NEPOVRATNO V IZDAJI NEPONOVLJIVEGA
Vonnegutov pripovedovalec iz romana Klavnica pet (1969) predlaga, da bi se z brutaliteto današnjega dne spoprijeli s "tranlfamdorskim" postopkom oziroma obratom, v katerem sta vzrok in posledica obrnjena. Tu najdemo idejo, da je - kljub jasni posledici - manj boleče, če gledamo letenje metkov iz teles nazaj v puškine cevi ali dvige gasilnega aparata od razsute glave nazaj v zrak. Logika obrnjenega zaporedja vzroka in posledice, ki jo uporabi tudi Gaspar Noe v filmu Nepovratno, torej ni nikakršna novost na platnih, niti v ostalih panogah, ki tako ali drugače barantajo s fabulo, vendar pa je Noejev obrat drugače osmišljen od tradicionalnih "tranlfam-dorskih" prijemov. Primer: klasika časovnega obrata in efekta, ki ga ta ponudi, srečamo pri angleškem romanopiscu Martinu Amisu v romanu s pomenljivim naslovom Časovna puščica. Na začetku srečamo ostarelega zdravnika Toda Friendlya v eni od ameriških bolnic, kjer umira, nato pa mu po obrnjeni kronološki logiki sledimo nazaj vse do mladosti, kjer to isto bitje srečamo kot zdravnika z imenom Odi! Unverdorben, medtem ko poln izvornega zanimanja za veselo znanost po naci logiki eksperimentira z obiskovalci Auschwitza. No, če Amis v Časovni puščici obrnjen časovni potek zgodbe uporabi za dosledno zaokrožitev vzrokov in posledic v junakovi travmatični Usodi, ki kulminira v Auschwitz, Noe uporabi časovni obrat za ostro stopnjevanje absurda in logiko popolnega naključja; Če Amis uporabi obrnjeno časovno pripoved prav zato, da se katbarsis znajde na koncu, torej tam, kjer smo vajeni srečevati te stvari, Noe zavrti stvar dosledno, kar pomeni, da v katbarsis butnemo v sami otvoritvi filma ... Katarza? No, ja: znajdemo se v katakombah drkaškega homo bara, kjer med orgijami skupaj z dvema skrajno znerviranima tipoma, maščevalcema, Marcusom (Vincent Cassel) in Pierrom (Albert Dupontel) iščemo Trakuljo, analnega posiljevalca, bed an sich. Katarza? Ja, zakaj pa ne, čeprav ni ne duha ne sluha o kaki emocionalni dekontaminaciji, zato pa v nas butne toliko močnejša emocionalna kontaminacija, čeprav ne gre za spoznanje in pomiritev, ampak za brutalni emocionalni
šok, ki zadane v pleksus in možgane: po kakih desetih, petnajstih minutah filma tretjina popoka in gre. Noejeva katbarsis, postavljena v otvoritev, sestavljena iz brutalne doze besa in narativnega kaosa, namesto notranjega očiščenja odigra vlogo selekcije. Zakaj pa ne? Če obrnjeno časovno logiko pripovedi preslikamo na simbolno raven, bi se dalo z malo tveganja povleči Noejev mini program, ki določa film. To pa je preprosto "kontra". Popolnoma odštekana filmska naracija, od kamere, strahovite brutalnosti in strogo naturalistične filmske deskripcije, pa očitno nenapisani, spontani dialogi, ki so definirani s karakterji oseb in temo pogovora v sceni, grajeni pa na spontanosti, prepričljivosti in realis-tičnosti scene. Emocionalna predoziranost v vsakem smislu. Kontra, drugače, nepričakovano, in to za vsako ceno. Ta Noejeva igra pa skriva v sebi seveda veliko past: vsaka antikonvencija je že dolgo del konvencije, biti kontra je pravzaprav biti in, vsako programsko jadranje proti vetru je pravzaprav jadranje z vetrom. No, to pomeni nič več in nič manj kot dvojno tveganje, dvojna stava na vse ali nič. Naivna ali površna realizacija v tako zastavljenem filmu pomeni smrt, prepričljivost pa je mogoče doseči le s hudim perfekcionizmom. Doseči to stopnjo prepričljivosti, kot jo doseže film Nepovratno, in pri tem preigrati tako radikalno različne emocionalne registre, in to, kakor se sliši čudno, s tako instant prijemi, kot so Benettonove reklamne akcije, Ellisovi romani, skandinavska Dogma in pa "tranlfamdorski" časovni obrat, je podvig na kvadrat. In Noeju uspe. Vse je na svojem mestu. Vsaka od desetih filmskih sekvenc deluje kot kratek film, kot mala carver-jevska zgodba, hkrati pa se zlivajo v jasno zaokroženo celoto. In znotraj sekvenc ob radikalni brutalnosti najdemo najtoplejši spekter človeških ljubezenskih emocij, ob smrti spočetje, ob nemoči moč, ob velikosti majhnost, ob besnenju racio, ob blaznenju cenzuro, ob največji sado mazo drkariji otroke v parku, ki se igrajo z brizgajočo vodo v sončnem popoldnevu. Hudičevo močna učna ura v uri in pol. Enostavno: nepovratno je v Noejevi izdaji kratko malo neponovljivo..