UDK 323.15(439 = 863) :808.63 Janez Dular Filozofska fakulteta, Ljubljana OHRANJANJE MATERNEGA JEZIKA PRI SLOVENSKI MANJŠINI V POR AB JU V dvojezičnih družbah je učenje in ohranjanje maternega jezika vsaj za pripad- nike manjšinskih oziroma nedominantnih jezikovnih skupnosti zapleteno in težavno. V prispevku je to ponazorjeno z opisom jezikovnega položaja na Gornjem Seniku, največji slovenski vasi v Porabju (zahodna Madžarska). Tamkajšnjo slovensko jezikov- no manjšino lahko rešijo samo odločni in hitri ukrepi, ker je asimilacija že močno spodkopala njeno življenjsko moč in voljo. In bilingual societies it is not easy for the members of an ethnic majority to learn and preserve their (nondominant) native language. This is well illustrated by the current situation at Gornji Senik (Felsöszölnök), the largest Slovene village in the Porabje area in western Hungary. The Slovene language minority in the Porabje can only be saved by prompt and resolute actions, for assimilation has seriously sapped away the minority's vital force, its will to persist. 0.1 Učenje in ohranjanje maternega jezika v enojezični, nemanjšinski jezi- kovni skupnosti je videti samoumevna, »naravna« zadeva. Otrok ga začne spoznavati in uporabljati v domači družini; že zgodaj se pokaže tudi njegova lastna pobuda, skrbni starši ga pri tem podpirajo, zavedajoč se, da je znanje maternega jezika pomembno ne samo za otrokov spoznavni razvoj, temveč je tudi eden temeljnih pogojev za njegov vstop v širšo družbeno skupnost in za uveljavljanje v njej. Po vstopu v to skupnost (npr. pri srečevanju s sosedi, pri igri z vrstniki na ulici in v vrtcu, pri spremljanju radijskih in televizijskih oddaj, pri sodelovanju v šolskem pouku itd.) se v družini začeti učni proces pospešeno in načrtno nadaljuje (tudi v smislu zvrstnosti — od narečja do knjiž. jezika), občutek samoumevnosti rabe materinščine ne samo v družin- skem krogu, temveč tudi v širšem družbenem okolju (zmeraj in povsod) pa se utrjuje. Tudi ko otrok nazadnje spozna, da njegova materinščina le ni edini jezik na svetu, in ko se kot odrasel človek srečuje z ljudmi, ki njegovega ma- ternega jezika sploh ne poznajo, sam vztraja pri sporazumevanju v njem, kjer in kolikor je le mogoče, skoraj brez izjeme pa pri sporazumevanju s pri- padniki svoje domače jezikovne skupnosti, seveda (in še posebej) tudi z last- nimi otroki. Tako se njegov materni jezik zanesljivo ohranja in prenaša na mlajši rod. 0.2 V dvojezičnih družbah pa je učenje in ohranjanje materinščine vsaj za pripadnike manjšinskih oziroma nedominantnih (neprevladnih) jezikov- nih skupnosti dosti bolj zapleteno in težavnejše, nikakor ne samoumevno. Težavnejše je že zato, ker se mora otrok naučiti dveh jezikov, zapletenejše pa zato, ker se raba teh dveh jezikov tudi v najbolj demokratično urejeni družbi rada uklanja hierarhični določenosti jezikov v širšem upravnopoli- tičnem območju in se avtomatično nagiba k širjenju funkcijskega prostora dominantnega (v državnem okviru praviloma večinskega) jezika na račun krčenja funkcijskega prostora maternega jezika pripadnikov manjšinske skupnosti. To je posebno očitno pri tako imenovani enostranski dvojezičnosti, ko se pripadniki manjšinske skupnosti A poleg svojega maternega jezika zme- raj ali vsaj večinoma naučijo tudi jezika večinske skupnosti B, medtem ko se pripadniki večinske skupnosti, živeči na istem ozemlju, navadno ne na- učijo jezika A in zato sporazumevanje med pripadniki manjšine in večine na dvojezičnem ozemlju lahko poteka samo v jeziku večine, čeprav na tem ozemlju mogoče živi zelo malo pripadnikov večinske oziroma prevladne skup- nosti. Pripadniki manjšine imajo zato bistveno manj priložnosti za rabo in s tem za praktično učenje ali utrjevanje svoje materinščine, sploh pa ni pri- ložnosti za oblikovanje občutka njene samoumevnosti v vsakem okolju. Ti ljudje tako od rodu do rodu slabše obvladajo materinščino in so pogosto v ne- gotovosti glede primernosti njene rabe v posameznih govornih položajih; in kadar so v negotovosti, se po načelu manjšega tveganja čedalje pogosteje odločajo za rabo večinskega jezika, to pa seveda pelje v jezikovno oziroma narodno izgubo. Za ohranitev in razvoj njihove materinščine sta nujni naklo- njenost in pomoč večinske skupnosti v isti državi ter tesna kulturna povezanost z narodno matico v drugi državi. Zaradi prevlade nacionalističnih in imperialističnih nazorov v preteklosti je bilo upanje na tako reševanje težav slepilo; manjšina je bila pojmovana kot nujno zlo, zato je skušala večinska skupnost njene pripadnike načrtno in pogosto tudi nasilno pripraviti do tega, da bi se odpovedali svoji mate- rinščini in se asimilirali. Pomembno vlogo v teh pritiskih so imele državne ustanove (npr. uradi in šole), kajti državnemu uredništvu je še posebej ustre- zal model »ena država — en jezik — en narod«. Tako so številne manjšine v posameznih državah izginile ali pa se je število njihovih pripadnikov bistve- no zmanjšalo. Zaradi naraščajoče veljave demokratičnih idealov v sodobnih družbah in zaradi priporočil mednarodnih teles (deklaracije OZN. helsinška listina ipd.) so primeri odkritega pritiska na manjšinske jezike danes red- kejši, toda današnji družbeni procesi in način življenja (selitve, urbanizacija, množična občila, splošno prevladovanje makrostrukture nad mikrostrukturo) po drugi strani ponujajo zadosti priložnosti za prikrite pritiske na posa- meznika in celo za manipulacijo z javnim mnenjem o teh vprašanjih (npr. s tako zlaganimi pojmovnimi konstrukti, kot so »naravna asimilacija« ali »pra- vica do asimilacije«, kar zveni zelo demokratično in človekoljubno). Po dr- žavah, kjer so se večinske skupnosti oziroma njihove vladajoče politične sile načelno vendarle odločile za pomoč jezikovnim manjšinam — med take države spada Jugoslavija, v zadnjem času pa vse bolj tudi Madžarska — skušajo to pomoč urediti z zakonskimi predpisi in političnimi akcijami. 