Speidel, ki je s skrbno pripravljenim programom poskrbel za to. da je postala dragocen in nenadomestljiv študijski pripomo- ček. Drugi del Devijvcrjevih spisov vsebuje 17 člankov, ki so vsi že bili objavljeni, razen petnajstega (naslove glej niže), ki je še v tisku in bo izšel v zborniku, posvečenem J. Fitzu. Devijver je avtor osnovnega dela za poznavanje kariere rimskih oficirjev viteškega stanu, ki so opravili stopnje t.i. tres ali qualtuor miliriae (ali pa le eno od teh stopenj), torej prefekturo kohorte, tribunat legije in prefckturo ale s 500 ali s 1000 konjeniki. Poleg tega prestižnega dela z naslovom Prosopographia militiarum equeslrium quae fuerunt ab Augu- sto ad Gallienum (I, Leuven 1976. II, 1977, III. 1980. IV (Suppl. 1) 1987. v pripravi je 2. dopolnilni zvezek), je Devijver na to temo napisal še vrsto v stroki nepogrešljivih člankov in prav najvažnejši od teh so - kot smo povedali - zbrani v dveh zvezkih serije Mavors. V pričujočem drugem zvezku najdemo študije, ki osvetljujejo nastanek, pomen in razvoj pomembnega izseka iz vojaške kariere rimskega viteza, in sicer: /. Les "militiae equestres de P. Helvius Pertinax, 2. Remarks on the Papyri and Ostraka from Kosseir, 3. L'Egypte et I'liistoire de larmee romaine, 4. Un des monuments romains les plus connus de France (CIL XII 3175 + 3368), 5. L ara di bronzo, 6. Equestrian Officers in the East, 7. Eric Birley: une vie au service de larmee romaine, 8. Review Article: G. Alfoldy, Romische Heeresgeschichte. Beitrage 1962-1985, Mavors HI, 1987, 9. The Geographical Origins of Equestrian Officers, 10. Over beren en bizons...in Rom: Revised English Version: Bears and Bisons...and the Roman Army, 11. Eques Romanus, a militiis (AE 1982, 132), 12. The Funerary Monuments of Equestrian Officers of the Late Republic and Early Empire in Italy (50 B.C. - 100 A.D.), 13. "Successoribus acceptis militare desinunt" (Digesta, XXVI11I, 1,21), 14. Equestrian Officers from North Africa, 15. The Monument of an Equestrian Officer (?) from Poetovio, Pannonia Superior, 16. The Monu- ment of the Equestrian Officer Cn. Petronius Asellio (CIL XI11 6816 - Mogontiacum), 17. Veranderungen in der Zusammenset- zung der ritterliclien Offiziere von Septimius Severus bis Gallie- nus (a. 193-268). V 1. članku analizira prefekture in tribunat bodočega rim- skega vladarja Publija Hclvija Pcrtinaksa. Eden najvažnejših je 6. prispevek, v katerem obravnava viteške oficirjc iz vzhod- nega dela imperija in ugotavlja, da jc velik odstotek teh oficirjev opravljal le legijski tribunat, najbolj administrativno od treh oz. štirih poveljstev, kar kaže, da li možje niso imeli vojaških ambicij, temveč so se raje posvečali delovanju na vodilnih položajih svojih rodnih mest. Dalje Devijver opaža, da je kar 60% "vzhodnjakov" služilo zgolj v enotah, ki so bile nameščene v vzhodnih provincah. Precej je tudi primerov, ko so od treh ali štirih poveljstev opravljali le eno v zahodnem delu imperija. Le zelo majhna skupina oficirjev iz vzhodnih provinc je poveljevala enotam, ki so bile nameščene na najrazličnejših koncih imperija. V 9. razpravi, ki sc v mnogočem navezuje na šesto, Devijver obravnava geografsko poreklo ekvestrskih oficirjev in pride do sklepa, da dejstvo, da imamo iz nekaterih provinc večji odstotek teli oficirjev kot iz drugih, ni povezano s ccsarjevo naklonjenostjo tej ali oni provinci oz. njeni eliti, temveč je njen prodor v vodilne kadre rimske vojske sad splošne politike romanizacije in urbanizacije, ki je trajala mnogo dlje od dobe vladanja enega vladarja. Med oficirji, katerih origo je ne- dvomno izpričan in ki jih jc znanih v celem imperiju le nekaj več kot sto, so tudi /'. Fluvius Claudianus iz Emone ('! Aemona). T. Varius Clemens in T.'