Janez Kuhar še ne namerava počivati Jutri gremo v napad! Po roški ofenzivi je Janez Kuhar ustvaril prvo partizansko opero »Tam nekje v gozdu«. Zaključni spev je bila proslavljena koračnica JUTRI GREMO V NAPAD ... Nagrade, priznanja se vrstijo ,.. V temni noči Trnovskega gozda se je obko-ljena partizanska brigada pripravljala na jutra-nji preboj. Krog in krog so plameneli stražni ognji Nemcev. Lačne, utrujene in prezeble so hoteli zjutraj potolči... Nekdo je k ustnicam prislonil orglice in dahnil zacetne akoide: »Jutri gremo v napad ...« Eden po eden so borci tihoma pritegnili. Mi-sel na smrt se je umikala razraščajočemu upa-nju. Pesem se je mrmrajoča vedno glasneje ši-rila po grapah in kotanjah, fantje so silili v ko-mandante: »Zdaj se prebijmo, zdaj...« Oddelki so se dvignili, s silo, s pestjo in strelom se je brigada še pred svetlim izdajal-skim jutrom kakor plaz pretolkla skozi goste vrste presenečenega sovražnika ... • Janez Kuhar je bil osmi otrok očeta Bla-ža Kuharja, gostilničarja iz Vevč pri Ljubljani. Glasba je bila v družini: • »Vedno sem lepo in zadovoljno živel. Le-po je treba znati živeti... Kot naprednjak sem pred vojno dobil mesto učitelja v Razkrižju pri Ljutomeru, takrat kraju bogu za hrbtom. Nemci so me ob vdoru takoj vklenili in v partizanih je bilo tudi kdaj težko ... Veste, doma v go-stilni, bil sem še majhen, kadai je bilo hudo, sem segel po orglicah in so jokale. Kasneje je jokala harmonika . ..« • Tovariš Kuhar je vodil mnogo zborov, nekdaj tudi Partizanski pevski zbor, dobitnika letošnje nagrade AVNOJ. Z borbeno pesmi-jo so skupaj prekrižarili Jugoslavijo in domala pol Evrope. Vedno pa ga je vleklo k otrokom: • »Tisti, ki morda ni nadarjen, je bolj pri-den. Hitro dojemajo in se odlično prilagajajo, niso hinavski in zavistni. Če pesem dobro zve-ni/jo pojejo s pristnim, nepotvorjenim navdu-šenjem...« • Napisal je vsaj 300 otroških pesmi. Mno-go jih je posnetih na kasete, plošče. Zanj je petje in pesem struga notranjega življenja. Pe-sem druži in združuje tudi odrasle: • »Slovenci smo pevci, smo ... Ničkoliko zborov sem vodil in jim pomagal. Morda nam sodobni dandanašnji tempo ne dopušča posve-čati petju veliko uric, vendar, kako naj povem? Slišati že tri male neuke paglavčke, kako lepo in čisto zapojejo triglasno ... Da, pevci smo ...« • Janez Kuhar je mehak človek. Ne v od-ločitvah, v srcu. V sebi nosi posluh za človeka in glasbo. Ne more skriti ganjenosti in prav nič se ne sramuje vlažnih oči. Lice ima mladostno gladko, obkroženo s sivimi zalisci, na čelu pa mnogo vzdolžnih gub. Govori z rokami, diri-gent je ... • Dirigiral, vodil je svoje pevce in harmo-nikarje tudi pred maršalom. Vžgali so koračni-co o Titu in predsednik se je nasmejal: • »Ej, opet Janez ...« • O tovarišu Kuharju je bilo že mnogo na-pisanega. Za svoje otroške pesmi je prejel na primer osem zveznih nagrad. Štirikrat prvo, mednje sodi nagrada kurirja Jovice. Najbolj pri srcu pa mu je kipec mariborskega festivala Ku-rirček. V prostrani dnevni sobi je postavljen na vidno in častno mesto. • O glasbenikih trdijo, kakšni bohemi so, vse naj bi imeli vedno razmetano. Pri Janezu Kuharju vlada vzoren red. V debelih. knjigah je popisan in natančno dokumentiran vsak večji slovenski zbor, pesem ali dogodek v skladate-Ijevem življenju. Tovariš Kuhar je tudi dobe-sedno — kuhar. Konjičkarsko uživa. Baje je najboljša njegova kisla juhica . . . • O človeku, ki je vse življenje pel, imel otroke rad in dobro kuhal, zanesljivo ni moč reči slabega. Zdaj jih ima Janez Kuhar nekoli-ko čez šestdeset. V penziji je, to se pravi, pre-jema pokojnino, dela pa prav toliko kot prej. Bogata ustvarjalnost: nad tristo pesmi Mentor je številnim zborom in mladim Ijudem pomaga pri prvih korakih v življenje. Jutri gremo v napad ... Bogomir Šefic