1.0.1 Širši javnosti je bolj malo znano, da na skrajnem zahodu LR Ma- džarske na slabih 100 km2 površine v kotu med avstrijsko in jugoslovansko dr- žavno mejo pri mestu Monošter strnjeno živi več tisoč Slovencev, avtohtonih pripadnikov enega izmed južnoslovanskih narodov. (Vsa njihova naselja spa- dajo v tisti del Železne županije, ki ga imenujemo Porabje/Râbavidék.) Nji- hovi krajevni govori pripadajo slovenskemu prekmurskemu narečju, obsega- jočemu tudi sosednje govore na drugi strani madžarsko-jugoslovanske meje. O teh govorih ter o drugi duhovni in tvarni dediščini porabskih Slovencev so marsikaj napisali nekateri slovenski in madžarski jezikoslovci, etnologi, zgodovinarji in drugi1. Pričujoči sestavek se po eni strani navezuje na njihova 1 Za splošni razgled po problematiki slovenskega Porabja naj naštejem nekaj enot iz novejše bibliografi je: J. Csaba, Kereszt alaku varâzsjelek alkalmazâsa a vendeknél, Néprajzi Kôzlemények 1956/1, 102—109. — C. Kâroly, Nekaj geografskih in demograf- dognanja, po drugi strani pa se opira na nove podatke, zbrane pri terenskem opazovanju v okviru skupne madžarsko-slovenske raziskave septembra 1984 v Porabju, posebno v vasi Gornji Senik/Felsöszölnök.2 1.0.2 Na Gornjem Seniku so osnovna šola, vrtec, dve trgovini, pošta, ambu- lanta, kulturni dom, župnijska cerkev, mlin, zadružna postaja, vojašnica, dve gostilni in krajevni urad. Z občinskim in okrajnim središčem (Dolnji Senik, Mo- nošter) je vas povezana z asfaltno cesto; dosti ljudi se vsak dan z rednimi avtobusi vozi v službo ali v srednjo šolo v Monošter in sosednje madžarske kraje. Vsi Slovenci na Gornjem Seniku so dvojezični, nekateri celo trojezični (slovensko-madžarsko-nemško). Domača družina in vse omenjene ustanove in zveze sestavljajo okvir za najrazličnejše govorne položaje, zato je raziskova- nje življenja v tej vaški skupnosti lepa priložnost za oblikovanje in prever- janje sociolingvističnih in psiholingvističnih modelov ter za zanimive primer- jave z razmerami po drugih dvojezičnih skupnostih.3 1.1.1 Številni porabski Slovenci so bili sicer dvojezični že v starejših obdob- jih (npr. v drugi polovici 19. stol.), toda govorni položaji za rabo njihovega drugega jezika (madžarščine) so bili takrat maloštevilni ter družbeno in zem- ljepisno natančno določeni, omejeni predvsem na redke stike s civilno oblast- jo in z gospodarji madžarskih veleposestev, kamor so porabski Slovenci od- hajali na sezonsko delo. Njihova materinščina (slovenščina) se je v prometno odmaknjenih in gospodarsko neprivlačnih porabskih vaseh uspešno ohranjala, saj se je sporazumevanje članov tradicionalne agrarne družbe (tudi o živ- ljenjsko pomembnih zadevah) večinoma uresničevalo v okviru domače družine, gotovo pa skoraj v celoti v mejah domače vasi. Z madžarščino (in nemščino) so se seznanjali razmeroma redko in pozno (npr. na sezonskem delu), potem ko so že premogli trdno znanje materinščine. Družbene spremembe so bile razmeroma počasne, vrste govornih položajev maloštevilne in nezahtevne, tako da jih je bilo mogoče skoraj vse obvladati z narečjem. V cerkvi se je poleg latinščine uporabljala pokrajinska, močno narečju približana varianta škili posebnosti ôrséga in s Slovenci poseljene pokrajine, ki mejita na Jugoslavijo, Geographica Slovenica 2, (1973), Maribor, 194—201. — H. Fodor. Iz zgodovine porab- skih Slovencev, Kronika XII (l964), Ljubljana, 1—8. — G. Géfin, Aszombathelyj egyhâzmegye tôrtéuete, Szombathely, 1929, 2. zv. — E. Glane, Mi Slovenci, Narodni kalendar 1970, Budapest, 1970. — P. Kiraly, Beiträge zur slowenischen Mundart in Ungarn, Hungaro-Slavica 1978, 125—140. — L. Kôsa-A. Filep, Vendvidék, A magyar nép tâji-tûrténeti tagolôdâsa, Budapest, 1978. — M. Kozar-Mukič, A magyarorszûgi szlovének néprajzi vizsgâlatânek mai helyzele és eredményeinek ôsszegzése, A II, Békéscsabai nemzetiségi néprajzi nemzetiségkutatô konferencia elôadâsai, 3, Budapest- Békéscsaba, 1981, 559—565. — N, Kuret, Pust (»Fasenekc) v Porabju, Etnogiafi ja juž- nih Slavena u Madarskoj 2 (1977), Budimpešta, 52—61. — T. Logar, Govor Slovencev v Porabju na Madžarskem, X. seminar slovenskega jezika, književnosti in kulture, Ljubljana, 1978, 53—57. — V. Nooak, Etnološki spisi o porabskih Slovencih v madžar- ščini, Etnografija južnih Slavena u Madarskoj II (1977), Budimpešta, 37—51. — J. Varga, Nekaj dodatnih in novejših podatkov o markovski župniji, Stopinje 1981 (M. Sobota), 97—105. — Obsežnejša bibliografi ja je natisnjena v knjigi F. Mukič-M. Kožar, Slovensko Porabje, Celje 1982, 117—122. 2 Terensko delo so večinoma opravili sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane in knjižnice Gorki iz Budimpešte. Ker zbrani podatki še niso dokončno obdelani, je veljavnost tu podanih številk približna oziroma začasna. 3 Pri omenjeni madžarsko-slovenski raziskavi gre za primerjavo z razmerami v prekmurski vasi Dobrovnik/Dobronak na jugoslovanski strani meje, kjer živi ma- džarska narodna manjšina. knjižne slovenščine. Stik s širšim slovenskim zaledjem na jugozahodu je bil neoviran: današnja državna meja je bila zarisana šele s trianonsko pogodbo po prvi svetovni vojni in je bila do druge svetovne vojne precej odprta; tudi starejše cerkvenoupravne meje so slovensko Porabje obravnavale kot druge kraje slovenskega Prekmurja. Tako so bile do zadnje četrtine 19. stoletja potujčevalnemu pritisku moč- neje izpostavljene samo tiste slovenske vasi, ki so bile na skrajnem robu slovenskega poselitvenega območja, v neposrednem stiku z madžarsko in nemško soseščino na severu in na vzhodu (npr. Čretnik, Vrbno, Farkašovci, pozneje tudi Dolnji Senik in Slovenska vas).4 Zaradi visoke rodnosti se število prebivalcev kljub odseljevanju (npr. v Ameriko) ni manjšalo, temveč je celo naraščalo.5 Ko je bila vpeljana obvezna šola, je bil njen odtujevalni vpliv vsaj spočetka minimalen, saj je bila kratkotrajnu, poleg tega pa po zakonu iz leta 1868 madžarščina na manjšinskih ljudskih šolah ni bila obvezna niti kot učni predmet niti kot učni jezik; učenci za njeo učenje tudi niso bili posebno motivirani, ker je bilo pridobljeno šolsko znanje madžarščine zanje malo uporabno — bolj so ga potrebovali samo tisti redki otroci, ki so šli v na- dalnje šolanje na višje in meščanske šole ali na učiteljišča. Čeprav je v praksi kmalu prišlo do protizakonitih poskusov obveznega predpisovanja madžarščine tudi v ljudskih šolah,6 pa se učencev to še dolgo ni bistveno prijelo: po podatkih iz naše ankete leta 1984 so učenci na gornjeseniški šoli še celo več let po drugi svetovni vojni govorili med seboj samo po slovensko (šepet med poukom, pogovori med odmorom ipd.). 