! Varius Priscus iz Celeje. Zelo zanimiva je tudi zadnja razprava, v kateri avtor obrav- nava spremembe v karieri oficirjev ekvestrskega ranga od Scptimija Severa do (ialijena. Ugotavlja namreč, da lahko uvrščamo te spremembe v vrsto drugih iz tega časa, ki so hkrati s spremembami na marsikakem drugem področju nazna- njevalc poznoantično ureditev. Predvsem je opaziti, da so člani mestnih elit v veliki meri iz najrazličnejših razlogov izgubili interes služiti na vodilnih mestih v rimski vojski, kar je še večalo žc tako naraščajočo potrebo po poklicnem voja- škem vodstvenem naraščaju. Vedno večje oficirjev provincial- nega izvora, medtem ko je Italikov, ki so prej prevladovali, vse manj. Menjala sc je podoba geografskega porekla oficirjev 3. stoletja, kot tudi njihov socialni izvor. Za nas najzanimivejši pa jc gotovo Devijvcrjev 15. članek o domnevnem viteškem oficirju iz Petovione. V njem avtor prouči domnevo, ki jo je izrazil T. Schafer (Imperii insignia: sella curulis und fasces. Zur Repriisentation romiseher Magi- strate. Mainz 1989, 359-361, tab. 74,3), da naj bi v Povodnov stolp vzidanemu znanemu nagrobnemu spomeniku Gaja Vale- rija Tetija Fuska (AIJ 287, nazadnje glej M. Šašel Kos v Ptujskem zborniku, v tisku) pripadal relief (prav tako vzidan v Povodnov stolp), ki prikazuje častni stol (sella curulis). znak visokega municipalnega uradnika. Relief vsebuje še nekaj emblemov (oklep, okrogli ščit in sulico), ti pa kažejo na vojaško funkcijo osebe, ki so ji pripadale časti, simbolizirane z upodobljenimi emblemi. V Tuskovi karieri sta omenjeni dve funkciji, ki bi po Schaferjevem mnenju utegnili opravičiti domnevo, da je relief pripadal Tusku: prefektura fabrov in tribunat. ki ni pobliže označen. Devijver spodbija Schaferjevo mnenje, da bi se upodobljeno orožje lahko nanašalo na prefekturo fabrov, ki je bila v Tuskovem primeru zgolj muni- cipalna funkcija, za tribunat pa meni, da ni dokazov, ki bi dovoljevali mnenje, da gre za legijski in ne kak drug tribunat, posebej še, ker bi bila legija na napisu gotovo izrecno omenje- na. Morda ima vendarle več verjetnosti Šašlovo in Alfoldyjevo mnenje, da gre za tribunat kolegija Larov in vladarjevih podob, kateremu je dal Tusk urediti (verjetno nagrobne) parcele. Dejstvo, da sta oba spomenika vzidana v mestni stolp, pa ni dokaz niti za domnevo, da bi pripadala isti nekropoli, in še toliko manj, da bi pripadala istemu spomeniku in se torej nanašala na isto osebo. Nobenega dvoma ni. da je knjiga odličen pripomoček za študij rimske vojske; nudi stimulativno branje; napisana je zelo razumljivo - jasnost misli in razumljivost jezika sta sploh značilni odliki njenega pisca - hkrati pa je lepo opremljena. Marjeta ŠAŠEL KOS Ervvin Ruprechtsberger: Ausgrabungen im antiken Lentia. Die Funde aus Linz, Tiefer Graben-Flugelhofgasse. Avtorji dopolnilnih (tehnoloških in naravoslovnih obdelav) so Hcidc- linde Dimt. Anton Mayer, Hubert Prcsslinger, Petra Wolf. Linzcr Archaologische Forschungen 20. Linz 1992. 