43 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 726:27-526.2(497.4Slovenske Konjice)"16" Prejeto: 20. 12. 2017 Ana Lavrič dr., znanstvena svetnica v. p., Gorenjska cesta 15, SI–4202 Naklo E-pošta: lavric@zrc-sazu.si Umetnostna dejavnost v konjiški župniji pod župnikom Sebastijanom Glavinićem de Glamoč IZVLEČEK Prispevek na osnovi dokumenta iz leta 1690, najdenega v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, obravnava umetnostno dejavnost v konjiški župniji pod župnikom Sebastijanom Glavinićem (1669–1690). Seznam izvedenih del obsega devetnajst cerkva, ki so bile v tem času obnovljene ali so dobile novo opremo oziroma inventar; kar deset jih je dobilo po enega ali več novih (zlatih) oltarjev. Gre za pomembno pričevanje o času, ki ga podpira le skromno ohranjeno spomeniško gradivo. Med tem izstopajo prihovski oltarni nastavki, zlasti in situ ohranjeni veliki oltar, ki spada med najbogatejše primerke zlatih oltarjev na Slovenskem. Na kratko je predstavljena tudi Glavinićeva umet- nostna dejavnost v času, ko je vodil senjsko-modruško škofijo (1690–1697). KLJUČNE BESEDE Sebastijan Glavinić (1632–1697), župnija Slovenske Konjice, 17. stoletje, arhitektura, zlati oltarji, ikonografija, Marija Zavetnica s plaščem, Prihova, Koritno, Maribor ABSTRACT ARTISTIC ACTIVITIES IN THE PARISH OF KONJICE UNDER PARISH PRIEST SEBASTIAN GLAVINIĆ DE GLAMOČ Based on a document of 1690, found in the Styrian Provincial Archives in Graz, the article presents artistic activities in the parish of Konjice under parish priest Sebastian Glavinić (1669–1690). The list of accomplishments comprises nineteen churches that were renovated or obtained new furnishings or inventories during the said period; no fewer than ten had one or several new (golden) altars erected. The list provides a crucial source of information about the time to which only scarcely preserved memorial materials bear witness. Particularly noteworthy among these are the altar retables from Prihova, especially the high altar preserved in situ, which is one of the richest examples of golden altars in Slovenia. The article also briefly describes Glavinić’s artistic activities during the period in which he led the Diocese of Senj-Modruš (1690–1697). KEY WORDS Sebastian Glavinić (1632–1697), parish of Slovenske Konjice, seventeenth century, architecture, golden altars, iconography, Our Lady of Mercy, Prihova, Koritno, Maribor 44 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Na področju sakralne umetnosti so zmeraj imeli pomembno vlogo umetnostno razgledani naročniki. Odločujoče so posegali nanj zlasti župnijski upra- vitelji in cerkveni dostojanstveniki, ki so se zavedali verskega in vzgojno-spodbudnega pomena umetno- sti in jo zato na svojem pastoralnem območju zavzeto gojili. Med takšne zaslužne može nedvomno sodi ko- njiški župnik, pozneje senjsko-modruški škof Seba- stijan Glavinić. 1 Po svoji široko zastavljeni gradbeni in umetnostni dejavnosti izstopa celo iz vrste drugih prizadevnih konjiških dušnih pastirjev, med katerimi se s pozidavo župnijskega dvorca ponaša Marko Go- nan, z olepšavo dvorca (strop) in postavitvijo nove, lepo poslikane rožnovenske kapele v župnijski cerkvi pa Janez Boltežar Renzenberg. 2 Glavinićevo skrb za obnovo in lepšanje cerkva v konjiški župniji je pou- daril že cerkveni zgodovinar Jernej Voh, ki je o njem pisal, prvi med Slovenci, konec 19. stoletja. 3 Njegova spoznanja je povzel in v topografski popis konjiške dekanije vključil Avguštin Stegenšek. 4 Šele v drugi polovici 20. stoletja je Glavinićev rod, življenje in delo natančneje raziskal Jakob Richter, 5 izsledke pa sta strnila Maks Šah v prispevku za biografski leksi- kon 6 in Anton Ožinger v zgodovinskem orisu ko- njiške župnije. 7 Glavinićevo biografijo in dejavnost v času, ko je vodil senjsko-modruško škofijo, je v zad- njih desetletjih podrobneje osvetlil Mile Bogović. 8 Sebastijan Glavinić, rojen 18. januarja 1632 v Pić- nu, je izhajal iz rodbine gospodov »de Glamoch«, ki se je v Istro preselila iz Glamoča, potem ko so Bosno zasedli Turki. 9 Po temeljni formaciji, ki jo je pridobil na Trsatu in na Reki, 10 ki je bila tedaj pomembno sre- dišče glagoljaštva, je nadaljeval s študijem filozofije in teologije v Gradcu, na Dunaju in v Trnavi. V du- hovnika je bil posvečen 20. marca 1660. Življenjska pot ga je nato vodila na dunajski dvor, kjer je postal dvorni kaplan, obvladanje starocerkvenoslovanščine pa mu je odprlo pot tudi v Rusijo: leta 1661 je kot tolmač za ruski jezik s posebno cesarsko delegacijo 1 V slovenski literaturi najdemo tudi v celoti ali deloma slo- venjeno obliko imena, in sicer Boštjan Glavinič ali Boštjan Glavinić. 2 Prim. Ožinger, Zgodovinski oris, str. 42, 44–45. 3 Voh, Škof Sebastijan Glavinić, str. 142–146. 4 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 48–49. 5 Richter, Boštjan Glavinić, str. 22–36. 6 Šah, Glavinić Boštjan, str. 424–425. 7 Ožinger, Zgodovinski oris, str. 42–44. 8 Mdr. zlasti: Bogović, Trsatsko svetište, str. 1–16; Bogović, Restauracija, str. 103–118; Bogović, Senjsko-modruška ili Kr- bavska biskupija, str. 135–155; Bogović, Moji predšasnici, str. 107–109. 9 Datum rojstva in imeni staršev (oče Nikola, im. Sfožer, mati Margareta, roj. Veljan) navaja Bogović, Moji predšasnici, str. 107, ki s tem korigira v starejši literaturi uveljavljeno letnico 1630. Plemstvo Glavinićev se je verjetno opiralo le na znat- nejše družinsko premoženje, Sebastijanu ga je cesarski dvor priznal leta 1668, gl. Richter, Boštjan Glavinić, str. 24. 10 Glavinić je v letih 1646–1650 obiskoval šolo na Reki in ver- jetno bival pri prastricu na Trsatu, gl. Bogović, Trsatsko sve- tište, str. 3, 5; prim. Šah, Glavinić Boštjan, str. 424–425. potoval v Moskvo. O potovanju in poldrugem letu bivanja v Rusiji je za cesarja sestavil zanimivo po- ročilo (Relatio de rebus Moscoviticis cum epistola ad Leopoldum I. imperatorem) o geografskih značilnostih ter o gospodarskih in verskih razmerah v deželi ter občuteno opisal tamkajšnja doživetja. 11 Leopoldu I. je podaril tudi eno ali več ikon, ki jih je prinesel s popotovanja, in mu obenem razložil njihov pomen. 12 Pod senjsko-modruškim škofom Ivanom Smoljano- vićem (1667–1678) je bil kratko obdobje modruški arhidiakon, nato je leta 1669 ali 1670 nastopil službo župnika v Slovenskih Konjicah, 13 kjer je po Richter- jevih besedah »preživel svoja najlepša moška leta«. 14 Dne 19. aprila 1689 ga je cesar Leopold imenoval za senjskega škofa, papeževo imenovanje in potrditev pa sta sledila 8. maja 1690. 15 Začetek njegove škofovske službe sovpada z osvoboditvijo širokega območja Like in Krbave, ki ga je ob dotedanjem škofijskem te- ritoriju dobil v upravo in je zahtevalo posebno pasto- ralno skrb, velike težave pri vodenju škofije pa so mu povzročali predvsem upravitelji zaplenjenih zrinjskih in frankopanskih posesti, ki so se vmešavali v zade- ve Cerkve in si prilaščali njene prihodke. 16 Usoda je Glavnića ob koncu življenja spet pripeljala v Konjice, kjer je 5. decembra 1697 umrl; na njegovo željo so ga pokopali v župnijski cerkvi v kapeli Rožnovenske Matere Božje. 17 Smrt naj bi ga bila dohitela na poti na Dunaj, 18 iz dokumentov pa je bolj videti, da se je 11 Glavinićevo poročilo, ki razkriva piščevo ostro oko in spo- sobnost dobrega opazovanja (kljub zanimivemu podajanju ni primerljiv s Herbersteinovim iz leta 1549), je podrobno predstavil Richter, Boštjan Glavinić, str. 25–26, 29–35. 12 Richter, Boštjan Glavinić, str. 34. Glavinič je cesarju pojasnil, da imajo v Rusiji polno takih slik po svetiščih in domovih. Slikane niso samo na platno, temveč tudi na les. Hiša brez ikone je po njihovem mišljenju brez Boga. Pred ikonami se križajo in molijo. Ko vstopi v hišo tujec, se mora najprej ozreti na ikono in se prekrižati, šele nato pozdravi gospodarja. Iz Glavinićevega opisa ni jasno razvidno, ali je podaril cesarju več ikon ali morda prenosni oltar z več prizori, kakor je skle- pal Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 48. 13 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 48; Richter, Boštjan Glavi- nić, str. 26. 14 Richter, Boštjan Glavinić, str. 27. 15 Senjska in modruška škofija sta bili združeni v osebi istega škofa, pri čemer je Rim cesarju priznaval imenovanje senjske- ga, modruška škofija pa je imela status »liberae collationis«. Glavinić, s strani Svetega sedeža imenovan maja 1690, naj bi določene posle v škofiji opravljal že pred tem, gl. Bogović, Moji predšasnici, str. 105, 107. Škofija je spadala v ostrogon- sko metropolijo, gl. Bogović, Senjsko-modruška ili Krbavska biskupija, str. 139. 16 Bogović, Moji predšasnici, str. 108–109. 17 Glavinić je v oporoki, zapisani 2. decembra 1697, sam izrazil željo, da ga pokopljejo v rožnovenski kapeli: /…/ den todten leichnamb aber dem geweihten Erdreich in die alhiesige Pfarr- -Kürchen S. Georgii in der Roßenkranz-Capellen begraben zu werden, alwo auf der Seithen in einen Stain ein weniges Denk- mahl Einzuhauen, gl. Voh, Škof Sebastijan Glavinić, str. 144; Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 27; Richter, Boštjan Glavi- nić, str. 22, 23. 18 Voh, Škof Sebastijan Glavinić, str. 143; Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 49; Glavinić je v Konjicah zbolel in umrl na posestvu žusemskega beneficija, ki ga je bil na njegovo pri- 45 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 v svojo nekdanjo župnijo pravzaprav zatekel, potem ko se je s protesti zapletel v neugoden spor z vlado in mu je cesar celo ponudil apanažo, če bi odstopil, kar je odločno odklonil. 19 S seboj je v Konjice odnesel nekaj škofijskih dragocenosti, ki jih je naslednik, škof Martin Brajković, po njegovi smrti terjal nazaj. 20 V Konjicah so Glaviniću v skladu z njegovo oporoko postavili kamnit epitaf, ki pa je precej pre- prost kamnoseški izdelek. Belomarmorna plošča ima na zgornjem poglobljenem polju vklesan njegov škofovski grb, 21 na spodnjem pa kratek biogram in poročilo dobil njegov nečak Sebastijan Glavinić, gl. Richter, Boštjan Glavinić, str. 24. Od nečakov, ki sta se šolala na gim- naziji v Rušah, je Sebastijan Glavinić postal doktor medicine in se leta 1717 poročil v Slovenskih Konjicah, Nikolaj Seba- stijan Glavinić pa je deloval kot vikar v Ločah in Čadramu, kot župnik pa pri Sv. Križu pri Slatini, kjer je leta 1729 umrl, gl. Orožen, Das Bisthum, str. 66–67; Stegenšek, Konjiška de- kanija, str. 49. 19 Glavinić je pri graški komori in cesarju protestiral zoper nove oblastnike, ki so njegovi škofiji povzročali krivice, gl. Richter, Boštjan Glavinić, str. 28, 29; Ožinger, Zgodovinski oris, str. 44 20 Bogović, Moji predšasnici, str. 108. 21 V grbovnem ščitku je upodobljeno poslopje s stolpi, nad njim se dviga lev s sabljo, na katero je nataknjena človeška glava, zapis o mašni ustanovi pri Marijinem oltarju: SVB HOC EPITAPHIO / IACET SEPVLTVS RMVS ET ILLVSTRISSIMVS / DOMINVS DNVS SEBASTIA- NVS GLAVINICH DE GLA/MOTSH ISTRIANVS PETINENSIS CAESAREAE AVLAE PLVRI/BVS ANNIS SACELANVS, HVIVS PAROCHIAE GON/ NOVICENSIS IN VIGESIMVM ANNVM DI- REC/TOR LEGATIONIS MOSCOVITICAE EX AVLA / CESAREA ADIVNCTVS ET INTERPRES: 16 AN[N]IS, / EPISCOPVS SEGNIENSIS ET MADRVSIE[N]SIS, / IN NOVEM ANNOS, QVI PRO MEMORIA ET A/NIMAE SVae SALVTE ET ANIMARVM ALIARVM / SOLATIO: QVALIBET HEBDOMADA TRES MISSAS / PER VICARIVM LOCI IN HOC ALTARI B: M: V: IN PER/PETVVM CELEBRARI TEST AMENTO RELIQVIT , / OBIIT IN DOMINO DIE 5. DECEMBRIS ANNO / MD- CXCVII. 22 *** Kar dve desetletji je Sebastijan Glavinić služboval v konjiški župniji, ki je v tistem času obsegala skoraj vso sedanjo dekanijo (brez Stranic in Skomarja). Za- radi lažjega upravljanja obsežnega območja je usta- novil samostojna vikariata v Zrečah (1675) in Ločah (1689), zavzemal pa se je tudi za vikariat v Čadramu. Kot ljubitelj umetnosti, ki ga je, kot rečeno, že v Ru- siji pritegnil čar ikon, je, čeprav je bil večkrat odsoten, ker so ga na dunajskem dvoru potrebovali za tolmača, poskrbel za vzdrževanost in lepoto cerkva ter njihove opreme. Sledovi njegovega prizadevanja so še danes zaznavni; neposredno se kažejo na spomenikih, ki jim je prizanesel čas, vednost o drugih nam posredu- jejo arhivski viri. Pisci o Glaviniću so doslej poznali predvsem dela, ki jih z njim konkretno povezujejo posvetilni oziroma spominski napisi, 23 več o njego- vi gradbeni in umetnostni dejavnosti pa nam pove seznam, ki ga je sestavil sam ob odhodu iz Konjic, 17. julija leta 1690. Dokument, hranjen v graškem Deželnem arhivu, 24 je zaradi umanjkanja konjiškega župnijskega arhiva še posebno dragocen. 