1.1.2 Čeprav ne smemo podcenjevati dela nekaterih izobražencev (pred- vsem duhovnikov)7, ki so že v 19. stol. imeli in izražali popolnoma izobliko- vano slovensko jezikovno in narodno zavest ter med ljudmi širili slovenski tisk, bi bilo po vsem povedanem težko trditi, da se je slovenščina kot mate- rinščina ohranjala predvsem zaradi kake izrazite narodnopropagandne de- javnosti porabskih laičnih kulturnih delavcev. Njeno ohranjanje je temeljilo na dosti bolj prozaični, vendar za tiste čase pomembni »strategiji«: na tradi- cionalnem načinu vsakdanjega vaškega življenja (vštevši poudarjeno vlogo cerkve v njem) in na sorazmerni avtarkičnosti njegove materialne revščine. To je postalo očitno že kmalu po prvi, še bolj pa po drugi svetovni vojni: ko sta se omenjena oliranjevalna dejavnika zaradi družbenih sprememb in neslutenega tehničnega razvoja zamajala in bi ju bilo treba nadomestiti z novo »strategijo« za popolnoma nove razmere, se je izkazalo, da je narodna zavest med porabskimi Slovenci še zelo slabo razvita, da so v novi madžarski državi brez ustrezne »strategije« in skoraj brez izobražencev, ki bi jim jo morda utegnili izoblikovati; zato so bili podvrženi nagli, čeprav večino- 4 Gl. V. NoDak, Slovenci v Porabju — del nas, Stopinje (M. Sobota) 1984, 32—44, posebno 42—44. 5 7. O/as, Krajevna imena in populacijski razvoj v slovenskem Porabju, Poročilo o I. fazi raziskovalnega dela članov katedre za geografi jo Pedagoške akademije Ma- ribor v Porabju na Madžarskem, Maribor, 1983. 0 7. Škafar, Gradivo k zgodovini uvedbe madžarščine v slovenske ljudske šole v Prekmurju, Časopis za zgodovino in narodopisje 1978, 100—114. 7 Najvidnejši med njimi je bil Jožef Košič (1788—1867); gl. V. Nooak, Jožef Ko- šič, prekmurski pisatelj. Razprave SAZU III, 2. razred, 1958, str. 233—278. ma nenasilni madžarizaciji. Ta proces je pripeljal do alarmatnega stanja, ki ga odsevajo podatki ljudskih štetij, potrjuje pa naše opazovanje leta 1984. 1.2.0 Gornji Senik je največja slovenska vas v Porabju. Po uradni statistiki iz leta 1930 je imel 1489 prebivalcev, od tega 1480 (torej več kakor 99%) Slovencev. Po drugih porabskih vaseh je bila narodnostna oziroma jezikovna sestava podobna (po nekaterih celo 100-odstotno slovenska), v njih je tedaj živelo 4238 Slovencev (pri tem niso všteti tisti Slovenci, ki so živeli v Mono- štru in po drugih krajih v notranjosti Madžarske). Novejše uradne statistike o narodnostni pripadnosti prebivalstva po posameznih naseljih žal ne govo- rijo, kljub temu pa je očitno naglo upadanje števila ljudi, ki se še izrekajo za Slovence ali vsaj za slovenščino kot materni jezik8: po popisu iz leta 1980 se je v vsej Železni županiji (če torej upoštevamo Monošter, Szombathely in druge kraje zunaj slovenskega Porabja) izreklo za slovenščino kot svoj materni jezik samo 2764 ljudi, za slovensko narodno pripadnost pa celo samo 1565 — torej le malo več, kakor jih je leta 1930 imela že sama vas Gornji Senik. Res je sicer, da je v večini porabskih vasi po drugi svetovni vojni opaziti splošno upadanje števila prebivalcev zaradi povečanega odseljevanja v mesta in manjšanja rodnosti (na Gornjem Seniku je bilo npr. leta I960 še 1321 ljudi, leta 1980 pa samo še 1003)," toda število deklariranih Slovencev oziroma ljudi s slovenskim maternim jezikom upada še dosti hitreje kakor število celotnega prebivalstva, zato te številke potrebujejo dodatno pojasnje- vanje. 1.2.1 Prva izmed mogočih (v našem primeru ugodnejših) razlag bi bila, da omenjene številke ne odsevajo dejanskega stanja, bodisi da bi jih bili povzro- čili politični in drugi neposredni pritiski v času popisovanja bodisi računske napake v statistiki ipd. Vendar za tako hipotezo nimamo nobene realne podla- ge, nobenega podatka ali namiga. Druga razlaga računa s posledicami asimi- lacije. Y nadaljevanju bom skušal razkriti model, po katerem to poteka, ter ga potrditi z nekaterimi številčnimi in opisnimi podatki. 1.2.2 Slovenščina se na Gornjem Seniku skoraj v vseh govornih položajih naglo umika madžarščini. O tem se lahko žc naključni popotnik eksaktno (in mogoče nekoliko simbolično) prepriča, če obišče gornjeseniško pokopališče. Starejši nagrobniki imajo večinoma slovenske napise, na mlajših prevladuje madžarščina; med nagrobniki, postavljenimi v zadnjih desetih letih, ni niti enega s slovenskim napisom.10 1.2.2.1 Med živimi ljudmi je prodiranje madžarščine najbolj opazno pri mladini. Gornjeseniški otroci se danes madžarščine naučijo, ko pridejo v vrtec, z njo pa se večinoma že pred tem dobro seznanijo doma, npr. pri gledanju televizije, v zelo mladih družinah tudi pri poslušanju nekaterih pogovorov med starši oziroma sploh med sorodniki. 2e v vrtcu — prvi uradni s Statistična razlika med kategorijama »narodnost« in »materni jezik« je tolikšna, da bi bila že sama potrebna posebnega pojasnila; gre za pešanje ali za nerazvitost narodne zavesti? 9 L. Olas, Krajevna imena in populacijski razvoj v slovenskem Porabju, 11. 