222 strani, 63 tabel. Najprej so predstavljene naravne lastnosti območja stare naselbine v Linzu in nato topografska dejstva v zvezi z najdiščem, dolgo nedotaknjenim vrtom v neposredni bližini prazgodovinske, rimske in zgodnjesrednjeveške naselbine ter srednjeveškega in novoveškega gradu. Vrtu so v dosedanjih arheoloških raziskavah posvečali pozornost predvsem zaradi poznorimskih grobov, ta razprava pa jc namenila pozornost predvsem starejšim naselbinskim sledovom. Obsežnejše pogla- vje govori o najdenih naselbinskih strukturah, ležišču živalskih kosti, peči (na podlagi podobnih analiz jc ugotovljeno, da je bila peč namenjena za peko in pripravo hrane), o izravnalnih plasteh. Plast s pečjo jc uničila verjetno tudi en ali dva starejša žgana groba. Živalske kosti so odpad iz mesnice (iz rimskega časa), ki sc je šc ohranil skupaj. Na celotnem območju je najstarejše najdeno gradivo iz poznega latenskega in zgodnjega cesarskega časa. Druga izrazita skupina najdb sodi v 2. in 3. stoletje. Sledi obravnava teh najdb, in sicer po standardni razdelitvi keramike po zvrsteh (tera sigilata, podobno gradivo, sklede, lonci, krožniki itd.), katalog najdb in sklepi. V teh avtor predstavlja zlasti najnovejše videnje topografije rimske (in poznolatenske) Lcntije. Knjigo predstavljam zato. ker sodi v skupino objav z vedno aktualno in zelo redko povsem uspešno rešeno nalogo, kako predstaviti izsledek na zemljišču, ograjenem po sedanjih me- jah, ter z arheološkimi naselbinskimi sledovi. Tudi na Sloven- skem ostaja za objavo šc kopica arheoloških izkopavanj z najdišč s podobnimi okoliščinami. Obdelovalci se bodo pri svojem delu najverjetneje zgledovali po rešitvah drugje, in zato se mi zdi pomembno opozoriti na nekaj dejstev v zvezi z najnovejšo Ruprechtsbcrgerjevo knjigo. V obdelavi najprej pogrešani jasnih razmejitev, čeprav iz lastne izkušnje vem, kako težko jc do njih, ko je človek zasut s problematiko in materiali. Tudi v Linzu namreč mnogokrat končajo z izkopavanjem na enem stavbišču, ko so že stekla dela na drugem. Poudariti moram, da iz besedila ne morem dobro razbrati (iz slik pa tudi bolj stežka) razlage cclotnega stratigrafskega položaja na zemljišču, ki jc bilo raziskano in ki naj mu v prvi vrsti velja pozornost. Kakor koli je to razumljivo, vendar avtor prepogosto zaide v posploševanje stanja na celotni opazni obdonavski vzpetini Romerberg. Kadar želimo uporabljati spoznanja celo za primerjave, res moramo vedeti, kako in kje so bile plasti "motene" (in v Linzu so bile tudi temeljito motene) od zgodnjega srednjega veka dalje. Da bomo vedeli, kaj mislim s tem ugovorom, mi ni takoj treba izreči fraze "Harrisova metoda", saj sodim h generaciji, ki jc prepričana, da Harris ni ravno začetek in vrh sodobne arheologije. Dovolj je omeniti, da je že stara "duell- ska šola", razvita na Štalenskem vrhu /in pri nas v malo bolj odmaknjenem času prakticirana morda v najbolj čisti obliki pri antični fazi Ptujskega gradu (Klemene) in pri gradu v Ajdovščini (Petru, Svoljšak)/, vse to zahtevala. Šele ko je to predstavljeno, preidemo lahko na predstavitev spoznavnih celot in to predstavitev je kolega Ruprechtsbcrgcr po mojem mnenju zadovoljivo opravil. Zaključenih arheoloških celot je bilo na obravnavanem zemljišču malo. Zato v knjigi tudi ovrednotenje gradiva ni dovolj tesno povezano s terenskimi dejstvi. Podrobne najdiščne okoliščine so. nedvomno pravilno, navedene v katalogu gradiva le tedaj, ko predmet izvira iz zaključenega sklopa, toda celoto