LETO I. ŠT. 46 / TRST, GORICA ČETRTEK, 5. DECEMBRA 1996
NOVI
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGCE 549/95,	CENA	1500	LIR
ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA —	________________________
NOVI GLAS ) E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. | A N U A R | A 1996
NEKAJ
UGOTOVITEV
Tržaška pokrajina in miljska občina bosta torej imeli desnosredinski upravi. Pravzaprav bosta to bolj desni kot sredinski, saj je Fini-jevo Nacionalno zavezništvo prva stranka na Tržaškem z 29% glasov, v novem pokrajinskem svetu pa bo imela sedem svetovalcev. Ta volilni uspeh naslednikov fašistične stranke je prvi podatek, ki ga gre zabeležiti in ki vzbuja veliko zaskrbljenost.
Naslednji podatek, ki ga je treba omeniti, je izredno nizka volilna udeležba. Opazovalci si to dejstvo razlagajo na različne načine: nezanimanje, indiferentnost za krajevno problematiko in za politiko sploh, prepričanje, da ustanova pokrajine ni kdove-kako pomembno telo (k takemu prepričanju je prispevalo tudi zadržanje predstavnikov levih strank) itd. Gotovo pa je, da je nizka udeležba vplivala na izid volitev, saj so po nekaterih ocenah ostali doma ravno levosredinski volivci, nekateri iz brezbrižnosti, drugi pa (tu mislim predvsem na volivce Stranke komunistične prenove), ker so jim tako naročili strankini vrhovi. Zlasti je to vplivalo v Miljah, kjer je presenetljivo zmagala desna sredina.
V novem pokrajinskem svetu bodo sedeli štirje svetovalci slovenske narodnosti. Ce bi bila zmagala levosredinska koalicija, bi jih bilo izvoljenih šest. To pomeni, da je svojčas stranka Slovenske skupnosti ravnala prav, ko je vložila priziv proti t.i. Palamarove-mu odloku iz leta 1956, ki je v nasprotju z veljavnim italijanskim zakonom dodelil tržaški občini veliko večino volilnih okrožij (21 na 24). To je oškodovalo okoliške občine, zlasti pa slovensko manjšino. Priziv SSk je bil sprejet, tako da je v tržaški občini bilo 12 okrožij, 12 pa jih je bilo porazdeljenih po okoliških občinah.
Prav SSk, ki je nastopala v okviru liste TS 2000, ni prodrla na volitvah. To je razvidno zlasti v občinah Dolina in Devin-Nabrežina. Mnogi si to razlagajo z dejstvom, da ni nastopala s svojim znakom, s krizo Tržaške kreditne banke itd. Na dlani je, da bodo morali njeni predstavniki in člani podrobno analizirati vzroke neugodnega rezultata in poiskati nove rešitve, predvsem v luči občinskih volitev v Trstu in v Devinu-Nabrežini, ki bodo prihodnje leto. Kljub temu pa je predstavnik SSk ponovno v tržaškem pokrajinskem svetu, v miljskem občinskem svetu pa je predstavnik slovenske stranke sploh edini slovenski svetovalec. To je zelo važno, saj bodo imeli Slovenci, ki želijo politično samostojno nastopati, neposreden vpogled v delo obeh uprav, ki imata, ne pozabimo, tudi široke pristojnosti glede urejanja teritorija.
IVAN ŽERJAL
/a
POT V EVROPO JE ZA ITALIJO ZELO STRMA
DRAGO LEGISA
"Polnopravna udeležba pri gradnji združene Evrope zahteva velike napore in precejšnje žrtve od vseh prizadetih držav, zlasti od Italije, ki jo pestijo neravnovesja, brezposelnost, pretirana zadolženost, staranje prebivalstva in celo ohromljenje državnih institucij."
Tako je pred dnevi napisal 86-letni dosmrtni senator Leo Valiani, eden redkih še živih "očetov" italijanske republike. Javnosti je senator skušal pojasniti, zakaj večina držav, članic Evropske zveze, kaže tolikšno nezaupanje do Italije. To je spet jasno prišlo do izraza ob vrnitvi italijanske valute v Evropski denarni sistem (EDS). "Naši evropski partnerji - je pisal milanski Corriere della Sera - terjajo od Italije vrsto takšnih jamstev, kakršnih od drugih držav ne zahtevajo niti v sanjah. Italija mora plačevati
visoko ceno za svojo preteklost, četudi velikih bremen te preteklosti ni hotela nikdar priznati."
Italijanska valuta je morala iz EDS leta 1992, ker nihanje njene vrednosti v primerjavi z ostalimi valutami ni bilo v skladu s predpisi, ki urejajo ta sistem. Šibkost lire je posledica raznih dejavnikov, med temi pa je gotovo najbolj opazna velikanska zadolžitev države, saj znaša nič manj kot dva milijona milijard lir. Predstavniki držav, članic Evropske zveze, med njimi predvsem Nemčija in Francija - so med pogajanji od Italije zlasti zahtevali, naj nudi trdna jamstva, da bo z ustrezno finančno politiko odpravljala svojo rakasto rano - velikansko zadolžitev. Zdaj tudi razumemo, zakaj so bila pogajanja v Bruslju tako težavna, ko je bilo treba določiti novo uradno pariteto lire, to je razmerje vrednosti italijanske denarne enote do vodilne evropske valute, ki je v tem trenutku nemška marka. Končno je bilo sklenjeno, da velja ena marka 990 lir, kar je torej nova, uradna pariteta lire.
Če hoče Italija še dalje računati, da bo pripadala skupini držav Evropske zveze, ki bodo v skladu s pogodbo iz Maastrichta dobile skupno evropsko valuto na začet-ku leta
1999, bo poleg vsajdvelet-nega članstva v EDS morala izpolnjevati še en pogoj: razmerje med javnim primanjkljajem in kosmatim narodnim proizvodom bo moralo znašati največ 3%. Kaj to pomeni? V Maastrichtu je bilo sklenjeno, da javni primanjkljaj ne sme prekoračiti meje 3% kosmatega narodnega proizvoda.
Kakšno je ta trenutek to razmerje v Italiji? Ministrski predsednik Prodi se je pred dnevi na vprašanje časnikarjev izmikal natančnemu odgovoru, omenil pa je podatek 3,3%, kar pomeni, da bi razlika znašala le 0,3% od v pogodbi določene meje. Odločno pa je naglasil, da bo na začetku leta 1999 to razmerje popolnoma ustrezalo določilom maastrichtskega dogovora. V ta namen namerava vlada predlagati v odobritev parlamenta dva bistvena ukrepa: primeren finančni zakon (za leto 1997 je v teku razprava v senatu) in poseben, t.i. "davek za Evropo", ki ga bodo davčni ob-vezanci plačali prihodnje leto. Višine tega davka vlada še ni dokončno določila.
Izvedenci in poznavalci italijanskih razmer pa menijo, da sami davki ne bodo mogli sanirati slabih razmer in da so zato potrebne t.i. "strukturne" spremembe, zlasti na področju zdravstva in socialnega skrbstva. Pri tem npr. opozarjajo na pokojninski sistem, češ da je takšen, kakršnega si ne morejo privoščiti niti najbogatejše države na svetu. Tu ne gre za odpravo socialne države, temveč za odpravo vrste anomalij, kakršne so na primer t.i. "baby pokojnine", ko sme uslužbenec v javni upravi v pokoj že po 15-18
letih delovne dobe. Predsednik Prodi je v zvezi s sistemom pokojnin zahteval od Zavoda za socialno skrbstvo (Inps) posebno poročilo, a so sindikati brž zagrozili s stavko, češ da se o pokojninah ne bo razpravljalo pred letom 1998, kot je bilo svoj čas dogovorjeno.
Za normalizacijo italijanskih razmer bi bilo sicer še marsikaj potrebno. Omenja se predvsem trdnost vlade, za kar pa bi bile nujne nekatere institucionalne, celo u-stavne spremembe.
V tej zvezi prihaja v poštev deio posebne dvodomne komisije, mnogi - med njimi bivši predsednik republike Cossiga - pa v uspešno delo te komisije resno dvomijo in trdijo, da je treba čimprej izvoliti ustavodajno zbornico. Jasno je, da današnja velika zmeda v državi hudo škoduje rednemu delu Prodijeve vlade. Če pa še u-poštevamo, da na tako kočljivem področju, kot je sodstvo, kar vre od sporov, zavisti in celo sovraštva, moramo priznati, da je mera polna. Sodstvo, oziroma njegov del, ima sicer zgodovinsko zaslugo, da se je v Italiji začel boj proti korupciji, toda vse kaže, da so se nekateri sodniki že tako prevzeli, da si kratkomalo lastijo pristojnosti, ki jim po ustavi nikakor ne pripadajo. Tako prihaja do nevarnih neravnovesij, ki zaostrujejo že tako preveliko zmedo.
Predsednik poslanske zbornice Violante - po poklicu je sodnik in je politično pripadal KPI, zdaj pripada DSL - je na začetku svojega predsedniškega mandata takole dejal:
--------STRAN 2
Saša Rudolf
MILOŠEVIČ V ŠKRIPCIH
intervju
TONE BEDENČIČ
TOLAŽILNA NOVICA Sporočeno je bito, da se je našla rešitev za TKB. Prevzela naj bi jo večja italijanska banka, s katero bi sodelovali ena slovenska in ena hrvaška banka. Uslužbenci bodo ohranili svoja delovna mesta.
PRIZNANJE MARIJU MAVERJU
JUBILEJNO ALI SVETO LETO
Nadja Maganja
OB KOBALOVI AFRIKI ALI NA SVOJI ZEMLJI
Ivan Žerjal
BOGATA 31. PEVSKA REVIJA ZCPZ
Saša Quinzi
RAZSTAVA KLAVDIJA TUTTE
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1 <)96
Davorin Devetak GIRALDIJEV FILM MEJA
Luigi Tavano
1945: KONČNA KRIZA ENOTNOSTI... (1)
Erika jazbar
GIOVANNI VOGRIČ V BENEŠKI GALERIJI
Erik Dolhar
TEŽAVE ZAMEJSKEGA ŠPORTA
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1996
SVET OKROG NAS
PRITISK PROTESTOV
MILOŠEVIČ V ŠKRIPCIH
SAŠA RUDOLF
Mesto proti podeželju, proletarci proti kmetom, reformisti proti konservativcem: v Srbiji seje spor okrog razveljavitve krajevnih volitev spremenil v protirežimski odpor, v katerem so se vloge frontalno zamenjale.
DeUivci masovno zapuščajo Miloševi-čevo socialistično stranko in se pridružujejo opoziciji, režim podpira le podeželje, ki je pod vplivom uradne informacijske mreže. Če se je v prvih tednih Miloševič odločil za mehko roko, računajoč, da bo ma-nifestantov iz dneva v dan manj, da jih bo z ulic pregnalo slabo vreme, sta ga vztrajnost in nepopustljivost demonstrantov prisilila h grožnjam in ukrepanju, kar bo nujno še bolj zaostrilo položaj v Srbiji. Notranji minister je že napovedal, da bodo morali organizatorji manifestacij predhodno dobiti dovoljenje, opozicija pa je odgovorila, da bo prevzela upravo v vseh tistih mestih, v katerih si je zagotovila volilno zmago. Draškovič in Dindič glasno zahtevata Miloševičev odstop, zahodna diplomacija pritiska na predsednika, naj s kompromisom reši krizo, upokojenci in brezposelni dvi-gajo glas, saj so na robu preživetja - stanje se slabša iz dneva v dan. Vse kaže, da tokrat Miloševič, ki ga zapuščajo celo člani Srbske akademije znanosti in umetnosti, ne bo našel izhoda v zunanjem sovražniku (obnovitev vojne že zaradi ameriških pritiskov ni več možna), pač pa bo moral zadovoljiti ulico s čistko v strankinem in vladnem krogu. Oblast naj bi zapustili najradikalnejši bivši komunisti, na katerih je slonel Miloševičev režim.
S 1. STRANI
POT V EVROPO JE ZA ITALIJO STRMA
REŠITEV ZA TKB V Prešernovem gledališču v Boljuncu so v torek, 3. decembra, zborovali uslužbenci Tržaške kreditne banke. Zborovanje so sklicali sedanji upravitelji bivšega slovenskega denarnega zavoda, ki je v stečaju. Začasni upravitelji so zborovalcem sporočili, da se je našla rešitev za TKB. Slednjo bo prevzela večja italijanska banka ob sodelovanju po ene slovenske in ene hrvaške banke. Uslužbenci bodo obranili svoja delovna mesta, vendar jim je bilo že sedaj sporočeno, da bodo prejemali nekoliko nižje dohodke.
"Italije ne moremo spremeniti v veliko sodno dvorano, kjer se kot v novi, laični Jozafatovi dolini merijo krivde in zasluge vsakogar, kdor je kdaj opravljal javno funkcijo." Nauk je jasen in tudi preprost: sodstvo naj dela to, za kar je pristojno, naj torej skrbi, da se bo spoštoval zakon.
Vse to se sicer lepo sliši, toda stvarnost je mnogo bolj zapletena. Pred dnevi se je na primer zgodilo, da je predsednik vlade Prodi prav med obiskom v Trstu zvedel,
da zahteva namestnik državnega pravdnika v Rimu, naj se proti njemu uvede kazenski postopek. Ko je bil predsednik Iri-ja (Zavoda za industrijsko prenovo), naj bi zlorabil svojo oblast. Pri prodaji podjetja Cirio naj bi omenjeni zavod imel 400 milijard lir škode. Sredi januarja bo pristojni sodnik odločil, ali bo predsednik vlade moral na zatožno klop ali ne. Tudi ta "nezgoda" gotovo veča že tako veliko zmedo v državi in očitno škoduje ugledu Italije v tujini.
KDO JE MARJAN SCHIFFRER
Prvo sejo novoizvoljenega slovenskega parlamenta je vodil poslanec Slovenskih krščanskih demokratov Marjan Schiffrer. Star je 74 let in je najstarejši poslanec v novem parlamentu. Zato mu je tudi pripadlo mesto začasnega predsednika.
Marjan Schiffrer je po 2. svetovni vojni bil šolnik na Tržaškem in obiskoval univerzo v Trstu. Leta 1949 se je izselil v Argentino, kjer je poleg redne službe vodil slovenske tečaje in bil v zadnjih letih na čelu vsega slovenskega šolstva v Argentini.
V novem slovenskem parlamentu imamo torej prvega poslanca, ki prihaja iz zdomstva, a dobro pozna tudi našo zamejsko stvarnost.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0 481 / 533177 F A X 0481 / 5 3 6978
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419
GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28,1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCY S.R.L, / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 60.000,
INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 110.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
V SLOVENSKEM PARLAMENTU
PRECEDENS TUDI ZA NAS
Medtem ko nam Italijani (tudi demokrati) v zadnjih letih dejansko osporavajo pravico do svojega slovenskega župana v Nabrežini, se je zgodilo, da so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v slovenski Darlament kar trije poslanci italijanskega jezika in narodnosti.
Ti so: župan v Kopru Juri, župan v Izoli Gasparini in poslanec Battelli, ki so ga v skladu z ustavo izvolili pripadniki italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji (volilo ga je kakih 1.700 upravičencev). Juri je bil izvoljen na Združeni listi socialdemokratov, Gasparini pa na listi Liberalne demokracije Slovenije.
Zanimivo je, da sta v novem državnem zboru tudi dva Madžara, kar pomeni, da imata obe narodni manjšini (italijanska in madžarska) kar 5 od skupnih poslancev, kolikor jih je v slovenskem parlamentu.
Pri nas v Italiji slovenska manjšina nima, kot znano, pravice do svojega predstavnika v rimskem parlamentu niti ne v deželnem svetu ter v drugih pomembnih izvoljenih upravnih telesih. Tiste italijanske stranke, ki kažejo razumevanje za našo manjšino - tu prihajata dejansko v poštev le DS L in SKP -postavljajo na svoje liste slovenske kandidate takorekoč po kapljicah in se je treba v
dobršni meri zahvaliti sreči, če je slovenski kandidat tudi izvoljen.
Izvolitev peterice poslancev v slovenski parlament mora po našem biti pomemben precedens tudi za našo slovensko manjšino v Italiji. -----------DL
DR. JANEZ PODOBNIK PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
Za novega predsednika slovenskega parlamenta je bil skoraj soglasno izvoljen dr. )anez Podobnik, ki politično pripada Slovenski ljudski stranki. Prejel je 82 od skupnih 90 glasov, kar pomeni, da je bil predhodno dosežen sporazum med vsemi političnimi skupinami, prisotnimi v državnem zboru, razen s Slovensko nacionalno stranko. Za podpredsednike so bili izvoljeni Zoran Thaler od LDS, Borut Pahor od ZLSD in Helena Hren-Vencelj od SKD.
Dr. )anez Podobnik je župan v Cerknem in je bil izvoljen za poslanca že na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji. Po poklicu je zdravnik in ima 37 let.
SSk NA KONGRESU SVP
Deželni tajnik SSk Martin Brecelj in goriški pokrajinski predsednik stranke Stefan Bukovec sta se nedavno udeležila 43. rednega kongresa Južnotirolske ljudske stranke (SVP) v Meranu. Kongres se je odvijal pod naslovom Tirolska identiteta v Evropi. Kot je v svojem uvodnem poročilu poudaril strankin prvak Siegfrid Brugger, se namerava SVP še naprej zavzemati za uveljavljenje pravic in koristi nemške in ladinske manjšine na Južnem Tirolskem, in to ob krepitvi pokrajinske oz. deželne avtonomije in v čedalje tesnejši povezanosti z avstrijsko zvezno deželo Tirolsko.
To politiko sta na kongresu podprla avstrijski podkancler VVolfgang Schussel in glavar avstrijske Tirolske VVendelin VVeingartner, žela pa je tudi široko soglasje v razpravah delegatov. SVP je tako z obnovljeno enotnostjo že začela priprave na prihodnje pokrajinske oz. deželne volitve, na katerih namerava ponovno predstaviti kot nosilca kandidatne liste sedanjega predsednika bocenske pokrajinske vlade Luisa Durnvval-derja.
Kongres je kot ponavadi nudil tudi veliko priložnosti za neformalne stike in pogovore med udeleženci. Brecelj in Bukovec sta tako imela priložnost, da opozorita vodilne južnotirolske politike na pereče probleme Slovencev v Italiji.
NOVO OBDOBJE ŠE NAPREJ HITRO SPREMINJA RAZMERE
JANEZ POVŠE
V novem času je prav gotovo najnevarnejša negibnost bodisi na družbeni bodisi na zasebni ravni. V trenutku, ko dandanes posameznik ali odgovarjajoča družba nista sposobna učinkovitih dejanj, je mogoče govoriti o negib-nosti. Praktično to pomeni, da se vsesplošna spreminjanja nadaljujejo in na ta način hitro izničujejo učinek že prej opravljenih dejanj. Da novo obdobje še naprej izredno hitro spreminja razmere, govorijo že dogodki v neposredni bližini, pri čemer imamo v mislih nedavne volitve v Sloveniji ter razmere na Hrvaškem oziroma v Zvezni republiki Jugoslaviji, vsemu naštetemu pa bi bilo mogoče dodati preobrate na italijanski politični sceni. Dogodki na ozemlju nekdanje Jugoslavije dokazujejo, kako je edini odgovor na novo obdobje resnica demokracije. Resnična demokracija ne dopušča dolgega mirovanja na istem mestu, kar so pokazale volitve v Sloveniji. Docela obvladano politično prizorišče, ki je bilo že kar preveč umirjeno in negibno, je moralo odstopiti prostor bolj dinamičnemu razvoju. Hrvaška in Zvezna republika Jugoslavija v bistvu dokazujeta isto resnico, toda v teh primerih vladajoče sile vse bolj teptajo načela demokracije, ker se le na ta način še držijo na oblasti. Ob vsem tem je jasno, da lahko ravno zaradi takšnega zadrževanja sprememb ozi-
roma negibnosti kaj hitro pride celo do nevarnih zaostritev.
Znotraj manjšine smo v novem obdobju v izredno težkem položaju. V bistvu smo storili v zadnjih letih zelo malo, da bi se resnično poslovili od prejšnjega obdobja. Kljub številnim znamenjem od zunaj nismo bili v zadostni meri pripravljeni, da bi stopili v korak s časom, to pa pomeni ustrezno demokratično ureditev v posebnih pogojih, v katerih živimo. Še več, kaj hitro smo pripravljeni prisegati, da že živimo sredi razvite demokracije in da nam zaradi tega ni treba storiti prav ničesar. Ob tem je seveda jasno, da se vzdrževanja prejšnjega obdobja praviloma in v prvi vrsti oklenejo tisti, ki so bili tedaj na boljšem, zaradi tega jim navadno ni kaj dosti mar tistih, ki so bili izven njihovega kroga. Poenostavljeno rečeno, je v tej misli zaobjet značaj prehodnih zgodovinskih obdobij, ki so težavna, čeprav odpirajo nova obzorja. Nekaterim pač ni do tega, da bi se zadeve v bistvu predrugačile, in ravno v tej drži preti nevarnost na njih same. Dejstvo je, da se je eno obdobje zaključilo in novo pričelo, edina rešitev je hiter premik s položaja, na katerem smo vedrili prej. Za manjšino je seveda še vedno čas, da ujame korak z novim obdobjem, prej našteti dogodki v Sloveniji, na Hrvaškem in v Zvezni republiki Jugoslaviji so dodatni pokazatelj, da se prehod v novi čas še zdaleč ni končal in da je zato še vedno mogoče napraviti dobre poteze v duhu nove skupne politike oziroma organiziranosti. Vsaka nadaljnja negibnost bo manjšino v celoti stala še več udarcev, kot smo jih doživeli doslej.
INTERVJU / TONE BEDENČIČ
Salezijanski duhovnik Tone Bedenčič, znan po svojem delovanju na mladinskem področju, praznuje danes 20-letnico svojega župnikovanja v župniji Repentabor na Tržaškem. Da bi obletnico primerno počastili, bo v nedeljo, 8. decembra, slovesnost na Colu. Ob tej priložnosti smo se želeli z g. Bedenčičem pogovoriti o njegovem prihodu na Tržaško, o delovanju v župniji, v openskem Marijanišču in med mladimi ter o njegovem pogledu na stvarnost slovenske narodnostne skupnosti na Tržaškem.
G. Bedenčič, ali bi lahka povedali, odkod ste doma?
Kdaj ste bili posvečeni in kdaj ste prišli na Tržaško?
Doma sem iz Ljubljane, kjer sem tudi obiskoval šolo. Za duhovnika sem študiral v salezijanski družbi. Tam sem bil tudi posvečen leta 1973. Leto kasneje sem prišel na Tržaško. Od takrat ves čas delujem tu.
Zakaj ste prišli v zamejstvo?
V	zamejstvo sem prišel, ker so tako želeli predstojniki in so bile takrat potrebe tudi v zamejskem prostoru, tržaška Cerkev je namreč prosila za nekoga mlajšega, da bi delal z mladino. Do takrat je bilo Marijanišče tipičen zavod. Leta 1974 se je preoblikovalo: nismo imeli več notranjih gojencev in želeli smo delovati bolj pastoralno, neposredno v stiku z mladimi, z njihovimi skupinami, ki bi se zbirali v Marijanišču oz. da bi delali po župnijah in zajeli celotni tržaški prostor.
LE IZ ZDRAVE DRUŽINE LAHKO RASE ZDRAVA MLADINA
IVAN ŽERJAL
Že prej pa sem imel nekaj stikov z nekaterimi zamejci, predvsem z mladimi. Potem sem se tudi z njimi malo pogovoril, tako da mi je bilo lažje narediti korak in priti na Tržaško.
Kakšen je bil prvi stik z zamejsko stvarnostjo?
Prvi stik z zamejsko stvarnostjo je bil preko skavtov. Najprej sem spoznal tržaško mladino. Že med počitnicami sem bil duhovni vodja vseh taborov. Ko sem prišel v Marijanišče, sem dve leti delal samo na tem področju, čeprav je bilo to delo težko, ker ni bilo nobenih struktur. Niti ni bilo nobenega zagotovila, kako bi se osebno preživljal. Naslednje leto sem začel poučevati na šoli, potem smo salezijanci prevzeli župnijo Repentabor, za župnika pa sem bil določen jaz (uradni odlok je iz decembra 1976). Od tega je sedaj že dvajset let. Se vedno sem župnik, obenem pa še opravljam vse tisto, kar sem že delal pred prevzemom župnije, tako v okviru Marijanišča kot skavtske organizacije.
Ste repentabrski župnik, skavtski duhovni vodja in ravnatelj Marijanišča... Prvo delo je gotovo župnija, ostalemu se posvečam, kolikor mi čas dopušča. Prejšnja leta sem se morda malo več ukvarjal z mladino; zadnja leta pa, odkar je v teku gradnja in prenova Marijanišča - pri tem so velike težave - mi ostaja zelo malo časa.
Kako je v vseh teh letih potekalo delo v župniji?
Moja temeljna služba je župnija. Morda se premalo zavedamo, da
so naše župnije osnovne celice verskega življenja. Zato sem se pri delu v župniji posebej posvetil oblikovanju žive župnijske skupnosti. To se mora odražati pri nedeljski službi božji in pri dejavnostih, ki segajo tudi v vsakdanje življenje župnije in družbe. Dodati moram, da se večina mojega dela izvaja prav prek dela z mladimi, od otrok do njihovih družin.
