Znanost v luči dialektične spoznavalnosti*
FRANC PEDIČEK
Prispevek je porojen iz pedagoškega aplikativnega razmišljanja okrog teze o paradigmatskem lomu v današnji znanosti. Reči je namreč treba, da ne more danes ničesar razumeti o stanju in o pobudah za nadaljnji razvoj svoje znanosti, tisti, ki v svoje prcučevalno znanstveno območje ne vključi teze o nujni današnji menjavi empiristične-mehanicistične znanostne paradigme z dialektično-holistično. V tem je namreč glavni ključ za odklepanje vrat znanosti v jutrišnji, kakovostno novi razvoj.
Po sprejetju tega znanostno paradigmatskega reza med empirizmom, ki ga je treba na celi črti spoznavanja in aplikacije preseči, ter dialektičnim holizmom, ki mora naslediti paradigmo empirizma, se pokaže, da je treba najprej v okviru te nove sintagme razrešiti vprašanje dialektike in v njeni luči zatem vprašanje spoznavanja v tisti isti znanosti, za paradigmatski lom katere danes gre.
Prvo analitsko spoznanje, ki se razgrne o dialektiki kot temeljni apoziciji prihajajočega znanostnega holizma, je, da je ena izmed biti dialektike njena trinivojskost, ki se pojavlja v znanem vzorcu teze, antiteze in sinteze. S to trinivojskostjo je namreč treba računati tudi v zajemu sintagme: dialektični holizem!
Drugo takšno nadvse relevantno spoznanje pa je, da ima dialektika tudi z vidika svoje razvojnosti tristopenjsko črto, ki teče od dialektike kot določenega organona mišljenja, tesno povezujočega se z 6rganonom logike. Naslednja razvojna stopnja dialektike je dialektika kot epistcmc. To je dialektika raz-umevanja ali spoznavanja pojavov in procesov stvarnosti ter resničnosti. Je stopnja takoimenovane gnoseološkc dialektike.. A tej mora sledili v okviru holizma dialektika kol način, oblika, pot u-mevanja pojavov in procesov stvarnosti ter resničnosli. To je dialektika kot gnome ali kot način, oblika, pot umevanja njihovega bistva.
Iz te razvojne oziroma kakovostno položajne vrstitve dialektik pritegne posebno pozornost dialektika kot epistcmc ali dialektika spoznavalnosti, ki razkriva - mora razkrivati - kot kaj se preučevani pojav pojavlja. V našem primeru torej kot kaj vse se znanost pojavlja.
To se kaže tem bolj pomembna stopnja v razvoju in kakovostni položajnosti znanosti, saj nam klasična 6rganonska dialektika nima kaj dosti povedali o njeni naravi in vlogi. Slopnja dialektične spoznavalnosti pa je nujna predstopnja dialektike umovanja bistva znanosti. Od tod opravičba in nujnost analize znanosti v luči dialektične
* Teze za simpozij Zvez filozofskih društev Jugoslavije na temo HLOZOFUA, ZNANOST, DRUŽBA (Zagreb, 23. 5. 1986).
spo/.navalnosti. Tudi zaradi tega, ker nam 6rganonska dialektika razkriva le, v kaj se določen pojav, proces - torej v našem primeru znanost - mišljcnsko producira. Pomeni, v kakšne misli, racionalc, teoreme, hipoteze, sklepe itd. se znanost proizvaja v poteku našega spoznavalncga ukvarjanja z njo. To pa ni dovolj, saj nam je za odgovor, kaj znanost je po svojem bistvu, predhodno potrebno vedeti, kot kaj vse se pojavlja, oziroma na katerih različnih ravneh se pojavlja v luči različnih vidikov. Sploh je treba povedati, da so se v naši analizi prav ti različni vidiki in te različne ravni pojavljanja preučevanega pojava ali procesa izkazale kol temeljno relevantne za zapolnjevanje modela dialektične spoznavalnosti. Pa ne samo, ko gre za znanost, temveč ko gre za spoznavanje kateregakoli drugega pojava ali procesa stvarnosti in resničnosti. V tem je tudi določena vrednost tovrstne dialektične spoznavalnosti za pol do uvidnosti ali do umevanja bistev pojavov in procesov. Za to pa pri menjavi današnje znanostne paradigme prav gre!
