Nazorni nauk. Nebo — oblaki — solnce — mesec — zvezde. Sedaj stojim pred tabo, med tabo in mano je prostor, ki je napolnjen z zrakom (tukaj labko z roko zrak zamajemo, da učenec čuti gibanje zraka). Pred tabo je tedaj zrak. — Poleg tebe na desni sedi tvoj součenec I. Med njim in tabo je tudi zrak. Na levi tudi. Od obeh strani je tedaj zrak. — Nasproti prednjemu je nazadnje, tudi zadej je zrak; tedaj na kratko: 1. okoli nas jezrak, povsod nas zrak obdaja. Pod nami je na tleh. Vse, kar je okoli nas, je na zemlji, tedaj: 2. podnamijezemlja. Nad nami je zrak (ako smo v izbi strop). Zrak sega do neba (tako sodi otrok). Nad nami je toraj nebo, tedaj: 3. nadnamijenebo. Po tem rečemo: okoli nas je zrak, pod nami je zemlja, nad nami je nebo. Ne b o. Tudi nebo (tako se nam vidi) sloni na zemlji in sicer ne na stebrih, ampak z robom (krajem). Ta nebesni rob nareja okroglo čerto, je okrožen. Čerta, katero si mislimo na nebu potegnjeno nad tem robom povsod enako daleč od njega, je tudi okrožena. Vsaka taka čerta od nebnega roba do njegovega središča nareja krog. Labko si mislimo neizreženo veliko takih čert na nebu, ki gredo od ene točke nebesnega roba do druge. Te sicer ne narejajo popolnoma kroga a le nekaj njega, ali oblok (večji ali manjši). Vsaka čerta, katero si mislimo na nebu, je obločna. Tedaj pravinio, da je nebo obločno, da je oblok. Nebo pa nima kotov ali voglov, tedaj: Nebo je oblok, kateri (kakor se nam zdi) na zemlji sloni. Dvoje pravimo tedaj od neba, namreč: 1. da je oblok, 2. da sloni na zemlji. Nebeški oblok je navadno modre barve, vendar nekake posebne. Kar je tako modro, kakor nebo, pravimo, da je višnjevo. Zjutraj in zvečer se narn zdi nebo, ali le nekaj njega, rudeče, ob nevibti pa černo. Večkrat je jasno, pa tudi megleno. Nebeški oblok sloni na zemlji. Ako smo na pr. v sredi ljubljanskega polja, na pr. pri smodnišnici ali zidanici za smodnik, se nam vidi kraj neba na eni strani pri Zalogu, na drugi strani nad Šentvidom, kakor bi slonel na zemlji. Ako pa gremo tje, kjer sta se na videz dotikovala nebo in zemlja, vidimo le-tam, od koder smo prej svet ogledova'i kraj neba. Kraj neba in zemlje, kakor ga vidimo, je okrogel, tedaj imenujemo to: vidno okrožje, obzorje ali prizorje. Iz tega pa spoznamo, da je naše obzorje diugače, ako ogledujemo kraj iz drugega kraja, ali, kakor mi spremenimo svoje stališče, spremeni se nam tudi obzorje, ali: po različnih stališčih iraamo tudi različno prizorje. Na ravnini veliko dalje vidimo, kakor v berdovitem ali goratem kraji. Iz gore, stolpa i. t. d. veliko dalje vidimo, kakor iz nižave, naše obzorje je večje. NajveCje je naše prizorje, ako smo v ravnini na vzvišenem kraji. Morje, kedar je pokojno, je ravnina naj bolj ravna, tedaj ... Redko kedaj je nebo Čisto jasno, večidel je z oblaki pokrito, je oblačno. Po dnevu vidimo na nebu navadno solnce. Po noči vidimo luno in zvezde. Ker se nam vidi, kakor da bi bilo nebo z zvezdami pokrito, zato je imenujemo zvezdnato nebo. Na nebu tedaj vidimo: oblake, solnce, luno in zvezde. a. Oblaki. Snov. Ljudje, ki so hotli iti na goro, so videli ob znožju nad sabo oblake. Ko so šli v goro, prišli so v gosto meglo. Naprej stopaje, prišli so iz megle in vidili so nad sabo jasno nebo in pod sabo pa oblake. Gosta megla pa, skozi katero so šli, je bila oblak. Oblaki tedaj niso nič druzega, kot gosta megla. Megla zmoči, se je tedaj niogla narediti iz vode; je iz ^odenih par. Barva. Naj več oblakov je sivih, nekoliko je belkastih. Zjutraj in zvečer vidimo večkrat rudečkaste in rumenkaste oblake, oblaki so žarni. Ob nevihti so na nebu černi oblaki. Velikost in podoba. Oblaki so veliki in mali, in včasi, posebno ob deževnem vreinenu je vse nebo pokrito z eno samo meglo. Včasih pa plavajo posamezne inegle, podobne kosmičem, in potem jim pravimo: meglice (jančki megleni), večkrat so pa v plasteh razne visočine, često- krat narejajo velike stolpe in gore, posebno ob hudi uri, ali so pa tudi podobne hišara, drevesam, ljudem i. t. d. Gibljivost in gibanje. Sedaj vidimo oblake na nebu. Navadno vidimo, da se preinikajo; kmalo od zahoda na vzhod, kmalo od juga, ktnalo od jugovzhoda i. dr. Vselej pridejo od ondod, od koder veter vleče, gredo tje, kamor vleče. Veter jih goni. Kolikor tedaj veter nareja, da se oblaki gibljejo, imenujemo, da je veter vzrok njihovega gibanja. Včasih vidimo, kako gredo visoko v zraku oblaki od vzhoda proti zabodu, ko med teni gredo drugi oblaki z zahodnim vetrom proti vzhodu. Da si to stvar razjasnimo, moramo si misliti, da je visoko v zraku (v višjem ozračji) ob enem tudi vzhodni veter. Skušnje drugje so tud; to poterdile. Korist in škoda. Iz oblakov pada dež, sneg in toča, in tako napajajo v poletni vročini žejno polje, po zimi pa pokrivajo mlado sejanje z mehko, gorko odejo in je varujejo mraza; zgodi se pa tudi, da se letina slabo obnese (zarad preveliko dežja, zarad toče i. dr.). V oblakih se tudi nareja nevihta; nevihte so zelo koristne, pa so tudi včasih zelo škodljive. Pesnik to pove v kratkih besedah. Iz oblaka Blagor pride Dež jzide Iz oblakov v strah susesk Udri tresk!