinira s salvarsanom in ponavlja kure; želi doseči trajno negativno WR. Od Nemcev navajam na tem mestu še F. Lesser-ja, ki je protivnik kombi- * * Članek je bil namenjen za jubilejno številko Z. V. niranih kur in zdravi svežo sifilido s salvarsanom v dozah 0,45 in 0,60 (injekcije daje dvakrat na teden) tako dolgo, dokler ne postane WR negativna, potem pa da še tri injekcije; pri starejših slučajih uporablja živo srebro in bizmut. Od nenemških autorjev navajam samo sledeče: Gougerot, šef pariške dermatološke klinike, zahteva pri slučajih sifilitičnih recidiv zdravljenje, ki traja čez 20 (!) let. Lyonska šola, N i c o 1 a s in njegovi učenci,, so veliki pesimisti kar se tiče ozdravljenja sifilide; zdraviti je treba štiri do pet let, pa ludi še pozneje, individualno. Medtem ko Gougerot in Nicolas uporabljata različna sredstva, priporoča Schwartz (Francija) izključno raztopine bizmuta v masti in zdravi ž njimi z velikim uspehom sifilido vseh stadijev. Du Boi s prisega na Hg sulfur, colloids Almkvist (Stockholm) zdravi in coniinuo; zaporedoma dajesalvarsan, živo srebro in bizmut (tudi jodkali), vsakega 4 do 6 tednov, nepretrgoma 3‘/9 (abortivno zdravljenje) do 14 (starejši slučaji) mesecev. Kot kuriozum omenjam še metodo Amerikanca Sou ih ona (1925), ki zdravi mnogo luetikov z leto dni do poldrugo leto trajajočim mazanjem podplatov s 3—5 gr (Igt. Hg ciner. Ne bom dalje našteval različnih načinov zdravljenja sifilide, ker že ti primeri, ki bi jih lahko podesetoril, jasno pričajo, da res vlada v predlogih za zdravljenje sifilide kaos in da ni nobenega splošnega ali vsaj od velike večine venerologov priznanega pravila, ki bi tvoril bazo terapije. Ce si hoče zdravm' .brati način, kako bo zdravil lues, mu ne preostane nič drugega, kol da zvesto sledi tej ali oni autoriteti ali pa da zdravi tako, kot se njemu zdi v danem slučaju pravilno. Žalostno je, da se da danes „iz literature“ opravičiti pravzaprav vsak način antiluetične terapije, kar je mnogokrat vzrok, da je bolnik zdravljen inadekvaino. Poskušal bom podati nekolika generalnih in nekoliko specijalnih temeljnih pravil za antiluetično terapijo, ki bodo — kot mislim — v vsakem slučaju omogočala ne samo racijonalno, ampak tudi individualno prikrojeno terapijo. Predvsem se moramo vprašati, kaj je cilj antiluetične terapije in kaj služi za dokaz, da smo ga dosegli. Cilj antiluetične terapije je lahko različen. Gre lahko za to, da napravimo bolnika praktično neinfekcijoznega ? ta vrsta terapije prihaja v obzir na pr. pri pobijanju endemične sifilide, kjer se poskuša s sistematskim zdravljenjem prebivalstva posameznih predelov privesti število infekcijoznih bolnikov na minimum in tako s časom sifilido popolnoma izkoreniniti. Socijalni obziri stoje tukaj na prvem mestu, individualno zdravljenje na drugem. O tej vrsti terapije ne bomo razpravljali. Zanima nas individualno zdravljenje, kjer si stojita nasproti zdravnik in bolnik in [kjer je bolnik ne samo objekt zdravljenja, ampak tudi njegov subjekt, ki želi, da ga ozdravimo. Konstatirati moramo seveda, da tako kol pri mnogih drugih boleznih, tudi pri sifilidi ne moremo v vsakem slučaju doseči cilja; na mesto ozdravljenja stopa potem poboljšanje, v nekaterih slučajih pa ne dosežemo niti tega. Mislim, da ni odveč, ako kratko razmotrimo ravno z ozirom na sifilido pojem ozdravljenja sploh. Klinično, patološko-anatomsko (makro - im mikroskopsko), bakteriološko in biološko ozdravljenje so posvem različna stanja, ki naštejejo lahko vsako samo zase, pa tudi v različnih kombinacijah, ali pa vsa naenkrat. Če imamo na pr. bolnika s makulopapuloznim luetič-flim ekzantemom, je s terapijo kaj lahko povročiti, da izgine infiltrat (klini- eno in patološko-anetomsko ozdravljenje), paralelno s tem so postale sero-reakcije in reakcije v likvorju negativne (biološko ozdravljenje), vse spirohete pa vendar še ne morajo biti uničene, to se pravi, bakterijološkega ozdravljenja še ni. Pri bolniku s seropozitivnim primarnim afektom pa smo eventualno lahko uničili že z eno kuro vse spirohete, bolnik je ozdravljen tudi bakterijološko. Tretjega bolnika, ki je imel gumma na stegnu, nismo vkljub temu, da je vsled terapije rana zarastla, ozdravili ne patološko-anatomsko (ostala je brazgotina), ne bakteriološko (v organizmu so še spirohete) in ne biološko (seroreakcije so ostale pozitivne). Govorimo lahko samo o. t. zv. kliničnem ozdravljenju, ker pa je precej rastezljiv in nejasen pojem. O ozdravljenju sifilide govorimo teoretično takrat, kadar v bolnikovem organizmu ni več spirohet, neglede na to, če morda niso ostale posledice, ki bi kakorkoli ogrožale bolnikovo zdravje in življenje. Ozdravljen je toraj bolnik, ki je imel na pr. seropozitivni ulcus durum phagaedenicum in pri katerem smo s terapijo dosegli zaceljenje ulkusa, uničenje vseh spirohet v organizmu in serološko (vključno likvor) negativizacijo; ostala pa je brazgotina. Vkljub temu je ozdravljenje popolno, kajti dosegli smo sterilizacijo organizma; residuum, brazgotina na glans penis, ne ogroža niti življenja, niti zdravja, niti fizioloških funkcij individua. Ali pa moremo tako popolno ozdravljenje dokazati? Ne! Absolutnega, „matematičnega“, dokaza za to ni. 2 nobenim sredstvom ne moremo ugotoviti, da je uničena tudi zadnja spi-roheta; da je sifilida ozdravljena, samo sklepamo, ker se izginili vsi simptomi (na koži, na drugih organih, v centralnem živčnem sistemu, v krvnem serumu, v likvorju itd.) in se tudi dolgo časa po skončanem zdravljenju, -vkljub eventuelni provokaciji, niso več pojavili. Kritična empirija je ne samo pokazala, ampak tudi dokazala, da ta kriterij zadostuje, četudi ni idealen. Samo mimogrede omenjam, da tudi reinfekcija, ki jo smatramo kot najboljši dokaz o popolni sterilizaciji organizma, kar se tiče spirohet, [ni za to absoluten argument, ker se v izjemno redkih slučajih lahko zgodi, da se su-perinfekcija, tudi v svojem daljnem poteku, popolnoma krije z reinfekcijo (gl. Buschke in Peiser: Jadassohnov Handb. d. Haut-u. Geschlechts-krankh. 1929, knj. 15,2 Kogoj: istotam, 1930, knj. 16,2 str. 70 do 73 in Med. Pregl. 1927, št. 1) Praktično smo torej popolnoma upravičeni proglasiti zdravim luetika, pri katerem se odrejen čas po končani antiluetični terapiji niso več pojavili simptomi.*) Na težave v tem obziru naletimo — manj v praksi kot teo-Tetično — pri onih slučajih, kjer najdemo spremembe, ali motnje, o katerih vemo, da se direktno sifilitičnega izvora in ki so lahko že same po sebi nevarne za bolnikovo zdravje ali celo njegovo življenje. Take spremembe, pri katerih nas preiskava krvi, likvorja in luetinska reakcija lahko puste na cedilu, so — vsaj teoretično — res lahko samo residua, postsifilitična pa- *) Povsod v naravoslovju najdemno „izjeme*. Tako tudi tukaj, čeprav samo izredno redko. V splošnem se na take izjeme, ki samo „potrjujejo pravilo“, seveda ne moremo ozirali. iološka slanja, ne pa več izraz aktivnega delovanja spirohet; priznali bomo, da je na pr. simptomatologija luetične aortitide vedno ista brez ozira na to* ali so spirohete še v stenah aorte ali pa ne, da bo eorta ostala razširjena* tudi če bi lues bila peraeta, da strabizem, ki je nastal kot posledica udejstvovanja spirohet lahko ostane trajen, četudi so njegov vzrok samo še anatomske spremembe („Narbensymptom“). Predvsem pa bomo mislili na to, da nas že samo klinično opažanje uči, da so pri takih izvidih skoro brezizjemno v organizmu prisotne ne samo še žive, ampak tudi še aktivne spirohete, če ne ravno tam, kjer bi jih na temelju kliničnega izvida pričakovali, pa drugje. Razni indiciji vklub eventualno negativnim (ali mogoče samo deloma ali nekaj časa negativnim) imunobiološkim reakcijam potrjujejo premiso, da o bakteriološkem ozdravljenju bolnika ne mora biti govora, in da ne gré za sifilitična residua take vrste kot je na pr. brazgotina po ulceriranem primarnem afektu. Taki indiciji so razven procesa samega njegovo trajanje, kvaliteta in kvantiteta dotedanje terapije itd. Ako lahko bolnika dalj časa opažamo, naše domnevo lahko potrdi progredijenca procesa brez ali vkljub terapiji ali pa preokret — eventualno po provokaciji — negativnih seroreakcij (vklj. reakcij v likvoru) v pozitivne. Z drugimi besedami se to pravi, da praktično pacijenta, pri katerem najdemo znake t. zv. visceralne sifilide (vključno luesa na ceveh) ali lues® centralnega živčanega sistema ne bomo nikdar imeli za sterilnega, kar se tiče spirohet. Kako pa je z bolniki s t. zv. lues latens? Ker je lues latens pojem,, ki se lahko različno definira, ga najprej definiram: latentno luetičen je človek, pri