931
PESMI
Irma Plajnšek PESMI
SIMFONIJA 40
Za zastrtimi okni.
Samota leži kot da je srečna
v rumenih vrtincih.
Rože so deklica, misli privid človeka. Nebo se redči in tla pod menoj so nebo.
Nevidni ognji ustvarjajo skrivnost -vsi so na cestah in njih čas je vedno bolj poln.
OKRUŠKI DNEVA
Žalujem za črto tvoje mladosti,
a plešoči listi so zamrznili
v dlaneh tal. ki ne sanjajo o sebi.
Nikoli ne obnemim
pred tvojo utrujenostjo -
zabrisani mesec ti pobira besede iz oči.
MITOFIKCIJA
Vse divja
vse pada navzgor
negibno tiho odzvanjanje teme
me pije vase
Irma Plajnšek
932
meglenim v osmisel med drobnimi ornamenti davnega mladega mita pod strehami resnice žit in tokovi zelenega apnenca.
Življenje prasmisla.
BREZ NASLOVA
Ceste se valijo
okna požirajo
ptica se oglaša iz megle -
vražja ptica iztekajočih osvetlitev.
Če se kdo loti tvoje pesmi.
te bo zeblo v neskončnost...
zakaj kričim kot potopljen kristal -
zakaj odhajam kot izmislek biti -
zakaj počivaš v barvah, ki predirajo prostor noči?
ZMEDENE PODOBE
Ko si se skoraj zrušil,
ko je bila ura prepozna
(sevanje podob, ki tečejo).
Ko sedaj ni več stopinj te teže
in ne vem, kdaj greš,
samo znak odsotnosti ugasne
brez besed v kodrih molka
ob poteh odmišljene skrivnosti.
Tvoj zvok - tvoj mir
tvoja ječa tvoja ujeta kri -
imel si tako močno voljo,
da se je svetloba skodrala,
še preden je stopila v slovar tišine.
Ti pa si rekel samo.
da ne veš, če boš sploh znal povedati.
PRAMEN
Potrebujem penečo se prosojnost da bo trepetala na podu usode.
Smrt korakov je tako lažno živa
omahujejo maliki in večnost preprosto
ostaja v nizu trenutkov.
Ne morem biti le izsanjan obraz
pisanih izložb brez konca
ne morem ostati samo jaz -
zaklenjena sveča iz sonca.
IZREKANJA
I.
Ne zmoreš ignorirati besede.
Procesi
miselni
hitijo svojo molekularno pot
v izraz iz not
izničen.
Nikogar ne gane tvoja beseda
pozabljena oda lepote in tesnobe
In vlečeš, preveč vlečeš
z nizko struno po jeziku
in tega glasu nihče več ne prevaja v babilonski molk.
:.
Prelestne sklanjatve.
Verjamem v tisto, kar s trpkimi
škrgami vleče magnetnost
sobiti
iz medene stene
in jo kuje v steklo vezanih
ledenk pomladi.
Na steblih so vseh naših izgub zakladi
in v ciganski šotor tonejo
obljube obdobij
kadarkoli od zdaj naprej.
Kadarkoli od brezkončnosti nazaj sem.
3.
Smešno je prečrtavati vedno nove kolovoze zgodovine in skrivnostne osebne dnine. Še vedno je pleme in
933                                                                                                                 PESMI
Irma Plajnšek                                                                                             934
njegova posvojena podoba je utrujena
od bliskanja izboljšav.
Še vedno bereš prav to in nič
te ne sme presenetiti.
Tvoja roka namreč izhaja
iz rame, namazane na kruh
jutrišnje prenasičenosti.
4.
Zelo kratke so in pozlačene duri Na njih je videti osmero vrat Skoz vsaka vrata tiho stopa tat. Vidiš, da ta hiša ni brez oken. Vidiš, da lahko bo zdaj prešel poln strjenih spominov v nek nov dan. V neko uro brez kazalcev v en zlati krog pozabe.