o Valentinu Lečniku
Fr. Kotnik
Ko je Janko Barle pisal knjigo: »Prinosi slovenskim nazivima bilja«
(Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena. Zagreb. Knj. XXX, sv. 2
i XXXI, sv. 1, 1936 i 1937 god.), se je posluževal tudi stare nemške izdaje
knjige »Ortus sanitatis«, ki je bila leta 1805. lastnina nekega Valentina
Lečnika,^ ki da je bil ranocelnik (ranarnik) iz Guštanja in je beležil pri
večini nemških nazivov slovanske izraze. Ni to veliko gradivo, a je drago-
ceno, ker je že 120 let staro,^ pripominja Barle.
Kdo je Valentin Lečnik?
Južno od Guštanja je pod Uršljo goro kraj, ki se imenuje Podkraj. Tam
je lepo Lubasovo posestvo, ki je bilo nekoč graščina in se je prej imenovala
Podgora (Unterbergen), ker leži pod Goro - Uršljo goro. Tu so gospo-
darili že od leta 1812. Lečniki. Slika gradu Podgore je v Valvasorjevi knjigi
»Beschreibung des Ertz - Herzogthums Kärnten (248). Podgorski dvorec
je bil vpisan v deželni koroški deski v Celovcu. L. 1688. so ga imeli pl.
Rusdorffi. (Valvasor, Kärnten, str. 105). Pred Lečniki so bili vpisani kot
posestniki: 1. 1789. Ignac Jakob Edler von Steinberg, 1. 1791. njegov brat
Siegmund, 1. 1800. Ludwig, sin Ignaca Jakoba pl. Steinberga, 1807 Johann
Werwitz, 1810 Lukas Sajoutz, 1812 že Valentin Letschnigg, 1834
pa njegov sin Janez Letschnigg. Od 1. 1807. Podgora ni več v plemenitaških
rokah. Hitro je menjala dva neplemitaška posestnika. Vrvica in Sajovca,
ki jima so sledili Lečniki.
Da so v tej dobi in že pred njo prehajala na Koroškem plemenitaška
posestva v kmečke roke, je bil splošen pojav v deželi. Že sredi 18. stoletja
se je začel ta prenos. V glavnih mestih so se vršile takrat že gledališke
predstave, plesne in druge zabave. Nastopilo je že veselo družbeno življe-
nje. Plemenitaši na kmetih so se jeli dolgočasiti. Nekateri so prišli kot
oficirji in višji uradniki pod streho. Takrat se je namreč začel močno
razvijati uradniški stan. Plemenitaši, ki jih kmetijstvo ni več veselilo ali
ki so zapravili svoje imetje, so bili primorani graščinska posestva izročati
»plebejcem«. Vse tri kategorije tega plemstva so dajale svoja posestva v
najem, so jih parcelirale, kolikor so to pač dopuščali takratni deželni
zakoni, ali pa so jih prodajali. In tako se je zgodilo, da so ob zatonu 18.
stoletja bila skoraj vsa posestva deželne deske v kmečkih rokah. Baroni,
vitezi in deloma tudi grofje pa so obubožali. Nekateri so bili državni urad-
niki, drugi so kot privatniki siromašno živeli od svojih rent in dobivali
tudi podpore od deželnih stanov. Celo kot posli so se nekateri preživljali.
Samo fidejkomisi in večje duhovniške nadarbine so prestale to krizo, ker
po zakonu niso mogle svojih pristav prodajati, zato pa so jih dajali v
najem. In tako se je zgodilo, da v začetku 19. stoletja skoraj ni nobenega
bogatega plemenitaša več na kmetih. Povsod so bili na njih mestih najem-
1 Barle piše (str. 9 separ. in drugod) Lešnik (Lezhnigg), kar je krivo
transkribirano. Mož se je pisal Lečnik.
2 Str. 9—10 sep., 189—190 Zb.
^ Te podatke mi je izpisal še rajni deželni arhivar v Celovcu, dvorni
svetnik dr. Ritter von Jaksch.
112 Fr. Kotnik:
plemenitaških posestev, ki so prešla v kmečke ali plebejske roke. Iz Pod-
june je naveden samo Metnitzhof in Žirovnica (Wasserhofen). Pač pa pri-
stavlja: u. a. m. (in še več drugih). Seveda niso navedeni vzroki edini, ki so
pospeševali ta proces. Vzroke je iskati tudi v političnih in gospodarskih
razmerah tedanje dobe. Nesrečni časovni dogodki, finančne krize, zastoj
v trgovini, razmere v podložništvu, to vse je povzročilo obubožanje plem-
stva in ga tiralo pod sekvester."
Od 1. 1798.—1847. so bili vpisani v stanovske matice novi plemenitaši,
toda ti so večinoma industrijalci, visoki civilni uradniki ali pa višji
oficirji.'' Taka veleposestva, ki so prešla v kmečke ali plebejske roke, se
niki in kmečki posestniki.-' Hermann navaja na str. 409., cit. knjige imena
imenujejo dvorci (Höfe). Ljudstvo jih imenuje po nemškem Hof »of«, po-
sestnike pa »ofovce« (nemško Höfler).^ Podgora se ne imenuje »of«, ampak
se ji pravi sedaj po domače pri Lubasu. Od kod je prišlo to ime na Podgoro,
mi ni znano.