katerim ne najdemo nobenega simptoma sifilide, ampak samo-vemo, da je lues akviriral in per analogiam z drugimi slučaji sklepamo, da še ni ozdravljen: lues latens seronegativa, ali pa človek, pri katerem se luetična infekcija javlja samo v pozitivni seroreakciji : lues latens séropositive'; k latentnim sifilitikom te vrste prištevamo tudi bolnike, pri katerih likvor brez drugih znakov obolelosti centralnega živčevja istočasno s serumom ali pa izolirano pozitivno reagira. Latentni sero - negativni luetik se toraj od zdravega človeka razlikuje samo anamnestično. On je med latentnimi v najugodnejši jpoziciji. V neugodnejšem položaju je seropozitivni latentni luetik, v najbolj neugodnem pa sero- in likvorpozitivni ali izključno likvorpozitivni sifilitik. (Pozivnost likvorja je lahko zopet različna, ne samo glede na stopnjo pozitivnosti Wassermanove in drugih „seroloških“ reakcij, ampak tudi gledé na rezultat, ki ga dajejo preiskave z zlatim solom, na množino beljakovine, število celic itd.) Seropoziiivnost (vključnolikvor) moramo praktično smatrati sPlautom in dr. za izraz prisotnosti spirohet v organizmu. Vsaj teoretično si sicer lahko predstavljamo, da bi kratek čas po uničenju zadnje spirohete lahko ostale še neke imunobiološke spremembe v organizmu (primerjaj na pr. članek K. Bjrandta v Wien. klin. Woch. 1932,str. 684.) ki bi se javljale eventualno celo s pozitivno seroreakcijo. To bi se m. dr. lahko zgodilo, če bi spirohete momentane), briskno, izginile iz telesa, še predno bi se temu prilagodilo' imunobiološko stanje. Četudi te možnosti ne moremo a priori odkloniti,, vendar ne smemo s tem računati. Pozitivnih seroreakcij v smislu resničnih „Schönheitsfehler des Blutes“ ne moremo priznavati, ker vemo, da so prin-cipijelno vse do danes znane reakcije v krvi ozir. likvorju sifilitika reverzi-bilne, predvsem pa tudi zato ne, ker do sedaj še ni nihče niti v enem slučaju doprinesel dokaza za trditev, da vkljub seropozitivnosti v organizmu individua, ki se je luetično inficiral, ni spirohet. Znano je, da kongenitalni luetiki ostanejo lahko vkljub energičnemu zdravljenju, posebno če so ž njim kasno pričeli, vse življenje seropozitivni, drugi simptomi pa se ne javijo nobeni. Tuda to še ni izdaleka argument, iz katerega bi smeli sklepati na odsotnost spirohet. Z islo pravico bi to potem lahko storili pri seropozitivnih latentnih slušajih akvirirane sifilide, kjer pa nas je izkušnja ravno naučila, da za seropozitivnostjo (pa celo za seronegativnostjo v tem stadiju) preži klinična recidiva. Brdzsimptomno stanje kongenitalnih luetikov se od brezsimptomnega stanja bolnikov z akvirirano sifilido principijelno ne razlikuje. Konstatiramo lahko samo to, da je v splošnem pri prvih manj labilno kot pri drugih. Seropozitivnost (vključno likvor) pomeni (z izjemo t. zv. nespecifičnih reakcij, ki jih puščamo v nemar), da je bolnik sifilitik. Lansko leto sem na II. vseslov. derm. kongresu v Beogradu na temelju izkušenj z več kot 15.000 serumi pokazal odnošaje novejših seroreakcij : SGR (Sachs-Georgijeve reakciije), MBR (1. modifikacije Müllerjeve „Ballungsreaktion“), KR (Kahnove reakcije), MKR (Meinickeove „Klärungsreaktion“) in MBR II (2. modifikacije Müllerjeve „Ballungsreaktion“) proti WR z aktivnim [in inaktivnim serumom, pri čemer smo uporabljali v prvem slučaju jholesferinirani, v drugem holesteriniran in luetični antigen, Materijal klinike od lanskega do letošnjega poletja sem obdelal v tabeli št. 1., in sicer tako, da sem izporejal WR (inaktivirani serum, holesterinirani ekstrakt) vedno samo z eno od sledečih reakcij : KR, MKR, MBRII, tako, da se vidi,, leoliko serumov je reagiralo pozitivno izključno z WR, koliko izključno z: KR, z MKR, z MBRII. Število serumov preiskanih s Število poz. samo z WR v °/° Število poz.' samo z KR v % Število poz. samo z MKR V °/o Število poz. samo z MBR v % WR in KR 3457 5 0,14°/„ 208 6,01»/o — WR in MKR 4023 13 0,3i% 375 9,32»/« WR in MBR II 2423 2 0,082°/o 362 14,90°/« Tab. št. 1. Odstotki, ki sem jih navedel na beograjskem kongresu, so bili za WR : KR.....................0,40% : 5,35% WR : MKR....................0,72% : 8,22% WR : MBRII..................0,12% : 12,82% Številke, ki jih je dal lani in letos obdelani metarijal, si toraj dobro odgovarjajo. Tudi če priznamo, da eksistirajo metode WR, ki so občutljivejše (na pr. če uporabljemo luetični ali Wadsworthov antigen ali se držimo Kolmerjeve ali Kaupove modifikacije WR) kot je metoda, ki jo mi uporabljamo (gl. Kogoj in Franković: Godišnjak sveuč. kralj. Jugoslavije u Zagrebu za školsku god. 1924/25 — 1928/29. Med fak., Zagreb 1929, str. 352), bo vendar še razlika med številom serumov, ki reagirajo pozitivno samo z reakcijo vezanja komplementa in onimi, ki reagirajo pozitivno z eno od navedenih drugih reakcij tako velika, da bomo morali za odločitev, ali je pacijent postal že seronegativen ozir. seropozitiven ali ne, brezpogojno zahtevati razven WR tudi rezultat ne samo ene, ampak celo dveh od navedenih reakcij, kar bo seveda položaj WR še poslabšalo. Izmed stoterih serumov, pri katerih nas bi serološki rezultat lahko zapeljal v napačno domnevo, da je že nastopila seronegativnost, če serum ne bi bil vsestransko serološko preiskan, navajam (tabela št. 2) sledeči slučaj latentne si-filide (št. prot. 1531) pri katerem je po 3. XI. sledila prva, po 20. II. druga kombinirana antiluetična kura: Datum WR KR MKR MBR II. 3. XI. 31. + -H~ ++ ~h~t 20. II. 32. — — -4- + 25. V. 32 — — — -+ Tab. št. 2. Pri bolniku s takimi serološkimi reakcijami je torej prav lahko mogoče, da zdravnik na temelju nepopolne serološke preiskave — v našem slučaju brez MKR in posebno MBRII — misli, da je bolnik že serološko negativen, v resnici pa je še vedno seropozitiven. V zvezi z vetiko občutljivostjo novejših reakcij se je pojavil nov problem: ali smemo — baš radi te velike občutljivosti — pripisovati omenjenim novejšim reakcijam, kar se tiče terapije, isti pomen kot WR? Marg. Štern in T. Franck iz ]adassohnove klinike sta dobro vprašali, če bo treba sifilitika, ki je bil dobro in zadostno (koliko je to? gl. kasneje) zdravljen ali pa bolnika, ki smo ga smatrali že za seronegativnega in ki se je, ko smo ga preiskali z novimi reakcijami, pokazal zopet kot seropozitiven, še naprej zdraviti. Mislim, da logična rešitev tega problema ni pretežka: tako dolgo, dokler imamo opravka z principijelno reverzibilnim serološkim stanjem organizma nastalim vsled sifilitične infekcije, — v konkretnem slučaju negativiziramo pozitivno KR,MKR itd. —- ttko dolgo nimamo nobene pravice bolnika s pozitivno MKR ali MBR obravnavati načelno drugače kot bolnika s pozitivno WR. To bi smeli napraviti šele takrat, kadar bi našli v serumu sifilitikov spremembe, ki bi v vsakem slučaju ostale ireverzibilne. Ce pri bolniku s simptomi sekundarizma vsled naše terapije postanejo vse reakcije negativne, moramo zahtevati, da postanejo negativne tudi pri starem latentnem luetiku. Če ne postanejo, potem je to samo dokaz, da se naša terapeutična stremljenja niso izpolnila, kar moramo, četudi s težkim srcem, priznati. Ne smemo se pa v takih slučajih skriti za spekulativno rezoniranje o različnem presojanju nekih (katerih?) reakcij, tem manj, ker skoraj sigurno vemo, da so WR in ostale reakcije izraz bistveno enakih sprememb v serumu. Vse to je bilo potrebno povdariti, ker smatram popolno negativacijo seroloških (vklj. likvor) simptomov pri zdravljenju sifilide kot ravno tako važen postulat kot negativacijo kliničnih simptomov. Izpolnitev teh dveh postulatov šele dovoljuje prištevati slučaj med one, za katere smemo upravičeno upati, da jih bomo smeli čez čas proglasiti za ozdravljene. Na ta način se logično deli antiluetična terapija v dva dela. Prvi del zdravljenja mora doseči klinično in serološko (vključno likvor) negativacijo. In drugi del? Izkušnja nas uči, da klinični in serološki negativaciji sledé v mnogih slučajih serološki in klinični recidivi, kar je dovedlo do nadaljevanja terapije tudi še potem, ko ni več kliničnih in seroloških znakov sifilide. Kot dokaz ozdravljenja sifilide nimamo ničesar drugega kot dejstvo, da je ostala dosežena negativacija trajna. Z drugim delom anti-luetične terapije toraj moramo zasigurati trajnost negativacije, hočemo jo stabilizirati. O uspehu te stabilizacije pa se prepričamo v dobi, ki sledi zadnji antiluetični kuri; tedaj se bolnik več ne zdravi, pač pa ostane še določen, ne prekratek čas pod zdravnikovim nadzorstvom; ta čas kratko imenujemo „kontrola“. S tem prihajamo k aksiomu, okrog katerega se mora kretati antisifi-litična terapija