10 Nekateri pravijo, da zato, ker noben kamnosek na Madžarskem ne zna sloven- ščine (najbližjega imajo v Körmendu). Toda ta razlaga je neprepričljiva, saj bi kam- nosek lahko klesal v vsakem jeziku, tudi če ga ne bi razumel — seveda pa bi mu moral naročnik besedilo poprej razločno napisati na papir. ustanovi, s katero se srečajo — se med seboj in z odraslimi pogovarjajo skoraj samo po madžarsko. Y vrtcu znajo slovenščino samo nekatere vzgojiteljice oz. varuške, čeprav je splošno znano, da skoraj vsi otroci prihajajo iz slo- venskih družin; v slovenščini imajo le kaki dve uri tedenskega vzgojnega programa, vse drugo je v madžarščini. Otroci zato v madžarščini lepo na- predujejo, njihova slovenska govorica pa ostaja na narečni ravni (omejeni kod) in sploh zakrni, tako da so npr. petletni otroci pri poskusu zelo slabo razumeli preprosto pravljico v knjižni slovenščini (Kako si je miška raztrgala trebuh). Zaostajanje slovenske jezikovne zmožnosti je posebno močno v šte- vilnih primerih, ko starši v svoji želji, da bi njihov otrok v vrtcu in pozneje čim bolje uspeval in da ne bi imel težav pri sporazumevanju ali pri sprem- ljanju pouka (tudi nekateri učitelji v osnovni šoli — celo v prvem razredu — znajo samo madžarsko), začnejo z otrokom doma že zgodaj govoriti večinoma po madžarsko. Otrok se tako kmalu bolje in laže izraža po madžarsko kakor po slovensko, zato za svoje sporazumevanje odtlej raje izbira madžarščino (kadar je izbira odvisna od njega). Na osnovnošolski stopnji se vsi učenci najprej opismenijo v madžarščini, šele pozneje pride na vrsto slovensko pisanje in branje. Znanje madžarščine se bogati in osmišlja pri vseh šolskih predmetih (učni jezik je madžarščina) in pri neoficialnih pogovorih med učitelji in učenci (tudi če je učitelj Slove- nec), zunaj šole pa se v učencih krepi ob spremljanju množičnih občil in sko- raj vsega javnega sporazumevanja; zato se ta jezik dokončno utrdi kot jezik skoraj vsega medsebojnega sporazumevanja učencev. Slovenščina se je v šol- skem letu 1984/85 poučevala samo kot učni predmet s tremi do štirimi urami tedensko (poprej dolga leta še tega ni bilo, zdaj pa je status materinščine učencev glede števila ur zelo blizu statusu tujega jezika); v pisni obliki je bila opazna v nekaj napisih (deloma dvojezičnih), časopisnih izrezkih ipd. po šolskih hodnikih in v nekaterih učilnicah, zastopana pa je tudi v šolski knjižnici (vendar voditeljica šolske knjižnice ne zna slovenščine, zato je vprašanje, kako ureja slovenski del fonda in kako svetuje učencem). To je seveda dosti premalo za obvladanje knjižnega jezika, posebno ker učenci ni- majo zadostne podlage iz predšolske dobe in ker se zunaj šole skoraj nikoli ne srečajo s knjižno slovenščino (prim, odstavek 1.3.2.1). V srednji šoli slovenščina ne nastopa niti kot učni predmet (druge narod- nosti na Madžarskem imajo gimnazije v svojem jeziku), poleg tega pa učenci tedaj izgubijo možnost vsakdanjega praktičnega stika z njo, saj so vse po- klicne in srednje šole zunaj dvojezičnega ozemlja (v Monoštru, Szombathelyu idr.) in nekateri mladi cele tedne ali mesece živijo tudi v prostem času v po- polnoma madžarskem okolju. Na monoštrski gimnaziji se slovenščina goji fakultativno (v krožku, ne kot šolski predmet), na pedagoški akademiji v Szombathelyu pa imajo slovenistično katedro; učinek dela v krožku je maj- hen, ker se ga udeležuje zelo malo učencev, o učinku katedre pa lahko skle- pamo po tem, da se njeni diplomanti (tudi učitelji v Porabju) celo med seboj pogovarjajo večinoma po madžarsko. Temu se ne smemo čuditi, saj z izo- braževanjem na višješolski stopnji pač ni mogoče nadomestiti primanjkljajev v znanju in navadah celih generacij, ki so bile deležne opisane jezikovne vzgo- je v družini, vrtcu, osnovni in srednji šoli. Ker se učenci ne morejo naučiti niti toliko knjižne slovenščine, da bi ob koncu osnovne šole lahko brez večjih težav spremljali slovenske radijske ali televizijske oddaje ter nestrokovno časopisje11, in ker kmalu uvidijo, da pri sporazumevanju v večini govornih položajev (posebno na delovnem mestu, zaradi gospodarske nerazvitosti Po- rabja skoraj gotovo zunaj dvojezičnega območja) ne bodo s slovenščino niče- sar opravili, nimajo prave spodbude za njeno učenje in ohranjanje; njeno rabo opuščajo celo v tistih položajih, kjer bi še zadoščalo domače narečje. Tudi na vprašanja v slovenščini nekateri raje odgovarjajo po madžarsko; če staršem ali drugim odraslim to pozneje ni všeč in jih opominjajo, otroci to težko razumejo, saj so poprej prav starši poleg vrtca in šole pospe- ševali njihov prehod od slovenščine k madžarščini. Ta nesporazum se ponekod že razrašča v medgeneracijski spor, pri katerem pride v pojmovanju mladega človeka do polarizacije in identifikacije tegale tipa: »slovenščina = starejša generacija = odmiranje = neuspešnost = preteklost; madžarščina = mladi- na = življenje = uspešnost = prihodnost!« Izid takega konflikta je že zaradi bioloških zakonitosti lahko napovedljiv. 1.2.2.2 Sicer pa je raba slovenščine tudi pri odraslih omejena predvsem na zasebno območje. Na roditeljskih sestankih v šoli, na sestankih političnih organizacij v vasi, na občnih zborih društev ipd. se govori skoraj samo ma- džarsko, tudi če je udeležba 100-odstotno slovenska. Pisno uradovanje (proš- nje na občino, vabila ipd.) poteka celo pri najstarejših ljudeh samo v madžar- ščini, slovenščina pa je tudi pri ustnem uradovanju redka. Tudi odrasli berejo (če sploh kaj berejo) skoraj samo madžarske knjige in časopise (med sloven- skimi knjigami sta po hišah pogostna samo molitvenik in koledar; pri anke- tiranju smo v vasi odkrili okrog dvajset madžarskih časopisnih naslovov in samo tri slovenske),12 gledajo skoraj samo madžarsko in avstrijsko televizijo (nekateri zaradi hribovitega terena težko ujamejo ljubljanski televizijski sig- nal). 1.2.3.1 Skratka, današnji jezikovni položaj na Gornjem Seniku (in v slo- venskem Porabju sploh) je poseben tip enostranske diglosije (dvojezičja). To je vrsta bilingvizma (dvojezičnosti), pri kateri pripadniki slovenske narodnosti obvladajo svoj jezik samo na narečni ravni, za sporazumevalne priložnosti, ki terjajo višjo jezikovno raven, pa uporabljajo knjižno madžarščino; sicer redki pripadniki madžarske narodnosti, ki so se naselili med porabskimi Slovenci, pa skoraj brez izjeme obvladajo samo madžarščino (vendar to v vsej njeni zvrstnosti). To seveda pomeni, da Slovenci že v celi vrsti govornih po- ložajev, s katerimi se danes srečujejo v domačem kraju in njegovi bližnji oko- lici, ne uporabljajo in ne morejo uporabljati materinščine — včasih zato, ker jih madžarski sobesedniki ne razumejo, velikokrat pa zato, ker z narečjem, podedovanim iz tradicionalne agrarne družbe, niso kos številnim novim govor- 11 Pri posebnem testu so učenci višjih razredov osnovne šole Gornji Senik imeli težave celo z branjem datuma v slovenščini (čuti se, da se matematiko učijo samo po madžarsko), slabo so poznali slovenska imena sosednjih vasi s slovenskim prebi- valstvom, niso znali v knjižno slovenščino prevesti niti tako preprostih in pogostnih stavkov, kot je npr. Hany kilométtere Dan Lenti? ali pa niso razumeli slovenskih stavkov, kakršen je npr. Ali naj odprem kovček? 