25 Seznam obsega vse tiste cerkve, pri katerih so v letih Glavi- nićevega župnikovanja (tudi ob sodelovanju njegovih kooperatorjev in vikarjev) izvedli razna gradbena, obnovitvena in olepševalna dela oziroma priskrbeli novo opremo in inventar. Nove pridobitve so nave- dene v kratkih točkah za vsako cerkev posebej. Ker je zapis lapidaren, so podatki v marsičem pomanjk- nad ščitkom je krona, ki jo drži orel, obdajajo pa ga škofovske insignije. 22 Voh, Škof Sebastijan Glavinić, str. 143; Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 36; Curk, Topografsko gradivo, str. 15–16. 23 Prim. Voh, Škof Sebastijan Glavinić, str. 145–146; Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 48; Richter, Boštjan Glavinić, str. 27. 24 StLA, 501 A., gl. Prilogo. 25 Richter, Boštjan Glavinić, str. 27, pripominja, da za vpogled v Glavinićevo dejavnost manjka glavni vir, konjiški župnijski arhiv, ki je med zadnjo vojno izginil. Epitaf Sebastijana Glavinića, po 1697, ž. c. sv. Jurija, Slovenske Konjice (foto: Franci Pečnik). 46 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 ljivi in zato ostaja tudi njihova interpretacija tu in tam nekoliko ohlapna, dokument pa je kljub temu zanimiv, saj nam razkriva več doslej neznanih dejstev o umetnostnih spomenikih in hkrati omogoča kori- giranje nekaterih v stroki doslej uveljavljenih trditev. Glavinićeve navedbe so bile preverjene na terenu, go- tovo pa bi jih dodatno osvetlilo tudi širše primerjalno spomeniško in arhivsko gradivo, ki na tej stopnji v raziskavo ni bilo pritegnjeno. Posebno pozornost je Glavinić posvečal župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah. 26 V seznamu navaja, da je dal polovico stavbe tlakovati z marmorjem, napra- viti kripto in kanal za njeno odvodnjavanje. Postavil je novo kamnito menzo velikega oltarja, oltarnega nastavka pa ne omenja. Na podlagi zapisa v Konjiški kroniki (Liber memorabilium), ki jo je leta 1868 začel zapisovati nadžupnik Jožef Rozman, 27 so raziskovalci menili, da je nastavek naročil Glavinić, pri čemer so se sklicevali tudi na štiri ohranjene baročne kipe z nekdanjega velikega oltarja, ne da bi bili opazili nji- hovo slogovno neskladnost z njegovim časom. 28 Na to neskladje je opozoril Sergej Vrišer, ki je kipe pri- pisal Janezu Juriju Mersiju in jih datiral v sredino 18. stoletja, seveda pa ni zanikal možnosti, da bi Mersi- jev oltar imel predhodnika iz Glavinićevega časa. 29 Zanika jo sestavljalec seznama sam, ker o tem molči, medtem ko natančno poroča o nekaj popravljenih in dveh novih relikviarijih ter o treh novih stranskih oltarjih: oltar sv. Katarine je bil v času zapisa že po- zlačen, Florijanov je bil pravkar dokončan, vendar ga še ni krasila pozlata, oltar sv. Janeza Krstnika pa je bil na novo narejen in pozlačen na stroške župnika Gla- vinića, ki je užival tamkajšnji beneficij. 30 Dostavek o pozlati je pomemben del poročila, ker je šlo za zlate oltarje in temu primerno velik strošek. Njihove sledi je zabrisal čas, ohranjeni portatile (z napisom, da ga je leta 1684 za oltar sv. Janeza Krstnika priskrbel Se- bastijan Glavinić), ki se zdaj nahaja v Ločah, pa na- vaja na misel, da je bil tja zelo verjetno prenesen tudi nastavek. 31 Poleg navedenega je Glavinić poskrbel za razširitev osarija na pokopališču, pokopališko obzidje pa je nekoliko povišal in na novo prekril. Nakupil je tudi potrebne cerkvene paramente in drugo opremo. Naj dodamo, da graški seznam ne podpira domneve nekaterih piscev, da je Glavinić v župnijski cerkvi po- 26 Gl. Prilogo, Erstlichen bey der Pfaarr Kirchen S. Georgij zu Go- nobiz. 27 Voh, Škof Sebastijan Glavinić, str. 142. Rozman je o Gla- viniću zapisal: Existit ab eo missarum fundatio et sub eo altare maius erectum fuit. 28 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 32, 48, je kipe datiral v dru- go polovico 17. stoletja, zlog »Glau« na knjigi enega od kipov pa je hipotetično razrešil v »Glau-nič«; prim. Curk, Topograf- sko gradivo, str. 16, 17. 29 Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 223, z datacijo Mersijevega ol- tarja v leto 1757; Vrišer, O konjiških oltarjih, str. 188–190. 30 Vsi trije oltarni titularji se omenjajo v vizitacijah še sredi 18. stoletja, gl. Ožinger, Vizitacije, str. 167–168, 403. 31 Iz seznama del se zdi oltar sv. Janeza Krstnika povezan z osa- rijem. stavil kapelo Rožnovenske Matere Božje; ta je očitno obstajala že pred njim. 32 Zelo podjetnih posegov se je konjiški župnik lo- til na čadramskem območju (ex parte Tschadram). Pri podružnični cerkvi sv. Barbare v Malahorni, 33 ki jo je oskrbel s potrebnimi paramenti, je z marmor- nim tlakom prekril polovico stavbe. 34 Leta 1681 je dal pozlatiti oltar sv. Jožefa (sv. Družine), izjemno pretanjeno umetniško delo, ki ga je bil pred letom 1652 postavil njegov predhodnik Janez Pavel Basel- li. Njegov in svoj prispevek je dal Glavinić ovekove- čiti na predeli oltarja z napisom: AETERNAE / AC TEMPORALI IESUS XRI :/ GENERATIONI IO: PAVL, BASSELLI TH: / D: R: PROT APOSCUS CAN: OLOMVCENSIS / ET PAROCH GONOVI- CSIS SACRAVIT PAROCHIAE / GONOVICEN- SIS RECTORE SEBASTIANO / GLAVINICH TE GLAMOTSCH SACELLANO / CASAREO FIT HAEC SACR ARA / TEAVRATA ANO VERO 32 Prim. Richter, Boštjan Glavinić, str. 22, 23, 27. Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 24–41; Curk, Topografsko gradivo, str. 10–21; Curk, O umetnostni podobi, str. 200–201. 33 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen S: Barbarae. 34 Kamniti tlak je v ladijskem delu še ohranjen. Oltar sv. Družine, pred 1652, pozlata 1681, p. c. sv. Barbare, Malahorna (foto: Blaž Resman). 47 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 MDCLXXXI. 35 Nastavek je, kot se je ta čas pogosto dogajalo, čakal na pozlato skoraj tri desetletja. Slo- govno se navezuje na severnorenesančno rezbarsko tradicijo 36 in z minucioznim oblikovanjem okrasja spominja na dragocene zlatarske izdelke. Vsebinsko je osredotočen na oltarni naslov in donatorja Basellija, na katerega aludira relief Savlovega spreobrnjenja v atiki, nanj pa se bržčas navezujejo tudi jezuitski svet- niki na oltarnih krilih; slednje naj bi po mnenju ne- katerih raziskovalcev dodal šele Glavinić, 37 kar pa ni verjetno, saj je oltar povsem enovita rezbarska celota. V letu 1689, ko je bil že imenovan za senjskega 35 Za različice prepisa gl. Somrek, Umetnost in oltar, str. 348; Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 125; Curk, Topografsko gra- divo, str. 43. Napake v napisu na predeli so bržčas nastale pri nespretnem retuširanju črk. 36 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 126–128, z natančnim opi- som oltarja; Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 12, 14, 16. V zagovor renesanse kot sloga cerkvene umetnosti je oltar sv. Družine kot odličen primerek predstavil in podrobno opisal Somrek, Umetnost in oltar, str. 312, 347–352. 37 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 127, 128, z razlago, da je- zuitski svetniki izstopajo iz vsebinskega konteksta in bi ute- gnili biti izraz »hvaležnega jezuitskega učenca Glavinića (?)«. Med njimi naj bi bil upodobljen Stanislav Kostka, beatifi- ciran šele leta 1670, kar seveda zastavlja nekaj (tudi ikono- grafskih) vprašanj, ki jih bo treba še razrešiti; prim. Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 201. škofa, skrbi za konjiško župnijo pa še ni opustil, je Glavinić skupaj s kooperatorjem Matijem Kalčičem cerkvi sv. Barbare na severni strani prizidal veliko kapelo Škapulirske (Karmelske) Matere Božje, o če- mer govori besedilo, vklesano v napisnem polju pod profilirano preklado arkade: RECTORE PAROCHI- AE GONOVICENSIS SEBASTIANO GLAVINICH DE GLAMOTSCH SACELLANO PERPETUO AUGUSTI CESARIS LEOPOLDI I MI / NEC NON NOMINATO EPISCOPO SEGNIENSI COOPE- RATORE VERO DNO MATTHIA CALCZICZ LITHOPOLITANO SACELLUM HOC VEN/ERA- TIONI MATRIS DIVAE VIRGINIS DE MONTE CARMELO ERRECTUM FVIT MDCLXXXIX. Renesančni slavolok, ki se odpira v kapelo, je razčle- njen z diamantnim nizom v poglobljenih pravoko- tnih poljih, segmenta na vrhu pa zapolnjujeta ope- rutničeni angelski glavici (podobnega krilatca, tudi z enakim obeskom na ogrlici, srečamo npr. na prekladi portala iz leta 1662 v cerkvi sv. Duha v Ločah). Kape- la je tristrano zaključena in ima banjast obok s parom sosvodnic. Na zunaj jo členijo talni in venčni zidec, naslikani vogalni pilastri in za čas nastanka posebno značilno okroglo okno v poglobljenem pravokotnem polju v severni steni. 38 38 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 123–129; Curk, Topografsko gradivo, str. 41–45; Curk, O umetnostni podobi, str. 203–204. Kapela Škapulirske Matere Božje, slavolok, 1689, p. c. sv. Barbare, Malahorna (foto: Blaž Resman). Kapela Škapulirske Matere Božje, zunanjščina, 1689, p. c. sv. Barbare, Malahorna (foto: Blaž Resman). 48 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Podružnično cerkev sv. Janeza Krstnika v Ča- dramu 39 je Glavinić tlakoval z marmorjem, zgradil je novo zakristijo in nakupil potrebne paramente, pokopališko obzidje okrog cerkve pa obnovil in na novo prekril. Stegenšek je s cerkvijo povezoval oltarje sv. Janeza Krstnika iz leta 1684, sv. Roka iz 1684 in sv. Boštjana iz 1685, ki naj bi jih bili po njegovem mnenju ob povečanju čadramske stavbe leta 1765 prestavili v podružnico sv. Miklavža v Koritnem. 40 Njegove hipoteze ni mogoče brez zadržkov potrditi, saj Glavinićevo poročilo za Čadram ne omenja novih oltarjev, ne velikega in ne stranskih, iz vizitacijskih zapisnikov pa tudi ni razvidno, da bi bila tamkajšnja stara cerkev med titularji oltarjev imela sv. Roka in sv. Boštjana, 41 ki sta izpričana na Prihovi. Tudi oltar sv. Janeza Krstnika je z navedenim časom nastanka mo- 39 G. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Ioannis Baptistae in Tscha- dram. 40 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 116, 120. Stegenška je k domnevi navedla precejšnja višina oltarnih nastavkov, ki si jih je mogel zamisliti le v primerno veliki čadramski cerkvi. Hipotezo so za njim povzeli tudi drugi avtorji, prim. Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 202. 41 Prim. Ožinger, Vizitacije, str. 168. goče ustrezneje locirati v Konjice kakor v Čadram; medtem ko naj bi bil konjiški zelo verjetno prešel v Loče, pa bi čadramski veliki oltar (ki očitno ni nastal pod Glavinićem) res utegnil pristati v Koritnem. 42 Svetišču Naše ljube Gospe na Prihovi 43 se je Glavinić posvetil z veliko zavzetostjo. Graški arhivski dokument poroča, da je bila cerkev, ki je popolnoma pogorela, pod njim na novo pozidana, medtem ko Stegenšek ugotavlja, da so staro stavbo v 17. stole- tju obokali na novo pozidanih notranjih slopih, ne govori pa o novogradnji; 44 kot takšno je v resnici ne moremo označiti, čeprav je šlo za obsežen gradbeni poseg. K temu je sodila tudi postavitev nove zakri- stije, opremljene z omaro in potrebnimi paramen- ti. Zaradi božjepotne namembnosti je dal Glavinić opremiti cerkev s kar petimi novimi pozlačenimi ol- tarji. Potem ko so cerkev v 18. stoletju spet predelali in povečali, so sledovi Glavinićevega časa na zidovju komaj še zaznavni, močno pa ga razglaša veliki oltar. Veliki oltar je ostal v prihovski cerkvi vse do da- našnjih dni in sodi med najlepše rezbarske izdelke 17. stoletja na slovenskih tleh. Sredi 18. stoletja ga je sicer nekoliko povečal in z dodatnimi kipi dopol- nil konjiški mojster Franc Zamlik, 45 vendar prvotna oblika nastavka s tem ni bila bistveno okrnjena. Gre za tip zlatega oltarja, na katerem se je ob ornamenti- ki uveljavila tudi figura in v razmerju do arhitekture stopila v ospredje. Vrišer ga je povezal s skupino pred letom 1680 nastalih oltarjev, ki po izrazu spominja- jo na nekdanji mariborski veliki oltar, tega pa naj bi bili postavili v mestni župnijski (zdaj stolni) cerkvi v petdesetih letih 17. stoletja (od konca 19. stoletja se nahaja v Heiligenkreuzu am Waasen na avstrijskem Štajerskem). 