in ki ga lahko sprejme vsak sifilidolog, ker velja i za onega, ki prisega samo na salvarsan i za tistega, ki daje samo živo srebro ali sam bizmut ali kombinira itd. Antisifilitična terapija sa deli na dva dela; prvi del tvori ne-gativizacijska terapija, ki mora z vsemi mogočimi sredstvi poskušati bolnika klinično (od brezpomembnih residuov abstrahiram) in serološko (vklj. likvor) popolnoma negativirati. Drugi del antiluetičnega zdravljenja tvori stabilizacijska terapija, ki mora negativacijo napraviti trajno. Trenotek, ko je dosežena negativa- Beutl v Brnu) smairemo iudi mi, da je kombinirana kura s salvarsanom in bizmutom: energičnejša (velja za zdravljenje sveže sifiiide) kot izključno salvarsanska kura ali kombinacija salvarsana in živega srebra (Milian navaja, da je razmerje med delovanjem! salvarsana, bizmuta in živega srebra kot 10:7:4). Celotna doza neosalvarsana (in odgovarjajoče doze drugih salvarsanskih preparatov) v kuri je 5 gr (ženske) do 6 gr (moški). Pri svežih slučajih skušamo čim preje aplicirati visoke posamezne doze (vendar ludi pri moških ne gremo preko 0, 6 gr; ne bojimo se dajati dvakrat na teden po O, 45 gr,, eventueino celo enkrat 0, 45 in enkrat 0, 6 gr neosalvarsana). Kjer se bojimo Herx-heimerjeve reakcije, morajo biti posamezne doze salvarsana nizke, eventueino raje začnemo zdravljenje s bizmutom ali živim srebrom. Pri starejših slučajih (aortitis!) in konge-nitalni sifilidi radi dajemo intramuskularna arsenobenzolska sredstva (myosalversan ali —-novi preparat — solusalvarsan); v nekaterih slučajih se zatečemo tudi k spirocidu, ki se daje interno (francoski stovarsol je identičen preparat). Živo srebro stopa eventueino na mesto bizmuta pri kasnejših kurah in bolnikih s starejšo lues. Eventueino bomo v takih: slučajih vršili kuro samo s spirocidcm, samo s živim srebrom, samo s bizmutom in sl. Jod dajemo navadno samo med kurami in v začetku pri obsežnih ali takih gumatih, ki. jih iz katerihkoli razlogov ne maremo podvreči zdravljenju z drugimi antisifilitiki. Izkušnjo» uči, da jod v vseh stadijih zelo dobro vpliva na sifilitični glavobol. Pavze med kurami pri svežih slučajih luesa ne smejo biti krajše od pet in daljše od šest tednov (gl. prš E. Hcffmannu), pozneje in pri starejših slučajih so lahko ali pa celo morajo biti daljše; in celo zelo dolge. Profilaktično ne zdravimo nigdar. Važno j'e vprašanje, kako dolgo mora trajali slabilizacijska terapij® in kako dolgo ter na kakšen način vršimo kontrolo po skončanem stabilizacijskem zdravljenju. Razumljiva je zahteva, da mora trajati stabilizacijska terapija in kontrola tem dalj časa, čim dalj časa smo potrebovali, da smo dosegli kritični moment, število kur in sploh način stabilizacijskega zdravljenja toraj ne bo v vseh slučajih enak. Ravnali se bomo po pravilu, da je bolje devet bolnikov zdraviti preveč kot enega premalo. Navajam za orijentacijo sledeče primere: Lues I seronegativa: potrebna je preiskava seruma v prvi polovici! v kombinirane kure dvakrat, v drugi polovici kure enkrat na teden. Ce ostanejo seroreakcije ante et inter et post therapiam negativne, priključimo še dve kuri (o t. zv. abortivnem zdravljenju gl. kasneje), Kontrola dve leti. Ob* koncu kontrole preiščemo likvor. Slučaje primarne seronegativne sifiiide, ki postanejo med zdravljenjem četudi le prehodno in le z eno reakcijo pozitivni, obravnavamo kot svežo lues II manifesta. Lues I seropositiva, pri kateri ne počakamo sekundarizma (gl. kasneje), zdravimo enako kot lues II manifesta recens; če smo dosegli kritični moment pred početkom druge, priključimo še tri kure. Če kritični moment nastopi kasneje, ampak vsekakor še predno začnemo s četrto kuro, bo obsegala stabilizacijska terapija štiri kure. Kontrola traje v prvem sim čaju dve, v drugem tri leta; koncem drugega oziroma tretjega leta se vrši preiskava likvorja. (O ostalih terminih za preiskavo likvorja v tem in v drugih slučajih gl. kasneje). Lues II manifesta recens, pri kateri tudi s tremi kurami še nismo dosegli kritičnega momenta (izjeme!), lues II recidivans, lues latens seropositiva in — razven že omenjenih — vsak drug slučaj sifilide, kjer smo dosegli kritični moment: kot stabilizacijsko terapijo pet kur, kontrola štiri leta. Kontrola likvorja koncem četrtega leta. Lues latens seronegativa: provociramo in preiščemo klinično in serološko (vklj. likvor). Če je izvid quoad luem negativen in zdravljenje, četudi nezadostno, prekinjeno pred več kot dvema leti, ne začnemo zdraviti znova, ampak kontroliramo štiri leta. Če je zdravljenje prekinjeno pred manj kot dvema leti, ga po možnosti dopolnimo; sledi štiriletna kontrola. Ob koncu kontrole ponovno preiščemo likvor. Ako nismo s triletnim energičnim specifičnim" in nespecifičnim (gl. kasneje) zdravljenjem mogli doseči kritičnega momenta, potem je postala verjetnost, da ga sploh še dosežemo, zelo majhna. V takih slučajih bo moral bolnik ostati pod stalno zdravniško kontrolo. Zdravljenje se bo vršilo samo fakultativno in se bo moralo mnogokrat zadovoljiti s tem, da obdržimo status quo. Če prav se pri navedbi primerov nc moremo otresti shematizacije in se je v praksi treba pri vsakem slučaju ozirati še na različne eventua-Ijtete, vendar mislim, da to, kar sem navedel, lahko služi kot baza za naše terapeutično delovanje. Kure seveda ne bodo enake, vporabljali bomo, posebno pri slučajih, ki jih moramo dolgo zdraviti, različna antiluetika in se posluževali različnih načinov aplikacije; ne pozabljajmo, da glutealna muskulatura ne prenese poljubnega števila injekcij! Razven k izrazitim, „specifičnim“ (v resnici rabijo vsa sredstva, tudi salvarsan, sodelovanje organizma) antisifilitičnim sredstvom se bomo morali zateči tudi k nespecifičnim,. o katerih bom pozneje obširnejše razpravljal. Za časa kontrole moramo izrabiti vsako možnost, da odkrijemo še kak simptom sifilide. Bolnik prihaja vsake tri mesece; vrši se stroga klinična preiskava kože, notranjih organov (aorta 1 rentgeniziranje brezpogojno potrebno!) centralnega živčevja, čutil (oko!). Vsakikrat venepunktiramo. Vsaki drugikrat bomo 1—2—6 dni pred venepunkcije dali provokatorno injekcijo (Mili a n, Gennerich), najbolje izmenoma, enkrat salvarsan, enkrat mleko. Če bi se kdaj zgodilo, da pri pacijentu, kjer tega več ne pričakujemo, dobimo serološki rezultat prir bližno tipa: WR neg., KR neg., MKR —f-, MBR1I neg., bomo čez nekaj dni brez vznemirjanja bolnika preiskavo seruma ponovili; in če zopet do— bimo isti rezultat, počakamo do prihodnje kontrolne preiskave. Navadno bo do takrat postala stvar jasna, v tem ali onem smislu. Ne pozabljajmo, da serološka preiskava ni delo po matematičnih formulah niti kemijska reakcija, ampak — kot je Savnik tako rad naglašal — biološki eksperiment na serumu. Toda to samo mimogredé. Posebno je treba povdariti važnost preiskave likvorja, bez katere si danes racijonalnega zdravljenja ni mogoče misliti. Zanima nas predvsem, kdaj, ob katerem terminu, je neobhodno potrebno orijentirati se o stanju likvora (število celic, globulini, WR, po možnosti še MBR in ena od kolo-idalnih reakcij kot minimum preiskav) Finger in Kyrie nista na velikem materijalu nikdar videla, da bi likvor postal patologičen več kot tri leta po infekciji. Vedno se je to zgodilo že preje. Četudi tega ne smatramo kot absolutnega pravila, je vendar sigurno, da postane večina likvorjev, ki jih kasneje najdemo patološko spremenjene, taka navadno že v prvih letih po infekciji. Približno 3/ a minimum (leta 1930) 0,311: %ooo- Poglejmo še varijacijske konstante mortalitete! M = 0,336+ 0,01 %000 o = 0,234+ 0,01 %000 M+a < 0,57 %000 M—a = 0,10 °/000l) K. V. = 71+4 %. Analiza mesečnih skupin morbiditeta daje sledeči pregledi Procentuelno naraščanie /+/ ali padanje i— / v mesečni skupini morbiditelJ mortalitete I + 8,17 + 0,23 I! + 4 — 0,67 III + 0,16 — 5,59 IV + 1,37 + 0,12 V + 2,41 + 1,28 VI + (,66 - 0,68 Vil + 0,64 + 3,54 VIII + 0,47 — 3,74 IX — 2,19 - 6,45 X - 1,33 — 1,27 XI - 1,57 — 5,06 XII + 2,29 + 1,00 Griža. Sezonsko gibanje oboljevanja od disenferije v Jugoslaviji v letih 1920—-1930. Na 100 obolelih skupaj je iznašalo število obolelih: 28-54o/o 29-34o/o v aprilu maju Jun. jul. avg. sept. okt. nov. dec. Jan. febr. marcu Slika 10. Ko se bližamo študiju griže, moramo reči, da nam v tem pogledu manjka vsaka trdnejša orijentacija. Dočim smo za difterijo točno vedeli da je do 1925. leta podala ter da je v sledečih letih do danes v naraščanju; — dočim smo za škrlatinko pričakovali, da bo rezultanta računa pokazala padec; — dočim smo pri tifusu pričakovali konstantnost gibanja —, nam je bilo gibanje griže nejasno. Griža je dosegla početkom prejšnega desetletja vrhunec ter je v naslednjih letih skoro izginila. V zadnjih 10-dnevnih poročilih, ki jih izdaja centralni higijenski zavod ter v mesečnem gibanju griže napram tifusu v savski banovini, smo pa mogli opaziti, da je griže več nego tifusa. Vprašali smo se, ali se približujemo novemu kul-menu griže? Zdelo se nam je v neki čudni zvezi naraščanje difterije, griže, poliomielitisa, siromaštva in stacijonarnost tifusa ter padanje škrla-tinke. Slično križanje kakor pred 10—14 Jeti! Ali je v jedru podobno ciklo-idno povraćanje teh pojavov? Četudi nastopajočih problemov ne nameravamo študirati in reševati v tem delu, vendar ne bi bHo odveč, če tem pojavom, ki nastopajo v našem slučaju samo mimogrede, posveti pazljivost večji krog raziskovalcev. Cikloidno menjanje manj vpliva na sezono, a že bolj na smer gibanja mesečnih skupin. Vendar se tukaj ne bomo obširneje bavili s tem. Sezonsko gibanje umiranja od disenterije v Jugoslaviji v 1. 