Lahko rečem, da sem z opravljenim delom zadovoljen. Župnija kot verska skupnost je ostala trdna. Število obiskovalcev maše se ni zmanjšalo, nasprotno, v teh letih se je celo povečalo. Tudi struktura se je delno spremenila: ni več toliko samo starejših ali mlajših, ampak je precej močna tudi srednja generacija.
Tri področja so, na katerih sem veliko deloval - poleg seveda vsega tistega, kar spada v redno delovanje župnije; to so: delo z mladimi, delo na kulturnem področju prek
zborov in obnovitev celotnega kompleksa na Repentabru. V vseh dvajsetih letih je bila redno vsako leto skupina strežnikov, pevcev in vseh otrok na skupnih župnijskih počitnicah. Sedaj imamo že redno poleti in pozimi po teden dni, da skupaj preživimo z otroki. Zadnja leta so se nam pridružile tudi nekatere družine. Od leta 1976 delujejo tudi skavti. Vse te tri mladinske skupine - strežniška (vedno je okoli deset strežnikov), pevska in skavtska - vztrajajo že dvajset let.
Drugo področje, ki sem ga omenil, je področje zborovskega petja. Sprva sta bila otroški in mladinski zbor, zatem smo ustanovili tudi ženski zbor. Iz tega je potem nastal še mešani zbor. Največ dela je bilo z mladinskim oz. otroškim zborom. Ko je bilo v tistih letih v župniji veliko otrok in še ni bilo občutiti demografskega padca, smo imeli lepo pevsko skupino; redno smo tudi nastopali na vsakoletnih mladinskih revijah ter hodili na razne turneje po Evropi in k slovenskim zdomcem. Omenil sem mešani pevski zbor: ta je zelo pomemben, in sicer ne toliko zaradi petja samega, ampak predvsem zato, ker vključuje jedro najbolj delavnih ljudi v župniji. Pevski zbor je torej jedro župnije in daje utrip vsemu.
Tretje področje je obnova celotnega kompleksa Repentabor. Prva leta je bilo zelo težko, saj sem moral sam opravljati popravljalna dela. To se je počasi spremenilo s pomočjo ljudi in s tem, da smo sistematično začeli popravljati cel kompleks, tako da smo prav zdaj v zaključni fazi z obnovo ometa na severni strani nad prepadnim delom. Tako so najpomembnejša dela opravljena. Reči pa moram, da me
to materialno delo ni nikoli oviralo pri delu za župnijo, medtem ko istega ne morem reči glede dela v Marijanišču.
V	teh dvajsetih letih ste
verjetno dobro spoznati zamejstvo. Kakšen vtis Vam daje slovenska narodnostna
skupnost v Italiji danes s posebnim ozirom na mladino?
Na Tržaškem sem dejansko že 22 let, na Repentabru pa 20. Čeprav sem torej v zamejstvu že toliko časa, težko rečem, da ga dobro poznam. Lahko rečem le, da sem ga začutil z vso njegovo problematiko. Opažam, da se je v 20 letih marsikaj spremenilo. Način življenja, odnos do bivanja, odnos do lastne samobitnosti. Danes se občuti kriza tako na verskem kakor na kulturnem, biološkem in tudi moralnem področju. Vsak kristjan bi v takem položaju imel še posebno dolžnost, da bi iz prepričanja vere in moči skupnosti dajal skupnosti nov zagon, novo življenje, upanje, gradil svet vrednot in pravilen odnos med ljudmi; enostavno, da bi bil zdravilo za družbo. Takih kristjanov ni veliko. Mnogokrat še ta mala jedra obupujejo in se zapirajo vase. Za mnoge pa sta krščanstvo in Cerkev le del tradicionalno-folklorne pripadnosti.
Omenil sem, da živimo v nezdravi družbi. Zato tudi mladina to okuša na svoji koži. Protiutež je zdrava družina, duhovno in človeško bogata. Le iz nje lahko rase zdrava mladina. Vse ostale vzgojne organizacije to le nadgrajujejo. Zal je vedno več mladine, ki potrebuje kurativno pomoč. To velja tudi za župnijske skupnosti. Samo, če je družina živ član župnije, bodo tudi otroci, mladina, prihajali ob nedeljah k božji službi in drugim dejavnostim.
PISMO UREDNIŠTVU
O ZLOMU TKB-JA
Vsi so (smo) jim zavidali! Komaj so dokončali šolo, že so dobili -po mnenju vseh - odlično službo v našem elitnem denarnem zavodu. Nekateri so se zadovoljili zgolj s sorazmerno dobro službo, spet drugi (prizadevnejši) so napredovali do funkcionarjev; izbranci pa so se povzpeli celo do najvišjih mest na hierarhični lestvici s plačo, ki je dosegala - ali celo presegala -večkratno povprečno plačo delavca. Danes pa se vsi ti "srečniki" znajdejo na prepihu. Delovno mesto se jim maje, v banko so prišli tujci, ki odločajo ne le o njihovi prihodnosti, ampak celo o usodi marsikaterega zamejca oz. njegove finančne zmogljivosti, ki se ne naslanja na prihranjeni denar ne na zaupljivost podjetja.
Čemu vse to? Mačehovska država, v kateri živimo, nam je pod mednarodnim pritiskom bila prisiljena odpreti banko kot (delno) povračilo za prizadeto škodo s strani dvajsetletnega terorja. Še se
spomnim velikega navdušenja vseh nas, da smo končno prišli do svojega denarnega zavoda, in to v centru mesta. Bil je sicer majhen, skromen, a naš. Ko si vstopil, si se z nameščenci pogovarjal v svojem jeziku, in to v letih, ko so zlasti na tržaški univerzi prevladovali (milo rečeno) desničarji, dali so ti dvojezično čekovno knjižico. Velika večina - če že ne vsi - se sploh ni vprašala o pasivnih ali aktivnih obrestih; dovolj je bilo, da si bil klient "naše" banke. Marsikdo je hitel z nakupom delnic tega zavoda; ustanovni člani, ki so s ponosom opravili svoje "poslanstvo" odprtja banke, so se morali podvreči šikaniranju finančnih oblasti in zlonamernemu podtikanju italijanskega dnevnika, ki je organiziral pravo kampanjo proti tem novim "bogatašem". Vse to pa ni
strlo našega ponosa in vere, da bo banka zaživela in postala steber našega gospodarstva.
In res, banka se je razvijala, počasi je rasla in z mednarodno trgovino dosegla zavidljive uspehe. Spoznali in cenili so jo tudi naši someščani, enako tudi ljudje po svetu. Bila je odraz tiste zanesljivosti in resnosti, ki tudi v malem karakterizira našega človeka. Odpirale so se podružnice, širil se je glavni sedež, večalo se je število uslužbencev, graditi se je začel nov, zavidanja vreden sedež v brk tistim, ki še danes mislijo, da smo nekje drugorazredni. "Zažgali so nam Narodni dom, sedaj pa bo sedež »naše« banke neposredno pred tistim domom, ki so nam ga ukradli, in to še lepši ter predvsem na takem mestu, da ga ne bo mogel nihče prezreti!" Tako smo govorili ali si vsaj mislili.
Prišli pa so drugi časi. Mislili smo, da je to posledica Berlusconijeve desnice, ko smo zvedeli, da se v banki "nekaj" dogaja. Povezala se je z eno največjih bank iz Brescie, zato "da bo še povečala" svoj delokrog. Govorice so se širile in naenkrat se je Brescia umaknila. Prišli so komisarji, ki so zagotovili, da delajo za izključno dobro banke; zaprli so poslovanje, slišalo se je o milijardah primanjkljaja, ki so rastle kot gobe po dežju. Mi pa smo še vedno upali, da se bo našla kaka rešitev, da bo banka vsaj delno ostala naša, da vlagatelji in sploh klienti ne bodo oškodovani. V resnici pa je Banka Italije naši banki odvzela dovoljenje za poslovanje, poslala je likvidatorje, ki morajo odločiti, kakšna naj bo likvidacija: trda, poltrda, pol-mehka ali mehka. Finale pa je že zapisan: slovenske banke v centru mesta ni več!
Ni moj namen, da bi iskal posamezne krivce, saj se o tem že
dolgo govori tako strokovno kot "oštirsko"; potrebno pa je jasno povedati, da smo bili kot manjšina izdani, izkoristili so naše zaupanje, niso se zavedali (milo rečeno), da upravljajo neprecenljivo bogastvo (tako finančno kot - in predvsem - moralno), ki je last celotne manjšine, še več - last vsega slovenskega naroda, ki si je v državi, kjer smo prisiljeni živeti, zapravil svoj ugled. Zapravili smo si ga prav vsi, saj nas naš bližnji ne vpraša (in ga ne zanima), če smo neposredno upravljali ali zapravljali TKB; ve samo to, da je slovenska manjšina zapravila glavno ekonomsko bazo, namenjeno razvoju in utrditvi vsega našega gospodarstva.
Premostili bomo, čeprav z velikimi težavami, sedanje stanje; naši gospodarstveniki si bodo opomogli, marsikdo bo sicer brez krivde nosil hude posledice, zelo težko pa si bo pridobiti izgubljeni ugled!
 ------------LA
3
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1 996
4
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1996
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
ČLOVEK -BITJE VERE (14)
ZVONE Sl RUBELJ
Človek je sam sebi naloga. Se najbolj zadenemo, če rečemo, da je njegovo bistvo v iskanju lastne identitete. V tem soglašajo vse poti do človeka, vse antropologije, tudi krščanska. Praktično je nemogoče dokončno odgovoriti na vprašanje o človeku z naprej izdelanim odgovorom ali s kakršnokoli ideološko trditvijo. Če je človek resnica, o kateri je vredno misliti, je še bolj res, da je resnica, ki jo je potrebno udejanjiti. In prav tu je krščanski pristop do človeka zelo konkreten, saj razpolaga z otipljivim modelom Jezusa Kristusa, uresničenega in popolnega človeka.
Človek je sam sebi vprašanje; tako lahko povzamemo vsa raziskovanja o človeku in njegovem smislu. To vprašanje namreč rojeva ustvarjalni nemir, ki se poraja iz neskladja med seboj in svetom, neskladja, ki človeku daje občutek, da ni nikjer zares doma: ne v svetu ne v kozmosu ne v materiji niti pri samem sebi. Človek ni kemični produkt, katerega sestavino je mogoče analizirati; je veliko več, zato išče. Polastiti se hoče polnosti bitja, ki jo sluti kot dopolnitev samega sebe. Njegovo osnovno počutje je počutje begunca. Ker nikjer ni doma, ima nostalgijo po rojstnem kraju svojega duha, po tistem kraju, ki bi ga lahko imel popolnoma za svojega. To počutje na tisoč načinov izraža duhovno ozračje, ki ga danes ustvarjajo novodobna (new age) gibanja. Od astrologije, do prerokovanj, tarota, horoskopov, ki polnijo strani časopisov, veliko pozornosti do parapsiholoških pojavov in okultnih praks, do zelo razmišljene simpatije do reinkarnacije, vse to kaže na človekovo iskanje duhovnega doma nekje onstran in v prihodnosti.
Človek je bitje prihodnosti, je pronicljivo zapisal nedavno umrli slovenski antropolog Anton Trstenjak. U-smerjen je v prihodnost, je bitje upanja. Ima čudovito zmožnost, da v sedanjem trenutku uspe živeti čas, ki je še pod njim, svojo prihodnost. Prihodnost ga ontološko določa. Zato je tudi bitje sanj. S svojim dihom vdihava tudi dišave jutrišnje zarje. Njegovo bitje, je zapisal Ernst Bloch, je zaznamovano s principom upanja.
V človeku je neverjetna energija upanja. V njem je nameščen kompas, ki vedno kaze v smer prihodnosti. To je njegovo notranje gibalo. Četudi je cilj te energije upanja na kratkem dosegu, kot so npr. denar, delo, socialna promocija, spremembna socialnega ali političnega sistema, se ob dosegu cilja ta energija ne zmanjša. Večkrat se ta elan meša z iluzijami, zmotami, egoizmom in razočaranji, in vendar, človek še upa in še sanja. Dano mu je sanjati tudi preko groba. Njegov pravi cilj ostaja vedno zarisan na obzorju jutrišnjega dne.
Prav v tem vozlišču upanja je krščanstvo zarisalo neizbrisno znamenje Jezusa iz Nazareta, ki človeku in človeštvu kaže v smer nove zemlje in novih nebes. "Kdor sledi Kristusu, popolnemu človeku, postaja bolj človek tudi sam", je zapisal drugi Vatikanski koncil v konstituciji Veselje in upanje. Ta trditev nazorno pokaže, kako krščanska antropologija v modelu Jezusa Kristusa, popolnega človeka, privzema pozitivno in naravno nagnjenje človeka k upanju in ga v veri napravlja za kraj srečanja med človekom in Bogom. Če je človek po svojem notranjem, duhovnem nagnjenju projekt (usmerjen naprej, v prihodnost), je v krščanskem pojmovanju Bog obrnjen k človeku in teče v njegovo smer. Srečanje med njima izraža vesela vest o človeku in dogodkih okrog tega človeka, Jezusa iz Nazareta, v katerem si človeško in božje podajata roko in se srečata za vedno. Ob bližnjih božičnih praznikih bomo praznovali veselje, ki izvira iz tega srečanja.
MATI TEREZIJA V BOLNIŠNICI
Mati Terezija je v bolnišnici, kamor so jo odpeljali pred dobrim tednom. Potem ko je že kazalo, da je njeno zdravstveno stanje izredno resno, so zdravniki sporočili, da se zdravje prijateljice in pomočnice najrevnejših izboljšuje. Pred dnevi je Mati Terezija presenetila vse s svojo izjavo, naj ji odklopijo zdravstvene aparature, ker se ji zdi, da je kot božično drevesce. Želela si je umreti naravno. Zadnje novice iz Indije pa govorijo o izboljšanju; Mati
Terezija svojim sestram že govori, da mora ozdraveti, ker da je to njena dolžnost.
POPRAVEK
V prejšnji številki NG smo na teh straneh objavili pismo uredništvu prof. Martina Kran-nerja. Pri prepisovanju je prišlo do neljube napake. Brali smo: "Mislim, da je prav, da ni NG te informacije večkrat ponovil..." Pravilno se stavek glasi: "Mislim, da je prav, da bi NG te informacije večkrat ponovil ..." Prof. Krannerju in bralcem se za tiskarski škrat seveda o-pravičujemo.
Izraz ima svoj izvor v stari zavezi. V 5. Mojzesovi knjigi piše, naj se vsako petdeseto leto obhaja kot posebno leto. Proglasili so ga s trobentanjem na rog (jobhel). Od tod izraz jubilej. To leto so morali Izraelci odpustiti vse dolgove in vrniti zemljo prvotnemu lastniku ter osvoboditi sužnje.
V tem ravnanju vidi katoliška Cerkev svoj zgled za obhajanje jubilejnega ali svetega leta. Smisel sedanjih ali jubilejnih let pa ni odpust dolgov in osvoboditev sužnjev, temveč odpuščanje grehov in kazni za greh, t.j. sprava z Bogom in popolni odpustki za nepopolnost, ki ostanejo kristjanu tudi po smrti in bi jih moral prestati v vicah.
Prvo jubilejno leto je proglasil papež Bonifacij VIII. leta 1300 (na sliki fragment Giottove freske v cerkvi sv. Janeza v Lateranu). Za popolni odpustek je določil o-bisk glavnih rimskih bazilik (sv. Petra, sv. Marije Velike, sv. Janeza v Lateranu in sv. Pavla izven obzidja). Tako je ostalo tudi v naslednjih stoletjih. Za jubilejne odpustke je bilo treba poromati v Rim in obiskati omenjene štiri bazilike ter opraviti določena dobra dela, predvsem molitev.
V PRIČAKOVANJU NA LETO 2000
JUBILEJNO ALI SVETO LETO
Sv. oče je leto 2000 proglasil za jubilejno leto. Kaj pomeni jubilejno leto?
Pozneje je Cerkev začela obhajati sveta leta vsakih 50 in končno vsakih 25 let (od leta 1450). Poleg rednih jubilejnih let je Cerkev obhajala tudi izredna sveta leta. Tako smo v našem 20. stoletju obhajali naslednja sveta leta:
1900 (Leon XIII.), 1925 (Pij XI.). Leta 1933 je Pij XI. proglasil izredno sveto leto v spomin na 1900-letnico smrti Kristusa Odrešenika. Leta 1950 je bilo znova redno sv. leto (Pij XII.), prav tako leto 1975 (Pavel VI.).
Sedanji sv. oče pa je že 10. novembra 1994 s posebno encikliko, ki se začenja z besedami Tertio millenio adveniente(Ku se bliža tretje tisočletje) napovedal, da se bo leto 2000 obhajalo kot posebno slovesno jubilejno oz. sveto leto. Napovedal je, da se bomo nanj pripravljali tri leta. Leto 1997 bo leto Kristusa Odrešenika, leto 1998 bo na poseben način posvečeno Sv. Duhu, ki je duša Cerkve, leto 1999 pa se bomo osredotočili na Boga O-četa. Ta tri leta naj nas torej na poseben način pripravijo na leto 2000, ki nas spominja na leto Jezusovega rojstva.
Vsako jubilejno leto je priklicalo v Rim velike množice, da počastijo grobove apostolov in prejmejo svetoletne odpustke. Leta 2000 jih bo gotovo še več. Poleg tega želi sv. oče, da se jubilej leta 2000 obhaja tudi v Sveti deželi, v Nazaretu, Jeruzalemu in na gori Sinaj, na krajih, ki so tesno povezani z razodetjem enega Boga, Jezusa Kristusa in Sv. Duha.
Opomba: radovedni smo, ali bodo v Sloveniji še naprej šteli leta pred našim štetjem in po našem štetju namesto pred Kristusom in po Kristusu, kot šteje ves ostali zahodni svet.
----------KH
MLADINSKA REVIJA
NOVA ŠTEVILKA SONČNE PESMI
Novembrska številka lista za duhovno kulturo mladih Sončna pesem ima tokrat na naslovni strani samo velik napis obraz in fotografijo prikupne mladenke.
Revija je po dvanajstih letih že stvarnost; duhovni vodja revije in mentor bodočih slovenskih katoliških časnikarjev magister Primož Krečič razlaga v uvodniku, zakaj je umestno, da revija živi svoje življenje, in to kljub izhajanju bogatejšega mesečnika Ognjišča, s katerim naj bi se dopolnjevala. Tudi sam sem mnenja, da je Sončna pesem obogatitev že itak pestrega izbora katoliških publikacij predvsem zato, ker odraža kulturo dela mladih Slovencev. O tem govori dober uvodnik Primoža Krečiča, ki tudi poroča o duhovnih vajah v Soči, katere so mladi poleti posvetili dejavnosti pri Sončni pesmi in razmišljanju o vlogi sicer grafično skromne revije, zato pa bogatejše po vsebini.
Sončna pesem je zares odraz mladih slovenskih katoličanov, saj vanjo zvečine sami pišejo. Kot smo že povedali, je tokratna številka posvečena obrazu. O njem razmišlja tudi Mihaela Jordan, medtem ko je uredni-
štvo izbralo na to temo nekaj misli filozofa Emanuela Levi nasa. Svoj obraz iščem je naslov intervjuja izpod peresa Primoža Krečiča, pogovarjal pa se je s patrom Markom Rupnikom, ki ga v zamejstvu dobro poznamo. Sledijo misli mladih o obrazu in zapis Mihe Černetiča z naslovom Razjasni svoj obraz. Tomaž Kete je pisal o tradiciji, medtem ko Mihela Gostiša ocenjuje glasbeno mašo Pesem tisočerih zvonov. Bogdan Batič predstavlja knjigo Alojza Rebule Previsna leta, Uroš Urbas pa piše o koncertu ansambla The Du-bliners. Takoj za tem sledi prispevek z naslovom Odpuščanje, medtem ko piše Andrej Černetič o Rok'n ban-du. Na sredini revije je objav-
ljena pesem Frana Milčinskega Cesfe, ceste, ki jo je uglasbil Franček Nahtigal. O festivalu slovenske cerkvene glasbe piše Simon Korošec, medtem ko Martin Lisec piše o preventivni skupini za delo jz mladimi Skala, Miha Černetič pa piše o televizijskem vplivu na ljudi in še posebno na mlade. O odločitvi za volitve piše Bogdan Batič, Uroš Urbanija pa piše, kako stranke t.i. levice v Sloveniji uničujejo študentsko univerzitetno organizacijo ŠOU.
V novembrski številki Sončne pesmi je še vrsta drugih člankov, ki nam na neposreden način prikazujejo, kako slovenski mladi kristjani danes doživljajo svet. Revija je ujeta nekje med raz-' košnostjo barvnega mesečnika Ognjišče in izredno intelektualističnim ter večkrat previsoko donečim Tre-| tjim dnevom, za katerega resnično ne vem, kdo ga rad bere med mladimi; vsekakor je njegova vsebina namenjena predvsem intelektualcem. Sončni pesmi je uspelo predvsem to, da vanjo pišejo samo mladi, Primožu Krečiču pa gre nedvomno zasluga, da dopušča mladim, da sodelujejo. Njegova vloga mentorja se ne čuti kot prisilna roka, ki paternalistično deli nasvete in mlade treplja po glavi; tega namreč noben resnično mlad človek ne prenaša in tudi bralci ne! -------------JUP-
PRIZNANJE ZA DOBROTO
V Sloveniji izhaja revija Naša žena. Ta je letos pode-Iila priznanja in nagrade številnim osebam za njihovo dobroto na človekoljubnem področju. V novembrski številki je omenjen misijonar Peter Opeka, lazarist, ki na Madagaskarju skrbi posebej za gospodarski napredek ljudi na deželi. Nagrado in priznanje so podelili tudi pokojni Mihe-langeli Maraž. O njej je pisano: "Vse življenje je posvetila drugim: bolnim, starejšim, invalidom, osamljenim in mladim. Zadnja štiri leta je posebej pomagala beguncem iz Bosne-Herce-govine. Znala je tudi ogreti in pridobiti mlade ter jih navdušiti za pomoč. Njena pozornost in čuteče srce nista prezrla niti številnih slovenskih družin, ki so se znašle v ekonomski stiski." Pod njeno sliko je pisano: "Pokojno sestro Mihelange-lo so mnogi imeli za sestro Terezijo slovenskega naroda."
Priznanja in nagrade sta podelila Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter revija Naša žena; pokroviteljica je pa Štefka Kučan. Hvalevredna je pobuda, da se daje priznanje tudi za dobroto.
----------KH
TEOLOŠKI TEČAJ '96
VZNEMIRJATI IN POVEZOVATI
"NAREDI SAM JASLICE"
PASTIRČEK ŠT. 4
BREDA SUSIC
Prejšnja dva tedna, t.j. od 18. do 29. novembra, je v Ljubljani in Mariboru istočasno (toda z nekoliko drugačnim vrstnim redom predavanj) potekal t.i. Teološki tečaj, ki je bil letos trideseti po vrsti.
Kot smo lahko slišali na prvem večeru, ki je bil posvečen prav njegovi tridesetletnici, je Teološki tečaj (TT) pobuda, ki je zrasla iz duha drugega vatikanskega koncila. Iz sicer skromnih pričakovanj njegovih začetnikov je prav kmalu zrasel v izredno pomembno in uspešno prireditev. V letih, ko se v Sloveniji še ni smelo svobodno govoriti in ko so bili katoličani potisnjeni ob stran družbenega življenja, je TT predstavljal neke vrste šolo, v kateri so govorili o vprašanjih, ki so bila ključna za prihodnje generacije katoličanov. To sicer ni hotela in ni smela biti politična šola za katoliške izobražence in študente, je pa odigrala podobno vlogo, saj je ljudi osveščala in jih pripravljala na prevzemanje odgovornih vlog v družbi. O vlogi TT pri "mehčanju" ozračja v Sloveniji, pri ustvarjanju demokratične družbe, pri oblikovanju samozavesti slovenskih katoliških laikov in o vlogi, ki naj jo odigrava v sedanjih spremenjenih razmerah, so spregovorili trije oblikovalci in organizatorji TT, p. Miha Žužek, dr. Rudi Koncilja in dr. Janez Gril.
Pri nas - posebno med mlajšo generacijo - TT ni zelo poznan. Poteka tako, da sta dva tedna vsak večer na sporedu predavanje in diskusija na določeno temo, ki se navadno uokvirja v širšo tematiko, ki je zaobjeta v motu tečaja. Letošnje geslo se je glasilo "Vznemirjati in povezovati".