takega sklopa si jc iz objave vendarle težko poiskati. Pomembne so tehnološke in naravoslovne analize, pa tudi analiza arheolo- škega gradiva na podlagi analogij iz Linza in iz drugih delov imperija je skrbno narejena. Vendar pa tudi pri tem pogrešam izrazitejši poudarek na dejstvu, da /in če/ so predmet našli v zaključenem arheološkem sklopu. Nekaj predmetov je ven- darle dodatno datiranih in opredeljenih prav na podlagi arheo- loškega stanja na najdišču. Pogrešam tudi jasne trditve, ali jc gradivo, ki ga avtor predstavlja, hkrati tudi osnova za količinske analize, ali pa je zbral morda le spoznavno in opredeljivo gradivo. Vse naštete pomanjkljivosti se mi zdijo šc toliko bolj po- membne, ker avtor v sklepih skrbno interpretira dogajanja na kraju, kjer jc izkopaval. Dokazuje nam, da smo na pobočju, kjer so stale stavbe le malokdaj, npr. v poznolatenskem času. ko je bila naselbina na višje ležečem temenu velika, ali da jc gradivo, ki sodi v rimski čas. predvsem z ravnanji zemljišča in nasipanji razvlečen odpadek iz naselja. Ni vzroka, da bi mu ne verjeli, žal nam pa ne ponuja dovolj dokazov za ta domišljeni sklep. Objavljanje rezultatov z izkopavanj je nasploh v krizi in katalogi gradiv, nepogrešljivi po eni strani, po drugi strani zaradi obsega vse teže ponujajo dovolj podatkov. Monografske serije v stilu Ostijc, Angerc. Kartaginc ostajajo nedokončane in številčno omejene. Prav zato menim, da moramo s pozor- nostjo do vseh dejstev, saj so vsa relevantna, s premišljenim nizanjem in urejenim podajanjem teh dejstev ter z boljšo povezavo besede in slike ponuditi v objavah kar največ takoj. Edino take obdelave morejo biti tudi dobre osnove za računal- niške programe, ki /in ko/ bodo mogli nadomestiti del obsega publikacij. Iva MIKI. C UR K Werner /anicr: Das riimisehe Kastell Ellingen. Romisch- Germanische Kommission des Dcutsehcn ArchSologischcn Instituts, l.imcsforschungen 23. Von Zabcrn. Mainz. am Rhcin 1992. S prispevki Angelc von den Driesch, Corinnc l.iesau in Petra Scnrflteija. 343 strani, 75 slik. 105 tabel, I priloga. Kastcl Ellingcn leži ob retijskem limesu, v bližini kastela WeiBenburg. V osemdestih letih jc bil kastcl Ellingcn skoraj v celoti moderno izkopan. Pričujoča monografija izčrpno pred- stavlja rezultate raziskovanj in jc avtorjevo doktorsko delo na univerzi v MUnchnu. Meti leti 115 in 125 jc bil postavljen lesen kastcl. Njegovo gradnjo lahko povežemo z ureditvijo retijskega limesa na začetku Hadrijanovcga časa. V delu kastela so vidne določene prezidave iz sredine 2. si. Notranja arhitektura jc bila skrom- na: barake za moštvo in delavnice, v katerih so verjetno predelovali bron. železo in kosti. Ni jasno, kakšna enota je imela sedež v kastelu. Drugo obdobje, katerega začetek je datiran z gradbenim napisom in z dendrokronološkimi podatki v leto 182, se jc začelo s temeljito prezidavo. Kastcl jc dobil kamnite stavbe in kamnito obzidje. Notranja arhitektura se je popolnoma spremenila. V sredini je bilo svetišče za insignijc. Poleg barak za moštvo najdemo tudi skladišče, horrea. Zanicr domneva po arhitekturnih ostankih, da je bil v kastelu prostor za posadko okoli 250 mož in da je verjetno šlo za oddelek pedites singulares. Prezidava kastela in ustanovitev takšnih enot v Reciji je bila verjetno povezana z preureditvijo province in vojske v obdobju markomanskih vojn. Videti je. da takratni boji niso neposredno prizadeli