1920-1930. Na 100 umrlih je skupno umrlo: 32-96«/o Slika 11. Kako je torej s sezonskim gibanjem pri griži? Predvsem vidimo, da je griža med boleznimi, o katerih smo razpravljali, najeksplozivnejša bolezen. Slike 10 in 11 nas o tem dodobra pouče. Ta bolezen je največ bolezen pozne poleti in zgodne jeseni. V ostalih mesecih jedva živi. Najnižja točka griže je v aprilu (070°/o). Nevidno naraste v maju (na 0'89%). Naraščanje je konstantno do avgusta-septembra ier doseže v obeh mesecih skupaj 57'88% vseh slučajev obolelih. V oktobru pade nato skoro za polovico, na 16’56%, v novembru zopet za polovico napram prejšnemu mesecu (na 8-45°/0), v decembru za štirikratno napram novembru (l’80?/0), dokler se padec napram marcu-aprilu ne ustavi. Tu se prične nov letni ciklus naraščanja in padanja. Sezonska distribucija obolelosti je bila karakterizirana z dvema blizu stoječima vrhovoma. Sezona umiranja ima samo eden dominirajoči vrh, t. j. v septembru (32 96%). Sekundirala mu vrhova v avgustu in oktobru (24'36% in 19,00°/0). V imenovanih treh mesecih je bilo 76’32°/0 vseh smrtnih slu- čajev griže. Sezonski tok pri umrlih pa ni tako enostaven, najprej stalno naraščajoč, nato stalno padajoč, temveč ima dva vrha. Prvi vrh je sezonski, drugi, vršiček, predsezonski. Najmanj umre ljudi za grižo v mesecu marcu (0'34%). Nato malo naraste število umrlih v aprilu (0\52%, predsezonski vršiček). V maju pade distribuirano število na 0‘45°/0. Sele sedaj se pričenja stalno naraščanje, dosegajoč v juliju že 5‘22°/0. Kakor smo že rekli umre največ ljudi za grižo v septembru. Sledi strm padec v oktobru (19%) in v novembru (H'9%) ter se polagoma ustavlja od decembra (1,85%) «dalje do marca. Sezonsko gibanje letaliieia disenterije v Jugoslaviji v letih 1920—1930. Na 100 obolelih je skupaj umrlo: 21/6 Po opisanih diskrepancah v razdelitvi slučajev obolelih in umrlih, lahko pričakujemo, da bo tudi distribucija sezonske letalitete zelo neenakomerna. Toda tudi tu dobimo impresijo zakonitosti. Oglejmo si samo sliko 12! Najnižja letaliteta je v marcu. Če sledimo od marca dalje splošni distribuciji z viškom v novembru, bi dobili okoli nje sinusoidno gibanje, ki se grupira okoli aprila, junija, septembra, novembra in .januarja. Njihov^ maksimalne vrednosti so približno v centru imenovanih skupin, ki jih je pet Ce pa gledamo na krivuljo sezonske letalitete samo s stališča prekinjenja, naraščanja ali padanja, potem Se število skupin reducira na tri. Prva sku-pina bi se pričela z marcem (6%). Nato naraste letaliteta v aprilu na 11’5% in pade v maju na 77"/0. Odtod dalje stalno narašča do novembra, kjer doseže 21*6%. V decembru pade na 15-6°/0. ter v januarju ponovno na- raste na 16'6°/0. Sledi padec v februarju (14‘5%) proti marcu. V zadnjem slučaju bi torej lahko govorili o predsezonskem (april) in postsezonskem (januar) naraščanju letalitete. Kako pa je z morbiditeto in mortaliteto? Videti je, da sezonsko naraščanje griže v zadnjih dveh raziskavanihi letih (1929, 1930) še ni vplivalo, da bi bila splošna smer morbiditete in mortalitete vsaj konstantna. Nasprotno vidimo, da še vedno prevladuje padajoča smei: tako pri morbiditeti kot pri mortaliteti. Se več! Tudi letaliteta pada. To se pravi, da mora mortaliteta hitreje padati nego morbiditeta. Enačbe se glasijo: letalitetna enačba : y = 1099 — 0‘06Št morbiditetna „ : y = 2'67 — 0-05$! moralitetna „ : y = 0'41 — O'Ol^ Iz njih sledijo teoretične vrednosti: maksimum minimum procent naraščanja ali padca pri letali! * morb „ mort< eti: iditeti aliteti 14'97°/0 : 6-09%coo l'04°/oooo in varij aci 7-07 °/0 negativna vrednost negativna vrednost ¡ske konstante : — 0-55 — 1-94 — 2-32 M a K. V. M +- a M — a priletaliteti: „ morbiditeti: „ mortaliteti: Zaradi preglec grupaciji, da bi nan 10-98+0-41 2-59+0-36 0-35±0-05 Zak la si bom i bilo bolj 6-94+0-29 6-10+0-25 0-79+003 ljučna dis o skušali p jasno sez 63+ 3 236+34 227+31 kusija. redočiti ne onsko gibe 17-92 8 69 113 ratere rezu mje. Za pr 404 negatjvno negativno tate v novi ve bi vzeli varijacijske koeficijente, ki se nam zdijo primerni, da bi nam mogli v enotnem izrazu predočiti sezonsko eksplozivno moč preiskanih bolezni v danih 132-tih mesecih 11-letja. Nadalje bi temu lahko sledili pregled največjih in najmanjših teoretičnih vrednosti generalnih smeri sezonskega gibanja ter procentov padca ali naraščanja. Kaj nam morejo torej prinesti varijacijski koeficijenti ? Varijacijski koeficijent škrla- tinka difterija morbili tifus griža letalitete 19+1 28+1 81+5 33+2 63+3 morbiditete 63+3 91+6 84+5 75+5 236+34 mortalitete 65+4 88+6 99+7 71+4 ; 227+31 In kaj smeri? Najbolje, da jih izrazimo samo v procentih padca ali naraščanja. Procenti padca ali naraščanja v poedinem mesecu pri škrlatinki difteriji morbilah tifusu griži pri letaliteti — 033 -f 0 09 — 0-30 — 0'24 — 0-55 „ morbiditeti + 015 -f 1-16 — 0-36 -f 0-07 — 1'94 „ mortaliteti — 0-19 + 1-28 — 0-92 — 012 — 2-32 Rekli smo že, da je varijacijski koeficijent izraz za odnošaj med 100-■kratno absolutno varijacijo (standardno ali povprečno varijacijo) napram •aritmetični sredini vrednosti pojavov, ali z drugimi besedami, je relativna 1 varijacija, čije merilo je recipročna aritmetična sredina Cim je eksplozivna moč neke bolezni večja, toliko bolj se v določenih časih (v sezonah ali za epidemije) odvrača od povprečnosti in toliko večja je njena ■absolutna in relativna varijacija. Varijacijski koeficijent bi torej lahko vzeli za merilo eksplozivnosti. Kateri znak pa naj vzamemo za primerjanje eksplozivnosti raznih nalezljivih bolezni? Mislim, da bi mogla imeti v tem oziru prvenstvo mord-biditeta, kot prvotnejši in elementarnejši znak. Po njej bi v rastoči vrsti eksplozivnosti sledile sledeče bolezni: škrlatinka, tifus, morbili, difterija in griža. Ce bi vzeli mortaliteto kot kriterij, bi se vrstni red spremenil samo -toliko, da zamenjata morbili in difterija svoji mesti. Vzemši letaliteto za ■kriterij eksplozivnosti, bi se nam rastoči vrstni red čisto spremenil: na čelu je zopet škrlatinka, potem sledi difterija, tifus, griža in morbili. Vsa tri stališča bi nam torej jasno razodela, da ima najmanjšo eksplozivnost škrlatinka, največjo pa morbili in griža. Ce pogledamo tabelo o procentualnem naraščanju ali padanju, vidimo, da je edino difterija ona bolezen, ki nam nalaga težke skrbi v bodočnosti, dočim so ostale bolezni videti stacijonarne. Edina izjema je griža, kjer je videti, da prevladuje padajoča tendenca. Glede njene silne eksplozivnosti in njenega gibanja v letih 1931 in 1932, moramo biti v prognozi silno previdni. Previdnost je potrebna tem bolj, ker nam ni znan ciklus njenega vračanja. Pri morbilah bi morda tudi mogli govoriti o padajoči tendenci — ali zdi se mi, da je prijavljanje morbil najpomanjkljivejše od vseh označenih bolezni ter je treba vsak sklep kritično pretehtati. Zato je bolje, da počakamo s sklepi, dokler nam ne bodo znane detajlnejše studije o morbilah. Delo je pokazalo na podlagi domačega statističnega materijala, da se poedine bolezni ne pojavljajo vse leto enakomerno, temveč da vladajo v letni razdelitvi posebni zakoni. Ta letna razdelitev ali sezonska grupacija slučajev nam pove, da je škrlatinka jesensko-zimska bolezen. Ravno tako tudi difterija. Morbili so zimsko-pomladna, tifus jesenska, a griža po-letno-jesenska bolezen. Imenovane bolezni se torej pojavljajo največ jeseni in pozimi. Poleti in spomladi je akutnih nalezljivih bolezni mnogo manj. Znanje sezonskega gibanja bo imelo v bodočnosti vedno večjo važnost, ki se bo izražalo v raznih poskusih za bolj ekonomičnimi metodami v