Poleg treh že omenjeni h imen je letos oblikoval TT teolog in sociolog dr. Vinko Potočnik, ki je v svojem predavanju spregovoril o liku in delu pokojnega Antona Trstenjaka, med drugim tudi enega najpopularnejših predavateljev TT; edina ženska, ki je kot predavateljica nastopila na letošnjem tečaju, znana časnikarka in publicistka dr. Manca Košir, je svoje predavanje oblikovala kot osebno pričevanje o tem, kako je v današnjem
hitrem, vulgarnem, tekmovalnem in potrošniškem času pomembno srečanje s | Človekom. Dr. Janez Dular, minister za kulturo v vladi v odstopu, je spregovoril
o	jeziku in metafori, ki se večkrat sprevrača v laž. Teolog in filozof p. dr. Edi Kovač se je v svojem predavanju osredotočil na problem smisla in sprejemanja bolečine in trpljenja; teolog dr. Marjan Turnšek je v predavanju z naslovom Lepota, večno davna in večno nova, spregovoril o odnosu modernega človeka do osebe Jezusa Kristusa; pesnik in publicist Niko Grafenauer je analiziral Kocbekovo pesem Postajam neizrekljiv iz zbirke Nevesta v črnem; strokovnjak iz bibličnih ; ved dr. Jože Krašovec je razčlenil in razložil svetopisemsko zgodbo o preroku Joni; psiholog p. dr. Christian Gostečnik je s svojim predavanjem o strahu pred intimnostjo v ljubezenskem razmerju med fantom in dekletom v dvorano Teološke fakultete priklical rekordno število (predvsem mladih) poslušalcev; teolog in filozof dr. Drago Ocvirk pa je podal predavanje z zgovornim naslovom Človek prihodnosti: Superman, Frankenstein ali kaj tretjega?". Moderator je bil na vseh večerih duhovni asistent za mladino v ljubljanski nadškofiji, g. Milan Knep.
Vsa predavanja so bila na zelo visoki ravni in so v poslušalcih vzbudila veliko zanimanje, tako da se je včasih diskusija zavlekla v pozne večerne ure. Sodeč po tem, koliko publike so priklicale teme in predavatelji, bi lahko rekli, da so največjo radovednost vzbudila predavanja s psihološkega in teološkega področja, nekoliko manj pa tista z literarno-kultumo-etičnega. Vsa predavanja in tečaj kot celota so pomenili lepo obogatitev za slehernega poslušalca. Upati je, da bodo v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, tako kot žev prejšnjih letih, ponovili katero izmed predavanj tudi za tržaško in goriško publiko.
Tokratni Pastirček je že četrti v letošnjem šolskem letu. Revija za naše najmlajše prinaša tokrat prilogo Naredi sam jaslice: gre za karton večjega formata, na katerem so narisane jaslice, malček pa jih bo moral pobarvati in izrezati. Zora Saksida je na prvi strani prispevala pesem z naslovom Božična, ilustratorka Danila Komjanc pa je lepo narisala dvostransko slikanico z naslovom Božič je... Mariza Perat piše o sv. Miklavžu, ki se odpravlja v svet, Lterman Germ pa je prispeval pesmi-ce-uganke, ki so prijetna sveža novost za Pastirčka. Janez Povše, ki je tudi med rednimi pisci Pastirčka, je napisal pesem Tisoč obrazov srca me obdaja, sledita slikanici o zimi in adventnem vencu. Janez Povše nadaljuje svojo zgodbo Kako je Borut lovil srečo. Glasbena pedagoginja Marja Feinig letos ureja zelo dobro rubriko za male glasbenike, za tiste malčke, ki imajo posluh, in tudi tiste, ki ga nimajo preveč. Pozna se ji, da v glasbenem centru E. Komel v Gorici uspešno in z veliko mero potrpežljivosti poučuje glasbo najmlajše. Tokrat Marja predstavlja pesem Kraguljčki cingljajo, bolje poznano kot Jingle bells. Drugje Marja pravi, kako lahko doma naredimo kraguljčke, glasbilo, ki ga bodo malčki uporabljali pri petju božičnih pesmi. Zora Saksida je prispevala zgodbo o sveti noči, Olga Tavčar pa nadaljuje prijetno rubriko Matejine razglednice, v kateri predstavlja Švico in njene značilnosti; škoda je, da vsaj ta ni v barvah. Sledita zemljepisna križanka in rubrika Pastirček na obisku. Tokrat je šel Pastirček v osnovno šolo Alojz Gradnik v Števerjan. O lisici in jazbecu je napisal pesem Vojan Tihomir Arhar, medtem ko piše Ljuba Smotlak o prašiču, mulcah, pršutu in še o čem. Barbara Rustja v rubriki Su-perkuharhari svetuje tokrat predstavlja rižev puding. Sledi obilna Pastirčkova pošta, ki spet dokazuje, kako je revija priljubljena med našimi najmlajšimi. Božična noč je naslov pesmi Ljubke Šorli, ki jo je uglasbil Carlo Tabai, objavljena pa je na predzadnji strani. Na platnici je še Pastirčkovo razvedrilo. --------------JUP-
Letošnja zadnja številka mesečnika Ognjišča prihaja te dni med bralce. Za zamejce bo gotovo toliko bolj zanimiva, ker je v njej tokrat objavljen velik intervju z g. Marjanom Markežičem, sovodenj-skim župnikom, ki je na Goriškem poznan predvsem po tem, ker je bil in je še duša obnovitvenih del prenovljenega Katoliškega doma. V pismu meseca ima urednik Lranc Bole tokrat v gosteh Simono, ki ga sprašuje za pomoč, ker se je znašla v zagati; urednik daje nasvete njej in obenem drugim mladim. Mislim, da je za uspeh Ognjišča v slovenskem svetu odločilno predvsem to, da je reviji uspelo najti neposreden stik z mladimi in njihovimi težavami v času, ko vstopajo v življenje. Decembrska številka Ognjišča se spominja zlate maše slovenskega metropolita dr. Šuštarja in sv. očeta; v rubriki jaz mislim tako pa so tokrat na vrsti mla-
DECEMBRSKA ŠTEVILKA OGNJIŠČA
di Vrhpoljci, ki govorijo o otrocih. V rubriki Preizkušani bratje, v kateri Bole mesec za mesecem predstavlja težke invalide, je tokrat pogovor s slepim in bolnim Zoranom z Vrhnike. Objavljene so zgodbe mladih, najde pa se še kaj za duhovno življenje, saj je v reviji precej molitev in kratkih utrinkov za razmišljanje. Kot športnica je tokrat predstavljena "neuničljiva" francoska kolesarka Jeannie Longo. Velik intervju je posvečen tudi zgodovinarju dr. Francetu Martinu Dolinarju, ki je soavtor večje zgodovinske raz-prave-knjige o ljubljanskem škofu Rožmanu; pripravil ga je Primož Krečič. V imenitni rubriki Obletnica meseca izpod peresa Silvestra Cuka je tokrat predstavljen dr. Andrej
Snoj, veliki poznavalec in razlagalec veselega oznanila in Sv. pisma. Prilogo je tokrat Silvester Čuk posvetil Sv. pismu in razstavi Biblije na Slovenskem. V Ognjišču je tudi
pogovor s sestro Alešo Stritar, medtem ko je zelo brana rubrika Priporočamo, berite posvečena novejšim knjigam Ivana Sivca, Susanne Tamaro in Pierra Daninosa. O knjig; piše - dobro kot vedno - Silvester Čuk, ki ga upravičeno imamo za enega največjih knjižnjih moljev in pospeševalcev dobre knjige na Slovenskem. V rubriki Glasba je tokrat predstavljen na Slovenskem izredno popularen ansambel, ki ga v Italiji komajda poznajo, The Kelly family. Seveda je v Ognjišču še veliko drugega branja; še posebej moramo opozoriti na aktualne odgovore na pisma mladih bralcev in rubriko Žive vode, ki je tokrat posvečena ljubezni. Zadnje tri strani Ognjišča, ki so tik za križanko in humorjem, so posvečene krajem od Slovenskih goric do Lukarije. Tudi tokrat je Silvester Čuk predstavil bralcem del Slove nije, ki ga, žal, premalo poznamo.
----------j	UP-
BESEDA ŽIVLJENJA
BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE
Sit VESTER CUK
ZA TEBOJ, BREZMADEŽNA, NAJ HITIMO
Ko je bil Janez Marija Vianej, kasnejši sveti arški župnik, še deček, je moral kot kmečki otrok domačim ^omagati pri obdelovanju zemlje. Nekoč so šli okopavat vinograd. Malemu Janezu delo ni šlo preveč od rok. Drugega dne se mu je porodila svojevrstna misel: vzel je s sabo kipec Matere božje, pred katerim je v svoji sobi vsak dan zmolil jutranjo in večerno molitev. Ko so prišli v vinograd, je postavil tisti kipec nekaj korakov pred seboj v vrsto, ki jo je okopaval. Ko ga je začel boleti hrbet in bi najraje nehal kopati, je pogledal na Marijo pred seboj in kopal dalje, da je prišel do nje. Kip je nato spet nesel malo naprej in delal prav tako kot prej. Zvečer je okopal več vinograda kot njegov starejši brat.
Pri bogoslužnih molitvah, ki jih v imenu vseh vernikov opravljamo duhovniki in se imenujejo brevir, je pri hvalnicah ali "jutranji molitvi" današnjega praznika prošnja: "Za teboj, Brezmadežna, naj hitimo, vabijo nas tvoje kreposti!" Vemo, da dobrega človeka najbolj razveselimo s tem, da ga posnemamo v dobroti. Enako tudi naša nebeška Mati od nas ne želi nič drugega kot to, da ji svojo ljubezen pokažemo s tem, da postajamo vedno bolj podobni njej: ponižni, preprosti, obzirni, rahločutni, polni sočutja in ljubezni, čistega srca, pozorni na božja povabila v našem življenju, ki nam prihajajo po ustih staršev, drugih ljudi, dogodkov, dolžnosti. Ce postajamo podobni Mariji, smo s tem tudi vedno bolj zvesti Jezusovi učenci in vzorni otroci nebeškega Očeta.
Današnji praznik ima lepo ime Brezmadežna: to pomeni, da častimo Jezusovo in našo Mater kot tisto edinstveno ženo, ki je bila napovedana po padcu prvega človeka v raju. Izbrana je bila za mater učlovečenega Boga in zaradi te odlike je bila v prvem hipu bivanja pod srcem matere Ane obvarovana madeža izvirnega greha, ki bremeni vse druge ljudi, in zaradi te odlike niti osebnih grehov ni imela. Eno in drugo je prejela po zasluženju svojega Sina, ki je za naše grehe daroval svoje življenje. Po njem smo tudi mi prejeli odpuščanje svojih grehov: izvirnega greha pri zakramentu svetega krsta, odpuščanje osebnih grehov pa velikokrat pri sveti spovedi. Za izvirni greh nismo krivi sami, za osebne grehe pa smo. Grešili bi veliko manj, če bi posnemali Marijo v njeni zvestobi Bogu vsak trenutek življenja.
Slovenci veljamo za Marijin narod, ker so naši verni predniki postavili veliko cerkev Mariji na čast. Posvečene so bile romarske, kamor so, zlasti v poletnih mesecih, ljudje hodili, tam veliko molili, peli Marijine pesmi, opravljali sveto spoved in bili pri sveti maši; po vrnitvi domov pa so skušali živeti, kakor so obljubili na božji poti Mariji.
Pred drugo svetovno vojno so bile po skoro vseh slovenskih župnijah dekliške in fantovske Marijine družbe, ki so vzgojile veliko plemenitih krščanskih žena in mož. Ti mladi ljudje so se zavedali svoje slabosti, a iz zaupnega češčenja Matere božje Brezmadežne so črpali veliko upanje in moč. Naj njihova prošnja postane tudi naša prošnja: "O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!"
MORDA KMALU IMENOVANJE NOVEGA LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA
Sveti sedež naj bi ob bližnjih božičnih praznikih ali malo pozneje imenoval novega ljubljanskega nadškofa. To je v intervjuju za tednik Demokracija dejal beograjski nadškof dr. Franjo Perko, tako pričakovanje pa je v pogovoru za televizijo Pop Tv potrdil tudi sedanji nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar. V slovenski javnosti so prisotna razna ugibanja o tem, kdo bo imenovan za novega nadškofa, vendar v Vatikanu o zadevi, kot je že v navadi, ne dajejo nobenih informacij. Sedanji nadškof dr. Alojzij Šuštar je v televizijskem intervjuju tudi dejal, da bo po upokojitvi imel več časa za branje knjig, kar je njegova velika želja. "Če bom mogel, bi tudi zelo rad pomagal vernikom in drugim ljudem, ki bi se name obrnili s prošnjo za kakšno pomoč ali posredovanje," je še dejal dr. Alojzij Šuštar. - M.
5
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1 996
6
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1 996
OB KOBALOVI IGRI AFRIKA ALI NA SVOJI ZEMLJI
EDI ŽERJAL RAZSTAVLJA V TOLMINU
NADJA MAGAN)A
V tej družbi izumirajo nekdanje velike ideologije, nekdanje vrednote in ideali. Gremo naproti neki novi viziji sveta, katero je težko natančno opredeliti. Po eni strani se to kaže v skrajnem potrošništvu, liberalizmu, tržnem gospodarstvu, iskanju novih vrednot, življenjski uspešnosti, osebni uveljavitvi, v boju za oblast in denar, po drugi strani pa v iskanju novih življenjskih, političnih, družbenih, ekonomskih in duhovnih oblik, ki bi ta svet obvarovale pred katastrofo.
Vse to se v malem kaže tudi v delu Borisa KobalaA/n-ka ali Na svoji zemlji, ki obravnava našo zamejsko stvarnost. V igri nastopajo tri generacije: staro predstavlja no-no Stanko (Adrijan Rustja) s svojimi idealiziranimi pogledi na partizanstvo in NOB, srednjo njegov sin Vinko (Vladimir Jurc), predstavnik titovske elite v Trstu, ki pa se je očetovim idealom izneveril, in njegova žena Betka (Maja Blago-vič), Ljubljančanka, kateri je zamejstvo popolnoma tuje, najmlajšo generacijo pa Vinkov sin Franko (Franko Korošec), faliran študent, ter hči Lučka (Barbara Cerar), ki jo avtor ponuja kot možno rešitev iz zamejskih klešč.
Delo obravnava levičarski del zamejske stvarnosti, ki je s svojo zavoženo politiko ogrozil sam obstoj Slovencev v Italiji. Ti liki kažejo, da je ta svet avtorjev svet, saj ga dobro pozna, mu je pri srcu in njegova stranpota ga bolijo. Pred nami zaživijo osebe s svojo sproščeno in domačo kraško govorico. Dialogi so domiselni, polni izvirnih metafor in spravljajo gledalce v sproščajoč smeh, ki ublažuje globoke rane, zadane našemu manjšinskemu tkivu.
Živimo v postmoderni družbi. Tako nam zatrjujejo filozofi in sociologi...
Tako kot doslej je tudi v tem delu drugi del zamejstva listi, ki se ne prepoznava v komunističnih krogih, popolnoma odsoten. Pri tej igri je to tudi razumljivo, ker ne nosi odgovornosti za prikazane probleme, vendar sem zapre-paščena nad izjavami, ki jih je dal avtor pisateljici Ivanki Hergold v intervjuju za Primorski dnevnik in ki izražajo globoko nepoznavanje, predsodke in celo sovražna čustva do vsega, kar ne spada v levičarski krog. Avtor takole pravi: "Moj kabaret prej, moja satirična komedija zdaj - to je moja bolečina, zato sem pisal in pišem. Moja travma, moj svet, v katerem na primer »ta beli« nimajo kaj iskati. Sem lahko samo jezen nanje, zame so tujek, vreden kakšne »batude«. Boli me pa, če je moj človek ustvaril tako situacijo, kot je zdaj v zamejstvu, da je zapustil meni in še mnogo mlajšim od mene tako gromozansko svinjsko dediščino, ki se je ne bomo mogli rešiti. Tega »ta beli« niso nikoli zmogli, tudi kadra niso imeli ne inteligence. Zato je zdaj njihovo rovarjenje in mrhovi-njenje po crknjenem telesu samo to, kar pač je." (Primorski dnevnik, 22. nov. 1996, str.8)
Sprašujem se, kdo so tisti "ta beli", ki v vsej povojni zgodovini Trsta niso znali nič dobrega ustvariti zaradi svoje nesposobnosti in politične škodoželjnosti? Morda je tistih sto in sto ljudi, ki so ves ta čas delali požrtvovalno, v tišini, brezplačno, brez iskanja slave, na škodo osebnih interesov, obsojeni za desetletja na molk, katerih krivda je le ta, da se niso prepoznavali v levičarskih organizacijah?
Strinjam pa se s Kobalovo trditvijo, da je njegov odnos do sveta, ki ga v delu obravnava, destruktiven: "Satira po mojem odpira rane; je živa destrukcija. Moje sporočilo je v intimnem odnosu do tega prostora. Nočem graditi. Če je bilo treba kaj porušiti, potem sem tudi to porušil."
V zameno za izgubljene ideale o partizanstvu, ki so v njegovem delu še vedno tesno povezani s komunizmom, kot da bi se berlinski zid ne porušil, tako da naš človek postaja vedno bolj zadnji Mohikanec komunizma, avtor ponuja nove ideale, ki jih predstavlja Vinkova hči Lučka s svojim pozdravom Soncu, makrobiotiko in z orientalsko duhovnostjo. Drugih vrednot ni. Tudi mladi so na tej poti iskanja totalne sirote.
Enkrat se bo treba resno vprašati, kaj je dosegla partija v naših kraških vaseh, ko je z zasmehovanjem in subtilnim moralnim in psihološkim pritiskom izgnala slovenskega človeka, zlasti moške in mlade iz cerkva. Kaj jim je ponudila v zameno za osmešene verske in moralne vrednote? Podoba naše družbe je v tem vidiku, žal, precej porazna. Da tudi verska občestva ne znajo nagovoriti žrtev tega položaja, pa je spet drugo poglavje.
Se najbolj naraven in pristen je zamorec Nkono, doma iz Burkine Faso, iz "Dežele poštenih ljudi". Nkono poslane član te slovenske zamejske družine in vzbudi v njej željo po begu iz tržaške zatohlosti. To je lik, v katerem se morda lažje prepoznavamo, saj - kdo ni gojil misli o begu iz zamejske utesnjenosti? A tudi drugi del medalje je prisoten: čustvena in iracionalna naveza-
nost na ta kraj, ki je edini, v katerem zamejski človek lahko živi.
Še nekaj besed o liku vodovodnega inštalaterja, ki ga igra Stojan Colja. Libero, tako je njegovo ime, predstavlja naše someščane in njihov odnos do slovenske stvarnosti v mestu. Vendar je itali-janstvo prisotno tudi v monologih nonota Stanka, ki pa gleda na to stvarnost skozi izrazito ideološka očala. Slovenski in italijanski svet si v delu stojita popolnoma na nasprotnih stališčih, med njima ni možnosti dialoga.
Vsi nastopajoči so svoje vloge zaigrali sproščeno, doživeto, prepričljivo, čeprav so vsi nekoliko podobni ka-baretistu Borisa Kobala.
Nakazala sem le nekaj misli, ki so se mi porodile ob doživljanju te igre, poglobljeno kritiko pa prepuščam literatom.
V petek, 29. novembra, so v pritličnih prostorih Tolminske muzejske zbirke odprli razstavo grafik in akvarelov tržaškega rojaka Edija Žerjala. Na ogled je 30 del, nastalih v zadnjem desetletju, ki so različna po tehniki in stilu, a vsa izhajajo iz kraške resničnosti, ki se odlikuje po svojstveni naravi in kulturni dediščini. Umetnik je sicer zazrt v preteklost, a jo v svojih grafičnih in slikarskih stvaritvah razlaga v sodobnem likovnem jeziku.
Petkovo od prt je v Tol m i n u je potekalo slovesno, saj je bilo obogateno z glasbenim sporedom, ki so ga pripravili učenci glasbene šole v Tolminu. Prva je spregovorila Slavica Plahuta, ravnateljica Goriškega muzeja, t.j. ustanove, ki je razstavo organizirala. Poudarila je, da Zerjalova razstava sodi v okvir rednega kulturnega sodelovanja z zamejstvom. Razstavo je strokovno
predstavil umetnostni zgodovinar Marko Vuk, ki je tudi sestavil katalog in vanj prispeval krajšo študijo. Ob koncu slovesnosti je o svojem umetniškem delu spregovoril sam razstavljalec Edi Žerjal. Daljši zapis o razstavi bomo objavili prihodnjič.
Razstava v Tolminu je odprta do konca leta po naslednjem urniku: od ponedeljka do petka od 9. do 15. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih od 13. do 17. ure.
TtSTV VlSVCrn
Revijica je skromna, samo razmnožena, in nima zunanjega ter notranjega blišča, ki je bil svoj čas in je deloma še vedno značilen za snobovske režimske revije, v katere piše bolj ali manj nadarjen naraščaj vladajoče elite. Namesto blišča pa je vsebina prve številke tega glasila iz vrst dvajsetletnikov toliko bolj prepričljiva in pristna. Toliko bolj, ker želijo tako domači kol tuji javnosti sporočiti, da jih zanimajo tudi kulturne in duhovne vrednote in da se ne predajajo slepo toku porabništva; da sta jim pri srcu tudi ustvarjalnost in dozorevanje v zgrajeno osebnost. Zaradi tega tudi tak "mednaroden" naslov, New vision (Nova obzorja) in v njej pesmi tudi v drugih jezikih, zlasti v angleščini. Revijo ureja Miha Zorc (19 let), naslov: Gradišče 13b, 1360 Vrhnika. V reviji sodelujejo: Marko Budiša, Martin Pečar, Aleš Oblak, Nuša Pavko, Andrej Kocbek, Peter Oberč, Breda Sosič.
Uradna književna kritika verjetno niti ne bo zapazila tega preprostega, vendar smelega poskusa mladih, da stopijo na slovensko kulturno polje. Cukrarna se pač ponavlja. Toda izpovedi skupine mladih v tej reviji so in bodo
ostale zapisane kot izvirna doživetja s samosvojo strukturo, ritmom in ne nazadnje tudi vsebinsko in s podukom. Naslovna stran prinaša konstruktivističen portret Srečka Kosovela (narisal Avgust Černigoj, 1926). Srečku Kosovelu (1904-1926) velja tudi spominski zapis ob obletnici njegove smrti, ki seje uradna Slovenija skorajda ni spomnila. Nova revija mladih naj bi na svojem polju opravljala čim večje poslanstvo! ------------ JŠ
OB 280-LFTNICI KONCA VELIKEGA TOLMINSKEGA PUNTA
KRVAVEČI PREČRTANI PAPIR (5)
JANFZ DOLENC
Ob bližajoči se otvoritvi povečanega Tolminskega muzeja v Coroninijevi graščini se je občina Tolmin odločila, da po dolgem premoru spet izda zbornik, in mi ponudila uredništvo. Toda graškega gradiva se ni lotil noben zgodovinar, dr. Grafenauer pa je lani umrl. Bliža se tudi 300-letnica začetka velikega tolminskega punta in še vedno nimamo dokumenta
o	eksekuciji na Travniku. Kaj storiti? Sklenil sem, da grem spet v Avstrijo natančneje preverit, ali obstaja tak dokument ali ne obstaja. V nedeljo, 15. septembra, sem romal na Men-gore in se priporočil Mariji za pomoč pri tem iskanju.
V	ponedeljek, 16. septembra, sem z vlakom odpotoval na Dunaj in se nastanil v študentskem domu Korotan. Naslednjega dne sem v Dvornem arhivu naročil fascikel, v katerem so akti za leto 1714. Ker naročeno dobiš šele drugi dan, sem se potem s podzemno odpeljal v Vojni arhiv. Tam meje sprejel prijazni svetnik dr. Brouček in dejal, da najbrž ne bom dobil take krute sodbe z imeni. Dal mi je na voljo
registre aktov vojnega sveta za leto 1 713 in 1 714. V njih so seznami številnih aktov v zvezi s tolminskim puntom, ki ga je zadušila vojska. Posebej so omenjene listine o ekscesih krajišnikov. Dejal mi je, da jih lahko naročim za drugi dan, vendar dvomi, da bo kaj. Postopoma so iz arhivov izločili vse, kar bi kakorkoli škodovalo ugledu vojske.
In res! V sredo, 18. septembra, sem se takoj zjutraj odpe-lljal v Vojni arhiv, kjer so mi takoj povedali, da naročenih aktov žal ni. Glede na to sem se z malo majhnim upanjem napotil v Dvorni arhiv, povrhu je bil še mračen, deževen dan. A bil sem odločen, da natančno pregledam naročeni fascikel. Če je tudi tu bila na delu podobna cenzura, ni upanja. Ko so mi prinesli ta debeli fascikel s 590 listi, sem v njem pregledal najprej 82 listov težko berljivih zapisnikov, zaslišanj in soočanj, napisanih ob brleči sveči v mučilnici. Na listu 116 sem našel popoln seznam jetnikov na goriškem gradu z oznako, da je prvih 15 "In Eisen" (v okovih). Po mnogih urah pregledovanja, ko se je že iztekel uradni čas, j sem prišel do lista 428, naslovljenega sicer na cesarja, a zelo grdo in površno napisanega. Začetek akta mi sploh ni zbudil pozornosti, saj sem podobno besedilo bral že v drugih sočasnih aktih, kjer so poročali o 11 usmrtitvah, a vedno samo s številko. Pozoren sem postal šele na močno prečrtana imena, ki so sledila tej številki. Takoj sem poiskal po-
večevalno steklo in razbral: ...sogenannte Juan Gradnik, Gregor Cobau, Laure Cragl und Martin Munih... Tedaj mi je preblisnilo možgane: Ali je to mogoče? Da, to je tisto, kar iščemo že 150 let! Sicer cenzurirano, a na našo srečo ne uničeno! Še bolj presenečen sem bil na drugi strani, kjer so se razen dveh vsa imena s prve strani ponovila, sicer prečrtana z velikim Andrejevim križem. Ko sem preletel težko berljivo, a strahotno vsebino druge strani, so se mi ježili lasje in razumel sem, zakaj so to cenzurirali. Križ čez vse to se mi je zazdel kot simbol mučenega človeka, ki dviga roke, ob nogah se mu pa nabira luža krvi. Žal so arhiv že zapirali in sem nadaljnje razbiranje odložil na naslednji dan.