Vidiki, v luči katerih je torej nujno treba razkrili glavne ravni pojavljanja pojavov ali proccsov, ki jih želimo bolje in globje spoznati - v našem primeru gre pri tem za pojav in proces znanosti! - so: a) fenomenološki, b) strukturološki, c) rcflcksijski, č) epistemološki in d) funkciološki.
Če na podstavi teh vidikov pogledamo, na katerih ravneh se pojavlja znanost v njihovi luči, potem se nam razkrijejo nekatere dialektične spoznavalnosti znanosti:
K a)
V	luči fenomenološkega vidika se znanost pojavlja najprej kot imancnca, to je kot vsebnost analize in sinteze, dokazovanja in sklepanja, predmeta in metodologije, itd. Zatem kot čisto določena pojavnostna in procesna eksistenčnost, ki ima svoj lasten obstoj in razvoj, s katerima vpliva na družbeno skupnost in lc-ta nazaj na znanost, ki se predmeti v določenih tehnoloških in tehničnih aplikacijah, s čimer vpliva na človekovo delo in življenje.
Pojavlja pa se tudi kot čisto določena bitnost (esenčnost), po kateri se razlikuje od vsake druge človekove dejavnosti: dokaznost, verifikabilnost, argumentiranost, konzistentnost, humanizacijskost, ekološkost itd.
Kb)
Uporaba strukturološkega vidika ob dialektično spoznavalni analizi znanosti nam razkriva, da se znanost pojavlja na svojih treh glavnih sestavnih ravneh, ki so: raven logosa, to je teorije; raven tehne, to je aplikativne tehnologije in pragmatične tehnike, ter raven praksisa, to je človekovega načrtnega, vodenega in kontroliranega dela, proizvodnje, udejanjanja spoznanj.
Kc)
V	luči rcflcksijskcga pogleda na znanost se le-ta kaže najprej kol določena idejizacija, to je kot določeno produkcijsko področje idej ali misli, ki se rojevajo, razvijajo, žive in zamirajo, se povezujejo v večje sestave in se izločajo, zanikujejo ter zatrjujejo. Ta refleksijska raven znanosti se dotika s strukturološko ravnijo logosa oziroma teorije znanosti. Njena sestavna raven tehne se v okviru rcflcksijskcga vidika udejanja kot idcjnizacija, a strukturna raven praksisa kot ideologija.
Kč)
Epistemološki vidik znanosti je relevanten zaradi tega, ker je v njegovi luči mogoče ugotoviti, da se znanost vselej pojavlja tako na nivoju občosti, kakor na nivoju posebnosti in na nivoju posameznosti. Nivo občosti predstavlja njen logos, oziroma njena metateorija. Nivo posebnosti predstavljajo področja, ki jih pokrivajo njene
področne vede. In nivo posameznega zapolnjujejo v sistemski sestavi znanosti njene posamezne dscipline, aplikativne in operativne.
K d)
Funkciološki vidik v znanosti pa razkriva njeno spoznavalno stopnjevanje ali graduacijo, ki se pne od cjdosa (to je od predstavnih splošnih misli o pojavih in procesih enako torej tudi o znanostih!), do odmišljanja ali abstrahiranja, ki selekcionira nebistevnosti, in od tod do posploševanja ali generalizacije. Vse se usmerjajo le na bistvenosli pojavov in procesov stvarnosti ter resničnosti.
Če sklenemo, lahko pritrdimo, da ni mogoče zanikati določene relevantnosti navedenih analitičnih postavk razgrnjene dialektične spoznavalnosti kakor za globje spoznavanje pojavov in procesov globalne stvarnosti in resničnosti, tako tudi za globje spoznavanje znanosti. Ta dialektična spoznavalnost gotovo predstavlja nujno predstopnjo oziroma medstopnjo, s tem pa tudi približek k umovanju bistva znanosti.
To je pa naloga, ki nas še čaka, saj jo nova, to je njena danes rojevajoča se holistična paradigma neodložljivo napoveduje in zahteva.