pro- filaksi in morda tudi v terapiji. Gibanje vrste obrokov v letnih sezonah nam bo omogočilo, da se učimo spoznavati tendenco bodočega naravnega gibanja bolezni in pa vrednost našega dela in moči spričo poedinih bolezni. Pokazalo nam bo, ali smo na krivi ali pa na samo navidezno pravi poti;: ali pa bo treba novih misli, novih ljudi in novih metod. Zusammenfassung. Dr. med. Fedor Mikic, Statistiker Zagreb: Saisonale Bewegung einiger akuter Infektionskrankheiten in Jugoslavlen 1920-1930. Die Arbeit behandelt die saisonale Verteilung der Krankheits- und Sterbefälle, der Letalitäten, der Krankheits- und Sterberaten von fünf akuten Infektionskrankheiten in Jugo-slavien und zwar von Scharlach, Diphtherie, Morbilli, Abdominaltyphus und Dysenterie, in einzelnen Monaten der Jahre 1920—1930. Die verdichteten Zahlen sind in 6 Tabellen und 12 Bildern gegeben. Aus der Gesamfreihe von 132 Monaten versuchte man die bestehende vorherrschende Bewegungsrichtungen der Letalitäten und der Raten zu gewinnen. Ebenfalls wurden die Variafionskonstanten dieser Reihen berechnet. Ganz besonders interessierte uns die relative Variationsbreite, der Variationskoeffizient, dessen Grösse wir als Mas der saisonalem Explosionskraft betrachteten. Die grösste Explosionskraft scheinen Dysenterie und Morbilli zu haben, die kleinste Scharlach. Literatura. 1. B. Pire, Zarazne bolesti u Jugoslaviji 1918—1928, Beograd 1929, Centralni higijenski zavod (Poseban otisak iz „Glasnika C. h. z.“ knjiga VIII/1—6). 2. Socijalno-medicinski pregled, Beograd, 1931, štev. II/l in 1932, štev. 5/lF. 3. F. Mikič, Stanovništvo grada Zagreba, Lij. Vjesnik, Karlovac, br. 7., 1931. 4. F. Mikič, Difterija v Zagrebu v letih 1902—1930 v luči statistike, 1931. rokopis.. 5. F. Mikič, Vitalno-statističke metode za ispitivanje sela, Lij. Vjesnik, Karlovac,, br. 3., 1932. 6. Livi-Tomašić, Osnovi statistike, Beograd, 1928, Geca Kohn. 7. R. Pearl, Introduction to medical biometry and statistics, Philadelphia-London,. 1923, Saunders Co. 8. R. Pearl, the biology of death, Philadelphia-London, 1922, Lippincott Co. 9. St. Ivanić, Epidemiologija, Štamparjeva „Socijalna Medecina II“, Zagreb, 1926,. Higijenski zavod sa Školom narodnog zdravlja. Iz zdravilišča Golnik (primarij-u p ravnik dr. D. Neubauer). Kultura Kochovega bacila. Dr. Tomaž Furlan, sekundarij. (Nadaljevanje in konec) III. Haemokultura. V začetku 1. 1930 je objavil prof. E. Löwenstein, Wien, svoje uspehe pri gojitvi K. b. iz krvi. To delo je vzbudilo ogromno presenečenje vseh znanstvenih in medicinskih krogov. Prof. Löwenstein je namreč dobil pri 140 bolnikih s pljučno tuberkulozo 54 krat čisto kulturo K. b. iz krvi, ko je še 1. 1927 K. Bingold mogel pri neki slavnostni priliki demonstrirati kot veliko čudo in redkost eno edino krvno kulturo, ki jo je vzgojil po 30ft brezuspešnih poizkusih, in še ta kultura je izvirala od miljarne, kjer je že teoretično jasno, da se širijo bacili po krvi. Drugič je Lowenstein dobil kulture tudi tam, kjer je do sedaj le malo kdo sumil K. b. kot povzročitelja obolenja n. pr. pri polyarthritis rheumatica acuta. Tretjič (in to je začudilo najbolj) je Lowenstein ugotovil, da sije K. b. pridobil domovinsko pravico v krvnem sistemu podobno kot eritrociti sami. To je popolnoma nasprotno dosedanjemu pojmovanju o veliki antiseptični samočistilni moči krvi. Torej: 1) ogromni uspehi pri tuberkuloznih obolenjih, 2) uspehi pri obolenjih, ki se dosedaj niso smatrala za tbc. obolenja, 3) K. b. kot neškodljiv saprofit v krvi, je bila nova vest iz Dunaja. Poizkusi, dobiti K. b. iz krvi so se začeli takoj po Kochovem odkritju in so se že 1. 1884 opustili, ker so prišli do zaključka, da se K. b. nahaja v krvi le pri milijarni tuberkulozi. Drugi val iskanja K. b. v krvi je začel 1. 1903, ko so francoski in nemški avtorji pred vsemi pač Liebermeister hoteli videti K. b. mikroskopsko v krvi povsod, kjerkoli so klinično ugotovili tuberkulozo, Liebermeister sam pa tudi pri nekaterih netuberkuloznih obolenjih. Tako je Klara Ken-nerknecht videla pri 68 težko tuberkuloznih otrocih 68 x bacile v krvnem razmazu. Toda polagoma so si vsi ti raziskovalci le dali dopovedati, da trombociti in druga umazanarija še niso K. b. Posebno pa so umolknili, ko jim je Hahn na široko zasnovanih živalskih poizkusih dokazal, da nastopi bacilemija le redko (6°/0). To število se mečno ujema z uspehi pri sedanjih kulturah iz krvi. Zopet se je vse iskanje pomirilo s formulo, da nastopi včasih kratkotrajna bacilemija, toda vedno le kot spremljevalka ali povzročiteljica težkega tbc. obolenja. Kot dokaz za bacilemijo je takrat mogel služiti samo poizkus na živali; kajti vse mikroskopske metode so se izkazale kot nezanesljive in pretežavne. V tem štadiju se je nahajalo to vprašanje ob izbruhu svetovne vojske. Po svetovni vojni se je vnovič zbudilo zanimanje za K. b. v krvi šele 1. 1927 z nastopom K. Bingolda. Tri leta nato, 1. 1930, pa nastopi E. Lowenstein s svojim izboljšanim gojiščem in svojimi fenomenalnimi rezultati,, ki postanejo naslednja leta še čudovitejši. Pri akutni poliartritidi je imel namreč 100°/0-ni uspeh, visoke uspehe pri kožni tbc. (preko 50°/0l), pri horeji (chorea), neuritis retrobulbaris, sclerosis multiplex in pri shicofreniji pa so bili dobljeni K. b. tudi v slučajih, kjer sicer ni bilo mogoče opaziti nikjer nobene prave tuberkuloze. Ravno tako je L. vzgojil kulture iz tonzib v katerih ni patološki anatom našel niti tuberklov, niti sirastih nekroz, sploh ničesar kar bi moglo govoriti v prilog obstoja tbc. obolenja. Tudi pri noseči ženi, ki je trpela na akutni poliartritidi, je dokazal bacilemijo. Preiskal je kri iz popkovine takpj po porodu (torej otrokovo kri) in tudi našel K. b. Ni čudo, če se Lowenstein povzpne do trditve, da je dijagnostični pomen njegove metode sličen pomenu Wassermann-ove reakcije in zavrže vsakovrstne tuberkulinske probe. Toda takoj moram omeniti, da je dotično dete ostalo zdravo in ponovno ni reagiralo na tuberkulinske kožne probe in tudi ni pokazalo nikake lokalizacije tbc. virusa. Septembra 1930 izda L. sledeča tabelo : vseh poskusov pozitivni rezultati tuberkuloza pljuč 140 54 „ kože 92 51 „ grla 28 18 „ ledvic 22 13 „ kosti 18 9 „ oči 4 3 akutni reumatizem 21 21 Junija 1931 trdi, da pri 3000 kontrolnih slučajih še ni niti eden po* Jcazal bacilov. Aprila 1932 je objavljena publikacija o skupnem sodelovanju Finsnovega instituta iz Kopenhagna s prof. Lowensteinom, ki je dobival kri iz instituta brez navedbe diagnoz. Procent pozitivnih slučajev je bil mnogo nižji kot zgoraj, poleg tega je bilo pozitivnih tudi 10 izmed 98 kontrolnih slučajev. Samo ob sebi je umevno, da so kliniki takoj zagrabili za novo metodo z obema rokama. Obetanja so bila velika. Ftizeologi so se je takoj spomnili svojih slučajev s subfebrilnimi temperaturami, radi katerih so syu-mili na tbc. in s katerimi niso vedeli ničesar počeli, kader zdravljenje s iuberkulinom stanja ni spremenilo, pacijent pa je odšel s svojimi temperaturami domov. Kako naravnost rešilna bi bila Lowensteinova metoda v slučajih, pri katerih poziiivni kot negativni rezultati kožne probe s tuberku-finom dejansko ničesar ne povedo. Mislili smo da bomo morali zavreči staro klinično razlikovanje med hematogeno in bronhogeno tbc. če je K. b. res tako nenadležen in vsakdanji stanovalec našega ožilja. Upali smo, da nam bo novi „Lovvenstein“ razjasnil marsikatero temino, ki še vlada na polju tuberkuloze. Patološki anatomi bi bili morali svoje naziranje popolnoma spremeniti. Tvorba tuberklov ne bi bila edina reakcijska forma tkiva na K. b., kakor smo vedeli do sedaj, ampak bi se le včasih primerila; bacil bi živel v tkivu kakor v krvi, ne da bi povzročil simptome ali patološke tvorbe (tonzilel). Ce Lowenstein obvelja, se bo mnogo izpremenilo v teoriji kakor tudi v klinični praksi. Pojem tuberkuloze se pa bo nezaslišano razširil in poglobil. Preizkušnje: Prvi, ki se je oglasil, je bil sam K. Bingold. Naglaša v svojem poročilu, da se je do pičice držal navodil prof. Ldwensteina. Metodo je preizkusil pri 10. slučajih akutne poliartritide, kjer so bili uspehi Lovvensteinovi najbolj čudoviti in pri 15. slučajih težke eksudativne pljučne tuberkuloze. Vsi poizkusi so izpadli negativno. Drugi je bil Kallos, ki je preiskal 20 slučajev kožne tbc. točno po Lowensteinu. Ravno tako vse negativno. Lo-•vvenstein jim je takoj odgovoril, da ne obvladajo tehnike. Zanimivo je, da je Liebermeister pred 25 leti porabljal ravno isti argument napram svojim kritikom. Detling je šel najprej k Löwensleinu po tehniko. 