V	četrtek sem v sončnem jutru šel skozi prelepi Ljudski park mimo spomenika Karla VI., pod čigar oblastjo se je dogajal ta punt, spet v arhiv k dokumentu, da ga do kraja natančno razberem. Ko sem ga spet vzel v roke, sem najprej spoznal, da je to pravzaprav koncept in še ta cenzuriran. A čeprav le koncept, je to eden najpomembnejših in obenem najkrutejših dokumentov slovenske zgodovine, ki potrjuje Prešernov verz "Odtod samo krvavi punt poznamo." Kaj sem torej razbral?
------------- DAL)	E
ko so ideologije, množične ideje o življenju, utopije in posledično tudi možnosti poistovetenja propadle. Do druge svetovne vojne so miselni sistemi zahtevali popolno predanost in identifikacijo z zgodovino, z revolucijo in kontrarevolucijo, s totalitarizmi. Morije in mrzla vojna so zgodovino tako rekoč zamrznile. Po vojni so bile moči usmerjene v rekonstrukcijo, novi življenjski zagon je vzpostavljal blagostanje, ni znal pa ponujati splošnih življenjskih vodil. Tedanji poskusi vstaje v imenu včasih tujih mitov - npr. Che Guevare -so tudi kazali na šibkost idealov in na poskuse mladih, da bi presegali individualizem, blagostanja je danes konec, moderni gospodarski sistemi so v krizi, brezposelnost pesti milijone mladih. Prvi in edini zares veliki problem je obstojnost njihove prihodnosti. Še bolj dramatično si zato sami postavljajo vprašanje: »Od kod prihajamo in kam gremo?«"
Kam pelje takšno izvajanje'!'
"Preden spregovorim mlademu človeku, prikličem v misli vse te postavke in jim dodam dejstvo, da so mladi sinovi tudi spektakelske družbe. Ta oblikuje posebne miselne mehanizme, ki slonijo na banaliza-ciji stvarnosti in reduciranju zapletenih pojavov na enostavne vzorce in slogane. Knjige so nekoč izzivale razmislek, televizijski programi pa
- ki jih vsakdo z zappingom sestavlja v absurdno in nesmiselno montažo
- uveljavljajo poenostavljanje, površinsko poznanje stvari, polovično kulturo. Komercialno uspešni filmi učinkujejo na živčni sistem, zanemarjajo občutljivost in mišljenje. Divji zapping je mladim odvzel sposobnost, da stvari sledijo od začetka do konca, od rojstva do zrelosti. Oslabil je prakso izpopolnjevanja, hoje in doseganja ciljev. Kakor da bi živeli v nekakšnem večnem, brez-zgodovinskem »zdaj«."
Česa si zato želite?
"Eno: da bi film vžgal radovednost mladih in sprožil vneto razpravo. Hotel bi, da bi se primerjali s tragičnimi dvajsetletnimi junaki iz filma, ki so živeli v epičnem in groznem vojnem svetu, močno različnem od današnjega, bili pa so tudi sami žrtve nevednosti in zgodovinskega toka, ki je kaznoval izbire po lastni vesti. V protagonistih je začel tleti upor... Mladi bi lahko danes širili novo zavest, neobremenjeno s preteklimi nesrečami, na tej zemlji bi lahko pomagali, da bi bile meje manj simbolične, manj pomembne."
-	IGOR DEVETAK
GIRALDIJEV FILM MEJA
JE
NAMENJEN PRAV NAM
Tržaški filmski in tv režiser Franco Giraldi je značilni umetnik teh krajev. Rodil se je v Komnu in odraščal med Trstom in Gorico, ohranil je svoje mešane italijansko-slovenske korenine, a uspel je v Rimu, najprej kot kritik, s prvo povojno generacijo raznih Kezichev in Cosulichev, in potem kot avtor vesternov v slogu Sergia Leoneja, a tudi resnih del.
Po mnogih letih filmskega molka, ko je pretežno delal za tv, se vrača k občinstvu kinodvoran s celovečerno produkcijo. Po neuspelih načrtih, da bi ekraniz: J enkratno ljubezensko-politično zgodbo o Stanku Vuku in Dani Tomažič (vTomizzevi rekonstrukciji), mu je uspelo posneti delo Meja po romanu Franca Veglianija, ki obravnava sorodno vsebino in seže nam, primorskim Slovencem in Italijanom, direktno v srce.
Naj takoj povem, da film ni povsem uspel, saj mu manjkata dinamika in dramska ostrina. V vzporednih zgodbah dveh mladih oficirjev iz prve in druge svetovne vojne, ki sta večkrat skoraj prisiljeno povezani s flashbacki, sc preveč občuti literarna podlaga. A to je morda ena izmed svojskih značilnosti Giraldija, avtorja globokih interpretacij Dostojevskega in Stu-parichevega romana Un arino di scuola (Tisto šolsko leto).
Mladi oficir italijanske vojske pride na bolovanje na rojstni otok v Dalmacijo, kjer fašisti vsiljujejo italijanščino tudi hrvaškemu prebivalstvu. Iz pogovora s starim ribičem, Italijanom, ki obvlada oba jezika in se ne opredeli ne za ene ne za druge (očak Omero Anto-niutti), izve za zgodbo drugega mladega oficirja z otoka, ki je bil mobiliziran in je padel v avstrijski vojski med veliko vojno. Italijanski vzorni državljan Franca Jožefa se je moral spopasti z dilemo, ali naj ostane zvest tej vlogi ali naj prisluhne svoji izvirni, italijansko-dalmatinski naravi in dezertira.
Kot nas uči Bettiza v svojem Eksilu, vprašanje identitete ljudi ob meji ni sploh enostavno. Vsaka opredelitev in izbira pomeni odreči
...ZELI IZZVATI PREDVSEM MLADE
se dragocenemu in bistvenemu delu sebe. Mislim, da je Giraldijev film nastal - podobno kot Bet-tizzova avtobiografija - v odgovor, human in sočuten odgovor na jugoslovansko vojno tragedijo. Ta se je uničujoče in krvoločno sprostila tudi zaradi nerešenih obmejnih konfliktov in očitno prizadela omenjenega avtorja. Giraldi je na temo bivše Jugoslavije že realiziral Beležke iz potovanja ob Donavi, ki jih je italijanska državna tv oddajala kot druge podobne "bisere" krepko po polnoči.
Ambientacija dalmatinske obale in ljudi ter zgodovinska rekonstrukcija sta zelo dovršeni in sugestivni, zlasti prizori iz prve svetovne vojne. Nastopi igralcev, tudi zvezdnika Raoula Bove (na veliki sliki) v vlogi avstrijsko-dalmatinskega oficirja, so prepričljivi. Glasbeno kuliso posebno bogatijo pesmi in topla harmonija zbora Skala s tržaškega Krasa, ki je žal izpadel iz uradne filmske navedbe. Tu ne gre za detajle. Protagonisti tega vzkri- 2 žnega filma, ki se odbija kot bo- | omerang med začetkom, sredino š in koncem tega stoletja, govorijo £ nemško, italijansko, dalmatinsko, “ hrvaško, slovensko, spontano in
normalno, ker jim je status in dostojanstvo "obmejnosti" vrnil tržaški režiser. In to ni malo.
Film je bil predstavljen na zadnjem Beneškem festivalu, kjer ni naletel na velik uspeh, vsaj ne pri kritiki. Po mnenju filmologa Darka Bratine gre za pomemben film. Z omenjenimi pridržki to drži. Primerno bi bilo, da bi si ga ogledali zlasti mladi, ki so občutljivi na vprašanja lastne identitete in na odkrivanje njenih skritih podplasti.
- DAVORIN DEVETAK
Franco Giraldi v Gorici
Franco Giraldi, filmski režiser, je življenje na robu - na slovenskem Krasu - komaj dvajsetleten zamenjal za Rim. V Cinecitta je prinesel občutljivost, ki je vezana na "obmejni" izvor. Tolmači njegovih filmov so radi prepoznavali v likih značilnosti obmejnega človeka, tudi ko je njegova kamera slikala junake vesternov.
V	novembru je Giraldi spremljal v Gorici in Trstu svoj naj novejši film La frontiera - Meja zato, da bi mu zagotovil čim več ogledov. To je bil t.i. krst: prva javna predstavitev, sprejem v družbo. Po odzivih je režiser sklepal, ali je bilo rojstvo tega filma dobra stvar. Zanj ni bilo večjega zadoščenja, kol da so si film ogledovali mladi - k projekcijam so organizatorji povabili vse mestne šole - in ga po ogledu zasuvali s pripombami, radovednostmi ali vsaj vprašanji, ker niso posamičnosti razumeli. Užival je, ko so se oglašali, trpel, ko ni nihče črhnil. Tedaj je sam spraševal, razlagal problematiko, se obračal do profesorjev-spremljeval-cev. Tudi oni so molčali, približevali pa so se režiserju ob izhodu iz kinodvorane in opravičevali sebe in učence. "Šolski programi so nezadostni... ni časa za bližnjo preteklost... učenci pa so tako površni, brez zanimanja za zgodovino, v najboljšem primeru je njihovo znanje impresivno... njihove misli so oddaljene vsaj nekaj svetlobnih let..." Po projekciji za neko goriško italijansko višjo šolo si je v mikrofon upala spregovoriti mlajša profesorica: "Šem Sicilijanka. Spoznala sem Slovenca, sva se poročila in prišla sem stanovat v Gorico. Film je vzbudil isti občutek zmede in nerazumevanja, ki se ga v tukajšnjem bivanju nikakor ne morem znebiti." Pred slovesom je pristopila k režiserju s prošnjo: 'Meja je poseben svet, ali bi mi ga vi pomagali razumeti?" S Francom Giraldijem sta se dogovorila za srečanje. Bližnjim je režiser zaupal: "Si videl? Ali ni ta prošnja zgovorna?" Bil je prepričan, da je s filmom zadel v črno.
Vprašam ga, zakaj se
tako zavzeto obrača tlo mladih.
"Mladi živijo poseben zgodovinski trenutek. Avdiovizualna kultura tiransko osvaja njihov razum v času,
1945: KONČNA KRIZA ENOTNOSTI V GORIŠKI NADŠKOFIJI (l)
LUIGI TAVANO
Prof. Luigi Tavano, znani goriški duhovnik in zgodovinar, je imel na goriškem posvetu Cerkev in družba med vojno ter njun odnos do vojne in osvobodilnih gibanj odmevno predavanje, ki ga v prevodu prof. Emila Devetaka z veseljem objavljamo.
Vojaški zasedbi, zavezniška in jugoslovanska, sta (na podlagi t.i. Morganove linije z dne 12. junija 1945) dejansko, a ne pravno bili glavni vzrok resnične razcepitve goriške nadškofije; to je onemogočilo, da bi cerkvena oblast s svojo prisotnostjo opravljala svoje pravno poslovanje na vsem škofijskem ozemlju.
Toda dogodki tistega leta 1945, ki se na zunaj kažejo odločilni v tej smeri, predstavljajo močno poslabšanje cele vrste notranjih kritičnih razmer, ki so se že dolgo prej kazale
na raznih področjih, na političnem in dušnopastirskem, kulturnem in narodnem.
Zdi se mi potrebno, da na tem simpoziju, ki ne dovoljuje preobsežnih razprav, podam bežen in strnjen pregled, ki naj bi zajel v skladni celoti zaporednost in prepletanje kritičnih razmer v srednjem obdobju: na eni strani z ozirom na to, kar je bilo že obravnavano z zgodovinskega stališča, in na drugi, da bi poudaril še nerešene probleme in vprašanja.
Na prvi pogled bi se zdelo, da je podatek, ki je najdlje segal v preteklost in je najbolj vplival na "razdor" ("scissura") -kot so ga z latinsko besedo radi imenovali duhovniki tistega časa - predstavljal prav narodovo ločitev: kajti prebivalce škofije sta sestavljali dve različni narodnostni skupnosti tako v zemljepisnem kot družbenem pogledu; to razlikovanje je slovenski narodni prerod od 19. stoletja dalje poudarjal po logiki neke globalne in nazorsko drugačne zavesti. To je pomenilo, da se je slovenski narod vedno bolj idejno ločeval od furlanskega in venetskega prebivalstva, ki je od vedno skupaj živelo na istem ozemlju, ki ga je tesno povezalo mesto Gorica s svojimi institucijami. Toda če bomo natančneje vzeli v pretres zgodovino goriške škofije, bomo razumeli, da to razlikovanje v bistvu ni oviralo do leta 1918 obstoja neke enotne zavesti v škofiji: bila je to enotnost ne samo na uprav-
no-juridičnem, ampak tudi predvsem na kulturnem in dušno-pastirskem področju: pri tem pomislimo na enotnost v izoblikovanju duhovništva, na enotnost glede povezanosti z nemško in srednjeevropsko kulturo, na enotnost v krščansko-družbeni zavzetosti, prav tako pri verskih obredih in v romarskih svetiščih. O tem pričajo osebnosti, kot so Sedej in Fogar, Faidutti in Castelliz ter časovno nam bližja Mirko Brumat in Valdemarin. Tudi v odnosu katoličanov do cesarstva so imeli večjo vlogo razlogi za enotnost kot različnosti: ne samo zaradi neke uradne zvestobe, ampak tudi zaradi zavesti o pripadnosti večnarodnostni državi in katoliški tradiciji.
Kateri so bili torej dejavniki, ki so najprej ošibili in nato postopoma razbijali zgodovinsko enotnost nadškofije?
1.	Vključitev "avstrijske" škofije v novo državno "italijansko" ozemlje od leta 1918 dalje: to je bila problematična vključitev ne samo za 170 tisoč Slovencev, ki jim je bilo usojeno po italijanski vojaški zasedbi imeti Italijo za novo domovino in biti ločeni od ostalega slovenskega naroda, ampak predvsem zaradi dejstva, da država in krajevne odgovorne oblasti niso bile zmožne sprejeti dediščine družbeno-kulturne identitete na podlagi avtonomne tradicije, na kateri je slonelo življenje krajevnih skupnosti (dovolj je, da pomislimo na način ustanavljanja društev, ki so se močno zakoreninila po vsem Goriškem). 	 DALJE
7
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1 996
8
ČETRTEK 5. DECEMBRA
I 996
ODLIČJA ZKO
POKRAJINA IN MILJE
PRIZNANJE MARIJU MAVERJU
V petek, 29. novembra, je v Portorožu potekalo podeljevanje odličij Zveze kulturnih organizacij Slovenije.
Med kulturnimi delavci, ki so prejeli najvišje, zlato odličje, je bil tudi predsednik Slovenske prosvete Marij Maver. Skupaj z njim sta zlato odličje ZKOS prejela še Lajko Mi-lisavljevič in Rudi Simac.
Marij Maver je zlato odličje ZKOS prejel za svoje dolgoletno delo kot odgovorni urednik kulturno-informativnega oddelka Radia Trst A, predsednik Slovenske prosvete, urednik revije Mladika in soorganizator študijskih dnevov v Dragi. Na tržaškem radiu je namreč, kot piše v utemeljitvi, "skrbel za kulturne rubrike, organiziral in marsikdaj tudi vodil odmevne kontaktne oddaje, ki so javnost seznanjale z dosežki slovenske duhovne ustvarjalnosti doma in po svetu". Marij Maver pa je med našimi ljudmi še bolj znan kot predsednik Slovenske prosvete in urednik Mladike, ki nepretrgoma izhaja že 40 let in ki pomeni tudi vez ne samo med zamejskimi, ampak tudi med zdomskimi Slovenci. Kot predsednik Slovenske prosvete Marij Maver skrbi, kot piše v utemeljitvi, "za usklajeno delo društev
in amaterskih skupin. Skrbi za ohranjanje ljudske ustvarjalnosti in omike in za razvoj stalnih stikov z drugimi slovenskimi organizacijami in z domovino".
Že v prejšnji številki smo v krajšem zapisu izrazili gospodu Mariju Maverju svoje čestitke. Kljub temu naj nagrajenec prejme še enkrat čestitke Novega glasa, obenem pa našo zahvalo za vse neprecenljivo delo, ki ga je opravil na kulturnem in družbenem področju za ohranitev in razvoj naše skupnosti.
"V PRIČAKOVANJU BOŽIČA"
V nedeljo, 1. decembra, se je v Marijanišču na Opčinah pričel niz prireditev Sklada Mitja Čuk z naslovom V pričakovanju Božiča.
Niz, ki poteka pod pokroviteljstvom dežele Furlanije-Julijske krajine in bo trajal do 15. decembra, se je pričel z odprtjem treh razstav (na sliki/Foto Kroma): razstave otroških in mladinskih knjižnih izdaj iz Furlanije-Julijske krajine v slovenščini in slovenskem narečju, razstavo umetniško-obrtniških izdelkov Vzgojno-zaposlitvenega središča Mitja Čuk in razstavo ob peti obletnici revije Škrat (razstave bodo na o-gled vsak dan od 10. do 12. ure in od 16. do 19. ure, ob sobotah in nedeljah od 9. do 12. ure). V naslednjih dneh so še predstavili knjige Kulturnega društva Studenci iz Benečije (2. decembra) ter Goriško Mohorjevo (3. decembra). V sredo, 4. decembra, so predvajali film o delovanju Sklada Mitja Čuk Pomagajmo otrokom, delovala
pa je tudi delavnica origami-I ja za šole.
Od 7. do 15. decembra je predvidena še vrsta drugih pobud. Tako bodo predstavili knjižne izdaje centra Nediža, učbenik Gremo na pošto, ki ga je izdal deželni zavod IRRSAE, novitete Marka Kravosa, knjigo Brune PertotPesmi iz Pipe, 12. decembra pa bo koncert kitarista Marka Ferija in mezzosopranistke Martine Feri.
Omeniti moramo še, da bodo v ponedeljek, 9. decembra, v sejni dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah odprli likovno razstavo Aleksandra Starca. Umetnika bo predstavila Jasna Merku. Razstava bo odprta do 19. decembra vsak dan razen sobote z urnikom od 110. do 12. ure, ob delavnikih tudi od 17. do 19. ure.
DESNIČARSKI UPRAVI NA TRŽAŠKEM
IVAN ŽERJAL
Na nedeljski balotaži 1. decembra za izvolitev predsednika tržaške pokrajine in miljskega župana je zmagala desnosredinska koalicija. Nacionalno zavezništvo je prva stranka na Tržaškem.
Novi predsednik tržaške pokrajine je torej Renzo Co-darin, ki je prejel 59,03% glasov, medtem ko je kandidatka levosredinskega zavezništva Oljke Adele Pino prejela 40,97% glasov. Novi župan občine Milje bo presenetljivo kandidat desne sredine Roberto Dipiazza, ki je prejel 53,15% glasov, medtem ko je kandidat Oljke Giorgio Rossetti prejel 46,85% glasov. Postfašistično Nacionalno zavezništvo je postalo prva stranka na Tržaškem. Prejelo je 29% glasov in bo imelo v novem pokrajinskem svetu sedem svetovalcev.
Tudi tokrat je bila volilna udeležba zelo nizka, še nižja kot v prvem krogu volitev pred dvema tednoma, ko je volilo 55% volilnih upravičencev. Nedeljske balotaže se je udeležilo le 43,74% u-pravičencev, v občini Milje pa 63,63% (pred dvema tednoma 75,92%). Po mnenju opazovalcev je to gotovo vplivalo na izid volitev (takega mnenja je tudi tržaški italijanski dnevnik//Piccolo), razlogov za tako nizko udeležbo pa je verjetno več: predolga komisarska uprava, nezanimanje oz. brezbriž-
	
RENZO CODARIN	ADELE PINO
59,03%	40,97%
	
ROBERTO DIPIAZZA	GIORGIO ROSSETTI
53,15%	46,85%
nost, prepričanje, da pokrajina ni tako pomembna ustanova oz. da je celo nepotrebna (od tod razni predlogi o mestni pokrajini, konzorciju občin, metropolitanskem področju idr., za katere so se ogrevali tudi predstavniki levice) itd.
V	novem pokrajinskem svetu bodo sedeli štirje svetovalci slovenske narodnosti: to so Igor Gabrovec in Willy Mikac (Demokratična stranka levice), Vladimir Vremec (Slovenska skupnost) in Bruna Zorzini Spetič (Stranka komunistične prenove). V novem miljskem občinskem svetu bo predstavnik SSk Danilo Savron sploh edini slovenski svetovalec. Večje število slovenskih svetovalcev v pokrajinskem svetu (v primeru zmage leve sredine
bi jih bilo izvoljenih šest) je rezultat nove porazdelitve volilnih okrožij, ki upošteva italijanski zakon, po katerem ena občina ne sme imeti več od polovice okrožij. To je sad priziva SSk proti t.i. Palama-rovemu odloku iz leta 1956, ki je tržaški občini dodelil 21 od skupnih 24 okrožij. Ta odlok je seveda težko prizadel okoliške občine, zlasti pa slovensko manjšino, ki je imela v zadnjih desetletjih v pokra-jinskem svetu bistveno manjšo težo, kot bi jo lahko bila imela ob upoštevanju veljavnih zakonov.
Proti pričakovanju pa SSk, ki je nastopila v okviru skupne liste TS 2000, ni žela velikega uspeha, kljub temu da je ponovno izvolila svojega predstavnika v pokrajinski
svet. Razlogov za to je lahko več: od pomanjkanja strankinega znaka na glasovnici, zapletenosti volilnega postopka (zlasti v prvem krogu), pa do nezanimanja volivcev in morda tudi do sporov znotraj manjšine same zaradi poloma Tržaške kreditne banke. Gotovo pa je, da bo morala stranka vse to temeljito analizirati in poiskati nove rešitve. Že za danes je napovedana seja strankinega pokrajinskega sveta, ki bo obravnaval izid nedeljskega drugega kroga volitev.
Prejeli smo tiskovno sporočilo SSk, v katerem piše, da je stranka "z zaskrbljenostjo vzela na znanje izid volitev za izvolitev predsednika tržaške pokrajine in župana v Miljah, ki je postavil na čelo dveh krajevnih uprav predstavnika nacionalistične krajevne desnice, ki bosta sredstvo in talca v rokah tržaških skrajnežev Nacionalnega zavezništva." SSk obtožuje SKP in Severno ligo, da sta s svojim vzdržanjem v drugem krogu volitev porinili krajevne postfašiste na oblast. "Strateška izbira dveh strank, kateri so se pridružili Slovenci, ki so zanje volili, je privedla do rezultata, ki je protislovensko usmerjen kljub polnjenju ust s skrbjo za manjšino." SSk se na koncu sprašuje, "do kdaj bomo Slovenci podrejali naše narodnostne pravice ideološkim izbiram strank, ki se za nas ne zmenijo," namesto da bi stopili skupaj.
RAZSTAVA KAMEN
V NABREŽINI NA OGLED OBLIKOVAN MARMOR
ERIK DOLHAR
V petek, 6. decembra, bo Slovensko kulturno društvo Igo Gruden pod pokroviteljstvom Zadružne kraške banke in v sodelovanju s Kraško gorsko skupnostjo ob 18. uri odprlo 5. razstavo kamnitih izdelkov Kamen, ki si jo bomo lahko ogledali v župnijski dvorani v Nabrežini (za cerkvijo in nasproti društva).
Razstava je bila v zadnjih letih deležna vse večjega uspeha in odmeva, o čemer priča veliko število razstavljal-cev, ki jih je tokrat kar 22. Kot je zapisala v priložnostni zgibanki kulturna referentka na-brežinskega društva Maja Lapornik, spomini še segajo v čas, ko se je zamisel o ka-mnarski razstavi komaj porajala, ko so se v društvu vsiljevali dvomi o umestnosti te pobude, o zanimanju, ki naj bi ga vzbudila pri naših ljudeh, v čas, ko so v društvu tudi razmišljali o lem, kaj jim kraški kamen pravzaprav po-
meni. Danes lahko rečemo, da je bila njihova zamisel posrečena. Kdor ne zaupa občutkom, tega lahko prepričajo številke: razslavljalcev je iz leta v leto več in prihajajo s celotnega tržaškega ozemlja. Pri društvu lahko z zadovoljstvom in ponosom povedo, da načrtujejo razširitev razstave v mednarodne dimenzije, kar si navsezadnje požrtvovalni obrtniki tudi zaslužijo, saj je postal domači trg zanje že pretesen. Sodobno oblikovani kamen je privabil in nase priklenil tudi izredno število naših ljudi, kar vse potrjuje smernice delovanja društva Igo Gruden.
NABREŽINA i
"Razstava kamnitih izdelkov pa nikakor ni le poklon starodavnemu simbolu naše biti," je še zapisala Laporniko-va. "V prvi vrsti gre za kolektivno vedenje, za zavest o o-
brtniških in umetniških ambicijah naših ljudi, tudi nekaterih naših mladih, in za možnost, ki jo prav tem mladim mi vsi dolgujemo, da se javnosti predstavijo in še dodatno uveljavijo. Časi, ki jih živimo, niso ne lepi ne lahki. O nekaterih temeljnih stvareh bo treba temeljiteje razmisliti. Zdi se nam, da take pobude, ki rastejo iz naših ljudi in ki nas tudi širšemu prostoru predstavljajo tako, kot si resnično zaslužimo, kažejo v pravo smer."