46 Natančnejša primerjava mariborske- ga oltarja s prihovskim pokaže tolikšno sorodnost v strukturi, elementih, členitvi in (prvotno) barvi ar- hitekture (rjavo pobarvani prihovski oltar naj bi bil sprva črn), 47 ne nazadnje tudi v ornamentiki in figu- rah, da bi ju lahko pripisali ne samo ožji delavniški povezavi, ampak kar isti delavnici, v kateri je sodelo- valo več kiparskih rok. Navedeno govori v prid data- ciji mariborskega oltarja v tretjo četrtino 17. stoletja, kakor jo zagovarjajo avstrijski strokovnjaki 48 in v raz- 42 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 115–117; Curk, O umetnostni podobi, str. 202. 43 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen Vnser Lieben Fräuen zu Pri- choua. 44 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 142. Stavba z notranjimi oporniki se je prilagodila regionalnim značilnostim. 45 Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 249. 46 Za mariborski oltar gl. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 451–452; Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 20–21, 23, 25; Vrišer, Jožef Holzinger, str. 7–8; Resman, Die Grundströmungen, str. 95; Vidmar, Baročni oltarji, str. 591–597. 47 Črno pobarvan je bil tabernakelj, iz tega pa je mogoče skle- pati, da je bila prvotno takšna celotna oltarna arhitektura, gl. Krajnc, Župnijska cerkev, str. 76. 48 Rabensteiner, Biedermann, Plastik und Stuck, str. 156. Na avstrijsko datacijo je opozorila Polona Vidmar, Liturgična oprema, str. 260. Marija Zavetnica s plaščem, veliki oltar, osemdeseta leta 17. stol., ž. c. Marije Vnebovzete, Prihova (foto: Blaž Resman). 49 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 pon katere se v literaturi postavlja tudi prihovski na- stavek, če nista oba še celo nekoliko mlajša, medtem ko komparacija z nekdanjim petrovškim oltarjem (zdaj pri Sv. Ani na Vrheh pri Teharjah) iz leta 1651 razkriva manj vzporednic; slednji je predvsem v orna- mentiki bolj ploskovito obravnavan in ne utemeljuje zgodnejšega nastanka mariborskega. 49 Prihovski ol- tar, v literaturi doslej datiran bodisi v čas okoli 1660, bodisi pred leto 1680, 50 moramo na osnovi graškega dokumenta umestiti v obdobje Glavinićevega župni- kovanja med letoma 1669/70 in 1689/90, pri tem pa se z ozirom na opažanja, predstavljena v nadaljeva- nju, zdi bližja zgornja časovna meja. Če ta drži, bi utegnil biti mariborski oltar njegov predhodnik, v tem primeru pa tudi vzor in spodbuda Glaviniću, da se je odločil za naročilo. Avtorsko sta oltarja še neraz- 49 Za primerjavo mariborskega in petrovškega oltarja gl. Vid- mar, Baročni oltarji, str. 594; Pavlič, The former high Altar, str. 40. 50 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 146, z domnevo, da ga je morda naročil Baselli (ok. 1650); Petrič, Slovenske božje poti, str. 308, z datacijo v ok. 1650; Curk, O umetnostni podo- bi, str. 206, z datacijo v leto 1660; Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 21, v čas pred 1680; Lavrič, Bratovščine, str. 503–504, v čas pred 1680; Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 202, v čas Glavinićevega župnikovanja. rešena. Za prihovskega ni konkretnih predlogov, za mariborskega pa se kot možna avtorja navajata Janez Gerčič in Adam Niederl, oba dokumentirana mdr. tudi v Mariboru; 51 prvi (omenjen leta 1647) bi prišel v poštev predvsem, če bi oltar nastal sredi 17. stoletja, ker pa je mlajši, je verjetnejši drugi (omenjen 1641 in 1688), čigar delovanje se časovno dobro ujema tudi s prihovskim oltarjem. Po ornamentiki je prihovski oltar še bogatejši in živahnejši od mariborskega; na njem se prepletajo hrustančevje, fruktoni, angelske figurice in operut- ničene glavice, školjke ter biserni, listni, palmetni in diamantni nizi, izstopa pa vinska trta z grozdjem, ki ovija svedraste stebre ob nišah v centralnem delu in v atiki. Figure so plastične, z izrazitim kontrapostom, in bogato drapirane. Posebno kvalitetna sta velika kipa sv. Joahima in sv. Ane med stebri ob osrednji niši, ki ju po likovnem učinku in gubanju draperije lahko vzporejamo z mariborskimi cerkvenimi očeti. Srce oltarja je kiparska skupina Marije Zavetnice s 51 Za vprašanje avtorstva mariborskega oltarja gl. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 452; Vrišer, Jožef Holzinger, str. 8; Vidmar, Baročni oltarji, str. 594; Pavlič, The former high Al - tar, str. 41. Adam Niederl je dokumentiran tudi v Judenburgu in Gradcu. Marija Zavetnica s plaščem, detajl s škofom (levo) in detajl z aziatom (desno), veliki oltar, osemdeseta leta 17. stol., ž. c. Marije Vnebovzete, Prihova (foto: Blaž Resman). 50 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 plaščem v tronu, ki se zgleduje po milostnem reliefu s Ptujske Gore, vendar je njen koncept samostojno preoblikovan in združen s sugestivno, skoraj drastič- no ljudsko pripovednostjo. 52 Marijin kip je v pro- porcih nekoliko nesorazmeren, nekaj neskladja pa je zaznati tudi med različno velikimi in neenako kon- cipiranimi figurami molilcev pod njenim plaščem, kar kaže med drugim na več kiparskih rok. Gre za predstavnike obeh spolov in vseh družbenih stanov, ki med seboj niso strogo ločeni, po osnovnem pravilu motiva pa jim načeljujeta papež na Marijini desnici in svetni vladar na njeni levici. Ob papežu je zbra- na večja skupina cerkvenih oseb, in sicer dva škofa, kardinal, frančiškan in dve nuni, za vladarjem klečeči jezuit pa sledi aktualni spremembi ptujskogorskega reliefa, ki so ga jezuiti ob prevzemu uprave tamkajš- nje cerkve dopolnili s figuro svojega predstavnika. 53 Pozornost pritegujejo zastopniki preprostega ljudstva in brkati aziat, ki zbuja asociacijo na Glavinićevo po- tovanje v Rusijo, ne nazadnje tudi okroglolični škof z 52 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 146, opozarja na razlike med kipi in ugotavlja, da je Marijin delo druge roke. 53 Za dopolnitev ptujskogorskega reliefa in za opis prihovske Marije Zavetnice gl. Lavrič, Bratovščine, str. 503–504. brki, nad katerim teatralično izteza roko frančiškan, saj ob njem spontano pomislimo na Glavinića, ki je bil aprila 1689 imenovan za senjskega škofa; če ga je umetnik dejansko ovekovečil med molilci kot škofa, potem moramo tudi dokončanje oltarja postaviti v to leto. Prihovske stranske oltarje so v 18. stoletju nado- mestili s poznobaročnimi nastavki, 54 od starih pa dva, kot smemo z veliko verjetnostjo domnevati, preselili k Sv. Miklavžu v Koritno. 55 Za tamkajšnja oltarja sv. Katarine in sv. Andreja, na katerih napisa na predeli razkrivata, da sta bila včasih posvečena sv. Roku in sv. Boštjanu, najdemo potrditev v poročilih vizitatorjev, ki ju omenjajo kot titularja oltarjev v prihovski cerkvi že pred zamenjavo s sedanjimi nastavki. 56 Katarinin, nekdaj sv. Roku posvečeni oltar iz leta 1684 zazna- muje napis: RECTORE PAROCHIAE / FABIANO 54 Najprej sta prišla na vrsto slavoločna oltarja sv. Roka in sv. Boštjana, ki ju je sredi 18. stoletja izdelal Franc Zamlik, gl. Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 240. 55 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 120, je provenienco koritni- ških stranskih oltarjev iskal v Čadramu (kot možne kraje je sicer navedel tudi Konjice, Zreče in Loče), kar so za njim prevzeli tudi drugi pisci. 56 Ožinger, Vizitacije, str. 168. Sv. Joahim, veliki oltar, osemdeseta leta 17. stol., ž. c. Marije Vnebovzete, Prihova (foto: Blaž Resman). Sv. Ana, veliki oltar, osemdeseta leta 17. stol., ž. c. Marije Vnebovzete, Prihova (foto: Blaž Resman). 51 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Sv. Marija Magdalena, oltar sv. Katarine (prej sv. Roka), 1684, p. c. sv. Miklavža, Koritno (foto: Blaž Resman). Sv. Rozalija, oltar sv. Andreja (prej sv. Boštjana), 1685, p. c. sv. Miklavža, Koritno (foto: Blaž Resman). Oltar sv. Katarine (prej sv. Roka), 1684, p. c. sv. Miklavža, Koritno (foto: Blaž Resman). Oltar sv. Andreja (prej sv. Boštjana), 1685, p. c. sv. Miklavža, Koritno (foto: Blaž Resman). 52 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 SEBASTIANO / GLAVINICH DE GLAMOTSCH / ET VICARIO ANDREA SGOSNIK H[A]EC / ARA HONORI DIVI ROCHI ERRECTA FVIT / MD- CLXXXIV. Prav tak napis, le z drugim titularjem in letnico 1685, najdemo na nekdanjem Boštjanovem, zdaj Andrejevem oltarju: RECTORE PAROCHI- AE / FABIANO SEBASTIANO / GLAVINICH DE GLAMOTSCH / ET VICARIO ANDREA SGO- SNIK H[A]EC / ARA HONORI DIVI SEBASTIA- NI ERREC/TA FVIT MDCLXXXV. Za potrditev prvotne lokacije nastavkov pa vendarle ostaja od- prto vprašanje, zakaj je na obeh nastavkih omenjen Andrej Zgošnik, ki naj bi bil po Stegenšku v letih 1684–1685 vikar v Čadramu. 57 Nastavka, katerih osrednjo nišo obstopata or- namentirana stebra, imata v segmentni atiki upo- dobljeni svetnici, ki sta ikonografsko zelo zanimivi. Stegenšek je v njiju prepoznal predstavnika Sedme- rih spečih mladeničev iz Efeza, 58 vendar pa njegova mikavna razlaga, prek katere bi v likih mogli zaslu- titi odmev Glavinićevega srečanja z rusko umetno- stjo, kjer je bil motiv pogostejši kot na zahodu, ne drži. V atikah sta namreč nedvomno upodobljeni ženski, ki pa sta zaradi pomanjkljivih atributov težje prepoznavni. Prikazani sta kot speči oziroma mrtvi v skalni votlini: na oltarju sv. Roka (Katarine) bi v svetnici po križu v roki kot najverjetnejšo prepo- znali sv. Rozalijo, zavetnico zoper kugo, ki ustreza vsebinskemu kontekstu, v oltarju sv. Boštjana (An- dreja) pa po palmovi veji in prstih, ki naj bi (če se z opazovanjem detajlov zares potrudimo) ponazarjali znamenje sv. Trojice, mučenko sv. Cecilijo. Če pa koritniška nastavka vzporedimo z Zamlikovima na Prihovi, potem je ikonografska identifikacija nekoli- ko drugačna. Tudi na Zamlikovih oltarjih namreč sv. Roka in sv. Boštjana v atikah spremljata ženski svet- nici, upodobljeni kot spokornici pred pečino – kar dodatno podpira domnevo o prihovski provenienci koritniških –, in sicer prvega sv. Marija Magdalena s knjigo, križem, lobanjo in bičem, drugega sv. Roza- lija (ki jo na Prihovi zdaj napačno prepoznavajo za 57 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 120. Andrej Zgošnik (Go- šnik) je dokumentiran kot vikar v Celju in pozneje župnik v Gotovljah, podatek, da je bil v letih 1684–1685 vikar v Čadramu, pa se zdi oprt predvsem na napisa na koritniških oltarjih. 58 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 121. Na motiv Sedmerih spečih mladeničev, zazidanih v votlini, ga je očitno navedla nenavadna skalnata kuliserija v atikah. Legenda govori o mladeničih, ki so se pred Decijevim preganjanjem zatekli v votlino blizu Efeza, kjer so jih leta 251 zazidali. Iz spanja so se prebudili pod Teodozijem II. in nato spet čez šeststo let. Najzgodnejše pripovedi o mladih pastirjih srečamo v sirskem svetu, različice pa so se širile v islamu, pri Koptih in Armen- cih. Center njihovega češčenja je bil v Efezu (Panajir-Dagh). Najstarejše upodobitve kažejo mladeniče, ki spe v votlini v različnih pozah spanja, najdemo pa jih tako v bizantinski umetnosti kot tudi na zahodu (npr. Rotthof na Bavarskem). Na ruskih ikonah se prizoru pridružuje Kristus na oblakih, gl. Lechner, Squarr, Siebenschläfer, stp. 344–348. sv. Cecilijo) 59 s cvetličnim vencem, šopkom, lobanjo in knjigo. Ker so bile podobe na oltarjih povezane tudi s posebnim liturgičnim spominom upodoblje- nih svetnikov, so jih na Prihovi tedaj gotovo poznali in jih ob zamenjavi nastavka najbrž niso spreminja- li. Medtem ko si torej koritniško svetnico s križem vendarle lahko razložimo kot sv. Magdaleno, ne na- zadnje tudi zaradi razgaljene desne rame, pa je pri drugi, ki si z desnico podpira glavo, kar je v resnici značilna drža sv. Rozalije v votlini, moteča palmo- va veja; ta označuje mučeništvo in bi se še najbolje skladala s sv. Cecilijo, zato je vprašanje, ali ne gre za pozneje dodan atribut, ki je nadomestil Rozalijin križ. 60 Obravnavana nastavka sta nastala v osemde- setih letih 17. stoletja, torej v desetletju, v katerega postavljamo tudi veliki oltar. Cerkev sv. Jošta v Vinarju 61 je pod Glavinićem dobila sodobno opremo: na novo so bili narejeni in pozlačeni vsi trije oltarji, izdelana je bila nova zakri- 59 Krajnc, Župnijska cerkev, str. 84, 85. 