10 dni je dela na njegovem institutu, napravil 120 prob; ena sama je bila pozitivna. Doma je naredil 115 prob, vse negativne. Harmjanz in Kortmann sta objavila 15 slučajev, ravnotako vsi negativni. Nasprotno pa se Alvaro llrgoiti, ki je delal pri Löwensteinu, ponaša z velikim številom posrečenih kultur, vendar se omejuje samo na slučaje z izraženo lokalizacijo tbc. virusa. Avtorji torej po večini niso imeli uspehov ali pa samo nekaj odstotkov pri težko bolnih. Letos meseca novembra je izšlo poročilo o preizkušnji Löwen-steinove metode na najbolj avtoritativnem mestu Nemčije, namreč na „Deutsche Forschung-Anstalt für Tuberkulose“, v Hamburgu (Predstojnik dr. Kirchner.) Poročevalec H. J. Tiedemann, namestnik dr. Kirchnerja je bi! L. 1930 sam pri Löwensteinu (vidi se, kako je Löwenstein razburkal znanstvenike), nakar je 2 leti delal v Hamburgu. Poročilo pokaže veliko avto-kritiko in navaja v zaključku sledeče: 1) Hemokultura po Löwensteinu ni dala v 15 slučajih akutne poliar-Iritide niti enega pozitivnega rezultata. 2) Pri pljučni tuberkulozi je bilo mogoče v 2 slučajih izmed 50 dobiti čisto kulturo K. b. 3) Pri kožni in očesni tbc., kakor tudi pri živčnih obolenjih se kultura K. b. iz krvi ni posrečila. Isti avtor poroča tudi, da so mu v 3 slučajih zrastli acidorezistentni bacili, ki pa niso bili v stanu niti pri zajcu, niti pri morskem prašičku, niti pri perutnini povzročiti obolenja, torej niso bili K. b. Po navodilih Löwensteina smo tudi mi izdelali gojišča, jih preizkusili ■sn primerjali z Lubenau-Hohnovim gojiščem in ugotovili, da bacili sicer lepo rastejo, pa ne kaj posebno lepše kot na tem gojišču. Začeli smo s hemo-kulturo na prvotni Löwensteinov način. Razbili smo eritrocite s pomočjo ocetne kisline, centrifugirali in sediment cepili brez obdelavanja z žvepleno kislino, ker so nam tudi brez tega gojišča ostala v veliki večini sterilna. Vse brez uspeha. O priliki študijskega dopusta sem obiskal Pasteurjev institut v Parizu, kjer so rekli, da so z Löwensteinovim gojiščem prav zadovoljni, da pa niso imeli posebnih uspehov pri hemokulturah. Takoj nato sem obiskal Löwensteina samega na Dunaju. Zahvaliti se mu moram na tem mestu za prijazno dovoljenje, da sem si mogel ogledati vse od začetka do konca. Poučil sem se, da so naša samouška gojišča popolnoma v redu. O L. tehniki govoriti se dosti ne izplača, ker je dokaj enostavna. Tekom časa je prof. Lövenstein tehniko sam v toliko izpremenil, da je za razbitje rdečih krvnih telesc začel rabiti mesto ocetne kisline destilirano vodo, kar je mnogo prijetnejše. Ko sem se povrnil, sem se znova lotil hemokultur. Obdelal sem prav različne slučaje od lahkih do najtežjih, posebno sem se zanimal za vsako klinično izrazito hematogeno formo, kjer bi bilo za trdno pričakovati uspeha. Imel ga pa nisem v vseh 18 slučajih jiiti enkrat. V naslednjem hočem kratko popisati vse slučaje. 1) s. N. K. Več let trajajoča hematogena tuberkuloza (tbc. fibrosaidenza lobi sup.. utr. pljučna operirana na slepiču I Ob času vzetja krvi je imela e r y t h e m a nodosum. 2) H. T. Pljučna, kostna in inteslinalna tbc., meningealni simptomi ob vzetju krvi. 3) Ž.Z. Phihisisfibrocaseosaprogrediens; temperatura do 39°.Seropneuxmoihoranartef. 4) S. T. Phthisis fibrocf s. cavernoza progrediens; temperatura 39°; tbc. laryngis 5) R. F. Tbc. miliaris chronica, v stadiju akutne eksacerbacije. Temperatura 39°. 6) B. D. Tbc. fibroulcerosa cavernosa lobi sup. utr.; tbc. epiglotlidis; afebrilna. 7) N. M. Primarna pleuritis eksudativa. Temperatura 39°. 8) L. F. Pneumonia caseosa. Temperatura 39. 9) V. T. Polyarthritis acuta, endocarditis acuta (ma um). 10) V. A. Phth. fibrocas. cavernoza pulm. dexf.; že mesec dni visoko febrilna (do 38°). 11) K. S. Ozdravljena kavernozna ftiza, tbc. laryngis izmeček že leto dni negativna; ima vsak dan 38 temperature, pri čemur se pa prav dobro počuti. 12) M. U. Phth. desperata; tbc. intestini et laryngis; Temperatura 39°. 13) S. S. Pred 4 leti fibrocaseosen napad, ki je popolnoma ozdravljen, le včasih subfebrilne temperature. 14) C. M. Phih. fibrös diffusa; pleuritis adhaesiva billateralis; spondyliiis; izredno dispnoična, temperafura 38°. 15) R. E. Primarna p'euritis eksudetive. K. b. v eksudafu izredno močno pozitiven. Lokalizacija tbc. na desnih pljučih. Tri mesece že temperatura 39°. 16) B. K. Težka phthisis fibrocaseosa cavernosa, tbc. laryngis; temperatura 39 17) T. E. Tbc. fibroulcerosa. Status febrilen. 18) ff. Dj. Pneumonia caseosa z razpadem. Temperatura 39. Zaključek: Pri 18 slučajih: 6 težkih haemafogenih tuberkuloz, 6 „ fibrokazeoznih, kavernoznih tuberkuloz, 1 lahka fibrokazeozna tuberkuloza, 2 primarni pleuritidi, 2 kazeozni pneumoniji, 1 polyarthritis acuta, nismo bili v stanu dobiti niti ene hemokuliure med navedenimi tuberkulozami 7 slučajev težke tuberkuloze grla. 2) Drugi raziskovalci pokažejo ravno tako ali popolne neuspehe, ali pa zelo nizek odstotek pozitivnih slučajev (podobno kot za časa Lieber-meistra poizkus na živalih). 3) Izgleda, da bacilemija K. b. ni lako pogosta, kot to trdi Löwenstein in to niti v slučajih dokazanega tuberkuloznega obolenja, še manj pa pri drugih boleznih. Literatura: Löwenslebi: Münchner m. W. 1930/36,39. 1931/7,12,26,45,48. 1932/16,17. Beiträge zur Kl. d. Tbc. 76/5. Dettllng: Münchner m. W. 1932/14. Bingold u. Spier, Kailos: Münchner m. W. 1931/45,48, Beiträge zur Kl. d. Tbc. 80/3,80/4, Tiedemann Beiträge zur Kl. d. Tbc. 81/3,4. Zusammenfassung. Auior befasst sich seit November 1930 mit der Tuberkelbazillensüchiung. Er verwendet vor allem den Lubenau-Hohn’schen sowie den Löwenstein’schen Eiernährboden, ffervorgehoben wird das Verdienst, das sich L. durch Einführung der Schwefelsäure erworben hat. Bei seinen Züchtungsversuchen an Pleuraexudaten hat Auior jedoch auf die Schwefelsäurewaschung verzichtet. Bericht über 100 Versuche an Pleuraexsudaten. Davon 57 positive Ergebnisse. Die negativen Ergebnisse setzen sich zusammen aus: 4 traumatischen Exudaten nach Thoraco-kaustik, 1 intrapluralen Tuberkulininjektion, 8 Fällen akuter primärer pleuritis exudativa, 12 akuten Pneumolhoraxexudatcn, 10 mehrere Monate alten Pneu-exudaten und 7 alten spezifischen Empyemen. 4 Proben verdorben. Bei akuter exudativer Pleuritis waren \on 11 Fällen 8 negativ. Kulturversuch bei negativen Sputumbefund ist einfach ausfühlbar, rascher und billiger als Tierversuch. Auch aus dem Eiter alter tubeikulöser Fisteln lassen sich in jedem Falle K. B. züchten, ebenso wie aus dem Eiter kalter Abszesse. Epidemiologisch wichtig! Nach einer kritischen Uebersicht über die Geschichte der Züchtung des K. B. aus dem Blut erörtert Autor die Hoffnungen, die sich an die so überaus optimistischen Arbeiten L. knüpfen mussten. Dem fast durchwegs negativen Resultat dieser Versuche durch andere Autoren schliessen sich die ebenfalls in jedem Fall negativen Ergebnisse des Autors an. Die Versuche wurden durchgefürt an: 6 schweren haematogenen, hochfiebernden Tuberkulosen, 6 schweren kavernösen, bronchogenen Phthisen, einer geheilten incipienten Phthise mit häufigen subfebrilen Temperaturen, 2 primären exudativen Pleuritiden, 2 käsigen Pneumonien und einer Polyarthritis acuta mit akuter Endocarditis. Unter den Lungentuberkulosen befanden sich 7 Fälle schwerer Tuberkulose des Kehlkopfes. In allen Fällen war das Resultat negativ. Ogino-Knaus Zgolj kot opozorilo priobčil Dr. Ant. Brecelj. Vsesplošna stiska je znak sedanjega časa, gospodarska gmotna beda ogroža kar cele stanove in države. Duševna razrvanost izpodnaša temelje družabnega sožitja; vse kar je doslej držalo posameznika in družbo pokonci, se ruši in razpada; celo temelj vsej družbi, njena osnovna edinica, družina je v razkroju. Mnogo se govori in piše o stiskah družine, o potrebi pre-osnove zakona in o preureditvi spolnega življenja sploh. Glavno besedo imajo v vseh teh vprašanjih ponajveč zdravniki. Pred seboj imam obsežno poročilo o IV. Kongresu Svetovne lige za seksualno reformo, ki se je vršil na Dunaju 16. — 23. sept. 19301) in kratko poročilo o mednarodnem zborovanju sexuologov v Brnu (CSR) 20. — 26. sept. 19322), Vsi možni problemi so bili razpravljam, najrazličnejši vidiki in stališča razmotrivana, postavljene verjetne in neverjetne zahteve, odkritje pa, ki pomeni rešitev in varen izhod iz resničnih siisk novodobnega zakonskega življenja, ni bilo omenjeno, tudi v naših strokovnih listih se ne bere nič o njem, da si je to epohalno odkriije neprecenljive vrednosti za zdravniško poslovanje v kočljivih in često perečih zadevah. Odkritje je zares novo; japonski učenjak dr K. Ogino je že v letu 1923 in 1924 priobčil v japonskih