Razstava bo odprta tudi 7., 8., 14. in 15. t.m., ob sobotah od 17. do 20. ure, ob nedeljah pa od 10. do 12. ure in od 16. do 20. ure. Obiščite jo, ne bo vam žal!
TK
TRŽAŠKA KNJIGARNA
BOGDAN GROM
odprtje razstave in predstavitev monografije
V petek, 13. decembra, ob 18.30 v Tržaški knjigarni - Trst, ul. sv. Frančiška 20.
Sodeluje kitarist Marko Feri. Vabljeni!
BOGAT PEVSKI
TRINAJST ZBOROV NA REVIJI ZCPZ
V nedeljo, 1. decembra, je bila v Kulturnem domu v Trstu 31. pevska revija Zveze cerkvenih pevskih zborov.
Letošnja revija je bila posebna, in to zaradi dveh razlogov. Dirigentu Ediju Racetu so podelili Gallusovo listino zaradi njegovih zaslug na glasbenem področju, duhovnik Dušan Jakomin pa je predstavil novo glasilo ZCPZ Glas naših zborov. Glasilo (bolje rečeno zbornik ali, kot je rekel g. Jakomin, revija) je izšlo septembra letos. Uredil ga je dr. Zorko Harej, oblikoval Edi Žerjal, izdala ZCPZ, založil Svet slovenskih orga-
€
Zgoraj: posnetek z letošnje revije ZCPZ (Foto Kroma). Spodaj: naslovna stran novega glasila Zveze
nizacij, tiskala pa tiskarna Graphart v Trstu. Zbornik vsebuje na začetku uvod dr. Zorka Hareja, dalje so opisane tradicionalne pobude ZCPZ (revija zborov, revija Pesem mladih, božični koncerti, poletni seminarji), nato izredne pobude (npr. sodelovanje pri reviji Primorska poje, pobude v spomin na Ubalda Vrabca, koncert izbranih mladinskih zborov itd.). Velik del zbornika pa je posvečen številnim poročilom (kar 38) o dejavnosti cerkvenih zborov na Tržaškem od Milj do Devina. Namen
pobudnikov je, da bi tej prvi številki sledile še druge, g. Jakomin pa je izrazil upanje, da bi nastanek te publikacije spodbudil razne cerkvene zbore, da nastopijo v javnosti. Pri tem je poudaril pomembnost cerkvene glasbene kulture in zakladnice, ki je zelo bogata.
Na reviji je nastopilo trinajst zborov (nastop zbora Skala iz Gropade je odpadel zaradi bolezni). V prvem delu je imel uvodni nastop moški zbor Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja,
sledili so mu vokalna skupina Resonet (Aleksandra Per-tot), dekliški zbor Vesna iz Sv. Križa (Bogdan Kralj), MoPZ Novi sv. Anton iz Trsta (Edi Race), mešani pevski zbor iz Skednja (Aleksander Sluga) in Tržaški dekliški zbor (Tamara Stanese). V drugem delu so nastopili MePZ Mačko-Ije (Ivo Lešnik), DePZ Devin (Herman Antonič), MePZ Barkovlje (Aleksandra Per-tot), molitvena skupina Shalom (Raffaella Petronio), MePZ Repentabor (Franc Po-hajač), MePZ Hrast iz Doberdoba (Alessandro Rade-tič - zbor je nastopal kot gost) in MePZ Igo Gruden iz Nabrežine (Bojana Kralj).
Poslušalci so prisostvovali triurnemu sporedu in z živahnim ploskanjem nagradili nastopajoče zbore. Od le-teh so bili nekateri na res visokem nivoju (npr. skupina Resonet, Tržaški dekliški zbor, skupina Shalom, zbor Hrast), mnogi (npr. Fantje izpod Grmade, Vesna, zbora iz Mač-kolj in Barkovelj idr.) pa so nastopili zelo solidno. Razveseljivo pa je dejstvo, da je bilo v raznih zborih veliko število mladih, kar daje upati, da se bo pevska tradicija na Tržaškem še nadalje razvijala.  IŽ
VEČER V DSI
VEČER O KOBALOVI AFRIKI
V ponedeljek, 2. decembra, je bil v Društvu slovenskih izobražencev dobro obiskan večer o gledališki uspešnici Borisa Kobala Afrika ali Na svoji zemlji.
Poleg avtorja sta prisotnim spregovorila še Maja Lapornik, ki je Kobalovo delo analizirala z umetnostnega vidika, in Martin Brecelj, ki se je osredotočil na sedanji trenutek Slovencev v Italiji. Maja Lapornik je KobalovoAfr/-
ko definirala kot spoj komedije, satire in kabareta. Dalje je nanizala nekatere pomembnejše vidike tega dela, nazadnje pa izrazila upanje, da pomeni to ludi začetek drugačnega odnosa našega gledališča do amaterskega igranja.
Martin Brecelj je dejal, da Afrika prikazuje polom t.i. zamejske socialistične bur-žoazije oz. polom nekega sistema. Igra ponuja več izhodov: eden od teh je tudi vrnitev k čisti partizanski dediščini, ki jo ponazarja stari partizan Stanko Černigoj. Vendar Brecelj sprejema samo narodnoosvobodilni del te dediščine, medtem ko zavrača ideološki in revolucionarni del.
Bolj kot na delo kot tako se je živahna razprava osredotočila na položaj naše narodnostne skupnosti. Glede tega je Boris Kobal izrazil svoje slabo počutje ob tem, kar so naredili predstavniki levega kroga manjšine, kateremu sam pripada. V zamejstvu se kljub velikim spremembam v svetu ni nič spremenilo. To pa ne velja samo za levi, ampak tudi za desni tabor. Vendar trenutno smo vsi v istem položaju in prav skupaj se bo treba iz tega izvleči.
TRADICIONALNA BOŽIČNA REVIJA
V soboto, 14. decembra, bo v cerkvi sv. Jerneja na Opčinah 6. zborovska božična revija, ki jo prireja zbor Ja-cobus Gallus. Revija je postala za tržaške ljubitelje petja že nekaj tradicionalnega. Bralce naj spomnimo, da je bila njena prva izdaja 1.1991 v evan-geličansko-luteranski cerkvi. V naslednjih letih je revija potekala v cerkvi pri Sv. Jakobu, v Marijinem domu pri Sv. Ivanu, v kapucinski cerkvi na Montuzzi, lani pa je bila v cerkvi pri Sv. Ivanu. Prav lanska izdaja je bila posebej uspešna, saj so na njej nastopili vsi trije zbori, ki so na tekmovanju Naša pesem 1995 v Mariboru prejeli zlato odličje (zbori Jacobus Gallus, Obala in Ljubljanski madrigalisti).
Na letošnji reviji bosta poleg zbora Jacobus Gallus pod vodstvom Janka Bana nastopila še mešani pevski zbor Primorec-Tabor pod vodstvom Matjaža Ščeka in Dvojezični zbor iz Koroške pod vodstvom Edija Oražeta. Začetek koncerta je predviden za 20.30.
GLASBENA SREČANJA MLADIH V ROJANU
SLOVENSKA ŽUPNIJSKA SKUPNOST V ROJANU IN SLOVENSKA GLASBENA ŠOLA vabila na
KONCERT
tria Erika Buzečan-Z/avfa, Tatjana Jercog-klavir, Marko Stoka-klarinet v nedeljo, 8. decembra, ob 17. uri v Marijinem domu v Rojanu, ul. Cordaroli 29. Vstop prost.
MARIJINA DRUŽBA MARIJE MILOSTLJIVE
vabi na
PROSLAVO
ob odprtju obnovljenih prostorov Marijinega doma v ul. Risorta št. 3 v Trstu, ki bo v nedeljo, 8. decembra 1996, s pričetkom ob 16. uri.
Vabljeni!
OBVESTILA
BARKOVLJF,. Ura molitve z
mašo za duhovne poklice, novega škofa in mladino bo v četrtek, 5. decembra, ob 16.30 v Barkovljah. Vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva.
PRAZNIK PRIJATELJEV Ma-
rijinega doma bo v nedeljo, 8. decembra, pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27, ob 1 7. uri. Nastopila bo vokalno-in-strumentalna skupina s Tolminskega s harmoniko in citrami. Podporniki, dobrotniki in prijatelji ste na ta praznik vljudno vabljeni. Odbor.
MESEČNO SREČANJEza versko poglobitev v Nabrežini bo v ponedeljek, 9. decembra, ob 20. uri v župnijskih prostorih. Prof. Mirjam Bra-tina-Pahor bo govorila o lepoti in nevarnostih božičnih praznikov. Sledita razgovor in družabnost.
SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca bo imela duhovno pripravo na Božič v četrtek, 12. decembra, ob 16. uri pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. delle Doccie 34 v Trstu. Sledila bo družabnost. Vabljeni tudi člani Kluba prijateljstva, sodelavci in prijatelji.
DAROVI
ZA NOVI glas: N.N. 50.000;
ZA MARTIN dom pri Sv. Ivanu: Adrijana Krapež 50.000; Laura Parovel 40.000; v spomin na Romana in Ivanko Černigoj hčerka Adrijana 100.000.
ZA KAPELO sv. Leopolda v Domju: Sonja Stubel v počastitev spomina predragih prijateljic Rezke in Ivanke Furlan (13.11.'95 in 22.11. '84) 50.000.
V prejšnji številki so nekateri darovi po pomoti izpadli. Objavljamo jih tokrat. Zaradi pomanjkanja prostora bomo ostale darove objavili prihodnjič. Darovalcem se opravičujemo.
ZCPZ v Trstu iskreno čestita predsedniku Slovenske prosvete Mariju Maverju ob prejemu zlatega odličja Zveze kulturnih organizacij Slovenije za pomembno delo, ki ga opravlja v dobrobit slovenske kulture na Tržaškem.
Župnijski svet in CPZ Sv. Jernej z Opčin iskreno čestita predsedniku Slovenske prosvete Mariju Maverju ob prejetju zlatega odličja Zveze kulturnih organizacij Slovenije.
SOŽALJE
Ob smrti naše dolgoletne pevke Marije Glavič-Slama
izrekamo iskreno sožalje hčerkama Magdi in Dini, sinu Borisu ter ostalim sorodnikom. Cerkveni pevski zbor Sv. Antona.
S svojim članom Borisom Slamo sočustvujemo ob izgubi drage mame Marije. Moški pevski zbor Novi sv. Anton.
UTRINKI
1 PRIŠLI SMO KOLAVDIRAT
"Le kaj ste prišli kolavdirat? Saj me ni nihče obvestil!" -"Moramo kolavdirati vaš poletni kino na dvorišču! Kje je tisto dvorišče?" - "Tu, kjer stojite!"-"A tu rasejo koprive, vseje v neredu..." - “Saj, saj! Če bi me obvestili, bi vse uredil. Tako pa..." - "Kaj naj kolavdiramo?" - "Predvsem tla, močna kraška tla. Čist zrak! Odprto ograjo za izhod..." - "Vi se šalite! Glejte, te viseče električne žice! Tega se sploh ne da kolavdirati!" - "Res je. A še nikoli ni bilo kratkega stika ali požara. V kuhinji so napeljali industrijski tok, kolavdirali... in v štirinajstih dneh je zagorelo... Pa pustimo. Poglejte!" Odprl sem vodnjak, potegnil na vrvi iz vode dvolitrsko steklenico in rekel: "To vino pa lahko kolavdirate in se ne prepirate!" - "To pa je res dobra kapljica s pravo temperaturo! Na zdravje! In nasvidenje!" - (B+B)
SKD IGO GRUDEN - NABREŽINA
prireja
pod pokroviteljstvom ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE in v sodelovanju s KRAŠKO GORSKO SKUPNOSTJO
KAMEN...
5. razstavo kamnitih izdelkov
V dneh 6., 7., 8. in 14., 15. decembra 1996 v župnijski dvorani sv. Roka v Nabrežini-center.
Odprtje razstave bo v petek, 6. decembra 1996, ob 18. uri.
Urnik: sobota, 7. in 14. decembra, od 1 7. do 20. ure; nedelja, 8. in 15. decembra, od 10. do 12., od 16. do 20. ure.
TRŽAŠKA KRONIKA
POPOLDAN
9
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1996
IZ GORIŠKEGA OBČINSKEGA SVETA
10
Na zadnji seji občinskega sveta je bil dokončno sprejet sklep o gradnji zadnjega dela goriškega postajališča (Auto-porto); pri tem gre, kot znano, za razlastitev zemljišč in hiš, ki sestavljajo zaselek Jeremi-tišče v Standrežu. Prebivalci in lastniki zemljišč so poslali upravi celo vrsto dobro argumentiranih mnenj proti tem razlastitvam; pridružili sta se jim tudi štandreški rajonski svet in nekateri posamezniki. Glavni argumenti, ki so jih prebivalci in lastniki zagovarjali, so bili vezani na dejstvo, da je od odobritve prvega načrta do danes minilo že 27 let, da ni bilo dovolj uspešno mnenje rajonskega sveta, da gre za uničenje zelenih in produktivnih površin; pri tem pa obstaja dejstvo, da bo v nekaj letih prišlo do vstopa Slovenije v EZ in bodo torej sedanje obmejne strukture postale odvečne. Večina svetovalcev je tudi šele v tej razpravi zvedela, da obstaja v Jeremitišču tudi stara cerkvica, ki je bila sicer v teku stoletij vključena v pro-
store za prebivanje, a bi lahko imela svoj zgodovinski in umetniški pomen.
Večina vseh teh argumentov seveda ni upoštevala in jih je zavrgla ter s tem sprejela načrt, ki dovoljuje gradnjo. Mislim, da je vsekakor dovolj gradiva za priziv na višje administrativno sodišče.
Med vprašanji županu in odbornikom je svetovalec Špacapan postavil vprašanje v zvezi s pokopališči v Štan-drežu, Podgori in Pevmi. Zainteresirani odbornik je potrdil, da je prišlo iz Rima mnenje, da se ta pokopališča ne smejo širiti in da so sploh preblizu hišam. Prav zaradi zgodovinskega pomena teh pokopališč ter zato, ker so omenjena tudi v mestnem statutu, je zagotovil, da si bo uprava še naprej prizadevala vsaj za njihovo ohranitev.
Na vprašanje istega svetovalca v zvezi z deli za greznično mrežo v Pevmi je isti odbornik zagotovil, da se bodo dela v najkrajšem času začela. ----------I5Š
Zopet se je številna publika v petek, 29. novembra, zbrala ob novi razstavi v ga-eriji Ars v Katoliški knjigarni na Travniku, tokrat posvečeni slikarju Klavdiju Tutti; na o-gled bo do 4. januarja 1997. Večer je s Quantzovo skladbo uvedel glasbeni trio Peter Gus (violina), Matija Faganel (flavta) in Damjana Čevdek (klavir), nato je prevzel besedo likovni kritik prof. Joško Vetrih. "Enološko" presenečenje pa je pripravilo vinogradniško podjetje Stegovec z vi-javskega Sv. Martina, ki je ponudilo pokušnjo vrhunskih vin, za katere je Tutta izobli-coval grafično podobo etiket na steklenicah.
Klavdij Tutta spada med že uveljavljene in dobro poznane umetnike - živi in dela med Novo Gorico in Kranjem. Razstava v Katoliški knjigarni nudi priložnost za predstavitev njegovih zadnjih ustvarjalnih let oz. dveh ciklov Pravljični pejsaži i n Življenje naj bo (Evita); slednji je povezan z rojstvom hčerke Evite. Prav ta posebni trenutek, novo življenje, ima prelomen pomen za Tuttov umetniški razvoj.
V GALERIJI ARS NA TRAVNIKU
DOMIŠLJIJSKI SVET KLAVDIJA TUTTE
SASA QUINZI
FOTO BUMBACA
Če so bila v prejšnjih delih značilna in prevladujoča grozeča živalska bilja, ki so prekipevala s platen, so se ta sedaj kot čudežno umirila, udo-mačilain se spremenila "v o-sličke, kozoroge, kozliče in druge prijazne živalce z velikimi, vlažnimi, okroglimi očmi, z ljubkimi nenevarnimi rogovi". Moč se je spremenila
v vitalnost, neprikrito in živahno, ki se na različne načine izraža na velikih akrili-čnih platnih ali na akvarelih manjšega formata. V prvih preplavi barva - naj si bo rožasta ali modra - ves prostor; na njeni prosojni površini vidimo posejana drevesa in skoro mrgolenje množice bitij, ki se v vrtinčastem gibu sučejo okrog osrednjih figur.
Včasih nam drevo, ki raste z vrhnjega roba, daje slutiti, da se pravzaprav ves ta svet vrtinčasto giblje. V sredi so navadno razmeščeni bikci, ki se drug drugega podpirajo z rogovi ali pa se dva, večji in manjši, starejši in mlajši, umirita v zavetju pradavnega dolmena. Različen je avtorjev pristop pri akvarelih, v katerih so kompozicije bolj strnjene in jasno obrisane na belem dnu lista. Zdaj je tu gora, na kateri veselo poskakujejo živalce ali za trenutek radovedno pokukajo iz lukenj ali izza hribčka; zdaj je naslikana ena sama velika glava, kot v bogato obdelani preprogi pa dovoljujeta množina in originalnost nanizanih okraskov večplastno branje iste figure.
Tutta ustvarja na platnu vedno nove otoke fantazije, njihova simbolna nabitost in dovršenost pa presegata meje gole pripovednosti. Končno se v vseh delih kot osebna sigla pojavlja krogla živih barv - pisana žoga, popredmetenje živahnosti in igrivosti, v sebi zaključeno telo, a v krhkem ravnotežju z okoljem, vedno pripravljena na novo izkušnjo: tudi v tem lahko slutimo iskanje novih izzivov umetnika, ki želi ostati v toku aktualnosti.
RUPLOVE »PERCEZIONI E SFUMATURE«
Konec novembra je pri italijanski založbi Edizioni della Laguna izšla knjiga prof. Alda RuplaSfumature e percezioni. Gre za italijanski prevod, ki ga je priskrbel avtor sam, že poznane slovenske knjige Zaznave in odtenki. Kot ta, ohranja tudi italijanski prevod prožen format in je bogato opremljena s priložnostnimi grafikami I ivia Comissa. O knjigi so na predstavitvi italijanski publiki poleg založnika De Grassija in avtorja spregovorila še Alberto Prinčič in Silvio Cumpeta.
V	priročni knjižici je Rupel strnil razmišljanja v obliki kratkih, včasih epigramskih zapisov, ki so se porajala v lanskem poletju.
V	njih obravnava svoj vsakdanji svet, doživetja narave in bolesti življenja, kol so lahko usodnost čustev in handikapiranost, minevanje časa in družba. Vse pa se pretaka skozi telesno doživljanje, ki je za avtorja kot nekakšen nujen predpogoj, preddverje vsakega notranjega razmisleka, saj se sama zbirka začenja z razmišljanji, posvečenimi telesu. Skupna nit, ki veže vsa razmišljanja, je tudi grenka, včasih ostra polemičnost, ki želi postavili pod vprašaj splošno sprejeta prepričanja. - SK
OB PRAZNIKU SV. ANDREJA V ŠTANDREŽU
Štandreška župnija je prejšnjo soboto in nedeljo praznovala cerkvenega zavetnika sv. Andreja. Spomin na apostola ni želel biti samo priložnost za srečanje med župljani, saj se je ujemal z začetkom novega cerkvenega leta - z adventom, letos pa tudi z začetkom triletne priprave na sveto leto 2000.
Slavje se je pričelo že s sobotno evharistijo, kateri je sledilo odprtje razstave v veliki dvorani župnijskega doma. Tu sta se s kompozicijami iz suhih rož predstavili že dobro poznana Dora Maraž in domačinka Vilma Zotti, ki je prvič prikazala svoje izdelke. Ob teh je razstavila še majhne slike in izdelke iz pečenega slanega testa.
Nedelja se je pričela z mašo, ki jo je daroval župnik Karlo Bolčina, italijansko bogoslužje je vodil goriški dekan Sergio Ambrosi, medtem ko sta pri glavni evharistiji ob standreškem dekanu Lazarju somaševala podgorski kaplan Tadič in msgr. Močnik; med mašo so tudi prižgali jubilejno svečo, ki bo župnijo spremljala do leta 2000. Veliko pričakovanje je vladalo še za tekmovanje v pripravi slaščic, saj je morala strokovna komisija oceniti kar 38 "prispevkov". Tekmovanje pa je služilo tudi za nabirko denarja za Karitas. Dan se je končal s tombolo, pred katero so še podelili priznanja vsem ženam, ki so sodelovale pri kuharskem natečaju.
ŠTEVERJANCI OB SREČANJU Z ABRAHAMOM
V	soboto, 9. novembra, smo se Steverjanci, rojeni leta 1946, na praznik sv. Martina srečali z Abrahamom. Najprej smo se udeležili sv. maše, sledilo je martinovanje
-	večerja v gostilni Koršič na Sovenci, kjer smo ob dobri jedači in pijači ter Sniderjevi harmoniki obujali lepe spomine. Praznik se ni končal z večerjo, saj smo se naslednjega dne 50-letniki odpeljali z avtobusom na Koroško. Ustavili smo se na kosilu v znani slovenski gostilni v Bil-čovsu, kjer nas je pričakal
prijatelj g. Angerer, ki nam ga je kot vodiča poslal Naš tednik iz Celovca. Šli smo si najprej ogledat mogočno romarsko gotsko cerkev Gospe svete. Nedaleč od cerkve smo si ogledali vojvodski prestol, na katerem so koroški vojvode sodili in podeljevali fevde. Ob vrnitvi proti domu smo se ustavili še v Svečah, kjer je živel in ustvarjal kipar France Gorše. V avtobusu je na poti domov vladalo prijetno vzdušje, h kateremu sta pripomogla tudi harmoni-kaša Lojze in Ivan.
SREČANJE GLEDALIŠKIH SKUPIN
Zveza kulturnih organizacij iz Nove Gorice prireja 12. srečanje goriških ljubiteljskih gledaliških skupin, na katerem sodeluje pet skupin iz Grgarja, Kanala, Števerjana, Štandreža in Nove Gorice. Prve predstave so že bile v novembru, v decembru pa bodo nastopili dramska družina Sedej iz Števerjana z igro Temni pajčolan v soboto, 7. t.m., v Desklah in člani dramske skupinePDŠtandrež, ki se bodo predstavili v nedeljo, 8. decembra, v Kostanjevici na Krasu s komedijo Branislava Nušiča Žalujoči ostali. Po strokovni plati spremlja srečanje Tea Rogelj, dramaturginja Primorskega dramskega gledališča.
POSVETOVANJE SOVODENJSKE OBČINE Z VAŠČANI
Sovodenjska občinska uprava nadaljuje posvetovanja s krajani. Predmet pogovora je še vedno regulacijski načrt. Posvet so imeli na sedežu KD Skala v Gabrjah v sredo, 27. novembra, dan kasneje pa so se občinski upravitelji srečali v dvorani PD Rupa-Peč s prebivalci teh dveh vasi. Prebivalci Peči, Rupe in Gabrij niso imeli veliko pripomb glede na regulacijski načrt tudi zato, ker načrt ne prinaša bistvenih sprememb za te vasi. Posebno pozornost pa je treba nameniti
t.i. naravnima parkoma, ki naj bi nastala na ozemlju občine Sovodnje: soški in kraški. Vsi so bili mnenja, naj uprava občine Sovodnje pripravi osnutek pravilnika in naj skliče ponovni posvet z vaščani, posebno z Vrha sv. Mihaela in iz Sovodenj, ker se le-teh najbolj tiče. Vaščani in lastniki zemljišč, na katerih naj bi nastala omenjena parka, pa morajo biti tudi seznanjeni z vsemi zakonskimi predpisi. V Gabrjah so bili ljudje mnenja, naj občinska uprava zaščiti bregove reke Vipave. Občinska uprava bo namestila na trg pri vodnjaku v Gabrje tabelo z zemljevidom vasi in poštni nabiralnik ter še poseben nabiralnik za prošnje in ugovore glede delovanja občinske uprave. Podobne skrinjice bodo postavili po vseh vaseh. Vaščani Rupe in Peči so mnenja, naj se poimenujejo ulice, ki gredo od pokopališča proti cesti Štradalta, in naj se cesta, ki gre ob robu letališča iz Gorice proti Peči, zapre za tovornjake. Vozniki tovornjakov namreč pogosto zgrešijo pol za Videm in prihajajo do Peči. Problem javne razsvetljave bo občina reševala postopoma. V Gabrjah bodo začeli z deli že letos, saj je načrt za javno razsvetljavo pripravljen že več let. Za Rupo in Peč se podoben načrt že pripravlja. Občinski upravitelji so tudi povedali, da bo občina izplačala lastnike razlaščenih zemljišč, ki služijo za čistilne naprave. Živahna razprava se je vnela tudi zaradi širjenja ceste, ki so ga opravili že pred desetletji. Od takrat še niso postavili zemljiških kamnov na obcestna zemljišča. Živahna razprava je bila tudi v Rupi zaradi predvidenega mostu čez državno cesto v neposredni bližini vasi. Gradnja mostu je bila predvidena že v prejšnjem regulacijskem načrtu, vendar se še sedaj ne ve, kje ga bodo gradili. Pri gradnji bodo morali nujno upoštevati potrebe prebivalstva vseh vasi na tem področju. - R. DEVETAK
OB 90-LETNICI BOHINJSKE ŽELEZNICE
V	Gorici široko zastavljeni projekt proslavljanja 90-letnice Bohinjske železnice bo že 10. decembra zabeležil svoj prvi uspeh. Letos spomladi ustanovljeni odbor, na čelo katerega so goriški pobudniki izvolili prof. Pia Nodarija, docenta na goriškem sedežu tržaške univerze, si je zadal nalogo prirediti razstavo o tej železnici, izdati publikacijo in ovrednotiti turistično vlogo te alpske proge. Razstava bo marca 1997 na goriškem razstavišču, kjer bo tudi sejem z naslovom Potovanje in hrana v Srednji Evrop\. S Slovenskimi železnicami so že navezali stike za še večje ovrednotenje potovanja z muzejskimi vlaki po progi, ki nas lahko iz Trsta oz. Gorice popelje čez Alpe k Bohinjskemu in Blejskemu jezeru kot tudi na avstrijsko Koroško. Končan je projekt sestave primernega zbornika. Ta bo štel nad 300 strani, bo bogato ilustriran, izšel bo pri založbi La Laguna. Uradna predstavitev bo v torek, 10. decembra, v glavni dvorani univerze v ulici Alviano. Teksti v zborniku so v italijanskem jeziku, objavljeni bodo izčrpni izvlečki tudi v slovenskem in nemškem.