12 Kako široka izbira branja v madžarščini se vaščanom ponuja, naj ponazorimo z nekaj časopisnimi naslovi: Vas Népe, Szabad Fold, Képes Ujsâg, Magyar Hirlap, Uj Ember, Népszabadsdg, Auto-motor, Magyarorszâg, Képes Sport, Rakéta, Textil- munkâs, Szovietunio, Csalâdi Lap idr. V slovenščini imajo samo Ljudski list (gl. od- stavek 1.3.1.2), Vestnik iz Murske Sobote (videli smo ga samo v učiteljski zbornici na šoli) in Družino (verski list, videli smo ga samo v župnišču). nim položajem. Družina in vas kot temeljni sporazumevalni skupnosti sta iz- gubili prvenstvo tako glede količine kakor tudi glede pomembnosti ustvar- jenih sporočil. Porabski Slovenci se novemu načinu življenja in s tem novim vrstam govornih položajev ne morejo izmakniti, kajti nekdanja avtarkičnost v sodobni družbi ni več mogoča; toda ti govorni položaji zaradi svoje kom- pleksnosti, prestižnosti in neagrarne tematike terjajo rabo knjižnega jezika (razvitega koda); ker človek v šoli in družbenem okolju ni prejel zadosti znanja knjižne slovenščine, mora v takih položajih pač seči po tistem knjiž- nem jeziku, iz katerega je v šoli prejel zadosti znanja — po knjižni madžar- ščini (tudi če sporoča slovenskemu naslovniku). Samo ta jezik obvlada tako dobro, da v njem brez težav sledi vsem svojim izraznim potrebam (strokovno izrazje, abstrakcije, povečana pogostnost zapletenih skladenjskih zvez idr.), povezanim z novostmi, ki jih na človeka siplje nagli družbeni, gospodarski, znanstveni, tehnični in vsakršni drug razvoj v zadnji polovici dvajsetega stoletja. 1.2.3.2 Znano je, da dvojezičje ni posebno stanoviten in trajen jezikovni položaj, temveč je največkrat samo vmesna, začasna stopnja poteka, v kate- rem prebivalstvo določenega zemljepisnega območja ali pripadniki določene družbene plasti hitreje ali počasneje preidejo od enojezičnosti s prvotnim (maternim) jezikom v novo enojezičnost z drugotnim (prevzetim) jezikom. Shematično: Trajna dvojezičnost: enojezično obdobje A I dvojezično obdobje AB -А шшшлшшт prvi j ^ggzzzfff?Î 7//////A P r e h o d n a (asimilacijska) dvojezičnost: enojezič. obdobje A | dvojezič. obdobje AB | enojezič. obdobje В prvi j ez iMA) /77ZZZZZZZZP=;, k̂2zzzzZZZZ5rVv̂k (B) ^ Mlajši rodovi porabskih Slovencev danes po tej shemi že vstopajo v tretje (zadnje) obdobje: postajajo (madžarsko) enojezični ali pa so v njihovi zavesti meje med govornimi položaji za rabo materinščine in govornimi položaji za rabo madžarščine že močno popustile. Njihov glavni jezik je madžarščina. Medtem ko se pripadniki starejšega in večinoma tudi srednjega rodu — če je izbira jezika odvisna od njih — med seboj na cesti, v trgovini, gostilni, v avto- busu ipd. navadno še pogovarjajo po slovensko (nekateri najstarejši celo na občinskem uradu, če tam med uradniki najdejo sobesednika, za katerega vedo, da zna slovenščino), pa sporazumevanje med mlajšimi tudi v naštetih polo- žajih (seveda pa tudi v drugih, npr. na sestankih in zabavah v mladinskem klubu, na športnih srečanjih ipd.) poteka praviloma v madžarščini. Nekateri med njimi se o slovenščini in o narodnostnih zadevali sploh nočejo več pogo- varjati (v zvezi s tem smo imeli pri anketiranju nekaj nepredvidenih težav), drugi v nasprotju z mnenjem starejšega rodu menijo, da dvojezičnost ni j>o- membna, češ da človeku zadošča tudi znanje enega jezika — seveda madžar- skega. Slovenščina pri mladih nima več zagotovljene rabe niti v intimnih dru- žinskih zadevah, popolnoma pa izgine v mlajših narodnostno mešanih zako- nih (teh je čedalje več), čeprav bi bilo po mnenju skoraj vseh anketirancev prav, da bi otroci iz takih zakonov znali oba jezika. 1.2.3.3 Edini »rezervat«, kjer se na Gornjem Seniku tudi mladi ljudje še danes redno izražajo po slovensko, je cerkev (seveda pa mladi danes ne hodijo vsi v cerkev), in sicer po zaslugi 85-letncga župnika,13 ki vztraja pri večsto- letnem jezikovnem izročilu in ga tudi sam razvija; dokler ljudje ne obvladajo knjižne slovenščine, je njegovo vztrajanje pri narečju v cerkvi upravičeno.14 1.2.3.4 Ce na vse to pogledamo še iz ožjega jezikoslovnega zornega kota, moramo opozoriti na naraščanje števila madžarskih interferenc v porabski slo- venščini. To naraščanje nas spričo doslej povedanega ne more presenetiti, treba pa je poudariti, da se tako povečujejo razločki med tem narečjem in drugimi slovenskimi narečji, hkrati pa tudi težave drugih porabskih Sloven- cev pri učenju knjižne slovenščine. 1.3.0 Zbrani podatki ne dopuščajo trditve, da je madžarska uradna poli- tika do slovenske manjšine v Porabju v zadnjih desetletjih sama tvorno usmer- jala prikazani asimilacijski potek in da ga neposredno, aktivno ali celo na- silno pospešuje.15 Gre bolj za splošne procese, ki se dogajajo v celotni sodobni madžarski družbi (deagrarizacija, preseljevanje, razvoj šolstva, razmah mno- žičnih občil idr.), ki pa v opisanih posebnih okoliščinah pripeljejo do na po- gled ne posebej načrtovanih (a dobro opaznih in za strokovnjake vendarle napovedljivih) škodljivih stranskih učinkov. Uradni dejavniki so bili do teh učinkov predolgo pasivni ali pa so nanje reagirali samo na simbolični, dekla- rativni ravni. Manjšinska skupnost sama spričo svoje maloštevilnosti in utes- njenosti niti materialno niti organizacijsko-politično ni zmožna izoblikovati učinkovitih nevtralizacijskih mehanizmov, ki bi preprečevali za ohranjanje materinščine negativne avtomatizme splošnih družbenih procesov (socialna uspešnost = narodna/jezikovna odtujitev). Ne bi pa bilo prav, če bi ob se- danji temačni podobi jezikovnega položaja na Gornjem Seniku (in deloma še temačnejši po drugih slovenskih porabskih vaseh) zamolčali nekaj novejših podatkov, ki govorijo vsaj o poskusih oblikovanja nevtralizacijskih mehaniz- mov — ob podpori večinskega naroda. 