kastela. Utrdba je bila opuščena enkrat v prvi polovici 3. st. Rezultati raziskovanj so predstavljeni s temeljitimi opisi in interpretacijami gradbenih ostankov: utrdbe, stavb v notranjo- sti. poti ter vodnjakov. Med drobnimi najdbami, ki so anali- zirane tudi glede na razporeditev po najdišču, so najpomem- bnejši novci, fibule, tera sigilata, druga keramika, orožje, pivski rog in gcme. Sledijo zaključki, pomembni predvsem za vojaško zgodovino. Prispevki soavtorjcv so posvečeni žival- skim in človeškim kostem. Jana HORVAT Supplcincnta Italiea, Nuova serie, 6 (Unionc accademica nazionalc). Edizioni Quasar, Roma 1990. 228 str. s fotografi- jami. Šesti zvezek serije, o kateri smo pisali že v zadnjih dveh številkah Arh. vest., nas vodi od Šctijc v I. italski regiji (Latium et Campania), prek Cingula v 5. regiji (Piccnumj. Kamcrina v 6. regiji (Umbria), doline zgornjega Tanara v 9. regiji (Liguria) do Tridenta in dežele plemena Anavnov v 10. regiji (Histria ct Vcnetia). Napise iz Sctijc (zdaj Sczzc Roma- no) objavlja Rita Volpe. Ime mesta, katerega prostor je bil naseljen od paleolitika dalje, naj bi bilo etruščanskega izvora, latinska kolonija v njem jc bila osnovana žc 382 pr. Kr., po koncu zavezniške vojne pa je postalo municipij. Najzanimivejši med 17 novimi napisi jc gotovo gradbeni napis iz druge polovicc 3. oz. prve polovice 2. stoletja, na katerem jc omenjen konzul (v arhajski obliki consol) /PostJumiu[s Al- bi/nus. Osebe žal ni mogoče identificirati z nobenim doslej znanim konzulom. Od ostalih 16 napisov nekateri dokumenti- rajo mestne funkcionarje, od četverice mestnih upravnikov s sodnim polnomočjcm (quattuorviri i.d.) do avgustalov. Eden od slednjih je pripadal družini Barbijev. ki jc igrala pomembno vlogo v severni Italiji in v sosednjih panonsko-noriških mestih. Napise Cingula (zdaj Cingoli) objavlja G. Paci. Mestccc jc bilo, kot dokazuje zgodnjerepublikanski napis, na katerem sla omenjena magistra, prejkonc organizirano kot rimski vicus. Iz Ciccrona izhaja, da jc bilo mesto, i/ katerega je izviral Tit Labicn (Cezarjev legat v galskih vojnah in pozneje njegov nasprotnik), verjetno del regije, organizirane kot prefektura - od tod verjetno anomalija, da sta ga upravljala duovira kljub temu, da je pozneje postalo rimski municipij. Novih napisov je le šest. od katerih je zanimiv nagrobni napis nekega Publija Statija Optata, ki je bil v Rimu pisar (seriba) kurulskih edilov. Funkcija je bila dovolj ugledna in očitno si jc Optat pri Cingulu kupil posestvo. Napise i/ umbrijskega Kamcrina (zdaj Camcrino) objavlja Silvia Maria Marengo. Mesto je bilo konec -1. stoletja z Rimom v zavezništvu, za časa imperija pa municipij. 11 novih napisov prinaša predvsem novosti s področja onomastikc, saj dokumentirajo doslej v mestu še neznane družine, kot npr. liarrii, Barullii, Tituleni, Vetilii, Ofellii. Upravno središče zgornjega dela doline Tanara je bilo nekje blizu današnjega Mombasiglia, kjer jc bil najden napis / omembo enega od quattuorviri, kar pomeni, da je bil v bližini rimski municipij. Celotna dolina je še dolgo ohranila konzer- vativni pastoralno-gozdarski značaj, kar dokazujejo ne nazad- nje tudi ostanki predrimske onomastikc (Alebonus, ttitiro, Tessella, Veltona). 21 novih napisov iz le regije prinaša avtorica Cresci Marronc. Sledi 41 novih napisov i/ Tridenta (zdaj Trento), ki jih objavlja A. Buonopanc. Avtor v zgodovinskem uvodu oriše