60 Možno bi bilo tudi, da je umetnik Rozalijino cvetlično vejo nespretno oblikoval in je bila zato nerazumljena, vendar se dozdeva, da bi sprememba svetnice v Cecilijo mogla biti na- merna, povezana z namestitvijo muzicirajočih angelov, ki jih Stegenšek povezuje z velikim oltarjem, gl. Stegenšek, Konji- ška dekanija, str. 121. 61 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen des H: Josti. Zvonik ž. c. sv. Ilja, Zreče, zunanjščina (foto: Blaž Resman). 53 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 stijska omara, cerkvi pa so priskrbeli tudi paramente. Zlate oltarje so v 18. stoletju nadomestili z novimi, kakšna je bila usoda stare opreme, pa ni znano. 62 Filiala sv. Mohorja in Fortunata v Lačni Gori 63 je pridobila nov, popolnoma pozlačen oltar sv. Mati- je, novo zakristijsko omaro in potrebne paramente; v spremembah stavbe in opreme se je sled za njimi izgubila. 64 Večjih gradbenih posegov je bila deležna podruž- nična cerkev sv. Marjete na Keblju. 65 Umetnostno- zgodovinska stroka je doslej ugotavljala, da so proti sredini 17. stoletja cerkev razen zvonika že drugič podrli ter zgradili sedanjo obokano stavbo z zakristi- jo vred, 66 graški vir pa to trditev korigira in časovno precizira: gradbena dela so izvedli v času Glaviniće- vega pastirovanja, šlo pa naj bi dejansko za nadzidavo celotne stavbe razen zvonika. Potemtakem moramo v današnji še iskati jedro stare cerkve, ki jo je na zu- nanjščini mogoče le deloma zaslutiti. O opremi, ki 62 Za cerkev gl. Curk, O umetnostni podobi, str. 206–207; Krajnc, Cerkev sv. Jošta, str. 5–12. 63 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen S: S: Hermagorae et Fortunati. 64 Za opis cerkve gl. Curk, O umetnostni podobi, str. 202. 65 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Margarethen. 66 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 132; UIFS, Curk, Zapiski mariborske topografije, 1959; prim. Šerbelj, Umetnostni spo- meniki, str. 199; Curk, O umetnostni podobi, str. 204. je datirana v sredo in drugo polovico 17. stoletja, v poročilu ni nobenih omemb. 67 Tudi na zreškem območju (ex parte Retschah) so pod Glavinićem poskrbeli za liturgične potrebe in lepoto cerkva. Pri cerkvi sv. Ilja v Zrečah, 68 kjer je bil leta 1675 ustanovljen vikariat (v poročilu se navaja kot podružnica), so napravili pokopališče in kostni- co. Nadaljevali so tudi z gradbenimi deli na cerkveni stavbi; kot nakazuje letnica 1662 nad vhodom v za- kristijo, so se ta začela že pod predhodnikom, ko so posodobili prezbiterij in ob tem domnevno deloma prezidali korni zvonik. 69 Glavinić je dal zvonik povi- šati (času ustrezajo zvonikove dvojne line), pri cerkvi pa zgraditi klet in na novo pozidati kapelo v čast sv. Fabijanu in Boštjanu, ki sta bila njegova osebna za- vetnika. 70 Patrona sta v 19. stoletju zamenjala sv. Ciril in Metod, kapela z banjastim obokom s sosvodnica- 67 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 132–136; Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 199; Curk, O umetnostni podobi, str. 204–205. 68 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St. Aegidij. 69 Zadnikar, Romanika, str. 402–404. 70 Vizitacije iz zgodnjega 18. stoletja, ki jih hrani Štajerski de- želni arhiv v Gradcu, omenjajo v cerkvi oltar sv. Fabijana in Boštjana, ki tedaj še ni bil posvečen. V 19. stoletju so z novim nastavkom zamenjali tudi titularja, gl. Stegenšek, Konjiška de- kanija, str. 83. Obok kapele sv. Fabijana in Boštjana (zdaj sv. Cirila in Metoda), zadnja tretjina 17. stol., ž. c. Ilja, Zreče (foto: Blaž Resman). 54 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 mi ter s štukom poudarjenim temenskim okrasnim poljem in okroglim sklepnikom pa ohranja lokalne značilnosti Glavinićevega časa. Seznam med pri- dobitvami našteva tudi nov veliki zvon, zakristijsko omaro in cerkvene paramente. 71 Pri cerkvi sv. Martina nad Zrečami 72 so v Gla- vinićevem času zgradili nov prezbiterij in nov zvonik, ladjo pa razširili, kar najbrž pomeni, da so jo že takrat nekoliko podaljšali s širšim prizidkom. Gradbeni po- segi so datirani z letnico 1686, vsekano na preklado portala, ki vodi iz prezbiterija v zakristijo pod zvoni- kom, pokrito s križnim obokom. Prezbiterij je neraz- členjen, pokriva pa ga banjast obok s sosvodnicami, ki so v tristranem zaključku poglobljene. Za čas zi- dave je značilno okroglo okno s kvadratnim okvirjem v zaključni steni prezbiterija. 73 Obsežna gradbena dela so bila opravljena tudi pri podružnični cerkvi sv. Kunigunde v Gorenju nad Zrečami, 74 kjer so zgradili nov prezbiterij, kapelo Device Marije in zakristijo. Prezbiterij s tristranim 71 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 82–84; Curk, Topografsko gradivo, str. 68–71; Curk, O umetnostni podobi, str. 208–209. 72 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Martini. 73 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 89–90; Curk, Topografsko gradivo, str. 51–52; Curk, O umetnostni podobi, str. 209–210. 74 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Cunigundis. Prezbiterij p. c. sv. Martina, Sv. Martin nad Zrečami, notranjščina, 1686 (foto: Blaž Resman). Zunanjščina p. c. sv. Martina, Sv. Martin nad Zrečami (foto: Blaž Resman). Prezbiterij ž. c. sv. Kunigunde, Gorenje (foto: Blaž Resman). 55 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Obok Marijine kapele, ž. c. sv. Kunigunde, Gorenje (foto: Blaž Resman). Portatile na menzi velikega oltarja, 1684, ž. c. sv. Duha, Loče (foto: Blaž Resman). 56 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 zaključkom ima banjast obok s parom sosvodnic in poudarjenimi robovi, ki jih povezuje okrogel štukiran sklepnik. Predirajo ga ostroločna okna s stopničastim ostenjem. Zakristija ob ladji, pokrita z banjo s so- svodnicami, je skozi preprost portal povezana z Ma- rijino kapelo, v kateri je preprost banjast obok, križno razporejeni sosvodnici pa spenja okrogel sklepnik iz štuka. Notica v seznamu korigira doslej uveljavljene datacije; po strokovni literaturi naj bi bili namreč ka- pelo prizidali k cerkvi že okoli leta 1550, obokanje prezbiterija pa v celoti izvedli v drugi polovici 16. ali na začetku 17. stoletja. 75 Od opreme se v seznamu omenjata nov pozlačen oltar za kapelo, ki je bil go- tovo soroden drugim rezbarskim izdelkom v konjiški župniji, in nova omara za zakristijo. Zunaj cerkve je bilo v tem času urejeno pokopališče oziroma postav- ljeno obzidje, kar je bilo bržčas povezano z izravna- vanjem okoliškega terena, 76 pozidana pa je bila tudi podkletena hiša. 77 Za filialo sv. Jakoba v Resniku, 78 ki nikoli ni bila posebno bogata, je Glavinić priskrbel le nov zvon in cerkvene paramente. 79 Na loški strani (ex parte S. Spiritus) prav tako niso držali križem rok. Cerkev sv. Duha v Ločah, 80 kjer je bil leta 1689 ustanovljen vikariat (v viru navedena kot podružnica), je v ladji dobila nov rumeno pobarvan lesen strop (obrige Kirchen Poden). Na novo sta bila narejena in pozlačena oltar sv. Miklavža in prižnica, kupili pa so tudi zvon 81 in bandero. Pokopališče so razširili in njegovo obzidje na novo prekrili. 82 V Loče so pozneje prenesli portatile, ki je bil leta 1684 kupljen na Glavinićeve stroške za oltar sv. Janeza Krstnika (z napisom: IMPENSIS SEBASTIAN GLAVI/NICH DE GLAMOTSCH ALTARI / S. IOANNIS BAP TAE HOC PORTATILE / COMPARATUM FUIT 1684), z njim pa najbrž tudi celoten nastavek. Po Stegenško- vi domnevi naj bi portatile izhajal iz cerkve sv. Janeza Krstnika v Čadramu, medtem ko naj bi tamkajšnji nastavek preselili k Sv. Miklavžu v Koritno. 83 Ker pa 75 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 102; Curk, Topografsko gra- divo, str. 47, 48; Curk, O umetnostni podobi, str. 208. 76 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 101, 102; Curk, Topografsko gradivo, str. 46. Teren okoli cerkve so izravnali leta 1671, s to letnico pa se v literaturi napačno označuje tudi portal, v resni- ci datiran 1651, ki naj bi ga bili v Gorenje pripeljali iz Žič. 77 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 101–104; Curk, Topografsko gradivo, str. 46–48; Curk, O umetnostni podobi, str. 208. 78 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Iacobi. 79 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 104–106; Curk, Topografsko gradivo, str. 30–31; Curk, O umetnostni podobi, str. 208. 80 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen S: Spiritus. 81 V Glavinićev čas sodi srednji zvon z napisom: Spiritus Sancte Deus miserere nobis. An. 1688, gl. Kuret, Slovensko Štajersko, str. 180. 82 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 152–153; Curk, Topografsko gradivo, str. 26–28; Curk, O umetnostni podobi, str. 205–206. 83 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 116. Glavinićev portatile je vzidan v menzo velikega oltarja, katerega poznejši nastavek je, kot že rečeno, Glavinić kot beneficiat na svoje stro- ške postavil nov oltar sv. Janeza Krstnika v Konjicah, se zdi konjiška provenienca verjetnejša in bolj smisel- na. 84 Leta 1688 je Sebastijan Glavinić cerkvi v Ločah podaril krstno knjigo, 85 kar je mogoče povezovati z ustanovitvijo tamkajšnjega vikariata. 86 Pri Sv. Petru v Žičah 87 so sezidali novo pokopa- liško obzidje, pokrito s strešico. Tudi del cerkve so na novo prekrili, postavili so nov pozlačen veliki oltar in kupili bandero. 88 je leta 1765 napravil Jožef Holzinger, predelali pa so ga leta 1856. 84 Richter, Boštjan Glavinić, str. 27, navaja, da je oltar sv. Janeza Krstnika stal prvotno v Konjicah v kapeli žusemske ustanove, ki naj bi bila opuščena pod nečakom dr. Sebastijanom Glavi- nićem. 85 Kuret, Slovensko Štajersko, str. 181, navaja zapis v krstni knjigi: Pro memoria. Hunc librum dono obtulit Ecclesiae St. Spiritus in Lotsche F. Sebastianus Glaunich d'Glamotsch /…/ Signatum 24. Jannuari 1688. 86 V literaturi se kot leto ustanovitve vikariata v Ločah pojavlja- ta letnici 1681 (npr. Richter, Boštjan Glavinić, str. 27) in 1689 (npr. Krajevni leksikon, str. 560). 87 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Petri. 88 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 166–167; Curk, Topografsko gradivo, str. 72–74; Curk, O umetnostni Prezbiterij ž. c. sv. Petra in Pavla, zunanjščina, Veliko Tinje (foto. Blaž Resman). 57 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Podružnico sv. Jerneja pri Ločah 89 so olepšali s tremi novimi pozlačenimi oltarji. 90 Kupili so bande- ro, v zakristiji napravili nova okna in zgradili novo hišo (mežnarijo). 91 Nekaj novosti moremo omeniti tudi na tinjski strani (ex parte Teinach). Vikariatno cerkev sv. Petra in Pavla na Velikem Tinju 92 so v Glavinićevem času obokali, prezbiterij in zakristijo pa na novo pozidali. Letnico 1692, ki se običajno navaja kot leto obokanja ladje, si morda lahko razložimo kot čas zaključka del ali pa že prvega podaljšanja ladje, ki so jo nato v 19. stoletju še enkrat podaljšali. Postavili so tudi pokopa- liško obzidje in kupili veliki zvon. 93 podobi, str. 210–211. Zvon v cerkvi je datiran z letnico 1689, vendar pa v Glavinićevem seznamu ni naveden. 89 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Bartholomaei. 90 Šlo je za oltarje sv. Jerneja, sv. Marjete in sv. Ahacija, ki jih omenjajo vizitacije zgodnjega 18. stoletja (v graškem Dežel- nem arhivu), iste titularje pa navaja v vizitacijah tudi Attems, gl. Ožinger, Vizitacije, str. 402. 91 Za opis cerkve gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 150–151; Curk, Topografsko gradivo, str. 49–50; Curk, O umetnostni podobi, str. 207. 92 Gl. Prilogo, Bey der Vicariat Kirchen zu Teinach. 93 Za opis cerkve gl. Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 200; Curk, O umetnostni podobi, str. 211. Pri filiali sv. Treh kraljev na Pohorju 94 so obno- vili zvonik in popravili cerkveno zidovje. 