Tako smo skušali poiskati vzrok, zakaj se na graščini Podgori 1. 1807.
pojavijo naenkrat plebejci. Toda Werwitz (Vrvic ali Brvič?) in Sajovec
sta gospodarila le 3 oziroma 2 leti. Zakaj tako kratko dobo? Ne vem. Her-
mann pripoveduje, da so bila leta 1799.—1815. za kmete s kratko izjemo
velika preizkušnja. Denarja je bilo dosti. Ofovci so mnogo popivali in igrali
za visoke denarje. V Celovcu so kegljali in stavili po 5 rajnišev (goldinar-
jev), oblečeni so bili splendidno, videl si jih lahko v bukovini (lodnu), ki
je imela svileno podlogo. »Hodnično ali kmečko plemstvo« si je lahko
privoščilo nenavadnih užitkov. In vriva se mi misel, če ni to pokopalo tudi
našega Drabosnjaka, — ki sicer ni bil »ofovec«, ampak le poreden pauer
v Koratane, — kakor mnoge druge njegove vrstnike in tako nemara tudi
Vrvica in Sajovca. oi
Med ajtiološkimi narodnimi pripovedkami v »Storijah«^ je objavljena
tudi »Kapelica sv. Kozma in Damijana na Brinjevi gori«, ki jo je 1. 1910.
pripovedoval Lipič, »stari Zakotnik« v Guštanju, ki je takrat nosil že 9
križev: Bajni Lubas je bil izkušen živinozdravnik, ki so ga daleč na okrog
])oznali. Nekoč se mu je sanjalo, da je bil na Brinjevi gori, pa je tako zbolel,
da bi bil moral umreti. Pa prišla sta ga zdravit dva pobožna moža in sta
ga popolnoma ozdravila. V nedeljo po sv. maši sta Lubas in Broman pila
pri Lukcu (sedaj Tirolcu) v Guštanju. Lubas pripoveduje Bromanu svoje
sanje. Spoznala sta, da ta pobožna moža ne moreta biti druga kakor sv.
brata Kozma in Damijan, ki sta bila tudi zdravnika. Zato zvržeta nekaj
denarja in postavita na Brinjevi gori leseno kapelico v čast sv. Kozmi in
Damijanu.
In od tega časa hodijo ljudje v to kapelico molit. Ljudstvo si je priza-
devalo, da bi postala ta kapelica podružnica Dev. Marije na jezeru (Preva-
Heinrich Hermann, Handbuch der Geschichte des Herzog-
thumes Kärnten III. Bd. 3. Heft. Culturgeschichte Kärntens vom Jahre
1790—1857 (1859) oder der neuesten Zeit. Klagenfurt 18(i0. Druck u.
Verlag der J. Leon'schen Buclihandlung, str. 47—48.
5 Hermann III, 3, 24.
" Hermann III. 3, 27-^28.
V guštanjski okolici imamo Ofovca v Dobu (Aichhof) in Ofovca pred
Sent Janom, ob cesti, ki vodi iz Dravograda v Slovenj Gradec.
** Storije. I. Koroške narodne pripovedke in pravljice, zbral in uredil
France Kotnik. Družba sv. Mohorja, Prevalje 1924. Mohorjeva knjižnica 3.,
.str. 40—41 in opombe str. 104.
o A'alentinu Lečniku 11$
Ije) in bi se lahko v njej služila sv. maša, a prizadevanje ni uspelo. Ta
Lubas je eden izmed Lečnikov, Broman pa je kmet na Stražišču. Že leta
1820. je bil Valentin Lečnik, p. d. Lubas, kmečki živinozdravnik, ki je
dovršil živinozdravniški tečaj v Gradcu, o čemer priča še danes ohranjena
njegova diploma, ki visi v I. nadstropju dvorca. Tudi njegov sin Janez,
ki je 1. 1834. vpisan na deželni deski kot posestnik dvorca Podgore, je
slovel kot izkušen pomagač v živinskih boleznih, istotako Janezov sin
Franc, ki je umrl 1. 1914. Pa tudi sedanjega Lubasa kmetje radi izprašujejo
za svet v živinskih boleznih. Gospodinji pa v Podgori Francova edina hči
Flora.
Valentin Lečnik torej ni bil ranocelnik (ranarnik), ampak pomagač
v živinskih boleznih. Pač pa je svetoval tudi v človeških boleznih. Narodna
pripovedka se nanaša na Janeza ali pa Valentina Lečnika in je primeroma
mlada. Zdravnik v tem kraju je bil Lubasov sosed Avguštin, ki tudi ni
imel akademske izobrazbe, ampak je dovršil le ranocelniški tečaj. Pod
imenom »rajni Stinej« še sedaj živi med narodom, ki mu je storil mnogo^
dobrega. Bil je zdravnik v (luštanju in je prebival v lastni hiši, v isti kakor
sedanji zdravnik. Stinej je bil mlajši od Valentina Lečnika, sodobnik Fran-
ca in Janeza Lečnika. Pokopan je pri sv. Antonu v GuStanju, kjer ima
spomenik.
Na zadnjem praznem listu Ortus sanitatis je podpisan Uchnatch Va^
lentin Lezhnigg 805. Uhnet (Vuhnet) je kmet na Selovcu, kmetiji pravimo-
na Uhnečem (Vuhnečem) — od tod Lečnikov domači priimek, ker je bil
od tam doma in 1. 1805. še ni bil posestnik podgorskega dvorca. Vsi Leč-
niki s Podkraja so bili zelo ugledni možje, na katere se je ljudstvo v raznih
zadevah z zaupanjem obračalo. Niso bili gosposki kmetje (med Gospo Sveto
in Sent Vidom ob Glani takim pravijo »Sterzbarone«), ampak so živeli
primeroma skromno in sami obdelovali svoje polje, kadar niso bili na potu
po živinozdravniških poslih. Eden izmed Lečnikov je bil tudi duhovnik,
ki je šel srečo iskat v Ameriko in tam umrl.