KONCERTNA SEZONA SCGV EMIL KOMEL
PIANIST NA POTI UMETNIŠKEGA DOZOREVANJA
FOTO 11UMBACA
IVAN SILIČ
Kadarkoli se pojavi mlad glasbenik, ki v določeni sredini svojega okolja izstopa s svojo nadarjenostjo in posebnim nagibom do glasbe, vzbuja pozornost in posebno zanimanje za njegov razvoj. Med take gotovo sodi tudi 23-letni pianist Miran Devetak, ki je imel svoj prvi recital v rodnem mestu 27. novembra v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
V tem koncertu in sporedu so se združili vsi rezultati njegovega šolanja in izpopolnjevanj pri odličnih inozemskih klavirskih pedagogih, kar mu je prineslo veliko priznanj in nagrad. Začel je na šoli Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici pod pedagogi Borisom Staku-lom, Marijo in Benjaminom Saverjem ter zaključil z diplomo - po temeljitih pripravah pod vodstvom prof. Helene Plesničar - na tržaškem konservatoriju G. Tartini.
Vse to potrjuje uspešnost glasbene vzgoje imenovanih, potrjuje pa tudi njegovo uporno delo in osebna prizadevanja. Uspehe in dosežke je doživljal ob svojih vzgojite-
FOTO BUMBACA
Mestno glasbeno združenje A.GI.MUS. je v soboto, 30. novembra, sklenilo koncertno sezono z nastopom dua Irine Cavaion (violina) in Valentine Pavio (klavir). Irina Cavaion je po diplomi v Benetkah (1994) obiskovala razne izpopolnjevalne tečaje za violino, komorno glasbo in violinsko didaktiko. Poleg tega, da poučuje na več glasbenih šolah, nadaljuje podiplomski študij pri prof. Igorju Kuretu. Valentina Pavio je po študiju na SCGV E. Komel diplomirala iz klavirja v Trstu (1992); v svoja številna zanimanja vključuje - poleg univerzitetnega študija - tudi koncertno in pedagoško dejavnost. Obiskuje dvoletno klavirsko šolo za pedagoge in podiplomski študij klavirja pod mentorstvom prof. Sijavuša Gadžijeva.
Dvorana pokrajinskih muzejev, kjer sta nastopili glasbenici, je s svojo grajsko sugestijo ustvarila prizorišče, ki je lepo sprejelo Mozarta,
Ijih, ki so ga skrbno oblikovali v klavirski tehniki in mu obenem odkrivali moč in lepoto glasbene umetnosti.
Rastel je ob njih in razumljivo je, da so njihove pobude zapustile v mladem pianistu otipljive sledi, ki jih opažamo več ali manj pri vsakem mladem glasbeniku, ki si skuša utreti samostojno umetniško pot. Ta pa zahteva lastne opore in iznajdljivosti lastnih zvo-
Schuberta, Čaikovvskega in Dvoraka. Že pri briljantno izvedeni Mozartovi dvostavčni sonati v es-duru KV 302 se je kmalu videlo, da sta izvajalki "dihali" z istim tempom. Njuno igranje je bilo dialog: govorili sta, se poslušali in si odgovarjali, skupaj šepetali in odločno povedali; vse toz velikim ravnovesjem, ki ima v osnovi izjemno sposobnost vzajemnega poslušanja, poleg te pa verjetno še dobro medsebojno poznavanje. Tudi Schubertova sonata je kazala na globoko razumevanje med glasbenicama, odločno in značajno interpretacijo ter stilistično dovršenost. V drugem delu koncerta je bila Serenade me-lancolique Čaikovvskega podana občuteno: bila je nežna in strastna, tenkočutna in epska. Večer sta izvajalki sklenili suvereno z Dvorakovo sona-tino v G-duru op. 100. S to sta - predvsem v prvem in zadnjem stavku - dokazali, da sta še najbolj učinkoviti in prepričljivi v energičnih stavkih. -------------DD
čnih predstav in oblikovalnih snovanj, lastnih videnj tonskih podob... Hočem reči, da se je potrebno polagoma izluščiti iz oklepa vzgojne utesnjenosti in se sprostiti v bolj osebnostno občuteno poglabljanje v umetnino in skušati nadeti tudi čim pristneje občuten muzikalni obraz. Pred mladim umetnikom se zdaj odpira nujnost duhovne in stvariteljske osamosvojitve v kar največjih razsežnostih.
Kajti sam si bo krojil sporede in sam bo koncipiral udejanjanja le-teh.
Splošni vtis koncerta je namreč odražal določeno ne-sproščenost v oblikovanju in grajenju tonskih celot. Ne trdim, da ni bilo individualnega navdiha, vendar slutim, da popolno sproščenost delovanja še zavirajo refleksi pedagoške vzgoje. Zato se je treba čimbolj približati občutenski klici, k lastnemu iskanju, dojemanju, k bolj individualno zasnovanim poustvarjalnim konceptom, kakor tudi seveda izbiri del ter sestavom sporedov.
Tokrat je bil spored dokaj zahteven, tako z ozirom na slogovne značilnosti posameznih skladb kakor v pogledu njihove muzikalno vsebinske nabojnosti. Relativno o-paznejši po izpovednosti so bili Bartokova Suita op. 14 in zlasti Preludiji S. Rahmaninova op. 23, medtem ko Hayd-nova Sonata v c-molu in Prokofjeva IV. sonata op. 29 nista dosegli izrazne moči imenovanih, ki pa s tem ni rečeno, da bi s časom in ob nadaljnjem delu ne dozoreli tudi ti dve deli. Saj je ta koncert šele na začetku samostojnega delovanja in nastopanja, začetek še večje rasti umetniškega dozorevanja.
DAROVI
ZA CERKEV’ na Vrhu: sestre in bratje Černič namesto cvetja nagrobZalke 70.000; N.N. 30.000 lir.
ZA MIK Vrh sv. Mihaela: sestre in bratje Černič namesto cvetja na grob Zalke 70.000; Dorjana Devetak Ba-gon namesto cvetja na grob Zalke 50.000 lir.
ZA (KiREVANJE cerkve v Ga-brjah: A.M.K. 20.000 lir.
ZA CERKEV v Rupi: druž. Devetak, Rupa 56/a ob 25. obl. smrti sina Damijana 200.000; M.Č. 20.000 lir.
ZA ZAVOD sv. Družine: namesto cvetja na grob pok. Justine Komjanc druž. Stekar iz Števerjana 200.000 lir.
ZA SESTRE Čudodelne svetinje: namesto cvetja na grob pok. Justine Komjanc Avgust Stekar 200.000 lir.
ZA KULTURNI center L. Bratuž: Anka Abuja 100.000 lir.
OBVESTILA
POMAGAJ PRISPEVATI za
poravnavo stroškov obnove Kulturnega centra Lojze Bratuž! To lahko opraviš na bančni tekoči račun št. 31276 pri Kmečki banki, Corso Verdi 55, Gorica.
9.T.M.bo ob 20. uri v dvorani PD Rupa-Peč v Rupi občni zbor SSk-sekcija Sovod-nje. Vljudno vabljeni somišljeniki, predvsem mladi.
V NIZU srečanj z glasbo, ki jih prireja SCGV E. Komel, bo v soboto, 14. t.m., večer posvečen glasbi za pihala z naslovom Vdih - izdih. Nastopili bodo glasbeniki, ki delujejo v našem prostoru. Koncert bo ob 19.30 v komorni dvorani Kulturnega centra L. Bratuž.
15.T.M. bo ob 17. uri v Kulturnem centru L. Bratuž praznovanje ob 35-letnici ŠZ Olympia. Izšla je brošura.
DUO CAVAION-PAVIO V GRAJSKI DVORANI
GORIŠKIH 100 LET FILMA
4
Dogodek prve filmske predstave v Gorici sredi popoldneva 8. decembra pred stotimi leti sam nima posebne vrednosti, če ne za domoznansko prakso, da se o vsakem pojavu s krajevno relevantnostjo razišče in opiše življenjska pol. Majhen je in intimističnega značaja; tako okoliščine kot vsebina prikazanega odgovarjata znanemu lumierovskemu vzorcu. Zgodil se je v pivnici Dreher, že uveljavljenem kraju za ljudsko družabnost, tik ob glavni mestni ulici. Skupinico impresivnih in rahlo intrigantnih posnetkov iz vsakdanjosti je prinesel nomadski kratko-časec, ki je tedaj seveda tonil
v	množici podobnih potujočih zabavljačev. Brezimni možakar z enostavnim projektorjem seveda ni vedel, da bo kdo po enem stoletju praznoval ob misli nanj in na njegovo dejanje. V istodobnem časopisju pa je kronist, ki je seveda že slišal za optično novotarijo, v nekaj vrsticah kinematograf že prisodil človeškemu geniju. Na ta dan je tudi Gorica začela filmsko govoriti in v kulturno vedenje Goričanov je vstopila nova navada, ki je doživljala v različnih časih tudi različno u-sodo. Prve projekcije seveda niso bile pospremile fanfare in preteklo je kar nekaj mesecev pred drugo predstavo.
Rojstvo filma gre spomniti predvsem kot svetovni pojav, po svetu pa so praznični re-fletorji ugasnili že lani. Ob obeleževanju goriške stolet-
nice naj zato opozorim predvsem na celo vrsto raziskovalnih pobud, ki jim je bila obletniška priložnost koristna pretveza. V samo nekaj letih so posamezniki in skupine prinesli na svetlo nekatere nepoznane slike iz goriške preteklosti. Film ni samo filmski trak in subjektivna slika na njem, temveč je nosilec neštetih bolj ali manj očitnih sporočil in sugestij.
Med prireditvami ob stoletnici, ki jih je Kinoatelje posejal v tednu med 2. in 8. decembrom, bo poseben dogodek v soboto, 7. decembra, na predvečer stoletniškega dne. Med redkimi dokumentarnimi filmskimi prepisi mučne realnosti iz prve svetovne vojne (avstrijski in italijanski posnetki leta 1916) bo na programu tudi niz nepoznanih filmskih razgledov na Gorico in Goričane iz časa med vojnama, ki bo odslej znan z imenom Fond Simonelli. To so slike za dogodke, ki presegajo strogo krajevni vidik. Po 50-60 letih so končno dani na ogled in v kritično branje. Spodbudili bodo bolj ali manj običajne poglede - misli in spomine - na našo preteklost, morda bomo v njih zaznali utrip v času oddaljenih, a vendar domačih stvari. Med njimi so posnetki predrznih Goričanov, ki drsajo na poledeneli Soči pod pevmskim mostom v zimi 1928-29, o kateri so nam predniki z nespremenjenim začudenjem že pripovedovali.
--------- I.	DEVETAK
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
predstavitev
KNJIŽNE ZBIRKE GMD ZA LETO 1997
bo v petek, 13. decembra, ob 17.30 v Katoliški knjigarni.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
sklicuje
OBČNI ZBOR
V soboto, 7. decembra 1996, ob 16. liri v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
ZDRUZENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
prireja
revijo otroških in mladinskih zborov
MALA CECILIJ ANKA
V	nedeljo, 8. decembra 1996, ob 15.30 v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž.
NOVICE IZ LAŠKEGA
V nedeljo, 10.11., so imeli Slovenci iz Laškega prvič mašo v svojem jeziku, namenjeno rajnim. Daroval jo je g. A. Zorzin v prenovljeni cerkvi sv. Nikolaja v Tržiču. Za priložnost se je odzval vabilu cerkveni zbor iz Zgonika, ki ga vodi T. Kostnapfel.
V četrtek, 21.11., so se verniki iz Tržiča, Pierisa in Foljana udeležili obredov ob prazniku zavetnice Marije zdravja - salus intirmorum, ki je na tem področju zelo češčena. Največja proslava, s katero je povezana večstoletna običajna procesija, je bila v Tržiču.
V sredo, 4.12., je sv. Miklavž obdaril vse otroke, ki so se v tem letu dobro obnašali. Peli so otroci iz vrtca in osnovne šole iz Romjana; nastopili so tudi otroci openske skupine T. Petaros, ki jo vodi I učka Susič.
Meseca novembra je prof. Aldo Rupel predstavil svojo knjigo Zaznave in odtenki v občinski sejni dvorani v Ronkah ter italijanski prevod v občinski knjižnici v Starancanu. V Ronkah je bila tudi predstavljena knjiga prof. Lojzke Bratuž Gorica v slovenski književnosti-, prisotni so bili avtorica, predstavniki GMD msgr. Oskar Simčič, Marija Češčut in Franko Žerjal. - K. MUČIČ
4-	Mirno	je	zaspala	v	Gospodu
naša draga teta
GIZELA GULIN
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki bodo drago pokojnico spremljali na zadnji poti. Kdor želi počastiti njen spomin, naj namesto cvetja daruje v dobre namene.
Nečaki pokojnice z družinami Sovodnje, 1. decembra 1996
11
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1996
12
ČETRTEK 5. DECEMBRA
1996
BENEŠKA
V	BENEŠKI GALERIJI
IKE
GIOVANNI VOGRIČ, DOMAČI UMETNIK IN NE SAMO TO
ERIKA JAZBAR
V	Beneški galeriji v Špetru je do 5. januarja na ogled antološka razstava domačega umetnika Giovannija Vogriča (1932-1986). Oh 10-letnici smrti se ga Društvo beneških umetnikov spominja tudi zato, ker je bil Vogrič med ustanovitelji društva in njegov pr-
vi	predsednik I. 1977; ob obeležju njegove ustvarjalnosti se želijo slovenski umetniki oddolžiti družbenemu delavcu, ki si je ob svojem delu prizadeval, da bi beneški umetniki skupno nastopali, se med sabo spoznavali in gojili značilnosti domače zemlje. Sodeloval je skoraj z vsemi umetniki, ki so delovali na teritoriju, in s tem bistveno pripomogel k razširitvi in spoznavanju beneške ustvarjalnosti.
Giovanni Vogrič se je rodil v kmečki družini v Oblici, vasici v sredenjski občini; kakor preštevilni Benečani se je po šolanju odpravil na delo v Švico, Francijo, nazadnje se je vrnil v domače kraje in se zaposlil v Čedadu.
V	prostem času se je ukvarjal z obrtniškim dekorativnim delom, mizarstvom in restavriranjem pohištva, rezbarjenjem, pozneje tudi s slikarstvom in ksilografijo; rad se je naslanjal na krajevno tradicijo. Prvi sedež Beneške galerije je bil v stari Bobičevi kleti v Špetru, kamor je Vogrič s prijatelji vložil vse energije. Ko se je galerija preselila v sedanje sodobne prostore, je bilo umetnikom kar težko pri srcu, kajti tista klet je bila za Vogriča in njegove najzvestejše prijatelje kot drugi dom. Nova galerija je odprla umetnikom nove možnosti delovanja. Poleg razstav članov društva so razstavljali pomembni furlanski in slovenski umetniki; pomembno vlogo pa je imela tudi pri odkritju drugod živečih beneških ustvarjalcev.
Vsem, ki si želijo spoznati ustvarjalno delo in osebnost, ki je odigrala zgodovinsko vlogo v življenju Slovencev na Videmskem, svetujemo obisk razstave v Beneški galeriji, ki je na ogled od ponedeljka do sobote od 17. do 19. ure.
Nekoč so se soseske ukvarjale predvsem z upravo pašnikov in lastnine. Ko se danes vedno manj ljudi odloča za poljedelstvo, samo nekateri centri, ki imajo bolj kmečko tradicijo, ohranjajo in upravljajo planine, medtem ko se v drugih realitetah posvečajo predvsem upravi nepremičninskega premoženja. Običajni finančni dohodki so predvsem rezultat raznih oblik avtofinanciranja, še zlasti prodaje lesa, uporabe gozdov na svoji lastnini, morebiten najem vaške ali kmečke imo-vine, direktno financiranje s strani članov-živinorejcev za upravo planin, k poravnavi stroškov pa je zadnje čase prispevala tudi dežela. Za izvedbo izrednih investicij (npr. gradnje cest, priprave gospodarskih načrtov itd.) se soseske poslužujejo prispevkov dežele in Evropske skupnosti. Kot rečeno, so trenutno veljavni statuti še vedno prilagojeni odločbam avstrijske a-grarne oblasti.
Deželni zakon bi bil moral v skladu z vsedržavnim zakonom definirati javno pravnost statutov, bilance, imenovanje pravnih predstavnikov itd. To
PLANINSKA DRUŽINA BENEČIJE O KRIZI TKB
Planinska družina Benečije je imela 16. novembra t.l. srečanje s svojimi člani, da bi se pogovorili o krizi TKB in posledicah, ki jih bodo nosile gospodarske in kulturne organizacije Slovencev v videmski pokrajini. Kriza pri TKB je kazatelj pomanjkljivosti sistema, ki je u-pravljal slovensko stvarnost. Na večeru so se udeleženci pogovorili tudi o delovanju kulturnih ustanov, o stvarni prisotnosti na teritoriju in o sistemih financiranja. Likvidacija TKB je omajala zaupanje, ki so ga imeli Slovenci v vodilne kadre. Ker je škoda ogromna, je treba iskati izhod iz te krize v reorganizaciji, v ustvarjanju samostojne strukture, v katero bi se vključila vsa društva in skupine, ki delajo za ohranitev in razvoj slovenske skupnosti v videmski pokrajini. To bi bil bistven predpogoj za prisotnost pri tem telesu, ki ne bi poznal strankar-
SOSESKE - VIC INIJ E V KANALSKI DOLINI (3)
ERIK DOLHAR
\
FOTO R. DOLHAR
[skih logik in ideoloških pretvez. Delitve, ki so bile temeljna značilnost Slovencev, so imele kot edini učinek trošenje energije v smeri kompetitivnosti in so šibile moč številčnosti, ki jo lahko prinaša le skupno delovanje.
Demokratična razprava o pravilih delovanja, o prioritetnih nalogah te strukture in prozoren sistem volitev sta cilja, ki bi si ju morala postaviti vsa društva, da bi dobila slovenska skupnost v videmski pokrajini svoje predstavništvo, ki bi imelo neposredne stike s slovensko vlado, deželno in krajevno upravo in o-blastmi. Na vsemanjšinski, deželni ravni bi imelo stike s slovenskimi organizacijami in bi tako oblikovalo skupno deželno predstavništvo, ki bi skrbelo za razvoj, rast in pridobitev pravic za vse Slovence. Planinska družina Be-I nečije se je odločila, da se bo angažirala za širjenje te ideje. -
se pa ni zgodilo, ker se za to ni zanimal deželni zakonodajalec, kot tudi zato, ker so na to morda premalo opozarjali člani sosesk. Snov pa bi bilo potrebno bolje urediti tako, da bi bodisi bolje zaščitili srenjce, kot da bi jih fiskalno in upravno uredili. Davčni okvir je namreč danes v marsičem podoben sličnim orga-i nom, ne da bi pa se pri tem zgledoval po nekem normativnem okviru.
Nekateri menijo, da bi Konzorcije Kanalske doline lahko enačili z nepriznanimi združenji, v katerih urejajo notranje odnose posamezni statuti. Tovrstne družbe pa uživajo nepopolno premoženjsko avtonomijo, ker, kdor j deluje v imenu družbe, zanjo inv njene interese, tudi s svo-
ji m premoženjem osebno odgovarja za to, kar je storil, čeprav se po eni strani upniki družb ne morejo odškodovati pri posameznih članih in niti upniki posameznih članov ne morejo zahtevati odškodnine od družbenega premoženja.
Ponekod, denimo v bo-censki pokrajini, zakon št. 2 z dne 7.1.1952 pri ponovni ureditvi agrarnih skupnosti sosesk itd. jih definira kot "zasebne skupnosti javnega pomena" in jim priznava zasebno naravo in javni interes.
V	Venetu so področje uredili z določitvijo javnopravnosti statutov, imenovanjem predstavnikov, njihovih odgovornosti itd. in enostavno rekoč, da se ni nič spremenilo ter da jih še vedno urejajo posamezni statuti in običaji. V tej deželi pa se je že s predsedni-
škim dekretom I. 1948 priznavala pravilom pravna osebnost javnega prava, tudi če bi si del pravne teorije želel njihovo ponovno uvedbo in jih prikazal v mešani obliki.
Deželni zakonodajalec bi moral zato vzeti v pretres zadevo in urediti servitute Kanalske doline, kot predvideva zakon 1102.
Namen ureditve konzorcijev Kanalske doline bi moral nastati prav v duhu zakona 1102, po katerem je nekdanje premoženje družinskih gorskih skupnosti neodtujljivo in nedeljivo ter vezano na kmetijsko, gozdarsko in planšarsko dejavnost.
Morebitni zakonski osnutek bi moral imeti ta namen:
- najprej čim bolje zaščititi ohranitev in izboljšanje dobrin, ki sestavljajo premoženje;
- zagotoviti, da vsako drugačno uporabo premoženja določa globalna ocena potrebe področja in v skladu s cilji gospodarskega in družbenega načrtovanja celega teritorija, na katerem deluje konzorcij;
- urediti s pravilnikom javno-pravnost statutov, obračunov, imenovanja pravnih predstavnikov itd., da bi se tako zaščitili upravitelji in upravljanje. Dežela Veneto je npr. v Krajevnih inšpektoratih gozdov našla urade, v katere se lahko vložijo vsi akti. Lahko trdimo, da je ta javnopravnost podobna tisti, ki je predvidena za trgovske družbe pri sodniški kancliji. Konzorciji sosesk so bili namreč nekoč podvrženi avstrijski kmetijski oblasti.
Treba bi bilo opozoriti deželnega zakonodajalca na to problematiko, tako da bi te stvarnosti ostale v harmoniji s preteklostjo, a tudi usmerjene v prihodnost, tako da bi jih razvoj dogodkov ne prehitel. ------------KONEC
F I L IVI F I L IVI
Film je v vseh pogledih irski: Irec je režiser, Severnoirec je glavni protagonist, Liam Neeson (Schindler v Spielbergovem filmu Shindler's List), ki v tem primeru pooseblja irskega narodnega heroja Michaela Collinsa. Ta je za Veliko noč leta 1916 pred snežno belim poslopjem pošte na glavni ulici v Dublinu 0'Connel Street vodil upor Ircev proti angleškim okupatorjem. Visoki Collins je tedaj s peščico protiangleških upornikov razglasil neodvisnost otoka. Angleški vojaki so jih prisilili k predaji. Med uporniki so bili Eamon De Valera, predstavnik gibanja Sinn Fein (kar pomeni Mi sami) in njegov največji prijatelj Michael Collins, ustanovitelj oboroženega krila gibanja IRA (Irish Republican Army). Kljub neuspehu tega upora je po mnogih spopadih in prelivanju krvi nastala sodobna Irska, predsednik katere je dolga leta bil De Valera, ki ga Irci imajo soglasno za očeta domovine. Zgodovinske knjige pa so dalj časa imele določene zadržke pri opi sovanju lika Michaela Collinsa. Nekateri ga obravnavajo kot predhodnika sodobnejših teroristov, drugi pa kot izdajalca: prav on je namreč leta 1921 podpisal dokončno obliko sporazuma, po katerem je bila Jovcejeva zemlja razdel jena na dva dela, enega od katerih - Ulster,
SLOVENIJA
RUBR
KANALSKA DOLINA ZDOMSTVO
Konec novembra je v italijanske kinodvorane končno prispel film, ki je letos osvojil Zlatega leva v Benetkah in Pokal Volpi: to je film Michael Collins, ki ga je zrežiral Neil Jordan.
ERIK DOLHAR
ki obsega šest provinc - so Irci prepustili nasprotnikom - Angležem. Ta kompromis je privedel do dramatičnih posledic, v prvi vrsti do nasilne ločitve med samimi borci za samostojnost. Igralec, ki ga pooseblja, Liam Neeson, meni, da "v tistem trenutku Collins ni imel druge izbire. Politiko namreč sestavljajo kri in kompromisi. Do nobenega zgodovinskega razvoja namreč žal ni prišlo brez enega ali drugega."
Kasneje je De Valera nadaljeval svojo politično pot: ustanovil je drugo stranko, dvakrat zmagal na volitvah, dolga leta obdržal oblast in umrl, ko je imel več kot 90 let. Življenje Michaela Collinsa pa je bilo nasilno prekinjeno med skrivnostno zasedo, ko mu je bilo šele 30 let.