listih izsledke svojih opazovanj in preiskav na jajčnikih 118 operiranih žen glede termina ovulacije in menstruacije. Na tej podlagi je on sam in mnogo njegovih japonskih tovarišev preskusilo ----:------- % ‘) Sexual und Sexualreform, Verhandlungen der Wellliga für Sexualreform, Redigirt Dr. H. Steiner, Wien, Elbemühl-Verlag 1931. Prager Presse, 28. sept. 1932, Brünner-Sexuologenlagung. vrednost njegovih dognanj glede koncepcije v dejanskem življenju. Življenska praksa je sijajno potrdila njegovo metodo, nakar jo je objavil leta 1930 tudi v Evropi1). Istočasno je dospel do enakih ugotovitev po drugi, biološki poti mladi raziskovalec, zdaj izredni profesor v Gradcu dr. Hermann Knaus, ki je na podlagi starejših (predvojnih) raziskovanj in svojih poskusov dognal dobo fiziološke sterilnosti pri spolno zreli ženi in določil čas sposobnosti za spočetje2 * * * * *). Nekaj odmeva je našlo odkritje v severnih deželah8, kjer se zadeva javno razpravlja: zastopniki in glasniki oficijalne znanosti jo omalovažujejo bolj kakor kakšen „nov izum“ antikoncepcijolnega sredstva fizikalnega ali kemičnega značaja. Ne morem presoditi, ali je prislovna starokopitnost šolske modrosti na poti novemu spoznanju, ali niso morda z odkritjem ogrožene koristi kapitalistične industrije, ki ume slične nevarnosti preprečevati že v kali. Kot opazovalca javnih zdravstvenih zadev me zanimajo že od nekdaj okolnosti, ki se tičejo družinskega življenja. Ker posega označeno odkritje bistveno v usodo tudi naših družin, opozarjam nanje svoje poklicne tovariše, ki so svetovalci in pomočniki zakoncem v zdravstvenih in tolikrat tudi v družabnih stiskah. Oginovo odkritje se da na kratko povzeti v naslednjih ugotovitvah: Običajno časovno merjenje menstrualnega cikla („po začetkn menstruacije“) ni smotrno, ker se menstrualni ciklus močno spreminja že pri isti ženi tembolj pri različnih ženah, točnejše je določevanje po dnevih „pred prihodnjo menstruasijo“. To pa zatega delj, ker se izvrši ovulacija med 12. in 16. dnevom pred pričakovano perijodo ali drugače povedano: če se jajčece ne oplodi, se pojavi menstruacija 13. do 17. dan po ovulaciji. To časovno razmerje je stalno in neodvisno od trajanja ali nerednosti menstrualnega cikla. Spermatozoi ostajajo živi v ženskih genitalijah navadno tri dni, izjemno 4 do 8 dni, žensko jajčece pa je oplodljivo ali rodovito (sposobno za impregnacijo) po vsej verjetnosti komaj nekaj ur. Praktična vodila so: 1.) Spočetje je možno v 8 dnevni dobi, ki je med 12. in 19. dnevom pred pričakovano perijodo (5 dni kot doba evolucije in 3 dnevi poprej); 2.) med 20. in 24. dnevom pred pričakovano perijodo je koncepcija redka (samo pri dolgotrajnejši življenski dobi spermatozoov, kar je izjemno); 3.) med 1. in 11. dnevom pred pričakovano perijodo je koncepcija nemogoča. *) Dr. K. Ogino (Nügata, Japan): Ovulationstermin und Konzeptionstermin. Zentralblatt für Gynekologie 1930. 8. 2) Privatdozent Dr. H. Knaus: Über den Zeitpunkt der Konzeptionsfähigkeit des Weibes im Interm an stru-um., Münchner medizinische Wochenschrift Nr. 28. 12. Juli 1929. „ Prof. Dr. H. Knaus: Über den Zeitpunkt der Kouzeptionsfähigkeit des Weibes M. m W. Nr. 9. 25. Febr. 1931. J. N. I. Smulders Holland): Periodische Enthaltung in der Ehe. Methode Ogino- Knaus. III. Auft. Mai 1932, Manz, Regensburg. Prefesor Knaus je na podlagi prejšnjih ugotovitev1 in svojih bioloških opazovanj zaključil: Z gotovostjo moremo reči, da je tudi pri spolno zreli ženi fiziologična sterilnost. Žene z rednim 4 tedenskim ciklom ne morejo koncipirati v prvih 10. dneh in po 18. dnevu menzualnega cikla. Redovitna perijoda, ki morejo v nji kohabitacije dovesti do nosečnosti, začenjali, dan in se končuje vključno 17. dan cikla; in optimum sposobnosti takih žen je v dobi od 14. do 16. dneva cikla. Isti avtor ima podatke tudi za druge cikle, ki jih priobčujem v razpredelnici (zavoljo boljše preglednosti). Oba učenjaka smatrata vsak svoje odkritje, ki se čudovito ujemata in dopolnjujeta, za biološko dejstvo, ki da se je pri vseh točnih opazovanjih in poskusih izkazalo kot tako. Dozdanje splošno veljavno zdravniško naziranje nepretrgani fertilnosti (spočetni sposobnosti) spolno zrele žene je stem odkritjem, kakor vse kaže za vselej zavrnjeno, ker je z njim pojasnjena fiziologija ovulacije, delovanja začasnega in pravega žoltega telesa (corpus luteum spurium et verum) in menstruacije. Doslej mučna vrzel našega znanja je zadovoljivo izpolnjena; s tem spoznanjem je omogočeno zakoncem in zdravnikom, da žive oziroma ravnajo po prirodnih načelih in opuste v dosego naravstveno dopustnih ali celo hvalevrednih namenov kakor je časih urejevanje oziroma omejevanje rodjenja, vsa protinaravna in nasilna, ogabna in zato nravstveno oporečna sredstva; na tej podlagi je mogoče ravnanje pospešiti tudi v pozitivnem smislu, da se namreč okoristijo dnevi, ki so spočetju najbolj ugodni. Ogino-Knausova metoda je veljavna za vse primere z rednim in stalnim menstrualnim ciklom, ne velja pa za primere z neredno ali nestalno dobo, še manj pa za primere brez menstruacije. Fiziološka amenoroja je po porodu ali splavu, patoloških amenoroj je nepregledna vrsta, tudi primeri meno- ali meiroragije se ne smejo ocenjevati po označeni metodi. Metoda je vporabna, ko je ustanovljeno vsaj eno razdobje točno; varnejše je ravnanje na temelju dveh ali več točno opazovanih razdobij; v nejasnih primerih se je držati prostih dni kakor pri najdaljšem razdobju (ciklu). To poročilo naj spodbudi tovariše, ki imajo nalogo družinskih čuvarjev, da posvete temu odkritju svojo pozornost kot poklicni svetovalci in objektivni opazovalci ozir. raziskovalci, ki naj s svojimi izkustvi utrjajo veljavnost prirodne zakonitosti. Od tovarišic-zdravnic pa bi bilo želeti točnih opazovanj glede t. zv. srednje bolečine (dolor intermenstrualis), ki da je v zvezi z zorenjem in razpokom Graafovega folikla, kar bi pomenilo določitev ovulacijskega termina. ’) Rob. Schröder (Rostock); Menstruation und Ovulation. Poročilo v jahreskurse für aerztliche Fortbildung 1913, VII, str. 45. Isti. Die Zeitliche Beziehungen der Ovulation und Menstruation. Istotam. 1Ç14. VII. str. 44. a ! mu o 11 lililí 11 i 11 lili 0- 1 o 1 o 11 0 11 o :. 11 11 11 11 o 1 — lili -- . ¡i i o ¡o —; o o o lililí II .. 1 J ! - 1 1 1 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 22 24 26 28 30 32 34 36 38 Legenda: a) cyclus menstrualis dium 26 b) „ ñ „ 28 c) ti n * 30—32 d) „ » * 32—34 e) „ » „ 34-38 n lUlill dies conceptionis possibiiis dies ovulationis (tempus optimum ad impregnaiionem). Donos k zdravljenju čira želodca in dvanajstnika.*) Dr. Rado Sfiligoj, praktični zdravnik, preje v Gorici, sedaj v Ljubljani. Skoraj bi dejal: kolikor zdravnikov, toliko terapij ulkusa. Kajti vsak zdravnik se drži samo v sp'ošnem ene ali druge šablone učne knjige, v posebnem pa dodaja ali odjemlje po lastnem preudarku in iskušnji posamezna zdravila. Kadar najde kolikor toliko zadovoljiv vspeh, si napravi nekakšno šablono zase ter jo obdrži za vse svoje pacijente, ki bolehajo na ulkusu. Ravno vse te terapije povedo, da je ulkus težko ozdravljiv, in to še posebno, ker nam njegova etijologija do danes še ni znana. Imamo sicer več teorij in mnenj o vzrokih te bolezni ampak striktnih dokazov za eno ali drugo nam do danes še ni nihče podal. Tudi mene je v začetku moje prakse terapija po učni knjigi pustila sem in tja na cedilu tako, da sem sam začel raziskovati, kje tiči vzrok neuspehu, dokler nisem dospel do spodaj omenjene terapije, ki me je popolnoma zadovoljila. Mene seveda je gnala v prvi vrsti volja pomagati bolniku in ne krčevito tiščanje na nauke učnih knjig, ki bazirajo večinoma na izkušnjah starih vsaj 15 do 20 let nazaj. Kar je pa novih medika-mentov in razkritij, navadno niso tam omenjeni, ker so še „v štadiju poskusov“. Nekaj neuspehov pa lahko postane začetniku usodepolnih za nadaljni obstoj. jaz za svojo osebo razlikujem bolnike z ulkusom v 1. ) bolnike, ki prenašajo mlečno dijeto, 2. ) bolnike, ki je ne prenašajo. To pa velja samo glede dijete; glede terapije so enaki. Prvi dobijo •skozi tri dni vsako uro kozarec mleka s smetano, razredčenega z 2—3 žlicami Aq. calcis: druge tri dni dobijo k temu še eno do dve jajci, stepeni v mleku, in 5 dkg. sveže šunke; surovo maslo samo, brez kruha. Od sedmega dneva dalje dobivajo običajno lahko dijeto do 14. dne, nakar sledi dijeta IV. brez dražljivih snovi (poper, paprika, tobak, alkohol itd.). Drugi so težje dostopni glede dijete: tem sem predpisoval prve tri dni čaj s smetano z dve — trem jajci na dan surova ali samo pogreta, sveže