95 Večjih gradbenih del so se lotili pri Sv. Urhu na Pohorju; 96 poročilo pravi, da so na novo zgradili kar polovico stavbe in kapelo ter kupili zvon, ustanovili pa so tudi Marijino bratovščino. Zidavo naj bi izved- li okoli leta 1680; ladjo s prizidano kapelo so poe- notili z banjastim obokom s sosvodnicami, ki je na temenu okrašen s štukiranim okrasnim poljem, in ob tej priložnosti posodobili obok prezbiterija. Enoten, za čas značilen videz je dobila tudi zunanjščina cer- kve; členijo jo stopničasto poglobljena pravokotna in okrogla okna ter niša in line na fasadnem zvoniku. Kapelo so gotovo že v Glavinićevem času opremili z oltarjem, ki pa ga seznam ne omenja, ker je zanj bržčas poskrbela novoustanovljena bratovščina. V nekoliko predelanem oltarju ohranjena prvotna kipa sv. Dominika in sv. Frančiška Asiškega dokazujeta, 94 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen S: S: Trium Regum. 95 Za opis cerkve gl. Curk, O umetnostni podobi, str. 212; Šer- belj, Sveti Trije Kralji, str. 397, ki kot možno leto obokanja ladij omenja letnico 1675, vendar pa v Glavinićevem poročilu o tem ni podatkov. 96 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen S: Vdalrici. Ladja p. c. sv. Urha, notranjščina, Sv. Urh na Pohorju (foto: Blaž Resman). Rožnovenska kapela, p. c. sv. Urha, Sv. Urh na Pohorju (foto: Blaž Resman). 58 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 da je bila bratovščina posvečena Rožnovenski Materi Božji. 97 Pri Sv. V enčeslavu na Zgornji Ložnici 98 so zgra- dili pokopališko obzidje in zakristijo ter napravili dva nova oltarja. Obsežnejšo predelavo ladje, ki ne sodi več v obdobje Glavinićevega župnikovanja, so izvedli leta 1693. 99 Vikariatna in priljubljena božjepotna cerkev Naše ljube Gospe v Črešnjicah, 100 ki so jo že pred Glavinićem podaljšali proti zahodu in obokali, je v njegovem času dobila novo opremo: postavili so dva nova pozlačena oltarja, velikega in stranskega, in pri- skrbeli paramente. 101 *** Seznam, ki ga je Glavinić zapisal kot zaključno poročilo o svojem delovanju že kot senjsko-modruški škof in ga hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, je 97 Za opis cerkve gl. Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 200; Curk, O umetnostni podobi, str. 211–212. 98 Gl. Prilogo, Bey der filial Kirchen St: Wenceslaij. 99 Za opis cerkve gl. Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 200; Curk, O umetnostni podobi, str. 212. 100 Gl. Prilogo, Bey der Vicariat Kirchen Vnser Lieben Fräuen in Kirchstötten. 101 Za opis cerkve gl. Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 200; Curk, O umetnostni podobi, str. 212. bil v zgodovinopisju doslej prezrt. Zaradi poznejših predelav cerkvenih stavb in opreme ter le deloma ohranjenega spomeniškega in arhivskega gradiva predstavlja pomembno pričevanje o dveh desetletjih živahne umetnostne dejavnosti pri farni, vikariatnih in podružničnih cerkvah takrat teritorialno zelo ob- sežne konjiške župnije. Cerkvene stavbe so bile veči- noma obnovljene, nekatere tudi nadzidane, razširjene oziroma povečane, dopolnjene s prizidanimi kapela- mi in zakristijami ali z na novo zgrajenim prezbite- rijem in zvonikom, obokane ali preobokane, na novo pokrite in tlakovane, urejena je bila njihova okolica (popravljene pokopališke ograje in kostnice), marsi- katera pa je dobila tudi novo oltarno in bogoslužno opremo, zakristijsko omaro, paramente, inventar in zvonove. Seznam zajema devetnajst cerkva, od kate- rih jih je kar deset dobilo po enega ali več (prihovska kar pet) novih oltarjev. Arhitektura kaže tipične značilnosti dobe in je po kvaliteti povprečen izdelek lokalnih gradbenih mojstrov. Označujejo jo preprosti banjasti oboki s sosvodnicami, z bolj ali manj poudarjenim štukatur- nim grebenjem, in značilna okrogla okna (volovsko oko) 102 v kvadratnem okvirju ali pravokotna okna s stopničastim ostenjem. Prvotne karakteristike ohra- njajo npr. prizidana kapela Škapulirske Matere Božje pri Sv. Barbari nad Čadramom, razširjena ladja z no- vim prezbiterijem in zakristijo pri Sv. Martinu nad Zrečami, novi prezbiterij pri Sv. Kunigundi na Po- horju, povečana ladja s prizidano kapelo Rožnoven- ske Matere Božje pri Sv. Urhu na Pohorju. Umetnostno bolj dovršena je bila cerkvena opre- ma, kakor je mogoče sklepati iz žal le maloštevilnih ohranjenih oltarnih nastavkov, ki se vsi uvrščajo v tip zlatih oltarjev in se vežejo na Marijino cerkev na Pri- hovi. Izjemen je zlasti in situ ohranjeni veliki oltar, ki spada med najbogatejše primerke zlatih oltarjev na Slovenskem; s sugestivno kiparsko skupino Marije Zavetnice s plaščem (med molilci naj bi bil upodob- ljen tudi Glavinić) je na Prihovo privabljal številne romarje. Ikonografsko zanimiva sta tudi nekdaj pri- hovska, pozneje v Koritno prenesena stranska oltarja sv. Roka in sv. Boštjana (popularizacija svetnika je povezana tudi s tem, da je bil Glavinićev patron) s spečima oziroma mrtvima svetnicama Marijo Mag- daleno in Rozalijo v atikah. Dela slogovno kažejo na več rok in so avtorsko še vedno anonimna. Pogojno jih je mogoče povezati z lokalnimi mojstri, delujočimi tako na konjiškem kot na slovenjebistriškem koncu (na obeh straneh je za širše časovno obdobje izpričanih več imen, 103 kon- kretnih podatkov o sodelovanju pa iz doslej znanih virov nimamo), izjemna sorodnost prihovskega veli- 102 Volovsko oko (oeil-de-boeuf) je okroglo ali ovalno okno, zna- čilno zlasti za baročno arhitekturo, nameščeno bodisi v steni bodisi na oboku, v kupoli ali na strehi, pojmovano tudi kot stavbni okras. 103 Šerbelj, Umetnostni spomeniki, str. 200, 204, 208, 210. Zunanjščina p. c. sv. Urha, Sv. Urh na Pohorju (foto: Blaž Resman). 59 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 kega oltarja z nekdanjim mariborskim (zdaj v Heili- genkreuzu am Waasen na avstrijskem Štajerskem) pa kaže, da se je Glavinić obračal tudi na umetni- ke, delujoče v Mariboru. Za mariborski oltar se kot možna, vendar še ne potrjena avtorja navajata Janez Gerčič in Adam Niederl (v poštev bi glede na data- cijo prišel zlasti slednji); avtorstvo obeh nastavkov ostaja odprto in ga bo treba v prihodnosti razreševati vzporedno. *** Odnos Sebastijana Glavinića do umetnosti in le- pote bogoslužnih prostorov se je nedvomno obliko- val pod vplivom njegovega prastrica, ki je poskrbel za mladeničevo šolanje in vzgojo, zato v nadaljevanju na kratko predstavljamo tudi njegove biografske podat- ke in kulturna prizadevanja. Franjo Glavinić (1585, Kanfanar–1652, Trsat), izobražen in razgledan fran- čiškan, nabožni pisatelj in zgodovinar, je dolga leta deloval na Trsatu (gvardijan samostana je bil v letih 1632–1639, 1643–1648 in 1651–1652) in bil trikrat izvoljen za provinciala bosansko-hrvaške redovne province sv. Križa (1610–1613, 1616–1619, 1619– 1622). Kot gvardijan je nekaj let vodil tudi samostana pri Sv. Lenartu v Kotarih (1628–1632) in na Sveti Gori pri Gorici (1639–1642). Dejaven je bil tudi na kulturnem področju. Pod škofom Ivanom Agatićem je prevzel skrb za ustanovitev glagolske tiskarne na Reki in v ta namen v Gradcu pridobil opremo konfi- scirane protestantske tiskarne, vendar jo je na zahtevo Kongregacije za širjenje vere (Sacra Congregatio de Propaganda Fide) moral odposlati v Rim. Z nakupi knjig v Italiji in Španiji je obogatil trsatsko samo- stansko knjižnico, ki pa je leta 1629 s samostanom vred pogorela. 104 Požaru so sledila obsežna gradbena dela: obnovo in povečavo samostanskega poslopja, ki jo je zasnoval in zastavil provincial Mihael Kumar pl. Kumberg, je Glavinić izpeljal v letih 1632–1639. Z denarno podporo Nikole Frankopana je leta 1644 nadaljeval še z deli na cerkvi, ki ji je ogenj sicer v celoti prizanesel, ker jo je želel v duhu protireforma- cije in prodirajočega baroka reprezentativno urediti in olepšati. Prvih posegov na njej se je lotil že pred tem, v drugem desetletju 17. stoletja, ko je preuredil prezbiterij po zgledu Svete nazareške hiše v Loretu in prizidal zakristijo, tokrat pa je dobil možnost, da je cerkev podaljšal in razširil, jo generalno obnovil in deloma tudi na novo opremil. 105 Med umetniki, s ka- terimi je sodeloval, izstopa frančiškanski brat Serafin Schön, doma iz Menzingna v švicarskem kantonu Zug. 106 Bil je odličen slikar – Glavinić ga imenuje pictor excelentissimus 107 –, ki je pretanjeno združeval beneško tradicijo z baročnim misticizmom. Na Trsat je prišel pod provincialom Kumarjem 108 in v dobrem desetletju s svojim mojstrskim čopičem okrasil sa- mostan in cerkev. Glavnina njegovih del je nastala, ko je samostan vodil Glavinić, ki je gotovo sodelo- val pri njihovem vsebinskem konceptu; po mnenju Paškala Cvekana naj bi bil vplival na vsebinsko za- snovo ikonografsko in likovno izjemne upodobitve 104 Za Franja Glavinića gl. zlasti Cvekan, Trsatsko svetište, 26, 27, 84–90, 95–97, 109–116, 106, 206–207; Zbornik radova o Franji Glaviniću, passim; v slovenščini mdr. Lisac, Glavinić, str. 425–426; Škofljanec, Observanti, str. 4, 28, 29, 31, 86, 93– 95, 103–106, 108, 118, 192, 199, 212, 236, 240, 245, 248, 257, z navedbo literature. Franjo Glavinić se je šolal v Ljubljani, Cremoni, Piacenzi in Bologni. 105 O usodnem požaru gl. mdr. Hajnšek, Marijine božje poti, str. 509; Cvekan, Trsatsko svetište, str. 84–85, 125–126, 223; O obnovi samostana in cerkve gl. Lisac, Glavinić, str. 425; Cve- kan, Trsatsko svetište, str. 26, 51, 88–90, 111–116, 126–127, 148, 151, 154, 161–162, 164, 178; Matejčić, Crkva Gospe Tr- satske, str. 5–7, 11, 31, 97–99; Hoško, Splet predaje, str. X; Bogović, Moji predšasnici, str. 100. 106 Za Schöna gl. mdr. Wyroubal, Pictor, str. 89–100; Hoško, Dva Franjevca, str. 2–3; Matejčić, Barok, str. 527–530; Cve- kan, Trsatsko svetište, str. 210–211; Matejčić, Crkva Gospe Tr- satske , str. 20-25; Kudiš, Ikonografski sadržaji, str. 108–113; Kudiš, Novosti, str. 81–90; Kudiš Burić, Slikarstvo, str. 53–63; Hoško, Fra Serafin Schön, passim. 107 Cvekan, Trsatsko svetište, str. 211. 108 Schöna je za delo na Trsatu pridobil tedanji provincial Mi- hael Kumar, ki je pozneje postal ljubljanski pomožni škof. Slikarja je priporočil ljubljanskemu škofu Otonu Frideriku Buchheimu, zbiralcu in ljubitelju umetnosti, ki ga je želel za- posliti pri svojih načrtih, a je umetnik že pred tem umrl, gl. Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 65. Portret Franja Glavinića, frančiškanski samostan, Trsat (foto: Ana Lavrič). 60 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Mistična večerja sv. Družine v letnem refektoriju, 109 z izbiro motivov pa naj bi sodeloval tudi pri freskah iz cikla Marijino življenje v samostanskem hodni- ku idr. 110 Da bi bil slikar svojega predstojnika tudi portretiral, se sicer zdi verjetno, vendar je avtorstvo portreta, ki mu je bil v strokovni literaturi pripisan, vprašljivo. 111 Med knjigami izpod Glavinićevega pe- resa sta z zgodovinskega vidika posebno dragoceni deli o Trsatu (Historia Tersattana, 1648) in o zgodo- vini frančiškanske province (Origine della provincia Bosna Croatia, 1648), 112 ker ju je napisal na podla- gi poznavanja arhivskih virov, uničenih ob požaru knjižnice. Bakrorez s podobo Marije Matere milo- sti in devetimi prizori iz zgodovine trsatskega sveti- šča, ki ga je dal izdelati leta 1641, je posvetil cesarju Ferdinandu III. 113 Ta ga je zaradi velikih zaslug leta 1649 imenoval za senjsko-modruškega škofa, vendar je skromni frančiškan imenovanje v duhu redovnega ustanovitelja odločno odklonil. 114 *** Potem ko je Sebastijan Glavinić postal senjsko- -modruški škof in se je poslovil od konjiške župnije, kjer je bil umetnostno zelo dejaven, se njegov interes za umetnost ni zmanjšal, omejile pa so se njegove finančne zmožnosti. Pri tem so mu velike težave povzročali zlasti upravitelji zaplenjenih zrinjskih in frankopanskih posesti, ker so Cerkvi odtegovali prihodke, ki jih je nekoč uživala. Kot škof je Glavi- nić večinoma bival na Trsatu, v župnišču pri cerkvi sv. Jurija, 115 ne pa v Bakru, kjer so rezidirali njegovi predhodniki od Ivana Smoljanovića (1667– 1678) naprej. 116 Ti so namreč v Senju po tem, ko je postal 109 Cvekan, Trsatsko svetište, str. 95, 97; za sliko gl. Matejčić, Ba- rok, str. 529. 