13 L. Kožar, Janoš Kiihar — osemdesetletnik, Stopinje 1982, 154—158. 14 Da v današnjih porabskih razmerah niti sijajno večstoletno izročilo slovenščine v cerkvi ne pomeni poroštva za nadaljevanje pri mladini, se je leta 1982 pokazalo v Števanovcih, Gornjemu Seniku sosednji slovenski župniji: po smrti prejšnjega župni- ka, ki je še ohranjal slovenščino, čeprav sam ni bil Slovenec, je mladi duhovnik slo- venskega rodu zaradi hudega pritiska skupinice mlajših, na pol madžariziranih ljudi hitro opustil slovenščino v cerkvi in tako odpravil njen zadnji »rezervat« v tem kraju. 15 Za ohranitev in utrditev splošnega zaupanja ljudi v dobrohotnost te politike pa bi bilo vendarle koristno, če bi se razkrila odgovornost za posamezne incidente, ki med porabske Slovence vnašajo nemir in jim jemljejo voljo do vztrajanja pri svoji kulturni identiteti. Tak incident je bila npr. zaplemba (in delno uničenje) zasebne etno- grafske zbirke v Števanovcih leta 1983 in njena preselitev v Szombathely (50 kilo- metrov daleč od slovenskega Porabja), kjer je Slovencem dosti teže dostopna; l judje take ukrepe občuti jo kot »izsesavanje« njihove kulturne dediščine. 1.3.1.1 Pred nekaj leti (1980) so po slovenskih vaseh postavili dvojezične krajevne napise. Na Gornjem Seniku so danes dvojezični napisi na krajevnih tablah, na šoli, vrtcu, gostilni, trgovini, zdravstvenem in kulturnem domu. 1.3.1.2 Pomembni so poskusi za uveljavljanje slovenščine v družbenem obveščanju. Nekateri vaščani imajo naročen tednik Narodne novine — Ljudski list, glasilo organizacije Demokratična zveza južnih Slovanov na Madžarskem. Njegovo razmeroma majhno razširjenost med ljudmi lahko pripišemo več vzrokom: do nedavnega je bila v slovenščini napisana samo četrtina zadnje (osme) strani, vse drugo je bilo v srbohrvaščini; zdaj ima slovenščina sicer celo stran, toda ta stran je zaradi pomanjkanja sodelavcev, oddaljenosti ured- ništva od domačega terena (list izhaja v Budimpešti) in drugih vzrokov za porabske Slovence pogosto premalo zanimiva in aktualna (premalo piše o za- devah, ki ljudi tod res prizadevajo — tako npr. ni pisala niti o takem usodnem dogodku, kot je bila omenjena odprava slovenščine v števanovski cerkvi), jezikovno pa pretežka, posebno če pomislimo, da ljudje zelo slabo obvladajo knjižno slovenščino1". — Leto 1986 porabskim Slovencem prvič prinaša novo redno publikacijo — Ljudski koledar (deloma v narečju). Doslej je Demo- kratična zveza južnih Slovanov na Madžarskem izdajala skupni Narodni ka- lendar, v katerem je popolnoma prevladovalo besedilo v srbohrvaščini (»slo- venske« strani so bile pogosto napolnjene predvsem s fotografijami). — Po- sebno starejši ljudje radi poslušajo slovenske radijske oddaje iz studia Györ, kajti te oddaje so deloma v narečju in jih ljudje dobro razumejo, poleg tega pa so vsebinsko živahne in glasbeno mikavno opremljene; žal so časovno zelo utesnjene — enkrat tedensko po pol ure (do nedavnega celo samo po četrt ure). 1.3.1.3 V gornjeseniškem kulturnem domu se na proslavah in podobnih prireditvah sliši tudi slovenščina (recitacije, petje). Pred nekaj leti so v domu z velikim uspehom predvajali neki slovenski film (vsi drugi filmi — tedenske predstave — so v madžarščini). V domu vadi in nastopa mešani pevski zbor; pojejo slovenske pesmi, vendar je sporazumevalni jezik na vajah zdaj ma- džarski, ker zborovodkinja ne zna slovenščine. Člani gornjeseniškega pevske- ga zbora so že večkrat gostovali v Jugoslaviji, leta 1984 jim je bilo celo omo- gočeno, da so se skupaj z drugimi porabskimi kulturnimi skupinami pred- stavili v Cankarjevem domu v Ljubljani (podobno kakor že pred njimi slo- venske kulturne skupine iz Italije in Avstrije). Za ohranjanje jezika in za občutek kulturne povezanosti z narodno matico so gotovo zelo pomembna tudi občasna gostovanja slovenskih skupin iz Jugoslavije na Gornjem Seniku. Vendar je vseh takih stikov zelo malo — predvsem zaradi omejitev glede giba- nja oseb v obmejnem območju (vojaška cona) in glede števila dovoljenih letnih prehodov, posebno pa zaradi prometne oddaljenosti: leta 1956 je Madžarska zaprla mednarodni mejni prehod pri Martinju in tako morajo porabski Slo- 18 Jezikovno kakovost oziroma razumljivost slovenskih besedil v Ljudskem listu in v oddajah radia Györ bi bilo mogoče zboljšati, ne da bi se povečal delež narečja v njih. Tudi na ravni knjižnega jezika je mogoče najti bol j in manj razumljive besede, bol j in manj težavne skladenjske vzorce; posebno pri prevajanju in povzemanju člankov iz madžarsko pisanih virov bi se bilo treba bol j zavzemati za izbiro lažjih, razumljivejših izraznih možnosti knjižne slovenščine. — Kakovost slovenskih radijskih oddaj bi se gotovo povečala, če bi novinar, ki jih pripravlja, imel za to nalogo več časa: zdaj mora več kakor 9 0 % svojega delovnega časa nameniti pripravljanju ma- džarskega programa radia Györ. venci, če želijo priti v Slovenijo, potovati 50 kilometrov po ovinkasti cesti do Hodoša, enega izmed kar dveh mednarodnih mejnih prehodov, ki jih ima za stik s svojo matico na voljo madžarska manjšina v Sloveniji. 1.3.1 Л V okviru madžarsko-jugoslovanskega meddržavnega sodelovanja je porabskim Slovencem odprta tudi možnost študija (s štipendijo) na ljubljan- ski univerzi. Ta možnost pa doslej ni dala takih lepili rezultatov, kakor se je od nje pričakovalo; ker imajo kandidati, ki pridejo v Ljubljano, tako šibko znanje knjižne slovenščine, da večinoma ne morejo slediti univerzitetnim pre- davanjem, nekateri izgubijo leto ali dve, preden zadosti obvladajo jezik, drugi pa iz obupa opustijo študij in se vrnejo na Madžarsko. Najvztrajnejši med njimi so vendarle uspešno diplomirali, a so imeli potem težave pri iskanju službe: večkrat je niso dobili tam, kjer bi bilo njihovo znanje najučinkoviteje izrabljeno, tj. v samem slovenskem Porabju, temveč so bili — kakor večina drugih slovenskih izobražencev — »izsesani« iz dvojezičnega območja v no- tranjost Madžarske. 