Jordanov film je velik epičen življenjepis, ki Collinsa obravnava kot heroja in da slutiti, da je njegov umor naročil prav De Valera. Ne gre se torej čuditi, da je film izzval številne polemike, še posebej zato, ker je režiser znal postaviti na platno to, kar mnogim drugim njegovim predhodnikom ni uspelo.
V filmu Michael Collins igrajo že priznani irski igralci (Liam Neeson, Stephen Rea, Aidan Quinn) in pravi bombončelc, imenovan Julia Roberts (Pretty woman) v vlogi dekleta, ki jo je ljubil tako Michael Collins kot njegov tovariš Harry Boland. Dvoumnega in makiavelističnega De Valero pa pooseblja Anglež, ki je pravi specialist za vloge hudobnih: Alan Rickerman, že notthinghamski šerif v filmu Robin Hood.
Neil Jordan je ob svojem krstnem nastopu kot filmski režiser povedal, da je težko orisati specifičnega Irca: "Smo zelo protislovno ljudstvo: krvoločni, a tudi kontemplativni, izredno verni, a obenem zmožni velikih prestopnih dejanj." Ko pa so glavnega igralca filma, Liama Neesona vprašali, kaj je posebnega v tem, da je nekdo Irec, je ta enostavno odgovoril: "Da tega nikdar ne pozabiš."
NEGOTOVOST GLEDE VLADE SLABI SLOVENSKO POLITIKO
V NEDELJO REFERENDUM O VOLILNEM SISTEMU
SLOVENIJA
V GORIŠKIH BRDIH
ZLATE LESTVE -GRADNIKOVI VEČERI
MARJAN DROBEŽ
V Sloveniji še ni obetov, da bi lahko katera od obeh možnih koalicij v kratkem času sestavila novo vlado. Menijo, da bo Kučan šele ob koncu tega meseca določil mandatarja, ki boali predsednik sedanje vlade Drnovšek ali pa Marjan Podobnik, predsednik SLS ter predstavnik koalicije t.i. pomladnih strank. Težko je napovedati, ali bo prišlo do političnega sporazuma obeh taborov, ki bi omogočil sestavo trdne vlade z zanesljivo večino v parlamentu. Za to si, tako izjavljata, prizadevata predstavnika obeh koalicij, Drnovšek in Podobnik. Na uradni ravni in v političnem zakulisju potekajo mnogi razgovori in posveti, na katerih domnevno usklajujejo vprašanja o programu nove vlade, dejansko pa gre bolj za psihološko vojno, ki naj bi izčrpala nasprotnika. Pri nas še ni trdne demokracije, ko bi državni organi skladno s svojo pristojnostjo lahko reševali oz. urejali sprotna vprašanja in tekoče zadeve v Sloveniji, tudi če nekaj časa ne bi imeli vlade. Zaradi sedanje praznine v oblasti in pri vladanju bi lahko bila ogrožena vloga Slovenije v mednarodnih odnosih. To tudi pomeni, da bi se oddaljila možnost za sprejem države v Evropsko zvezo in vojaško organizacijo NATO. O tem je pred dnevi v komentarju o slovenskih volitvah in o nejasnostih za sestavo vlade poročala ameriška tiskovna agencija AP
Z nedavnimi volitvami v državni zbor je vsaj posredno povezan tudi referendum o volilnem sistemu v Sloveniji, ki bo v nedeljo, 8. decembra. Volivci bodo odločali o treh možnih sistemih: pol večinskem in pol proporcionalnem, torej kombiniranem, čistem dvokrožnem večinskem in čistem proporcionalnem volilnem sistemu. Ljudsko glasovanje je zahtevala predvsem Socialdemokratska stranka, ki je za svojo zahtevo zbrala okoli 43 tisoč podpisov državljanov. Ta stranka je vztrajno zahtevala, da bi referendum o volilnem sistemu izvedli hkrati z državnozborskimi volitvami 10. novembra. Spričo nasprotovanja drugih strank je bil referendum odložen. Za nedeljski referendum ni velikega zanimanja in boje se celo, da bi zaradi manjše udeležbe volivcev bil neveljaven. Državljani tudi niso dovolj informirani o referendumskih predlogih in njihovih značilnostih.
V bloku t.i. pomladnih strank se Slovenska ljudska stranka in Socialdemokratska stranka zavzemata za uvedbo čistega dvokrožnega večinskega volilnega sistema, Slovenski krščanski demokrati pa menijo, da je najbolj primeren, demokratičen in po-
šten čist proporcionalni volilni sistem.
VOLILNI SISTEM, SPREJET NA REFERENDUMU, BI VELJAL TUDI ZA MOŽNE PREDČASNE VOLITVE
Če na referendumu nobeden od treh predlaganih volilnih sistemov ne bi dobil večine glasov, bo ostal v veljavi sedanji volilni sistem, ki je v Sloveniji drugačen od proporcionalnih sistemov v zahodnih državah. Izidi referenduma bi morali biti uzakonjeni v državnem zboru, toda ni gotovo, da bi lahko eden od dveh
nasprotujočih si političnih blokov pri tem lahko zbral dve tretjini glasov, ki sta za tako glasovanje po zakonu potrebni. V ta sklop političnih in drugih zapletov, ki so povezani z referendumom (ta bo prvi take vrste v novi slovenski državi), sodi tudi vprašanje, po kakšnem volilnem sistemu bi potekale morebitne predčasne parlamentarne volitve. Le-te bi razpisali, če ne bi mogli sestaviti vlade. Po javnomnenjski anketi, ki je bila objavljena v nedeljo v Delu, nad 47 odstotkov državljanov meni, da bi morale
volitve potekali po tistem volilnem sistemu, ki bo izglasovan na referendumu.
Po pregledu dogodkov in gibanj v Sloveniji v zadnjih dneh naj poudarimo, da seje zmanjšala raznolikost medijskega prostora, kar pomeni tudi udarec demokraciji. Dnevnik Slovenec že nekaj časa ne izhaja in bo najbrž ukinjen. Lastniki, to je Slovenski krščanski demokrati, ted-nikDružina in skupina zdomcev v tujini, so se znašli v finančno brezupnem položaju, najbrž pa za obstoj časnika tudi ni bilo prave volje. Novi Slovenec je nastal I. 1991 z naložbo dveh milijonov mark, od nekdanje naklade 80.000 izvodov pa je ostalo še okoli 10.000 naročnikov.
Na gradu Dobrovo so bili prejšnji teden že petič zapored večeri, posvečeni dr. Alojzu Gradniku, enemu največjih slovenskih pesnikov in prevajalcev. Priredila sta jih Občina Brda in novogoriška Zveza kulturnih organizacij.
Tudi letošnji program je obsegal teme, ki naj prispevajo k ustvarjalnemu spominu na pesnika. Udeležencem je spregovoril tudi inž. Sergej Gradnik, pesnikov sin (objavljamo govor). V četrtek, 28. novembra, je bil na programu Zvočno-slikovni večer poezije pesnice in kulturne delavke Vide Mokrin-Pauer iz Nove Gorice, ki je pesmi tokrat prvič s teatralno sproščujočim užitkom brala sama. V petek je bil večer glasbenega umetnika Zlatka Kaučiča z Dobro-vega, ki je predstavil projekt Harfa v vetru z izhodiščem v Gradnikovi poeziji. Letošnji večeri so se končali v petek, ko je režiser Emil Aberšek podal izbor besedil iz zakladnice
Alojza Gradnika. Večer sta oblikovala igralca Primorskega dramskega gledališča Mira Lampe-Vujičič in Bine Matoh, sodelovala pa je tudi Aleksandra Podgorac, članica Amaterskega mladinskega odra iz Nove Gorice. Aberšek je v katalogu ob letošnjih Gradnikovih večerih zapisal, "da je z letošnjim izborom Gradnikove poezije zaokrožil svoj u-prizoritveni cikel tega velikega misleca, skrivnostnega Brica, slovenskega poeta." Dodajamo, da osebnost, poezija in javno delovanje dr. Gradnika še niso do kraja pojasnjeni in predstavljeni. Odgovorili bi veljalo npr. na vprašanja o mestu pesnika v slovenski poeziji, vzrokih, da je bil dolgo obdobje javno in politično nezaželen oz. da se o njem skoraj ni smelo govoriti in pisati. In še: zakaj osnovne šole na Dobrovem niso smeli poimenovati po pesniku, ki je bil eden izmed največjih sinov Goriških Brd?
DEVIZNE REZERVE VEČJE OD DOLGA V TUJINI
Banka Slovenije je v zadnji številki svojega Biltena objavila pomembne nove podatke o stanju in gibanjih v slovenski družbi, državi in gospodarstvu. Iz te publikacije izhaja, da je v Sloveniji smrtnost prebivalstva za 0,3% višja od rojstev, kar kaže, da se neugodna geografska gibanja v državi nadaljujejo. Druge ugotovitve pa so ugodne in potrjujejo, da Slovenija kot samostojna in neodvisna država napreduje in dosega svoje cilje.
Tako letos domači bruto proizvod narašča po stopnji 1,6%, k tej novi oz. dodani vrednosti pa največ prispevajo razne storitve, in sicer kar 61,5% odstotka, medtem ko delež industrije znaša 33,7 odstotka. Zaradi ugodnih gibanj bo letos bruto domači proizvod na prebivalca dosegel že okoli 10 tisoč ameriških dolarjev. Stopnja inflacije pa naj bi v letu 1996 znašala 9,7%.
Slovenija je pričela izplačevati svoj del dolga iz obveznosti razpadle Jugoslavije. O tem je sklenila sporazume s Konzorcijem poslovnih bank v tujini ter z mednarodnimi bankami oz. finančnimi ustanovami. Spričo omenjenih dogovorov na mednarodni ravni je javni dolg naše države od 2 milijard 970 milijonov ameriških dolarjev v I. 1995 letos narasel na štiri milijarde 42 milijonov dolarjev. Vendar so devizne rezerve Slovenije za 137 milijonov ameriških dolarjev večje od omenjenega javnega dolga tujini ter znašajo skupaj 4 milijarde 1 79 milijonov dolarjev. Po podatkih iz Biltena Banke Slovenije je bil devizni tečaj dne 19. novembra letos lak, da je bilo za nakup ene nemške marke potrebnih 91,0581 tolarjev, en ameriški dolar pa je bil na slovenskem finančnem tržišču vreden 137,2337 tolarjev.
----------- M.
CAS JE ZA SPREMEMBE
Tako je sporočilo volivcev, ki so na zadnjih državnozborskih volitvah izrazili največjo podporo dosedanjim opozicijskim pomladnim strankam. V tej drži vidim zdrav samoobrambni instinkt ljudi, ki ne sprejemajo ravnodušno nekaterih negativnih trendov iz preteklosti kot npr. poglabljajočih se socialnih razlik, velike onesnaženosti družbe z nekaznovanim grabe-žem, zlasti pri upravljanju z družbenim premoženjem in lastninjenju ter premalo pokončno in preudarno zunanjo politiko, zaradi katere smo edini izmed novih pridruženih članic začeli pot v Evropo na kolenih. Kajti Solanov načrt je bil prav to in je tako predstavljal za Slovenijo olajšanje in nepotrebno ponižanje hkrati.
Pri takem mandatu volivcev je sprejemljiva ena sama volilna koalicija, in sicer sovladanje pomladnih strank in LDS. Vse ostale kombinacije bi bile v nasprotju z voljo ljudi ter bi ne zagotavljale dovolj trdne vlade, ki bi lahko speljala tudi tiste zahtevne projekte, za katere je potrebna dvotretjinska večina ali pa širše družbeno soglasje (vstopanje v Evropo, morebitne spremembe ustave in volilnega sistema idr.). Taka vladna večina bi nudila tudi jamstvo, da bi končno lahko bile popravljene nekatere kričeče krivice iz preteklosti, ki še vedno usodno razdvajajo slovenski narod.
Vodstva strank, ki so jim volivci zaupali svojo podporo, stojijo pred svojevrstnim zrelostnim izpitom, to je, da usklajajo svoje razlike in dosegajo soglasje okrog take vladne programske zasnove, ki bo v največji meri odražala vitalne interese slovenskega naroda in slovenske države. LDS pa čaka še posebno težka preizkušnja, in sicer, da izpusti iz rok lep kos oblasti ter tudi s tem dokaže svojo zrelost in državotvornost. V zraku je namreč zahteva o spremembah. Kdor tega ne razume ali noče videti, bo prej ali slej politično kaznovan. Tako je morda Slovenija šele sedaj na pragu svoje resnične politične pomladi.
-------------- MILAN	GREGORIČ
MoPZ MEDVODE: SLAVNOSTNI KONCERT Z ZAMEJSKIMI ZBORI
V soboto, 30. novembra, je bilo v Slovenski filharmoniji v Ljubljani nadvse slovesno, saj je moški pevski zbor Medvode praznoval 20-let-nico delovanja in povabil slovenske zbore iz Slovenije, Italije, Avstrije in Hrvaške. Pokrovitelji prireditve, na kateri je sodeloval tudi ansambel Antona Bi rtiča Beneški fantje, povezoval pa ga je znani dramski igralec Roman Končar, so bili občina Medvode, urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter ministrstvo RS za kulturo. V morda najbolj akustični slovenski dvorani so najprej nastopili jubilanti, MoPZ Medvode, nakar so se na odru zvrstili MePZ Bazovica z Reke, MoPZ Fantje izpod Grmade iz Devina, MoPZ Kralj Matjaž iz Ubuč na Koroškem, ŽPZ Rozka Usenik iz Šentvida, MoPZ Mirko Filej iz Gorice, ansambel Antona Bi rtiča Beneš/c/ fantje, na koncu pa so združeni
pevski zbori pod vodstvom Franca Slabeta zapeli še Aljaževo O, Triglav, moj dom in Ipavčevo Slovenska dežela. MoPZ Medvode je I. 1990 na pobudo Lada Ločniškarja začel sodelovati z zamejskimi zbori. Vsako leto je ob kulturnem prazniku povabil v Medvode en zamejski zbor. Mnogim od teh zborov so pevci iz Medvod obisk tudi vrnili. Že lani je pokojni Ločniškar, ustanovni član in dolgoletni predsednik zbora, predstavil idejo, kako naj bi v Medvodah praznovali 20-letnico delovanja: z vsemi temi zbori naj bi nastopili skupaj v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Še letos spomladi, ko se ga je že lotevala bolezen, je trdno upal, da bo dočakal prireditev in pomagal pri njeni organizaciji, žal pa so se že na začetku septembra poslovili od njega. Po nastopu zborov je spregovoril dr. Vencelj, predstavniki nastopajočih pa so prinesli pozdrave, čestitke, darila in voščila. - ED
M.
POSEBNA ČAST
MIJE,
da vas lahko pozdravim na 5. Gradnikovih “Zlatih lestvah" v gradu Dobrovo, v srcu Goriških Brd. Posebno tudi zato, ker sem čustveno le nekako vezan na Brda. Vsem je znana očetova ljubezen do Brd, katero je skušal vcepiti tudi meni. Ne spomnim se dobro, kdaj je bilo prvič, vendar me je že od rane mladosti vsako leto pripeljal poleti v Medano. Tako sem tu preživel najlepša obdobja svoje mladosti, zato še vedno rad prihajam semkaj.
Na drugih Zlatih lestvah je bil moj oče omenjen kot "zamolčani pesnik". Res je bil v povojnih letih skrbno zamolčan, ker njegova poezija ni ustrezala takratnim smernicam oblasti enoumja, ki je hotela vse nadzirati. Vendar so se kmalu pojavili pogumni posamezniki, ki so cenili lepo slovensko besedo in so ga povlekli iz izolacije. Tako so izšle mnoge zbirke pesmi, v Medani je bila v domači hiši odprta spominska soba, ki pa je žal iz objektivnih vzrokov ni več. Po zaslugi starih goriških študentov je bil postavljen doprsni kip na Erjavčevi cesti v Novi Gorici. V zadnjem času se trudijo predvsem Brici in Goričani, da očetu priznajo tisto mesto, ki mu gre. Tu so vsakoletni Gradnikovi večeri, izšla je zbirka "Na Brda gledam", s samospevi Štefana Maurija so nastopili prominentni pevci od tod in z onstran meje. To jesen so na dvorišču domačije v spomin na Gradnika recitirali svoje poezije mladi evropski pesniki. Očetove pesmi se sedaj objavljajo v raznih zbirkah in občilih, tako da se počasi prebija led. In ne nazadnje, v Medani bo verjetno že kmalu spet zaživela spominska soba, za kar se moram zahvaliti vsem, ki se trudijo za njeno uresničitev.
Letos poleti me je presenetil znanec iz daljne Westfalije, profesor zgodovine, ki že leta redno prihaja na počitnice na Bled. Prinesel mi je kopije iz "Kindlers neues Literaturlexi-kona", ki je izšel 1989. leta v Munchnu. Ta leksikon je obsežna enciklopedija svetovne literature, v njem je namenjena očetu kar stran in pol, kar pomeni določeno priznanje očetovemu pesniškemu opusu. Zanimivo je tudi, da zapis omenja, da je bil Gradnik po drugi vojni "persona non gra-ta", vendar da je sedaj ponovno cenjen.
"Zlate lestve" niso namenjene le očetu, menim, da je tako prav. Nastopa naj čim več mladih talentov iz Primorske ali pa, kar bi bilo še lepše, iz še širšega slovenskega okolja, naj bodo vzpodbuda kulturne tvornosti, ki je danes ravno tako potrebna ali pa še bolj kot včasih, da bo protiutež vsem negativnim pojavom, ki jih prinaša sodobnost, vključno poplavi plehkobe in nasilja, ki jo žal skoraj vsakodnevno ponujajo TV ekrani, tako tuji in žal tudi domači.
Naj še zaželim, da bi se obiskovalci večerov"Zlatih lestev" prijetno počutili in da bi jim ostali v prijetnem spominu.
- INŽ. SERGEJ GRADNIK
13
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1996
14
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1996
Slovensko gospodarsko združenje Gorica, ki se je pred leti osamosvojilo od matičnega Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, se pripravlja na 2. občni zbor, ki bo predvidoma v januarju. Prejšnji teden so bili sklicani, na sedežu organizacije v ul. Roma 20, občni zbori stanovskih sekcij, v katere so porazdeljeni člani.
V ponedeljek je bil 2. občni zbor gostinske sekcije, ki ga je odprlo poročilo načelnika Avguština Devetaka, lastnika znane gostilne na Vrha sv. Mihaela na Krasu. Slovenski gostinci na Goriškem skrbijo predvsem za poklicno izobraževanje zaposlenih in samih podjetnikov ter za izboljšanje kakovosti v ponudbi. Odtod obiski pri krajevnih kmetih in vinogradih v Brdih in na Krasu ter stiki s tržaškimi kolegi za skupno organiziranje pobud v tem smislu. Po kratki razpravi, v kateri so se dotaknili tudi teme kmečkega luri-zma, je bil na volitvah izvoljen nov odbor, ki ga poleg načelnika Devetaka sestavljajo še Boris Nanut, I ucio Nanut, Zvonka Bednar in Branko Peric.
V sredo je bil naslednji občni zbor posvečen obrtnikom. Dario Bensa, ki je lastnik dobro vpeljane kovinske delavnice v obrtni hali Mego pri Štandrežu, je v svojem značilnem klenem slogu izpostavil stanovskim kolegom probleme stroke. Omenil je uspelo poletno pobudo na dvorcu Vogrsko za povezavo primorskih podjetnikov na obeh straneh meje, ki so jo skupno priredili Gospodarska zbornica Nova Gorica, Goriško združenje ter Deželno gospodarsko združenje. Po razpravi so bile volitve tajni-
OBČNI ZBORI SEKCIJ SGZ GORICA
DAVORIN DEVETAK
POSVET KMETIJSKE SVETOVALNE SLUŽBE
ORGANIZACIJA TRGA IN TRŽENJE KMETIJSKIH PRIDELKOV
štva sekcije. Novi predsednik je Drago Tomšič, lastnik u-gledne firme za elektronsko vzdrževanje, ki dela po vsem svetu, in tudi podpredsednik goriškega združenja. Ostali pripadajo mlajšemu rodu, to so Samo Mučič{ Umberto Sanfilippo, Milja Cevdek, Robert Bensa in Martin Nanut.
V četrtek je bil na sporedu
2.	občni zborsekcije za malo trgovino, ki je bil kar pester.
V	uvodu je spregovoril funkcionar odborništva za gospodarstvo občine Gorica Gior-gio Della Vedova, ki je imel zanimiv tehnični poseg. Poročal je o novem mestnem trgovskem planu, novem pristopanju občinskih uradov do potreb podjetij ter o pobudah, pri katerih občina dejavno sodeluje s stanovskimi organizacijami, kot je SGZ. Izrecno je omenil sodelovanje pri planiranju z Novo Gorico v perspektivi slovenskega vstopa v EU. Načelnik sekcije Benedikt Kosič, naslednik znane družine goriških trgovcev s čevlji, je v poročilu nanizal starejšim in tudi mlajšim trgovcem, kje so problemi, a tudi perspeklive za razvoj sektorja. Pri volitvah je bil potrjen Beni Kosič za načelnika; izvoljeno je bilo novo tajni-
| štvo, ki ga sestavljajo: David Grinovero, Roberto Colja in Peter Ferfolja.
Kot zadnji bo na sporedu občni zborsekcije za zunanjo
trgovino v torek, 10. t.m.
V razpravi tega kot ostalih sekcijskih zborov je prišla do izraza zaskrbljenost za naprej glede na radikalno spre-
menjene razmere, ki prizadevajo bolj ali manj vsako stroko, in glede na krajevno stvarnost. Članstvo i n še posebno novi mladi obrazi pa so izkazali tudi optimizem in voljo do skupnega dela. Pri vseh zborih je imel vidno mesto računalnik svetovalca v informatiki Pavla Hmeljaka, ki je prikazal možnost uporabe interneta v podjetju. Razne stroke se morajo opremili ne le za prihodnost, ampak tudi za sedanjost, kar kaže nagel razvoj tega novega medija v Sloveniji in sosednjih deželah severne Italije.
Na vseh občnih zborih je sodeloval ravnatelj SGZ Igor J Orel, ki vodi tudi servisno podjetje Goservis in je o tem poslovanju poročal članstvu. Sekcijskih zborov so se udeležili tudi predstavniki stanov-| skih sekcij Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, ki so poudarili kolegom nujo po boljšem sodelovanju glede svojih vprašanj vsake stroke in glede skupnega nastopa do oblasti, do gospodarskih ustanov in partnerskih organizacij v deželi, Sloveniji in drugje. Kot nam kaže izkušnja prej komisarske u-prave Kmečke banke in sedaj velika kriza Tržaške kreditne banke ne glede na izvor in odgovornosti, ki so privedle do teh, zamejsko gospodarstvo in s tem vsa skupnost bosta preživela in se še dalje suvereno razvijala, le če bosta u-spela združiti vse sile in složno nastopila v bran skupnih interesov.
VINOGRADNISKO-VINARSKI KONGRES V PORTOROŽU
V Portorožu se je 4. decembra pričel prvi slovenski vinogradniško-vinarski kongres. Pripravila ga je Slovenska vinska akademija Veritas, ki deluje na Ptuju. Strokovnjaki menijo, da gre za zgodovinski dogodek, saj bodo na zborovanju prvič celovito ocenili stanje in probleme vinogradništva in vinarstva, dejavnosti, ki imata v Sloveniji dolgo tradicijo in gospodarski pomen. Strokovnjaki bodo prebrali 46 referatov, ki bodo natisnjeni v zborniku, že pravi knjigi s 300 stranmi.
V Sloveniji imajo okoli 21.000 hektarov vinogradov, na katerih pridelajo okoli milijon hektolitrov raznih vin. Prodaja ni težavna, saj Slovenci sami popijejo 100 milijonov litrov vina letno. Za izvoz torej ostane malo. Sedanje vinogradniške površine bi radi čimprej povečali na vsaj 30.000 ha, da bi Slove-
■:& -;<• V
nija imela ugodnejši izhodiščni položaj ob sprejemu slovenske države v Evropsko zvezo. Spričo tega cilja je država v zadnjih dveh letih o-dobrila znatna sredstva tako za obnovo vinogradov kol za ureditev novih nasadov trte.
Kongres bo trajal do petka, 6. decembra, generalni pokrovitelj tega zborovanja pa je slovensko Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Predsednik častnega odbora kongresa je Mi-
lan Kučan. V svojem prispevku udeležencem, objavljenem v katalogu, je zapisal, "da je slovensko vino na najvišji stopnici slovenske kakovosti. Z njimi vidimo in seže-mo dlje, kot si včasih upamo. Se bolj samozavestno bi morali znati ponujati in prodajati žlahtnino naših vinogradov, ki s trudom svojih gospodarjev ter znanjem svojih kletarjev presenečajo ne samo nas samih, temveč tudi naše sopotnike na vseh meridianih. Samozavesti si moramo najprej naliti v svoje kozarce, pa jih bodo začeli občudovati še drugi. Na kongresu si bomo nalivali čistega vina, brez senc in brez dlake na jeziku. Prav to je tisto, kar vsi, ki se kakorkoli srečujemo z vinogradi ali vinom, najbolj potrebujemo."
Na kongresu v Portorožu bo prof. dr. Dražigost Pokorn imel referat o teranu in cvičku ter o njunem prispevku k zdravju ljudi. Znani vinogradnik in vinar Aleš Kristančič iz Medane v Goriških Brdih pa bo poročal o trženju slovenskih vin v svetu.