110 Hoško, Fra Serafin Schön, str. 76–79, 115–116; Cvekan, Tr- satsko svetište, str. 116–117. 111 Portret je kot Schönovo delo objavila Matejčić, Crkva Gospe Trsatske, str. 21. 112 Slovenski prevod tega dela je pripravil p. Bruno Korošak, gl. Glavinić, Opis. 113 Cvekan, Trsatsko svetište, str. 207–208. 114 Gl. mdr. Lisac, Glavinić, str. 425–426; Cvekan, Trsatsko sve- tište, str. 27; prim. Hoško, Čuvar svetišta, str. 2–3. V literaturi se, podobno kot za leto rojstva, tudi za leto škofovskega ime- novanja pojavljajo različne letnice. 115 Sebastijan Glavinić je v poročilu Svetemu sedežu leta 1695 zapisal, da je župnišče ob cerkvi sv. Jurija na Trsatu primeren kraj za trajno bivanje škofa, da mu tako ni treba bivati na Reki, ki pripada puljski škofiji, gl. Bogović, Senjsko-modruška ili Kr- bavska biskupija, str. 137, 148. Hranil se je pri frančiškanih v trsatskem samostanu, gl. Bogović, Trsatsko svetište, str. 5. 116 Ker je moral iz Bakra pobegniti njegov predhodnik Hiacint Dimitri (1680–1686), se Glavinić tam ni poskušal nastaniti, gl. Bogović, Senjsko-modruška ili Krbavska biskupija, str. 147, 148. Duhovščina v Bakru je svojim škofom od nekdaj pov- zročala velike preglavice pri zemljiški gospodi, gl. Bogović, Senjsko-modruška ili Krbavska biskupija, str. 146–147. Z njo povezan je bil tudi Glavinićev spor s prezbitrom Ivanom Cernichem, ki je v letih 1693–1694 zabeležen v ljubljanskih škofijskih protokolih, ker naj bi zaslišanje prič po odločitvi nuncija potekalo v Ljubljani, vendar je bilo pozneje prestav- vojno oporišče proti Turkom, le še redko bivali, za obnovo tamkajšnjega škofijskega dvorca, ki je začel propadati, pa Glavinić ni imel sredstev; obnovil ga je šele njegov naslednik Martin Brajković (1698– 1703), ki je prekinil dolgo tradicijo bivanja škofov zunaj Senja. 117 Razmere na ozemlju pod njegovo jurisdikcijo, ki jih je spoznaval na vizitacijah, je Glavinić popisal v obširnem poročilu o stanju škofije, ki ga je leta 1695 poslal Apostolskemu sedežu v Rim. 118 Omenil je, da je bilo pod Zrinjskimi in upravitelji njihovega pre- moženja več svetišč podrtih oziroma spremenjenih v skladišča in delavnice, cerkveni prihodki pa odtuje- ni. 119 Sicer se je lahko pohvalil tudi z nekaj obnovlje- nimi stavbami, 120 poudaril pa je, da bi se okras cerkva njegove škofije pomnožil, ko bi gosposka tako ne sti- skala ubogega ljudstva in duhovščini ne preprečevala gorečnosti za božjo hišo. 121 Poleg trsatskega svetišča z Marijino milostno podobo je v poročilu izpostavil tudi božjepotno Marijino cerkev na Sveti Gori pri Gorici. Omenil je tudi po čudežih slovečo cerkev v Ošterijah, kjer je pred prihodom Turkov rezidiral modruški kapitelj, in razpadajočo cerkev v Modrušu, kjer so nekdaj rezidirali škofje in za obnovo katere se je na vizitaciji še posebej zavzel z namenom, da bi se na tem območju okrepilo katolištvo. 122 Zaradi revščine in slabih pogojev je Glaviniću primanjkova- lo izobraženih duhovnikov, tako da niti škofijskega vikarja ni imel in je moral za vse skrbeti sam. 123 Za podporo je prosil papeža, skušal pa je pridobiti tudi ljeno v Bakar, gl. NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 10, št. 17, 18, 7. 12. 1693–9. 2. 1694. 117 Senjska škofija je bila v začetku 17. stoletja enakopravno združena z modruško (tj. krbavsko), in sicer pod upravo ško- fa, ki je imel sedež v Senju. Po dolgi odsotnosti škofov se je v Senj vrnil Martin Brajković, gl. Bogović, Moji predšasnici, str. 5, 98. 109. 118 Po Glavinićevem poročilu je senjska škofija imela štiri župnije in tri filiale, okoli sedem tisoč katoličanov, deset kanonikov in šest do sedem škofijskih duhovnikov, osem frančiškanov in pet pavlincev, modruška škofija pa 23 župnij, 24 tisoč katoličanov, 24 kanonikov in okoli 24 škofijskih duhovnikov, 30 frančiška- nov (Trsat) in šest do sedem pavlincev. Na novo pridobljenem območju Like in Krbave, kjer je bilo okoli tri tisoč katoličanov (starih in konvertitov), so ustanovili župnije v Ličkom No- vom (1690), Perušiću (1690), Donjem Kosinju (1692), Gor- njem Kosinju (1692) in Klancu (1698). Celotno območje pod Glavinićevo upravo je štelo torej okoli 34 tisoč vernikov. Leta 1695 se je iz Dalmacije v Liko preselilo 80 pravoslavnih dru- žin, gl. Bogović, Senjsko-modruška ili Krbavska biskupija, str. 135–155; Bogović, Moji predšasnici, str. 108–109. 119 Bogović, Senjsko-modruška ili Krbavska biskupija, str. 143– 146. 120 Prav tam, str. 149, kjer navaja obnovljene podružnice v župni- ji Moravice. 121 Prav tam, str. 148. 122 Prav tam, str. 149, 151–152. Cerkev v Modrušu je imela malo prihodkov, saj ljudje niso oddajali desetine, ker so živeli le od tistega, kar so rešili pred Turki. 123 Prav tam, str. 153, 155. Kongregacija, ki je prejela poročilo, je Glavinića podprla in informacije posredovala odgovornim osebam in inštitucijam. 61 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 vladarja, pri katerem je v obrambi pravic Cerkve zašel v težave. 124 Posebna Glavinićeva skrb je bila usmerjena na Liko in Krbavo, ki sta bili od leta 1527 pod turško oblastjo, leta 1689 pa ju je osvobodila krščanska voj- ska in ju je kmalu po prevzemu škofije, maja 1691, dobil v upravo. 125 Na opustošenem ozemlju so bila številna naselja razdejana, utrdbe, dvorci in cerkve v razvalinah, maloštevilni katoličani, ki so še ostali, pa neuki in brez organiziranih cerkvenih skupnosti. 126 Glavinić je tja poslal duhovnike in misijonarje, ki so začeli rekatolizirati prebivalstvo in ustanavljati žup- nije, osebno pa teh krajev ni obiskal. 127 Najzaslužnej- ši za restavracijo Katoliške cerkve v Liki in Krbavi je bil brinjski župnik Marko Mesić, ki se je nasta- nil v Mušaluku blizu mesta Perušića, kjer se je dalo krstiti in je sprejelo katolištvo največje število mu- slimanov. 128 Utrjeno mesto z razvalinami plemiških dvorcev in sledovi številnih cerkva, ki je stalo dotlej na meji Osmanskega cesarstva, je postalo pomembna postojanka rekatolizacijskega delovanja. Perušićani so za bogoslužje preuredili džamijo, nekdanjo sred- njeveško cerkev, ki je tako spet služila prvotnemu na- menu, nameravali pa so postaviti novo cerkev v čast sv. Križu, kot znamenje zmage križa nad polmese- cem; zanjo je Glavinić leta 1696 iz sredstev rimske Kongregacije za širjenje vere dal naslikati podobo sv. Križa, ki se zdaj nahaja v tamkajšnjem župnišču. 129 Nekdanje džamije so uporabljali za maševanje tudi v Budaku, Bilaju in Ribniku. Glavinić je odredil, da v Budaku postavijo novo cerkev sv. Jožefa ter v Rib- niku cerkev sv. Petra in Pavla (leseni postavljeni do leta 1700), da v Bilaju preuredijo mošejo in jo poi- menujejo po sv. Leopoldu (zraven nje so leta 1700 začeli graditi novo cerkev sv. Jakoba) in da Mesić v Mušaluku postavi kapelo sv. Marka (zgrajena v čast sv. Duhu leta 1700). Z njegovim dovoljenjem so po- stavili cerkve tudi na območju naslednjih novousta- novljenih župnij: v Novem v čast sv. Boštjanu, Roku 124 Svojo pritožbo na svetno gospodo je Glavinić zapisal v 32 točkah. Namenjena je bila najbrž cesarskemu dvoru, gl. prav tam, str. 147, 154, 155. 125 Lika in Krbava sta bili Glaviniću dani v upravo 4. maja 1691, gl. Bogović, Restauracija, str. 108. 126 Bogović, Senjsko-modruška ili Krbavska biskupija, str. 142. Leta 1693 je Pavel Ritter Vitezović pisal papežu, da v Liki in Krbavi še ni ne cerkva in oltarjev in ne duhovnikov, gl. Bogović, Restauracija, str. 109, 110. 127 Glaviniću so pripisovali popis Like in Krbave, ki pa po ugo- tovitvah Mileta Bogovića ni njegov. O popisu in Glavinićevi pastoralni skrbi za to območje gl. Bogović, Restauracija, str. 103–118; Bogović, Senjsko-modruška ili Krbavska biskupija, str. 141; Bogović, Moji predšasnici, str. 108. 128 Bogović, Restauracija, str. 105, 107, 110. 129 Horvat, Između gotike i baroka, str. 319–320, navaja, da je sliko sv. Križa z napisom SVMP . CONGRE de Propag. Fide Sebastianus Glavinich Seniensis Pingi curavit 1696 perušićki cerkvi leta 1853 podaril Ivan Pöck, polkovnik v Liki. Ob nje- ni slabi kvaliteti avtorica izpostavlja kot zanimivost, da je kot takšna lahko zadovoljila Glavinića; Bogović, Restauracija, str. 110, z navedkom, da je Glavinić sliko nabavil v Rimu. in Rozaliji (posvetili so jo sv. Antonu, kot je razvidno iz poročila iz leta 1700) skupaj z lesenima podružni- cama v Brušanih in Smiljanu, ki sta nadomestili po- drti predhodnici, v Klancu Marijinemu vnebovzetju (leta 1700 se omenja kot nova), v Donjem Kosinju sv. Antonu Padovanskemu in v Gornjem Kosinju sv. Hieronimu. Nova svetišča so večinoma postavljali na temelju ali v bližini starih, srednjeveških cerkva. 130 Kot nadpastir je Glavinić dopolnil portretno ga- lerijo senjsko-modruških škofov s svojo podobo, ki po Vohovem opisu kaže moža »s krepkimi brki, ka- koršne še dandanes nosijo 'franjevci' v Bosni, Herce- govini in na Turškem«. 131 Cerkveni dostojanstvenik v dopasnem izrezu v rahlem zasuku v svojo levo stran stoji pred temačnim interierjem, ki ga ob strani za- stira zavesa. Levico opira na mizo, prekrito z rdečim prtom, na katero so položene škofovske insignije, z desnico se dotika dragocenega naprsnega križa z dvojno prečko. Nosi modno črno obleko, ki jo poživ- ljajo bel rabat in bele manšete, in črno čepico, izpod katere mu na ramena segajo rahlo osiveli valoviti las- je. Ima ovalen obraz z okroglo brado, polnimi ustni- cami, širokim nosom in navzgor zavihanimi brki. Videti je sangviničnega značaja in kljub bližajočim 130 Bogović, Restauracija, str. 111–114, 116. 131 Voh, Škof Sebastijan Glavinić, str. 142. Portret senjsko-modruškega škofa Sebastijana Glavinića, Sakralna baština, Senj (foto: http://www.enciklopedija.hr/natuknica. aspx?id=22232, stanje 20. 1. 2018). 62 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 se ali že dopolnjenim šestim križem še precej vita- len. Slika nima posebnih umetniških ambicij, je pa likovno zadovoljiva in dovolj efektna. Zdaj je, skupaj s portreti Glavinićevih predhodnikov in nasledni- kov, vključena v stalno razstavo cerkvene umetnosti v okviru »Sakralne baštine Senja«. 132 Po podatkih v literaturi naj bi Glavinić za fran- čiškanski samostan na Trsatu dal naslikati portret svojega prastrica Franja Glavinića, 133 česar pa ni mogoče brez pomislekov potrditi. Zagotovo drži, da je dal portret zaslužnega sorodnika na hrbtni strani opremiti s kratkim biogramom, ali pa ga je dal tudi sam naslikati, je vprašljivo, kajti na platno naknadno dodani napis tega ne sporoča. 134 Njegovemu naročilu v prid sicer govorijo škofovske insignije, s katerimi se skromni frančiškan, ki jih je bil odklonil, gotovo 132 Portret je mdr. objavljen na: https://sl.wikipedia.org/wiki/ Bo%C5%A1tjan_Glavini%C4%87_de_Glamo%C4%8D (stanje 18. 1. 2018). O razstavi gl. Bogović, Moji predšasnici, str. 98, 100. 133 Richter, Boštjan Glavinić, str. 22–23. 134 Glavinić je dal na koncu kronograma zabeležiti: De Hoc Viro eximio plura praeclara gesta in Provinciae suae annalibus ali- bique notata reperiuntur. Et haec gratae memoriae titulo Pro- nepos Sebastianus Glavinich Episcopus Segnensis, & Modrusen- sis, Sacrae Caesar: Regiaeque Maiestatis Consiliarius ex Istria Imperiali Petina oriundus curavit annotari, gl. Matejčić, Crkva Gospe Trsatske, str. 21. ne bi ponašal, saj se z njimi simbolno uvršča v zgo- dovinsko vrsto senjskih škofov. Po drugi strani pa se upodobljenec, ki deluje živo in realistično, zdi slikan po modelu ali vsaj posnet po izvirnem portretu, kar podobo, ki jo je Radmila Matejčić pripisala Schönu, dejansko postavlja z njim v neposredno ali vsaj posre- dno zvezo 135 (živ pogled trsatskega frančiškana nas spomni sicer tudi na portret njegovega ljubljanske- ga sobrata Antona Lazarija, ki je pogojno atribuiran slikarju Almanachu). 136 Podoba je zdaj nameščena v zimskem refektoriju samostana, kjer ohranja spomin na učenega in delavnega redovnika, ki si je pridobil številne zasluge ne le za obstoj in rast bosansko-hr- vaške frančiškanske province, temveč z barokizacijo trsatske cerkve in samostana tudi za sakralno umet- nost. 137 Tako kot več njegovih predhodnikov 138 je tudi Sebastijan Glavinić kot senjsko-modruški škof želel biti pokopan na Trsatu in je v ta namen v oporoki volil denar za epitaf v Marijini cerkvi. 