1.3.2 Prikazano prizadevanje in poskusi za ohranitev slovenskega mater- nega jezika v Porabju pa vse doslej seveda niso mogli ustaviti madžariziranja. Videti je, da sta gospodarska moč in kulturna samozavest slovenske manjšine zaradi dolgotrajnega izčrpavanja zelo izpodkopani in razkrojem17 ter da zato številni porabski Slovenci ne morejo, ne znajo ali celo ne želijo več uveljav- ljati niti tistih možnosti in jezikovnih pravic, ki jim jih zagotavlja madžarska država in ki so danes nekaj večje kakor npr. pred 30 leti. O njih med drugim govorijo madžarska ustava, kongresne listine madžarske partije, programi županijske komisije za manjšinska vprašanja idr., toda slovensko manjšino v Porabju in njeno »vlogo mostu« med slovenskim in madžarskim narodom \ahko rešijo samo odločni in hitri ukrepi v praksi. Iz dosedanjih obravnav tega vprašanja na političnih in strokovnih srečanjih ter iz tukajšnje razčlembe bi bilo mogoče povzeti nekaj predlogov. 1.3.2.1 (1) Okrepitev znanja knjižne slovenščine. Doseči bi ga bilo mogoče bod isi z močnim povečanjem števila slovenskih ur v vrtcu in v šoli ali pa z odločnim prehodom na model dvojezičnega vrtca in šole (tak model se že tretje desetletje uveljavlja in izpopolnjuje na nekaterih območjih v SR Slo- veniji, kjer živi madžarska narodna manjšina, letos pa ga poskusno vpelju- jejo pri nekaterih predmetih na treh porabskih osnovnih šolah). Tako šolo bi bilo treba razvijati predvsem na samem dvojezičnem ozemlju, ne pa npr. v Monoštru, kjer se učenci po pouku lahko gibljejo skoraj samo v madžar- skem okolju. — Pri opismenjevanju v prvem razredu mora imeti časovno prednost materni jezik. Posebno v vrtcu bi bilo treba ob bistvenem povečanju deleža slovenščine paziti na načelo postopnosti in načrtnosti pri prehajanju od narečja h knjižni slovenščini. (2) Zmanjšanje dnevne in tedenske selitve (v službo v Monošter in sosed- nje madžarske kraje) ter stalnega odseljevanja mladih ljudi iz Porabja. V slo- venskem Porabju ni zdaj nobenega industrijskega obrata, pa tudi kmetijstvo nazaduje, kajti država od kmetov odkupuje zemljo in jo pogozduje, ker prav na tem območju načrtuje rezervat za lovno divjad; s pogozdovanjem pokra- jine se krči prostor za domače prebivalstvo, torej lahko pričakujemo nadaljnje 17 Gl. F. Mukič, Položaj in samozavest porabskih Slovencev, 2000, časnik za miš- ljenje, umetnost, kulturna in religiozna vprašanja, 1978/2, št. 9, 15—17. odseljevanje Slovencev iz Porabja.18 Potrebovali pa bi delo znotraj dvojezič- nega območja, da bi lahko tudi na delovnem mestu in v njegovi okolici čim pogosteje uporabljali materinščino; tako bi se ohranjal in deloma celo širil njen funkcijski prostor in mladi bi bili bolj motivirani za njeno učenje. (3) Okrepitev stikov z narodno matico v SR Sloveniji. Jasno je, da za manjšino ni mogoče postaviti popolne kulturne infrastrukture (založba, gle- dališče, filmska proizvodnja itd.), zato pa ji je treba omogočiti dostop do infrastrukture, ki si jo je postavila narodna matica. Državne meje v Evropi so po helsinški listini nepremakljive, niso pa nepremostljive, torej bi bilo mo- goče pripadnikom manjšine bistveno olajšati stike z matico. Prva in odločilna poteza v to smer bi bila lahko obnovitev od leta 1956 zaprtega mednarodnega mejnega prehoda pri Martinju; tako bi namesto sedanje 50-kilometrske ovin- kaste poti od Gornjega Senika do SR Slovenije lahko spet uporabljali 5-kilo- metrsko ravno pot. Povečati bi bilo treba pogostnost gostovanj umetniških skupin in predvajanja slovenskih filmov, razširiti počitniško menjavo učen- cev (bralni tabori, likovne kolonije ipd.), mogoče izboljšati sprejem ljubljan- skega televizijskega signala. (4) Uveljavitev dvojezičnosti v javnih službah na dvojezičnem območju. Uradniki, prodajalci, natakarji, učitelji, zdravniki, duhovniki idr., ki se mo- rajo pri svojem delu večkrat sporazumevati z manjšinskim prebivalstvom, bi morali biti dvojezični, najsi bo njihova materinščina slovenščina ali ma- džarščina. (Kolikor tega pri starejših kadrih ni mogoče doseči, bi bilo treba z ustrezno kadrovsko politiko vsaj postopoma izpolniti to načelo.) Vsaj za najpogostnejše uradne opravke bi bilo treba natisniti dvojezične obrazce. (5) Dvigniti bi bilo treba kakovost in količino lastne informacijske dejav- nosti porabskih Slovencev v slovenščini. (6) Zagotovitev kontinuitete slovenščine v cerkvi. Poskrbeti bi bilo treba, da bi vsi župniki v župnijah, kjer živi slovenska manjšina, znali slovenščino in da bi jo tudi uporabljali v cerkvi. V Števanovcih in na Dolnjem Seniku bi bilo treba njeno rabo v cerkvi takoj obnoviti. 1.3.2.2 Ti predlogi rastejo iz domneve, da ohranitev maternega jezika ni samo ozko kulturno, kaj šele folkloristično vprašanje, temveč je povezana z reševanjem aktualnih gospodarskih, političnih in drugih družbenih potreb prizadetega območja. Izolirano kulturniško reševanje jezikovnega vprašanja je podobno stroju za umetno ohranjanje umirajočega pri življenju. Reševa- nje ni preprosta, cenena in kratkotrajna akcija. Da sprejeta politična gesla in zakonske določbe o varstvu manjšin ne ostanejo mrtva črka, se ne smejo koncipirati daleč od prizadetega terena, brez poznanja resničnih življenj- skih razmer in potreb manjšinskega prebivalstva, poleg tega pa je za nji- hovo uresničevanje potrebna resnična in trajna politična volja in tankočut- nost od krajevne do vsedržavne ravni (samo slovesne izjave o »pravicah« ne pomagajo). Spremljanje novejšega gospodarskega in družbenega razvoja na Madžarskem nas napeljuje k sklepanju, da ta razvoj usmerjajo politične sile, ki bi bile zmožne razumeti in ugodno rešiti probleme ohranjanja materinščine pri slovenski manjšini v Porabju, posebno ker te sile očitno dobro razumejo podobne probleme madžarskih manjšin po drugih državah (npr. v Romuniji). K temu pa lahko po svoje pripomore tudi redno znanstveno spremljanje manj- šinske problematike. 