surovo maslo, šunko, 4—5 kozarcev Aq. calcis ev. sodavico. Kakor hitro so bolečine prenehale, sem prešel sedmi dan na lahko dijeto (kuhano teletino, špinačo in ohrovt z oljem zabeljen, krompirjev pirex: 14. dan običajno IV. dijeto brez dražljivih snovi. Kruh v kakršnikoli obliki je prepovedan od prvega dne dalje tekom dveh mesecev. Terapija pa je obstojala v tem, a. ) da je pil pacijent kolikor mogoče mnogo Aq. calcis (najmanj 3 kozarce dnevno) in b. ) vsak drugi ali tretji dan je dobival v stegno po eno podkožno injekcijo „Ulcerosan“—a1). Te ampule vsebujejo na poseben način na- *) Ta članek je bil namenjen za jubilarno številko Z. V. ‘) Ulcerosan izdeluje kem. tovarna Mr. Ph. Kolar — Ljubljana VII. pravljeno raztopino kovinske soli, katera ima to lastnost, da epitelizirs ranjeno sluznico, ako znižamo istočasno indeks želodčne kisline i zategadelj sem predpisoval Aq. calcis v velikih množinah. c.) da je pacijent telesno počival, najbolje težah Celo zdravljenje je ambulantno, relat. udobno za pacijenta. Precej mojih pacijentov pa ni prišlo po injekcijo vsak tretji dan, kot naročeno, ampak skoraj vedno 1—3 dni pozneje — čemur se seveda v privatni praksi ni mogoče ubraniti. Navzlic nerednosti so bili uspehi dokaj zadovoljivi. Vsega skupaj sem zdravil po tej metodi od leta 1924 do 1927 preko 140 pacijentov. Od teh sem videl popolen neuspeh samo pri dveh, ker sta imela že zastarelo stenozo in je bila operacija neobhodno polrebna; pri 6 zboljšanje stanja po več injekcijah, pri vseh drugih popolno ozdravljenje po 4—6 injekcijah. V ilustracijo hočem navesti par bolj markantnih slučajev, radi pomanjkanja prostora, pa tudi radi lažjega pregleda pa opustim vse dolgovezne anamneze in navedbo-natančnega status praesens. I. št. 365/925—141/926 P. J. 57 letna žena, dolge sloke postave, shujšana. Ima bolečine v želodcu. Roentgen 2) — od dne 22.X.1925: Ulcus duodeni cicatrix, periduodenitis adhaesiva. 22.2.1926. prišla spet, ker je bljuvala kri. Ulcus • dijeta in terapija. 26.11.926 Tek boljši, feotor ex ore obstoja še Ceravr.o se počuti bolje, dobi ulce rosan °0 I. injekcijo. 3.111.926 Bolečine skoraj ponehale, se počuti mnogo bolje. Ulcerosan II. injekcija.. 13.111.926. Ulcerosan 111. injekcija. 20.IP.926 „ IV. 7. IV.926 Med tem je imela influenco, Ulcerosan V inj. 19.IV.926 Ulcerosan VI. inj. 29.IV.926 „ Vil. » Se čuti popolnoma zdravo. 19. V.926 „ VIII. inj. Pacijentka je prihajala po injekcije le od časa do čase, ko se ji ie zdelo potrebno. V splošnem je njeno zdravje povoljno. H. št. 388 925 B. A. mož 56 let. 23.1V.925 boli ga v želodcu in zavija v trebuhu en mesec. Roentgen-izvid: ulcus duodeni callosum, periduodenitis, hypermotilitas duodeni). (glej sl. 1.) Na operacijo noče pod nobenim pogojem. Vpelje se antiulcerozna dijeta in-terapija, Ulcerosan I. 27.1V.25. Ulcerosan II, I. V. 25. , 111. Zdrav; 16.11. 26. Se počuti zelo dobro, ie najtežje jedi, kadi in pije alkoholne pijače. III. št. 929/925. S. T. mož 35 let. 2. IX. prinese Roentgen-izvid k meni z dijagnozo : ulcus duodeni. Na operacijo noče. Toži o bolečinah v želodcu, ki trajajo čez eno leto. Bruha jed vsak teden. Se vpelje ulcus • dijeta in terapija. Ulcerosan - inj. I. 5. IX. 25. Ulcerosan - inj. II. 9. IX.925. „ III. Se čuti popolnoma zdravega. Prenese vsako jed. Čez eno leto sem ga srečat'' slučajno in pravi, da je od takrat popolnoma ozdravljen. IV. št. 306/926. H. T. 53 letna žena, ki je 6x rodila, lx abortirala. 22.IV.926. Toži, da jo boli že od vojske sem želodec in epigast-trium je občutljiv na pritisk, tiplje se oteklina. Poslal na Roentgen. 24.IV. 26. Roentgen-izvid: želodec v obliki kljuke z očitno dextropositio regionis piloricae. Tik zgornje tretjine corp. venlriculi kot črešnja velika izdotbina, na veliki kur- ') Vse renfgenološke in skice je napravil rentgenolog dr. Smerchinich v Gorici. veturi dva globoka krče. V razdalji ca. 10 cm izglede nula hurvatura rgidna. Moiilifefa noimelna. Diegn. ulcuc cailotum veniriculi. (glej si. 2.) Uvede se aniiulcerosria dijeta in ierepija. Ulcerosan-inj. i. 29. V. 26. Se počuti mnogo bolje. Ulcerosan li. 4. V. 26. Ulcerosan III. 10. V. 26. * IV. Težave so izginile. V. št. 492/926. N. G. mož sicr 53 let. Poslen k meni od kolege na podlagi Roert-gen-izvida od 2.II.26.: na zadnji strani želodca pod fundusom je izdolbina velikosti črešnje, Dijagnoza: ulcus. (glej sl. 3.) Se ■'pelje tniiulcerozna dijeta in terapija. Ulcerosan I. 15.V1I.26. Se čuti zelo dobro. Ulcerosan 11. 20.VI1.26. Ulcerosan III. 26.VII.26. „ IV. Popolnoma zdrav. VI. št.592/926. R.F. 14 leten fant. 21.VII.26. Roentgen: konstitucionalno razširjenje želodca (orosio?) Vpelje se dijeta in terapija proti ulcusu. 27.VII. 26. Ima še bolečine. Ulcerosan I. 4, VIII.26. Bolečine so prenehale skoraj popolnoma. Ulcerosan II. 13.VI1I.26. Se čuti zelo dobro. Ulcerosan III. VII. št. 644/926. T. K. žena 52 let stare. Rodila 9x, Splavila lx. 13.1V. 26. Toži o bolečinah na želodcu, sili jo na bruhanje. Vpelje se dijeta in terapija proti ulkusu. Roentgen 19.1V.26.: ulcus due deni et periduodenitis adhaesiva. Ulcerosan I. (gl. sl. 4.) 24.1X.26. Sc počuii mnogo bolje. Ulcerosan-inj. II. 1. X.26. Se počuti zelo dobro, bolečine so prenehale. Ulcerosan III. 12.X.26. Ulcerosan IV. 29.X.26. » V. Zdrava. VIII. št. 834/927. T. J. 42 leten mož. 5.1.927. Boli ga želodec l’/2 lete. Roentgen-izvid: na mali kurvaiuri antri pylori sedi parapilorično pravokotna deformacija — znak parapiloričnega ulcusa. (gl. sl. 5.) Se vpelje antiulcerosna dijeta in terapija. Ulcerosan I. 10.1.27. Ulcerosan II. 14.1.27. , III, Se počuti dobro. 19.1.27. . IV. 1.11.27. , V. Zdrav. IX. št. 921/927. F. J. 35 leten mož. 7.111.27. Od Božiča ga boli želodec Roentgen-izvid: želodec razširjen z znaki vnetja sluznice; dextropositio antri radi periduodenitičnih adhaerenc; bulbus duodeni ima veliko % □ □□□ izdolbino ter periulcerosne retrakciie; izpraznitev želodca regularna. Diagnoza : ulcus duodeni. Se vpelje anfiulcerosna dijeta in terapija. Ulcerosan-inj. I. (gl. sl. 6.) 10.111.27. Ulcerosan II. Se počuti dobro. 14.111.27. „ III. 19.111.27. „ IV. 19.IV.27. „ V. želi injekcijo sam, ker je preveč kadil in pil alkoholne pijače. «ssaBSfl*- ..jat- &&&&#* X. št. 1007/927 S. R, 36 letna žena. 12.IV.27. Boli jo v želodcu več let že od predvojnega časa sem. Zdravila se je večkrat, bruhala je tudi jed. Želodec je razširjen, zelo občutljiv. 16.1 V. .7. Roentgen: hypolonija, hypersekrecija, živa peristaltika regionis antr. ventr,. V antru na mali kurvaturi je mala izdolbina velika kot grah. Bulbus duodeni ima na sprednji steni nekoliko manjšo izdolbino. Se počuti boljše po terapiji. Ulcerosan I. (gl. sl. 7.) 20.IV.27. se čuti skoraj dobro. Ulcerosan II. 25.1V.27. se čuti zdravo. Ulcerosan III. 2. V. 27. Se pregrešila v dijeti, zato obču'i spet nekoliko tesnobe čez pas. Ulcerosan IV. 11. V.27. se počuti dobro. Menses izostale: gravidifas negotova. XI. št. 1035/927. B. A. 69 let star mož. 29.IV.27 Pod žličko ga boli dva meseca. Roentgen-izvid: senca želodčnega sekrefa sega 2 prsta visoko, mucosa zadebeljena; dextropositio regionis duodenopelvicae; bulbus duodeni kaže znake ulcerosne deformacije; izpraznitev želodca normalna. Ulcerosan 1. 5.V.27. se počuti boljše. Ulcerosan II. (gl. sl. 8.) 12. V.27. Ulcerosan III. 19.V.27. . IV. 26.V.27. „ V. Se počuti dobro. 9.VII.27. Se počuti dobro, četudi pije, kadi ter čika. XII. št. 1407/927. M. L. 22 leten mož. Poslal kolega v zdravljenje na podlagi Roeni--gen-izvida: dilatatio ventriculi, hypersecretip, zadebeljepost sluznice, dexfropositio do ude-anopilorica; bulbus duodeni je zožen posebno na srednjem traktu, tako da rezultira oblika metulja. Diagnoza: ulcus duodeni. Ulcerosan I. (gl. sl. 9.) 21.XII.27. gre mnogo bolie. Ulcerosan-inj. II. 26.X1I27. Se počuti dobro. „ III. 31.XII.27. , Iz navedenih slučajev je razvidno, da je v splošnem potek ozdravljenja s temi injekcijami zelo pospešen, posebno ker ponehajo bolečine že po prvi injekciji skoraj popolnoma. Te injekcije dajem vsaka 2 ali 3 dni sub-kutano najbolje v stegno. Tudi v kožo trebuha ali pa interscapularno jih je mogoče aplicirati, samo ne v mišičevje. Uspeh je tako eklatanten, da ga ni mogoče pripisati kakšni slučajni kombinaciji. Seveda: ako je že razvita popolna stenoza pilora ali pa oblika ure na pesek, je zdravljenje brezuspešno z ozirom na končni izid, kajti v teh slučajih vsi simptomi prenehajo le mimogrede. Kjer pa je ulcus ventriculi ali pa duodeni brez občutnih stenoz — tam je uspeh popolnoma zagotovljen. Apliciranje injekcij je zelo enostavno, ko niti drugega treba ni kot