139 Ker pa je umrl v Slovenskih Konjicah in so ga tam tudi položili k večnemu počitku, so na Trsatu iz sredstev njego- vega volila leta 1701 postavili in leta 1706 posvetili nov, marmornat nastavek oltarja sv. Mihaela, ki se formalno zgleduje po pendantu, oltarju sv. Katarine, izklesanem v marmorju leta 1694. 140 Oltar je izde- lala goriška delavnica Pacassi, s starega nastavka pa so v njegovem tronu ohranili Schönovo sliko sv. Mi- haela z angeli iz leta 1631. Na darovalca spominjajo kip njegovega zavetnika sv. Boštjana na vrhu atike (med kipoma angela in Marije v prizoru Oznanjenja na segmentnih lokih), njegov grb nad oltarno nišo in napis, vklesan v kartuši na predeli oltarja (PO- SITUM MUNI/FI[CENTI]Â REV[ERENDISSI] MI D[OMI]NI D[OMI]NI SE/BASTIANI GLA- VINICH / E[PISCO]PI SEGN[IENSIS] ET MODRUS[IENSIS] / M.D.C.C.I.). 141 135 Prav tam. 136 Za Lazarijev portret gl. Klemenčič, Portret, str. 139. 137 Matejčić, Barok, str. 471–473. Hajnšek, Marijine božje poti, str. 511, navaja, da na Trsatu hranijo dve sliki Franja Glavi- nića, eno v provincialatu in drugo v obednici. Cvekan, Tr- satsko svetište, str. 200, beleži en portret, in sicer v zakladnici (olje na platno, 100 x 73 cm). Če je na Trsatu kdaj obstajal tudi drugi portret, potem je šlo gotovo za kako mlajšo kopijo, morda tisto, ki je objavljena v slovenskem prevodu Glaviniće- vega opisa samostanov bosansko-hrvaške province, Glavinić, Opis, str. 2. 138 Vsi senjsko-modruški škofje 17. stoletja so bili zelo navezani na trsatsko svetišče in večina jih je tam tudi pokopana (Aga- tić, Mariani, Smoljanović in Čikulin), gl. Bogović, Moji pred- šasnici, str. 105. 139 Glavinić je trsatski cerkvi zapustil 400 fl za maše in 500 fl za spominski epitaf pri oltarju sv. Mihaela, gl. . Cvekan, Trsatsko svetište, str. 133; Bogović, Trsatsko svetište, str. 5. 140 Za oltar sv. Katarine gl. Cvekan, Trsatsko svetište, str. 132– 133; Matejčić, Crkva Gospe Trsatske, str. 99; Šourek, Altari- stičke radionice, str. 44, 45. 141 Za oltar in atribucijo Pacassijevi delavnici gl. Cvekan, Tr- satsko svetište, str. 133–134; Matejčić, Crkva Gospe Trsatske, str. 6; Šourek, Altarističke radionice, str. 44, 45, oltar povezuje z Giovannijem Pacassijem ml. in domneva sodelovanje Pa- Oltar sv. Mihaela, 1701, frančiškanska c. Matere Milosti, Trsat (foto: Blaž Resman). 63 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Delovanje Sebastijana Glavinića na območju senjske-modruške škofije še ni bilo deležno celovite umetnostnozgodovinske obravnave. Pregled upošte- va le dela, ki so v strokovni, zlasti zgodovinski lite- raturi sporadično že predstavljena. Ob navedenih bi gotovo našli še več pomnikov njegovih umetnostnih prizadevanj, a najpomembnejši se nedvomno vežejo na njegovo konjiško obdobje in, četudi močno raz- redčeni, še vedno bogatijo obsežno območje nekda- nje konjiške župnije. 142 squaleja Lazzarinija, ob kipih pa opozarja na slogovno bližino delavnici beneškega mojstra Paola Callala. 142 Najprisrčneje se zahvaljujem kolegu dr. Blažu Resmanu, brez čigar nesebične pomoči, terenske podpore, fotografskih po- snetkov in dragocenih nasvetov članek, zastavljen že pred več kot dvema desetletjema, nikoli ne bi ugledal belega dne. Za prijazen sprejem na terenu se zahvaljujem župnikom in upra- viteljem obravnavanih cerkva, posebej tudi frančiškanom na Trsatu, s katerimi me je povezal dr. Jože Škofljanec, ki mu prav tako izrekam zahvalo. Zahvaljujem se tudi kolegu mag. Andre- ju Furlanu za računalniško obdelavo fotografskih posnetkov. Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slo- venska umetnostna identiteta v evropskem okviru P6-0061 in raziskovalnega projekta Umetnostna reprezentacija plemstva: naročništvo na Štajerskem v zgodnjem novem veku J6-7410 (B), ki ju sofinancira Javna Agencija za raziskovalno dejav- nost Republike Slovenije. Priloga 143 Dat. : den 17: Julij 1690 Verzäichnuß was sub Sebastiano Glaunich alß Khay: Pfaarrer zu Gonobiz, so woll bey der Pfaarr: alß bey de- nen incorporierten filial Kirchen, wie dan auch bey der Pfaar selbsten vor eine meliorierung beschehen seindt, alß volgt. 1.mo Erstlichen bey der Pfaarr Kirchen S. Georgij zu Gonobiz ist ein neuer Altar Stäin bey den grossen Altar ganzer vndt vnuerlezter eingelegt worden. 2.do Mehr etliche Reliquias repariert, vnd zwäy neue gemacht worden. 3.io Die helffte der Kirchen mit Märbl Stäin gepflastert worden. 4.to Item ein grufften in der Kirchen bey wellicher zu außfihrung des Wassers ein Canal ge- macht werden mues. 5.to Das Coemiterium von neuen etwas übrbäuth vnndt völlig von neu bedekht worden. 6.to Fehrer ist dz ossarium erweitert, S: Ioannis Bap- tistae Altar von neu auß des Herrn Pfaarers spesa ge- macht, vndt übrguldt worden. 7.mo Item S: Catharinae Altar von neu völlig gemacht, vnndt übrguldt worden. S. Floriani Altar ist der Zeit von neu gemacht, aber 143 StLA, 501 A. Oltar sv. Mihaela, Glavinićev grb v atiki, 1701, frančiškanska c. Matere Milosti, Trsat (foto: Ana Lavrič). 64 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 annoch vnuergultet. Leztlichen andere vill Kirchen Pa- ramenta seindt von neu wanß vonnethen gewesen ist, geschafft worden. /…/. Ex Parte Tschadram 1.mo Bey der filial Kirchen S: Barbarae ist ein neue Cäpelle Vnser lieben fräuen Scapulier aufgebäuet wor- den. 2.do Mehr die helffte der Kirchen mit Märbl Stäin gepflastert worden. 3.io Item St: Iosephi Altar völlig von neu übrgoldt. 4.to Andere nottwendige Kirchen Para- menta seindt geschafft worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Ioannis Baptistae in Tschadram ist die Kirchen mit Märblstäin gepflastert worden. 2.do Item die Sacristay von neu aufgebäuth. 3.io Mehr dz Coemeterium renouiert, vndt neu gedekht worden. 4.to Die notwendige Kirchen Paramenta seindt geschafft worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen Vnser Lieben Fräuen zu Prichoua ist die völlige Kirchen, massen sye völlig abgebrunen gewesen, von neu aufferbäuth, fünff Altär darinen von neu gemacht, vndt vergultet worden. Die Sacristäy von neu gebäuth, ein neuer Chasten hinein ge- macht worden. 2. Alle nothwendige Kirchen Paramenta seindt von neu geschafft worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen des H: Josti seindt alle drey Altär von neu gemacht, vnndt verguldt worden. 2.do Item ein neuer Chasten in der Sacristay gemacht worden. 3.io Die nottwendige Paramenta hat man auch geschafft. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen S: S: Hermagorae et For- tunati ist ein Altar S: Matthiae von neu gemacht vndt völlig übrguldt worden. 2.do Mehr ein neuer Casten in die Sacristay gemacht worden. 3.io Item andere nott- wendige Kirchen Paramenta seindt geschafft worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Margarethen, ist die völlige Kirchen ohne des Thurnß von neü übrbäuth wor - den. /…/. Ex Parte Retschah 1.mo Bey der filial Kirchen St. Aegidij ist dz ossari- um von neu gemacht, der freythoff völlig von neu auf- gebäuth worden. 2.do Mehr ein neuer Kheller bey der Kirchen aufgebäuth, vndt der Kirchen Thurn erhöcht worden. 3.io Item ein neue grosse gloggen erkhäufft, dan ein neuer Chasten cum caeteris paramentis Ecclesiasti- cis in der Sacristay gemacht worden. 4.to Dan ein neue Cäpellen St: Fabiani vndt Sebastiani von neu auffer- bäuth worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Martini ist der Thurn, Chorus, völlig von neu auferbäuth, dan die Kir - chen erweitert worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Cunigundis, ist erstli- chen Chorus, Capella B: V: M:, Coemeterium, vnndt dz Kirchen Häuß, sambt einen tieffen Kheller, vndt Sacri- stay von neu auffgebäuth worden. 2.do Item ein neuer Altar in der Capellen ist gemacht vndt vbrgoldt worden. 3.io Fehrer ein neuer Casten in der Sacristay gemacht worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Jacobi, ist ein neue gloggen cum caeteris Ecclesiasticis paramentis procuriert vnndt erkhäufft worden. Ex Parte S. Spiritus 1.mo Bey der filial Kirchen S: Spiritus, ist der freyt- hoff von neu erweitert vndt gedekht worden. 2.do Item S: Nicolaij Altar sambt einer Predig Canzl von neu gemacht vndt vbrgoldt worden. 3.io Mehr ein neue Gloggen vndt ein Pfanen Creuz erkhaufft, der obrige Kirchen Poden von neu gemacht, vndt gelb vbrstrichen worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Petri, ist dz Coeme- terium von neu völlig gebäuth vndt gedekht, der grosse Altar S: Petri von neu gemacht, vndt völlig vbrgoldt, auch die Kirchen an einem Theill von neu gedekht, vndt neue Pfanen Creuz erkhäufft worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Bartholomaei, seindt alle drey Altär von neu gemacht, vnndt übrgoldt, auch in der Sacristay neue fenster gemacht, vnndt ein Kirchen Häuß von neu aufgebäuth, vndt die Creuz Pfanen er- khäufft worden. /…/. Ex Parte Teinach 1.mo Bey der Vicariat Kirchen zu Teinach, ist die Kirchen von neu gewelbt vndt die Sacristay, Item Cho- rus, dan dz Coemeterium von neu aufgebäuth, vnndt ein gloggen erkhäufft worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen S: S: Trium Regum ist der Thurn vndt die Kirchen Mäur repariert. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen S: Vdalrici, ist die helffte der Kirchen vnndt ein Cäpelln von neu aufgebäuth, ein gloggen erkhäufft, vndt die Bruederschafft B: M: V: pro- curiert worden. /…/. 1.mo Bey der filial Kirchen St: Wenceslaij ist dz Coe- meterium vnndt die Sacristay von neu aufgebäuth, vndt zwey neue Altär gemacht worden. 1.mo Bey der Vicariat Kirchen Vnser Lieben Fräuen in Kirchstötten seindt 2 neue Altär alß der grosse vnd ein ander von neu gemacht, vndt vbrgoldt worden. 2.do Item andere Kirchen Paramenta procuriert worden. /…/. 65 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 VIRI IN LITERATURA VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, ŠAL/Šk. prot., fasc. 10, št. 17, 18. StLA – Steiermärkisches Landesarchiv 501 A. UIFS – Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU Curk, Jože: Zapiski mariborske topografije, 1959 (tipkopis). LITERATURA Bogović, Mile: Moji predšasnici biskupi – u Senju, Otočcu, Krbavi, Modrušu, Vinodolu i Rijeci. Senjski zbornik. Prilozi za geografiju, etnologiju, gospodarstvo, povijest i kulturu, 42–43, 2015, str. 5–198. Bogović, Mile: Restauracija Katoličke Crkve u Lici i Krbavi nakon oslobođenja od Turaka godine 1689. Senjski zbornik. Prilozi za geografiju, etno- logiju, gospodarstvo, povijest i kulturu, 20/1, 1993, str. 103–118. Bogović, Mile: Senjsko-modruška ili Krbavska bisku- pija. Izvješća biskupa Svetoj stolici (1602.–1919.). Zagreb: Kršćanska sadašnjost, 2003 (Croatica christiana – fontes). Bogović, Mile: Trsatsko svetište i krbavski te senj- sko-modruški biskupi. Dometi. Znanstveno-kul- turna smotra. (Prošlost i sadašnjost trsatskog sveti- šta), 24/1–3, 1991, str. 1–6. Curk, Jože: O umetnostni podobi nekdanje konjiške pražupnije. Konjiško. 850 let pražupnije 1146– 1996 (ur. Anton Ožinger in Ivan Pajk). Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996, str. 197–216. Curk, Jože: Topografsko gradivo. 4, Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice. Celje: Zavod za spomeniško varstvo, 1967. Cvekan, Paškal: Trsatsko svetište Majke Milosti i fra- njevci njeni čuvari. Povijesno-kulturni prikaz pri- godom 530 godišnjice dolaska Franjevaca na Trsat (1453–1983) i 270. obljetnice krunjenja slike Majke Milosti (1715–1985). Trsat: Samozaložba, 1985. Glavinić, Franjo: Opis frančiškanskih postojank v Hr- vaški, Bosni, in v Kranjski. Nova Gorica: Branko; Ljubljana: Jutro, 2002 (Frančiškova pot, 5; Do- prinosi k zgodovini Primorske, 1). Hajnšek, Odilo: Marijine božje poti. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1971. Horvat, Anđela: Između gotike i baroka. Umjetnost kontinentalnog dijela Hrvatske od oko 1500. do oko 1700. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske, 1975 (Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske, 22). Hoško, Emanuel: Čuvar svetišta, koji nije htio biti biskup (o. Franjo Glavinić). Marijin Trsat 6, 1968, str. 2–3. Hoško, Emanuel: Dva Franjevca, biskup i slikar, ob- navljali trsatsko proštenište: o. Mihael Kumar i fra Serafin Schön. Marijin Trsat 5, 1968, str. 2–3. Hoško, Emanuel: Fra Serafin Schön. Najznačajniji slikar trsatskog svetišta. Rijeka: Franjevački samo- stan na Trsatu: Naklada Kvarner, 2015. Hoško, Emanuel: Splet predaje i povijesti na Trsatu. V: Matejčić, Radmila: Crkva Gospe Trsatske i Fra- njevački samostan. Rijeka: Izdavački centar, 1991 (Biblioteka Fluminensia, 2), str. VII–X. Jenko, Tine in Martin Mrzdovnik: Cerkev sv. Marti- na v Zlakovi nad Zrečami. Zreče: Centre culturel Européen Saint Martin de Tours: Župnija Zreče; KUD Poslanstvo sv. Martina, 2008 (zgibanka). Klemenčič, Matej: Portret patra Antona Lazarija. Al- manach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (ur. Barbara Murovec, Matej Klemen- čič, Mateja Breščak). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 139. Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937. Krajnc, Slavko: Cerkev sv. Jošta v Vinarju v župni- ji B. D. Marije Vnebovzete na Prihovi. Ljubljana: KUD Zbor Marije Zavetnice, 2013 (objavlje- no tudi: http://www.liturgija.si/wp-content/ uploads/2013/03/PRIHOVA_Sv-Jost-v-Vinar- ju_2013-10-29_net.pdf ). Krajnc, Slavko: Župnijska cerkev Blažene Device Marije Vnebovzete na Prihovi. Sončna Prihova. 250-letnica župnije (ur. Slavko Krajnc). Prihova: KUD Zbor Marije Zavetnice, 2016, str. 75–116. Kudiš Burić, Nina: Slikarstvo 17. i 18. stoljeća na otoku Krku. Novi prijedlozi za Serafina Schöna, Francesca Pittonija i Giambattistu Crosata. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 45, 2009, str. 53–87. Kudiš, Nina: Ikonografski sadržaji Schönovih fresa- ka u klaustru trsatske crkve Majke Božje. Dometi. Znanstveno-kulturna smotra. (Prošlost i sadašnjost trsatskog svetišta), 24/1–3, 1991, str. 108–113. Kudiš, Nina: Novosti o slikarstvu Serafina Schöna. Peristil. Zbornik radova za povijest umjetnosti i ar- heologiju 40, 1997, str. 81–90. Kuret, Niko: Slovensko Štajersko pred marčno revoluci- jo 1848. Topografski podatki po odgovorih na vpra- šalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Götha (1842), 1/2. Ljubljana: Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti, 1987 (Gradivo za narodopisje Slovencev, 3). Lavrič, Ana: Bratovščine na Slovenskem pod zavet- niškim plaščem Marije in svetnikov. Patriae et orbi. Študije o srednjeveški umetnosti. Jubilejni zbor- nik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec). Ljubljana: Umet- 66 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 nostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2015, str. 475–527. Lavrič, Ana: Umetnostna dejavnost škofa Otona Fri- derika Buchheima v ljubljanski škofiji. Acta histo- riae artis Slovenica 9, 2004, str. 31–69. Lechner, Gregor Martin in Christel Squarr: Sie- benschläfer (Sieben Kinder) von Ephesus. Lexi- kon der christlichen Ikonographie. Ikonographie der Heiligen, 8 (ur. Wolfgang Braunfels). Rom-Frei- burg-Basel-Wien: Herder, 1976, stp. 344–348. Lisac, Ljubomir Andrej: Glavinić (Glavinich) Fra- no (Ivan). Primorski slovenski biografski leksikon, 5. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1978, str. 425–426. Ljubović, Enver: Grbovnik Gacke, Krbave, Like, Senja i Vinodola. Obiteljski grbovi s opisom, podrijetlo, po- vijest rasprostranjenosti i seobe rodova. Senj: Senj- sko književno ognjište, 2007. Matejčić, Radmila: Barok u Istri i Hrvatskom Pri- morju. V: Horvat, Anđela, Radmila Matejčić in Kruno Prijatelj: Barok u Hrvatskoj, Zagreb: Liber [etc.] 1982, str. 385–648. Matejčić, Radmila: Crkva Gospe Trsatske i Franjevač- ki samostan. Rijeka: Izdavački centar, 1991 (Bib- lioteka Fluminensia, 2). Mlinarič, Jože: Žički kartuzijani in njihovi odnosi s konjiškimi gospodi, s konjiško župnijo in konji- škimi tržani. Konjiško. 850 let pražupnije 1146– 1996 (ur. Anton Ožinger in Ivan Pajk). Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996, str. 165–187. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant. 7, Das Dekanat Rohitsch. Marburg: Selbstverlag, 1889. Ožinger, Anton: Vizitacije savinjskega arhidiakona- ta goriške nadškofije 1751–1773. Ljubljana: Ar- hiv Republike Slovenije: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991. (Vizitacijski zapisni- ki goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa 1752–1774, 2) Ožinger, Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Ko- njiško. 850 let pražupnije 1146–1996 (ur. Anton Ožinger in Ivan Pajk). Slovenske Konjice: Nad- župnijski urad, 1996, str. 34–62. Pavlič, Valentina: The former high Altar from the Maribor Cathedral. Second International Congress of Art History Students Proceedings, 23rd–27th April 2013, Art History Students' Association of the Faculty of Humanities and Social Scien- ces, University of Zagreb, objavljeno: file:///C:/ Users/Ana/Documents/Glavinic/Pavlic_Valenti- na_The_former.pdf. Petrič, Franci: Slovenske božje poti. Romanje – popo- tovanje v veri. Božje poti pripovedujejo. Ljubljana: Družina, 2008. Rabensteiner, Christine in Gottfried Biedermann: Plastik und Stuck der Barockzeit in der Steier- mark. Lust und Leid. Barocke Kunst, barocker Alltag. Steirische Landesausstellung (ur. Ileane Schwarzkogler). Graz: Verlag für Sammler, 1992, str. 139–184. Resman, Blaž: Die Grundströmungen in der Skulp- tur des Barock in Slowenien. Übersicht, Proble- matik, Einflüsse des bayerischen Rokoko. Bayern und Slowenien im Zeitalter des Barock. Architektur, Skulptur, Malerei (ur. Janez Höfler in Franz Büt- tner). Regensburg: Schnell & Steiner, 2006, str. 93–104. Richer, Jakob: Boštjan Glavinić de Glamoč in njegov opis Rusije. Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 6, 1970, str. 22–36. Somrek, Josip: Umetnost in oltar. Črtica iz cerkvene umetnosti. Dom in svet 9/10, 1896, str. 312–315, 347–352. Stegenšek, Avguštin: Konjiška dekanija. Cerkveni spomeniki Lavantinske škofije. Maribor: Samoza- ložba, 1909 (Umetniški spomeniki lavantinske škofije, 2). Stegenšek, Avguštin: O grbih na cerkvenih predme- tih v konjiški dekaniji. Voditelj v bogoslovnih vedah 8, 1905, str. 161–167. Šah, Maks: Glavinić Boštjan. Primorski slovenski bio- grafski leksikon, 5. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1978, str. 424–425. Šerbelj, Ferdinand: Sveti Trije kralji na Pohorju. En- ciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 397. Šerbelj, Ferdinand: Umetnostni spomeniki v občini Slovenska Bistrica. Zbornik občine Slovenska Bi- strica, 1 (ur. Ferdinand Šerbelj). Ljubljana: Tone Tomšič; Slovenska Bistrica: Skupščina občine: Kulturna skupnost, 1983, str. 183-227. Škofljanec, Jože: Observanti province sv. Križa in slo- venske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja. Ljubljana 2008 (tipkopis doktorske disertacije). Šourek, Danko: Altarističke radionice na granici. Ba- rokni mramorni oltari u Rijeci i Hrvatskom primor- ju. Zagreb: Leykam international, 2015. Vidmar, Polona: Baročni oltarji v mariborski stolnici 4. septembra 1859 – poskus rekonstrukcije. Stu- dia Historica Slovenica 10/2–3, 2010, str. 573–608. Vidmar, Polona: Liturgična oprema mariborske stol- nice. Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slom- škovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek). Maribor: Slomškova družba, 2009, str. 229–265. Voh, Jernej: Škof Sebastijan Glavinić. Zgodovinska črtica. Voditelj v bogoslovnih vedah 2, 1899, str. 142–146. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer- skem. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. Vrišer, Sergej: Jožef Holzinger. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1997. Vrišer, Sergej: O konjiških oltarjih in prižnicah. Ko- njiško. 850 let pražupnije 1146–1996 (ur. Anton 67 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Ožinger in Ivan Pajk). Slovenske Konjice: Nad- župnijski urad, 1996, str. 188–196. Wyroubal, Zvonimir: Pictor Seraphin Schön, laicus professus. Bulletin Zavoda za likovne umjetnosti JAZU 11/3, 1963, str. 89–100. Zadnikar, Marijan: Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana: Dr- žavna založba Slovenije, 1982. Zbornik radova o Franji Glaviniću, Zagreb: Jugosla- venska akademija znanosti i umjetnosti, Razred za filološke znanosti; Trsat: Franjevački samo- stan; Pazin: Istarsko književno društvo »Juraj Dobrila«, 1989. SUMMARY Artistic activities in the parish of Konjice un- der parish priest Sebastian Glavinić de Gla- moč The Styrian Provincial Archives in Graz holds a list, compiled on 17 July 1690, of accomplishments that were realised under parish priest Sebastian Glavinić (1669–1690) in the parish church as well as in the vicariate and succursal churches across the parish of Konjice, which at the time covered a vast territory. The document, which has until now gone unnoticed by historiography and which Glavinić wrote as a reminder for his successors as the Bishop of Senj-Modruš, provides an important source of in- formation about the two decades of vibrant artistic activities, especially as the artistic materials are only partially preserved, due to subsequent redesigns of church buildings and furnishings. Most churches mentioned therein were renovated, some were even widened or enlarged, newly vaulted, covered and paved, and their surroundings rearranged. Many church buildings also obtained new altars and litur- gical furnishings, paraments, and bells. The architecture features characteristics typical of the period and is a moderate-quality product of local master-builders. It is marked by simple barrel vaults with lunettes, relatively pronounced ridges covered with stucco, and square recessed windows with circu- lar openings (oeil-de-boeuf ). The original character- istics have been preserved e.g. in the Chapel of Our Lady of the Scapular at St. Barbara above Čadram, the expanded nave with a new presbytery and sac- risty at St. Martin above Zreče, the presbytery at St. Kunigunda na Pohorju, and the enlarged nave with an additionally built chapel at St. Urh na Pohorju. As can be gathered from lamentably few preserved altar retables, church furnishings were the most intricate artistic creations; all are classified as golden altars and associated with Our Layd’s Church at Prihova. Particularly outstanding is the elaborately carved high altar with the central sculptural group of Virgin Mary of Mercy, slightly expanded in the eighteenth century, which combines the concept of the miracu- lous image at Ptujska Gora with an evocative, almost dramatic folk narrative; one of the praying figures is believed to be Glavinić, in all appearances already exercising the office of bishop. Interesting iconogra- phy may also be observed on the two side altars from Prihova, which were subsequently moved to Koritno, featuring the dormant (dead) St. Rosalia and St. Mary Magdalene in their crowns. Given their sty- listic features, the altars were most likely the work of several different artists whose identities are yet to be established. They might have been made by a wood - carver’s workshop that had operated in Konjice since the seventeenth century (there are several recorded names) or a master coming from the direction of Slovenska Bistrica; as for the altar at Prihova, due to its similarity to the altar from the Maribor Cathedral (transferred in the nineteenth century to Heiligen- kreuz am Waasen), it can be associated with sculptors from that area (in Maribor, the name Adam Niederl is mentioned in 1688). The article also briefly presents Glavinić’s artis - tic activities during the period in which he led the Diocese of Senj-Modruš (1690–1697) and resided at Trsat. That is where he is believed to have been bur - ied (out of his legacy, the marble altar of St. Michael in the church at Trsat was made). However, since he died on 5 December 1697 in Konjice, his body was laid to eternal rest at Our Lady’s altar in his former parish church. 68 2018 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEJAVNOST V KONJIŠKI ŽUPNIJI POD ŽUPNIKOM SEBASTIJANOM GLAVINIĆEM DE GLAMOČ, 43–68 Veliki oltar, osemdeseta leta 17. stol., ž. c. Marije Vnebovzete, Prihova (foto: Blaž Resman).