18 L. O/as, Krajevna imena in populacijski razvoj v slovenskem Porabju, 10. SUMMARY The theoretical frame. — While the learning and the preservation of one's mother tongue seems a natural matter of course in monolingual, nonminority language groups, it is a diff icult and complicated task for the members of minority (nondominant) language groups in bilingual societies. This is particularly obvious in the cases of one-sided bilingualism, i. e. bilingualism where only the members of the minority group are bilingual (while the members of the majority group ignore the language of the minority and do not learn it). Today's social processes and ways of life (mi- grations, urbanization, mass media, etc.) work against the growing importance of democratic ideals and recommendations of international institutions and they of fer sufficient opportunity for underhand pressures on minority languages and even for the manipulation of public opinion about these questions (e. g. by slogans about "natural assimilation" or about "the right of assimilation", which sound very demo- cratic and humanitarian). The present situation at Gornji Senik, a village in the Slovene Porabje in western Hungary (the triangular area between the Slovene-Hungarian and Hungarian-Austrian political borders and south of the Raba river). — The censuses in the last decades demonstrate a rapid decrease in the number of people in Porabje whose mother tongue is Slovene (4238 in the year 1930 against approximately 2700 in the year 1980). At Gornji Senik, the Slovene language gives way to the Hungarian language in all speech situations. This process is especially strong among the young population. Owing to a peculiar school system (at kindergarten and elementary-school levels the Slovene language is taught only a couple of hours a week, approximately as much as a foreign language), the knowledge of Slovene lags farther and farther behind the knowledge of Hungarian, and hardly ever rises above the dialect level. This level sufficed as long as communication remained within the traditional (agrarian) way of everyday life inside one's family and village and within the relative self-sufficiency of the economic poverty of that way of life. The modern way of life eliminates that autarky and forces people into a multitude of new speech situations which cannot be handled by one's dialect alone. Since schools and the social environment do not equip the Porabje Slovenes with sufficient knowledge of standard Slovene, they must in such speech situations (which grow ever more numerous) have recourse to standard Hungarian, i. e. to the only language which they know well enough to satisfy without difficulties (terminology, abstractions, greater frequency of complex syntactic struc- tures, etc.) their communication needs entailed by the perplexful novelties which are showered on man by the rapid social, economic, technical and what-not development. Also to be taken into account is the daily or weekly commuting, to either work or school, of many Porabje Slovenes into utterly Hungarian environments outside Po- rabje. The use of Slovene is therefore ever more limited (even among the adults) to comunication in dialect between family members and friends; and even this is quickly waning in the case of younger families. The situation at Gornji Senik is one of diglossia, in which the young generation has perhaps already transgressed the critical point of transition into a new (Hungarian) monolingualism. There are some younger people who will not even talk any more about the Slovene language and national matters; many of them talk back in Hungarian even when spoken to in Slovene in family discussions. The only "reservation" of the Slovene language is in church, but even here the situation is very insecure, depending entirely on the health of the present priest, who is 85 years old. Though the off icial Hungarian policy of the last few decades cunnot be accused of deliberate steering of the processes at Gornji Senik, it is obvious that the off icial factors have been passive too long and have not taken satisfactory action to neutral- ize the process of assimilation. Numerically small, effete, and torn away from its parental community in Slovenia, the Slovene minority in Porabje has been too weak for organized and successful resistance to assmilatory automatisms radiating from the general social shifts (industrialization and urbanization, school system development etc.); that is why even those benevolent actions that have occurred recently are likely to be inadequate (e. g. a few bilingual public signs, a slightly greater share of Slovene in the newspaper Ljudski glas and on Radio Györ , occasional guest performances of the Porabje cultural clubs in the Socialist Republic of Slovenia or vice versa, etc.). More drastic measures, not limited to cultural or even folkloric activities, are called for. Here are a few suggestons: — to improve prof f ic iency in standard Slovene (by substantially increasing its share in kindergarten, school, and public life); — to reduce daily and weekly commuting to the monolingual Hungarian area of Monošter (Szentgotthârd) or further inland, and to stop the incessant emigration of the young population, especially the educated (this could partly be achieved by estab- lishing an industrial plant at Gornji Senik); — to enforce bilingualism in all public services throughout the bilingual area (clerks, salespeople, teachers, doctors etc. should manage both languages); — to secure the continuity of Slovene in church. The realisation of these suggestions depends, of course, upon the good will of the Hungarian majority and upon the considerateness of Hungary's political leaders.