M.
GABRIJEL DEVETAK
V	času od 25. do 26. novembra 1996 je bil že 11. tradicionalni posvet Kmetijske svetovalne službe, ki ga je organiziralo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oziroma njegova Uprava Republike Slovenije za pospeševanje kmetijstva.
Po otvoritvenem nagovoru direktorja Uprave RS za pospeševanje kmetijstva g. Ervina Kuharja je nastopil slavnostni govornik, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prof. dr. Jože Osterc. Sledili so strokovni referati o organiziranju kmetov na trgu, marketing s kmetijskimi pridelki v Sloveniji, razvoj vinskega trga doma in v svetu itd.
Posvetovanje je imelo mednarodni značaj. Iz Italije sta z referatom nastopila prof. dr. Aleš Lokar in prof. Gian Michele Menzo z videmske univerze. Prikazala sta primere trženja kmetijskih proizvodov iz Italije na Iržišče Evropske unije s posebnim poudarkom na pršut San Daniele in sir Montasio ter tridentinska jabolka. Ravno lako sta bila zanimiva avstrijska referata o kmetijskem trgu v Avstriji ter izkušnjah Štajerske s proizvodnimi skupnostmi, kar sta celovito podala Stephan Mikinovic in VVolfgang Brauenstein.
Nekateri strokovnjaki so osvetlili povezovanje vinogradnikov in prodajo vina, organizacijo prodaje praši-
čev v okviru združenja rejcev teh živali. Nekateri pa so orisali perspektivo reje ovac z vidika marketinga in podali izhodišča neposredne prodaje nekaterih pridelkov na kmetiji. Slovenija je pomembna glede predelave mleka in mlečnih izdelkov. V ta namen so nekateri referenti pojasnili direktni marketing kmetijskih pridelkov na kmečkem dvorišču.
V	sklopu omenjenega posveta je bil zanimiv tudi Božičev referat o vinarskosani-tarni problematiki proizvodnje živil živilskega izvora.
Organizator je izdal tudi zbornik, v katerem so zajeti najpomembnejši referati na 98 straneh.
NOV SISTEM ITALIJANSKEGA MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA (4)
DAMJAN HLEDE
Doslej smo videli, kako je reforma italijanskega mednarodnega zasebnega prava vplivala predvsem na medosebna razmerja (dedovanja, družinsko pravo). Tokrat bomo začeli s pregledom novosti na področju trgovskega prava, začenši z normami o trgovskih družbah in drugih pravnih osebah.
Zakon št. 218/95 je prvič uvedel v italijansko pravno ureditev specifično normo za u-gotovitev uporabnega prava na področju pravnih oseb. Doslej so zanje veljala pravila, ki jih je člen 1 7 predhodnih določb civilnega zakonika postavljal za fizične osebe. Poleg tega smo imeli dve specifični normi za trgovske družbe, ki so bile ustanovljene na tujem ali so na tujem pretežno delovale (čl. 2505 in 2509 civilnega zakonika). Vse te norme so sedaj preklicane, nova pravila pa vsebuje člen 25 omenjenega zakona št. 218/95, ki v prvem odstavku predvideva, da “velja za družbe, združenja, fondacije in druge javne ali zasebne ustanove, tudi če niso družbene narave, pravo tiste države, v kateri se je dopolnil njihov ustanovni postopek. V vsakem primeru pa se uporablja italijansko pravo, če je v Italiji sedež njihove uprave ali osrednji predmet njihove dejavnosti." To pomeni, da so pravne osebe, ki so bile ustanovljene na tujem, a imajo v Italiji upravni sedež ali pa delujejo
pretežno v Italiji, podvržene pravilom italijanskega prava.
Omenjeni predpis je precej splošne narave, saj pušča odprtih precej vprašanj. Mnogi se npr. sprašujejo, kaj se zgodi, ko na tujem ustanovljena pravna oseba v določenem trenutku prenese svojo osrednjo dejavnost v Italijo, je v tem primeru potreben nov ustanovni postopek, ki bi bil v skladu z italijanskimi formalnopravnimi predpisi, ali zadostuje preobrazba že obstoječe pravne osebe v obliko, ki bi ustrezala italijanskim predpisom!1 Prevladujoče mnenje zagovarja drugo rešitev, saj poudarja, da mora v takih primerih tuja družba prilagoditi svojo organizacijo in strukturo eni izmed italijanskih pravno tipiziranih družbenih oblik, saj se bo morala tudi vpisati v italijanske registre pravnih oseb oz. trgovskih družb.
Tretji odstavek omenjenega člena 25 predvideva še, da "so premestitve statutarnega sedeža v drugo državo in združitve ustanov, ki imajo sedež v različnih državah, veljavne, samo če so izvedene v skladu z zakoni zainteresiranih držav." V tem primeru torej reforma ne predvideva, da prevlada eno pravo izmed mnogih, ki so v koliziji, toda zahteva, da je operacija v skladu s pravili obeh (ali več) zainteresiranih držav.
------------DAIJ E
POT DO SREČE
JELENA STEFANČIČ
SE JE PROSTOR V PRVI VRSTI
Kadar stopite v nabito polno dvorano, vam pogosto rečejo: 'V prvi vrsti je še prostor." Tudi na železniški postaji - kadar je naval - vas bo sprevodnik opozoril, da je spredaj, v prvih vagonih še prostor.
Da. Prostor naše sreče - in nesreče vsega človeštva - izvira od tod, ker zadovoljno če-
pimo na mestu, ki je komaj malo višje od živalskega - sužnji lastne pohlepnosti, nasilnosti, nizkih nagonov - nezasedena pa so mesta v prvi vrsti, kjer je prostor za ljudi, vredne tega imena, za ljudi, ki se zavedajo moči razuma in čudovite dediščine človeštva. Če se tudi vi žalostite zaradi gmotne in čustvene povprečnosti življenja, vedite, da je še prostor v prvi vrsti.
Dokler ne zatrete razpoloženjskega nemira ali bojazni, dokler boste trdovratno obrekovali, zaničevali ali sovražili, dokler se boste bali bolezni ali jutrišnjega dne, dokler ne boste izgnali dvomov, ne boste napredovali.
Pot do sreče je dolga potrpežljivost. Potrebno je vztrajati kljub omahovanju. Poznati moramo svoje slabosti, ne smemo pa se prepustiti svojim napakam, ker bi se tako samo povečale. Med zakoni ustvarjalne misli je zelo pomembno razumeti in upoštevati, da postanemo to, kar premišljujemo, kajti dogodki niso to, kar se zdijo, ampak to, kar mi napravimo iz njih. ---------DALJE
SREČANJE OKS-ZSŠDI
TEŽAVE ZAMEJSKEGA ŠPORTA
ERIK DOI HAR
Ljubljana - V petek, 29. novembra, sta Olimpijski komite Slovenije in Združenje
športnih zvez povabila na srečanje zamejske športne organizacije.
Prisotni so bili slovenski športniki iz Italije in Avstrije, na srečanju pa je sodeloval tudi državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Peter Vencelj. Udeleženci so najprej pozitivno ocenili srečanje športnikov iz obmejnih dežel v Velenju in najavili, da bo prihodnje tovrstno snidenje 20. in 21. junija 1997 v Brežicah. Delegacijo ZSŠDI je ob odsotnosti deželnega predsednika Jurija Kufersina vodil tržaški pokrajinski predsednik Livij Valenčič, sestavljali pa sojo še blagajnik Radivoj Pečar, odbornika Vili Prinčič in Mario Šušteršič ter deželni tajnik prof. Ivan Peterlin (na sliki), ki je v svojem poročilu označil stanje slovenskega športa v zamejstvu kot porazno. Največje kritike so šle na račun krovnih organizacij, ki ne izpolnjujeta svojih obveznosti v smislu, da dodeljena sredstva ne prihajajo na naslov ZSŠDI-ja v takem obsegu, kot bi morala. V takem položaju ni mogoče izdelati nobenih projektov, kar pelje samo v stagnacijo. "Športna sfera se čuti zaigrana na oltarju tistih hotenj, ki so prikazana z največjim pompom in napisana z bolj markantno jokajočo tragiko," je kritično pristavil Peterlin. "Včasih se zdi, da se igramo igro treh kart. Sprašujemo krovni organizaciji, ti valita krivdo na Ljubljano in ko mi vprašamo Ljubljano za mnenje, ta odgovarja, da moramo iskati odgovor pri krovnih organizacijah. Začaran krog, ki ne pelje nikamor. Kdo bo odgovarjal, ko bodo naši otroci stali v mrazu pred zaprtimi telovadnicami ? Zakaj bi moralo ZSŠDI odgovarjati za prodajo vrhunskih lig italijanskim sredinam, ker jih sami ne zmoremo več'! Kdo bo srečen, ko bosta Arianna Bogateč in Tanja Romano nastopali za italijanske klube? Sami smo zelo realni in si nismo nikoli dovolili spraševati več od tega, kar objektivno potrebujemo. Tudi v resnici se nočemo počutiti krive, da bi bili otroci v Sloveniji brez tople malice zato, ker gre denar v zamejstvo, kot je nekdo zelo moreče pri nas spregovoril kot predstavnik Slovenije. Gre za zelo enostavno stvar. Kot organizacija želimo, da se dogo- > vorov držimo, saj je to edini * način, da lahko stremimo za o preživetjem." V splošnem orisu g kriznega stanja slovenske manjšine v Italiji je Peterlin spomnil, da bosta obe krovni organizaciji v kratkem imeli občni zbor, na katerem bodo ljudi prejšnjega režima gotovo zamenjali novi; vprašanje pa je, če bodo ti imeli kaj več posluha za naše športno gibanje."Gotovo pa je eno," je dodal tajnik ZSŠDI-ja, "bipolarnost desna-leva bo gotovo obstajala še naprej vse do dneva, dokler se ne bo v kaki zamejski glavi porodila edina realna rešitev problema z ustanovitvijo enega samega foruma, ki naj skrbi za vse to, kar nosi vse-binski predznak slovenskosti. Naše športno gibanje ZSŠDI bo vedno stremelo za uresničitvijo mirnega dialoga znotraj komponent slovenskega življa. V potrditvi lastne avtonomije bo podpiralo edino take napore, ki peljejo k strpnosti, dialogu in projektom, ki naj še dalje utrjujejo našo bit na italijanskih tleh. Ob vsem tem pa želimo, da nam matica s svojimi strukturami stoji ob strani in nas v teh naporih podpira, saj je jasno, da je to edina pot, ki lahko pelje v tisti zasanjani pojem, o katerem smo tolikokrat govorili; to je, da je manjšina tisti forum, ki odigrava vlogo mostu med obema državama, in nikakor ne pojem mostu, prek katerega s težkimi coklami korakajo eni in drugi. Drug vsebinski pojem, ki zaenkrat obstaja še vedno v sanjah, pa je tisti, ki govori o tem, da je nujno, da ustvarjamo skupni športni kulturni prostor, kjer meja ne ustvarja ločitvene blokade, ampak prostor, kjer srčno in miselno obogatijo eni in drugi. "
Dr. Vencelj meni, da je ZSŠDI edini legitimni predstavnik športnih društev v Italiji, trud in stališča katerega v pristojnem uradu slovenskega zunanjega ministrstva tudi upoštevajo in cenijo. Vencelj je še poudaril, da mora 10% skupne dotacije za zamejstvo nujno iti športu prek obeh krovnih organizacij; če ne drugače, pa direktno. Nekatere zamejske ustanove skupnega interesa pa zaradi neusklajenega delovanja niso sposobne vnovčiti denar, ki že dalj časa leži v blagajnah Turlanije-Julijske krajine.
AMATERSKI NOGOMET
POZITIVNA NEDELJA
Juvenlina Radenska je v elitni ligi gladko premagala Ronchi.
V	promocijski ligi seje posrečilo le Primorju Adriaker. Sovodnje Zadružna kreditna banka so izenačile, Zarja pa je ostala praznih rok. V 1. AL se je Vesna po zmagi nad Žavljami povzpela pod sam vrh lestvice; če pa so Križani zreli za ta položaj, bomo lahko videli že v nedeljo, ko bodo igrali pri drugouvrščenem Pagnaccu. V 2. AL je bil poražen le Kras, medtem ko so se veselili tako v taboru Primorca kot Brega. V 3. AL je zmagala le Gaja, Mladost je remizirala, Breg B pa je ostal praznih ust.
OBČNI ZBOR
OK VAL EDEN NAJVEČJIH ZAMEJSKIH KLUBOV
V sredo, 27. novembra, je bil v domu A. Budala v Štandrežu občni zbor odbojkarskega kluba Val.
Najprej je spregovoril odgovorni za žensko sekcijo Joško Prinčič; to predstavlja za Val novost, potem ko sta v lanski sezoni pristopili k tej novi sekciji združeni ekipi Sovodenj in Doma. Prinčič je dejal, da "je bila sezona povsem uspešna tako po rezultatih kot z vidika tehnične rasti vseh njenih predstavnic. Ravno ti uspehi in prepričanje, da razpolagamo z dobrim naraščajem, so botrovali letošnji odločitvi, da nastopamo v državnem prvenstvu C1 lige. Priložnost, ki se nam je ponudila, da zamenjamo društvo Bor iz Trsta, smo takoj zagrabili v prepričanju, da si bodo naše mlade igralke z nastopom v višji ligi nabrale potrebnih izkušenj, ki jim bodo še kako koristile v prihodnosti. Klub dosega dobre uspehe, redno trenira in nastopa, vendar premalo ljudi pomaga pri organizaciji. Nujno je, da se najdejo odborniki ali sodelavci, ki bi priskočili na pomoč. Število igralk se kljub uspehom počasi manjša; zato je nujno potrebno, da se ojači predvsem sektor mini-odbojke in naraščajnic. Nadaljujejo naj seže itak dobri stiki tako z društvi, ki neposredno delujejo v okviru ženske sekcije, kot z vsemi ostalimi slovenskimi društvi, ki gojijo odbojko na Goriškem. Polaga naj se vedno večja pozornost formiranju domačih tehničnih kadrov."
V	svojem predsedniškem poročilu je Ivo Rojec najprej pojasnil, da redni občni zbor O.K. Val "prav gotovo poteka v nenavadnem času, ko se je športna sezona 1996/97 že začela in je delovanje društva v polnem teku. Razlog za to je, da je lani v tem času prišlo do priključitve ženske odbojkarske dejavnosti ŠD Sovodnje, tako da je to pomaknilo vse normalne termine društvenega delovanja časovno naprej. Delovanje kluba je bilo v minuli športni sezoni bogato, tako v športnem delovanju kot pri udeležbi na številnih člansko-mladinskih prevenstvih in v društvenem delovanju. Menim, daje prav društveno delovanje v prejšnji sezoni zelo zaživelo, o čemer pričajo redni mesečni sestanki odbora, ki je konstruktivno reševal društvena vprašanja. Prepričan sem, da
se moč in ugled društva ne merita samo v športnih dvoranah, temveč tudi v pravilnem pristopu odbornikov do društva samega. Prav gotovo sodi O.K. Val med važnejše športne stvarnosti na Goriškem, kar potrjuje dejstvo, da igra njena članska ekipa v letošnji športni sezoni domače tekme B2 lige v samem središču mesta, v telovadnici UGG. Mislim, da je to zelo važno. Da se dosežejo tako | vidni uspehi in vzponi, pa ni-j sta dovolj dobra volja in angažiranost; potrebna je pomoč vseh drugih društev, s katerimi sodelujemo, predvsem s Sočo, Olympio in Domom, katerim gre moja zahvala za [sodelovanje v sklopu združenih ekip. Mislim, da je prav od sodelovanja odvisen obstoj ! vseh naših vrhunskih moštev, kajti samo iz velikega izbora (igralcev lahko črpamo kvalitetni igralski kader in ustvarjamo športne razmere, da se naše športno gibanje stalno dviguje.
NAJVAŽNEJŠI USPEHI IN DOGODKI SEZONE 95/96
Matej Černič je oblekel dres mladinske državne reprezentance in dokazal, da se tudi iz tako malega društva, kot je VAL, lahko cilja na visoka osebna priznanja in potencialno tudi v profesionalno bodočnost. Nagradili so ga tudi za najboljšega igralca B lige. Ženska članska ekipa se je po play offu uvrstila na končno 2. mesto D lige in tako osvojila napredovanje v deželno C2 ligo. Naknadno je po domeni s tržaškim društvom Bor, kateremu izrekam svojo zahvalo, prevzela nastopanje v državni C1 ligi. Društvo je osvojilo številna mladinska prvenstva na pokrajinskem in deželnem nivoju z vključitvijo številnih naših odbojkarjev v razne selekcije. Društvo je prejelo priznanje državne in pokrajinske zveze FIPAV ob njeni 50-letnici. 8. junija smo bili v Rimu nagrajeni ob prisotnosti vseh najpomembnejših odbojkarskih in športnih organov. Moška članska B2-liga-ška ekipa je v prvenstvu zasedla končno 5. mesto in se samo za las ni uvrstila v play off za napredovanje v elitno B ligo.
Delovanje v prejšnji sezoni je bilo torej bogato in polno uspehov,” je nadaljeval Rojec, "in prepričan sem, da bomo
I tudi v prihodnosti delovali po J slični poti, ki se je izkazala za
I	pravilno. Da pa lahko nadaljujemo, moramo še dvigniti tehnično raven naše organizacije z vključitvijo novih navdušencev in strokovnjakov. Zato vabim, da se tisti, ki mu je odbojka pri srcu, vključi v naše vrste, saj mu bosta gotovo zagotovljena primerna osebna uveljavitev in dobro okolje. Drug zelo važen element v društvu je prav gotovo finančni, in tudi v tem smislu bi rad prosil podjetnike, naj nas podprejo. Zahvaljujem se našim sponzorjem in pokroviteljem, kot so: Imsa, Kmečka banka Gorica, Kre-jditna banka Sovodnje, La Go-riziana, Espego, Metaltrading in Agorest ter številni drugi manjši, toda nič manj važni j podporniki."
Predsednik Rojec je svoje poročilo sklenil z željo, da bi v prihodnosti OK Val obdržal dosežene pozicije, saj meni, da v bodoče ne bo lahko, ker nam politično-ekonomski j trend daje slutiti, da nas ne čakajo lahki časi. Čisto na koncu je Rojec zaželel prof. {Andreju Bratužu takojšnje in j popolno okrevanje, potem ko j ga je društveni kombi podrl pred goriškim Kulturnim |domom v Gorici.
Odgovoren za moško člansko ekipo B2 lige Robert Paoletti je najprej poudaril, da ekipa že 3. leto nastopa v B2 ligi, z lanskim 5. mestom pa je gotovo zabeležila največji uspeh OK Val. V šesterki so se tokrat izkazali predvsem mladi; delo, ki ga je opravil trener Zamo, pa je bilo neoporečno in vedno v znamenju napredka tako posameznika kot ekipe. "Ob pregledu članskega igralskega kadra ugotavljam," je sklenil Paolet-
I	ti, "da prihaja 10 igralcev iz naših vrst (Val, Naš prapor ali | Soča), en igralec je na posodo (Populini), eden je prihajal iz Trsta, veliko naših igralcev pa letos igra v drugih klubih." Tehnični direktor Ivan Plesničar se je pomudil še pri moški D-ligaški ekipi, mladinski dejavnosti, splošni telovadbi za j najmlajše, stikih z matično domovino ter odnosih z ZSŠDI. "Mislim, da bi morali, predvsem v poletnem času, obnoviti svoje priprave mladinskih ekip v Sloveniji. Tu smo malo pomanjkljivi in u-pam, da bomo lahko v prihodnje organizirali kaj podobnega. Dobro bi bilo, če bi si ZSŠDI v prihodnje začrtalo j določen program v prid na-sših društev," je med drugim j povedal Plesničar in še ugotovil, da je OK Val postal eden največjih klubov v zamejstvu, ki se ukvarja z eno samo športno panogo.
Na koncu so bile še volitve, na katerih je bil novi odbor pomlajen za približno tretjino svojih članov. Novi odborniki so: Denis Bensa, Maša Braini, Robert Makuc, Robert Paoletti, Diego Poletto, Nataša Soban in Fabjan Sfiligoj, medtem ko bodo nadzorni odbor odslej sestavljali Giorgio Corva, Irina Lovisoni in Lara Visintin.
ED
30-LETNICA ŠD SOKOL
Športno društvo Sokol iz Nabrežine v teh dneh svečano proslavlja 30-letnico obstoja. Včeraj so v nabrežinski župnijski dvorani predstavili knjigo z naslovom M) let Sokola. Uvodno besedo je knjigi na pot podal Antek Terčon. Velika svečanost pa bo v nedeljo, 8. decembra, ob 17. uri v Domu pristaniških delavcev v Briščikih, ko bo osrednja proslava ob 30-letnici obstoja Sokola. Na proslavi bodo sodelovale pevke ženskega in pevci moškega zbora Igo Gruden ter nabrežin-ska godba. Proslavo bo povezoval Igor Tuta. Več o prazniku v naslednji številki.
KOŠARKA
ALI SE JADRAN POTAPLJA?
To je vprašanje, ki si ga postavlja marsikateri zvest navijač. V soboto je Jadran TKB nastopil z okrepitvama Grbcem in Tommasinijem, ki pa žal nista pripomogla k zmagi proti Cassanu. Fantje so bili šibki v obrambi in netočni v napadu, tako da so na koncu izgubili za celih 21 točk. Po prikazani igri je jasno, da bo boj za obstanek v ligi v 2. delu prvenstva še bolj trd, kot smo mislili. Razloge za neučinkovito igro naših bi lahko iskali v udarcu, ki so ga igralci prejeli po zlomu glavnega sponzorja ekipe, TKB, na finančne prispevke, od katerih je bila v marsičem odvisna cela ekipa. Upati je le, da se bodo fantje kmalu opomogli in vsaj obdržali težko priborjeno B ligo!
V	D ligi Dom Agorest melje nasprotnike in ohranja vodstvo na lestvici. Tokrat sta bila uspešna tudi Bor Radenska in Kontovel, Cicibona Preff. Mar-sich pa je ostala praznih rok. Breg je izgubil tudi v 2. kolu promocijskega prvenstva.
ODBOJKA
ZMAGA IMSE IN ŽENSK KOIMPEXA
V	moški B2 ligi je Imsa Kmečka banka nadigrala Laguno Light. Valovci so verjetno zadnjič igrali v telovadnici UGG, saj se zaradi težav s premičnimi tribunami selijo v športno palačo v ul. Del-le Grappate, kjer je doslej igral samo goriški košarkarski prvoligaš. V isti ligi sta slab blok in sprejem botrovala k porazu Koimpexa. Pomembno zmago so dosegla dekleta združene ekipe Ko-impexa, ki so po tie-breaku slavile pri Godigneseju. V C1 ligi moškim Soče Sobema nikakor ne gre od rok, poražena pa so bila tudi dekleta Kmečke banke K2 Šport in La Goriziane Zadružne kreditne banke. V ligi nižje so Sokolovke prišle do prve prvenstvene zmage, medtem ko so izgubili tako moški Bora Fortrade kot Olympie CDR. V D ligi so točki dosegli Espegovci, Slogašice pa so izgubile.
NOVE LESTVICE
Deželna teniška zveza je objavila nove vsedržavne lestvice. V četverico najbolje uvrščenih igralcev v deželi sodi tudi Aleš Plesničar, ki spada v drugo vsedržavno kategorijo B4.
15
ČETRTEK 5. DECEMBRA 1996
' v
^	\	"	jr*"*
/f ’ * , ---
■*• 'fi,
'■Jt
* 'J
X
Ky jf
—, 'jr $r-Y'S
"<A s
**
\
/
-\
>»-,a
A
MILAN LIPOVEC
CESTA REKA IN LJUDJE
/;»«, c /•"..ul/rnk J- /
Saša Rudolf XOLOTL
Med resnico in domišljijo
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
»
Koledar je dragocena priča naše prisotnosti in ustvarjalnosti, saj podrobno poroča o ljudeh in o delovanju organizacij ter društev.
KOLEDAR 1997
Milan Lipovec
CESTA, REKA IN LJUDJE
Izbor iz pisateljevih del
V	tej zanimivi knjigi so zbrani odlomki iz romanov Ljudje ob cesti, Leseno jadro, skoraj v celoti pa je objavljena znamenita Cubejska prigoda.
Znani in uveljavljeni časnikar, sedanji glavni urednik slovenskih radijskih in televizijskih poročil na deželnem sedežu RAI, je kot poročevalec s številnih olimpijskih iger in vojni dopisnik iz Bosne in Hercegovine natančen opazovalec družbe in preučevalec zgodovine krajev, ki jih obiskuje. Te vtise prepleta s spomini na očeta.
DAVID DOKTORIČ
Primorski duhovnik med starim
in novim svetom
Pod tem naslovom je kot 7. zvezek zbirke Naše korenine izšla knjiga o tem izrednem liku primorske polpretekle zgodovine, ki je odigral v okviru Zadružne zveze in Zbora svečenikov sv. Pavla izredno pomembno vlogo.
HSD£ffl®C50(KD EOKIO^IJOOIK £Sffl©erastaMs ra
KX°)Mia SWBu®Cffl
Predstavitev bo v petek, 13. decembra 1996, ob 17.30 v Katoliški knjigarni v Gorici - Travnik 25
..
mm	m-	-***m--.. ■.....    ■»-	-»■	—	-■ ■■■	........